TIM

YU ISSN-0040-7712

revija za tehnično in znanstveno
_dej avnost mladine _

30. letnik • januar 1992 • cena 40 SLT • poštnina plačana v gotovini

MINAKRO Z

Prihodnjič: računalniško vodenje
malih železnic

SLONJA DRUŽINA

SMUČARSKE VARNOSTNE VEZI
TYROUA

Novo:  ACTION FREE FLEX

Novost, ki je še posebej pomembna za mlade smučarje POVVER-TOTAL-
DSAGONAL tehnologija omogoča hitro smučanje po vsakem terenu.
Nastavitveno območje: 3-9 po DIN lestvici dopušča široke možnosti
uporabe.

% *

Novo:  EXCITING FREE FLEX

TYROLIJINA novost EXCITING FREE FLEX s peto POWER-DIAGONAL
in nastavljivim držalom prstov je težka samo 2200 g. Nastavitveno
območje: 3-9 (DIN lestvica).

186671

TIM

revija za tehnično
in znanstveno dejavnost
mladine

YU ISSN - 0040 - 7712 _

JANUAR

Revijo Tim izdaja Tehniška založba
Slovenije, 61000 Ljubljana, Lepi pot
6 • Ureja uredniški odbor: Jernej Bohm,
Jože Čuden, Jan Lokovšek, Matej Pav¬
lič, Marjan Tomšič, Miha Zorec • Odgo¬
vorni urednik, oblikovanje in tehnično
urejanje: Božidar Grabnar • Revija izhaja
desetkrat letno • Naročajte jo na naslov:
Tim, 61000 Ljubljana, Lepi pot 6, tel.
213-733 • Tekoči račun: 50101-603-
50480 • Tiska Tiskarna Ljudske pravice,
Ljubljana • Revijo sofinancirajo: Ministr¬
stvo za kulturo, Ministrstvo za šolstvo in
šport ter Ministrstvo za raziskovalno de¬
javnost in tehnologijo Republike Slove¬
nije •

Revija je oproščena temeljnega in po¬
sebnega prometnega davka od prometa
izdelkov na podlagi odločbe Ministrstva
za kulturo št. 415-42/91, 15. 11. 1991.

REPORTAŽA

Morda se boste tudi vi odločili, da preiz¬
kusite svoje spretnosti na tem dokaj zah¬
tevnem torišču.

Če bo zanimanje dovolj veliko, to pa
bomo presodili po vašem odzivu, bomo
poizkusili pridobiti stalnega sodelavca in
rubriko v prihodnjem letu obnoviti. Ljubi¬
telji minimaketarstva, pišite nam!

Tokrat vam za spremembo predstav¬
ljamo pri nas manj razširjeno panogo
maketarstva, to je minimaketarstvo.

Pred leti, natančneje v Timu, letnik 83/84
in 84/85, je o njej pisal Klemen Grčar.

Kogar panoga zanima, bo torej v nje¬
govih člankih še vedno lahko našel obi¬
lico praktičnih napotkov za delo.

Pri nas je najbolj razvito aviomodelar-
stvo. Bogat izbor kitkompletov imajo na
voljo tudi v trgovini Mladi tehnik v Ljub¬
ljani, na Starem trgu 5.

V tujini je ta vrsta maketarstva, iz ra¬
zlogov, ki jih tu ne gre navajati, dosti bolj
razširjena kot pri nas. Skoraj ga ni po¬
dročja človekove dejavnosti, na katero
ne bi segla, čeprav tudi tam prevladujejo
vojaški motivi. Česa vsega se ne lote¬
vajo zagrizeni ljubitelji tega konjička, si
oglejte na fotografijah, ki jih povzemamo
po ameirški reviji Fine Scale Modeller. „ Sl. 1. Maketa dirkača na tekmovalnem motorju Honda 500 v merilu 1:12 je videti kot živa.

Božidar Grabnar

MINIMAKETARSTVO

TIM 5 * januar 199* • 145

REPORTAŽA

Sl. 2. Maketa znamenitega lovskega letala X-1 v razmerju 1:20 bi navdušila vsakega
ljubitelja.

Sl. 3. Ta lokomotiva v merilu 1:22,5 ima vgrajen čisto pravi parni pogon.

Sl. 4. V Ameriki je zelo priljubljena izdelava didoram, to je celih prizorov. Tale, ki na žalost
vse preveč spominja na dogajanja pri naših sosedih, je iz druge svetovne vojne.

Sl. 5. Srednjeveški vitez na konju se po¬
naša z ročno izdelanim oklepom in dru¬
gimi detajli.

Sl. 6. Robot v razmerju 1:6 je sestavljen iz
nič manj kot 170 kovinskih delcev.

146 • TIM 5 • januar 1992

IZDELEK ZA POM

Matej Pavlič

DEŠČICA ZA OBEŠANJE KLJUČEV

K redu oziroma neredu v hiši spadajo
tudi ključi, ki jih je vedno najti tam, kjer jih
niti najmanj ne potrebujemo; ko pa jih
iščemo in se nam po možnosti še zelo
mudi, jih ni nikjer. Vsem takim in podob¬
nim zadregam se lahko izognemo, če na
primerno mesto v predsobi ali stopnišču
obesimo deščico za ključe. Tam bodo ti
vedno pri roki.

Izdelava je preprosta, izdelek pa
izredno poceni, saj edini izdatek pome¬
nijo kljukice, ki jih lahko kupimo v trgovi¬
nah z okovjem oziroma železnino.

Orodje

Vse sestavne dele bomo izžagali z na¬
vadno ročno ali električno krožno žago,
za sestavljanje in končno obdelavo pa
potrebujemo še kladivo, kombinirke, čo¬
pič, izvijač, vrtalnik, svedra za les 0 1,5 in
4mm ter vidiasveder za beton 0 6mm.

Material

Vrsta lesa je prepuščena vaši izbiri. Pri¬
poročljivo je, da deščica ni tanjša od
7 mm. Poleg lesa pripravimo še sedem
kovinskih kljukic, lepilo za les, dva vijaka
s PVC-vložkoma 0 6 mm za montažo na

zid ter nekaj zaščitne lazure za les ali
nitrolak.

Izdelava

Deščico obrusimo, da je popolnoma
gladka. Nato nanjo narišemo obliko
glavne plošče (1). Pazljivo jo izžagamo
in s svedrom 0 1,5 mm izvrtamo vanjo
40 mm vsaksebi sedem luknjic, v katere
bomo kasneje privili kljukice za ključe.
Streho (2) lahko naredimo iz nekoliko
tanjšega lesa ali vezane plošče. Po¬
membno je, da oba poševna dela na
mestu, kjer se stikata, toliko časa bru¬
simo, da je stik čim bolj natančen. Streho
prilepimo na glavno ploščo.

Ko se lepilo osuši, obrusimo vse ro¬
bove in s svedrom 0 4 mm v del 1 izvr¬
tamo dve luknji za pritrditev obešala na
steno. Ko smo s tem gotovi, vse skupaj
dvakrat prebarvamo ali prelakiramo.
Kdor želi, naj prej pod posamezne klju¬

Kosovnica

kice s črkami letraset izpiše oznake; tako
bo vedno vedel, kateri ključ je pravi.

Ostale so še kljukice (3). Ker se v trgo¬
vinah z okovjem dobi več različnih vrst,
velikosti in oblik, je od tega odvisen tudi
način montaže. V vsakem primeru si
lahko pomagamo s kombinirkami.
Z njimi uvijemo kljukice v les toliko, da na
zadnji strani ravno še ne pogledajo ven.

Ko smo z izdelavo deščice za ključe
pri kraju, jo obesimo na izbrano mesto.
Če je podlaga tam lesena, potrebujemo
samo dva 25 do 30 mm dolga lesna vi¬
jaka. Če pa bi radi imeli ključe na steni, ki
je zidana oziroma obložena s keramič¬
nimi ploščicami, bo treba uporabiti še
dva PVC-vložka 0 6 mm.

Napotkov za izdelavo je s tem konec;
kdor ima kaj umetniške žilice, naj deš¬
čico za ključe poslika ali vanjo s komple¬
tom, kakršen je HOBI ORNAMENT,
vžge kak vzorec.

TIM S • januar 199* • 147

IGRA

Matej Pavlič

IGRI CLAIM IN
ELDORADO

Kot pravi izročilo, sta igri claim in eldo-
rado nastali v času »zlate mrzlice«, ko
so se trume hitrega in dobrega zaslužka
željnih pustolovcev vseh starosti in sta¬
nov zgrinjale v Južno Ameriko. Tam so
v taborih zlatokopov eni uspeli, drugi pa
propadli. Seveda je bilo zadnjih nepri¬
merno več, saj so se v mestih, ki so bila
blizu najdišč z zlatom, razvile vse možne
oblike kriminala. Preživel je le tisti, ki je
bil zvit, spreten, močan in ne preveč
pošten.

Igri claim in eldorado do neke mere
ponazarjata tedanje razmere in ljudi, ki
so se pehali za najboljši kos zemljišča,
na katerem je bilo zlato - ali pa tudi ne.

Orodje

Za izdelavo igralne ploskve potrebujete
oster nož ali močne škarje, pribor za
risanje in vodoodporni flomaster ali de¬
belo pero Rotring za tehnično risanje.

Material

25 x 17cm veliko igralno ploskev izrežite
iz debelega kartona, za žetone pa bodo
najboljši stari kovanci za pare, ki jih
imate gotovo še kaj doma. Številke v po¬
lja igralne ploskve lahko narišete s flo¬
mastrom ali pa uporabite znake Letra-
set. Vse skupaj je priporočljivo zaščititi
s sprejem Plastik ali redkim nitrolakom,
da se površina pri frcanju kovancev po
njej ne bi zdrsala. Za igro claim pripravite
tudi škatlico lesenih vžigalic, ki jim z no¬
žem odrežite žveplene glavice.

Izdelava

Na natančno izrezano igralno ploskev
s svinčnikom narišite mrežo z dvajset
polji. Pomagajte si s skico v merilu 1:1.
Črte izvlecite z vodoodpornim floma¬
strom, v polja pa (prav tako s flomastrom
ali letrasetom) vpišite številke. Za žetone
uporabite kovance, ki jih lahko oblepite
z barvnim papirjem, preprosteje pa jih je
pobarvati z zelenim, rdečim in črnim vo¬
doodpornim flomastrom Marker. Za prvo
igro potrebujete 15 črnih in 15 rdečih
žetonov, za igro eldorado pa zadostujejo
po en črn, rdeč in zelen žeton. V skrajni
sili lahko uporabite tudi raznobarvne
gumbe.

Pravila igre Claim

Beseda »claim« pomeni v angleščini
»zahteva« ali »terjatev«. Povezana je
s prihodom zlatokopa na zlatonosno po¬
dročje. Ko si je ogledal teren in se odločil
za parcelo, na kateri bi po njegovem
mnenju moralo biti zlato, jo je ogradil
z vrvico, ki jo je napel prek količkov. Nato
je »zahteval«, naj to parcelo vknjižijo
pod njegovo ime oziroma lastništvo.

Pri igri claim so parcele že narisane,
vrvice in količke pa nadomeščajo vžiga¬
lice. Nasprotnika izmenično polagata
vžigalice na meje posameznih polj - in
ko enemu uspe kvadrat »zapreti«, vanj
položi žeton svoje barve. Pri igri je torej
treba paziti, da nasprotniku čim bolj one¬
mogočate zapiranje novih polj, hkrati pa
sami hitro izkoristite vsako tako mož¬
nost. Igre je konec, ko je zavzetih vseh
dvajset parcel. Točke, ki določajo zma¬
govalca, lahko štejemo na dva načina:
za mlajše bo primernejše štetje žetonov
(zmaga torej tisti, ki jih ima na igralni
ploskvi več), starejši pa naj seštevajo
vrednosti polj, ki jih je zakoličil vsak'od
igralcev. V tem primeru bo igra zanimi¬
vejša, saj bodo parcele z višjo vpisano
številko bolj oblegane, proti koncu igre
pa bodo prišla na vrsto še polja z nižjimi
vrednostmi. Zgodilo se bo tudi, da bo
imel eden od igralcev zakoličenih manj
polj, pa bo vseeno zmagal, saj bodo ta
dala večji seštevek.

Pravila igre Eldorado

»Eldorado« je španska beseda za »po¬
zlačen«, hkrati pa je tudi sinonim za
bajno bogato zlato deželo, ki so jo iskali
osvajalci Južne Amerike. Legenda na¬
mreč pravi, da so poglavarji plemena
Čibču nekoč posipali svoja telesa z zla¬
tim prahom, nato pa so se umivali v vodi
svetega jezera. Po tem obredu so ostali
člani plemena v jezero metali zlate pred¬
mete in drago kamenje. Najti to deželo je
bil cilj in sen vseh odprav zlatokopov.

Igra ponazarja gonjo za zlatom, iska¬
nje zlate dežele in s tem povezano nasi¬
lje.

Dva ali trije igralci naj postavijo svoje
žetone na polje 0. Druga za drugim naj

ga potem s prstom frcnejo proti zadnji
črti igralne ploskve, ki veže polji 3 in 7.

Igro začne tisti, ki mu je pri tem uspelo
žeton frcniti čim bliže tej črti. Žeton spet
postavi v polje 0 in ga skuša frcniti v po¬
lje 1, iz njega potem v polje 2 in tako po
vrsti do polja 20. Ko mu ena od potez ne
uspe, je na vrsti naslednji igralec.

Če kdo izmed igralcev med frcanjem
iz enega polja v drugega zadene soigral¬
cev žeton, ima pravico do še ene poteze
(tudi v primeru, ko ni zadel ustreznega
polja). Če žeton katerega koli igralca pri
tem zdrsne z igralne ploskve, ga mora ta
postaviti na rob polja na mestu, kjer je
zdrsnil z njega. (Npr.: igralec, ki je frcnil
žeton iz polja 8 v polje 9, pa mu je ta
uspel z igralne ploskve pri polju 3, nada¬
ljuje s frcanjem žetona z roba polja
3 v polje, iz katerega je bil izbit).

Če je zdrsnil žeton z igralne ploskve
po krivdi igralca, ga mora ta vrniti za eno
polje in od tam nadaljevati igro. (Npr.
igralec je že osvojil polje 13, sedaj pa
mora za kazen frcniti žeton na polje 12 in
z njega nadaljevati prek polja 13, 14 in
tako naprej do 20).

Igra se konča, ko eden izmed igralcev
prvi doseže polje 20, vrstni red soigral¬
cev pa je odvisen od njihovega trenut¬
nega položaja na igralni ploskvi. Zmago¬
valec dobi pet točk, drugi dobi tri točke,
tretji - zadnji - pa dobi eno točo. Po npr.
desetih igrah se vse točke seštejejo in že
lahko razglasite najuspešnejšega zlato¬
kopa.

