13 PODOBE ZGODOVINOPISJA
V problematizaciji gospodarskega razvoja Slovenije 
v 19. in 20. stoletju velja poudariti, da gre za obdobje 
velikih sprememb. To velja za družbo kot celoto, a tu-
di za njene posamezne podsisteme. Tudi gospodarstvo 
pri tem ni bilo zaradi vzro čno-posledi čne povezanosti 
nobena izjema. Slovenija je v tem času opravila epo-
halen prehod iz agrarne v industrijsko družbo z vsemi 
socialnimi implikacijami v dveh razli čnih družbenoeko-
nomskih kontekstih. Podajanje teh osnovnih kontur hi-
stori čnega razvoja gospodarstva v Sloveniji v preteklih 
dveh stoletjih vzpostavlja vsebinski okvir raziskovalnih 
tematizacij. K temu je treba že na tej to čki pridružiti 
konceptualni kontekst razvoja gospodarskega zgodovi-
nopisja na ravni stroke in umestitve znotraj družbeno-
politi čnih razmer, ki se kažejo kot izjemno pomembne. 
V nadaljevanju tako nameravamo predstaviti le najbolj 
zna čilne to čke v prestrukturiranju slovenskega gospo-
darskega zgodovinopisja o ekonomskih procesih 19. in 
20. stoletja. Se pravi to čke, ki v retrospektivnem po-
gledu pomenijo dodano vrednost siceršnjim dosežkom. 
Nikakor pa ni naš namen podati komentirane biblio-
grafije zgodovinopisnih člankov, razprav ali monografij 
o gospodarski preteklosti Slovenije. Predstaviti name-
ravamo torej transformacijo od tradicionalne zasnove k 
moderni konstrukciji histori čne znanosti. 
Na za četku tako postavljamo štiri trditve, ki opre-
deljujejo nadaljnjo vsebino in predstavljajo ozadje, na 
katerem se je razvijalo slovensko gospodarsko zgodo-
Žarko Lazarevi ć 
Identitetne zadrege 
slovenskega 
ekonomskega 
zgodovinopisja
Poti emancipacije 
gospodarskega zgodovinopisja 
o 19. in 20. stoletju pri 
Slovencih
14
vinopisje. Prva trditev glasi, da je slovensko zgodovino-
pisje glede na število raziskovalcev skromno. In znotraj 
tega majhnega števila aktivnih in pišo čih raziskovalcev 
je tistih, ki se ukvarjajo z gospodarsko zgodovino 19. in 
20. stoletja, še toliko manj. Kakega druga čnega skle-
pa glede repertoarja raziskovalnih tem tudi ni mogo če 
zapisati, saj je bil omejen na razli čne vidike industria-
lizacije. Ne samo da so bile vsebinsko omejene, tudi v 
prostorsko-geografskem smislu je bilo enako. Ena te-
meljnih zna čilnosti slovenske historiografije, ne da bi iz 
te opredelitve izklju čevali gospodarsko zgodovinopisje, 
je opredelitev referen čnega prostora slovenskega zgodo-
vinopisja. Ta je bil v preteklosti in v aktualnosti zožen le 
na slovenski etni čni prostor. 
Druga trditev je interpretativne narave in izposta-
vlja vprašanje definiranosti gospodarske zgodovine kot 
poddiscipline, kot specifi čne zvrsti znotraj histori čne 
znanosti. Dolga desetletja je bila gospodarska zgodovina 
na obrobju zanimanja strokovne javnosti. Povsem dru-
ga če kot v primeru gospodarske zgodovine srednjega ve-
ka, ki je bila deležna znatno ve č pozornosti, raziskovalci 
pa neprimerno ve č ugleda. V spletu razli čnih okoliš čin 
je k temu nekaj pripomogel tudi odnos vodilnih histori-
ografskih avtoritet. V tem kontekstu so zna čilne besede 
prof. Frana Zwittra , ki je v polemiki z Rudolfom Bi ća-
ni ć em sredi petdesetih let odlo čno odklanjal potrebo po 
posebnih predavanjih iz tematike gospodarske zgodo-
vine z argumenti, da so te teme sestavni del siceršnjih 
u čnih vsebin.
1
 Odsotnost specifi čnih gospodarskozgo-
dovinskih vsebin na akademski ravni je prav gotovo 
prispevala k odložitvi uveljavitve gospodarskega zgodo-
vinopisja znotraj slovenskega prostora in pridobitve sa-
mostojne identitete znotraj slovenskega zgodovinopisja 
ne samo za čas raziskovanja 20. stoletja, temve č velja 
enaka ugotovitev tudi za 19. stoletje. 
Tretja trditev, ne presenetljivo, posega na podro-
čje politike oziroma prevladujo če ideologije v Sloveniji 
1 
Rudolf Bi ćanić , Ekonomska povijest medju ekonomskim in historijskim nauka-
ma. V: Kosov zbornik, Zgodovinski časopis 1952/1953, str. 820–825: Fran  Zwit-
ter, Gospodarska zgodovina kot znanost. V: Zgodovinski časopis št. 1–4, 1954, str. 
169–172. Rudolf Bi ćanić , Još jedna rije č o ekonomskoj povijesti in Fran Zwitter , 
Odgovor. V: Zgodovinski časopis št. 1–4, 1955, str. 197–201.
15 PODOBE ZGODOVINOPISJA
v drugi polovici 20. stoletja. Gotovo ne gre prezreti dej-
stva, da je tudi komunisti čna oblast po letu 1945 kazala 
nerazumevanje in nenaklonjenost do gospodarske zgo-
dovine. Ne samo na ideološki ravni, ko so morale biti v 
ospredju kolektivitete, temve č tudi na povsem prakti čni 
raziskovalno-prezentacijski ravni. Dejansko je podajala 
interpretacijski vzorec. Zgodovinarjem ni dovolila veliko 
manevrskega prostora. Zgovorna je anekdota, ki jo ve-
do povedati starejši kolegi o letu 1929, ki je v partijski 
ideologiji veljalo za krizno kot posledica uvedbe šesto-
januarske diktature. Ugovori zgodovinarjev, ki so brez 
interpretacije navajali samo dejstva, čeprav je tudi to 
že interpretacija – da je bila diktatura uvedena 6. janu-
arja, da je bil borzni zlom v ZDA šele 24. oktobra, da je 
v Jugoslaviji gospodarska konjunktura trajala še celo 
leto 1929 in da je bilo glede ekonomskih kazalnikov to 
eno najbolj uspešnih let, ko je gospodarska aktivnost 
dosegla višek v celotnem obdobju med vojnama –, so bili 
ostro zavrnjeni. Skorajda se je zdelo, da zgodovinarji z 
navajanjem vrstnega reda dejstev zagovarjajo diktaturo 
in predvojno družbeno ureditev in da izkazujejo nera-
zumevanje »zakonitosti« lastnega dela in histori čnega 
materializma.
Zgodovinarji so pa č tr čili na komunisti čno razu-
mevanje nedavne preteklosti. Zato se je povsem upra-
vi čeno zastavlja vprašanje geneze partijske interpreta-
cije gospodarske preteklosti pred letom 1945. Gre za 
preveritev vprašanja, ali je bila res izoblikovana za na-
zaj z oblastnih pozicij in neprikritega komunisti čnega 
hotenja po monopoliziranju histori čnega spomina tako 
v interpretativnih odtenkih kot na selektivni empiri čni 
ravni. Legitimiranje sedanjosti je terjalo tudi ustrezno 
enostransko konstrukcijo preteklosti v skladu z ideo-
loškim dojemanjem sveta in položaja ljudi v njem. Ne 
samo sedanjost, tudi preteklost je morala biti postavlje-
na v marksisti čni epistemološki model razumevanja in 
interpretacije histori čne procesne dinamike. Prav goto-
vo lahko zatrdimo, da so bili globalni okviri podani že v 
času med obema vojnama, o čemer pri čajo številna dela 
komunistično opredeljenih publicistov na temo social-
nih nepravi čnosti znotraj gospodarskega kompleksa v 
času med obema vojnama. Prav tako je treba izpostaviti 
16
interpretacijska navodila in priporo čila oziroma natan č-
neje re čeno direktive organov komunisti čne stranke, ki 
niso dopuš čale dvoma. V tem pogledu je zna čilen Kar-
deljev govor na gori čanski konferenci, v katerem je na 
temelju predhodnih tez podal shemati čni interpretativ-
ni vzorec medvojne gospodarske zgodovine, ali, denimo, 
njegova poro čila centralnemu komiteju Komunisti čne 
partije Jugoslavije o stanju v Sloveniji.
2
 Tudi v povoj-
nem obdobju ni bilo odstopanj od tega vzorca. Zgodovi-
narji naj bi samo dali potrebno strokovno legitimacijo. 
Zanimivo je, da se je v času po drugi svetovni vojni 
pojavila tudi literarizirana razli čica komunisti čne inter-
pretacije gospodarske preteklosti Slovenije izpred druge 
svetovne vojne. Izšla je takoj po koncu druge svetovne 
vojne. Mislimo na delo priznanega slovenskega pisatelja 
Lovra Kuharja  oziroma Prežihovega Voranca in njegov 
znamenit roman Jamnica,
3
 ki je na sofisticiran na čin 
utrjeval predpisani ideološki vzorec pravilnega razume-
vanja gospodarske preteklosti. Jamnico, kot sinonim 
Slovenije, lahko brez zadržkov opredelimo za prvo go-
spodarsko zgodovino Slovenije o obdobju med vojnama, 
resda v romaneskni podobi, a vendar. Delo prav gotovo 
ni bilo naro čeno, saj je bil avtor viden in vodilen slo-
venski oz. jugoslovanski komunist z izrazitim literarnim 
darom in kot kakovosten pisatelj je tudi ostal v literar-
nih analih. Roman je bil napisan po temeljitem študiju 
predvojnih gospodarskih in socialnih razmer in lastne 
avtorske izkušnje. Hkrati pa predstavlja partijsko ko-
munisti čno enostransko interpretacijo gospodarskega 
stanja z izrazito tendenciozno, celo pejorativno podobo 
gospodarskega stanja pred drugo svetovno vojno, z ne-
prikrito tendenco izpostavljanja struktur in mehaniz-
mov »krivi čne preteklosti«.
Kot četrto trditev zapisujemo vtis, da znotraj go-
spodarskega zgodovinopisja o 19. in 20. stoletju, kljub 
posrednim in neposrednim pritiskom, ki smo jih rav-
nokar predstavili, ne moremo govoriti o uveljavljanju 
marksisti čne konceptualizacije zgodovinskega razvoja. 
Profesionalni raziskovalci so se temu skušali izogniti na 
2 
Edvard Kardelj , Zbrana dela, 1, Ljubljana, 1989, str. 320–364, 421–437.
3 
Prežihov Voranc , Jamnica: roman soseske, Ljubljana, 1945.
17 PODOBE ZGODOVINOPISJA
dva, enako u činkovita na čina. Na eni strani je šlo za 
zavesten umik v starejša obdobja, ki so bila politi čno 
manj občutljiva. Na drugi strani pa so se pri obravnavi 
gospodarskozgodovinskih pojavov iz novejše in najno-
vejše dobe zatekli v deskriptivni pozitivizem in obravna-
vo procesov, kar njihovim delom še danes daje vrednost 
v empiri čnem pogledu. Zavestno so se odrekli izposta-
vljanju jasnih interpretativnih stališ č. Povsem razumlji-
vo stališ če, saj se je zastavljalo pomembno vprašanje: 
Kako v ozra čju »partijske histori čne resnice«, časovne in 
predvsem čustvene »nedistance« relevantno ocenjevati 
oz. interpretirati gospodarski razvoj Slovenije v okvirih 
kapitalisti čne družbene ureditve in pri tem ohraniti za-
vezanost profesionalni histori čni etiki? In nadalje: Ka-
ko vrednotiti zasluge za gospodarski razvoj Slovenije in 
poslovne veš čine posameznih podjetnikov? In to tistih, 
ki so bili kot pripadniki gospodarskih elit v povojnih 
procesih komaj dvajset let poprej ožigosani kot »naro-
dni izdajalci«, »brezvestni izkoriš čevalci, pijavke sloven-
skega ljudstva in delavskega razreda«, »ki jih je doletela 
zaslužena kazen«, in s tem postavljeni zunaj zakona in 
zapovedano izklju čeni tudi iz zgodovinskega spomina.
4
 
***
Navedba teh okoliš čin je bila nujna, da se predstavi 
okolje in razmere, da spoznamo logiko in duh časa, kar 
je vplivalo na konstituiranje oziroma identitetno rede-
finiranje slovenskega gospodarskega zgodovinopisja o 
19. in 20. stoletju. Vsekakor je težko v enem zamahu 
z enozna čno trditvijo opredeliti razvoj slovenskega go-
spodarskega zgodovinopisja v drugi polovici dvajsete-
ga stoletja. Zlasti zato, ker to ni bilo enovito obdobje. 
Skušali ga bomo opredeliti v nekaj medsebojno pove-
zanih zaključkih. Kot prvi sklep služi trditev, da se je 
slovensko gospodarsko zgodovinopisje kot usmeritev 
za čelo oblikovati v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. 
Temu empiri čnemu dejstvu dodajamo konceptualno-
4 
Na primeru ban čnikov je bila obravnava predvojnih podjetnikov ilustrativno pred-
stavljena v razpravi Žarka Lazarevi ća , Slovenski bančniki in leto 1945. V: Ban čni 
vestnik, št. 10, 2002, str. 55–57.
18
metodološki poudarek, da se je slovensko gospodarsko 
zgodovinopisje konstituiralo na podlagi tradicionalnega 
deskriptivnopozitivisti čnega vzorca. Obe dosedanji iz-
hodiš či ustvarjata podlago tretjega ugotovitvenega skle-
pa, da čas resnih sprememb v konceptualnem in meto-
dološkem pogledu prav gotovo predstavljajo devetdeseta 
leta prejšnjega stoletja. Pri tem moramo tudi poudariti 
dejstvo, da je v vsaki predstavitvi razvoja zgodovinopis-
ja nujno na konceptualni ravni lo čevati med 19. in 20. 
stoletjem ne samo zaradi razli čne narave in kontekstov 
gospodarskozgodovinskih procesov, temve č zaradi zgo-
raj omenjene časovne in predvsem – kar se v zgodovi-
nopisju novejše dobe kaže kot bistveno bolj problema-
ti čno – čustvene distance. In ta brez vsakega dvoma ni 
bila vgrajena v prevladujo čo ideološko in interpretativno 
paradigmo zgodovine, kar je mo čno vplivalo na razvoj 
ekonomskega zgodovinopisja novejše dobe v Sloveniji. 
Znanilec nastanka posebne discipline znotraj zgo-
dovinopisja, ki sliši na ime gospodarska zgodovina, se 
je že zelo zgodaj pojavil na obzorju slovenske histori čne 
znanosti. Pravzaprav še preden je bila ta sama konsti-
tuirana in prepoznana kot taka. Oznaka znanilec v tem 
primeru ni mišljena v nobenem drugem pomenu kot po-
zitivnem. Opozoriti namre č želim na osebnost in delo 
Ivana Slokar ja,
5
 prvega slovenskega šolanega gospodar-
skega zgodovinarja, ki je v povojnem času sicer obveljal 
za politi čno kontroverzno, a v vseh drugih pogledih izje-
mno zanimivo osebnost. Tudi njegova življenjska zgod-
ba je nenavadna za zgodovinarsko srenjo, v zgodovino 
se je zapisal z dvema temeljnima deloma. Prvo je pove-
zano z zgodovinopisjem, ko je Ivan Slokar  zgodovino in-
terpretiral raziskovalno, drugi z aktivnim ustvarjanjem 
slovenske gospodarske zgodovine.
Slokar  je na dunajski univerzi študiral gospodar-
sko zgodovino in pravo oziroma ekonomijo. Na obeh 
študijskih smereh je bil promoviran s temama iz starej-
še gospodarske zgodovine avstrijskega prostora.
6
 Nato 
5 
Žarko Lazarevi ć , Dr. Ivan Slokar  – zgodovinar, geograf, pravnik ban čnik in izumi-
telj. V: Ban čni vestnik, št. 4, 2002, str. 47–49.
6 
Disertacija na gospodarski zgodovini je imela naslov Die Beziehungen Herzog Fri-
edrichs von Tirol zu Kaiser Sigmund (1410–1437). Zgodovinarska disertacija je bila 
nato objavljena v reviji Forschungen und Mitteilungen zuir Geschichte Tirols und 
19 PODOBE ZGODOVINOPISJA
je sledilo temeljno, življenjsko delo na podro čju zgodo-
vinopisja. Leta 1914 je izšla njegova knjiga o industria-
lizaciji Avstrije za časa cesarja Franca I . (1835–1848).
7
 
