ČASOPIS S PODOBAMI ZA SLOVENSKO MLADINO.
Štev. 2. V Ljubljani, 1. februvarija 1891. Leto XXI.
J
Preprostega otröka molitev.
ézusek ! tam góri Ar V svójem zlatem dvori J,'Svèti križ držiš, i Z angelei sediš. I Prve hlače nosim, In kleèé te prosim Zdravja svojej mami, Ki me zjutraj drdrni. Češe in umiva, Meni srajčko šiva, Sladkih jabolk r6že, Rada s krühom streže ; Mléka piti daje, Da ga še ostàje. Izpremljüj i v6di, Koder kóli hòdi, Tudi mi očeta, Ki je gnàl teléta
Past na télco stajo
V	travnik za ograjo. Crévlje mi kupuje Šibo urezuje; Piščal mi obéta, Bič konòpen spleta: Potlej mòja róka Srédi tnäla póka; Malinčke mi stavi
V	curki na planjavi; Góbo nosi z bréze, Ptičke mi zaléze: Grahljaste, rumene, Pisane, zelène; čmrlje mi pokdže,
A nikdar ne laže. — On s sebój me vzame, Kjér so v gózdi jame,
Zajci i lisice, Kósi, jerebice, Vólki i medvedje, črednikom sosédje. Kadar mèdved Jaka Kosmat prikoraka, Oče ga omäha, Da zbeži od straha, če se volk prikaže, S kolom ga namaže, Da nabit zadosti Spet izgine v hósti. Stóri mi še tó: Hràni prelepó Brätce i sestrice; A najprvo mèni V žgance žmitkov *) dèni !
Fr. Levstik.
*) Žmitki so skorup kislega mleka.
Opómnja. Ta prelepa pesen ca slavnega našega pesnika je bila sicer vže natisnena v našem listu 1880. leta na 168. strani; toda pozneje jo je Levstik nekoliko prenaredil in tukaj smo jo natisnili, kakor izide v zbranih spisih Levstikovih, katere je uredil g. prof. Leveč. (Ured.)


/
Pes.
(Ruski spisala K. Šelemetjeva; poslovenil A. Beim)
il je jasen, mrzel dan meseca grudna. Na Nevskem prospektu r) so bile izložene za stekli velikih trgovskih zalog drage a krasne drobnosti. Vse polno ljudij je hodilo po ulicah.
Tù prideta dve deklici v visokih ovčjih čepicah in se ustavita pri prodajalnici cvetic z razkošnim zelenjem •'"Mn krasnimi cvetovi. Mimo pride guvernanta2) z dvema majhnima otrokoma pred sebój. Kakor ogenj so žarela od mraza mehka ličeca otrokoma. Dospela sta do sladčičarnice.3) Iz oken so gledali kaj vabljivo ukusni pirožki, konfekti, razno pecivo, pre-
J krasno izdelana vaška hišica od sladkega kruha, s slamo pokrita, posuta s sladkornim snegom, z lesenimi vratci, z navesami in oboknicami pri oknih. Otroka se obrneta, povesta nekaj guvernanti in vsi trije stopijo v sladčičarnico.
Veselo se kreta mladina po Nevskem in raduje jasnega solnca. Celo starčki se opogumijo in veselo zró njihova zgubančena lica izza privihanega bobrovega ovratnika. Sani škripljejo po gladkem snegu, kraguljčki srečajočih se konk4) zvonkljajo, glasno sopejo dirjalci. katere naglo gonijo po ulicah. Povsod je blesk in gibanje.
Na oglu ulic baš na pragu pred cerkvico ustavil se je rujav psiček, kateremu* so se zapletale dolge, suhe noge. Boječe se je oziral na vse strani, pogosto počenil na koščeni zadek, vsak trenotek pričakujoč, da ga sune kdo mimogredočih. Raz-mišljeuo je pogledaval préd se, očividno si ni upal iti s stopnic ter se pomešati v množico. Suha rebra njegovega dolgega telesa so bila pokrita z dolgo rujavo dlako ter so štrlela iz obeh bokov; rep je bil plašno povešen mej suhima zadnjima nogama, gobček se je podaljšal, ušesi se povesili, oči so gledale boječe, tožno. Tresoč se po vsem svojem suhem telesu, odloči se naposled vender, iti s stopnic. Plaho se ozirajoč prehodil je ulice in se ustavil pri prvej prodajalnici.
Na širokih podoknicah so bile razpoložene razne ukusne stvari, recimo: tolste klobase, mastni jeseter, okajene ribice v pletenih košaricah; zopet različne druge ribice so visele z repi nizdolu ob oknu. Na vse to je pogledal skozi steklo rujavi psiček in užalostilo se je v njem pasje srce: oko vidi, a pod zobé ne pride nič. Sicer se pa še ni osrčil, obrnil se in šel dalje. Ko ide nekaj korakov naprej, ustavi se novič pred durmi neke zaloge. Široko se razpahnejo vrata in debela gospa stopi na ulice z velikimi zavitki v obeh rokah.
Jedva je gospa izstopila, takój so se zaprla težka vrata za njó.
*) Nevski prospekt = glavne uliee v Petrogradu.
2) Guvernanta = ženska, ki se najemije v družino, da uči in vzgaja otroke.
s) Sladčičarniea vrsta pekov za imovite ljudi, kjer se prodajajo poslaščeni pirožki. konfekti in razne slaščice.
4) Konka — voz z vpreženimi konji, ki teče po relsih, položenih po ulicah in prevaža ljudi na razne kraje mesta za majhno plačilo.
Nù, rujavemu psičku je jelo disati nekaj omotno ukusnega iz prodajalnice. Zacvilil je tihoma, tešči, lačni želođček ga je zabólel in še celo v glavi se mu je jelo sukati. Pozabivši svoj prejšnji strah, hiti na vse kriplje, da bi dohitel gospo z zavitki. Vže je bil blizu nje, vže je zaduhal ukusni duh neke mastne, užitne stvari, kar skoči nagloma nanj — Bog si ga vedi odkodi — visok, dolg, gladek pes; siva dlaka se sveti na njem, ušesi mu stopati po konci, gleda gosposko in resno. Pritekel je in se ustavil ter pomahaval z repom, kije bil dolg, kakor palica. Rujavi psiček počene s svojim suhim životom na mrzli kameni tlak ob hišah in tako pokorno, tako ponižno, tako žalobno gleda surovemu psu v njegove tope okrogle oči, da je ta takój — morda se je sramoval — mahnil z repom, odšel od njega in stekel za gospodarjem, da bi ga dohitel.
Ko psička popusti strah, izgubil je vže izpred očij óno gospo z mastnimi zavitki. Sicer bi se ne drznil teči za njo, ali jedel bi rad, tako zelò bi rad kaj jedel . . .