148 • TIM s • januar 1992

IGRA

TIM S • januar 1992 • 149

PRVA IGRAČA

Alenka Pavko-Čuden

ELASTIKA
ZA ČOP

Mnoge deklice si rade počešete svoje
lepe dolge lase v konjski rep. Če ga
spnete z navadno elastiko, je videti prav
dolgočasen. Gotovo imate doma celo
vrsto frizerskih pripomočkov in okraskov.
Če nimate elastičnega nabranega traka
iz blaga, si ga še danes izdelajte. Pobr¬
skajte med ostanki blaga. Lahko je na¬
vadno potiskano platno, še lepša pa bo
elastika iz svilenega ali čipkastega traku.

Iz blaga izrežite trak, dolg 90cm in
širok 14cm. Po daljši stranici ga sešijte
skupaj, le na levi in desni strani pustite
3cm nesešite. Cev obrnite ter po notranji

JEŽEK

Iz polsti, debelejšega blaga ali filca lahko
izdelamo ljubkega ježka - blazinico za
bučke. Potrebujemo kos blaga, šivanko,
sukanec ustrezne barve, šivanko za
volno, debelejšo belo volneno nit, nekaj
kosmov vate ter škatlico bucik s stekle¬
nimi glavicami.

Po kroju izrežemo spodnji in zgornji
del ježka. Po robu ga sešijemo, pustimo
odprtino, skozi katero ježka obrnemo,
v notranjost natlačimo vato ter po obodu
obšijemo z volno. Smrček in repek po¬
udarimo z gostejšimi šivi. V hrbet zabo¬
demo bucike v enakomernih razdaljah,
da so videti kot bodice.

Sestavna dela sešijemo skupaj in obši¬
jemo z okrasnim šivom (desno).

strani sešijte krajši stranici, V odprtino
napeljite 24cm dolgo elastiko, jo trdno
sešijte ter z nevidnimi šivi zašijte odpr¬
tino na blagu. Trak iz blaga si okrog
konjskega repa ovijemo večkrat.

Cevko iz blaga obrnemo s pomočjo var¬
nostne zaponke in krajši stranici sešijemo
po notranji strani.

Božidar Grabnar

PAPIRNATA

POKALICA

Ta igračka da od sebe kar pošten pok,
zato vam odsvetujem njeno uporabo
med poukom. Za izdelavo potrebujete le
list pisarniškega papirja, velikosti A4.
Risba dovolj zgovorno kaže, kako poka¬
lico izdelamo, zato z opisom ne gre iz¬
gubljati besed.

Matej Pavlič

SLONJA

DRUŽINA

Tokrat objavljamo načrt za slonjo
družino v obliki sestavljanke (angl.
»puzzle«). Izdelava je preprosta in se je
lahko lotijo tudi začetniki.

Orodje

Potrebujete trd svinčnik in indigo papir
za kopiranje, modelarsko rezljačo z ža-
gicami in podložno mizo, košček mila,
brusni papir, ročni ali električni modelar¬
ski vrtalni strojček, sveder za les 0 4mm
ter čopič.

ISO • TIM S * januar 1992

PRVA IGRAČA

Material

Slonjo družino boste najlaže naredili iz
suhe smrekove deščice, ki naj bo debela
vsaj 10mm. Debelejšo je sicer nekoliko
težje žagati, zato pa figuric ne bo mo¬
goče kar tako zlomiti. Poleg lesa potre¬
bujete za izdelavo še nekaj brezbarv¬
nega laka oziroma barve, narejene iz
naravnih sestavin, ki otrokom ne morejo
škodovati, če nesejo igračo v usta.

Izdelava

Na gladko obrušeno površino deščice
s pomočjo indigo papirja in trdega svinč¬
nika iz revije natančno prerišite obris
slonje družine. Nato s svedrom 0 4mm
vsem živalcam naredite luknjice za oči,
ki jih lahko tudi samo narišete s tušem ali
vodoodpornim flomastrom oziroma jih
vžgete z razžarjeno konico spajkanika.

Rezljajte točno po narisanih črtah, med
delom pa žagico, ki naj bo ves čas pra¬
vokotna na les, večkrat namažite s košč¬
kom mila, da bo lepše tekla. Na koncu
figurice po robovih narahlo obrusite.

Ker se bo nepobarvana igrača hitro
umazala, jo je treba primerno zaščititi.
Slončke zato dvakrat prelakirajte z živimi
barvami.

TIM S ♦ januar I99Z • ISI

MODELARSTVO

Prevod in priredba: Jože Čuden

PROTIRAKETNI
SISTEM PATRIOT

Med zalivsko vojno oz. v t.i. operaciji
»Puščavski vihar« je bil na strani zavez¬
niških sil najbolj opevan raketni sistem
Patriot. Uspešno uporabo proti iraškim
raketam SCUD-B oz. Al. Husein in Al.
Abbas, izstreljenim proti civilnim ciljem
v Izraelu in Saudski Arabiji, so upravi¬
čeno označevali kot zmago sodobne
tehnike.

Po prvi izstrelitvi Patriota proti SCUD-u,
23. januarja 1991, iraški teroristični na¬
padi sicer niso pojenjali, a so jih Patrioti
vseskozi uspešno prestrezali in uniče¬
vali. Do konca vojne je bilo z raketami
Patriot uničeno 39 od 62 izstreljenih
SCUD-ov. Proti tistim, za katere je bilo
z računalniškim sistemom ugotovljeno,
da ne bodo zadele cilja, Patriotov niso
lansirali. Večina teh projektilov je brez
škode padla na nenaseljena puščavska
področja.

Zanimivo je, da sistem Patriot prvotno
ni bil predviden za taktično protiraketno
orožje, temveč kot protiletalski sistem.
Njegovo uporabo proti raketam je omo¬
gočil šele napredek računalniške tehnike
in tehnologije. Za ilustracijo naj povemo,
da je pri razvoju Patriotov prvotnih 200
modulov krmilnega sistema nadomestilo
le 13 čipov. Preprogramiranje softvvara
tako, da bi bil radarski snop sposoben
slediti alistično krivuljo leta, je omogočilo
verziji PAC-2, da kot cilj prestreže tudi
raketo.

Sistem Patriot je bil deležen številnih
superlativov. Med operacijo »Puščavski
vihar« je potrdil svojo visoko učinkovi¬
tost, vendar je bil hkrati tudi najdražji
borbeni sistem. Njegov razvoj je stal po
nekaterih podatkih 5600 ameriških do¬
larjev, kar je celo dražje od razvoja
Space Shuttla. Trajal je od leta 1961 do
1985, ko je bila s Patrioti oborožena prva
enota ameriške vojske v Evropi v nem¬
škem Giesenu.

Projekt, ki je bil prvotno označen kot
SAM-D (razvoj vodenega projektila
zemlja-zrak), je bil potrjen s sporazu¬
mom med obrambnim ministerstvom
ZDA in firmo Ftaytheon. Od leta 1969
dalje gre za klasični protiletalski sistem,
saj so odstranili iz programa zahtevo po
boju s taktičnimi raketami. Preizkusna
lansiranja prototipov so se pričela leta
1972 in so se nadaljevala do konca se¬
demdesetih let. Prvi kompleti naj bi bili
po planu oborožitev vključeni že leta
1982, dejansko pa so jih začeli uvajati

aprila leta 1983. Nasploh naj bi nadome¬
stili dotedanja protiletalska raketna sred¬
stva MIM-23B Improved HAWK in
MIM-14C Nike Hercules.

Celotni sistem Patriot je sestavljen iz
več delov. Avtomatiziran je do take
mere, da v primerjavi s predhodnikom,
starejšim sistemom HAWK, zahteva za
70% manjšo posadko, tj. 208 mož. Os¬
novna enota bataljon ima tri baterije, ki
lahko po potrebi delujejo tudi samo¬
stojno. Enota ima 30 lansirnih naprav in
s tem v pripravljenosti skupno 120 raket.
Oprema ene baterije se nahaja na 12
težkih vozilih. K enoti sodi tudi skupina
za elektronsko motenje nasprotnika oz.
spuščanje slepilnih ciljev, da oteži bor¬
beno delovanje nasprotnika.

Skoraj neverjetne sposobnosti Patri¬
otov med zalivsko vojno je omogočila
tudi možnost priključitve na druge infor¬
macijske in telekomunikacijske sisteme.
Iztrelitve SCUD-ov sta beležila dva geo¬
stacionarna satelita nad Perzijskim zali¬
vom in Indijskim oceanom. Podatki, za¬
beleženi s pomočjo teh dveh satelitov,
so bili poslani na Zemljo v postajo Nar-
rumbaru v Avstraliji, od tod preko teleko¬
munikacijskih satelitov do središča za
vesoljsko obrambo v Cheyenskih gorah
v Coloradu, nato pa spet nazaj na krizno
območje Zaliva. Ves postopek, od locira¬
nja izstrelitve SCUD-a do predaje pove¬
lja bateriji Patriotov, je trajal le 90 se¬
kund.

Osnova celotnega sistema je radar
AN/MPO-53, čigar antena omogoča
spremljanje do 100 ciljev naenkrat,
osmim med njimi pa je mogoče ocenje¬
vati tudi tirnico. Radar je poleg tega
opremljen s sistemom za razpoznavanje
in razlikovanje lastnih od tujih ciljev
v zraku. Zmožen je učinkovito delovati
tudi v pogojih elektronskega motenja.
Sistem vodenja rakete združuje pred¬
nosti daljinskega vodenja in samou-
smerjanja. Po startu je Patriot voden po
poveljih z zemlje, v končni fazi leta pa
preide na sistem vodenja polaktivne
glave za samousmerjanje, ki podatke
o svojem položaju in položaju cilja pre¬
naša v kontrolni center za vodenje. Po
opravljenih korekturah (sistem je sposo¬
ben oceniti popravke zaključne faze leta
za tri rakete naenkrat), se let rakete kori¬
gira. Ves radarski sistem je postavljen
na priklopniku standardnega petton-
skega vlačilca 6x6.

Naslednji sistem AN/MSQ-104, ki ob¬
sega vodilni računalnik, je nameščen na
tovornem vozilu 6x6.  Dva operaterja
hkrati spremljata dogajanje na monitorjih
in glede na razvoj dogodkov posegata
vanj prek tipkovnice. Celotni sistem
oskrbuje z električno energijo 150-kilo-
vatni generator MJQ-20, ki se nahaja na
posebnem tovornem vozilu 6x6.

Lansirna naprava je postavljena na
priklopnik naslednjega pettonskega vla¬
čilca. Štiri rakete se nahajajo vsaka
v svojem hermetično zaprtem kontej¬
nerju z lastnim diagnostičnim sistemom.
Po lansiranju rakete se izpraznjen kon¬
tejner na lanserju nadomesti z novim.
Kontejner štirikotnega preseka je iz dur-
aluminija in je zatesnjen z membrano, ki
se ob startu pretrga. Kontejner skupaj
z raketo tehta 1686 kg (sama raketa
680 kg) in v obdobju do 5 let ne potre¬
buje posebnega vzdrževanja. Lansirni
postopek se izvaja radijsko iz kontrol¬
nega mesta za vodenje, medtem ko so
lansirne naprave na oddaljenosti do
1 km. Lansirna naprava ima možnost
izravnavanja naklona (do 10°), tako da
se rakete lahko izstreljujejo tudi na ne¬
ravnem terenu. Konstantni elevacijski
kot lansiranja je 38°, azimut pa je na¬
stavljiv v razponu ±90°.

Raketo poganja motor s trdim pogon¬
skim sredstvom in ji zagotavlja največjo
hitrost 5 do 6 Machov. Motor deluje 12
sekund. Maksimalni efektivni domet ra¬
kete znaša okoli 60 km. To razdaljo pre¬
leti raketa v 50 sekundah. Vertikalni do¬
seg je 24 km.

Bojna glava z maso 90 kg vsebuje kla¬
sično razstrelivo in je zaradi večje učin¬
kovitosti že razdeljena na večje število
delov. Obstaja tudi možnost uporabe je¬
drske glave.

Bojna glava se aktivira s pomočjo bli-
žinskega vžigalnika M818E1 ali E2.

Raketa je izdelana pretežno iz kompo-
zitnih materialov. Prednji del glave,
okrov, ki ščiti sistem za vodenje, je izde¬
lan iz keramične snovi na bazi kobalta,
da vzdrži visoke temperature, ki nasto-

Osnovni tehnični podatki:

dolžina
maks. premer
razpon krmil
startna masa
efektivni domet

5,31 m
0,41 m
0,87 m
680 kg
60 km

vertikalni doseg 24 km

min. domet
bojna glava
masa

bojne glave
vrsta vžigalnika
način vodenja

krmiljenje

raketni motor

čas delovanja
motorja

20 m

konvencialna ali jedrska

90 kg
bližinski

modificirana polaktivna
samousmerjevalna
naprava s prenosom
korekcijskih signalov
preko radijske zveze
aerodinamično s 4 krmili
na spodnjem delu
trupa

motor na trdo gorivo
Thiokol XM-486
12s

ISZ • TIM 5 • januar 1991

MODELARSTVO

TIM S • januar 1991 • 153

MODELARSTVO

ČRNA

SHEMA BARVANJA

pijo kot posledica trenja z zrakom pri
veliki hitrosti. Iz istega razloga je celotna
površina rakete prekrita s t.i. ablativno
snovjo, ki pod vplivom visoke tempera¬
ture izpareva in na ta način hladi povr¬
šino rakete. Na spodnjem delu ima od

k s servomehanizmi, ki upravljajo štiri
krmila za usmerjanje rakete z razponom
0,87 m.

Trenutno je v oborožitvi ameriške ar¬
made skupno 10 bataljonov, ki so
opremljeni s Patrioti, kar predstavlja 300
lansirnih naprav. Za nabavo in oboroži¬
tev svojih armad s tem sistemom so se
zanimale tudi nekatere druge države, kot

npr. Nemčija, Nizozemska, Japonska in
Italija, kar priča o vrhunski kvaliteti Patri¬
ota. Njegovi konstruktorji so jo dosegli
zahvaljujoč bliskovitemu razvoju raču¬
nalniške tehnike in tehnologije.

Viri: Modelar, ČSFR
Naša obramba

Kroulik, Ružička: Vojenske rakety

dr. Jan I. Lokovšek

»ELEKTRO«

UVOD

Tekmovanja modelarjev z modeli na
električni pogon so letos pokazala velik
napredek. Po dolgoletnem nazadovanju
so se pojavili ne samo uspešni modeli
temveč tudi sposobni modelarji v junior-
ski konkurenci. Vse to daje upanje
v boljšo prihodnost tega športa, čeprav
modelov v razredu nad 1 kg še ni bilo.
Zanimivo pa je bilo opazovati nervozo
nastopajočih v razredu F3E.