Knjiga šteje skorajda 700 strani in še danes velja za eno 
temeljnih del na to temo. Tudi današnji avtorji jo še ve-
dno citirajo, pa čeprav z današnjega stališ ča ne izstopa 
po metodološki inovativnosti. V tem pogledu ostaja ti-
pi čni predstavnik in dosežek ravni zgodovinopisja svoje 
dobe. Odlika Slokarjevega  dela je namre č izdatna doku-
mentiranost, saj navaja veliko podatkov in virov.
Z razpadom habsburške monarhije je Slokar  »izgu-
bil« tudi predmet preu čevanja. Namesto univerzitetne 
kariere, za katero si je prizadeval na Dunaju, ga je zane-
slo na položaj direktorja Zadružne gospodarske banke 
v Ljubljani, ki je postala njegovo drugo življenjsko delo. 
Namesto podoživljanja zgodovine z reprezentacijami v 
pisani besedi je postal njen aktivni akter, soustvarjalec 
slovenske gospodarske zgodovine. Banko je vodil ves čas 
njenega obstoja do leta 1945, vmes pa je bil tudi predse-
dnik slovenskega ban čnega združenja. Zaradi preudar-
ne politike je banka hitro napredovala, navsezadnje je 
med vsemi bankami imela najvišji delež pri zajemanju 
depozitov prebivalstva. Njegov ugled kot ban čnika je ze-
lo porasel. Izpostavljene funkcije pred drugo svetovno 
vojno in med njo so njegov položaj po drugi svetovni 
vojni izdatno slabšale. Z vsemi svojimi sposobnostmi in 
talenti je bil odrinjen na družbeno obrobje.
8
 
Razbremenjen drugih dolžnosti se je Slokar  na sta-
ra leta ponovno vrnil k raziskovalnemu delu, ki ga je 
opravljal v mladosti, in se znova lotil gospodarske zgo-
dovine. V visoki starosti, z ve čjimi ali manjšimi zdra-
vstvenimi težavami in kljub nekaj desetletij trajajo čemu 
premoru mu je delo gladko steklo. Tako je v osrednjih 
slovenskih zgodovinarskih revijah (Kronika in Zgodo-
vinski časopis) v desetih letih (1954–1963) objavil kar 
štirinajst gospodarskozgodovinskih razprav iz razli čnih, 
Vorarlberg. VIII. Jahrgang, 1911. Na pravu pa je promoviral s temo Die industrielle 
Export Oesterreich-Ungarns und seine Einfluss auf die Handelspolitik der Monar-
chie.
7 
Geschichte der österreichischen Industrie und ihrer Förderung unter Kaiser Fanz I.
8 
Društvo ban čnih zavodov Slovenije, Ob osemdesetletnici ustanovitve društva 21. 
december 1921, Ljubljana 2002.
20
predvsem starejših obdobij slovenske zgodovine. Napi-
sanih, vendar neobjavljenih pa je ostalo še skoraj ducat 
njegovih razprav.
9
Izmed neobjavljenih je treba posebej izpostaviti raz-
iskovalno tematizacijo oglaševanja v Sloveniji 19. stole-
tja, ki se z današnjega stališ ča zdi še najbolj pomemb-
na. Z modernim pristopom, z izdelano in zaokroženo za-
mislijo je želel prek analize oglasov v slovenskih medijih 
predstaviti časovno dinamiko in strukturne spremembe 
industrializacije slovenskega prostora.
10
 Delo je ostalo v 
rudimentarni rokopisni obliki, na ravni popisanega in 
v smiselne vsebinske celote razvrš čenega gradiva. Izo-
stala je sicer analiza in postavitev v družbenogospodar-
ski kontekst, a rokopis vendarle izžareva inovativnost 
in iniciativnost. Slokar  je bil v tem času izjema znotraj 
slovenskega zgodovinopisja, kar si je lahko privoš čil, saj 
je deloval na obrobju, zunaj »uradnega« toka institucio-
naliziranega zgodovinopisja. 
Obetavnim za četkom gospodarskega zgodovino-
pisja moderne dobe, ki ga je zastavil Slokar  s knjigo 
o industrializaciji iz leta 1914, ni sledilo nadaljevanje. 
Slokarjeva  perspektiva slovenskega zgodovinarja iz du-
najskega zornega je bila znatno širša, kot se je videlo 
in čutilo iz ljubljanskega pogleda. Raziskovalna omeje-
nost na slovenski etni čni prostor je postala prej pra-
vilo kot ne. In tako je preteklo pol stoletja, da je izšla 
knjiga podobnih dimenzij kot Slokarjeva  iz 1914, a dru-
ga čnih ambicij. Tako se prav zna čilno tudi na primeru 
gospodarskega zgodovinopisja kaže splošna zna čilnost 
slovenskega razvoja. Aktualni modernisti čni pojavi dol-
go časa ostanejo osamljen, nekako sporadi čen vzklik, 
ne sledi jim proces. Ta čas pa se tudi stimulativna mo č 
inovativnih in modernisti čnih pobud povsem iz črpa, iz 
histori čne perspektive zdrsnejo na raven poskusa. 
Slovensko gospodarsko zgodovinopisje je tako sta-
nje preseglo v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. S 
polstoletnim zamikom je dobilo lastno nepretrgano pro-
9 
Jože Šor n, In memoriam – dr. Ivan S lokar. V: Zgodovinski časopis št. 1–2, 1971, 
str. 103–106.
10 
Kaledoiskop razvoja obrti in industrije na slovenskem ozemlju gledan skozi priz-
mo reklame in propagande do razpada Avstrije, Rokopis, Ljubljana, 1964.
21 PODOBE ZGODOVINOPISJA
cesno dinamiko, ki sega tudi v današnji čas. Začelo se 
je z dihotomijo, z identitetetno razdvojenostjo, tako zna-
čilno za slovensko gospodarsko zgodovinopisje v kon-
ceptualnih in metodoloških vidikih. Sredi šestdesetih 
let sta se pojavili dve knjigi, druga ob drugi sta izšli le 
v razmaku enega leta. Vsaka posebna in vsaka druga č-
na, a za gospodarsko zgodovinopisje enako pomembna. 
Ena je predstavljala pogled iz Slovenije na Slovenijo, 
druga pogled na Slovenijo od zunaj. Ena je ostala na 
ravni poglobljene obravnave sicer velikega, a s stališ ča 
zgodovine kot kompleksa človeško-duhovnih in mate-
rialno-naravnih razmerij manjšega problema, druga je 
prakticirala univerzalisti čno na čelo celovitosti. 
Naj najprej za čnemo s pogledom na Slovenijo iz 
ljubljanske perspektive. Za četek razvojne procesno-
sti slovenskega gospodarskega zgodovinopisja je bil v 
Ljubjani povezan z zgodovino 19. stoletja. Doba tega 
stoletja je bila namre č ravno prav odmaknjena, da je 
ostala zunaj budne pozornosti »uradne interpretacijske 
doktrine«. Vsebinskega loka s Slokarjevim  delom ni bilo, 
nadaljevalo se je, samo na videz presenetljivo, z agrar-
no zgodovino. Natančneje z razpadom fevdalne agrarne 
strukture na Kranjskem in postopno komercializacijo in 
individualizacijo v kmetijstvu od srede 18. do srede 19. 
stoletja. V jedru zavidljivo obsežne doktorske raziskave 
je bil agrarnotehni čni prevrat s proizvodno moderniza-
cijo kmetijstva in formalno-pravna defevdalizacija kme-
tijskega sektorja. Na ravni miselnih konceptov je raz-
iskava sodila v jedro doktrinarnega interpretacijskega 
vzorca, saj je vklju čevala dva sestavna elementa komu-
nisti čnega pogleda na zgodovino in kmetijstvo: izvore in 
histori čno krivi čnost »agrarnega kapitalizma« ter »poglo-
bitev in pospeševanje družbenega razslojevanja na vasi«, 
tako priljubljene politi čne floskule komunisti čne retori-
ke. Če je v za črtanih časovnih koordinatah delo osta-
lo v slovenskem gospodarskem zgodovinopisju zaradi 
ambiciozne obravnave enega stoletja prej izjema kot ne, 
pa je bilo druga če na ravni metodološke definiranosti. 
Marjan Britovšek  je namre č apliciral, v skladu z duhom 
časa in seveda tudi stroke, metodološko konstanto in 
strukturo obravnave problemov. Njegove besede so bile 
jasne: »Delo je pisano s historijsko rekonstrukcijskega 
22
stališ ča, dognanja pa so utemeljena s podrobnimi arhi-
valnimi raziskavami.«
11
 V skladu z neprikrito in prosto-
dušno izraženim deskriptivno-pozitivisti čnim pristopom 
je delo v empiri čnem smislu ob čudujo če dokumentira-
no. Je tipi čen primer pristopa, ki je dal slovenskemu 
gospodarskemu zgodovinopisju nekaj izjemnih del. 
Vzporedno z Britovškovo knjigo pa je nastajala še 
druga, vsestransko druga čna in znatno bolj ambicio-
zna. Iz današnjega zornega kota je ni mogo če opredeliti 
druga če kot kontrapunkt, in to ne samo Britovškovemu 
delu, temve č tudi porajajo čemu se slovenskemu gospo-
darskemu zgodovinopisju v času izida, a tudi kasneje. 
V New Yorku je bila namre č leta 1965 natisnjena prva 
slovenska gospodarska zgodovina izpod peresa Tous-
sainta Ho čevarja . Ho čevarjevo  delo je bilo plod povsem 
druga čnih okoliš čin, kot so jih doživljali zgodovinarji v 
Sloveniji. Kot ekonomist in zgodovinar je Ho čevar  pre-
življal profesionalno kariero na ameriških univerzah.
12
 
Miselni svet, koncepti tamkajšnje odprte akademske 
sfere in sproš čeno družbeno vzdušje so Ho čevarja  za-
znavno razlikovali od slovenskih zgodovinarjev. Tako 
je sredi šestdesetih let z vso mo čjo stopil v slovensko 
gospodarsko zgodovinopisje s sintetičnim pregledom 
gospodarske zgodovine Slovencev od zemljiške odveze 
do začetka šestdesetih let dvajsetega stoletja. Koncept 
njegove knjige je bistveno odstopal ne samo zaradi dela 
v tujini, temve č zaradi predhodne izobrazbe. Kot eko-
nomist je Ho čevar  v strukturo histori čnega koncepta in 
problematizacijo raziskovalnih poglavij vgradil reperto-
ar in kategorialni aparat, ki ni bil lasten tedanjemu slo-
venskemu zgodovinopisju. Ve činsko je temeljil na druž-
boslovnih disciplinah, predvsem na ekonomski vedi. 
Obravnavo gospodarskega razvoja je sektorsko raz členil 
na kmetijstvo, industrijo in finan čni sektor in znotraj te-
ga natan čno razlo čeval vzroke in posledice dolgoro čnih 
strukturnih sprememb. Že leta 1965 je natan čno raz-
členil posledice slovenskega prestopa v jugoslovansko 
11 
Marjan Britovšek , Razkroj fevdalne agrarne strukture, Ljubljana, 1964.
12 
O življenjski poti Toussanta Ho čevar ja glej: Stane Granda , Toussaint Ho čev ar (25. 
6. 1927–21. 4. 1987). V: Zgodovinski časopis, št. 1, 1988, str. 129–131. Ivan Ribni-
kar , Dr. Toussaint Ho če var (1927–1987) – v spomin. V: Ban čni vestnik, št. 5, 1987, 
str. 155.
23 PODOBE ZGODOVINOPISJA
državo in spremembo relativnega ekonomskega položa-
ja Slovenije znotraj jugoslovanske države vse do šestde-
setih let prejšnjega stoletja. Težko je bilo prezreti, da je 
kot prvi povzel zna čilnosti razvoja in u činke uveljavitve 
druga čnega družbenega koordinacijskega mehanizma 
po letu 1945. Pri tem je z izpostavljanjem strukturnih 
zna čilnosti slovenskega gospodarstva uporabil povsem 
samosvojo periodizacijo, ki se je izogibala členitvi obdo-
bja po letu 1945 glede na dinamiko politi čnih procesov 
in označevanja zna čilnosti posameznih period s popu-
larnimi poimenovanji tedanje politi čne retorike.
13
 
Uporaba pojma »slovenska ekonomija« pri Ho če-
var ju ni bila naklju čje. Je logi čna izpeljava njegovega 
velikega poudarjanja pomena nacionalnega v gospodar-
stvu in tesne prepletenosti in medsebojne pogojenosti 
ekonomske in kulturne sfere v konstituiranju Sloven-
cev kot posebne etni čne skupnosti. Po njem naj bi šlo 
za dve plati istega procesa. Podrobno in prepri čljivo je 
to tezo predstavil v dveh razpravah na temo etni čno-
sti in gospodarskega razvoja ter ekonomskih determi-
nat pri oblikovanju Slovencev kot modernega naroda.
14
 
Ho čevarjevo  izhodiš če se je izkazalo za upravi čeno, saj 
ni malo primerov, ki potrjujejo pogojenost nacionalne/
kulturne emancipacije z ekonomsko.
15
 Od sodobnejših 
raziskav velja omeniti primer Lužiških Srbov, pri kate-
rih je ekonomska emancipacija povsem izostala. S pre-
hodom prebivalstva v industrijski in storitveni sektor 
v dobi velikih strukturnih gospodarskih in socialnih 
sprememb 19. stoletja so kot etni čna skupnost posto-
pno zdrsnili na raven folklorne kuriozitete.
16
 
