510                                            Književne novosti.
vorih. V tem oziru je ta knjiga verno zrcalo gostobesednega leta 1848.; tuintam se čita kakor zapisnik o kaki seji in je tudi res vestna kronika o dogodkih tedanjega leta ter ima za nekatere nastopajoče osebe veljavo dnevnika. Spričo teh posebnosti se nam včasi zdi,' da nimamo pred seboj beletrističnega spisa, ampak kako tajnikovo poročilo. Pripoveduje se nam tako ogromno mnogo „sitnic", da ne pridejo dogodki velike zgodovinske važnosti do prave veljave. Jelačič n. pr. in Gaj, manj Vraz, se nam najprej referatno predočujejo koscema tolikokrat, da nas naposled njih resnični nastop ne prime tako, kakor se že naprej veselimo. Sploh je škoda, da v spisu tako gospoduje „riječ" —beseda; naj bi se raje uprizarjali čini. Tako je postala knjiga zelo poučna, informativna, osobito za tedanje šege in navade, a premalo impulzivna; zato morda ne prepoznamo velikanskega pomena onega burnega leta.
Sicer so morda motimo, iščoč v dogodkih onega leta le veličine, in pozabljamo, da so stali ob tistih dogodkih tudi ljudje, kakor smo mi, ne pa le orjaki, heroji. Prav zato moramo biti hvaležni dičnemu pisatelju, da nas je s čudovito temeljitim znanjem in z gorko navdušenostjo vpeljal v ono dobo; le mož, kakor je on, je mogel izvršiti tako delo. — Posebno zanimiv je vpogled v tedanje obi-teljsko življenje; pisatelj nam podaje kaj verno sliko o srečnih plemenitaših, ki so imeli vsega dovolj; spoznamo pa tudi kmetica tlačana, ki se mu je zdelo opasno
znamenje, da se je baš istega leta odpravila tlaka.-------V velike politiške borbe
je vpleten roman dveh src z nesrečnim izidom.
Za pričujoče delo si je pripravil tla Gjalski že leta 1892. s povestnim spisom „Osvit", ki ga je izdala omenjenega leta Mat. Hrvatska v „Zab. knj." ; tu vidimo jako zanimive „slike iz tridesetih godina" in tu je pisatelj na str. 194. že naprej upravičeval naš spis „Za mat. riječ"; na ugovor: „Može li biti ciljem samim jezik? Sto je jezik? Tek sredstvo. Cilj mora biti moralno savršenstvo, sloboda, blagostanje. Ako se budemo _borili za sredstvo, a pustili glavno, kuda čemo doči?" odgovarja tako: »Blagostanje, sloboda, savršenstvo — sve to zavisi od osnovne potrebe, a to je, da budemo svoji, to jest, da smijemo u svojem jeziku ne samo Bogu se moliti, več i u njem misliti i raditi za to blagostanje, slobodu i savršenstvo."
Sedanji realni svet sodi cesto drugače; s tem pa ni rečeno, da bi se ne mogli ogrevati tudi za ideale, ki jim načeluje klik „za materinsku rječ."
Dr. Jos. Tominšek.
Cvijič J. dr. Promatranja o etnografiji makedonskih Slovena. Drugo po-punjeno izdanje. Beograd, knjižara Gece Kona. 1906., 69 strani + statistična tabela — Pisec te brošure, moderen Jlir", je drugod po svetu bolj znan nego pri nas; Srb Cvijič je geograf s svetovnim imenom; natančneje ga je Slovencem predstavil gosp. dr. Zupanič v 7. številki letošnjega „Slovana", kjer se nahaja tudi Cvijičeva slika. — Macedonsko etnografsko vprašanje je eno izmed najtežjih in najbolj zapletenih. Narodna masa macedonskih Slovanov nima določene nacijonalne zavesti, ni imela samostalne zgodovinske prošlosti, nima svojega knjižnega jezika; ni torej zanesljivih etnografskih znakov, na katerih osnovi bi se narodne slovanske mase označile kot srbske ali bolgarske. Nadalje komplikujejo to vprašanje nacijonalne in versko-nacijonalne propagande. Tuji pisatelji so dobivali informacije od inteligence enega izmed balkansdih narodov, drugi so delali samostalneje, a skoro nobeden ni znal niti srbskega niti bolgarskega jezika. Zato je Cvijič uverjen, da so vsa današnja vladajoča mnenja o etnografiji macedonskih Slovanov osnovana na pomotah, zlasti na  krivi  misli,  kakor da   je ime „Bugarin",  kakor  se praviloma  nazivljejo
Splošni pregled.