V svetu je vedno več prvenstev, ki so
namenjena izključno modelom na elek¬
trični pogon, tako ladijskim kakor letal¬
skim. Vzrok temu je skrb za čisto okolje,
saj elektromotorni pogon ne onesnažuje
okolja in ne povzroča hrupa.

Na tekmovanju je bilo opaziti, da je
velika večina tekmovalcev uporabljala
zvezne regulatorje za pogonske elektro¬
motorje. Resnega nastopa v spretnostni
vožnji (F2E) si brez njega skoraj ni mo¬
goče zamisliti, pa tudi pri hitrostnih dir¬
kah ni nepomemben. Spomnimo se
samo prevračanja modelov, ko so mode¬
larji pognali motor s trenutnim vklopom.
Plin je potrebno dodajati počasi, sicer je
navor ladijskega vijaka prevelik.

Žalostna stvar pri vseh dobrih regula¬
torjih moči pa je cena. Ta močno pre¬
sega ceno sprejemnika in servomeha-
nizma.- Pri Elektrotehni (ELZAS, Poljan¬
ska 17) stane Multiplexov regulator ZX
400 kar 7000 din (september 1991).
V Modelarskem centru (Ciril-Metodov trg

14) stane najcenejši (111B) 150, naj¬
dražji (116) pa kar 280 DEM. To so
seveda najnovejša vezja, ki zmorejo tudi
več kot 30 A trajne obremenitve in več
kot 100 A na impulzu oziroma na za¬
gonu. Poleg tega imajo vgrajen tako
imenovani BEC (»Batery Eliminating Cir¬
cuit«), t.i. vezje, ki omogoči napajanje
sprejemnika in enega servomehanizma
kar iz pogonske baterije modela tako, da
klasični 4,8-voltni akumulator ni potre¬
ben. To pomeni prihranek pri ceni, pred¬
vsem pa pri teži modela.

Tudi v Timu smo opisali že večje šte¬
vilo podobnih regulatorjev. Zdaj je spet
čas, da jih izbrskamo in malo posodo¬
bimo. Gradnja ni zahtevna, prihranek pri
stroških pa je naravnost velikanski.

Naredimo torej pregled Timovih regu¬
latorjev po generacijah. Starejše regula¬
torje bomo samo omenili, novejše pa
izboljšali in posodobili.

REGULATORJI PRVE KATEGORIJE

Regulatorji prve generacije so za osnovo
uporabljali enako integrirano vezje kot

154 • TIM 5 • januar 199Z

MODELARSTVO

■h 4,8 0 V

servomehanizem. Eno takih je bilo vezje
TIM XXIV iz leta 1981. Še vedno
uspešno vezje uporablja integrirano
vezje NE 544, za preklop pa močnostni
tranzistor 2N3771.

Oglejmo si ga na sliki 1.

Uporabili smo klasično vezavo, kakor
za servomehanizem. Namesto potenci¬
ometra na osi krmilne ročice smo upora¬
bili trimerni potenciometer, s katerim na¬
stavimo nevtralni položaj. Dodali pa smo
še en trimerni potenciometer (TP2),
s katerim nastavimo hod, t.j. točko, pri
kateri dobi motor polno moč. V tej iz¬
vedbi je ta potenciometer lahko tudi na¬
mesto upora R3. Tranzistorja T2 in T3
sta TIP 3055 in 2N3771 v t.i. darlingto-
novi vezavi.  Pri elektromotorjih, ki ne
zahtevajo več kot 20 A, zmoreta to delo.

To pomeni, da lahko z njima krmilimo
večino elektromotorjev v kategoriji F3E.

Slaba stran takih tranzistorjev pa je ta,
da ostane na njih določena napetost (pri¬
bližno 1 V) tudi takrat, ko je tranzistor
popolnoma odprt. Pri toku 20 A bi to
pomenilo izgubo moči 20W, kar ni malo.
Takrat smo ta problem rešili s posebnim
vezjem, t.i. detektorjem za polno moč.
Prikazuje ga slika 2.

To vezje zazna, kdaj naj bi motor dobil
polno moč. Takrat sklene, t.j. kratko veže
končni tranzistor T3 s kontaktom releja
A in tako prepreči izgubo moči.

Ta regulator ni velik, ploščica meri le 28
x 40mm. Za ilustracijo si jo oglejmo na sliki
3. Slika 4 pa prikazuje razpored sestavnih
delov oziroma pogled z zgornje strani.

Kot rečeno, pride na tranzistorju T3 do
padca napetosti, čeprav naj bi bil ta po- F
polnoma odprt. Tranzistor in elektromo¬
tor sta namreč krmiljena v impulzih, ka¬
terih ponavljalna frekvenca je sita kot
frekvenca impulzov servomehanizma,
t.j. med 40 in 50Hz. Tak tranzistor se
greje, zato ga moramo hladiti. V ladij¬
skem modelu, kjer je voda pri roki, da

hladimo kar z vodo. Tranzistorja T2 in T3
privijemo na medeninasto ploščico, na
katero smo prispajkali tanko cevko,
skozi katero napeljemo vodo. To danes
ni problem, saj mnogi vestni modelarji
hladijo tudi pogonski elektromotor.

Žice, skozi katere teče tok pogon¬
skega elektromotorja (do kolektorja in
emitorja T3 ter do kontaktov releja), mo¬
rajo biti debelejše, da prenesejo obre¬
menitev. Najboljše so mehke pletene
žice s presekom 2,5 mm in silikonsko
izolacijo. Slednja je odporna tudi proti
visokom temperaturam, kar pride prav
v primeru preobremenitve, ko žareče
žice delajo škodo.

Ta načrt je uporaben le pri regulaciji
moči, t.j. pri vožnji naprej, kar je za F3E
povsem dovolj. V Timu smo objavili tudi
nadaljevanja za vožnjo nazaj in po¬
dobno.

Glavni podatki tega regulatorja:

Napetost napajanja vezja 3,6 do 6 V

Pogonska napetost elektromotorja do 45 V
Naj večji tok do 20 A, zagon do 25 A

masa pribl. 65gr

»

I

S. 3. Slika ploščice tiskanega vezja v me¬
rilu 1:1

REGULATORJI DRUGE GENERACIJE

Še vedno aktualen predstavnik druge
generacja je TIM XXXXVII iz leta 1984,
glede na ceno nedvomno najbolj ugodna
izvedba. Sam ga še še vedno uporab¬
ljam in z uspehom krmilim motor tipa
Keller.

V čem je napredek druge generacije
glede na prvo? Frekvenco impulzov smo
povečali na 3000 H2 in že uporabljamo
BEC. Shema regulatorja je narisana na
sliki 6.

Ta regulator je pisan na kožo tekmo¬
valcem razredov EcO in F3E. Namesto
integriranega vezja za servomehanizem
so uporabljeni operacijski ojačevalniki,
medtem ko je za preklop še vedno upo¬
rabljena kombinacija TIP 3055 in
2N3771.

V

TIM S • januar I«Z « 1SS

MODELARSTVO

Sl. 5. Fotografija regulatorja TIM XXIV

B povija

B- l/3 MOČI

C-2/3 MOČI

D - POLNA MOČ

Sl. 7. Delovanje krmiljenja

Opis delovanja

Operacijski ojačevalnik 1 je le ločilna
stopnja: s pomočjo upora R2 in konden¬
zatorja C1 pretvarjamo povelje, ki je pri¬
šlo v obliki impulza, v enosmerno nape¬
tost.

Operacijski ojačevalnik 2 je v vezavi
oscilatorja, ki niha približno s frekvenco
3000 Hz. Na kondenzatorju C2 imamo
tako na voljo trikotno napetost stalne
frekvence in amplitude. To napetost in
povelje primerja operacijski ojačevalnik
3. Na izhodu slednjega dobimo tako pra¬
vokotne impulze frekvence 3000 Hz, ka¬
terih razmerje signal : pavza je odvisno
od povelja. Razmere prikazuje slika 7.

Prav na vrhu slike so narisani trikotna
napetost oscilatorja in štiri različne vred¬
nosti povelja:

A - Napetost na C1 (povelje) je nižja
od katere koli vrednosti trikotne na¬
petosti. Na izhodu operacijskega
ojačevalnika ni napetosti, kar
ustreza povelju »stop«.

B - Povelje že seka spodnjo tretjino tri¬
kotne napetosti. Kjer je napetost
povelja večja od vrednosti trikotne

napetosti, dobimo impulz. Motor
ima tako že 1/3 moči.

C - Povelje je že večje, in sicer na 2/3
največje vrednosti trikotne napeto¬
sti. Razmerje impulzov se je spre¬
menilo; ti so zdaj daljši. Motor ima
2/3 moči.

D - Povelje je že večje od največje
vrednosti trikotne napetosti. Na
izhodu operacijskega ojačevalnika
3 je tako polna napetost, kar po¬
meni, da ima motor polno moč.

Kako elektromotor pride do te moči?
Posredujemo jo prek tranzistorjev T1, T3
in T4.

Kot rečeno, je motor krmiljen s pravo¬
kotnimi impulzi. To je pravilen način kr¬
miljenja, da po nepotrebnem ne izgub¬
ljamo moči oziroma energije pogonske
baterije. Zaradi visoke frekvence impul¬
zov se pri krmiljenju elektromotorja to ne
pozna, motor le »cvili« pri nižjih vrtljajih.

Tudi tu imamo detektor polne moči,
katerega jedro je operacijski ojačevalnik
4. Ta prek tranzistorja T2 proži rele A,
katerega kontakt kratko sklepa emitor in
kolektor preklopnega tranzistorja T4.

Za BEC je poskrbljeno z integriranim
vezjem, tj. stabilizatorjem 7805. Ta ima
največjo dovoljeno vhodno napetost 35
V in pri 5 V izhodne natosti zmore tok do
1 A.

Izbira materiala

Operacijski ojačevalniki so v integrira¬
nem vezju LM 324 N. Dioda D1 je uni¬
verzalna (steklena), D2 in D3 pa sta iz
serije 1N4000. T2 in T3 sta npr. BC 237
B. Rele je Iskrin TRM 2501 za delovno
napetost oziroma 12V, slednje v pri¬
meru, da nameravate imeti več kot 8 ce¬
lic za pogon. Tranzistor T3 naj bo TIP
3055 (ali TIP 41 C), T4 pa 2N3771 ali
2N3772. Stabilizator je 7805 ali katere
druge izvedba. Po želji tudi 7806, če
imate radi hitrejše servomehanizme.
Upori so Iskrini, moči 1/4 ali 1/8 W,

Gradnja

Gradimo v tehniki tiskanega vezja na
ploščici 27 x 50mm. V merilu 1:1 jo prika¬
zuje slika 8.

156 * TIM s * Januar 1992

MODELARSTVO

Sl. 8. Slika ploščice regulatorja TIM
XXXXVII v merilu 1:1

Releju je namenjen prostor na ploš¬
čici, medtem ko bosta tranzistorja T3 in
T4 s pripadajočim hlajenjem montirana
ločeno.

Tabela vrednosti posameznih sestav¬
nih delov in montaže na ploščico.

63

Sl. 9 Slika ploščice z oštevilčenimi sponkami

Vrstni red gradnje ni posebej važen,
spomnite se le na opombe, ki veljajo za
starejši regulator. Poskrbite za hlajenje
močnostnega tranzistorja in debelejše
priključne kable, kjer teče večji tok.

Sponke sem oštevilčil na povečani
sliki, kjer je za to dovolj prostora.

Naredimo še povzetek lastnosti regu¬
latorja:

TABELA I

0 63,62

+ 64

+4,8 V 65

V 66

M /

masa, negativni pol napajanja
pozitivni pol pogonske baterije
pozitivni pol napajanja sprejemnika, vezan
na priključni kabel za servomehanizem
vhod, vezan na signal na kablu za servomeh.
zgornji del upora R10, vezan na bazo T3

Napetost

pogonske baterije 7,2 do 35 V

Napajanje

sprejemnika (BEC) 5 V, tok do 1A

Največja

obremenitev do 25 A, v zagonu do 30 A
Masa pribl. 55 gr

V napajanje iz pogonske baterije ve¬
žite varovalko. Ta naj bo kar avtomobil¬
ska, npr. 30 A. Na tekmovanjih se veliko¬
krat primeri, da se okoli vijaka navije
umazanija, izgubljena vrvica ali kaj po¬
dobnega. Modelar opazi le zmanjšanje
hitrosti modela, zato še bolj »tišči do
konca«. Motor in regulator takrat res tr¬
pita. Ker zmorejo današnje NiCd-baterije
že orjaške tokove, je škoda neizbežna.
Ali zgori motor ali pa močnostni tranzi¬
storji v regulatorju, posebno še, ker na
tekmovanju radi uporabimo kakšno ce¬
lico več. Varovalka te skrbi odpravi in
prepreči večjo materialno škodo.

Kar zahteva hlajenje, moramo nanj
paziti enako kot imetniki modelov z eks¬
plozijskimi motorji. Če cevke zamaši
umazanija, ki je je danes v vodi vedno
preveč, je najbolje motor izključiti, sicer
bomo uničili končni tranzistor. Zato imajo
pametni modelarji narejeno napeljavo
tako, da hladilna voda ob izstopu iz mo¬
dela brizga v zrak in tako kaže, ali je
s hlajenjem zares vse v redu.

Prihodnjič:

Presenetljiva tretja generacija.

TIM 5 • januar 1991 • 157

MODELARSTVO

Po reviji Modelle Magazine priredila Irena Prosenc

MINAKRO 2, MODEL
ZA ZABAVO

Sl. 2. K ekonomičnemu modelu spada tudi ekonomična naprava za DV. Trije kanali
zadostujejo.

Sl. 4. Tudi motor je ekonomičen - uporabimo standardni 1,5-3cc motor.

Motorna in jadralna letala največkrat
gradimo z namenom, da bi bila čim
uspešnejša na svojem področju, pred¬
vsem pri zračnih akrobacijah, sodelovala
pa naj bi tudi na tekmovanjih. Model
MINAKRO izstopa iz tega okvirja, saj je
ekonomičen, ni ga težko izdelati, upo¬
rablja se ga lahko skoraj povsod. MINA¬
KRO II je, kot se vidi že iz njegovega
imena, izboljšan model MINAKRO in ima
iste osnovne značilnosti: nima sistema
za pristajanje, krilo je pravokotno in ima
razpon 1 m, motor ima 1,5-2,2cm 3 ,
smernega krmila model nima. Upravlja
se s standardno napravo za DV. Velika
razlika med obema modeloma pa je
v profilu, katerega relativna debelina se
je s 15 znižala na 10%, zato se je pove¬
čala tudi hitrost letala.