Ho čevar  je torej odpiral vprašanja, ki jih v Sloveni-
ji niso mogli ali smeli, in pri tem imel interpretacijsko 
svobodo, da mu ni bilo treba vztrajati na deskriptivnem 
13 
Toussaint Hočev ar, The Structure of Slovenian Economy, New York, 1965. Tous-
saint Ho čev ar, Slovenian role in Yugoslav Economy, Columbus, Ohio, 1964. 
14 
Toussaint Hočevar , Slovenski družbeni razvoj, New Orleans, 1977. Toussaint Ho-
čevar, Finan čno posredovanje v ve čjezi čni državi – primer slovenskega delniškega 
ban čništva v Avstriji, 1900–1912. V: Ban čni vestnik, št. 12, 1986, str. 384–389.
15 
Miroslav Hroch , Social preconditions of national revival in Europe, Cambridge 
University Press, 1985.
16 
Eduard Kubu , Lusatian Sorbs in Germany before the Second Worls War: the in-
fluence of the economy on the national question. V: Alice Teichova , Herbert Matis  
and Jaroslav Patek  (ed.), Economic Change ans the National Question in the Twen-
tieth-Century Europe, Cambridge university Press, 2000, str. 72–84.
24
na čelu. Ker se je ob tem oprijel še modernih prijemov 
zahodnega akademskega ekonomskega zgodovinopis-
ja, je znatno prehiteval slovenski zgodovinarski čas ta-
ko na konceptualni kot tudi metodološki ravni. Mirno 
lahko zapišemo, da je sredi šestdesetih let napovedal 
konceptualna in metodološka preoblikovanja sloven-
skega gospodarskega zgodovinopisja iz konca osemde-
setih oziroma devetdesetih let 20. stoletja. Izjemnost in 
odmaknjenost Ho čevarje vih izhodiš č se je vedno znova 
potrjevala. Vse do za četka osemdesetih let, ko je bil z 
nekaj objavami v Sloveniji »sprejet« v zgodovinarsko ob-
čestvo.
17
Izjemen je bil tudi Marjan Britovšek , vendar z dru-
ge plati kot Ho čevar.   Profesionalna kariera je Britovška 
žal odpeljala iz gospodarskozgodovinskih voda. Žal zato, 
ker bi svojo s vnemo in natan čnostjo lahko veliko prispe-
val h gospodarskemu zgodovinopisju. Če je bil izgubljen 
za gospodarsko zgodovinopisje, pa ni bil za zgodovino-
pisje kot tako, čeprav je obstal na njegovem obrobju. 
Postal je cenjen raziskovalec zgodovine mednarodnega 
delavskega gibanja. Usmeril se je v tedaj družbeno bolj 
cenjeno zgodovino mednarodnega delavskega gibanja in 
zgodovino Sovjetske zveze.
18
 Tako obravnava kmetijske-
ga sektorja v drugi polovici 19. stoletja do danes še ni 
do čakala nadaljevanja, ki bi ga odlikovali enaka siste-
matika in enaka globina. Magistrska raziskava Staneta 
Grande  o dav čni obremenitvi slovenskega kmetijstva je 
prinesla pomembna spoznanja, vendar je ostala omeje-
na na dav čno podro čje.
19
 
Tako so temeljni problemi agrarne zgodovine v dru-
gi polovici 19. stoletja ostali zapostavljeni. In to v času, 
ki se kaže s stališ ča kmetijstva kot zelo pomemben. V 
retrospektivi kmetijstva v obdobju kapitalisti čne ekono-
17 
Toussaint Hočeva r, Za četki slovenskega poslovnega ban čništva 1900–1912. V: 
Bančni vestnik, št. 12, 1983, str. 335–343. Toussaint Ho čev ar, Slovensko poslov-
no ban čništvo 1913–1941. V: Ban čni vestnik, I. del, št. 7, 1984, str. 230–234. II. 
del, št. 9, 1984, str. 267–272. Toussaint Ho če var, Slovensko poslovno ban čništvo 
kot inovacijski dejavnik 1900–1930, Zgodovina denarstva in ban čništva na Sloven-
skem, Zveza zgodovinskih društev Slovenije, Ljubljana 1987, str. 61–74.
18 
Iz obširne bibliografije naj izdvojimo Stalinov termidor, Ljubljana, 1984. Carizem, 
revolucija, stalinizem. Ljubljana, 1980. Boj za Leninovo dediš čino, Ljubljana, 1976.
19 
Stane Granda , Obremenitev slovenskega kmeta z davki 1850–1914, Magistrska 
naloga, Ljubljana, 1978.
25 PODOBE ZGODOVINOPISJA
mije, ki jo v terminih Ferda Gest rina umeščamo v čas 
stotih let od srede devetnajstega pa do srede dvajsete-
ga stoletja, lahko lo čimo dve veliki strukturni kmetijski 
krizi, ko je bila prilagoditvena sposobnost slovenskega 
kmetijstva na veliki preizkušnji. Ob tem imamo v mislih 
kmetijski krizi v sedemdesetih in osemdesetih letih 19. 
stoletja ter v času prve jugoslovanske države. Obe sta 
bili posledici strukturne neprilagojenosti kmetijstva – 
razdrobljenost kmetij, nizka donosnost ter temu ustre-
zna rentabilnost in prenaseljenost podeželja – oziroma 
čedalje bolj uveljavljajo če se komercializacije v tem 
sektorju. V bistvu se je zastavljalo eno samo, vendar 
temeljno vprašanje, kako zagotoviti tržno usmerjenost 
slovenskega kmetijstva, ki ga je zaznamovala prevladu-
jo ča drobnoposestniška struktura, in višjo raven pride-
lave. Tako v kakovostnem kot tudi koli činskem smislu, 
ki bi omogo čila kmetom višje dohodke in s tem vsemu 
v kmetijstvu zaposlenemu prebivalstvu višji življenjski 
standard, to pa bi spodbudilo industrializacijo. Gre za 
dolgoro čen problem, ki ga je, sicer ne tako formulirane-
ga, zaznal že Britovšek .
Krizne razmere v slovenskem kmetijstvu v dru-
gi polovici devetnajstega stoletja niso bile samo slo-
venska posebnost, temve č je šlo za splošno evropsko 
agrarno krizo. Izhod iz te krize, ki smo jo poimenovali 
prva strukturna kriza slovenskega kmetijstva, se je ka-
zal samo v odpravi že omenjenih strukturnih neskla-
dij in prilagoditvi proizvodne sestave kmetij denarne-
mu gospodarstvu. In ravno to se je zgodilo v pogojih 
splošne konjunkture avstrijskega gospodarstva, saj je 
na eni strani prišlo do specializacije proizvodnje s pre-
stavitvijo težiš ča s pretežne proizvodnje žit na intenziv-
no živinorejo, posledica česar je bilo pove čanje deleža 
travnikov. Poleg tega so se uveljavile tudi nove pano-
ge kot so sadjarstvo, hmeljarstvo in obnovljeno vino-
gradništvo. Racionalizacija je prinesla znatno znižanje 
stroškov proizvodnje, tako v celoti kot tudi na hektar. 
Kmeti so v proizvodni proces uvajali železne pluge in 
stroje, širila se je uporaba umetnih gnojil, kar je omo-
go čila cenejša serijska industrijska proizvodnja. Kmeti 
so dodatno vpeljevali nove kakovostnejše in donosnejše 
vrste semen. K okrevanju kmetijstva je pripomogla tu-
26
di država s predpisovanjem zaš čitnih carin za doma če 
kmetijstvo, kar je zaradi višjih kmetijskih cen dvigovalo 
dohodke kme čkega življa. Zaradi velikega razmaha za-
družnega omrežja so bili kmeti pod ugodnejšimi pogoji 
deležni uslug finan čnega posredništva, ki niso povzro-
čale nesorazmernega prelivanja sredstev od dolžnikov k 
upnikom. Hkrati so z zadružništvom dobili pripomo ček, 
ki je na kolektivni ravni lajšal prilagajanje novim gospo-
darskim razmeram in krepil relativni položaj kmetov kot 
celote. Druga pomembna strukturna sprememba se je 
odražala v znižanju števila kme čkega prebivalstva ozi-
roma uskladitvi s produkcijskimi potenciali, saj je v de-
vetdesetih letih prišlo do velikega izseljevanja na kmetih 
»odve čnega« prebivalstva, ki je iskalo kruh v industrij-
skih središ čih na robu slovenskega etni čnega prostora 
ali drugje v tujini.
20
 
Na vsebinski ravni je kontinuiteto s Slokarjevim  
delom o industrializaciji vzpostavil Jože Šorn . Na za-
četku šestdesetih let je zagovarjal doktorsko disertacijo 
na temo razvoja premogovništva v slovenskih deželah
21
 
in tako najavil svoj raziskovalni interes. Hkrati se je 
navezoval tudi na Britovškov pristop, saj je med svo-
ja raziskovalna na čela vklju čil dolgoro čnost. Usmeril se 
je namre č v dolgoro čno preu čevanje gospodarskih ten-
denc, kajti le časovno široko zasnovane raziskave – do-
ba dveh stoletij, ki ju je zajel v svojih raziskavah, pa 
zanesljivo ustreza tem merilom – nam izluš čijo temeljne 
razvojne silnice in strukturne spremembe v slovenskem 
gospodarstvu. Šo rn je svoje raziskave za čenjal globoko 
v predindustrijski dobi in jih prek protoindustrializacij-
ske etape zaklju čeval v času pred drugo svetovno vojno, 
ko je Sloveniji le malo manjkalo do sklepnega koraka 
prehoda v industrijsko družbo. Odlo čilno je zaznamo-
val gospodarsko zgodovinopisje na temo gospodarske 
modernizacije slovenskega prostora v obliki industria-
lizacije kot najbolj zna čilnega procesa postopne trans-
formacije iz agrarne proti industrijski družbeni podobi. 
20 
Žarko Lazarevi ć , Slovensko kmetijstvo od zemljiške odveze do druge svetovne voj-
ne, Zbornik ob 100-letnici Kmetijskega inštituta Slovenije. Ljubljana, 1998, str. 
13–30.
21 
Jože Šor n, Premogovništvo na slovenskem do sredine devetnajstega stoletja, Lju-
bljana, 1962.
27 PODOBE ZGODOVINOPISJA
Hkrati je bil žal tudi tipi čen primer nezanimanja okolja 
za temeljne ekonomsko-historiografske izsledke. Za ži-
vljenja mu že pripravljene knjige ni uspelo izdati. 
Posmrtno izdana knjiga pa je postavila standarde v 
gospodarskem zgodovinopisju o 19. stoletju. V knjigi z 
naslovom Za četki industrije na Slovenskem je Šorn  »zgo-
ščeno in sinteti čno prikazal 150 let slovenskega gospo-
darskega razvoja od za četkov industrije v prvih desetle-
tjih 18. stoletja do velikih strukturnih sprememb v dru-
gi polovici 19. stoletja, ki jih je povzro čilo uvajanje pri-
dobitev industrijske revolucije. Monografija je napisana 
na podlagi arhivskega gradiva, hranjenega v doma čih in 
avstrijskih arhivih, odlikuje jo izvirna razporeditev sno-
vi, pri kateri upošteva avtor tudi širše socialne in kul-
turne pogoje na Slovenskem, kot so npr. šolstvo, prevla-
dujo ča podeželska struktura slovenskih dežel, relativna 
zaostalost slovenskega prostora in podobno, hkrati pa 
– ob spoznanju prevlade podeželja – posebej obravna-
va tudi neagrarne panoge gospodarstva, ki so bile po-
vezane s proizvodno in trgovsko dejavnostjo kmečkega 
prebivalstva. Z opozorili na širše zna čilnosti avstrijske 
gospodarske politike in avstrijskega gospodarskega ra-
zvoja dobiva prikaz razvoja na Slovenskem svoj logi čni 
državnopoliti čni in časovno-prostorski okvir. Šorn u je 
prvemu uspelo podrobno, s konkretnimi izra čuni in po-
datki prikazati posamezne zna čilnosti in stopnje razvoja 
neagrarne proizvodnje v obdobju nastajanja industri-
je na Slovenskem, pri čemer je prepri čljivo razkril, da 
so imele razli čne gospodarske panoge marsikdaj ve čji 
pomen in pomembnejši obseg, kot se je domnevalo do-
tlej. S številnimi podatki o lastnikih podjetij in kapitala 
omogo ča Šorno va knjiga natan čnejši vpogled v zaplete-
ne procese ‘akumulacije kapitala’ na slovenskih tleh in 
strukture kapitala glede na njegov izvor ter med drugim 
razkriva, posebno v prvem obdobju, razmeroma močno 
podjetniško vnemo trgovcev in lastnikov kapitala, ki so 
bili doma v slovenskih deželah. Čeprav so bili procesi 
prenašanja težiš ča z agrarne na neagrarno proizvodnjo 
na Slovenskem nedvomno po časnejši kot v razvitejših 
deželah habsburške monarhije in na Češkem, se – kot 
kaže Šor nova knjiga – za čenja mo čnejše zaostajanje šele 
v prvi polovici 19. stoletja, ko se za čne razmerje med do-
28
mačim in tujim kapitalom odlo čneje kot v predhodnem 
obdobju spreminjati v tujo korist.«
22
Eden pomembnih pojavov znotraj širokega spektra 
industrializacije je prav gotovo izgradnja železniškega 
omrežja. Tej temi je v zgodovinopisju namenjena obse-
žna monografija Ivana Mohori ča ,
23
 ki je tako kot Slokar  
posebnost v slovenskem gospodarskem zgodovinopis-
ju. Pri Moho ri ču namre č velja poudariti dejstvo, da ni 
bil zgodovinar in da je v zgodovinopisno polje vstopil 
od zunaj. S svojim posegom v zgodovinopisje je izda-
tno okrepil skromno kadrovsko zasedbo profesionalnih 
raziskovalcev in predvsem razširil obseg tematizacij go-
spodarskih vsebin. Ne samo na železnico, temve č tudi 
na posamezne vidike industrializacije,
24
 zlasti rudar-
stva.
25
 V svojem konceptu je Moho ri č ostajal v okvirih 
paradigmatskega okvira tradicionalnega zgodovinopis-
ja in je zna čilen primer Britovškovega »historijskore-
konstrukcijskega stališ ča«, z utemeljitvijo dognanj »s 
podrobnimi arhivalnimi raziskavami«. Delo je v infor-
mativnem pogledu izjemno bogato in dragoceno in s 
tem ohranja vrednost tudi v današnji čas. Moho ri č je 
fenomen železnic zajel v celovitosti časovne dimenzije, 
od za četkov do tako reko č izida knjige. Osnovno stali-
š če, ki preveva knjigo, je, da je železniško omrežje pri-
neslo veliko gospodarsko korist slovenskemu prostoru. 
Na dolgi rok je bilo to prav gotovo res, kratkoro čno, z 
izjemo neposrednih u činkov gospodarske rasti zaradi 
trenutno pove čanega povpraševanja ob gradnji železnic 
na lokalnih trgih, pa se zdi, da je bilo nasprotno. Od-
prtje slovenskega prostora v širši evropski gospodarski 
prostor, kar je železniško omrežje nedvomno pomenilo, 
je povzro čilo transformacijsko krizo gospodarstva na 
slovenskih tleh. Nekonkuren čna kmetijska in neagrar-
na proizvodnja je stopila na bole čo pot dolgoro čnega 
prestrukturiranja z imperativom nujnega dviga konku-
ren čnosti v regionalnih okvirih. A teh vprašanj, ki bi 
22 
Jasna Fisch er, Peter Vodopive c, O avtorju in njegovem delu. V: Jože Šor n, Začetki 
industrije na Slovenskem, Maribor, 1984, str. 6. 
23 
Ivan Mohori č , Zgodovina železnic na Slovenskem, Ljubljana, 1968.
24 
Ivan Mohori č, Industrializacija mežiške doline, Maribor, 1954. Ivan Moh ori č, Zgo-
dovina industrije in obrti v Trži ču, Trži č, 1957.
25 
Ivan Moh ori č, Problemi in dosežki rudarjenja na Slovenskem, Maribor, 1978.
29 PODOBE ZGODOVINOPISJA
zahtevala spremembo konceptualnega okvirja, si Mo-
ho ri č še ni zastavljal. 
Vendar ni bilo treba čakati dolgo – le leto dni po 
izidu impozantne Mohor i čeve zgodovine železnic je ta 
vprašanja v druga čnem kontekstu odprl ugledni univer-
zitetni pedagog in raziskovalec gospodarske zgodovine 
starejših obdobij, zlasti za četkov kapitalizma v sloven-
skih deželah.
26
 Ferdo Gestrin  je nedvoumno opozoril na 
problem gospodarskega zaostajanja slovenskih dežel, 
ko je, v enem svojih redkih izletov zunaj ožjega razi-
skovalnega podro čja, prodorno izpostavil zna čilnosti 
gospodarskega razvoja v drugi polovici 19. stoletja. S 
trditvijo, da je Kranjska, kot osrednja slovenska dežela, 
v drugi polovici 19. stoletja imela bolj agrarni zna čaj kot 
v prvi polovici,
27
 je pravzaprav problematiziral videnje 
industrializacije in izgradnje železniškega omrežja kot 
pot takojšnjega in konstantnega napredka. Primerjal-
ni pogled, ki dopolnjuje Gestrino vo problematizacijo, 
pa pokaže, da proces »reagrarizacije« ni bil samo slo-
venska posebnost in ni nekaj neobi čajnega v transfor-
mirajo čih se družbah. Podobne procese so raziskovalci 
zaznali tudi drugod po vzhodni Evropi. Nemalokrat so 
na posameznih podro čjih z intenzivnejšim vstopanjem v 
evropski gospodarski prostor in z za četkom industria-
lizacije agrarne dejavnosti znova okrepile svoj položaj v 
gospodarski strukturi. Na neki na čin gre za prilagajanje 
novim razmeram, saj je bil neagrarni sektor neu činko-
vit in s tem nekonkuren čen, mednarodni trg kmetijskih 
izdelkov pa je bil odprt.
28
 