In psiček jame gledati vsem šetalcem v oči.
Tu gresta dve gospe v črnih barhantnih kožuščkih, v lepih visokih čeveljčkih, gresta skupaj in se razgovarjata takó prijateljsko in veselo, še celò smejeta se. Rujavi psiček stopi k jednej izmej njih, jame se plaziti okolo barhantnega roba njenega kožuha ter laskavo in žalostno gledati v njene oči. Skače okolo nje in nekoliko pred njo, in jej gleda v lice z žalobnim, prosečim očesom, toliko, da ne reče: dajte mi vender kaj jesti. Glejte, kako sem lačen! Nù gospé gresta naprej, veselo se pogovarjata ter niti ne opazita ubogega psička, ki leta okolo njih.
Nekolikokrat se jima psiček zagleda v oči — a nič se ne kaže! Končno zaostane nekoliko za njima, pogleda po mimoidočih in potem se odloči še jedenkrat poskusiti svojo srečo. Da-si se omenjeni gospé ne brigata zanj, vender ga ne preganjata in ne bijeta, vsaj to je dobro; nù drugi, sam Bog si ga vedi, kako grdo bi ga gledali, če bi se jim upal blizu.
Psiček pri beži zopet od zadej in zadene se z gobčkom v mehko barhantno obleko, potem utakne vso glavo skozi, — gospe se umakneti. Grbasti psiček se urine ves mej njiju ter hoče s prosečim očesom pogledati jima v oči, ali nagloma zakričita obe gospé in skočita druga od druge. Psiček se ustraši ter skoči s ka-menitega tlaka, a gospé se zopet združita. Jedna izmej njiju se ozrè sè studom na psička ter reče : „Fej, kako zopern pes je to! In da meščani kaj takega gledajo in pripuste?" Ker si psiček ne upa stopiti več na kameni tlak, zbeži ob strani dalje. Beži mimo izvozčka, ki je teptal poleg svojih sank ter si grel od mraza otrpli nogi. Izvozček ugledavši psička, zavihti bič, da bi ga oplazil po koščenem boku : nù pogledal je natančneje, premislil se, povesil roko ter nadalje korakal pri sankah. Psiček zavije zopet na kameni tlak ter se jame sukati okolo nog dveh časnikarjev, ki sta se ustavila poleg pekarije. časnikarja ga gledata ter nič ne rečeta. Psiček čaka, čaka, pogleduje jima v oči, a kaj bi mu mogla dati? Morda časopisov? Tega psičku pač ni treba.
Psiček beži dalje. Tu ga doideta dve hitro stopajoči deklici, osem, devet let stari; prva ima kožušček z belim, druga s sivim obšivom, a roke so jima skrite v majhnih, lepih muftah. Psiček jima pogleda v oči in zdelo se mu je. da imata dobra in mila otročja obrazka.
Opogumni se in teče za njima. Gleda jima v lice s svojim umnim, otožnim pogledom, in celò solzé mu plavajo v očeh.
Opazivši psička, ustrašita se deklici in se mu izogneta. Psiček se strese in zbeži od njiju, vzdigne še više svoj grbasti hrbet ter se boječe ustavi pri odprtih vratih visoke bele hiše.
Deklici prideta mimo psička, ozreta se in zasmili se jima.
„Kako ubog, suh pes!" reče prva.
„Dà," — reče druga — prav ustrašila sem se ga.
„Ko bi imeli se sebój košček mesa ali vsaj kruha, dali bi ga ubogej živali, da bi jedla" —■ reče prva.
„Dà," — odgovori druga.
„Jaz utaknem jutri v žep košček pirožka," reče prva.
Deklici otideta, a psiček še vedno stoji nasproti vratom ter žalostno gleda v velik, prazen dvor. Naposled mu prežene glad ves strah in psiček se odloči iti v ptuj dvor in si ondù poiskati kako stvar, da jo povžije, bodi si vže suho črevo od klobase, ali košček surove skorje, katero je kdo vrgel slučajno skozi okno. Kakor bi trenil, zgine na dvor ter se plazi boječe ob straneh hiše, da bi izvohal, bodi-si tudi kako ostudno stvar, s katero bi utolažil mučni glad v svojem praznem želodci. Ali vse zamàn: dvornik pri tej hiši je bil jako natančen človek, in njegovo dvorišče je bilo snažno in čisto pometeno, da bi se niti treska ne dobila v nobenem oglu.
Nesrečni psiček sklone otožno svoj gobček ter povesi rep. Vime se zopet na ulice. Tu stopi nek deček skozi vrata z drvmi v naročji ; ko ugleda ptujega psa na svojem dvorišči, razjezi se, vrže hitro drva na tla, zagrabi debelo poleno, zamahne in je vrže na grbasto žival, ki se trese od gladi in mraza. Pes se zgrudi pod udarcem, žalostno zacvili in se vleče iz dvorišča hröm, s prebito zadnjo nogo. Deček pogleda za njim, molče pobere drva ter izgine skozi druga vrata.
Rujavi psiček prišedši na ulice, jame se zopet plaziti mej ljudmi, vedno z óno gorečo prošnjo v otožnih, zdihujočih očeh. Ljudje se zadevajo ob psička, ustavljajo in umikajo se mu, ter hodijo dalje.
„Kako suha žival!" omenila je glasno neka žena ter se ustavila za trenotek pred njim. „Kako nespametni so vender gospodarji: psa imajo, pa mu ne dado jesti!"
In žena je zmajala z glavo.
„In če bi stekel od gladi, koliko ljudij bi bilo nesrečnih po tej grdobi!" pristavila je še žena in šla hitro svojim potom.
„Tetka, vsaj skorjico!" rekel bi jej spremljajoči jo pes, ko bi znal govoriti.
Tii stopi prikazček iz prodajalnice, zadene ob psička, ustavi se ter ga silno brcne v bok s koncem svojega črevlja. Psiček se strese, omahne z vsem svojim suhim telesom na stran, britko pogleda za prikazčkom ter se splazi k bližnjej hiši. Tresoč stiska se tam ob izstopku sosednje stene.
Mimo njega pride deklica, preprosto oblečena. Pogleda na ubogo žival, ozrè se na levo in desno ter išče nečesa z očmi. Se jedenkrat se ozrè po psu, preide hitro ulice ter zavije za bližnji ogel.