Minakro II ni za tekmovanja, ima pa
cel kup drugih prednosti, saj ga lahko
hitro izdelamo, ni drag, je privlačnega
videza, lepo leti in lahko nastopa pred
gledalci. Tudi sami ste verjetno že opa¬
zili, da na letalskih srečanjih nepoučene
gledalce najbolj preseneti letalo, ki pikira
na stezo, leti nizko nad njo in se nav¬
pično dvigne z nekaj obrati okrog svoje
osi, ne da bi pri tem izgubilo hitrost, ali
pa izvede nekaj vratolomnih akrobacij
čisto blizu tal. Kakšno drugo letalo, ki bi
si zaslužilo vso pozornost, pa gledalcev
sploh ne pritegne. Publika je pač zah¬
tevna!

Oglejmo si, kako letalo izdelamo.

Krilo v enem kosu

Krilo lahko izdelamo klasično ali iz stiro-
porja. V obeh primerih je vsa prevleka iz
balse 10/10, ki zagotavlja izdelavo pra¬
vega profila in zadostno trdnost obenem
z majnno težo. Krilo izdelamo v enem
kosu in se tako izognemo nepotrebnim
spojem. Ta način izdelave ima številne
prednosti:

- izdelava je zelo hitra,

- ne potrebujemo bojonetov, zaradi ka¬
terih je letalo težje,

- ni šibkih točk, ker ni spojev med tru¬
pom in krili,

- ni nevarnosti, da bi letalo nenačrtno
izgubljajo višino zaradi slabe povezave
med obema polovicama kril.

Pri različici iz stiroporja zahteva posto¬
pek več pazljivosti. Gre za izdelavo ša¬
blon za izrezovanje. Od njihove kako¬
vosti je odvisna tudi kakovost izreza¬
nega jedra. Zato jih moramo nujno izde¬

lati iz zelo trdega in kompaktnega mate¬
riala (ne iz lesa). Lahko uporabimo ultra-
pas, ki ga najdemo med odpadnim mate¬
rialom pri mizarju, čeprav je tudi ta lom¬
ljiv in ga je precej težko rezati. Zato
izrežemo le grobi obris šablone in ga
nato popravimo s kleščami, tako da po
malem lomimo material, na koncu pa
najprej z grobim in nato z bolj finim smir¬
kovim papirjem obrusimo robove. Pri
tem ne pozabimo zaobliti robnih ploskev
na šablonah, s čimer omejimo površino,
ki pride v stik z vročim rezilom. Končni
rezultat mora biti brezhiben. To ugoto¬
vimo tako, da z nohtom podrsnemo po

šabloni, pri tem ne smemo čutiti nikakrš¬
nega zatikanja. Če prav izrežemo ša¬
blone, bo rezanje drugih delov igračka.

Na jedro namestimo letvice, da pritr¬
dimo servokomande krilc ter kos trdega
lesa na sprednji (vstopni) rob krila, ka¬
mor kasneje vložimo krila. Položimo
zadnji (odtočni) rob krila, ki ga prej po¬
ševno obrežemo, tako da sledi profilu.

Pripravimo opiate iz balse 10/10. Za lep¬
ljenje po hitrem postopku lahko upora¬
bimo kontaktno lepilo, lahko pa tudi bolj
klasične epoksidne smole. Izbiramo
glede na svoje navade in želje... Opiate

158 • TIM 5 * Januar 1992

MODELARSTVO

izdelamo iz enega kosa, zato da se izog¬
nemo spojem med ploskvami na krilu.

Nato pridejo na vrsto položitev in bru¬
šenje prednjega roba krila iz balse ali
sambe 8x5,  namestitev odtočnih robov
in krilc, ki jih izdelamo iz iste letvice iz
poševno obrezane balse, ter reber. Na
koncu prideta na vrsto še lepljenje in
brušenje letvic, narejenih iz balsine
plošče 100/10. Na mestu, kjer bomo mo¬
rali odtočni rob krila preluknjati, da bomo
skozenj namestili vijake za pritrditev
Krila, namestimo kos vezane plošče 15/

Sl. 3. Avtor in njegovo letalo, ki ga lahko
popolnoma sestavljenega spravimo v av¬
tomobilski prtljažnik.

Sl. 5. Minacro II ne misli delati konkurence
modelu Club 20, čeprav je s preprostim
2,5cc motorjem precej hiter v letu.

10. Krilo dokončamo tako, da nanj pritr¬
dimo tečaj za uravnoteženje iz trdega
lesa 0 5mm. Ko bomo pritrdili servoko-
mande krilc, bomo z njimi morali prekri¬
žati krilo z enega na drugi konec. Vendar
pa to ne bo vplivalo na trdnost tega dela.

Oglejmo si še primer, ko je krilo izde¬
lano na klasičen način. Najprej iz balse
20/10 izrežemo rebro. Šablone, če je
mogoče iz CTP 15/10, bomo lahko upo¬
rabili pri izdelavi krila. Tudi tu je krilo iz
enega kosa. Rebra najprej pritrdimo na

zgornji vzdolžnik ter na odtočni rob krila.
Pozorni moramo biti, da v tako sestav¬
ljeni celoti ne pride do krivin. Iz balse
z navpičnimi letnicami 15/10 izrežemo
nosilce. Načrt kaže, do kod jih položimo
z obeh koncev vzdolžnikov. Ta postopek
je precej dolgotrajen, vendar je neizogi¬
ben za trdnost krila. Prilepimo letvice, na
katere bomo z vijaki pritrdili servoko-
mande. Na prednji rob krila prilepimo
tudi kos trdega lesa, na katerega bomo
pritrdili tečaj za centriranje. Ko je to stor¬
jeno, lepimo celotno prevleko iz balse
10/10. Začnemo lahko s spodnjim delom
krila. Tako imamo krilo, preden začnemo
z delom na njegovem zgornjem delu,
lepo pritrjeno na enem mestu, s čimer se
zmanjša možnost nastanka krivin. Ko je
ogrodje dokončano, so postopki polira¬
nja enaki kot pri različici iz stiroporja, kot
je opisano v prejšnjem besedilu.

Trup je preprost in ga hitro
izdelamo

Zgradba trupa je namenoma preprosta,
zato ga lahko hitro izdelamo - zadoščal
bo že kakšen dan. Najprej iz balse 20/10
izrežemo bočni stranici. Spredaj nanju
pritrdimo opornike, ki so prav tako iz
balse 20/10, pri kateri pa so letnice pra¬
vokotne na os trupa. Dodamo še oporne
in kotne letvice. Majhna opomba: če
opornike lepite z belim lepilom, dajte vse
skupaj v primež ali pa vsaj pod obtežitev,
saj balsa vpije vodo, ki jo vsebuje lepilo.
Dobra rešitev je kontaktno lepilo, ki takš¬
nemu tipu letala povsem ustreza. Pre¬
ostane nam še, da povežemo bočni stra¬
nici. Svetujemo vam, da to naredite na
načrtu, ki ga prej zaščitite s plastično
folijo, zato da bo trup popolnoma raven.
Da bo škatla dovolj trdna, prilepimo
spodnji del iz balse 15/10 s pravokotnimi
letnicami. Če se odločimo za upravljanje
višine prek kabla, ki gre pod prevleko, jo
pritrdimo že sedaj, ker pri naslednjem
koraku že namestimo zgornjo oplato iz
balse 15/10. Razliko v debelini med boč¬
nima stranicama in zgornjo oplato izrav¬
namo z brušenjem. Zdaj iz balse 50/10
izrežemo in namestimo pokrov rezer-
varja. Bistvene stvari pri izdelavi trupa so
tako že opravljene, treba je le še zaobliti
spodnje robove. Na delo torej! Ker smo
krilo že izdelali, ga lahko zdaj priredimo
k trupu in predvidimo, kako ga bomo na
povsem klasičen način pritrdili s tečajem
in vijakom.

Pokrov kabine, za katero so skrite ser-
vokomande, je izdelan iz plasti 180-
-gramskega in plasti 80-gramskega
blaga. Je nepremična, ker je pritrjena
z vijakoma. Na spodnjo stran prilepimo
vezano ploščo 30/10, saj letalo nima si¬
stema za pristajanje.

Smerno in višinsko krmilo sta izdelani
iz balse 50/10. Pravokotno ju prilepimo
eno na drugo, nato pa vse skupaj pritr¬
dimo na trup. Pri tem moramo paziti, da
sq višinski stabilizator in krila natančno
vzporedni. Izrezovanje, lepljenje in bru¬

šenje je tako opravljeno. Letalo bo lahko
kmalu poletelo, vendar delo še ni kon¬
čano.

Prevleka, vstavitev motorja in DV

Spoje zlepimo s cianoakrilnim lepilom.
Motorja in rezervarja ni težko vstaviti.
Motorje v našem primeru OS 15, rezer-
var pa ima 100cm 3 , kar omogoča letalu
s tem tipom motorja (od 1,5 do 3cc)
dovolj samostojnosti. Za vodenje potre¬
bujemo le napravo s tremi standardnimi
servokomandami. Odkloni znašajo za
krilca +/-7mm, za globino pa -t-6/-7mm.

Vodenje ni zahtevno

Ker letalo ni veliko, ga lahko spravimo
v avtomobil popolnoma sestavljenega,
kar je seveda zelo ugodno. Na terenu
napolnimo rezervar, vžgemo motor, pre¬
verimo krmila in letalo vržemo v zrak. Pri
tem ne varčujemo z energijo, saj kljub
precej majhni teži letala njegov bikon-
veksni profil z debelino 10% ne omo¬
goča velikega vzgona.

Let je precej hiter, vendar za »pilota«
ni prezahteven. Moč motorja omogoča
letalu, da izvaja zapletene figure, npr.
znanke in osmice. Pri spiralah pa letalo
ni preveč uspešno, saj nima smernega
zakrilca.

Minacro II je torej tip letala, s katerim
lahko počnemo cel kup stvari, predvsem
pa se z njim zabavamo. Uporabljamo ga
lahko precej časa. Pri nizkih hitrostih (a
vseeno ne prenizkih!) so komande še
vedno učinkovite, čeprav so krmila
majhna. Pri pristajanju letalo nima po¬
sebnih težav. Paziti moramo le, da pre¬
več ne znižamo hitrosti in da ne prista¬
jamo na asfaltu.

To so torej bistveni podatki o izdelavi
letala. Če vam je model všeč, si ga izde¬
lajte tudi vi. Želimo vam obilo zabave!

Kako zaokrožimo ploščo iz balse

Da zaokrožimo ploščo iz balse, jo damo
pod toplo vodo, jo oblikujemo in pustimo,
da se posuši, ne da bi jo prilepili. Njeno
obliko ohranimo s pomočjo gumic. Ko je
plošča upognjena, nam ostane le še, da
jo dokončno izoblikujemo in prilepimo.

TEHNIČNI PODATKI

Razpetina kril: 1010 mm
Dolžina: 750 mm
Površina: 18 dm 2
Višina: 180 mm
Teža: 880 g
Profil: Naca 1410
Obremenitev kril: 49g/dm 2
DV naprava: 3 kanalna, stand.
Motor: OS 15 (1,5-3 cc
Odklon:

- krilca +/- 7 mm

- globina +6/-8mm

TIM S • Januar 1992 • 159

ZA ROKODELCE

Radko Osredkar

LONČARSTVO

Lončarstvo je obrt častitljive starosti.
Najstarejše črepinje, ki jih lahko vidimo
po muzejih - celi lonci se pač niso ohra¬
nili - so stare nad 7000 let. Zelo zgodaj
je lončarstvo doživelo tudi svoj največji
tehnološki skok naprej, ki ga je omogočil
izum lončarskega kolesa; najstarejše
črepinje, na katerih se vidi, da so bile
narejene z njegovo pomočjo, so stare
5000 let. Kar težko si je predstavljati,
kako daleč v zgodovini je že to. Morda
pri predstavi pomaga ponazoritev: če je
starorimski naravoslovec Plinij starejši,
o katerem bo še beseda, razmišljal
o izumu lončarskega kolesa, je bilo to
zanj dlje nazaj, kot pa je Plinij daleč od
nas.

Skorajda ni naroda, ki ne bi poznal
vsaj kakšne vrste lončarstva, nekateri pa
so imeli do njega in do keramične umet¬
nosti prav posebno nagnenje, kot na pri¬
mer Kitajci. Tudi Slovenci smo se včasih
lahko pohvalili s svojim lončarstvom in
baron Valvasor v svojem imenitnem delu
piše o lončarjih iz okolice Ribnice. Drugo
znano lončarsko področje je Prekmurje.
Kot marsikatera druga tradicionalna
obrt, je lončarstvo v času industrializa¬
cije Slovenije doživelo hude čase in je
bilo na poti edino še v etnografske mu¬
zeje. V zadnjem času lončarje in njihove
izdelke ponovno nekoliko bolj cenimo.

Kaj je glina

Osnovna suvorina lončarjev je glina. Ta
naravni material nastaja zaradi prepere-
vanja kamenin. K preperevanju prispe¬
vajo voda, zmrzovanje, celo veter. Prah
preperelih kamenin voda odnaša s hri¬
bov in odlaga v kotanjah, ki jih kasneje,
ko ga pričnemo uporabljati, imenujemo
glinene jame. Kemiki bi rekli, da je glina
v pretežni meri aluminijeva sol silicijeve
kisline v vodi, z mnogimi mineralnimi
dodatki. Prav nič težko ni razumeti, da
se glina iz različnih jam lahko med seboj
močno razlikuje in da ni vsaka primerna
za lončarjenje; voda je glino prinesla
z različnih hribov z različnimi kameni¬
nami. Lončarji so si včasih glino priprav¬
ljali sami; nakopali sojo, očistili kamenč¬
kov in jo pregnetli. Tako delajo mnogi še
danes. Takoj na začetku je treba pove¬
dati, da takšna priprava običajno močno
presega možnosti in sposobnosti ljubi¬
teljskih lončarjev, ki zato glino za svoje
delo kupujejo že kar pripravljeno.

Voda je izredno pomembna sestavina
gline (slika 1). Vanjo so delci kamenin
enostavno pomešani in del vode in gline
odstranimo s sušenjem na zraku ali se¬
grevanjem gline do 100°C. Sušenje

gline ni nič bolj imenitno od običajnega
sušenja blata na soncu. Posušena glina
je sicer trda, toda voda jo ponovno
zmehča. Egipčani so svojo opeko pri¬
pravljali le s sušenjem gline in obnesla
se jim je, ker v Egiptu poredko dežuje.
Pri nas bi jesensko deževje hišo, ki bi
bila narejena iz take opeke, spremenilo
v kup blata.