511
macedonski Slovani, etnografsko ime, dalje na popolnoma nekritičnih tujih etnografskih kartah in statističnih tabelah. Cvijičeva znanstvena misel je torej: Macedonski Slovani v svoji masi nimajo nikakega narodnega čuta, ne bolgarskega, ne srbskega, pač pa imajo predispozicije, da sprejmo bolgarski ali srbski narodni čut in da se brzo izpremene v Bolgare ali Srbe. Ali pa more ta znanstvena kon-stelacija služiti za osnovo politične rešitve macedonskega vprašanja? Bo pač zopet tako: masa ne bo dala pravca politiki, marveč politika masi. — Določeno slovansko čuvstvovanje, a nedoločeno nacijonalno čuvstvovanje in nedostatek narodne zavesti pri Macedoncih primerja Cvijič čuvstvovanju tako zvanih „Kranjcev" ali „Kajkavcev" v Hrvatski, ki baje kolebajo med Srbi in Hrvati, ali so v bistvu postali Hrvati radi vere in drž. organizacije   — ali misli tu Cvijič na  zagorske Hrvate?
Dr. Fr. Ilešič.
Milan Begovič: Venus victrix. Komedija u jednom činu. Spljet 1906.
Šestinpetdeset let star, suhoparen starinoslovec ima petindvajsetletno lepo ženo, ki ji je tridesetleten junak ljubši nego njen mož — to je naposled mogoče in včasi verjetno in za burko navadno potrebno. Neverjetno in nepotrebno pa je, da ta mož apostrofira ženko, ki je prečitala ž njim vse pesnike grške in rimske, tako-le: „Bolje je imeti najgršo, a pametno ženo. nego stvor, ki je sicer prekrasen, a glup in neveden". — Ako ta šestinpetdesetletni mož pove v obraz te besede svoji lepi mladi ženi zato, ker ona nima zmisla za vrednost nekega starega novca, in mu ona na take in podobne besede ne ve nič drugega odgovoriti kakor cinični stavek: „Žene niso redke kakor stari novci", ne da bi se morda zavedala, kako visoko ceni s tem svojo vrednost, potem ne uvidimo, čemu je treba koncem igre zapaliti hišo, kjer stanuje ta ljubeznivi parček, zapaliti v to svrho, da dobi ljubček priliko, javno ugrabiti to ženko starega lažiučenjaka, a očitnega suroveža. Zakaj ni prišel ljubček n. pr. lepo po obedu po svojo ljubico, ki se mu itak šiloma obeša na vrat? Njen mož bi se je, ako uvažujemo njegovo vedenje, gotovo rad iznebil; saj sploh ne vemo, zakaj se je navezal na to žensko. Vsekakor mu mora biti ljubo, da bo sam s svojim kipom „Venere zmagovalke" (Venus victrix), ki je dal komediji" naslov.
Vsebina je torej dokaj čudna, a zasnova je spretna, razvoj živahen in igra učinkuje v ustih dobrih igralcev, kolikor nam je znano, dokaj dobro. Igrala se je v pretekli sezoni i v Zagrebu i v Ljubljani.
Dr. Jos. Tominšek.
Prevodi iz tujih jezikov. Gospod Fr. V i ran t nam naznanja, da prevaja iz poljščine roman B. Prusa: Placowka (Straža) in K. Prezerwa - Tetmajerja zbirko črtic in novel: „Melancholia".
Hrvati — Srbi. Prikazujuči moju knjigu: „Das serbische Volkslied in der deutschen Literatur" u „Ljubljanskom Zvonu" (VI. sv. 1906), zamerio mi je g. Janko Bratina, sto narodne pesme, o kojima je onde reč, nazivam samo srpskima, ne i hrvatskima. Buduči da mi je mnogo do toga stalo, da se takav naziv ne tumači krivo,   molim poštovano uredništvo,  da mi dopusti objasniti stvar u svome listu.