Vprašanje problematizacije gospodarskega razvoja 
kot poti determiniranega napredka je razvidno tudi iz 
dela Petra Vodopivca , zlasti iz njegovih razprav o recep-
ciji industrijskih pojavov v slovenskem okolju 19. stole-
tja. Vodopi vec je naredil še korak dlje in je industriali-
zacijo in njene posledice, za razliko od drugih, postavil 
na ozadje družbenih idejnih in ideoloških vzorcev, s či-
26 
Ferdo Gestri n, Slovenske dežele in zgodnji kapitalizem, Ljubljana, 1991.
27 
Ferdo Gestr in, Oris gospodarstva na Slovenskem v prvem obdobju kapitalizma (do 
leta 1918). V: Kronika št. 3, 1969, str. 129–138.
28 
David Turnnock , The Economy of East Central Europe. Reutledge, 2006. Ivan  Be-
rend, History derailed, Central and Eastern Europe in the long nineteenth Century, 
Berkeley and Los Angeles, 2003.
30
mer je inovativno dopolnil podobo 19. stoletja. S proble-
matiziranjem gospodarskih in socialnih nazorov izsto-
pajo čih posameznikov, vplivnih družbenih skupin ter 
njihovih odzivov oziroma doživljanj po časnih gospodar-
sko-socialnih modernizacijskih procesov mu je uspelo 
predstaviti družbeno ozračje, konstrukcijo realnosti, 
kakor so jo videli sodobniki. In ravno te »subjektivne« 
konstrukcije stvarnosti so bile tiste, ki so poleg povsem 
ekonomskih dejavnikov pomembno dolo čale parametre 
gospodarskega in socialnega razvoja na Slovenskem v 
devetnajstem stoletju,
29
 a tudi v kasnejših obdobjih, pa 
čeprav tega še nimamo predstavljenega ne empiri čno ne 
interpretacijsko.
Tradicionalni metodološki in interpretativni okvir 
pa je ostal prevladujo č v delih Jasne Fischer . Kot zani-
mivost naj navedemo, da je v poklicni karieri naredila 
obraten korak kot Marjan Britovšek . Če se je slednji od-
maknil od gospodarske zgodovine v zgodovino delavske-
ga gibanja, pa je Jasna Fisch er prehodila nasprotno pot. 
Nekaj let po opravljeni doktorski disertaciji
30
 je »družbe-
no zaželeno zgodovino delavskega gibanja« zamenjala za 
gospodarsko zgodovino. Spoznala je, da bi bilo razisko-
vati delavsko gibanje izolirano od okolja, v katerem se je 
odvijalo, povsem neproduktivno. Delavstvo kot posebna 
kategorija je bilo samo posledica drugih globokih gospo-
darskih procesov. Zato je že pri disertaciji gospodarskim 
okoliš činam oziroma gospodarskemu razvoju posvetila 
kar nekaj prostora. S časoma je vedno bolj zapuščala 
okvire delavskega gibanja in kon čno o tem povsem ne-
hala pisati. S preusmeritvijo so za čele nastajati razpra-
ve o kvantitativnih vidikih sprememb v gospodarstvu in 
družbi iz zornega kota populacijske in poklicne sestave 
v slovenskih deželah v času od druge polovice devetnaj-
stega stoletja do prve svetovne vojne.
31
 
Podoba, ki jo lahko zgradimo na temelju omenjenih 
raziskav, kaže, da na ravni modernizacijskih jeder in 
protoindustrializacijskih pojavov Slovenija pravzaprav 
29 
Peter Vodopive c, O gospodarskih in socialnih nazorih na Slovenskem v 19. stole-
tju, Ljubljana, 2006.
30 
Jasna Fischer , » Čas vesolniga socialnega punta se bliža« – socialna in politi čna 
zgodovina delavskega gibanja v Ljubljani od za četkov do leta 1889, Ljubljana, 1983.
31 
Jasna Fische r, Družba, prebivalstvo in poklici, Ljubljana, 2005.
31 PODOBE ZGODOVINOPISJA
ni č ne zamuja za bližnjo soseš čino. Prvi pojavi industrij-
skih podjetij ali denarnih zavodov segajo že desetletje 
ali dve pred sredino 19. stoletja. Se pravi v čas, ko je 
industrializacija kot kontinuiran proces že presko čila z 
britanskega otoka na zahodnoevropske atlantske obale. 
Potem pa se pokaže temeljna dilema slovenskega pro-
stora in gospodarskega razvoja. Sorazmerno zgodnjim 
modernizacijskim za četkom ne sledi proces, prvi posku-
si ostanejo za dolgo osamljeni poskusi, tujki v tradici-
onalnem prevladujo če agrarnem gospodarskem okolju. 
Tudi odprtje Slovenije v evropski prostor z izgradnjo 
južne železnice ni prineslo pospeška v tej smeri. Prej 
nasprotno, vsaj za Kranjsko je mogo če re či, da je imela 
v drugi polovici devetnajstega stoletja bolj agrarni videz 
kot prej. Pri čakovane koristi od železniškega omrežja so 
bile potisnjene nekam v oddaljeno prihodnost. Neko č 
razvito obrtno proizvodnjo je izpodrivala industrija. In 
tako se je zgodilo, da je zlagoma usahnila tudi donosna 
proizvodnja platna na Gorenjskem. Niso se našli možje, 
ki bi to proizvodnjo povezali in jo dvignili na drugo vse-
binsko in tehnološko raven, kot se je zgodilo v primeru 
plavžarstva s Kranjsko industrijsko družbo. 
Industrializacija na Slovenskem je dobila zna-
čilnosti kontinuiranega procesa v osemdesetih, raje v 
devetdesetih letih 19. stoletja, tj. približno pol stoletja 
po prvih obetavnih začetkih. Podobno kakor v primeru 
denarnih zavodov, le desetletja so malo bolj vsaksebi. 
S tako poznim izhodiš čem se Slovenija v času do prve 
svetovne vojne ni zmogla industrializirati. Dežele, ki so 
se industrializirale do prve svetovne vojne, so še danes 
v vrhu evropskega razvoja. Zadnja država, ki je še uje-
la ta vlak zunaj podro čij zahodne in severne Evrope, je 
bila Italija. Slovenija pa je za povrh vsega za kaki dve 
desetletji zamudila tudi živahno ustanoviteljsko mrzlico 
v Avstriji. Gospodarski dosežki so Slovenijo uvrš čali v 
sivo avstrijsko povpre čje in s tem glede na primerjalni 
mednarodni položaj habsburške monarhije na obrobje 
evropskih gospodarskih modernizacijskih procesov. Tu-
di stopnje gospodarske rasti v slovenskih deželah, ki so 
malenkostno odstopale navzgor v primerjavi z drugimi 
avstrijskimi deželami, niso, tudi na dolgi rok ne, obetale 
hitre konvergence z razvitejšimi sosednjimi predeli. 
32
Tak tok dogodkov poraja vprašanja o strukturi, po-
javnih oblikah in vsebini slovenskega podjetništva. Mo-
žni razlogi se ponujajo v izostajanju polovice meš čan-
stva, kar kot razlog po časnega napredka navaja Vasilij 
Melik . Peter Vodop ivec gre za korak dlje in k temu do-
daja, da je izostalo podjetniško meš čanstvo kot nosilec 
napredka na gospodarskem in socialnem podro čju.
32
 Iz-
ostale so ideje in pobude, teoretske in prakti čne, o dru-
ga čni gospodarski in socialni strukturi. Miselni svet od-
lo čujočih družbenih protagonistov je bil razdvojen med 
tradicijo in moderno. Ni prav tvegana ocena, da je bil z 
večjo zazrtostjo v tradicionalno družbeno in gospodar-
sko sestavo manj naklonjen modernim gospodarskih in 
socialnim tokovom. Zdi se, da je prevladujo ča ideologija 
postala antikapitalizem in protekcionizem – kot odgo-
vor na nezadostno sledenje modernizacijskim proce-
som. Najprej sta bila oba pojava posledica, kasneje sta 
deloma že postajala tudi vzrok zamudništva, saj se je 
izoblikovalo družbeno ozra čje vrednostno nenaklonjeno 
hitrejši modernizaciji. Namesto individualizma so pred-
nja čile kolektivitete, namesto tveganja gotovost; morda 
v tem pogledu ni predrzno celo re či, da je namesto pod-
jetništva bilo vrednostno višje rentništvo. Opazna je bi-
la tudi instrumentalizacija ekonomskega nacionalizma 
kot razvojne strategije.
V povzetku lahko zatrdimo, da je bila doba do leta 
1918, tj. do vstopa v jugoslovansko državo, s stališ ča 
industrializacije pomembna, kajti v tem času so vzpo-
stavili osnovno gospodarsko infrastrukturo: prometno 
in energetsko, vzpostavili pa so tudi sistem slovenskih 
finančnih institucij. Pozabiti ne smemo niti na izobra-
ženost delovne sile. V tedanjem času se je to merilo s 
pismenostjo, ki je bila v Sloveniji zelo visoka, ve č kot 
90-odstotna. Poleg tega je pred prvo svetovno vojno in-
dustrializacija že dobivala zna čaj napredujo čega pro-
cesa.
33
32 
Vodop ivec, O gospodarskih in socialnih nazorih.
33 
Žarko Lazarevi ć,   So časnosti slovenskega gospodarskega razvoja. V: Zgodovinski 
časopis, št. 3–4, 2007, str. 397–398.
33 PODOBE ZGODOVINOPISJA
***
Drugačna pa je bila zgodba gospodarskega zgodo-
vinopisja o 20. stoletju. Le to se je za čelo na časovnem 
izseku obdobja med obema vojnama. Z dejstvom obstoja 
Jugoslavije so se razmere ve čplastno spremenile, zlasti 
na ravni gospodarsko-socialnega okolja. Slovenija v no-
vem okolju navkljub svojim relativno skromnim dosež-
kom postane gospodarsko najnaprednejši del. Kot pri 
drugih vzhodnoevropskih narodih tudi v Sloveniji v tem 
času za čne prevladovati retorika in praksa ekonomske-
ga nacionalizma. Kot zelo pomemben dejavnik vstopi dr-
žava, in to država kot kompenzacija za nezadostno obli-
kovano družbeno in institucionalno okolje za hitrejši go-
spodarski razvoj. Kot konstitutivni element nove države 
Slovenci pridobijo tisto, kar jim je izostalo znotraj habs-
burške monarhije. To je dostopnost državnih mehaniz-
mov za uveljavljanje lastnih interesov. Država je nasto-
pila kot porok pospešene akumulacije kapitala, kar ni 
bilo v nasprotju z ve čdesetletnimi slovenskimi hotenji. 
In v takem protekcionisti čnem okolju, v pogojih spre-
membe relativne ravni cen v korist industrijskega sek-
torja, je v Sloveniji prišlo do industrializacijskega sunka. 
Tako kot drugje v vzhodni Evropi je prednja čila tekstilna 
industrija, tako da se je tehtnica ustvarjenega doma čega 
proizvoda oziroma dohodkov že nagnila v prid neagrar-
nih dejavnosti. Obdobje med obema vojnama je temeljito 
zaznamovala velika gospodarska kriza. Za trideseta leta 
ni bilo mogo če uporabljati glagolov, ki bi gospodarsko 
življenje opisovali s pozitivnim napredovanjem ali rastjo, 
govorimo lahko le o upadanju, zdrsu, zniževanju ali iz-
gubljanju in velikih socialnih pretresih.
34
Slovensko gospodarsko zgodovinopisje o 20. stole-
tju se je za čelo konstituirati v šestdesetih letih prejšnje-
ga stoletja. Raziskovanje tega obdobja je bilo prevladu-
jo če in prepoznavno vezano na dve imeni, in sicer na 
Jožeta Šorn a in Franceta Kresala . Pri tem pa je treba 
dodati, da sta za čenjala svoje raziskovalno delo v ne-
hvaležnem okolju, saj je bila odsotnost čustvene distan-
34 
Žarko Lazarevi ć , Prebivalstvo, družba, gospodarstvo pri Slovencih v tridesetih le-
tih. V: Slovenska trideseta leta, Ljubljana, 1997, str. 33–42.
34
ce, ki je lajšala delo kolegom na tematikah 19. stoletja, 
zelo obremenjujo ča. Oba sta se usmerila v preu čevanje 
dinamike industrializacije slovenskega prostora, kar 
je bila politi čno zaželena tema. Z industrializacijo se je 
vzpostavljal tudi slovenski delavski razred, s tem pa se 
je v histori čnem in legalisti čnem smislu legitimirala tudi 
komunisti čna stranka. Ve čino svojega raziskovalnega 
dela je Jože Šor n opravil na starejših obdobjih. Usmeri-
tev v starejša obdobja ni bil samo »beg« pred »politi čnim 
nadzorom«, ampak tudi posledica želje po preu čevanju 
dolgoro čnih gospodarskih tendenc in struktur. 
Jože Šor n je čas med obema vojnama obravnaval 
v nekaj razpravah, pri čemer je bila najpomembnejša o 
industrializaciji in splošnem gospodarskem položaju,
35
 
