DVOJNI JUBILEJ V SPODNJEM KAŠLJU
Vrsto let že živijo Ridjevi v Sp. Kašlju in so pravi domačini. Ljudje jih dobro poznajo, vendar prav gotovo vsi ne vedo, da praznujejo Ricijevi v letu 1978 dva pomembna jubileja: oče Franc Rid 75-letni postaven in zgovoren možak, praznuje 55-obletnico aktivnega delovanja v prostovoljnem gasilskem druš-tvu Zalog; skupaj s tri leta mlajšo ženo Francko pa praznujeta življenjski jubilej — zlato poroko.
Slavljenca so obiskali na domu predstavniki PGD Zalog in krajevne skupnosti Zalog. Ob 55. obletnici delo-vanja v gasilskem društvu je oče Rici postal častni član društva, ki mu je ob jubileju podarilo spominsko darilo, simbol gasilcev: lično gasilsko čelado in sekiro, izdelano v miniaturi. Slavljenec je bil prijetno presenečen in vesel ter je rade volje začel pripo-vedovati o svoji »gasilski zgo-dovini«.
»Dvajsetleten fant sem leta 1923 pristopil k društvu. Spomnim se, da sem bil sku-paj s Tomšič Janezom, Plev-nik Albinom, Francem Berči-čem in drugimi. Takrat je bilo gasilsko društvo drugačno kot danes.   Zanimanje   je   bilo
večje, kar dokazuje tudi to, da so bile vključene tudi ženske in otroci.
Gasilsko društvo Zalog praz-nuje letos 70. obletnico ustanovi-tve. Ustanovljeno je bilo v zimi 1907-8. Tedaj so tvorili članstvo vaščani Zaloga, Sp. in Zg. Kašlja. Zg. Kašelj se je kasneje osamo-svojil in ustanovil lastno društvo.
Prvi gasilski dom v Zalogu je bil zgrajen na istem mestu kot je danes, Takrat sem imel 5 let, a se še spotnnim, da je bil lesen. Zgra-jen je bil udamiško, kot temu danes rečemo. Kmetje so sami prispevali les in skrbeli za dom. 1930. leta je bil dom prvič obnov-Ijen in potem še večkrat.
To so bili časi! Danes ima druš-tvo sodobno opremo, s pomočjo krajanov bomo kupili cisterno — tc je potrebno in bo pomembna pridobitev. Včasih smo imeli konjsko vprego in ročno »pumpo«!«
Ali lahko poveste, kako ste bili takrat organizirani?
»Bilo je drugače kot danes, ker so bili drugačni pogoji. Rekel sem že, da smo gasilsko brizgalno pre-važali s konjsko vprego. Takrat je bilo konj še dovolj in narejen je bil kar nekakšen urnik ali vrstni red. Vsak mesec je drug dežural. Ko smo zaslišali gasilski ,Horn': gori, gori, gori...., smo se zbrali pred domom, dežurni je prišel z vozom in smo šli. Pri gasilcih je vedno pomembno, da človek ni sam; sam je nebogljen proti og-njenemu jeziku in drugim teža-vam.
Včasih kakšnih tečajev in po-dobnih stvari ni bilo, imeli smo pa preizkus znanja ,Za izprašanega gasilca'. Treba je bilo vedeti ukrepe in zaščite v gasilstvu, vrste gašenja, sam pomen gasilstva in podobno.
Med gasilce sem šel ker sem hotel pomagati sovaščanom, ker sem vedel, da bodo oni pomagali meni v hudih naravnih nesrečah. Pred leti je bilo največ gozdnih požarov in tudi poplave. Do-godke v decembru leta 1923 ne bom nikoli pozabil: takrat smo se s pontonskim čolnom vozili vse tja do Šentjakoba, ko smo reše-vali most, ljudi, živino in pridel-ke. Bilo je strašno.
Požarov je bilo več, tudi pod-taknjenih. Tako so v eni noči go-reli 3 kozolci, pri Zimovcu in Gradiškov toplar. To je bilo v času svetovne krize v zavaroval-ništvu.
