Uiiteljskf pokret Z vellkonočnega instrukcijskega tečaja Instrukcijski tečaj, ki se je v dneh 25. in 26. marca vršil v Mariboru, je na lep način dokazal, kako pravilno smo započeli naše delo in kako tesno nas zadane naloge vežejo v trden kolektiv, ki se najmanj ne straši zaprek in težav, postavljenih na pot k našim ciljem: za boljšo šolo, za sodobnim zahtevam odgovarjajočo vzgojo slovenske mladine, za boljši položaj slovenskega učitelja, za lepšo bodočnost sloven-skega otroka. Kljub visokemu datumu, kljub skrajno slabemu vremenu, kljub bližajočim se praznikom se je zbralo lepo število tovarišic in tovarišev v šoli v Razlagovi ulici. In kar je najvažnejše: udeleženci niso bili navadni tečajniki, ki pasivno sprejemajo predavateljeve konstatacije, z ozirom na bon ton izploskajo svoje odobravanje ter se razidejo. Ne! Udeleženci tega tečaja so bili vsi brez izjeme aktivni sodelavci, ki so s svojim sodelovanjem držali dejanje tečaja v stalni napetosti. In še je bilo premalo časa. Mnogokaj bi se moralo še rešiti. Zato ni čudno, da se je ob koncu tečaja spontano pojavila želja: Še se moramo sniti! Čimprej! Udeleženci so bili skoraj iz vseh srezov štajerskega dela Slovenije; iz kranjskega dela dva (logaški in kamniški srez). Mlade hrvatske tovariše je zastopal tov. Vinko Šonjara. Nobenega zastopnika ni poslal odsek Učiteljskega pokreta pri sekciji v Ljubljani. Ob določeni uri je predsednik mariborske delovne edinice tov. Majhen otvoril te•čaj s kratkim nagovorom in pozdravom. Posebno toplo je pozdravil tov. V. Šonjaro, ki se mu je zahvalil za pozdrav ter izrekel simpatije hrvatskih tovarišev, saj nas veže isto stremljenje, isti cilji. Poudaril je potrebo čim tesnejšega sodelovanja, kajti to sodelovanje more roditi Ie dobre sadove, predvsem pa medsebojno izpopolnjevanje. Izjavo tov. Šonjare so udeleženci tečaja sprejeli z velikim odobravanjem. Nato je povzel besedo tov. Martin Mencej. V precizno zasnovanem govoru je obrazložil važnost in pomen duševnega raziskovanja otrok. Ta pomen so uvideii že pri vseh kulturnih narodih, le pri Slovencih se ta važna panoga praktične psihologije konsekventno zanemarja. V tem pogledu smo Slovenci celo med Jugoslovani na zadnjem mestu, kajti celo poklicni slovenski činitelji do sedaj še niso dali nobene pobude za tovrstno delo. Tudi na tem polju si mora slovenski učitelj sam pomagati. Referent je orisal historični razvoj skale testov za psihološko preizkušnjo po Binet-Simonu in Bobertagu ter omenil zasluge nekaterih srbskih znanstvenikov na tem polju. Nato je praktično pokazal, kako se s pomočjo testov dožene inteligenčna stopnja otroka. Referat je zaključil s sledečimi konstatacijami: Psihološko raziskovanje, bodisi individualno bodisi kolektivno, je delikaten posel, ki ne trpi nobene površnosti in šarlatanstva. Kdor hoče s pridom in zanesljivo psihološko raziskovati, se mora v ta namen pripraviti v laboratoriju ali vsaj s temeljitim študijem zadevne literature. Testiranje ni edina pot k ugotavljanju inteligenčnega standarta otroka. Ono je samo nujen eksperiment, ki naj potrdi učiteljeva opazovanja. Duševno raziskovanje ne sme biti samemu sebi namen. Po referatu se je razvila živahna diskuzija, v katero so posegli tov. Jurančič, Vranc, Ledinek, šegula, Majhen, Hudales in drugi. Debata je ugotovila predvsem praktične posledice duševnega raziskovanja otrok, ki so v glavnem sledeče: Dosedanje skale testov so plod dolgotrajnega dela in eksperimentov, vendar so nastale v okoljih, ki so našemu otroku tuja. Zato jih moramo uporabljati le kot obče norme, ne pa kot absolutno zanesljivo sredstvo. Skale testov, ki odgovarjajo okolju, v katerem živi slovenski otrok, bodo nastale vzporedno pri raziskavanju, kakor se je to že zgodilo, n. pr. v Srbiji. Cim pa bomo ugotovili inteligenčni standart slovenskega otroka, nam bo