Ta deklica je vže dolgo sledila za nesrečnim psičkom in videla, kako je uboga žival s prosečimi očmi pogledavala v obraz mimogredočim : umela je. da jih
pes prosi bruha — to se mu je videlo iz njegovih umnih, otožnih očij. Dvakrat je šla deklica mimo šetalcev in prišla blizu psa. ali psiček, kakor navlašč, ni obrnil glave proti njej, nego šel je in gledal v oči tem. kateri se zanj prav nič niso zmenili. Glasno poklicati psa ali še celò hiteti za njim, to je bilo deklici neprijetno. — bala se je, da bi je ljudje ne začeli gledati, ali za psa jej je bilo vender le žal.
Videla je, kako se je pes ustopil pred odprta vrata, kakó je gledal v dvorišče in kakó je naposled smuknil skozi vrata.
„Nil, bode vže našel kaj, da bode jedel," mislila sije deklica in šla naprej . . . Ali kmalu je bil psiček zopet zunaj in se jel mešati mej noge šetalcev, samó da je zdaj vedno izmikaval zadnjo nogo. Deklica je šla zopet za njim in videla, kakó ga je sunil prikazček s črevljem v njegove suhe kosti, in kako se je ubogi psiček stiskal tresoč se ob izstopku stene.
Na drugem oglu je bila pekarija. Deklica prehodivši ulice, stopila je tii noter in vže na pragu zaklicala:
„Dajte mi za kopejko črnega kruha!"
Pekär vrže na tehtnico kos suhega kruha, stehta ga in hoče zaviti v papir.
„Ni treba," reče deklica, položi kopejko na mizo. vzame kruh in hiti iz pe-karije. Ko preide ulice in dospeje na ono mesto, kjer je ubogi psiček sta! stiskaje se ob steno, vže ga ni bilo več tam. Deklica pogleda naprej, pogleda nazaj, — a nikjer ga ni bilo ! Gre nekoliko korakov dalje, zopet se ustavi, pogleda nazaj, pogleda po ulicah, — pes se je izgubil, in ravno sedaj! In dolgo je hodila deklica in gledala, kje bi dobila ubogega psička, in očitala si je. da se je obotavljala ter ni vže poprej dala ubogemu lačnemu psu zalogaj kruha.
Sla je mimo neke prodajalnice in se ustavila nehote pred oknom : prelepo ovratuo okrasje iz dragocenih kamenov, podobnih demantom. ležalo je na črnej barhantnej blazinici in se lesketalo v vseh barvah mavričnih. Mnogo uhanov in spon, dragocenih in umeteljno narejenih, čisto zlatih in z dragocenimi kameni, udelanimi v zlato, razloženo je bilo po barhantu. Tii so tudi igle, nataknene v majhno barhantno blazinico z udelanimi smaragdi, demanti, korali, umetisti in jahonti.
Deklica se zagleda vä-nje. Prišla jo namreč nedavno s kmetov in videla tii prvič v svojem življenji tako bliščobo.
„Ali kaj pomaga, ves dan ne moreš stati pri oknu!" déje deklica, vzdahne in gre dalje. Treba jej pohiteti domòv. ne zato. ker ima daleč, nù hodi vže dolgo; nò, uè, ustaviti se mora še pri kakej izložbi! In tu so še cvetice in slike, katere ima ona tako rada.
Psiček pa le ne gre deklici iz spomina: kadar koli se spómne, kako je suh. grbast. kako ima otožne, rekel bi — skoraj človeške oči. zasmili se jej, tako zelò se jej zasmili.
„Bodem ga vže kje dobila," misli si deklica. „In kam neki bi bil šel V Saj se je vedno le na tej strani sukal. Daleč ni mogel oditi!" To rekši, neče se več ustavljati pred izložbami, le mimogredoč se še ozira v okna. — Tu je izložba ur. Bog moj, koliko ur! Večje stenske in manjše žepne, še celò zlate! Kako krasna namizna oprava ! kako čudovito lepo delo ! — A zopet se vrnejo njene misli k ubozemu psičku. — Ubogi, nesrečni psiček! kakó je vender zašel v tolpo ljudij v Nevskih
ulicah? Gospodarji ne morejo biti dobri, ako imajo psa, pa mu ne dado jesti. Tega si niti misliti ne morem, da bi psiček ne imel gospodarja! — Jabolka, grozdje, hruške, jejmina! kako je to vse lepo izloženo, — kar gledala bi! — Pariške steklene pletenice! Nò, tu se moram ustaviti!"
Dolgo stoji deklica in radovedno gleda različne, krasne drobnosti; gleda ter se ne more nagledati in načuditi dosti; kako so vender ljudje bistroumni, da izdelujejo take umeteljne stvari.
„Nè, čas je, da grem," reče nasmehnivši se ter se odpravlja od okna. Nekaj časa gre, zamisli se ter sklone glavo. Nagloma se strese in ozrè: takoj za njo stopa nek visok gospod s črno brado in jej potoma nekaj govori. Ona ga ni dobro razumela, kaj je govoril. Ko mu pa še jedenkrat pogleda v oči, prestraši se njegovega drznega pogleda in se spusti skoraj v jednej sapi h konki, katera se je baš ustavila bila. Ondù se še le odsòpe in umiri. Konka se jame premikati. „Kje neki bode prenočil ta nesrečni psiček?" misli si deklica ter gleda skozi okno naglo drdrajoče konke. — „Ali se ga bode kdo usmilil? In, zakaj ga nisem poklicala takoj, ko sem ga ugledala, zakaj se mu nisem dobrikala in ga vzela s sebój?" In deklici se je jel ubogi psiček tako smiliti, da se jej je oko zasolzilo. Mislila si je: psiček utegne priti na kak samoten kraj in ondu ga bodo pobili s kamenjem kaki hudobni dečki sebi v zabavo, in ščuvali bodo nanj pse. Konka zvoni in zvoni z zvončkom; guga se, ropoče na prehodih in ovinkih s kolesi. Tù! zdaj smo doma. Konka se ustavi. Deklica izstopi : tu je njen dom, tu stanuje. Deklica hiti gori. stopi v malo, ozko sobico z jednim oknom, sleče kožušček in se vrže na posteljo. Danes je tako trudna . . . Pouk, ki ga dobiva v mestu je sicer po ceni, a hoditi mora daleč! Trudna je, v glavi se jej vrti. „Ta neprijazni gospod, kaj neki je hotel?"
In vender, kako lep je Petrograd ! Vse je živo, vse se blesti ! Zdajci se na-gubanči deklici čelo, tresö in odpirajo se jej bledi ustnici. Tiho vzdihuje, a izpod dolgih njenih trepalnic se uderó debele, grenke solze.
O čem neki sanja? Bog si ga vedi! Morda sanja o ródnej priprostej hišici v samotnej vasici; o majhnem senčnatem vrtci, polnem prijetne vonjave belo-rožnih listkov cvetočih jablan ; starka-mati bega od jutra do večera za gospodinjstvom ; mali bratci, sestre in . . . in njihov zdravi, kodrasti Zučka, vedno tako zadovoljen, vesel, laskav, ki zarohni s silnim in glasnim lajanjem, če se le ptuj človek približa njihovemu malemu zelenemu vaškemu dómu . . .
