List 3.
Kmetijstvo in obertništvo vkupej.
V dozdanjih časih je neka beseda naših kmetov večkrat mogla bolj omikanima človeka dražiti, ali saj zaboleti; dostikrat namreč se je slišalo: „Kmet vse redi!" Ako bi kmeta ne bilo, kdo bo obstal?" Je pač svoja resnica v tej besedi; kmetija je res podloga vsiga človeškima stanja. Vonder je na drugi strani v tisti besedi le bolj neki napuh zaslediti, kakor de bi res nihče drugi, razun kmeta, vsiga ne obderžal. Ako bi se hotlo bolj prav reči, bi se djati znalo : „zemlja vse redi", ali še bolj prav: Bog, ki je zemljo stvaril in ji rodovitnost daje. Kolikor je pa v pridelkih zemlje le na kmetu ležeče, je njegov trud, njegovo delo. Ravno tukej pa zadenemo na eno napačnost v tisti besedi. Nočemo tega skazovati, kako de je tudi druzih stanov potreba k človeškimu obstanju; temuč le opomnimo, de po drugi strani tudi od rokodelcov in obertnikov velja, de oni vse žive. Ali je mar res, de le sam kmet iz zemlje živež pridobi, in le s svojim lastnim delam ? Koliko ljudi mu per obdelovanji zemlje pomaga, ki niso kmetje! Vzemimo le kovača— zakaj lesenino si kmet večkrat sam obteše — naj on kmetu ne naredi njegoviga lemeža , matike , kose , serpa , sekire , kaj neki bo kmet storil z golo roko ? ali koliko bo okopal, naj kako odlomljeno vejo zgrabi ? Pa tudi drugi obert-niki niso memo pustiti; zakaj ako bo kmet si sam vse orodje iztesati, ali vso opravo narediti mogel, kje bo imel čas na polji delati ? Pa kadar si kmet potrebno orodje in opravo in pohištvo vse sam nareja , ni že več kmet, temuč rokodelec. Je zdaj tesar, kadar teše; zdaj zidar, ako sam zida; zdaj šivar in čevljar, ako pri kaki obleki ali obutavi kaj popravi. Pa tudi druge obertnije so kmetu potrebne, de sam obstati in zemljo obdelovati zamore. Volno njegove živine mu predela su-fcnar, kože zaklanih stvari usnjar, les razreze Žagar, žito zmelje mlinar itd. Ni tedaj resnica , de kmet sam vse živi, ako hočemo tudi le na človekovo delo gledati, temuč tudi rokodelec in obertnik zraven delata; ali z drugo besedo: ljudje si med seboj vsak po svojim vsi pomagajo, de vsi obstati zamorejo.
Je pa še nekaj pri tem opomniti. Naj kmet nima dosti veliko, ali ne dosti dobriga sveta, tudi še sam z golo kmetijo izhajati ne more , ne pa , de bi še druge redil, kakor je ravno na Slovenskim v dosti krajih. Kaj je mar Ločanam petice dajalo, kakor platnarija ? Kaj je Blejcam veliko denarja pridobilo, kakor su-knarija? Kaj Bohincam služi rudarija in kovačija? Koliko krog Krajnja sita, krog Kamnika, Mengša in Doba slamniki denarjev prineso? Sploh je tam, kjer ni obertnosti, le bolj slabo stanje za kmeta, kakor je zlasti v dostih straneh Dolenskiga znati. V Notranjskim poznamo   ene   vasi,  kjer  pred 40  leti kmetje še
o prazniku niso obutove imeli natakniti, in golih kolen ne z drugim kot s suknjo zakriti; hiše so vkupej padale , živine ni bilo skorej nič. Terla jih je namreč tlaka,— polja niso vedili prav obdelovati, in druziga zraven niso nič znali. Zdaj pa so oblečeni, ne sicer prelepo, pa za potrebo dobro; hiše so narejene dosti dobro, in konjske in goveje živine tudi za potrebo ne manjka, in zadolženi tudi niso, desiravno sploh ne bogati. Kaj je to premembo storilo? Tlako so jeli z denarji ali s žitam odplačevati; polje so potem bolj obdelovati zamogli, zraven zdaj vsak zna svoje rokodelstvo. Pozimi so vsi te-kavci; poleti jih gre pa velik del tesat, strehe pokrivat in zidat v okolico; na dve, tri, štiri ure dalječ jih poznajo dobre delavce in išejo. Tako pa tudi denar domu prinašajo. Zboljšali si bodo še bolj svoj stan, ako pašnike ali gmajno razdele; precej velik prostor, pa nekaj oddaljen , še brez večiga doneska leži. Popred bi jim pa tudi ne bilo veliko pomagalo tistiga sveta deliti, ker bi si potrebne živine ne bili napraviti mogli. Zdaj pa se še tudi pripravljajo ta pašnik razdeliti. — Torej: kmetijstvo in obertništvo vkupej! Samo nobeno ne obstoji. —                                                       Podlipski.