mogoče postaviti konkretne predloge glede učnih načrtov, glede načina pouka in glede smotrne ureditve šolskega življenja sploh. Popoldan je tov. Oskar Hudales referiral o tem, kako izračunamo rentabilnost kmečkega posestva. Uvodoma je opozoril, da si našega načrta za raziskavanje podeželja ne smemo v toliko napačno tolmačiti, da bi ugotavljali rentabilnost vSeh posestev na raziskovalnem področju. To bi sicer bilo idealno, nujno potrebno pa ni. Zahtevalo bi tako delo ogromnega časa in energij. Nujno je le. da raziščemo po tri karakteristična posestva z ozirom na velikost in kategorijo zemlje. Pač pa je pojm »velikost posestva« popolnoma relativen in ga je treba določiti z ozirom na krajevne prilike. S pomočjo teh šestih primerov je mogoče tipizirati vsa ostala v okrožju, kar popolnoma zadostuje. Nato je referent praktično pokazal, kako se rentabilnost izračuna, katere činitelje moramo pri sestavi bilance upoštevati, ter dal še nekatera nadaljna navodila za tehniko tega dela. Omenil je, da bi bila najboljša ona bilanca, ki bi jo dotični kmet sam sestavil, s pomočjo dnevnih zapiskov v teku enega leta. Marsikjc bo to mogoče, drugače pa naj se bilanca sestavi v razgovoru s kmetom. Tudi ta bo precej točna, saj kmetova bilanca ni tako komplicirana, kakor ona kakega pridobitnega podjetja. Referent je dokazal, da so vsa dosedanja razglabljanja v ekonomskem in socialnem položaju našega podeželja, v katerem se slovenski otrok duševno obiikuje, idealistična, neznanstvena in neresna, ker ne upoštevajo točnosti progresivnih znanstvenih zaključkov. Zopet se je po referatu razvila živahna debata, v kateri so sodelovali tov. Jurančič, Mencej, Šegula, Župančič, Kontler in drugi. Tov. Kontler je bil mnenja, da tako raziskovanje ne spada v kompetenco učiteljevega dela in da ga bo skoro sigurno izvršila snujoča se kmetijska zbornica. Na to opombo so debaterji živahno reagirali ter ugotovili sledeče: Res ni raziskovanje podeželja naša naloga, toda slabe izkušnje preteklosti nam dokazujejo, da se na take prognoze ne smemo zanesti. Mi bi bili zelo hvaležni, če bi nam tega posla ne bi bilo treba opravljati. toda do danes niti najvišji slovenski znanstveni zavod, imiverza, v teku 19 let svojega obstx)ja ni pokazal niti najmanjše volje, niti dal kake iniciative, da se to raziskovanje izvrši. Prav tako ne bo tega naredila bodoča kmetijska zbornica, ki bo samo drug naslov za sedanjo kmetijsko družbo, ki je že tudi imela sto let časa, da slovensko podeželje gospodarsko in socialno razišče. Zato smo sedaj poklicani mi učitelji, da to nalogo izvršimo. Preko nje ne moremo, če hočemo do kraja spoznati vse tiste faktorje, ki vplivajo na psihični razvoj slovenskih otrok. Program prvega dne je izčrpal tov. Mencej, ki je dal nekaj navodil, kakšno pot naj • ubere raziskovalec industrijskega kraja. Poudaril je potrebo zadevne literature. Sam je sestavil seznam teh del, ki ga bo mariborska delovna edinica sproti izpopolnjevala v stanovskem glasilu. Oglasil se je še tov. Jurančič, ki je z zanimivimi grafičnimi slikami pokazal, kako družabne in ekonomske prilike vplivajo na gibanje rojstev in smrti ter na razmerje med številom zakonskih in nezakonskih otrok. Naslednji dan tečaja je bil posvečen organizačnim zadevam. Posamezne delovne edinice so poročale, kako so začele z delom na terenu in kako so ga organizirale. Videti je bilo, da so začetne težkoče že premagane in da sta n. pr. mariborska in ptujska delovna edinica že sredi temeljitega dela. Zbarovalci so razpxavljali še o publiciranju člankov v pokretovi rubriki »Učiteljskega tovariša« in o odnosih do sekcije. • H koncu je govoril še tov. V. Šonjara, ki je izjavil, da odhaja v Zagreb z novimi pobudami in trdiio vero v uspeh slovenskega in hrvatskega učiteljskega pokreta, nakar je tovariš predsednik zaključil lepo uspeli tečaj.