Del vode je v glini vezan kemijsko in
ga iz nje izženemo šele s segrevanjem
od 225 do 550°C. Tako segrevanje glino
močno utrdi in po njem ji voda ne škodi
več. Običajno pa glino segrejemo še do
precej višje temperature, recimo do
750°C. Pri tem se posamezni delci gline
na svoji površini prično taliti ter se med
seboj sprimejo. Kemiki temu rečejo, da
med segrevanjem glina vitrificira, slo¬
vensko bi temu morda lahko rekli, da
zastekleni. Tako segrevanje imenujemo
žganje gline. Lončarji uporabljajo za
žganje svojih izdelkov posebne elek¬
trične peči, včasih pa so jih kurili tudi
z drvmi, v opekarnah pa s premogom.
Ker so lončarske peči drage in porabijo
veliko elektrike, je pogosto najbolje, da
se za žganje svojih izdelkov dogovorimo
z nekom, ki tako peč ima in jo stalno
uporablja.

Dva primera

Žgana glina je izredno trdna, je pa tudi
krhka. To sta dve različni lastnosti, ki ju
pogosto mešamo med seboj. Za razu¬
mevanje razlike je najbolje pogledati dva
slovita primera. V knjigi Geneza Mojzes
opisuje projekt babiloncev, da bi zgradili
stolp, ki bi segal do neba. Teologom se
vprašanje, kako visoko je to v resnici,
verjetno nikoli ni zdelo ne vem kako po¬
membno, toda nanj je lahko odgovoriti.
Iz specifikacij projekta je razvidno, da je
bilo pri gradnji potrebno uporabiti le naj¬
boljši material, trdo žgano opeko, ne pa
morda kakšnega cenenega nado¬
mestka, kakršna je bila egipčanska su¬
šena opeka. Ker vemo, kako trdna je
žgana opeka, preprost račun pove, da bi
bil tak stolp, če bi imel navpične stene,
lahko visok 2km. Pri piramidi bi se zidarji
prej zadušili zaradi pomanjkanja kisika
v višini, preden bi se spodnje opeke
zaradi teže stolpa pričele drobiti.
Vsakdo, ki se je kdaj igral z lesenimi
kockami, ve, da je problem visokih stol¬
pov v ravnotežju, ne pa v trdnosti materi¬
ala. Toliko glede trdnosti.

Plinij v eni svojih knjig opisuje, kako
ločiti diamante od ponaredkov. Trdi, da
je pravi diamant le tisti, ki prenese silovit
udarec z kladivom. No, diamanti so krhki

kot steklo in udarcev sploh ne prenašajo,
čeprav so najtrši in natrdnejši material, ki
ga sploh poznamo. Morda bi bilo zani¬
mivo vedeti, koliko je v razbitih diamantih
stala ugotovitev, da tudi spoštovani na¬
ravoslovec ni ločil med trdnostjo in krh¬
kostjo.

Še o vodi

Če surovi glini dodamo vodo, postane
mehkejša in nabrekne, med sušenjem
pa se krči. Za koliko se bo skrčila, je
odvisno od tega, koliko vode je na za¬
četku vsebovala. Nič posebnega ni, če je
posušen izdelek kakih 15% manjši od
svežega. Med žganjem se glina po¬
novno skrči za okoli 10%. Oboje je treba
upoštevati, če hočemo narediti lončen
izdelek določene velikosti. Priljubljen za¬
četniški lončarski izdelek je lonček za
jutranjo kavo. Kolikor vem, vsi lončarji
spočetka popijejo manj kave, kot so jo
bili navajeni.

Eno izmed pomembnih lončarskih
opravil je gnetenje gline. Preden iz gli¬
nene kepe na kolesu prične nastajati
lonec, jo mora lončar dobro pregnesti.
To velja tudi za prečiščeno in v mlinu
pregneteno glino, kakršno običajno ku¬
pujemo. Poglavitni razlog za gnetenje je
v tem, da je pregnetena glina voljnejša in
se jo da laže oblikovati od take, ki je
nekaj časa stala. Čez nekaj časa pa tudi
pregnetena glina ponovno otrdi, in zato
so sveži lonci, ki so šele pred kratkim
prišli s kolesa in še niso imeli časa, da bi
se kaj prida posušili, že kar trdni. Tej
lastnosti gline pravimo tiksotropnost in jo
pogosto srečamo pri barvah. Ko barvo
premešamo in jo s čopičem nanašamo
na desko, je dobro tekoča, tanek sloj pa
hitro postane veliko manj tekoč. Zakaj pa
mislite, da ne »ne kaplja in ne curlja«?

Glazura

Žgana lončarska glina je opečnate barve
in porozna, kar oboje vidimo na običajnih
loncih za rože. Taki lonci so nekoliko
dolgočasni in voda skoznje počasi pro¬
nica. Oboje je morda sprejemljivo v vrt¬
narstvu, že če hočemo uporabiti tak lon¬
ček. Pri vazi pa se pojavijo težave; če ne
zaradi barve, pa vsaj zaradi vode, ki
pokvari mizo, na kateri vaza stoji. Včasih
je poroznost surove žgane gline dobro¬
došla in sojo nekdaj s pridom uporabljali
pri vrčih za pitno vodo. Zunanja površina
takega vrča je bila zaradi pronicanja
vedno nekoliko vlažna, z nje je voda
izparevala in hladila vrč. V takih vrčih je
zato voda cel dan ostala prijetno hladna.
Hladilniki in termovke so vsemu temu
seveda naredili konec.

Videz lončenih izdelkov in njihovo pre¬
pustnost za vodo se da zelo popraviti
z uporabo glazur. Lončena glazura je
navadno glina boljše kvalitete, ki je zelo
razredčena z vodo. Taki suspenziji pa
dodajo različne kovinske okside in soli.
Surove glazure so neuglednega videza
in spominjajo na blatno vodo, s katero

160 • TIM 5 • januar 1991

Glina, v kateri je veliko vode, nabrekne,
med sušenjem pa se skrči in delci gline se
deloma uredijo.

Nastajanje keramičnega izdelka: a) pri¬
prava gline v mlinu, b) oblikovanje izdelka,
c) krašenje, d) sušenje, e) biskvitno žga¬
nje, f) krašenje, g) glaziranje, h) žganje
glazure, i) krašenje glazure, j) žganje.

oblivajo in krasijo nedokončane lončar¬
ske izdelke. Ker bi glazura razmehčala
ali celo uničila izdelke, ki bi bili le posu¬
šeni, jih je treba pred nanašanjem gla¬
zure žgati. Sveže glazirani lončarski iz¬
delki izgledajo kakor blatni cvetlični
lončki in glazure zableste v svojih barvah
šele po ponovnem žganju v peči.

Žganemu lončarskemu izdelku, ki še
ni okrašen z glazuro, pravimo biskvit in
njihovemu žganju biskvitno žganje. Dru¬
gemu žganju z glazuro okrašenega bisk¬
vita pa pravimo glazurno žganje.

Najbolj navadna sestavina glazur je
svinčev (II) silikat. Če ga uporabijo sa¬
mega z majhnim dodatkom gline (temu
pravijo svinčeva glazura), da lončarskim
izdelkom prozorno površino, podobno
steklu. Včasih je bila svinčeva glazura
pogosta celo v lončarskih izdelkih, na¬
menjenih uporabi pri jedi, kot so na pri¬
mer latvice. Kis v solati in kislo mleko jo
topita in kot prehrambeni izdelek svin¬
čena glazura ni kaj prida, celo strupena
je. Zato se ji dandanes pri takih izdelkih

ZA ROKODELCE

izogibljejo. Z dodatkom cinkovega ok¬
sida svinčevi glazuri dobimo belo glazi¬
rane izdelke, z dodatkom manganovega,
kobaltovega in železovega oksida , pa
črne. Knjiga receptov različnih glazur je
debela vsaj toliko kot Slovenska kuha¬
rica in glazure lončarji običajno kupujejo
pripravljene za uporabo.

Tudi glazirane izdelke se da še do¬
datno krasiti in barvati. To pa niso več
povsem običajni lončarski postopki in
tudi ti zahtevajo dodatna žganja.

Lončarska tehnologija

Kakšna je pot do lončarskega izdelka?
Celoten proces ima kar nekaj korakov,
njihovo število pa je odvisno od tega,
kako želimo izdelek okrasiti. Vse skupaj
se prične s pripravo gline in o tem smo
že govorili. Nato pride korak, ki je srce
lončarstva-oblikovanje gline. Po obliko¬
vanju izdelek lahko pričnemo krasiti,
nato ga moramo posušiti. Suh izdelek
gre prvič v lončarsko peč na žganje ozi¬
roma biskvitno žganje, če se izrazimo
nekoliko bolj strokovno. Po prvem žga¬
nju pride na vrsto ponovno krašenje in
nato glaziranje ter drugo žganje. Nasta¬
janje marsikaterega lončarskega in dru¬
gega keramičnega izdelka se tukaj
konča. Ne velja pa to za vse. Pri 7000 let
stari tehnologiji, ki jo je razvijalo toliko
ljudstev po vsem svetu in ki je rafinirana
v vseh podrobnostih skorajda do popol¬
nosti, lahko pričakujemo ogromno vari¬
acij osnovne tehnologije in stranpoti, ki
vodijo do posebnih učinkov. Osnovni
tehnološki koraki pri nastajanju lončar¬
skega izdelka so prikazani na sliki.

Lončarsko kolo

Osnovno orodje za oblikovanje gline in
lončarjenje, kakršno poznamo pri nas, je
lončarsko kolo. To je častitljiva naprava
z dolgo zgodovino in poznajo jo po vsem
svetu. Ne glede na vse tehnične in
modne dodatke, ki jih lahko vidite na
modernih kolesih, je lončarsko kolo v os¬
novi ostalo povsem nespremenjeno od
bronaste dobe do danes.

Največji mojstri na lončarskem kolesu
so bili Kitajci. Njihovi porcelanasti izdelki
sodijo v sam vrh keramične umetnosti in
tehnologije. Porcelan je le ena izmed
oblik gline. Manj poznani, toda zato nič
manj popolni, so kitajski lončeni izdelki.
O kitajski keramiki je bilo napisanih nič
koliko knjig in nadobudnemu lončarju je
listanje po njih lahko velika vzpodbuda in
vir navdiha.

Brez lončarskega kolesa

Napak bi bilo misliti, da ni lončarstva
brez kolesa. V Afriki in Ameriki je še
danes živo lončarstvo, ki ga ne uporab¬
lja. Ta način dela so morda najpopolneje
razvili Indijanci z juga ZDA. Ti so od
davna poljedelci in živijo v vaseh in me¬
stecih, špansko imenovanih pueblo. Za¬
nimivo je, da so njihovi južni sosedje,

Maji, poznali lončarska kolesa in zato
verjetno tudi oni sami, toda očitno so se
njegovi uporabi zavestno odrekali na ra¬
čun ročnega oblikovanja posod. Način
oblikovanja s pomočjo glinenih svaljkov
je seveda povsem preprost in v vsakem
otroškem vrtcu pri nas si ga je mogoče
ogledati (s plastelinom namesto gline).
Rezultati pa niso povsem primerljivi; in¬
dijanske posode so povsem simetrične,
kot da bi bile oblikovane na kolesu. Ob
njih nam šele postane jasno, kaj pomeni
izpopolniti lončarsko tehniko do popol¬
nosti. Indijanci za krašenje svojih kera¬
mičnih posod uporabljajo tudi glazure,
posebnost njihovega lončarstva pa je
poliranje površine, združeno s praska¬
njem polirane površine. To daje njihovim
izdelkom nenavaden videz izredne na¬
tančnosti.

Sodobni lončarji, posebno amaterji,
zelo cenijo idijansko keramično tehniko
zaradi njene tehnične preprostosti.
Z omejenimi sredstvi se kompleksne ki¬
tajske keramične tehnologije seveda ne
da posnemati, indijanska pa je v osnovi
tako preprosta (zahteva le eno žganje) in
čista, da se je lahko lotimo celo v domači
kuhinji.

Drugo lončarsko orodje

Razen kolesa lončarji ne uporabljajo
mnogo orodja. Še tisto, ki ga, je povsem
preprosto. Z gobicami in koščki mokrega
usnja gladijo oblikovano glino, jo vlažijo
ali sušijo, kakor je pač potrebno. S tanko
jekleno žico odrežejo oblikovan lonec od
lončarskega kolesa, za obrezovanje od¬
večne gline uporabljajo kovinske lopa¬
tice, za krašenje izdelkov pa igle in čo¬
piče. Pogosto najdete med lončarskim
orodjem star glavnik z redkimi zobmi;
z njim rišejo vzorce v mehko glino. Krajši
mizarski meter in leseno šestilo pa je
vse, kar lončar potrebuje, da naredi po¬
krovko, ki se prilega loncu. Če k temu
dodamo še navadno kuhinjsko zaje¬
malko za delo z glazurami, je to že sko¬
raj vse.

Prihodnjič: O lončarskem kolesu.

TIM 5 • januar 199* • 169

ELEKTROTEHNIKA

Miloš Macarol

ZAKLJUČNA MONTAŽA
SESTAVNIH DELOV
GENERATORJA

Na zadnjo stran armaturne plošče privi¬
jemo najprej obe aluminijasti kotni kon¬
zoli in obe medeninasti podnožji za Le-
ydenski steklenici. Paziti moramo, da
podnožij ne zamenjamo. Njuna kraka sta
namreč pritrjena posebej s 30 mm dol¬
gima vijakoma (3M), ki ju vdenemo v obe
notranji izvrtini z zadnje strani, na spred¬
nji strani pa čvrsto privijemo z matico. Na
enega od teh montiramo tudi vzvod sti¬
kala na Leydenski steklenici. (Glej prilo¬
ženo fotografijo!)

Preden armaturno ploščo pritrdimo na
montažno desko, moramo v prosti izvr¬
tini na gornjem delu T-nosilca v razmaku
točno 120mm vgraditi oba 12cm dolga
aluminijasta vijaka, in sicer tako, da jima
z obeh strani na krajši del navoja privi¬
jemo matici. Na sprednji strani nanju na¬
denemo 80 mm dolgi kovinski distančni
cevki, nato pa še armaturno ploščo
s podložko. Če smo se točno držali vseh
mer na predloženih skicah, se morajo
luknje na aluminijastih kotnikih pokrivati
z luknjami v montažni plošči. Zdaj lahko
tudi spodaj privijemo ustrezne vojake
(4M). Na oba aluminijasta vijaka, ki zgo¬
raj z vrezanim navojem štrlita iz arma¬
turne plošče, nadenemo najprej 10mm
dolgi kovinski cevki, nato oba vzvoda
iskrišča, zatem pa gumijasto tesnilo in
dve matici. Te privijemo tako čvrsto, da
bosta vzvoda iskrišča obstala v vsaki
legi.