Stemilo se je. Po ulicah so prižgali svetilnice. Zablestéla so stekla izložb, zaigrale so v raznobojnej luči dragocene drobnosti, izpostavljene po oknih.
A rujavi psiček je le še bežal in bežal dalje. Na mostu sreča dečka, ki nese metle v rokah. Deček ugleda psička vže iz daleč in si misli napraviti ž njim zlobno šalo. Gledal je na stran in se delal, kakor bi se niti ne zmenil zanj. Ko se pa psiček približa k njemu, nagloma zakriči, zažvižga in jame mahati z metlami po ubogej, plašnej živali. Psiček se valja in brca onemoglo z nogami. Deček se smeje. Potem si naloži metle zopet na ramo ter otide kakor bi se ne bilo prav nič zgodilo.
Psiček, onemogel strahu, gladi in mraza, zbere vse svoje moči, beži preko mosta in zavije iz sovražnih mu ulic na levo. Pri nekej prodajalnici se ustavi, ker čuti, da ga zapuščajo moči. Nekaj posebnega se je zgodilo ž njim: majal se
je na vseh štirih nogah; noge so se mu šibile in omahnil je na mrzli kameni tlak. Zavedel se je še le tedàj. ko je nekaj lindo udarilo na njegova ušesa in prišel mimo njega nek gospod, cokljajoč z visokimi vrhnjimi črevlji. Nu, odkod tako prijeten in ob jednem mučno vabeči duh? Psiček se strese po vsem telesu in odpre oči. Gospod je šel mimo iu nesel sè sebój pod pazduho nekaj v bel papir zavitega. Od tod torej ta prijetni duh ! Prvi trenotek je mislil psiček skočiti in teči za gospodom, ali premislil sije: saj je vže skušal ganiti ljudi, iti s kakim uspehom? Psiček vzdihne globoko, globoko, po človeško rekel bi in — zopet zatisne trudne oči.
Gospod je vže otisel, njegovi koraki so utihnili v mrzlem nočnem zraku. Nu, ta prijetni duh ne da psičku pokoja! Zopet odpre oči in obrne gobček. In nakrat opazi, da je na oknu, pod katerim leži, razloženo mnogo, mnogo ukusnih stvarij : cele vrste tenkih klobas, razobešenih na oknih, a na belej skledi ob strani cela prašičja glava; v istej vrsti prekrasna gos in mnogo mnogo drugih ukusnih jedil.
Psiček je pozabil, da je v oknu debelo steklo in skočil je z vso močjo vanj, zadel z glavo in besno prasnil po steklu s svojimi suhimi, umazanimi nogami.
Naglo so se odprla vrata od prodajalnice in skozi nje skočilo je na ulice nekoliko prestrašenih prikazčkov. Skočili so k psičku, upili so in ga suvali. Sreča, da ni nobeden izmej prikazčkov utegnil vzeti palice s sebój ! Ko se ubogi psiček zopet zavé, zbere vse svoje moči ter se vleče na drugo stran ulic, kder izgine v nočnej tmini.	(Konec prihodnjič.)
Tudi od vrabcev se lehko učimo.
(Iz knjige: „Materi douška," nap. V. Sokolova; posi. —è.)
ri Radoševih bi bilo lehko kakor v nebesih. Gospod Bog je dajal roditeljem in otrokom zdravja, blagoslavljal očetov zaslužek, da otroci niso poznali ni-kakeršnega nedostatka a vender ni bilo pri Radoševih kakor v nebesih. Zakaj? Zato, ker so imeli mali Radoščeki to veliko napako, da so se drug z drugim prepirali. In zato je bila večkrat žalostna njihova mati. In kako bi tudi ne bila žalostna, ker je čula prepir mej otroci za vsako malenkost, dà, za najmanjšo stvarco. Uboga mati ! komaj bi bilo, da bi imela vedno pripravljeno tehtnico, ko je rezala krajčeke kruha in jih mazala sè surovim maslom, da bi ne bil jeden za spoznanje večji od drugega. Saj se je čulo vsak trenotek:
—	Ti imaš večji krajček!
—	In ti imaš več surovega masla! —
—	Ti si dobila večje jabolko! —
—	Počakaj, ti imaš več suhih češpelj kakor pa jaz! —
—	Pusti mojo puničko, ona je moja, tebi je ne posodim! —-
—	Daš mi hitro knjižico sè slikami, meni jo je prinesel sv. Miklavž, a ne tebi ! —
Takó je bilo pri Radoševih. takó.
Mati jih je opominala ljubeznivo, a vender vse to ni nič pomagalo. Zato je hitro završila take prepire. Vzela je Janezku večji krajček in Vojtehu bolje namazani kruhek ter ni dala nobenemu ničesar. Oba sta morala brez večerje v posteljico. Vzela je M n rij ci puničko in Barici knjigo, dala obema nogovice in jima ukazala mirno plesti.
Vender je bolelo dobro mater, ker ni mogla ne z lepo besedo, ne sè svojo ljubeznijo narediti, da bi se otroci nekoliko bolje ljubili in spoprijaznili ; zato je postajala dobra mati vedno žalostnejša.
Bilo je nekega dne po zimi, ko so se otroci začeli zopet grdo prepirati pri južini zaradi krajčkov. Vsakemu se je zdelo, da ima drugi večji, mastnejši in bolje namazan krajček, nego li on sam.
Mati jih je žalostno pogledala, in ko jih ni moglo umiriti materino oko, vzela jim je krajčke, zdrobila na drobtine, odprla okno in posipala ob robu okna ptičkom.
Še so stali otroci začudeno pri mizi, ko je prišla tetka z malo Milko obiskat mater. Otroci so se veselili, misleč, da bode zaradi tetinega prihoda mati pozabila, kako so se nespodobno prepirali mej sebój. Sedli sta mati in tetka, da se porazgo-vorita, a Milkico so povabili otroci k igri.
V tem je tlesknila Milka z rokama in vzkliknila : „Poglejte, poglejte, mamica, ptička na oknu!"
In res je stal na oknu vrabec. Natezaval je vratek, pogledaval v sobo in — zób! zgrabil drobtinico in frk — ž njo!
—	O jej, to je škoda, da je odletel — žalila se je Milka.