ko je postavil osnovno periodizacijo tega časa s stališ ča 
zna čilnosti industrializacije in plasti čno z ustrezno em-
pirijo pokazal na okrepljeno procesno dinamiko indu-
strializacije Slovenije znotraj jugoslovanskega prostora. 
Nadaljevanje teh raziskav ga je vodilo v oblikovanje ob-
širnejše razprave o gospodarskem stanju Slovenije pr-
vih letih po vstopu v jugoslovansko državo leta 1918, 
v novem gospodarskem okolju. Z vstopom v jugoslo-
vansko državo je namre č prišlo do velike spremembe v 
ravni relativnih cen znotraj ekonomsko nacionalisti čne 
politike spodbujanja domačega podjetništva. Šor n je to 
dobro zaznal in je želel v monografski publikaciji tema-
tizirati gospodarske u činke spremembe državno-politi č-
nega okvira po letu 1918. Svoj namen ni uspel povsem 
uresni čiti, saj ga je prehitela smrt. Uspelo pa mu je iz-
oblikovati rokopis o slovenskem gospodarstvu do srede 
dvajsetih let, ki je izšel dale č po njegovi smrti.
36
Šorn ovo delo na podro čju preu čevanja industriali-
zacije je dopolnjeval France Kres al kot njegov sodelavec. 
Študij razvoja tekstilne industrije, ki je bila v obdobju 
med vojnama najbolj ekspanzivna gospodarska panoga, 
35 
Jože Šor n, Razvoj industrije v Sloveniji med obema vojnama. V: Kronika, št. 1, 
1959, str. 10–21. Jože Šor n, Karakteristi čni premiki v industrializaciji slovenskega 
prostora 1873–1929. V: Mednarodni kulturnozgodovinski simpozij Modinci 1978, 
10. zvezek. Osijek, 1978, 1982. 
36 
Jože Šor n, Slovensko gospodarstvo v poprevratnih letih 1919–1924, Ljubljana, 
1997. Delo sta za objavo dokon čno pripravila in uredila Žarko Lazarevi ć  in Neven 
Bora k.
35 PODOBE ZGODOVINOPISJA
je Kres alu na široko odprl vrata v gospodarsko proble-
matiko časa pred drugo svetovno vojno. Rezultat je bila 
obsežna monografija s skromnim naslovom Tekstila in-
dustrija v Sloveniji.
37
 Naslov knjige je le polovi čno zaje-
mal njeno vsebino. V knjigi je mogo če brati še o mar-
si čem drugem in ne le o tekstilni industriji, kakor nas 
prepri čuje izbrani naslov. Zakrit je ostal drugi del knji-
ge o socialni politiki in materialnem položaju delavstva. 
S svojo dvojnostjo knjiga ponazarja zahteve tedanjega 
družbenega okolja in seveda predpisani konceptualni 
okvir. Industrializacijo je bilo namre č teba obravnavati 
v kontekstu nastajanja delavskega razreda in specifi č-
nih »delavskih tem«. 
Tudi Kres al se ni mogel izogniti celostnemu vre-
dnotenju gospodarskega položaja Slovenije v času med 
obema vojnama. Pri tem je šel korak naprej od Šo rna in 
segel čez meje industrializacije, skušal je podati celo-
vit pregled gospodarskega stanja v Sloveniji pred drugo 
svetovno vojno po vstopu v jugoslovansko državo. Kres al 
je v tej iz črpni razpravi registriral raziskovalne probleme 
gospodarske zgodovine – transformacijo iz agrarne proti 
industrijski družbi in s tem povezan problem socialnih 
strukturnih sprememb iz časa med obema vojnama – 
in jih povezal v enovit in vzro čno-posledi čni proces.
38
 
Ker se Kre sal v svojem raziskovalnem delu ni umaknil 
v starejša obdobja, se je moral izogniti zagatni inter-
pretativni zanki. Da ne bi zapadel v okvire »predpisane-
ga« oziroma bolje re čeno želenega vzorca pristranskega 
tolma čenja zgodovinskega razvoja, se je oprijel poziti-
vizma, deskripcije in zapovrstnega navajanja empiri č-
nih podatkov. Tako je ohranjal strokovno digniteto in 
relevantnost svojih del zaradi empiri čne utemeljenosti 
podaljšal tudi v današnji čas. 
Sorazmerno skromne pozornosti, z izjemo razprave 
Janeza Kosa ,
39
 je bila deležna tudi elektrifikacija. Vre-
dnost Koso vega dela je tudi v današnjem času velika za-
radi izjemno obsežne in tehtne dokumentiranosti rekon-
37 
France Kres al, Tekstilna industrija v Sloveniji, Ljubljana, 1976.
38 
France Kres al, Oris gospodarskega razvoja Slovenije in ekonomskega položaja 
delavstva 1918–1941. V: Delavsko gibanje v Sloveniji 1918–1941, Ljubljana, 1974.
39 
Janez Kos , Kranjske deželne elektrarne. V: Zgodovinski časopis, št. 1–2, 1976, 
str. 79–144.
36
strukcije poteka oziroma tehni čnih vidikov elektrifikacije 
do druge svetovne vojne. V skladu s tedanjo tradicional-
no konceptualizacijo histori čne stroke, zlasti pa gospo-
darsko-zgodovinskega dela, ni bilo za pri čakovati, da bi 
se odpirala vprašanja elektrifikacije kot zelo pomembne-
ga modernizacijskega procesa, ki je presegal le pomen 
novega energetskega vira. Torej ni presenetljivo, da je 
izostala problematizacija elektrifikacije kot raziskovalne-
ga izziva s stališ ča dolgoročnega vpliva na prestruktu-
riranje ekonomije in strukturo delovne sile ter velikega 
vpliva na druge družbene segmente, omenimo le podro-
čje izobraževanja na vseh ravneh in zlasti modificiranje 
življenjskega stila s »podaljšanjem dneva«. Enako velja 
tudi za čas po drugi svetovno vojni, ko je bila pospeše-
na elektrifikacija za dobršen del tega obdobja osrednji 
ideološko-ekonomski cilj. Sami nosilci oziroma izvajalci 
elektrifikacijske dejavnosti so predstavili svojo plat, ki 
ni presegla tehni čne in tehnicisti čne plati zunaj vsakega 
družbenega ali kulturnozgodovinskega konteksta.
40
Členitev raziskovalnega dela in rezultatov za četne-
ga obdobja gospodarskega zgodovinopisja o 20. stoletju 
o čitno zaznamuje ukvarjanje z omejenim segmentom 
gospodarsko-socialnih procesov med obema vojnama. 
Bolj ali manj so odpirali le vprašanja industrijskega ra-
zvoja, izjemoma elektrifikacije in prek Kres ala dodatno 
še vzpostavljanje socialnovarstvenih sistemov. Zunaj 
tega paradigmatskega okvira se ni prebil tudi Ivan Mo-
ho ri č, ki je v svojih delih o zgodovini železnice, rudar-
stva, industrializacije Mežiške doline in Trži ča posegal 
tudi v čas med obema vojnama, vendar pa je bilo težiš če 
njegovega dela vendarle na starejših obdobjih.
41
 Kot so-
dobnik in pri čevalec časa med obema vojnama – navse-
zadnje je bil kratek čas tudi minister v jugoslovanski 
vladi, tudi tajnik osrednjega gospodarskega združenja 
v Sloveniji – je dodobra poznal ustroj in socialne me-
hanizme Slovenije izpred druge svetovne vojne. Tako je 
bil seznanjen z notranjimi informacijami, ki sicer niso 
dokumentirane v drugi obliki, so pa zelo verjetne. Za 
obdobje med vojnama je prispeval marsikateri pomem-
40 
Razvoj elektroenergetike Slovenije. Ljubljana, 1982.
41 
Ve č o Mohori ču glej v razdelku o gospodarskem zgodovinopisju o 19. stoletju.
37 PODOBE ZGODOVINOPISJA
ben detajl za vrednotenje gospodarsko-socialne skice 
razvojnih značilnosti v dvajsetih in tridesetih letih.
Kot je razbrati je zunaj zanimanja zgodovinarjev 
ostalo celotno podro čje kmetijstva, kar tudi ni naklju čje 
glede na narekovanje »prioritet« slovenskega zgodovino-
pisja od zunanjih dejavnikov. Je pa seveda zna čilnost 
paradigmatskega vzorca, da usmerja raziskovalno po-
zornost na teme, s katerimi se je na ideološki ravni lah-
ko identificiral. Tako je ostala zanemarjena dejavnost, ki 
je vendarle zagotavljala skromno preživetje dveh tretjin 
slovenske prebivalstva med vojnama. Poleg tega pa so 
jo vsesplošna komercializacija in dolžniško financiranje 
modernizacije, kar niso opravi čevali ne dolgoro čni, kaj 
šele kratkoro čni donosi, v kriznih tridesetih letih gnali 
v ekonomski precep, da je bila ogrožena eksistenca kar 
četrtine slovenskega prebivalstva. Izjema pri obravnavi 
kmetijstva je bila le Olga Janša Zorn  s svojo razpravo o 
poteku medvojne agrarne reforme,
42
 ki je ostala na pre-
izkušeni deskriptivno pozitivisti čni ravni predstavitve 
izvajanja agrarne reforme. V tem času raziskovalci še 
niso problematizirali komparativnih in ekonomskih vi-
dikov agrarne reforme, kar bi prineslo spoznanje, da se 
je po svojih tipoloških in morfoloških zna čilnostih uvr-
ščala ob bok podobnim procesom po širnih prostran-
stvih vzhodne Evrope v obdobju med vojnama. S sta-
liš ča ekonomskih u činkov je za Slovenijo mo č zatrditi, 
da je bila to obrobna tema. Šlo je predvsem za izrazito 
politi čni akt. 
Vse do za četka devetdesetih let je slovensko gospo-
darsko zgodovinopisje ostajalo zamejeno v tradicionalni 
konceptualni okvir, ki se je izoblikoval v šestdesetih le-
tih. Posebne kadrovske okrepitve ni bilo. Stanje je ilu-
strativno in kriti čno predstavil že omenjeni prof. Fer-
do Gest rin. Njegovo iz črpno izvajanje, zgoš čeno v nekaj 
to čk, nam stanje slovenskega gospodarskega (in social-
nega) zgodovinopisja na začetku osemdesetih let kaže v 
naslednji lu či:
43
42 
Olga  Janša Zorn, Agrarna reforma v Sloveniji. V: Zgodovinski časopis, 1964, str. 
173–189.
43 Ferdo Gest rin, Nekaj pogledov na gospodarsko zgodovino v slovenskem zgodovi-
nopisju. V: Zgodovinski časopis št. 3, 1982, str. 205–211.
38
– Nedefiniranost discipline znotraj zgodovinopisne 
stroke.
– Nezadostna izobraženost zgodovinarjev.
– Metodologija – pozitivizem/deskripcija namesto 
analize.
– Odsotnost raziskav kompleksnih gospodarskih (so-
cialnih) pojavov/institucij na dolgi rok.
– Pomanjkanje sinteti čnih pregledov.
***
Nezavidljivo stanje se je za čelo spreminjati konec 
osemdesetih let, ko je pritisk interpretativne enotnosti 
že popustil. Prestrukturiranje ekonomskega zgodovi-
nopisja se je povsem izoblikovalo v devetdesetih letih 
in je sovpadalo z generacijskim prelomom, z nastopom 
nekaj mlajših gospodarskih zgodovinarjev, ki so se kot 
raziskovalci formirali na za četku devetdesetih let. Pri-
šlo je do kadrovske okrepitve, število raziskovalcev se 
je podvojilo, s tem tudi obseg raziskav. Tako kot v za-
četnem obdobju se je proces konceptualnega in vsebin-
skega premika zaradi majhnosti slovenskega prostora 
in skromnosti kadrovske zasedbe spet poosebil v dveh 
zgodovinarjih, v Žarku Lazarevi ću  in Jožetu Prin č i ču. 
Spremembe, ki so nastopile, niso bile tako dramati č-
ne kot na podro čju interpretacije politi čne zgodovine, 
zlasti druge svetovne vojne, kjer se je vnel »spopad za 
zgodovino« oziroma za reinterpretacijo nedavne prete-
klosti. Tovrstna podmena je v primeru gospodarskega 
zgodovinopisja neupravi čena, spremembe so bile posto-
pne, prav ni č dramati čne, in to na obeh ravneh – tako 
na konceptualni kot tudi metodološki ravni. Poudariti 
je tudi treba, da v času od devetdesetih let dalje ne mo-
remo govoriti o prevladujo čem vzorcu. S posplošitvijo 
lahko izoblikujemo dve usmeritvi, in sicer novo usmeri-
tev ambiciozne problemske obravnave v dolgih časovnih 
obdobij s težnjo k interdisciplinarnosti in tradicionalni 
historiografski deskriptivno pozitivisti čni pristop. 
Soobstoj obeh usmeritev ni konfliktne narave, saj 
se v svojem sicer razli čnem pristopu pravzaprav do-
polnjujeta. In to se je tudi izkazalo, ne samo enkrat. 
Najbolj zna čilen primer tovrstnega dopolnjujo čega pri-
39 PODOBE ZGODOVINOPISJA
stopa je monografska obdelava zgodovine slovenskega 
ban čništva.
44
 Knjiga glede na tradicionalni pristop in 
interpretativni okvir iz sedemdesetih in osemdesetih 
let predstavlja ve čkratno novost. Ban čništvo namre č 
z njegovo funkcijo finan čnega posredništva postavlja v 
srčiko gospodarskega mehanizma pri alokaciji sredstev 
znotraj nacionalne ekonomije. Argumentirano doku-
mentira tesno povezavo med dinamiko uspešnosti ka-
pitalske akumulacije v bankah in pospešenim gospo-
darskim razvojem v celotnem obdobju 19. in 20. stole-
tja ne glede na tip družbene in gospodarske ureditve. S 
problemskim zajemom celovitosti razvojnih razsežnosti 
v dolgem časovnem obdobju sta avtorja presegla prevla-
dujo či vzorec. Hkrati se je nazorno izpostavila notranja 
razdvojenost zaradi diferenciranosti pristopa. Če je prvi 
del, ki obravnava ban čništvo od njegovih za četkov do 
konca druge svetovne vojne, zastavljen izrazito anali-
ti čno in sinteti čno, pa drugi del sloni na deskriptivni 
rekonstrukciji histori čnega dogajanja na ban čnem po-
dro čju. In ta dvojnost je pravzaprav temeljna zna čilnost 
slovenskega gospodarskega zgodovinopisja v zadnjih 
dveh desetletjih. 
Kot smo že omenili, je bilo raziskovanje razvojnih di-
lem slovenskega agrarnega sektorja izrazito deficitarno. 
In ravno s tem podro čjem je povezano tudi oblikovanje 
novega pristopa k gospodarski zgodovini. Ve č kot o čitno 
ga je razpoznati v delu Kme čki dolgovi v Sloveniji,
45
 ki 
izstopa po celovitosti in analiti čnosti obravnave dolžni-
škega financiranja kmetijskega sektorja v obdobju t. i. 
»stoletja kapitalizma« v Sloveniji, v obdobju od zemljiške 
odveze do konca druge svetovne vojne, od za četkov in-
tenzivnega vklju čevanja slovenskega kmetijstva v bla-
govno-denarne tokove s preseganjem naturalnih okvir-
jev pa do odprave tega problema v nekaj letih po drugi 
svetovni vojni v sistemu komunisti čne ekonomije. Ce-
lostno zaokrožena obravnava je bila postavljena tako v 
kontekst splošnega gospodarskega razvoja in gospodar-
44 
Žarko Lazarevi ć,   Jože Prin či č, Zgodovina slovenskega ban čništva, Ljubljana, 
2000.
45 
Žarko Lazarevi ć , Kme čki dolgovi na Slovenskem, Socialno-ekonomski vidiki za-
dolženosti slovenskih kmetov 1848–1948, Ljubljana, 1994.
40
ske in finan čne politike ter za čas med obema vojnama, 
kjer je bil vendarle temeljni poudarek tudi v primerjalni 
umestitvi v mednarodni okvir. 
Avtor monografije je tako postavil izhodiš čna na-
čela svojega raziskovalnega dela in predruga čenega 
pristopa k gospodarski zgodovini 20. stoletja, ki je bil 
uveljavljen tudi v prvem delu omenjene Zgodovine slo-
venskega ban čništva. K temu je kasneje pridružil še 
sinteti čne obravnave razli čnih podro čij gospodarskega 
razvoja Slovenije. Tako tematika njegovega raziskoval-
nega dela sega od preu čevanja razvoja kmetijstva,
46
 pro-
cesa industrializacije,
47
 zadružništva,
48
 vloge nacionaliz-
ma v ekonomiji,
49
 reprezentacij in percepcij nacionalne-
ga interesa
50
 ter razvoja finan čnega sektorja v Sloveniji 
v evropskem kontekstu.
51
 Svoje raziskovalno delo pa do-
polnjuje z raziskovanjem vpliva gospodarskih procesov 
na družbeno strukturo in v tem okviru zlasti dolgoro čno 
strukturno spreminjanje gospodarsko-socialne podobe 
Slovenije v primerjalnih razsežnostih evropskega gospo-
darskega prostora v 19. in 20. stoletju.
52
 