Iz T-nosilca štrlita dva vijaka, ki sta
fizično in prevodno povezana z obema
elektrodama. Na njih prav tako nade¬
nemo dve tesnili, nato pa še obe vzvodni
stikali za iskrišče, podložko in matico, ki
jo čvrsto privijemo.

Na obe Leydenski steklenici nade¬
nemo distančnik iz akrilnega stekla, ju
zvrha spustimo do podnožja, medtem pa
distančnik pritrdimo z dolgim matičnim
vijakom, ki ima le 2,5-milimetrski navoj.

Na os z obema vrtljivima ploščama
dodamo na vsaki strani po eno podložko
za 3-milimetrski vijak in jo spustimo v vr¬
zel na obeh nosilcih. Na zunanji strani pa
oba konca osi nadenemo po eno gumija¬
sto tesnilo, čezenj pa po en nevtralizator
z drsnimi ščetkami, ki ga rahlo utrdimo
s podložko in vijakom. Nevtralizatorja
morata biti obrnjena diagonalno, name¬
sto vodoravno ali navpično, ter pravo¬
kotno drug na drugega. Njuno pravo
lego najlažje določite po priloženih foto¬
grafijah. Oba nevtralizatorja je treba na
označenih mestih upogniti tako, da bodo
njihove ščetke rahlo drsele po plošči.

Pogled na sestavne dele po zaključni montaži

Sesalne ščetke na obeh bakrenih elek¬
trodah pa se plošč ne smejo dotikati,
zato jih s škarjami malce obrežemo. Te
električne naboje s plošč enostavno pri¬
tegnejo oz. posesajo, zato jim pravimo
sesalne ščetke. Zdaj je čas, da monti¬
ramo tudi pogonski agregat. Njegova

sto kroglo z navpično izvrtino za priklju¬
ček eksperimentalnih naprav.

Leydenske steklenice imajo pri vseh
elektrostatičnih generatorjih izredno po¬
membno vlogo, kajti v njih se nakopiči
toliko energije, da z lahkoto dosežemo
potencialne razlike nad 100.000 voltov

Zaključna montaža generatorja

prava lega je razvidna s skice montažne
plošče. Pri montaži moramo paziti, da
bosta koluta čim bolj poravnana z jerme-
nicama. Agregat pritrdimo na montažno
ploščo s štirimi kniping vijaki, za katere
najprej izvrtamo manjše luknje skozi dno
doze naravnost v montažno ploščo. Zdaj
vzamemo v roke okroglo elastiko in jo na
eni in drugi strani dvakrat napeljemo
okrog obeh jermenic, njuna konca
močno zategnemo, zavozlamo in obre¬
žemo. Običajno se zgodi, da elastike
nismo dovolj napeli, zato pri pogonu ra¬
hlo polzi in plošč ne vrti s polno hitrostjo.
V tem primeru samo poprimemo za vo¬
zel, jo znova pritegnemo k sebi in nekaj
centimetrov dlje napravimo nov vozel.
Preostali del elastike odrežemo. Pred¬
nost električnega pogona je, da sta elek¬
tromotorja obrnjena drug proti drugemu
in se tako vrtita v nasprotnih smereh.
Zato pri drugi plošči ni treba transmisije
nadevati v obliki osmice.

Sedaj moramo samo še priključiti Le-
ydenski steklenici na obe odjemni elek¬
trodi s sesalnima ščetkama. Za ta priklju¬
ček se najbolje obnese kovinska verižica
iz medenine ali aluminija. Če takšne ni¬
mate pri roki, jo izdelate iz 1 mm debele
medeninaste žice, ki jo nastrižete na
20 mm dolge kose, nato pa sproti krivite
in sestavljate členke. To najlažje opra¬
vite s kleščami, ki imajo dve dolgi, stož¬
často oblikovani ustji. En konec verižice
pritrdimo na eno od odjemnih elektrod
na robu rotorja, drugi konec pa na elek¬
trodo najbližje Leydenske steklenice. Na
isto elektrodo privijemo tudi medenina¬

170 • TIM 5 • januar 1902

že pri takšni napravi kot je naš influenčni
generator. Zato vam priporočamo, da
stroja ne spravite v pogon, preden zanj
ne izdelate preprostega, a nujnega iz-
praznjevala, brez katerega bi vsak dotik
s prsti bil ne le nevšečen, ampak včash
tudi nevaren zaradi močnih fizioloških
učinkov. Vedeti moramo, da se Leyden-
ske steklenice pri dobrem generatorju
zlepa ne izpraznijo, zato nas lahko tudi
potem, ko stroj že nekaj časa miruje, ob
vsakem dotiku kovinskih delov še teme¬
ljito strese. Prav tako svetujem, da isto¬
časno izdelate tudi priročen indikator na¬
petosti s tlivko, ki se zelo dobro obnese
pri odpravljanju napak, kadar stroj ne
deluje dobro in s polno močjo.

Danes si le s težavo predstavljamo živ¬
ljenje brez električne razsvetljave (žar¬
nico z ogljeno nitko je leta 1854 iznašel
H. Goebel). Če ste ta hip morda pomislili
na prijetne trenutke, ki ste jih preživeli ob
sveči ali petrolejki v tradicionalnem slo¬
venskem okolju visoko v gorah, se s to
trditvijo seveda ne strinjate. Toda to so
bili samo »trenutki iz televizijskih nada¬
ljevank«. Prav dobro se spominjam po¬
dobnih občutkov, ko smo kupili ovčjo
stajo (vikend). Sčasoma smo si zaželeli
spodobnejše razsvetljave, ki je primerna
na primer tudi za branje knjig. V hišo
smo namestili akumulator in ga povezali
z žarnicami. Toda prav kmalu smo ugo¬
tovili, da so običajne avtomobilske žar¬
nice, torej žarnice z volframovo nitko,
neverjetno požrešne in da bi jih kazalo
zamenjati s fluorescenčnimi žarnicami.
Znano je, da te potrebujejo dosti manj
električne energije za enako svetilnost.
Toda običajna neonska svetilka, kot jo
radi napačno imenujemo, potrebuje za
svoje delovanje višjo napetost, kot jo
premore avtomobilski akumulator, pa še
izmenična mora biti. Na srečo si lahko
pomagamo z elektroniko, ki poskrbi za
ustrezno spremembo električne nape¬
tosti ob zadovoljivem izkoristku.

Opis delovanja vezja za
napajanje fluorescenčne žarnice

Pretvornik (enosmerne napetosti v izme¬
nično) s 1. slike sestavlja tranzistorsko
multivibratorsko vezje z osnovno frek¬
venco, ki jo določa časovna konstanta
R3C2. Sunkovita primarna napetost
transformatorja - generira jo multivibra¬
torsko vezje - pozvroči neposredno ob
spremebi nekontrolirane visokonape¬
tostne oscilacije v sekundarju transfor¬
matorja. Te vodimo neposredno na flu¬
orescenčno cev, v kateri zaradi visoko¬
napetostnega polja prihaja do plazovite
ionizacije celo pri hladnih elektrodah. Ko
v cevi zasveti, se omenjene oscilacije
zelo hitro zadušijo. Pojav je kratek, a se
hitro pojavlja, tako da oko »bliskanja« ne
zazna.

Svetleča dioda D1 služi za indikacijo
prisotnosti napajalne napetosti. Vezje ni
posebej zaščiteno pred napačno priklju-

ELEKTRONIKA _

Jernej Bohm

BATERIJSKO

NAPAJANJE

FLUORESCENČNE

CEVI

Sl. 1. Shema baterijskega napajanja fluo¬
rescenčne cevi

C1 0,1 fiF/25V,

poliestrski kondenzator (10%)

C2 0,1 [iF/25V,

poliestrski kondenzator (10%)

C3 1000 pF/25 V,

elektrolitski kondenzator (10%)

C4 10 nF/25V,

poliestrski kondenzator (10%)

N1 mini fluorescenčna cev

TL 13W (Philips) ali FC 8W (TEŽ Tesla)
D1 svetleča (LED) dioda, 02 mm
R1 68k, 1/4W plastni upor (10%)

R2 56, 1/2W plastni upor (10%)

R3 15k, 1/4W plastni upor (10%)

R4 680, 1/4W plastni upor (10%)

R5 2k2, 1/4W plastni upor (10%)

R6 680, 1/4W plastni upor (10%)

R7 68k, 1/4W plastni upor (10%)

S1 stikalo vklop/izklop
T1 BC 313, PNP tranzistor srednjih moči
T2 BD 141, NPN tranzistor srednjih moči
T3 2 N 3055, NPN tranzistor večjih moči
s hladilno površino 20cm z
Tr1 transformator:

primar 20 ovojev žice 00,5mm
sekundar 200 ovojev žice 01 mm
feritni lonček 046mm (Iskra)

V1 varovalka 1A, počasna

čitvijo polaritete napajalne napetosti, kar
se sicer prav rado dogaja. Tranzistorji
tak poseg brez škode prenesejo, ker
upori dovolj dobro omejijo tokove.
V skrajnem primeru bi le pregorela varo¬
valka. Za krajši čas pa obrnjena polari-
teta napajalne napetosti ni pogubna niti
za elektrolitski kondenzator C3, ki sicer
premošča hitra tokovna praznjenja, ki jih

običajno onemogočajo dolgi napajalni
priključki.

Izdelava svetilke

Svetilko izdelamo iz 0,8 mm debele alu¬
minijaste pločevine (če gre za predlog
na 2. sliki). V tem primeru uporabite po¬
sebno miniaturno fluorescenčno žarnico,
ki jo lahko kupite tudi v naših trgovinah.

TIM 5 • Januar 1992 • 171

ELEKTRONIKA

TULJAVA

Sl. 3 Vezalni stik običajne
fluorescenčne cevi

I

1

§

zato ne kaže izgubljati besed. Močnostni
tranzistor (2N 3055) pritrdimo na »U«-
-hladilno rebro, ki ga lahko kar sami
zapognemo iz aluminjaste pločevine.
Poskrbeti moramo za soliden električni
stik tiskanega vezja s kolektorjem tran¬
zistorja. Za to uporabimo elastične pod-
ložke, ki se »zažrejo« v material, ko pritr¬
dimo oz. privijemo tranzistor na tiskano
vezje.

Ker je izdelek namenjen za uporabo
v nemestnem okolju, kjer je vsako servi¬
siranje še posebej težavno, priporočam,
da v vezje vgradite indikacijsko LED-
-diodo 4D 1), ki bo v veliko pomoč pri
hitri diagnozi.

Vklop vezja

Če je vezje sestavljeno brez napak,
mora fluorescenčna cev zagoreti takoj,
ko vključimo napajanje. Z ampermetrom
preverimo tokovno porabo, ki jo lahko
približno izračunamo po formuli:


P u.'.'
Q u’ P..
q--

tokovna poraba v (A),
napajalna napetost v (V),
priključna moč žarnice v (W),
izkoristek.

V našem primeru je izkoristek pri¬
bližno 0,7, napajalna napetost avtomo¬
bilskega akumulatorja pa 12 V.

Med preizkušanjem vezja se izogi¬
bajte neposrednemu dotiku z visokona¬
petostnim tokokrogom, torej priključkov
žarnice in sekundarja transformatorja.
Električni udarec ni smrtno nevaren, je
pa neprijeten.

Uporaba

Baterijsko napajanje fluorescenčnih žar¬
nic je primerno pri vseh pomožnih svetil¬
kah, ki se avtomatično vključijo ob ne¬
nadnih izpadih omrežne napetosti, torej
kot pomočna razsvetljava v kinodvora¬
nah, gledališčih, javnih prevoznih sred¬
stvih ipd.

Pri uporabi tovrstne razsvetljave kaže
biti do določene mere previden, ker je
zadrževanje v neposredni bližini slabo
zaščitene svetilke lahko nevarno za
osebe s srčnim vzbujevalnikom, za
zdrave ljudi pa je uporaba popolnoma
nenevarna.

Pa mnogo zabave pri delu!

Nekoliko več poti utegne biti zaradi na¬
kupa primernega grla za žarnico.

V skrajnem primeru ga, skupaj z žarnico,
nabavite v elektrotrgovini, ki od vašega
kraja ni oddaljena več kot 1000 km.

Ohišje svetilke naravno eluksiramo ali
vsaj pobarvamo z belo prekrivno barvo.

Eluksiranje je kemijski postopek, pri ka¬
terem se aluminijeva površina prekrije
s tanko, svetlo in za oko lepo, vendar
mehansko ne preveč odporno zaščitno
plastjo. Postopek ni zamotan, je pa le
bolje, da ga zaupate kaki galvanski de¬
lavnici, kjer poskrbijo tudi za ustrezno
ekološko zaščito.

Če nameravamo izdelati svetilko po
svoji zamisli, je potrebno predvideti tudi
prostor za pritrditev elektronike. Žal se
moramo odreči temu, da bi elektroniko
pritrdili npr, v razdelilno omarico. Dolge
priključne žice bi vezje dodatno kapaci-
tivno in induktivno obremenile in morda
celo onemogočile osciliranje. Dolge prik¬
ljučne žice so »odlične« antene, prek
katerih se v prostor seva VF-motnje, ki
motijo radiodifuzni sprejem.

Za fluorescenčno žarnico lahko upora¬
bite tudi vse standardne, nam bolj znane
izvedbe fluorescenčnih cevi. Še več,
uporabne so celo vse pregorele cevi. Če
vas zanima, zakaj, si preberite razlago
v kolofonu.

Za transformator T1 uporabimo lonča-
sto jedro iz mehkomagnetnih feritnih ma¬
terialov, ki jih izdeluje tudi Iskra. Prepri¬
čan sem, da vam bodo z veseljem po¬
magali (Iskra, Podjetje za proizvodnjo
feritov in navitih komponent, 61000 Ljub¬
ljana, Stegne 29).

Izdelava tiskanega vezja ne predstav¬
lja posebnega problema niti začetniku,

Kako deluje fluorescenčna žarnica

Fluorescenčna žarnica oz. cev je napolnjena z majhno količino
žlahtnega plina argona in živega srebra. Notranjost cevi je pre¬
vlečena s tanko fluorescenčno plastjo. V oba konca cevi je
vstavljena elektroda, ki je v bistvu žarilna nitka, prevlečena
z berilijem. Z elektrodo sta povezani dve majhni metalni ploščici,
ki izmenoma, odvisno od trenutne polaritete omrežne napetosti,
predstavljata anodo in katodo.