—	Saj se še povrne — obljubovala jej je mati. — Pokusil je le drobtinico, če je dobra in odletel poklicat svoje bratce in sestrice: Poletite hitro, poletite, dobri ljudje so nam pripravili kosilce ! Bilo bi mi pač neprijetno, če bi jedel sam. Pokažem vam pot do okenca. Tam bode za vse nas dovolj kosila. Poletite z menoj ! —
—	Le pazi, videla bodeš, da se povrne! — pristavila je še Milkina mati.
Milka je pazila in z njo so pazili tudi ostali otroci. In res! Za nekaj tre-
notkov povrnil se je vrabček, a ne sam: „Zób, zób, zób," delalo je poleg njega še pet njegovih bratcev.
—	O jejmina. kako je to lepo! — veselila se je Milka. — „Mislila sem, mamica, da se le šališ, a vrabček je res odletel po svoje bratce. To mi je zelò všeč od tega drobnega ptička, ker je tako iskren" — govorilo je dobro dekletce in stopalo na prste, da bolje vidi ptičke.
—	Izvestno sramote ti ptički mnoge otroke, da-si se o njih govori, da so nerazumne živalce, a otrokom dal je gospod Bog pamet — dejala je Milkina mati.
Radoševi otroci so zarudéli in povesili oči. čutili so, da govori tetka resnico, zato so se pa bali pogledati v njo. Vender dobra tetka ni znala ničesar in se čudila, da so otročiči danes takó tihi.
A njihova mati je le vzdihnila in molčala.
Bilo je vže zvečer, ko sta tetka in Milka vže davno odšli, ko so se okrog Radoševe gospe zbrali vsi otročiči.
—	Mamica — začela je boječe Marijca.
—	Kaj hočeš? — poprašala je mati.
—	Mamica, mila mamica, ne huduj se na nas. Nikdar se ne bodemo več prepirali in zavidali drug drugega! Nečemo biti slabeji od nerazumnih ptičkov. Samó še danes nam odpusti, ker smo te razžalili.
In na obrazkih vseh otrok je sijala prava volja poboljšanja, takó da jim je rada odpustila dobra mati. In od tega trenotka bilo je pri Radoševih kakor v nebesih, ker se otroci niso nikoli več prepirali.
Pridni	perici.
Otroci ne smejo umazani biti,	Le urno namakaj, ožemaj Angela,
To pravijo vedno nam v šoli, doma,	Kar robcev imave, predpasnikov, kril,
Zatorej se mora vsak zjutraj umiti,	Jaz bodem pa trdno na vrv jih pripela,
Oprati obleko, ko madež ima.	Da veter močan jih ne bode odvil.
Oj, toliko dela! kedàj pa kosilo Kokošim prinesem? Petelin je hud. Petelin počakaj ! Najprej je perilo, Potem pa bom tebe se spomnila, put.
Fr. Krek.
Povest starega vrabca.
M|fl	(Spisal - è.)
aj takega pa še niste slišali svoj živ dan ne, prijateljčki moji! In vender ^^je prava gola resnica, le verujte mi! Zanesete se lehko nà-me, ker sem slišal to povest iz neposrednega vira, iz ust starega vrabca, kateri me je obiskal nekega dne. A to je bilo takó-le:
Nekega dne zjutraj sem zračil svojo zaduhlo sobico, stal v toplem kožuščeku pri odprtem oknu in gledal na vrt. ki se je razprostiral pred mojim stanovanjem. Goste snežinke so naletavale in padale tjà, kjer je ležalo vže toliko njihovih zvezdastih sestric, katere so natkäle materi zemlji prekrasno, sneženo odejo. Drevesa so žalostno povesila svoje gole veje, katere so se šibile pod težkim bremenom. Bilo je vse tako mirno, tako mrtvo okolo mene.
Takrat je priletel od nekód vrabček in se oglasil : živ, živ !
—• Živ si, živ, — dejal sem jaz — in vender nimaš kaj jesti. To je hudo! Nù, strpi se malo. morda se vender dobode tudi zate kaj, bedni beraček — mislil sem si in odhitel po posodico, v katerej imam vedno kaj malega pripravljenega za take nepričakovane goste. Zagrabil sem krušnih drobtinic in prosa in je posipal po oknu.
Razumel me je moj gost. Nič se ni branil tega zajutreka, priskaketal je na okence in začel spravljati zrnce za zrncem, drobtinico za drobtinico v svoj gladni želodček. In dišalo mu je, ker drugače ne bi tako veselo majal z repkom in se mi zahvaljeval za vsako zrnce, priklanjevaje se mi z glavco.
—	Hvala vam, dobri gospod, ustregli ste mi zelò dejàl mi je laskavo, ko je potolažil prvo potrebo. — Sedaj sem zopet malo živ, živ, živ! —
—	Saj se vam vrabcem po zimi res nič kaj posebno dobro ne godi. Mraza in gladu se navžijete do sita! —-
—	Prav taka je, gospod! — odgovoril mi je vrabček. — In če se k tema dvema nadlogama pridruži še starost, potem pa je res huda siromašnemu vrabcu. Jedva ostane živ. živ, živ! —
—	Nù. to vaše kosilce mi je privezalo zopet malo moje življenje! — nadaljeval je za nekaj časa zopet moj gost. — Kako naj se vam zahvalim"? Ali se vam morda poljubi poslušati povest mojega življenja, bodete saj znali kaj siromašni vrabec vse doživi in prebije na tem božjem svetu ! —
—	Veselilo me bode! — odgovorim jaz.
—	Poslušajte toraj! — dejal je in začel takó-le:
Zagledal sem beli svet pod streho sv. Martina. Bilo nas je otročičev šest na številu, sami mali razposajenci in nagajivci. Roditelja sta nam jedva nanosila zadosti gosenic in drugega mrčesa. To je bilo čivkanja, ruvanja in drenja, ko se je kateri od njiju vračeval z gosenico v kljunu. Vsak je hotel, da bode njegova in v svojo sramoto moram priznati, da sem največkrat jaz, prvorojenec in najmočnejši, vzel svojim mlajšim bratcem masten zalogajček. Ej. bilo je veselo življenje, tam pod streho sv. Martina. Streha nad cerkvico je dokaj prostorna in mnogo vrabčevih rodovin se je nastanilo tamkaj, čivkanje glasilo se je od jutra do mraka. A ko
so nam peroti nekoliko vzrastli, takrat je bilo še le veselo! Letali smo k svojim sorodnikom, pomenkovali se, čivkali in pregledali vse podstrešje. In ko smo prvič vzleteli na bližnje drevo in iz tega na drugo in takó naprej od drevesa do drevesa od grmička do grmička, takrat sem mislil, da je ves svet moj. S prva sem še nekoliko poslušal svoja roditelja, katera sta nas z glasnim čivkanjem opominjevala in svarila, ali skoraj mi je to presedalo in postal sem sam svoj gospod. Letal sem do mile volje, veselil se svoje svobode in glasno čivkal. Le na večer povrnil sem se domóv, tjà na podstrešje k sv. Martinu, a pozneje je tudi to izostalo. In kaj bi še, saj sem bil mlad in živ!