Žarko Lazarevi ć  je skušal vplivati tudi na spremem-
bo metodoloških zavez, raziskovalnih prijemov in teh-
nik. Dejstvo je, da raziskovanje gospodarske in socialne 
zgodovine postavlja raziskovalca v nov položaj, ko mora 
spremeniti obi čajni na čin dela. Spoznati in izoblikovati 
mora nov pristop k obdelavi ogromne koli čine podatkov, 
tudi z izkoriš čanjem tehnoloških možnosti. S priu čitvijo 
mora k obi čajni zgodovinski metodi pridružiti še druge 
metodološke prijeme, z njimi tudi terminologijo. In to 
46 
Žarko Lazarevi ć , Slovensko kmetijstvo od zemljiške odveze do druge svetovne voj-
ne. V: Zbornik ob 100-letnici Kmetijskega inštituta Slovenije, Ljubljana, 1998, str. 
13–30.
47 
Žarko Lazarevi ć , Gospodarski vidiki slovenskega življenja v Jugoslaviji do druge 
svetovne vojne«. V: Slovenci in Makedonci v Jugoslaviji, Ljubljana-Skopje, 1999, 
str. 49–70.
48 
Žarko Lazarevi ć , »Aristokrati« in »demokrati« med zadružniki? V: Darja Miheli č 
(ur.), Gestr inov zbornik, Ljubljana, 1999, str. 351–364.
49 
Žarko Lazarevi ć , »Economy and Nationalism in Yugoslavia«. V: Helga Schultz -
Edvard Kubu  (eds.), History and Culture od Economic nationalism in East Central 
Europe, Berlin, 2006, str. 265–277.
50 
Žarko Lazarevi ć , Slovenski nacionalni interes v gospodarstvu do druge svetovne 
vojne. V: Zgodovinski časopis št. 1–2, 2005, str. 101–110.
51 
Serija člankov v Ban čnem vestniku od leta 2005 dalje.
52 
Žarko Lazarevi ć,  So časnosti slovenskega gospodarskega razvoja. V: Zgodovinski 
časopis, št. 3–4, 2007, str. 397–398.
41 PODOBE ZGODOVINOPISJA
tiste prijeme, ki so lastni statisti čni in ekonomski vedi 
ter sociologiji oziroma ekonomski sociologiji. Če namreč 
želi s površinske, opisne ravni prodreti v globino dol-
goro čnih strukturnih sprememb v razli čnih razvojnih 
etapah slovenskega gospodarstva in družbe, kar obi čaj-
na zgodovinarska pot ne omogo ča v celoti, mora nujno 
pose či po analiti čnih orodjih, ki so jih izoblikovale druge 
stroke. 
Rezultat tovrstnih pobud je bilo vzpostavljanje so-
delovanja z ekonomisti. Izpeljani sta bili dve skupni 
konferenci na temo dolgoročnih ekonomskih in social-
nih strukturnih sprememb
53
 in vprašanja manifestacije 
in tipologije gospodarskih kriz v slovenskem prostoru,
54
 
ki sta kasneje izšli v posebnih monografskih publika-
cijah v uredništvu Žarka Lazarevi ća  in Nevena Boraka , 
v posebni knjižni zbirki Ekonomska knjižnica, ki sta jo 
spodbudila in urejala imenovana. Obe sre čanji sta omo-
go čili plodno izmenjavo interpretacij in analiti čnih pri-
stopov prek meja obeh disciplin. Nadalje sta spodbudili 
okrepljeno zavedanje o relevantnosti histori čnih ozadij 
in empiri čne izkušnje za tolma čenje ekonomisti čnih 
pojavov in fenomenov ter na drugi strani prikladnost 
uporabe analitsko-teoreti čnega kategorialnega aparata 
ekonomske vede znotraj histori čne stroke. 
V ta miselni koncept se uvrš ča tudi delo Andreja 
Pan čurja  o monetarni politiki v habsburški monarhi-
ji in odzivih nanjo pri Slovencih od srede devetnajste-
ga stoletja do izbruha prve svetovne vojne. Lotil se je 
tematike, ki je veljala je za hermeti čno, naporno/zah-
tevno in predvsem za težko razumljivo v spoznavnem 
in interpretativnem smislu. Monetarni politiki ni bilo 
mogo če slediti oziroma jo razumljivo tolma čiti brez na-
vezave na teorijo, brez temeljitega poznavanja del eko-
nomistov na to temo. Zelo obsežen seznam literature 
in številna sklicevanja v Pan č urjevi knjigi pri čajo, da 
se je tega dobro zavedal. V ospredju obravnave je sicer 
monetarna politika, vendar pa se nam v ozadju izrisu-
53 
Neven Bor ak, Žarko Lazarevi ć  (ur.), Prevrati in slovensko gospodarstvo v XX. sto-
letju, 1918–1945–1991, Ljubljana, 1996.
54 
Žarko Lazarevi ć , Neven Bora k (ur.), Gospodarske krize in Slovenci, Ljubljana, 
1999.
42
jejo domišljene konture splošne gospodarske in politi č-
ne zgodovine habsburške monarhije do prve svetovne 
vojne. Monetarne politike ni interpretiral iz nje same, 
temve č iz okolja, v katerem je nastajala in u činkovala 
in bila z njim determinirana.
55
 Pan č ur ni sledil ve činski 
skupini zgodovinarjev, ki so s posegom na podro čje go-
spodarske zgodovine vsebinsko sicer obogatili stroko, a 
na metodološki in konceptualni ravni ostali v omejitvah 
tradicionalnega pristopa.
56
 Pan č ur je nasprotno pokazal 
zvrhano mero sistemati čnosti in ob čutka za sintezo, kar 
se je potrdilo tudi z drugimi objavami.
57
 
V novi konceptualni usmeritvi velja izpostaviti tu-
di Janeza Cvirna ,
58
 čigar osrednje raziskovalno delo je 
sicer politi čna zgodovina, vendar pa je s svojimi razpra-
vami in v vlogi univerzitetnega profesorja storil veliko 
za uveljavitev t. i. histori čne antropologije v zgodovinar-
ski srenji. Znotraj kompleksa histori čno-antropoloških 
tem se je dotaknil tudi pomembnega vprašanja ekolo-
gije. Gre za pojav, ki do tedaj ni bil ustrezno ovredno-
ten. Janez Cvir n je problem na primeru Celja postavil 
v kontekst stihijskega industrijskega razvoja in vpliva 
na okolje v širokem smislu. Odprl je vprašanje fenome-
na konfliktnosti interesov znotraj gospodarske sfere, to 
je konflikta med enostranskimi interesi industrijskega 
kapitala in interesi vlagateljev v turisti čno dejavnost. 
Hkrati seveda tudi konfliktnost med interesi nosilcev 
industrijskega kapitala in širšim družbenim hotenjem 
prepre čevanja pojavov okoljske in posledi čno zdravstve-
55 
Andrej Pan č ur, V pri čakovanju stabilnega denarnega sistema, Celje, 2003.
56 
Naj naštejemo le najbolj izstopajo če, kot so Nadja Ter čon  o gospodarstvu slo-
venske Obale in vlogi Trsta v tem prostoru v 19. stoletju (Z barko v Trst. Koper, 
2004). Alenka  Ka či čnik - Gabri č o položaju kmetov na nekdanjem gospostvu Sne-
žnik (O kme čkih dolgovih druga če, Ljubljana, 2004). Nina Zupan či č - Puša vec o 
pravnih podlagah statusnega položaja gospodarskih subjektov od srede 19. stoletja 
do druge svetovne vojne (Oblike organiziranja gospodarstva na Slovenskem, Lju-
bljana, 2003). Hedvika  Zdovc o sejemski dejavnosti v Celju (Sejmi na Celjskem, 
Celje, 2006). Milko  Mikola o industrializaciji Celja (Zgodovina celjske industrije, 
Celje 2004). Bojan Himmelreich  o prehrambeni oskrbi Celja med vojnami (Name-
sto žemlje črni kruh – organizacija preskrbe z živili v Celju v času obeh svetovnih 
vojn, Celje, 2001). Mojca  Šorn, Življenje Ljubljan čanov med drugo svetovno vojno, 
Ljubljana, 2007).
57 
Andrej Pan čur, Ekonomska vloga Avstro-Ogrske v evropskem prostoru s stališ ča 
modernizacijskih procesov in položaja posameznih dežel v njej. V: Prispevki za no-
vejšo zgodovino, št. 2, 2002, str. 17–30.
58 
Janez Cvir n, Ekološki problemi v Celju med obema vojnama. V: Celjski zbornik 
1994, Celje, 1994, str. 159–172.
43 PODOBE ZGODOVINOPISJA
ne patologije. Problematiziral je torej vprašanje industri-
alizacije s kvalitativnega vidika in ne s kvantitativnega, 
kar na splošno prevladuje v slovenskem gospodarskem 
zgodovinopisju. 
Tudi z Borisom Brovinskim  se je potrdilo, da in-
terdisciplinarni pristop lahko prinese opogumljajo če 
rezultate. Zaradi svoje tehniške izobrazbe je Brovin-
 sky, z izpri čanim pripovednim darom, v obravnavi ra-
zvoja avtomobilizma na Slovenskem poleg interakcije z 
okoljem, družbo in posamezniki mo čno izpostavil tudi 
tehnološki vidik razvoja slovenske industrije v zadnjih 
dveh stoletjih.
59
 Brovins ky se je v teh prizadevanjih po 
osvetlitvi vloge tehnologije v gospodarskem razvoju Slo-
venije pridruževal naporom predhodnika Sandija Sitar-
ja kot pisca o histori čnih vidikih aplikacij in inovacij 
na podro čju tehnologije.
60
 Zanemariti pa tudi ne smemo 
njegovega uredniškega dela pri Zborniku za zgodovino 
naravoslovja in tehnike, edine tovrstne edicije med Slo-
venci.
***
Z družbenimi spremembami konec osemdesetih ozi-
roma na za četku devetdesetih let prejšnjega stoletja je 
konceptualni preskok nastopil tudi na drugih podro čjih 
ekonomskega življenja in ekonomskega zgodovinopisja. 
Reorganiziranje družbe na postulatih tržne ekonomije, 
osebne pobude in osebne odgovornosti za ekonomski in 
socialni uspeh ni moglo obiti zgodovinopisja. Sprožala 
so se vprašanja histori čne legitimnosti in kontinuitete 
oziroma diskontinuitete zasebne gospodarske in social-
ne pobude v formalizirani obliki podjetništva. Na pobu-
do Žarka Lazarevi ća  je januarja 1994 Inštitut za novejšo 
zgodovino v Ljubljani priredil znanstveni sestanek na 
temo histori čnih dimenzij in form podjetniške pobude v 
slovenskem prostoru do odprave zasebne gospodarske 
pobude po koncu druge svetovne vojne.
61
 S tem je bila 
59 
Boris Brovins ky, Kako so konjske mo či izpodrivale konje, Ljubljana, 2005. 
60 
Iz obsežne bibliografije naj opozorim na njegovo doktorsko disertacijo iz leta 1989 
o zgodovini letalstva in na 100 let avtomobilizma na Slovenskem, Ljubljana, 1998.
61 
Podjetništvo na Slovenskem, Razprave s simpozija v Ljubljani, 19. 1. 1994. V: 
Prispevki za novejšo zgodovino št. 1, 1994, str. 45–55.
44
odprta pot postopne spremembe konceptualnega izklju-
čevanja tematizacije podjetniških podvigov in usod iz 
histori čnega znanstvenokriti čnega spoznavnega reper-
toarja. Podjetništvo kot raziskovalni problem je postalo 
sestavni in nepogrešljivi del celostne interpretacije go-
spodarskega razvoja slovenskega prostora. Kot dodatna 
spodbuda je štiri leta kasneje u činkovala kolektivna mo-
nografija Pogled v zgodovino slovenskega podjetništva.
62
 