Pomembno je, da plin v cevi ionizira. Do tega pride, ko nega¬
tivni elektron, ki »zdrvi« od katode k anodi, trči s plinsko mole¬
kulo. Zanimivi so predvsem tisti trki, ob katerih se rodi svetlobni
blisk, ki pa je človeškemu očesu neviden. Viden postane tisti hip,
ko zadene fluorescenčni premaz. Kako zanesljivo in intenzivno
se to pojavlja, je odvisno od materiala, ki ga uporabimo (od tod
argon, berilij ipd.).

Da plin v fluorescenčni žarnici prvič ionizira, je potrebno
segreti žarilno nitko cevi (Elektroni zlahka izletavajo iz razžarjene

nitke). To je naloga starterja, ki se ob vklopu svetilke hipno
segreje in vključi napajanje žarilne nitke. Bimetalni kontakt
v starteju se po sekundi ali dveh že toliko ohladi, da odpre in
s tem prekine električni tokokrog. Hitra sprememba toka tuljavi
(tok, ki segreva nitki, teče tudi skoznjo) ni pogodu in bi ga želela
ohraniti. Začne se obnašati kot baterija. Ker pa je upornost
(odprtega) tokokroga zelo velika, je tudi (inducirana) napetost
dušilke zelo velika; praktično preseže 1000 voltov. Ta sčasoma
hitro pade, ker pač izčrpa v sebi nakopičeno energijo. Toda
pomembno je, da se med elektrodama cevi, pa čeprav le za
kratek čas, pojavi močno električno polje, ki povzroči ionizacijo
plinskih molekul, t. j. hipno rojstvo množice elektronov oz. vzbu¬
jenih atomov ter pojav ultravijolične svetlobe. Upornost dušilke
prepreči »konec sveta« (omeji električni tok), napetost med elek¬
trodama močno pade, kar hkrati pomeni, da pojav sam sebe
obsodi na propad. Toda obe elektrodi ostaneta segreti in v da¬
nem trenutku (ko omrežna napetost dovolj naraste) se pojav
zlahka ponovi, tokrat že brez pomoči starterja.

Miha Zorec

IR-VEZJA

2. del

Široka uporabnost infrardečih elementov
zajema tudi oddajno-sprejemniška vezja
za prenos avdiosignala. Ta vezja so so¬
razmerno preprosta in nezahtevna za
izdelavo, saj je glavni del teh napravic
integriran v posebne čipe. Enostaven
IR-oddajnik vsebuje poleg integriranega
vezja za moduliranje signala le še nekaj
uporov in kondenzatorjev ter infrardečo
LED-diodo. Prav tako je sprejemnik
omejen na integrirano vezje za demodu-
lacijo signala iz sprejemniške IR-diode in
nekaj osnovnih elementov. Domet takih

napravic je majhen in ponavadi zadošča
le za sobno uporabo, vendar je kljub
temu uporabnost teh vezij zelo velika.
Uporabljamo jih lahko za brezžične do¬
mofone, za brezžične slušalke in po¬
dobno. Kljub dejstvu, da za delovanje
infrardečih napravic potrebujemo op¬
tično povezavo (med oddajnikom in
sprejemnikom ne sme biti ovir), delujejo
enostavna IR-vezja tudi ob manjših ovi¬
rah, ker so oddajniški svetlobni snopi
dovolj široki, saj večina enostavnih in¬
frardečih napravic ne vsebuje leč.

172 • TIM S * januar 1992

ELEKTRONIKA

C4 OO©.—«) VHOD

A ficij  JL

•T \jvv&  L x*X

Slika 2

Moduliranje avdiosignala pred preno¬
som je potrebno zaradi eliminacije mo¬
tenj, saj na sprejemniško IR-diodo pri¬
haja tudi veliko drugih signalov, ki jih
emitirajo različni infrardeči izvori (žar¬
nice, grelci, sonce). Drugi razlog za mo¬
dulacijo avdiosignala je v tem, da oddaj¬
niki delujejo impluzno, saj je izkoristek
tako delujočih oddajnikov največji.

IR-oddajnik

Slika 1 predstavlja električno shemo
enostavnega infrardečega oddajnika.
Tega lahko uporabljamo za najrazlič¬
nejše brezžične aplikacije v avdiotehniki.

Delovanje oddajnika temelji na širinski
modulaciji. Pri tej za avdiosignalom mo¬
duliramo signal z oscilatorja tako, da av-

® ci &re~io ® _

47.9

Slika 3

SEZNAM ELEMENTOV

ODDAJNIK

UPORI:

R1 = 5k6 R4 = 8k2
R2 = 220k R5 = 22k
R3 = 8k2 R6 = 39£2
R7 = 2k2

TRIMERJI:

P1 = 220k
P2 = 5k

KONDENZATORJI:

C1 = 470 n F

C2 = 680 n F

C3 = 3n3

C4 = 100nF

C 5 = 10fiF/16 V Tantal

POLPREVODNIK:

T1 = BC 550 c
T2 = IC1 567

D1 = LD 271 (ali podobna)

47/j.F

10V

470nF 33nF

4/U7F —
10V |

Dl


BP 104

i '-‘L  C 4 J.J.

T T T

C7

C6

470

nF

150nF

Slika 4

diosignal povzroča spreminjanje širine
oscilatorjevih impulzov (pulse vvidth mo-
dulation: PWM).

Srce oddajnika je integrirano vezje LM
567 (zvočni kodirnik). To vezje sicer ni
tako znano kot vezje NE 555, da pa
veliko boljše rezultate. Princip delovanja
oddajnika je razviden že s sheme same.
Avdiosignal amplitude najmanj 50mVpp
ojačuje tranzistor T1, ki nato ojačan sig¬
nal predaja integriranemu vezju IC1 kot
modulacijski signal. Vezje IC1 vsebuje
oscilator, katerega frekvenco določajo
zunanji elementi (P2, R5, C4). Oscilator

TIM S • januar 199* • 173

proizvaja trikoten signal frekvence okoli
50kHz, ki ga moduliramo z akustičnim
signalom in na izhodu dobimo v bistvu
signal spreminjajoče frekvence. Izhod
integriranega vezja vsebuje ojačevalnik,
zato lahko IR LED-diodo priključimo di¬
rektno na nožico 8. Frekvenco oddajnika
lahko spreminjamo s potenciometrom
P2 med 25kHz in 50kHz.

Ploščica tiskanega vezja in montažna
shema sta na slikah 2 in 3.

IR-sprejemnik

Sprejemnik je skrčen v posebnem inte¬
griranem vezju SL 486, ki popolnoma
predela signal in na njegovem izhodu
dobimo akustični signal, s kakršnim smo
v oddajniku modulirali oscilator nosilne
frekvence. Vezje SL 486 je zelo upo¬
rabno integrirano vezje, ki vsebuje: spre¬
jemnik, dekoder, filtre in ojačevalnik. Če

ELEKTRONIKA

dodamo še nekaj zunanjih elementov,
sprejemniško IR-diodo in mali ojačeval¬
nik, dobimo cel sprejemnik. Prikazuje ga
slika 4.

Osnovna verzija sprejemnika ne vse¬
buje nikakršnih filtriranih vezij in leč, zato
nastane pri sprejemu veliko neželjenih
interferenc zaradi okolice, kar povzroča
razmeroma velik šum. Te motnje lahko
v določeni meri odpravimo, če izoliramo
sprejemniško diodo pred vplivi okolice,
kar storimo s krajšo cevko in s prekritjem
diode z rdečim filtrom (kos prozorne
rdeče plastike). Zelo izboljšamo spre¬
jem, če uporabimo leče, ki jih je težko
dobiti, pa še to le v tujini. Če kljub vsemu
dobimo posebne IR-leče, lahko brez ka¬
kršnih koli posegov v vezje povečamo
domet iz 5... ,10m na 20... .40m.

Ploščica tiskanega vezja in montažna
shema sprejemnika sta na slikah 5 in 6.

SEZNAM MATERIALA:

SPREJEMNIK: KONDENZATORJI:

R1 = 4k7 C1 = 4^7/10 V

R2 = 100£i C2 = 47fiF/10V

R3=100£i C3 = 47nF/10V

C4 = 470nF
KONDENZATORJI: C5  = 33nF

C1 = 4n7/10V C6  = 150nF

C2 = 47nF/10V C7  = 470 n F

C8 = 1nF/10V

POTENCIOMETRI: CIO ^TuF/tOV
Tantal

POLPREVODNIKI: §12 = lOOnF 1 ™
D1 = BP 104
IC1 = SL 486
IC2 - LM 386

Miha Zorec

ZAKASNITEV

VKLOPA

ZVOČNIKOV

od napetosti napajalnika (Ub). Poleg
tega mora rele imeti močne kontakte, ki
so sposobni preklapljati električni tok
okoli 10 A, odvisno od moči ojačevalnika.

Pri vklopu ojačevalnika se kondenza¬
tor^ C1 napolni prek upora R1 na pri¬
bližno 29V (velja za naš primer). Tranzi¬
storja T1 in T2 sledita rastoči kondenza-
torski napetosti, ki jo omejuje Zenerjeva
dioda. Zenerjeva napetost diode D2
mora biti približno 1,5 V višja od napeto¬
sti, potrebne za vklop releja.

U zener = U releja + 1,4 V

Čas, ki je potreben, da napetost na
kondenzatorju C1 doseže napetost Ze-
nerjeve diode oziroma vrednost napeto-

Vezje za zakasnitev vklopa zvočnikov je
enostavno in ceneno. Preprečuje nad¬
ležne poke v zvočnikih, ki nastanejo za¬
radi tokovnega sunka pri vklopu ojače¬
valnika. Močan pok zvočnikov pri vklopu
ne vpliva dobro na zvočnike in jih lahko
celo poškoduje.

Vezje za zakasnitev vklopa zvočnikov
deluje zelo enostavno. Zvočnikov ne
priključimo neposredno na izhod ojače¬
valnika, ampak prek kontaktov releja.
Vklop releja nadzira enostavno vezje, ki
ob vklopu naprave nekaj trenutkov po¬
čaka in nato aktivira rele. Zakasnitev
vklopa releja ponavadi traja nekoliko
dlje, kot je potrebno, da se razmere
v ojačevalniku umirijo.

Slika 1 predstavlja eno najcenejših va¬
riant zakasnilnega vezja. Vezje ne potre¬
buje lastnega napajanja, saj ga priklo¬
pimo kar na ojačevalnikov napajalnik.
Pogoj za uporabo tega vezja je, da ima
ojačevalnik simetrično napajanje (+/- na¬
pajanje) in da napetost usmernika (Ub)
ne presega +/- 60 V. Ta pogoj ne pred¬
stavlja posebne ovire, saj večina današ¬
njih ojačevalnikov uporablja napajalnike
z napetostmi v zahtevanih mejah.

Delovanje vezja je precej samo¬
umevno. Izmenično napetost, vzeto iz
napajalniškega transformatorja polvalno
usmeri dioda D1. Napetostni delilnik iz
uporov R1 in R2 zniža napetost na kon-

n

denzatorju C1 na vrednost, ki je približno
5V višja od napetosti, potrebne za vklop
releja. Vezje je dimenzionirano za napa-
jalniško napetost Ub=45 V in napetost re¬
leja 24V. Pri drugačnih napajalniških in
relejskih nepetostih je seveda potrebno
vrednost teh elementov primerno spre¬
meniti. Napetostni delilnik (R1, R2) prire¬
dimo na novo napajalniško napetost.
Napetost releja mora biti vsaj 2V nižja

SEZNAM ELEMENTOV

UPORI:

R1

R2

100 k
220 k

KONDENZATORJI:

POLPREVODNIKI:

R3 = 1 M
R4 = 8 Si 2/1W
R5 = 8 S!2/1W
C1 = 4n7/63V
D1 = 1N 4148
D2 = Zenerjeva dioda
400 m V (glej tekst)
D3 = 1N 4001
T1 = BC 547 B
T2 = BD 139

174 • TIM S • januar 1*9*

ELEKTRONIKA

Slika 2

ZV-D

sti, ki je potrebna za vklop releja, je
približno 5 sekund, kar je ravno dovolj,
da zvočniki ne dobijo tokovnega udara.
Po drugi strani pa vezje zelo hitro izklopi
zvočnike, tako da ne slišimo poka niti ob
izklopu ojačevalnika.

Tranzistor T2 je potrebno pritrditi na
hladilno telo, ki mora biti tem večje, čim
večja je razlika med napajalniško nape¬
tostjo Ub in preklopno napetostjo releja
Ure.

Na koncu naj še omenimo, da kljub
velikemu hladilnemu telesu moč, ki se
troši na tranzistorju, ne sme preseči 5W.

Ire (Ub - Ure)

Božidar Grabnar

POTEPUHA

IN

KOKOŠKE

Na mizo razpostavite sedem vžigalic,
tako kot vidite na risbi. Vžigalice, oštevil¬
čene od ena do pet, predstavljajo kokoši,
vžigalici A in B pa oba potepuha.

Medtem, ko boste prestavljali vžiga¬
lice, pripovedujte prijateljem zgodbo »O
dveh lačnih potepuhih« (pri tem primete
vžigalico A v levo in vžigalico B v desno
roko).

»Nekega dne sta naletela na kmetijo,
kjer se je na dvorišču paslo pet kokoši.
Prvi potepuh je zgrabil eno kokoš« in
vzamete vžigalico št. 1 z levo roko.
»Tudi drugi potepuh je pograbil koko¬
ško«. Vzamete vžigalico številka
5 v desno roko. »Prvi potepuh, ne bodi
len, zgrabi drugo kokoš in drugi, ki noče
zaostajati, prav tako« (pri tem vzamete
vžigalico št. 2 z levo in vžigalico št.
4 z desno roko), »pri čemer je pustil
zadnjo kokoško prvemu potepuhu.« Zdaj
vzamete vžigalico številka 3 z levo roko.

»Ko sta ravno nameravala zapustiti
prizorišče zločina, sta zaslišala prihajati
kmeta, ki ga je vznemirilo kokodajsanje
kokošk. Kakor hitro sta mogla, sta izpu¬
stila kokoši nazaj v kokošnjak in se urno
skrila za plot.« Medtem položite vseh pet
vžigalic kokoši nazaj na mizo, polaganje
pa začnete z desno roko. Zdaj bi morali

imeti zaprti v desni roki dve vžigalici in
v levi nobene. Pri tem imejte dlani zaprti
tako, da bodo gledalci prepričani, da
imate v vsaki roki po eno.

»Kmet je preštel kokoši in ko se je
prepričal, da so vse in da ni nič narobe,
se je vrnil v hišo. To je vzpodbudilo
potepuha, da se znova polastita svojega
plena.« Spet poberete vseh pet kokoši,
po eno naenkrat, pri čemer pričnete
z levo roko.