Ko sem bil še v svojem rodnem gnezdu in začel skakati po podstrešji sv. Martina, vže takrat sem se nekoliko seznanil sè sosedovo Civko. Bili smo si nekaki daljni sorodniki. In ko mi pozneje ni več ugajalo brezskrbno, nerodno pohajkovanje. mislil sem si: Hm. kako bi bilo, če bi se ti nerodni rogovilež oženil? Bilo je lepo poletje, vsakovrstnega živeža dosti in jaz lehkomislenee nisem mislil na prihodnost in — oženil sem se. Nihče drug nego sosedova Čivka postala je moja ženica in to ni, kar si bodi ! Bila je bogata, znamenite rodovine in imela snubačev na izbero. Ali bil sem jaz tudi brdàk in korenjašk. pa sem jo naposled vender le dobil. In takó sem postal mož ter si nakopal na glavo mnogo nepotrebnih skrbij.
To je bilo veselja, ko sva si prvič spletala gnezdeče v starej jablani, in kaj še le tedaj, ko je v njem čivkalo petero nagajivčkov. In vender ni dolgo trajalo to moje veselje. Civko raztrgal mi je nekega dne, ko je brezskrbno pobirala zrnca na županovem dvorišču, óni veliki, marogasti maček, a otročiče so mi nekoliko dnij pozneje pometali iz gnezdeča hudobni otroci in jim zavili tenke vratove. A jaz sem ostal sam in žalosten na tem božjem svetu.
Nič več nisem bil vesel. Letal sem žalosten okrog in zobal le toliko, da nisem poginil od gladu. Vender maščevati sem se hotel onemu mačku, kateri je uničil mojo srečo.
K županovim je hodila lisica po kokoši. Jezilo je to starega župana in nastavil jej je ne daleč od kokošinjaka železno past. češ. naj se ulovi zvita tatica. Ogledaval sem jaz dolgo časa tisto nevarno pripravo, nazadnje sem si pa mislil, da bi ne bilo napačno, če bi tudi hudobni maček malo poskusil, kako zagrabi tista huda železna past, saj nosi stari grešnik dovolj grehov na svojem marogastem hrbtu, a za lisico je še zmirom dovolj časa. Kar sem mislil, to sem zvršil. Priletel sem ravno takrat, ko se je maček po dvorišči sprehajal in si izmišljeval nove pregrehe, na županovo dvorišče, začivkal in brskal sem kakih deset korakov od mačka po pesku. Hitro me je zapazi! stari hinavec in se potuhneno plazil proti meni. A tudi meni niso vrane možgan izpile, da bi ne bil toliko razumen, in ne odletel še za časa ter se zopet ustavil kakih deset korakov od mačka, vedno bliže proti pasti. To se je ponavljalo, dokler se nisem ustavil prav tik nastavljenega železa. Hudobneža je seveda pamet zapustila, a gospodarila je v njem le pregrešna slast po mojej pečenki. Njegove ognjlve oči so videle le mene, a ne železa in plazil se je, ko sem jaz le navidez brskal okolo železa, tiho, tiho vse bliže k meni. Nù sedàj mi ne pobegneš, mislil si je in skočil divje na mene, a jaz — frk na streho, železo čap ! in stari grešnik se je zvijal v železnej pasti in drl na vse pretege svoj grdi: mijav, mijäv! — Bodi ti to v plačilo, stari hudobnež!
In tudi otroci, ki so pomorili moje otročiče, prejeli so zasluženo plačilo. Dobra Anica, mala, pridna deklica videla je hudobneže, ko so baš zvrševali grdo dejanje, povedala to njihovim starišem in še ónega popóludne je pela brezovka vsem razposajencem, da ne smejo trpinčiti drobnih ptičkov in jih neusmiljeno pobijati.
Marsikaj sem vže prebil na tem božjem svetu in star sem vže. Po leti vže še, ali po zimi je trda. Kožušček je prelahäk, želodček prazen, in tako prebije dokaj bede siromašni vrabec. Kdo bi mu potem zameril, če je časih res malo drzovit in če ukrade kdaj kako zrnce? Saj povrnemo stokrat ljudem take malenkosti ! Otročiči bi ne jedli dobrih jabolk, sladkih hrušek in češpelj, če bi mi dreves ne čistili kvarljivih mrčesov. Koliko gosenic, hroščev in drugih kvarljivih žuželk podavi vrabec v vzpomladi. Zatorej usmilite se nas!
Vže mnogo zimo sem preživel, zmrzoval in gladoval, da je bilo joj. A letos je pa še posebno huda nam ptičicam, in kdo ve, če preživim še to zimo. Sneg je pokril vsako stvarco, a mraz je, da mi udje otrpujejo. Pač ne vem, kako dolgo bodem še nosil po tem božjem svetu svoje stare kosti ! Vender dosti, gospod, hvala vam za okusni zajutrek. če dovolite, pa še pridem ! Sedàj sem zopet malo živ, živ, živ! — začivkal je stari vrabec in odletel.
In hodil je vsakega dne k meni na zajutrek. Predvčerajšnjem pa je bil zelò hud mraz in ni ga bilo. mojega gosta. Morda ga tudi več nikdar ne bode'3
Otročja pesenca.
lidel didel dajčeka.
Didel didol dajčeka.	Didel didel • dajčeka.
Kje lisica ajčeka?	Puta nese jajčeka,
Tam za skalo v gózdek 11,	,1 ajčeka pa izvali —
Pri visokem hnistekii.	Drobne piske izredi!
Kuže lovi zajčeka. Oče pa lisicieo. Naših put*) tatièieo.
Didel didel dajčeka.	Didel didel dajčeka.	Didel didel dajčeka
Kuže vjel je zajčeka.	Naj le, naj le ajčeka.	Mati dajte krajčeka,**i
Zajček cvili in trepti.	Oče moj jo vže dobi	Kraj ček kaj lepo diši.
Kuže'ž njim domóv ceptà	Z lovsko puško ustreli!	Kiižetu in putići.
DideJ didel dajčeka. Nič ni žal mi krajčeka ! Kuže-puta pridna sta Krajček jesta naj obii !
A. K. s.
*) puta kokos.
**) krajček od hlebca kos kruha.
e bodem jib pozabil, tistih zimskih večerov, ko sem še prebival doma pri svojih stariših. Vi ne veste, otroci! kako je bilo takrat prijetno ! Pa če tudi mislite, da veste, povem vam vender-le, da ne veste. Kadar pa bodete tako veliki, kakor ste zdaj majhni, takrat bodete pa vedeli.