S prehodom v novo tiso čletje so monografske obde-
lave posameznih podjetnikov postale samoumevni del 
znanstvenoraziskovalnega dela, ki privla či predvsem 
mlajše raziskovalce.
63
 Opozoriti velja, da ve čina teh del 
ne prinaša metodološkega ali kakega drugega konceptu-
alnega novuma, temve č njihovi avtorji kot manj izposta-
vljeni zgodovinarji vztrajajo na preizkušenem deskrip-
tivnem pozitivizmu. Glede inovativnosti velja izpostaviti 
delo Andreja Studna  in Katarine Kobilice ,
64
 ki sta vnesla 
prezrt interpretacijski vzorec v raziskovalni predstavi-
tvi individualnega podjetnika s stališ ča njegovega po-
meščanjenja tako v ekonomskem udejstvovanju kot na 
podro čju zasebnega vrednostnega sveta in življenjskega 
stila. Vse v maniri socialno-zgodovinskega pristopa. 
Kot nov pristop je omeniti tudi monografijo o slo-
venskih ban čnikih v 19. in 20. stoletju,
65
 v kateri je 
predstavljenih ve č kot dvajset ban čnih direktorjev, ki so 
vodili najpomembnejše ban čne ustanove ali pa so bili 
kako druga če zaslužni za razvoj ban čništva na Sloven-
skem. Monografija je predstavljala dvojno novost v slo-
venskem zgodovinopisju. Na eni strani je presegla kla-
si čno pojmovanje podjetništva kot aktivnega lastništva 
62 
Jasna Fisch er, Ferdo Ges trin, Olga  Janša - Zorn, France Kres al in Žarko Lazare-
vi ć , Pogled v zgodovino slovenskega podjetništva, Vrhnika, 1998.
63 
Denimo: Miran  Aplinc, Vošnjaki – industrialci iz Šoštanja. Šoštanj, 2005. Majda  
in Jože  Žontar, Stavbenik Josip Ipavec , Ljubljana, 2001. Jože Žontar , Kaznovana 
podjetnost – kranjski trgovec in industrialec Franjo  Sirc, Ljubljana, 2005. V tem 
oziru je zanimivo delo arhitekta  Boga Zupan či ča, ki s stališ ča pomena arhitekture 
posameznih stavb v Ljubljani govori tudi o njihovih lastnikih, med katerimi je sre ča-
ti množico vidnih in manj izstopajo čih slovenskih podjetnikov pred drugo svetovno 
vojno. Glej serijo knjig Usode ljubljanskih stavb in ljudi (Ljubljana, 2005, 2006, 
2007). 
64 
Andrej Stud en, Katarina Kobilica , Volja do dela je bogastvo, Mikrozgodovinska 
študija o ljubljanskem stavbnem podjetniku Matku Curku  (1885–1953) in njegovi 
družini, Ljubljana, 1999.
65 
Žarko Lazarevi ć , Jože Prin č i č, Ban čniki v ogledalu časa, Življenjske poti sloven-
skih ban čnikov v 19. in 20. stoletju, Ljubljana, 2005.
45 PODOBE ZGODOVINOPISJA
in vodenja določene gospodarske družbe in izpostavi-
la vprašanje kakovosti struktur in tehnik upravljanja 
delniških družb ter kontekstov in relacij med upravo 
in lastniki. Na drugi strani pa je problematizirala vlogo 
posameznika v gospodarskem življenju znotraj državne 
ekonomske pobude hierarhi čne komunistične ureditve.
Na vsebinskem podro čju je izjemno velik napredek 
viden na podro čju raziskovanja gospodarske zgodovine 
komunisti čnega obdobja. Presenetljivo je bila tudi v tem 
času agrarna problematika ponovno zunaj obsežnejšega 
raziskovalnega interesa. Izjemo predstavlja vprašanje 
agrarne reforme kot ene od etap odpravljanja zasebne 
pobude oziroma spremenjene vloge kmetijstva v komu-
nisti čni ureditvi. Hkrati pa tudi kot uvoda v, na za čet-
ku petdesetih let opuš čeno, kolektivizacijo kmetijstva.
66
 
Zdenko Čepi č  kot najbolj izpostavljen raziskovalec po-
dro čja kmetijstva po letu 1945 je ta »dolg« nato ve č kot 
izdatno poravnal na straneh sinteti čne Slovenske no-
vejše zgodovine. Na obrobju zgodovinarskega zanimanja 
je ostalo tudi vprašanje zavarovalništva, ki je povsem 
v domeni ljubiteljskih zgodovinarjev iz zavarovalniških 
vrst ali mladih kolegov.
67
Velik raziskovalni in človeški napor je bil vložen v 
tematizacijo gospodarsko-politi čnih razmer in proce-
sov v Sloveniji za ves čas komunisti čne ureditve. Kot 
že re čeno, predstavlja leto 1945 v slovenski (in seveda 
tudi v jugoslovanski) zgodovini veliko prelomnico. Gre 
za izrazito cezuro, ki je ekonomski in socialni razvoj po-
stavila na povsem nove temelje. Nastopila je obsežna 
preobrazba družbenega in gospodarskega tkiva v skla-
du s komunisti čnim ideološkim vzorcem. Če je Slove-
nija s prevratom leta 1918 zamenjala le državni okvir, 
ne da bi se sistemsko okolje (duh in na čin poslovanja), 
ki je dolo čalo pogoje gospodarjenja, bistveno spreme-
nilo, pa za čas po letu 1945 to ne drži. Nastopil je čas 
novih vrednot, zlasti na ekonomskem podro čju, kjer so 
se obra čale v svoje nasprotje. Nekdaj pravno in vredno-
66 
Zdenko Čep i č, Agrarna reforma in kolonizacija v Sloveniji 1945–1948, Maribor, 
1995.
67 
Franc Škufca , Zavarovalstvo na Slovenskem, Ljubljana, 2003. Sašo Radovanovi ć , 
Sre čko Čarni , Zgodovina zavarovalništva v Mariboru, Maribor, 2007.
46
stno jasno opredeljene norme so postale relativne, če že 
ne izrecno prepovedane, pa vsaj nespodobne in s tem 
tudi nezaželene. Uveljaviti je bilo treba nove vrednote, 
povsem druga čne od tistih pred drugo svetovno vojno. 
Proces odstranjevanja predvojnih gospodarskih vrednot 
je stekel so časno z vzpostavljanjem novega režima, naj-
zna čilnejša ukrepa pa sta bila podržavljenje proizvodnih 
sredstev in dejavnosti v neagrarnem sektorju in agrarna 
reforma v kmetijstvu.
Podržavljanja so oznanila v temelju spremenjena 
izhodiš ča pospeševanja gospodarskega razvoja. Komu-
nisti so obljubljali hitro in temeljito preseganje predvoj-
nih razmer. Oprijeli so se nauka, zasnovanega v Sovjet-
ski zvezi, ki je v teoretskem smislu obetal hiter, skladen 
in učinkovit gospodarski razvoj. Strogo centralizirano in 
do zadnje malenkosti na črtovano gospodarsko življenje 
naj bi omogo čilo vsesplošno blagostanje. Dosledno ure-
sni čevanje teoretskih izhodiš č, ki jih lahko opredelimo 
bolj kot zbir želja kakor stvarno izkušnjo, je hitro poka-
zalo številne pomanjkljivosti. Tako ni presenetljivo, da 
so že po enem desetletju ta razvojni model za čeli opu-
ščati in ga nadomeš čati z nekoliko druga čnim, za kate-
rega je bilo zna čilno ve čje upoštevanje na čel ekonomi č-
nosti in bolj skladnega gospodarskega razvoja, s čedalje 
bolj napredujo čo decentralizacijo odlo čanja v gospodar-
stvu – prenos pooblastil z zvezne na republiško raven.
Najpomembnejša strukturna sprememba, ki jo je 
prinesel čas po drugi svetovni vojni, je bila vidna v do-
kon čanju procesa industrializacije. Treba je poudariti, 
da so komunisti samo dokon čali in pospešili že pred 
vojno napredujo č proces, pa č v skladu s svojim osnov-
nim vodilom, da je potrebno v najkrajšem času ne glede 
na ceno in žrtve postati industrijska dežela. To pa je 
pomenilo prelom z dotedanjim zna čajem industrializa-
cijskega vzorca, stihijskost in nena črtnost, tako zna čil-
ni za predvojni čas, je zamenjala izrazito centralisti čno 
zasnovana industrializacijska praksa. 
Sestava družbenega proizvoda kaže, da se je gospo-
darska struktura v Sloveniji v primerjavi s predvojnim 
obdobjem povsem spremenila. Slovenija je v slabega pol 
stoletja po drugi svetovni vojni postala visokoindustria-
lizirana dežela, kjer sta industrija in rudarstvo prispe-
47 PODOBE ZGODOVINOPISJA
vala skorajda polovico družbenega proizvoda. Skladno 
z napredujo čo industrializacijo so rasli tudi deleži sto-
ritvenih dejavnosti, ki jih industrija potrebuje za svoje 
nemoteno poslovanje – gradbeništvo, promet, trgovina. 
V tem času se je zgodila tudi pomembna sprememba. 
Stopnja industrializacije v povojnem obdobju je bila to-
likšna, da je v Sloveniji za čelo primanjkovati delovne 
sile, zlasti od šestdesetih let naprej. Slovenija se je tako 
prvi č v svoji dotedanji gospodarski zgodovini sre čala s 
pojavom, ki ga do tedaj ni poznala. Nasprotno, celo za 
19. stoletje je bilo zna čilno izrazito nesorazmerje med 
obsegom potencialne delovne sile in realnimi zaposli-
tvenimi možnostmi. Slovenija je tako postala tudi imi-
grantska dežela.
68
 
Zvesti preučevalec in interpret teh procesov je 
prav gotovo najbolj izpostavljen zgodovinar povojnega 
obdobja. Gre za že omenjenega Jožeta Prin či ča , ki je 
v občudujo čem številu monografij raziskal procese od-
pravljanja predvojne gospodarske-socialne strukture 
in na to navezujo čih se vrednot,
69
 vzpostavljanja nove 
gospodarske ureditve po sovjetskem vzorcu
70
 in posto-
pno uvajanje gospodarskih reform v šestdesetih letih
71
 
ter zadnji dve desetletji gospodarskega razvoja Slove-
nije v jugoslovanskem okviru
72
 in kot zadnjo tudi na-
tan čno predstavitev delovanja socialisti čnega podjetja.
73
 
Nedvomno je treba poudariti tudi monografijo, s kate-
ro je postavil v ospredje vlogo in položaj ekonomistov 
kot posebne intelektualne skupine, ki je od šestdesetih 
let dalje s poglabljanjem gospodarske krize, tako kot v 
drugih komunističnih državah, vedno bolj pridobivala 
na pomenu v o čeh politikov.
74
 Na ravni periodizacije je 
Prinč i č prevzel časovni koordinatni sistem, ki ga je izo-
blikovalo so časno aktualno-politi čno besediš če oziroma 
68 
Žarko Lazarevi ć , O stoletju industrije v Sloveniji. V: Drago Jan čar  in Peter Vodo-
p ivec (ur.), Slovenci v XX. Stoletju, Ljubljana, 2001, str. 106–115. 
69 
Jože Prinč i č, Povojne nacionalizacije v Sloveniji, 1945–1963, Novo mesto, 1994.
70 
Jože Prinč i č, Slovenska industrija v jugoslovanskem primežu, Novo mesto, 1992.
71 
Jože Prinč i č, V za čaranem krogu – Slovensko gospodarstvo od nove ekonomske 
politike do velike reforme (1955–1970), Ljubljana, 1999. 
72 
Jože Prinč i č, Neven Bora k, Iz reforme v reformo – Slovensko gospodarstvo 1970–
1991, Ljubljana, 2006.
73 
Jože Prin či č, Tovarna vijakov Plamen Kropa – Od konca druge svetovne vojne do 
ste čaja in novega za četka (1945–1997), Kropa, 2007.
74 
Jože Prinč i č, Zveza ekonomistov Slovenije v času in prostoru, Ljubljana, 2001.
48
dinamika politi čnega razvoja. Na prvi pogled presene-
tljivo, vendar smotrno, saj so zaradi zasnove komuni-
sti čne gospodarske ureditve kot v prvi vrsti politi čnega 
sistema politi čna poimenovanja izražala tudi novo vse-
bino gospodarskih procesov.
Prinč i čev prispevek je v vsebinskem smislu, v smi-
slu odpiranja novih raziskovalnih podro čij, gotovo ne-
precenljiv. Namensko usmerjanje vse energije v uresni-
čitev ambicioznega raziskovalnega na črta čimprejšnje 
rekonstrukcije histori čne gospodarsko-politične dina-
mike druge polovice dvajsetega stoletja je potekalo v 
skladu s tradicionalnim zgodovinarskim konceptualnim 
in metodološkim vzorcem, v deseminacijskem pogledu 
pa z uporabo deskriptivno pozitivisti čnega pristopa. Na 
tej to čki je Prin č i ča dopolnil Neven Bor ak, ki je tudi so-
avtor knjige o zadnjih dveh desetletjih Slovenije v jugo-
slovanskem nacionalnem gospodarstvu.
75
 Samostojno 
je Bor ak posegel na podro čje zgodovinopisja z obravna-
vo ekonomskih vzrokov delovanja in razpada Jugoslavi-
je.
76
 Po osnovni izobrazbi ekonomist je v zgodovinopisju 
apliciral metodološko-konceptualni okvir, ki je lasten 
ekonomski vedi. Oborožen s sodobnimi ekonomskoteo-
reti čnimi spoznanji ter analiti čnimi orodji in tehnikami 
mati čne stroke se je lotil reinterpretacije konstrukcije 
histori čne realnosti glede mesta in vloge Slovenije zno-
traj jugoslovanskega ekonomskega prostora. Kot prvi v 
Sloveniji je deloma uporabljal tudi kliometri čne koncep-
tualizacije
77
 ali, kot je zapisal Eric Hobsbawm ,
78
 prijeme 
retrospektivne ekonometrije.
***
V svoji analizi stanja gospodarskega zgodovinopis-
ja je Ferdo Gest rin med drugim poudaril pomanjkanje 
sinteti čnih pregledov transformacijskih zna čilnosti eko-
nomije na slovenskih tleh. Ta njegova pripomba velja 
tako za kolektivna kot avtorska dela in je upravi čena. 
75 
Prinč i č, Bora k, Iz reforme v reformo, 2006.
76 
Neven Bora k, Ekonomski vidiki delovanja in razpada Jugoslavije, Ljubljana, 2002.
77 
Neven Bor ak, Denarne reforme, Ljubljana, 1998.
78 
Eric Hobsbawm , O istoriji, Beograd, 2003, str. 107–138.
49 PODOBE ZGODOVINOPISJA
Kot smo spoznali, je prvi samostojen pregled gospodar-
ske zgodovine Slovenije izšel v angleš čini, in to pred 
štiridesetimi leti. Na manjšem časovnem izseku sta se 
Ho čevarj u, leto dni za njegovo knjigo, pridružila Ferdo 
Gest rin in Vasilij Meli k. V njunem pregledu slovenske 
zgodovine dolgega 19. stoletja sta v gospodarskozgodo-
vinske teme uvrstila ob bok drugim in tako predstavila 
celovitost emancipacije Slovencev kot kulturnega, eko-
nomskega in politi čnega subjekta. Sicer ne povsem ek-
spliciten, a vendarle zadosti zaznaven je poudarek na 
korelaciji ekonomske in nacionalno-politi čne emanci-
pacije Slovencev do razpada habsburške monarhije.
79
 
