Tone PalciC UvosL To je bilo pred davnim, davnim časom, še v d'0'bi, ko so zajci preganjali pse, žabe predle na kolovratu, a maoke nosile čevlje. Neki dobri vili je prišlo tedaj na pamet, da bi malo potovala po svetu. Naročila ij-e, naj ji viprežejo v lahek voziček dvanajst krilatih miši. Ko je dospela v bližino siromašne vasi, je stopila z voza in se je izpremenila v staro ženo. Radovedna je bila, kako jo bodo sprejeli. Šla je v prvo hišico. Tu je stanoval reven drvar s svojo žemo. Bila sta zelo revna, pridna in gostoljubna. Kar sta imela, sta vse prinesla pred vilo. Vila je bila z njima zelo zadovolljina. Zato jima je rekla pred odhodom: »Jaz sem vila. Videla sem, da sta vrla čk>veka.Kaj si želita? Le povejta! Vajino željo bom takoj izpolnila.« »Oh, dobra vila!« je zaklicala žena. »Imava njivico, zdaj docela posejano; imava lepo kravico; imava najino hišico, v kateri si sedaj. Dovolj za srečo in zadovoljstvo. Ali nekaj je, kar tako zelo poželiva. Da bi samo imela dete, čeprav ne bi bilo večje od palca na roki. To bi bila za naju največja sreča.« Vila je izginila. Čez nekaj časa po tem razgovoru se je v tej revni bišici rodilo dete. Ali bilo je tako malo, tako drobno, da res ni bilo večje od pailca na roki. __ato je dobilo pri krstu ime: Tone Palčič. »Joj, joj!« j« jadikoval nezadovoljni oče. — »Kaj bom s tem palčkom? Kaj naj posiane iz take malenkosti? Zakaj nama vila ni dala deteta, kakršna je druga deca? Ti ž&na si vsemu temu kriva. Samo da imaš dete, tako ali tako!« »Ne govori tako, dragi moj«, je odgovorila žeiia. »Čeprav je dete majhno, pomni, da bo še iz njega velik in slaven junak. O( tem sem povsem prepričana.« Neizmerno je ljubila svojega sinčka. Ker je bilo siromaštvo v hiši, starši niso kupili zibelke, ampak položili so otroka v očetov čevelj. Mati ga jc izpolnila z vato, napravila pokrivalce in Tonetu je bilo prav udobno in ugodno spavati. Ko bi bil večji, so rmi hoteli kupiti pravo dečjo postelj. Dnevi so minevali. Tone je ostal po velikosti feti, niti za las ni bil večji od palca. Ali bil ;je tako ljubezniv, tako vesel, tako pameten, da njegovi starši niso niti več tožili, da je vedno tako majhen. Kmalu je shodil. Tedaj je bil posebno živahen in nemiren. Povsod ga je bilo polno. Zato je marsikdaj kam padel, ali to ga ni prestrašilo. Bil je jako hraber. Njegova mati ije imela prav, ko je rekla, da bo še n&koč juinak. Nekega dne se je bojeval z velikim pajkoom. Niti na um mu ni prišlo, da bi zbežal. Po dolgem boju je ubil pajka z iglo, ki mu je služila kot meč. Pomislite, da je bil zanj pajek to, kar n. pr. za nas voflk! Tooie je imel eno veliko napako. Vse je hotel videti. Tako je nekoc s trudom splezal na mizo, samo da vidi, kaj je v nekem kozarcu. Bilo je mlefko. Toliko se je nagnil čez rob, da je padel v kozarec, in sigurno bi bil utonil, da ni baš tedaj pritekla mati. Najrajši je tekel po travniku. Tedaj se je v travi povsem izgubil, ker je bila napram njemu kakor gozd. Nekoč ni dosti maniikalo, pa bi ga bila krava pogoltnila. Ali Tone je začel kričati, ko ga je knela že v gobcu, in se tako otepati, da je žival vsa začudena odprla gobec. To je Tone baš hoitel. Hitro je skočil na tla in tekel domov, kakor da bi se nič ne bilo zgodilo. Ko sta oče im mati za to izvedla, nista vedela kajj storiti. Oče je karal mater, da na Tom.eta premalo pazi. Mati pa, čeprav je dečka jako ljubila, ga je prav pošteno oštela. Tone Palčič pctuje. Po tem nemilem dogodku je Tone materi obljubil, da ne bo šel več iz hiše. Ali ni se držal te oblijube. Čez nekaj dni je odšel na polje, kjer so baš bili poželi pšenico, da vidi, kaj bi bilo tam novega. Tu je videl mnogo ptic. Posmatral jih je z velikim veseljem. Velik orel se je zibal prav nad dečkovo glavo v mirnem zraku. »Oh, Kako krasno je biti v taki višini!« je pomislil Tone. »Res srečne so te ptice. Kaj bi dal za to, da bi mogel leteti po zraku, namesto da se moram truditi tu na tleh.« Pozdravljal je orla, da mu je mahal z lepim kla&om. Nesreča je hotela, da je orel to zapazil. Kakor strela se (j.e zaletel doli, zgrabil klas in se zopet dvignil. Ojoj! Bedni Tone si je bil ovil klas okoli roke in tako je moral z orlom v oblake. V začetku je bil zelo začuden in ni niti prav razumel, kako in kaj. Ko se je zavedel, ai začel jokati, ampak vesel je bil, da se mu je to pripetilo in da se izprehaja po oblakih, kakor si je to bil že zdavnaj želel. Samo ko si ije nad seboj malo ogledal velikega ptiča, se mu je srce »tisnilo. K,am ga nosi? Morda kam, da ga požre! Žala&t ga je prevzela. Spomnil se je svojih staršev in svoje postelje ob ogmjišču. (Dalje sledi.)