Kosov Tomaž mi je vže večkrat pripovedoval, kako se mu je prijetno godilo, ko je še kot samosrajčnik letal po hiši, „kozle" prevračal, sestrico dražil, psička za rep vlekel, materi predeno (štreno) zmešal, teti preslico prevrnil, očetu črev-Ijarski stol narobe poveznil, duri odprte puščal, bratcu abecednik razpral (raztrgal) in Bog si ga	.	.	pa še zdaj
vedi kaj še T*^	P° životu, ko
vse poče- \	~~ ~~~	' .••yjg / se spomni.
njal? Saj znate vi otroci vse to zdaj mnogo bolje nego-li jaz. Kosov Tomaž se res čudi, kako je mogel takrat tako nagajati in žal mu je bilo, da je mater tolikokrat ujezil, bratca v jok spravil, sestrico užalil, očeta razto-gotil. Mravlje mu gredó
da ga je mati večkrat prijela za „sladke" (saj veste, katere ?), oče pa položil
časih na njegov najobčutljivejši del tisto tenko stvarco, ki je Tomažka neznansko zaskelela.
Ko se je Tomažek pripravljal za zakrament sv. po-
kore in ko je gospod katehet razlagal v učilnici, kakšen je čezuatoreu kes, tedaj je spoznal Tomažek še le v popoluej meri, da takrat ni imel niti pravega kesanja. Zakaj on se je kesal svoje nagajivosti takrat le zato. ker ga je oče našeškal, in ker ga je bolelo, a ne zato najbolje, ker je Boga razžalil. svojega stvarnika, svojega dobrotnika, od katerega je imel in ima vse dobro in ker Bog zapoveduje, da morajo otroci pridni biti, ako hočejo, da jih ima On rad.
Le poglejte podobico, le, otroci! Kaj ni res lepa? Oče prebira knjigo. Kako modro se drži, kaj nè? Vi se še takó ne znate nè. Tetka prede, ura stoče: tik-tak! tik-tak! kužek dremlje na tleh in gode nekaj, česar pa na podobi ne slišite. In mati? Le poglejte, kako kaže s kazalcem k višku — proti nebu. O Bogcu, o dobrem Bogcu pripoveduje svojemu Jančku. ki jej sedi v naročji. Kako verno po-
sluša malček kakor bi vže vse razumel in znal! In Metka, ta pridna Metka! Zraven stoji, ročici ima skleneni in tako mirno gleda za materino roko. kakor bi jej vže iz roke hotela pobrati vse, kar bode povedala.
In tukaj na podobi vidite samo tisti trenotek, ko delajo, ko se uče in beró in molijo. Kaj pa še le, ko bi vam jaz pokazal sliko, koder jedó in pijó in se igrajo in lepe podobice gledajo in si povesti pripovedujejo. Povitica se smeje raz mizo, jabolka se kotalé po njej, rožiči gledajo iz sklede in smokve (fige) so nabrane na velikem vencu. Sladkor vsake vrste se blesti od luči, bodisi vže navadni „bombon" ali redek-bombon, bodisi „kankel-cuker" ali melisne jagode. Tudi lesenega konjiča s piščalko ne bodete pogrešali in tacega ne na koleščkih, možice v z migajočo brado je kar ria izbero in punčike tako lepo napravljene bodo skakale po mizi.
Toda vsega vam ne povem, otroci ! Kadar bode zopet sv. Miklavž hodil po svetu in oglasil se tudi pri meni, takrat vas ne bodem pozabil, ako bodete le bolj pridni kakor je bil Kosov Tomažek. Pa kesanja ne bode — kar je še glavna stvar!
|Imalej, nizkej čumnati predli sta mati in hči Marijca. Leščerba je vže jela pMjPpojemati, le še krepki udarci ure na steni in pa brneča kolovrata motila sta tišino. Ko bi ne bilo pretemno, zapazili bi v Marijčinih očeh solzé, in ko bi ne vršela kolovrata, slišali bi materine globoke vzdihe. Komu neki so te solzé, komu ti vzdihi? — Oh, žalost seje bila vselila v uborno kočo, odkar je bi! odšel domači sin Peter v Bosno nad Turka. V najlepšej dóbi, ko je bil s sestro svojej ubožnej materi najkrepkejša pomoč, vzel ga je kakor blisek z jasnega neba cesarjev klic z drugimi tovariši vred. Kako težko se je ločil Peter od doma, od ljube, vže precej stare matere, ki je od danes do jutri, od ljubeznive sestre, za katero se je baš začela nevarna dòba! A udal se je v voljo Božjo in odšel. Sestra sama zdaj po-klada živini, ki jo je on tako pridno oskrboval. In cvetice na vrtu so odcvetele, osipavajo se, in ona je vender mislila, da se povrne, ko ga še pozdravi in obsuje z bujnim cvetjem. In zdaj je vse tako mirno, vse tako tiho. Vže pol leta ni niti sluha o Petru. Morda je vže mrtev? Kako je ta strah trgal ljubeče materino srce! Negotove vesti so dohajale z bojišča v vas, sedaj dobre, sedàj slabe. Kaj gotovega ni nihče vedel.
Mati ustavi kolovrat. „Dovolj je, Marijca, béri kaj, preide nama hitreje čas !" In začela je brati iz Robinzona, kako se je povrnil po tolikih nezgodah v domovino. Oh, in zdi se jej, da je Robinzon njen Peter. „Izvestno. izvestno se povrne tudi Peter, mati, izvestno!"
Zdajci začne biti ura. verižica z utežjo zdrkne na tla, pojemajoča leščerba ugasne.
„Oh," zavikne Marijca, „spomin, mati, spomin!" Začneta moliti in pri Bogu iskati si tolažbe, če je kedàj Bog uslišal prošnjo nedolžnega srca, kakeršno je bilo srce Marijčino. izvestno usliši tudi Marijco, izvestno se povrne Peter.
B.
Podobica.
Ubogi siroti ! Morebiti je ta zadnji up poročilo, da ga ne vidita več na tem svetu ....
Pozno jeseni je vže bilo, ko sta sedeli v veži Marijca in mati. Tam doli od mosta pa je prispela tolpa ukajočih mladeničev, ki so se ravnokar vračali z bojišča. Vse jim je hitelo naproti, tudi Marijca ni bila mej zadnjimi. Oh, in glej, ni ga bilo mej njimi ! Le toliko poizve, da je Peter jedini iz vasi ostal na bojišči. Nezavestno odnesó Marijco domóv. In mati, začuvši, da Petra ni, britkostno zaječi, potem pa mirno zaspi, na veke . . .