V šestdesetih letih je nastajal tudi izjemno ambi-
ciozen projekt z naslovom Gospodarska in družbena 
zgodovina Slovencev.
80
 Šlo je za projekt leksikografsko-
enciklopedične strukture velikih časovnih in vsebinskih 
razsežnosti, da bi zajeli ve čplastnost gospodarskega in 
socialnega razvoja v Sloveniji. Okoli projekta so združili 
izkušnje in znanje številni zgodovinarji z o čitno prevla-
do kolegov, katerih primarno podro čje je bila zgodovina 
srednjega veka. Delo je na koncu izšlo v dveh zvezkih z 
obravnavami razli čnih vidikov samo agrarne zgodovine. 
Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev je osta-
la za najnovejša histori čna obdobja vsebinsko pomanj-
kljiva, nedore čena in neuravnovešena, tudi na podro-
čju agrarnih panog. Njen bistven poudarek je še vedno 
ostajal na starejših obdobjih, ki jih je pokrila z zavidljivo 
mero natan čnosti in dokumentiranosti v vseh pogledih, 
kar potrjuje tezo o umiku zgodovinarjev v starejša ob-
dobja. Hkrati pa tudi izpostavlja, da zamudniško kon-
stituiranje gospodarske zgodovine novejših obdobij v 
nenaklonjenem družbenem okolju in ozra čju mati čne 
stroke torej ni ostalo brez posledic. 
Nenaklonjenost okolja gospodarski zgodovini novej-
ših obdobij je postala še bolj o čitna leta 1979, ko je iz-
šla prva ambiciozna obravnava zgodovine Slovencev od 
naselitve do trenutka natisa.
81
 Trenutek je bil pravi, saj 
79 
Ferdo  Gestrin, Vasilij Meli k, Slovenska zgodovina od konca 18. stoletja do 1918. 
Ljubljana, 1966.
80 
Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev I. (1970) in II. (1980).
81 
Zgodovina Slovencev, Ljubljana, 1979.
50
se je gospodarsko zgodovinopisje o 19. in 20. stoletju do 
takrat že dodobra konstituiralo in je bilo sposobno sin-
tetizirati gospodarske in socialne dosežke. Gospodarski 
zgodovini 19. stoletja je bilo namenjeno sorazmerno ve-
liko prostora,
82
 seveda le v primerjavi s pokritostjo go-
spodarske zgodovine 20. stoletja, nikakor pa ne v dele-
žnih razmerjih do drugih vsebin, denimo politi čnih ali 
kulturnih. Razlika je bila nesorazmerno velika, da ne bi 
dala misliti. Delež gospodarskih vsebin za čas po letu 
1918, po vstopu v jugoslovansko državo, je bil sploh 
izjemno skromen. Če za čas po letu 1945 lahko to pripi-
šemo mladostni neizkušenosti kolegov, ki so bili šele na 
za četku raziskovalne poti, in ve čdimenzionalni »nezaže-
lenosti oz. neprimernosti« Ho čevarje vega dela, pa je za 
obdobje med dvema vojnama mogoč le druga čen sklep. 
Še zlasti, če spomnimo, da so publicirana raziskovalna 
spoznanja že omogo čala sintetizacijo. 
V tako skromno odmerjenem prostoru se je izra-
žal odnos prevladujo če konceptualizacije zgodovinske 
znanosti v Sloveniji, ki gospodarskih vsebin najnovej-
ših obdobij ni prepoznavala kot zadosti relevantnih, da 
bi jim odmerila sorazmeren prostor, tudi v primerljivih 
razmerjih do drugih vsebin histori čne prezentacije, de-
nimo absolutno prevladujo čih politi čnih tem. Druge sa-
mostojne monografske predstavitve gospodarske zgodo-
vine Slovencev v slovenskem jeziku sicer še nismo bili 
deležni. Natis ekonomske zgodovine Slovenije, ponovno 
v angleščini, iz leta 1999
83
 je bil v povsem drugi funk-
ciji in zaradi koncepta, omejenega na najbolj temeljne 
informacije o dolgem obdobju od terezijansko-jožefin-
skih reform do osamosvojitve Slovenije leta 1991, tudi 
omejenega potenciala in s tem skromnega dosega. Zalo-
žnik je delo ponudil tujim poslovnim krogom, tujim po-
slovnežem, ki so vzpostavljali ali že imeli vzpostavljeno 
ekonomsko sodelovanje s slovenskimi gospodarskimi 
subjekti. Osnovna ideja, resda nekoliko naivna, je bila, 
da naj bi ta na čin spodbudili tuje poslovneže k uporabi 
82 
Gre za posledico dejstva, da sta avtorja Ferdo Gestr in in Vasilij Mel ik za objavo 
v Zgodovini Slovencev priredila in dopolnila svojo knjigo Slovenska zgodovina od 
konca osemnajstega stoletja do 1918.
83 
Jasna Fisch er, Žarko Lazarevi ć , Jože Prin č i č, The Economic History of Slovenia 
(1750–1991), Vrhnika, 1999.
51 PODOBE ZGODOVINOPISJA
slovenske gospodarske preteklosti kot identitetne to č-
ke, kot enega od elementov za legitimacijo odnosa do 
slovenskega prostora v sedanjosti. 
Če so snovalci Zgodovine Slovencev iz leta 1979 še 
lahko – resda ne v celoti, a vendarle – prezrli gospodar-
skozgodovinske teme, pa se trideset let kasneje to ni 
moglo ve č ponoviti. Kadrovska pomnožitev, konceptual-
no-metodološko prestrukturiranje in izjemna rast vse-
binskega raziskovalnega repertoarja so pritegnili pozor-
nost širše strokovne in drugih lai čnih javnosti. Samo-
zavedanje o lastni strokovni identiteti znotraj histori čne 
stroke in sposobnost sintetiziranja obsežnih gospodar-
sko-socialnih procesov, pojavov in fenomenov sta okre-
pila samozavest gospodarskih zgodovinarjev. Rezultat 
tega je bil viden, ko je izšla izjemno obsežna dvodelna 
Slovenska novejša zgodovina,
84
 ki zajema čas zadnjega 
poldrugega stoletja slovenske zgodovine. Kot pobudnik 
projekta in eden urednikov je Žarko Lazarevi ć  že v izho-
diš čni zasnovi vgradil gospodarsko-socialne zgodovin-
ske teme enakovredno ob bok politi čno-kulturnim te-
mam od sredine 19. stoletja, ko so se Slovenci uveljevili 
kot politi čno-kulturna, z zamudo tudi kot prepoznavna 
gospodarska entiteta, pa do pridobitve slovenske držav-
nosti leta 1991 oziroma mednarodnega priznanja leta 
1992. V Slovenski novejši zgodovini je tako ponujen 
v branje in kriti čno presojo prvi celovit in vsestranski 
pregled gospodarske zgodovine Slovencev od druge po-
lovice 19. do konca 20. stoletja. Med avtorji nastopajo 
gospodarski in socialni zgodovinarji razli čnih generacij, 
kar je omogo čilo dopolnjevanje mladostne zagnanosti in 
seniorske previdnosti in izkušenosti.
85
 
Temeljni konceptualni in vsebinski okvir predsta-
vitve gospodarske in socialne zgodovine na straneh 
Slovenske novejše zgodovine predstavlja proces obliko-
vanja slovenskega gospodarskega sistema in integraci-
je slovenskega ozemlja v enoten gospodarski prostor v 
razli čnih sistemsko-politi čnih okvirih (habsburška mo-
84 
Slovenska novejša zgodovina, Od programa Zedinjena Slovenija do mednarodnega 
priznanja Republike Slovenije 1848–1992, Ljubljana, 2005.
85 
Med avtorji tako nastopajo Jasna Fisc her, France Kres al, Peter Vodopi vec, Zdenko 
Čep i č, Jože Prin č i č, Neven Bora k, Žarko Lazarević , Andrej Stud en in Andrej Pan č ur.
52
narhija, Jugoslavija – kapitalizem, komunizem) in ob 
tem potekajo č prehod iz agrarne v industrijsko družbo 
z vsemi posledicami na socialnem podro čju. Dolo čne-
je re čeno, gre za tematizacije kratko- in dolgoro čnega 
prestrukturiranja tradicionalne gospodarske podobe 
oziroma modernizacije slovenske gospodarske in soci-
alne sestave v obdobju od srede 19. stoletja dalje; od 
za četkov oblikovanja moderne gospodarske ureditve 
z opustitvijo fevdalizma do današnje postindustrijske 
družbe. To epoho velikih socialno-gospodarskih struk-
turnih sprememb so kot najbolj zna čilni opredeljevali 
naslednji procesi: deagrarizacija in industrializacija v 
gospodarskem pogledu ter urbanizacija in spremljajo ča 
sprememba življenjskega stila v socialnem pogledu. 
Uredniško je bila obravnava gospodarsko-socialnih 
procesov sektorsko raz členjena na agrarno in neagrar-
no zgodovino. V okviru kmetijske problematike je bila v 
ospredju deagrarizacija Slovenije, kot njen sestavni del 
jo opredeljujejo naslednje vsebine: dolgoro čno prestruk-
turiranje kmetijstva (proizvodna/panožna sestava ter 
njen obseg, dinamika in dejavniki sprememb), indivi-
dualizacija in komercializacija kmetijstva, uvajanje do-
sežkov agrarnotehni čnega prevrata, sistemsko okolje, 
položaj, vloga in delež kmetijstva v razli čnih državnih 
okvirih in družbenih ureditvah ter mehanizmi institu-
cionalnega spodbujanja strukturnih sprememb in pod-
jetništva v kmetijstvu. Za sklop neagrarnih histori čnih 
spremenljivk je bila vsebina zajeta v združujo čem pojmu 
industrializacije, to je njene procesne dinamike v raz-
li čnih državno-politi čnih okvirih in sistemsko razli čno 
opredeljenem gospodarsko-politi čnem okolju. To pome-
ni obravnavo posameznih stopenj industrializacije prek 
preraš čanja okvirov izoliranih modernizacijskih jeder v 
19. do industrializacije kot kontinuiranega družbenega 
in gospodarskega procesa v 20. stoletju. Predstavitev 
industrializacije je terjala tudi odpiranje še cele vrste 
tem: prometna infrastruktura, institucije finan čnega 
posredništva, financiranje podjetniške pobude (doma či 
in tuji kapital), energetska oskrba, trgovina in obrt, ra-
zvoj tehnologije, vodenje in upravljanje, inovacije, obli-
kovanje gospodarskih elit in njihove relacije do drugih 
družbenovplivnih slojev. V okviru socialne zgodovine pa 
53 PODOBE ZGODOVINOPISJA
so izpostavljene soodvisne socialne posledice obsežnih 
procesov deagrarizacije in industrializacije. Poglavja o 
gospodarski in socialni zgodovini vsebujejo tudi analize 
dolgoro čnega spreminjanja socialne strukture (prebival-
stvo, poklici, notranje in zunanje migracije, zdravstvena 
podoba) in krajine (urbanizacija), razvoj socialnovar-
stvenega sistema (zdravstveno, nezgodno in pokojnin-
sko ter zavarovanje zoper brezposelnost), spreminjanje 
življenjskega stila razli čnih družbenih slojev, kot so še-
ge in navade, družabno življenje, prehrana, obla čilna in 
stanovanjska kultura, življenjska raven, na čini obliko-
vanja in razvoj potrošniške družbe. V ta sklop pa sodi 
tudi predstavitev turizma v vsej ve čplastnosti kot go-
spodarskega, socialnega in kulturnega fenomena. 
Emancipacija gospodarske zgodovine je razvidna 
tudi iz dela že ve čkrat omenjenega Petra Vodopivca. 
Tokrat izpostavljamo njegov sinteti čni pregled sloven-
ske zgodovine od konca 18. stoletja do konca 20. sto-
letja. Gre za avtorsko sinteti čno delo, ki gospodarsko 
zgodovino vklju čuje kot nelo čljiv del slovenske zgodo-
vine zadnjih dveh stoletij. Avtor postavlja gospodarsko 
zgodovino v širši družbeni kontekst in izpostavlja (ne)
modernizacijske tendence znotraj ekonomije v povezavi 
s splošno družbeno in kulturno-duhovno (ne)moderni-
zacijo, za obdobje komunizma pa v soodvisnosti politike 
in ekonomije in sinhronosti politi čnih in gospodarskih 
reformnih procesov. Vodop ivec je namre č predstavnik 
integralisti čnega pristopa v zgodovinopisju, ki mo čno iz-
postavlja kompleksnost družbeno-histori čnih procesov 
v razli čnih sferah družbene sestave, tako materialne kot 
duhovne. Kot take jih je tudi mogo če celostno tolma-
čiti le v dolgoro čni perspektivi z upoštevanjem njihove 
vzajemne interakcije. Dodatno smiselno dimenzijo te-
ga izhodiš ča je predstavljalo vztrajanje imenovanega na 
nujnosti izstopa iz paradigmatske referen čne ujetosti v 
meje slovenskega etni čnega prostora, kar je hkrati po-
menilo tudi prelom s tradicionalnim vzorcem podobe in 
mesta slovenske zgodovine. S tem svojim stališ čem je 
imel Peter Vodopiv ec v osemdesetih in devetdesetih le-
tih kot univerzitetni profesor velik vpliv na cele genera-
cije študentov, na njihove konceptualne in metodološke 
usmeritve. Navedena knjiga je požela izjemen uspeh ne 
54
samo v strokovnih krogih, temve č tudi ali predvsem pri 
nezgodovinarskem ob činstvu. Poleg visoke ravni stro-
kovnosti je k temu pripomogel tudi »duh literarnosti«. 
Narativnost, kar zgodovino približuje literaturi in kar 
avtor že dolgo poudarja kot temeljno na čelo komunika-
cije zgodovinarja z javnostmi, ni mogla ostati brez po-
sledic. 
Slovenska novejša zgodovina in Vodopiv čev sin-
teti čni pregled slovenske zgodovine, ki predstavljata 
sintetiziranje dosedanjega znanja oziroma stanja razi-
skovalnih dosežkov, prav gotovo hkrati pomenita tudi 
emancipacijsko prvino za slovensko gospodarsko zgo-
dovinopisje. Nesporno je namre č mogoče zatrditi, da se 
je gospodarska zgodovina po dolgih desetletjih povsem 
uveljavila ob drugih zvrsteh zgodovine. Vzpostavila se je 
kot samostojna poddisciplina zgodovinske znanosti, s 
tem pa se je tudi kon čal proces njenega konstituiranja.