Bilo je hudo, bili smo v živ-Ijenjski nevarnosti, ampak pravi gasilec ne pomisli na to, ko rešuje in pomaga.
Seveda je bilo tudi veselje, saj je bilo veselic mnogo več, Ijudje smo se poznali med seboj, pa tudi drugih zabav ni bilo kot veselice. Za njihovo pripravo je bilo po-trebno ogromno dela, vendar se je delo porazdelilo, ker nas je bilo dovolj. Še pred 10—15 leti je bila v Zalogu vsako leto ,Vinska trgatev, ko smo izvolili župana in županjo in imeli zraven polno šaljivih opravil. Škoda, da se danes to nič več ne organizira. Ljudi je v Zalogu najmanj deset-krat več, ampak v društvu nas je malo, predvsem mladih je prema-lo.«
Tako je pripovedoval oče Rici, navdušenje je bilo v njegovih očeh, ko ie govoril o preteklosti in žalost, ko je govoril o sedanjo-sti. Oče je gasilec z vsem srcem, kar dokazuje tudi to, da kljub svojim letom še sodeluje. Je eden redkih gasilcev kmetov, ki ima še konje in najbrž nihče ne ve koliko »fur« je opravil pri obnovi doma pred dvema letoma in še vedno je na razpolago, če je potrebno. Pa ne samo to; udeležuje se vseh se-stankov in aktivno sodeluje pri vsakem delu.
Vendar mu spomini spet uidejo nazaj: »Tudi med vojno smo bili gasilci aktivni: pomagali smo drug drugemu kjer je bilo mo-goče in kakor je bilo mogoče. Opremo smo pa kar razmontirali in skrili po hišah, je bilo še najbolj varno. Po vojni smo sodelovali pri obnovi Zaloga, ki je bil precej porušen. Tudi naše drušfvo je bilo razredčeno in smo pridobi-vali nove člane. Težave so bile ludi z opremo; veliko smo je za-menjali, pri čemer so v veliki meri krajani sodelovali z denarnimi prispevki. Tako imamo danes kombi, rabili bi pa še cisterno, kot sem že omenil.
Poglejte — 70 let obstaja že naše društvo in vesel sem, pono-sen, da sem njegov najstarejši član. Še vedno sem pripravljen pomagati, saj letos bo s svečano proslavo dosti dela. Samo v letih sem že in zdravje mi nagaja.«
Res je bil ponosen oče Rici in pogled mu je uhajal na spomin-sko darilo, ki bo dobilo častno mesto v njegovem domu, kot je dejal.
Cisto drugače so očetu zasijale oči, široko se je nasmejal in po-gledal ženo Francko, ko je stekel pogovor o njunem življenjskem jubileju — zlati poroki, ki sta jo praznovala 28. januarja, v pred-pustnem času, ko so na kmetih ohceti.
Govorila sta oba, oče in mama in o skupnih petdesetih letih živ-ljenja povedala: »Petdeset let je dolga doba, v tem času je veliko vsega, slabega, pa dobrega tudi, vendar želi človek samo dobro ohraniti v spominu. Življenje ni bilo lahko, saj so bili včasih hudi časi za kmete, ko je bil še kruh komaj za vso družino pri hiši. Danesje življenje lepše in prav je tako. Ze ves čas živiva v Sp. Kaš-lju, skorai v krogu svojih otrok, saj vsi živjjo okrog naju. Živih jih je pet od sedmih, seveda pa dosti vnukov, tako, da nama ni dolgčas. Samo da bi bila zdrava, pa bo vse dobro.«
Res so v hišo že prihajali vnuki, ko smo odhajali in vse sta sprejela z enako ljubeznijo in veseljem. Morda ju prav vnuki ohranjajo tako mlada, da se spomin jata s vo-jih fantovskih in dekliških dni z nasmehom in iskricami v očeh. Leta ju niti preveč ne izdajajo, prav rada še zaplešeta in zapoje-ta.
Očetu in mami Ricijevima zla-toporočencema želimo, da bi še dolgo živela v svojem krogu, zdrava in zadovoljna, da bi praz-novala še mnogo obletnic v tako prijetnem vzdušju kot je bilo ta dan.                               M.M.