Komu naj potoži Marijca to dvojno britkost? Zdaj je sama. zapuščena. Oh, Rog moj. prehudo je to za njo ...	J Kromar.
Ufilge m
Mati.
módri, vpraša matere: Kdo jej otrok najljubši je? Odgovor mati da takoj : „Najmlajši to je sinek moj."
Odmaje módri mož z glavó In mater posvari takó: „Otroci vsi so tvoja kri, Ljubezni iste vredni vsi."
Nasméhne mati se lahnó. Dé možu modremu takó: „Najmlajši ta je moj otrok, Ki dal mi ljubi jih je Bog:
Zató največ mu treba je, Skrbi — ljubezni materne, Da bo na čast Bogu ljudem In radost maternim očem."
F. S.
Prstje.
HJ^a z drevésa Hruške stresa ; Ta jih meče V prazne vreče; Ta na rame Vrečo vzame; Ta jo skozi Vrata vozi; Ta pa gleda In — pojéda!
Uganke.
1)	Povsod s tebój hodi, pa ti ni treba. Kaj je to?
2)	S čim so ljudje v Ljubljani hiše pokrili ?
3)	Kdo največ trpi, kadar cerkovnik zboli?
4)	Kaj je to: Nekaj je nič, a nič je nekaj ?
5)	Kdo ima glavo težko kakor trup ?
Briljant.
(Priobčil Fr. Staufer.)
a
a a a a a a a a I» 1» e c e e è è e e e e e e f g g i i i i i i i j j j jkkkkkkkkkI 1 1 I ni m m il u u il li o o oo orrrrrs 8 S Š Š Š t t t t U U T V V T Z
Zamenjajte črke v tem brillanta takó med seboj, da se bode citalo v 13 vrstah 13 besed od leve proti desnej; a srednja, rekše 7. vrsta naj se čita tudi od zgoraj nizdolu po sredi posamičnih besed.
Besede naj značijo: 1. soglasnik; 2. žival: 3. in 4. sadje; 5. goro na Kranjskem; 6. rokodelca: 7. zelo pogumnega in slavnega mornarja; 8. kranjski mesti; 9. ptico: 10. spomin našega Zveličarja; 11. ribo; 12. žensko imo ; 13. soglasnik.
(Rešitev in imena rešilcev v prihodnjem listu.)
Nove knjige in listi.
*	Smilje i kovilje. Pjesmice i priče kr va t s ko j djeci poklanja August Ha-rambašić.— Zagreb 1890 Tisak i naklada S c h o 1 z a i Kralja. 8U. 107 str. — To je najnovejša jako lična knjižiea za hrvatsko mladino. Knjižica obsega 35 pesenc in 12 pripovedek. Da so pesenee povsem prikladne za otroke hrvatske narodnosti, to nata priča vže ime pesnikovo. Hrvatski i nam sosedni pesnik gosp. August Haram-bašič poznat je kot jeden najboljših pisateljev za hrvatsko mladino. Njegove raične, uprav v otroškem duhu pisane pesenee prikupijo se vsacemu, kdor koli jih čita. Tudi njegove pripovedke pisane so v lehko umevnej hrvaščini in so zdravega jedra. Mi smo vže več Harambašičevih iničnih povestic prinesli v slovenskej prestavi v našem „Vrtci", pa bomo o priložnosti še katero preveli na naš jezik, da se tudi naša slovenska mladina seznani s tem odličnim hrvatskim pisateljem. Ker so pesenee in pripovedke pisane v lehko umevnej hrvaščini, priporočamo to mično knjižico tudi našej slovenskej mladini v obilo naročevanje. Dobiva se v tiskarni Scholz i Kralj u Zagrebu.
*	Zimska priča napisao Vladimir Boro tka. Zagreb 1890. — Tisek in založba Scholza i Kralja u Zagrebu. 8°. 60 str
*	Božičnica „Hrvatske." God. 1890. Uredio dr. Mile S t ar cevi ó. — Zagreb 1891. Tisek in založba Seholza i Kralja. 8°. 99 str. ((Jena 30 kr.)
Rešitev rebusa v 1. „Vrtčevem" listu:
Oft nastopu novega leta vsem naša naj-2>rl$rčnejša voščila.'
Prav so ga rešili: Gg. .J. Inglič, nad-učitelj v Idriji ; Teod. Weinhard, nad učitelj na Domovi blizu Ptuja : M. Eant. nadučitelj na Dobrovi ; Jos. Korošec, učitelj v Škocijanu pri Turjaku ; Gregorio Koželj, učitelj pri sv. Gothardu: Anton Žnidaršič v I). Bistrici ; Plorijan Kalinger, učitelj na Radovici ; Fr. Lavtižar učit. pripravnik ; Ognje-slav Mercina v Šjuartnu ob Savi; Jarnej Pire in Filip Vidic v Idriji : Aleks. Ličan, realec in Kajetan Feigel, gimnazijec v Gorici; Jakob Rabusa in Gvido Sernee, drugošolca v Celji ; Rudolf in Viktor Andrejka. učenca v Ljubljani; Emerik Triller, učenec v Rudolfovem ; Anton Grum, učenec 5. raz ■ reda v Idriji ; Leon Mencinger, učenec v Krškem : Diagotin Koderman, učenec v Frankolovem (Štir); Dorko Ferjančič in Fran Žužek, učenca v Ljubljani: Marko Bajuk, Josip Gršic, Martin Gozenea in Marko Režek, učenci na Radovici. — Amalija in Ivana Šket v Drainljah (Štir.); Helena in Elizabeta Leben v Horjulu: Ida Kosem v Medvodah; Marija Schweiger, kuharica. Dorca Kalinger, Mara in Nuzika Šavor, cerkvene pevke na Radovici; Zalka Potočnik v Sori: Ana Vidmar, učenka na Tinji (Štir.); Marija in Leopoldina Rantova in Angela Kopač na Dobrovi pri Ljubljani : Pavlina Tomšič, učenka 6. razreda v Ljubljani; Lini, Lori, Mili in Justina Kaliger, učenke pri sv. Križi pri Kostanjevici ; Josipina Koderman, učenka v Frankolovem (Štir.).
St i®
Rebus.
(Priobčil F. Stegnar.)
KO<
E <> ' 1
(Rešitev in imena rešilcev v prihodnjem
„Vrtec4* izhaja 1. dne vsacega mesöca in stoji za vse leto 2 gld. 60 kr., za pol leta 1 gld. 30 kr. Napis: Upravništvo „Vrtčevo", mestni trg, štev. 23 v Ljubljani (Laibach).
Izdajatelj, založnik in urednik Ivan Tomšič. — Natisnila Klein in Kovae v Ljubljani.
L
1'
listn.)