Sanje o zelenih dvoriščih
Pomlad bo vsak čas potrkala na vrata in ni lepšega, kot gledati, kako zelenijo drevesa, kako poganja trava. A naša občina je Iz leta v leto manj zelena, četudi se delovna organizacija Rasttrudi, da bo ohranila vsaj toliko zelenja, kolikor ga občina premore. A tokrat ne bi vzell pod drobnogled zelenic in javnih parkov, marveč bl se spomnili površin, ki so mimoidočim večinoma prikrite. Gre za obširna dvorišča sredi našega mesta, ki bi |ih z nekaf dobre volje, iznajdljivosti in seveda tudi nekaj žrtev, lahko spremenili v prijetne zelenice, ki bi razveseljevale oči stanovalcev in jim namesto izpušnih plinov nudile boljši zrak. Misel je najbrž kar grozljiva za tiste, ki se bojijo za svoje avtomobile in jih morajo imetl noč in dan pred očmi, zato jih parkirajo pod okni, najraje pa seveda na dvoriščih, ki so večidel zaprta. Tako so domala vsa dvorišča sredi Ljubljane zatrpana s pločevino, ki je požrla še tisto zelenje, ki se je tu in tam še uspelo obdržati.
Ni čudno, da življenje v mestu postaja iz dneva v dan manj veselo. Vzemfmo le jutro, ko te namesto sonca budijo hrupnf avtomobllt in izpušni plini avtomobilov, ki jih Ijudje parkirajo na ulicah in na dvoriščih, tik pred okni občanov. Res je, da je s parkirišči velika stiska, vendar bi bila veliko manjša, ko bi se Ijudje spet navadili na hojo, vsaj po središču mesta, In se ne bi vsak hotel pripeljati čisto do trgovine, do delovnega mesta, do znanca itd.
Prelepo bi bilo, ko bi vsaj dvoriščem prizanesli in jih spremenili v majhne zelenice in parke s klopcami, z igrali za otroke, kjer bi se lahko sestajalo mlado in staro in tako vzpostavilo pristnejše medsebojne odnose v okrilju zeienja. So to samo sanje?
A. P. Adamič