»Ko sta se potepuha vrnila v svoj br¬
log, je med njima kaj kmalu izbruhnil
prepir, saj je tale potepuh tu« - dvignete
desno pest - »obtožil tegale tu« - dvig¬
nete levo pest - »češ, da je tat! In je imel
tudi prav, saj je njemu uspelo uloviti le
eno kokoš, (pri tem odprete desno pest,

v kateri sta le dve vžigalici, se pravi tat in
ena kokoška), »tale tu« - pri tem raz-
prete levo dlan - »pa jih ima kar štiri!« In
res je na levi dlani kar pet vžigalic. Le
kako mu je to uspelo, kaj menite?

TIM 5 • januar I99Z • 175

ELEKTRONIKA

Alenka Pavko-Čuden

POLEPŠANE

ROKAVICE

Kaže, da bo letošnja zima prav mrzla,
zato ste gotovo pobrskali po predalih in
poiskali rokavice. Če so enobarvne in
ste se jih že naveličali, jih lahko z malo
truda prenovite. Tudi če so se z njimi
sladkali molji, lahko luknjice »nevidno«
zašijete. Lahko pa pišete dedku Mrazu
za nove in priložite skico.

Na hrbtno stran rokavic lahko prišijete
pentljice iz tila. Raznobarvnega proda¬
jajo v Tekstilnem diskontu v Ljubljani na
Masarykovi cesti. Dodajte še nekaj bleš¬
čic, ki jih imajo na zalogi v ljubljanskem
Centromerkurju in rokavičke bodo
z malo truda videti precej bolj bleščeče.

Za tiste, ki vedno zamujajo, so pri¬
merne rokavičke z uro. Na hrbtno stran
prišijte v krogu dvanajst bleščic v enako¬
mernih razdaljah (lahko uporabite tudi
drobne svetleče gumbe), kazalce pa iz¬
vezite s svetlečo nitjo.

Da se na koncih prstov rokavice ne bi
ogulile, jih lahko ojačite z naprstniki iz
blaga ali usnja. Prste rokavic položite na
papir in narišite obrise konic, dodajte pol
centimetra za šiv in ukrojite po dva se¬
stavna dela za vsak prst. Po robu sešijte,
nataknite na prst rokavice, zapognite
spodnji rob ter prišijte na rokavico. Pa¬
zite, da bodo šivi dovolj elastični.

ZA MLADE LEPOTIČKE

LU

O

>

N

tr

5

N

<

N

LU

O

3

<

M

<

N

Roman Kelhar

POLNILEC

NiCd-

BATERIJ

Načrt za polnilec NiCd-baterij je izposo¬
jen iz nemške revije Elektor. Objavljen je
bil že pred nekaj leti, polnilec pa še
vedno deluje bolje od marsikaterega
kupljenega. Ko sem jih polnil še s kuplje¬
nim polnilcem, sem v dobrem letu dni
uničil 10 NiCd-akumulatorjev. Sedaj pa
že tretje leto uporabljam iste; način pol¬
njenja je pomemben ravno tako kot čas.

NiCd-elementi imajo izredno majhen
notranji upor, ki znaša tudi manj od 10
milijona, tako da je med polnjenjem zelo
majhna rast napetosti na bateriji. Če že¬
limo povečati trajanje baterij, jih je po¬
trebno polniti s konstantnim tokom.

Hitrost polnjenja se določa glede na
kapaciteto baterij v amperurah in se oz¬
nači običajno s C. Tako za baterijo, ki
ima kapaciteto 4 Ah, velja, da se pri
hitrosti polnenja 0,1 polni s tokom 400
mA.

Poznamo štiri hitrosti polnjenja: dopol¬
njevanje, normalno polnjenje, hitro in ek-
stra hitro polnjenje.

Dopolnjevanje

Uporablja se tam, kjer se baterije malo
rabijo, so pa nujno potrebne, kadar
zmanjka električne energije (spomin ra¬
čunalnika). Uporablja se hitrost 0,01 C,
da bi se kompenziralo lastno praznjenje.

Pri hitrosti 0,02 do 0,05 C pa se že
povečuje možnost lastnega praznjenja.
Hitrost 0,06 C je zgornja meja za dopol¬
njevanje baterij.

Navadno polnjenje

Pri 0,1 C se baterije, ki so izpraznjene,
polnijo 10 ur. Če jih damo v vrsto, se
priporoča polnjenje pri hitrosti 0,1, in si¬
cer 14 ur. Baterije bodo tople, nikakor pa
ne vroče.

Hitro in ekstra hitro polnjenje

Ta dva načina se največ uporabljata
v industriji in pri modelarstvu. Hitrosti so
od 0,3C do 1 C za hitro (1 do 3 ure) in do
20C za ekstra hitro (15 minut do 1 ure).

■ Na začetku polnjenja, ko so baterije
prazne, se vsa dovedena energija po¬
rablja pri kemijskih procesih v bateriji in
učinek je izredno velik. Bolj ko je baterija
polna, več kisika in vodika se razvija
v njej, kar povzroči povečanje pritiska.
Kisik potuje proti negativni elektrodi, kjer
se veže z vodikom, to pa povzroča razvi¬
janje toplote. Pri hitrosti 0,1 f ali manj je
ravnotežje med dovedeno energijo in
razvito toploto v korist energije, tako da
pritisk 1 + ne naraste čez dovoljeno mejo
baterije.

176 • TIM S • Januar 199*

ELEKTRONIKA

Na sliki 1 je blokshema polnilca s kon¬
stantnim tokom polnjenja. Obstajata dva
bloka - blok za polnjenje in blok za praz¬
njenje. Trenutek, ko se preneha praznje¬
nje in začne polnjenje, določa kompera-
tor, ki napetost na baterijah primerja
z vnaprej določenim nivojem. Če je na¬
petost na baterijah nižja od nastavljene,
se menja stanje na izhodu komperatorja,
s tem tudi stanje na izhodu flip-flopa FF1
in začne se ciklus polnjenja.

Shema vezja je na sliki 2. Stikala S 3  in
S 4  omogočajo ročno vklapljanje, praz¬

njenje ali polnjenje, pru uporabi S 2  pa se
uporablja avtomatika, kjer se ciklus
začne s praznjenjem.

Pri stikalu 2  se postavi FF1 v tak polo¬
žaj, da je na njegovem izhodu Q visoki
nivo (logična 1), kar povzroči, da tran¬
zistorja T 3  in T 2  postaneta prevodna in
priključen akumulator se prazni prek R 7 .
Čas praznjenja signalizira vodeča LED-
dioda (D 2 ). Po  določenem času se iz¬
praznijo baterije (upor R 7  se je segrel) do
napetosti, ki jo določa delilec napetosti
R 5 /P-i  na vhodu operacijskega ojačeval¬

nika - IC1, ki deluje kot komperator. Na
neinvertiran vhod IC1 je priključena na¬
petost baterije. IC1 primerja napetost iz
baterije in nastavljeno napetost. Ko na¬
petost baterije pade do nastavljenega
nivoja, se spremeni stanje na izhodu
IC1, zato se prekine praznjenje in začne
polnjenje. Napetost primerjanja (nape¬
tost na invertiranem vhodu IC1) je enaka
produktu - I Volt x število baterij.

Primer: za 6 baterij je napetost na
drsniku P-, enaka 6 V.

Če je baterija izpraznjenja pod nastav¬
ljenim nivojem, bo izhod iz FF1 na nivoju
logične nič. FF1 se resetira prek vrat N-,,
in sicer takrat, ko na vhod teh vrat pride
impulz logične ničle iz IC1. Istočasno
FF2 dobi impulz od RC-člena R 12 2C 2
prek vrat N 2 . FF2 bo postavljen v položaj
na izhodu Q logična ena in Q logična nič.
Tranzistor T 4  prevaja in baterija se polni
s konstantnim tokom, ki ga zagotavlja T,
prek R-i ali R 2 , ki prevaja takrat kot T 4 . Da
je polnjenje v teku, signalizira D 1;  to je
zelena LED-dioda. Padec napetosti na
tej diodi služi kot referenčna napetost za
konstantni tok iz T^ Padec napetosti na
zeleni LED-diodi je 2,4V, na rdeči pa
1,6 V.

V trenutku, ko se FF2 postavi v de¬
lovni položaj, prek izhoda Q (je na nivoju
logične nič) omogoči tudi delovanje taj-
merja z nam poznanim IC3-4060. Taj-
mer je sestavljen iz astabilnega multi-
vibratorja z N 5  in N@ in deliteljem frek¬
vence - 4060. Hitrost osciliranja multivi-
bratorja se lahko korigira s P 2 . Stikalo
S1b pa s stikalom 51 a služi za izbiro
časa in s tem tudi toka polnjenja (hitro
(3,5h) ali normalno polnjenje (14h)).

RC-člen R 13 /C 3  je uporabljen za rese-
tiranje FF1 in FF2 ob vklopu v omrežno
napetost. Upor R 3  pa služi za dopolnje¬
vanje baterij potem, ko tajmer prekine
polnjenje. Baterije ostanejo polne nekaj
mesecev. Ni pa nevarnosti prepolnjeva-
nja baterij. Pri navedenih elementih je
tok polnjenja 50 mA v položaju 1 in
150 mA v položaju 2. Prvemu toku odgo¬
varja čas 14 ur, drugemu patri ure in pol.

Avtomatika začne delovati s pritiskom
na taster S 2  s predhodnim praznjenjem.
Z pritiskom na S 3  se začne takojšnje
polnjenje baterij, z S 4  pa se prekine ali
polnjenje ali praznjenje.

S tem polnilcem polnimo posamezne
baterije ali več baterij skupaj. V primeru,
da praznimo posamezno, se D 2  ne bo
prižgala zaradi prenizke napetosti. Prag
praznjenja se določa s P-,; kolikor imamo
celic, toliko voltov moramo imeti na drs¬
niku. Sam sem namesto trimernega po¬
tenciometra vgradil na čelno ploščo na¬
vadni potenciometer in označil skalo.
Poleg potenciometra sem pritrdil še indi¬
kator in ga povezal z drsnikom potenci¬
ometra.

Če želimo polniti drug tip baterij, mo¬
ramo spremeniti Ri in R 2  po formuli:

I (polnjenja) =

VD 1 -VBET 1  2,4 V-0,8V 1,6 A

R 2  r 2  r 2

TIM S • januar 199* • 177

ELEKTRONIKA

S1A

NiCd ^ a ^

_ ^ = a^ S4S3

Slika 3

Gradnja

Vezje zgradimo na vitroplastni ploščici
po načrtu s slike 4. Na sliki 3 je montažni
načrt, slika 5 pa kaže povezavo s stikali.
Pred uporabo moramo vezju umeriti čas
polnjenja. Ta je odvisen od frekvence
oscilatorja, ki ga delno spreminjamo
S P 2 . Umerimo tako, da napravo sesta¬
vimo, priključimo prazno baterijo (pazi
na polaritev priključkov) ter startamo pol¬
njenje (S 3 ). Merimo čas od pritiska na S 3
do pojava logičnega nivoja 1 na nožiči
7 IC 3 . Čas mora biti natanko 49 sekund.
To pcmeni, da se na izhodu IC 3  (nožiča
7) po 49 sekundah spremeni stanje z lo¬
gične O na logično 1. Ta čas merimo in
korigiramo s P1 tolikokrat, da bo točen.
Dovoljena odstopanja so 2,5% za čas
polnjenja. Še opozorilo; med polnjenjem
ne smemo niti izklapljati baterij niti spre¬
minjati položajev P! ali P 2 .

Kot vedno, po fotopostopku tiskana
vezja dobite na naslovu: ROMAN KEL¬
HAR, Metoda Mikuža 10, tel. 348-433.

Pa obilo zabave!

Prihodnjič - Laboratorijski usmer¬
nik: 0-27 V, 0-5 A

Potreben material
Rt - 33 E
R 2 -10E
R 3  - 2K2

R 4 -R g , R12-IOK
R 5  - 1K
R 6  - 120E
R 7  - 10E/5VV
R 8  - 3904
R10. R11, R13 22K
R 14  - 10M
R 1S  - 3M9

P 4  = 1K (potenciometer) glej tekst
P 2  = 1M (ležeči timerni p.)

C t  - 10p
C 2  - 1n5
C 3  - 4u/16V
C 4  - 560n
C 5  - 1000u/16V

178 • TIM S • januar 1992

D 1  - LED-dioda (zelena)

D 2  - LED-dioda (rdeča)

T| - BD140
T 2 - BD139
T 3 , T4 - BC547B

IC1 - 741
IC2 - 4013
IC3 - 4060
IC4 - 4093
IC5 - 4023

S 1a , s 1b  - 2 x 2 polno stikalo
S 2 , S 3 , S 4  - taster tipke z delovnim ir
mirovnim kontaktom
Transformator - 220/9V 250 mA
B = B40C800

(Rr in B po potrebi povečajte, če pol¬
nite z večjim tokom!)

Vrstne sponke za tiskano vezje

NA KRATKO

Pri Tehniški založbi sta pravkar izšla bogato ilustrirana priročnika
ZEMLJEPIS V SLIKAH in ZGODOVINA V LETNICAH.
Naročniki Tima imajo pri naročilu obeh 20% popust.

Bojan Rambaher

ELEKTRIČNI LIKALNIK

Likanje so poznali že zdavnaj pred na¬
šim štetjem. V grobnicah staroegipčan¬
skih faraonov so namreč arheologi našli
poškrobljene plisirane predpasnike.
Tega se ne da napraviti drugače kot
z likanjem. Starim Egipčanom je v ta
namen služilo gladilo, izdelano iz
kamna, kosti ali roževine.

Tudi gladila iz obdobja razcveta Kitaj¬
ske, ki so jih ženske uporabljale za gla-
denje tkanin, lahko imenujemo likalnike.
Kitajski likalnik je imel obliko ponvice,
ki jo je z notranje strani segrevalo žareče
lesno oglje.

V srednjem veku so perilo na hitro
ladili z valjem na deski iz trdega lesa.
ele pri španski gospodi pa so bili kro¬
jači dobesedno prisiljeni, da so se znašli
tudi drugače. Za glajenje lepih zložljivih
ovratnikov so uporabljali segreto prepro¬
sto železno likalo, ki so ga segreli na
odprtem ognjišču. Služabniki torej takrat
niso imeli prav lahkega dela, saj so
takšna železna likala tehtala kar od tri do
osem kilogramov.

Votli likalniki iz železne pločevine, po
obliki podobni ladijskemu trupu, ki so jih
napolnili z žarečim lesnim ogljem, so
meščanska gospodinjstva uporabljala že
v 17. stoletju. V romantičnem obdobju
konec 19. stoletja so prve ogrevane li¬
kalnike dobivale za doto že tudi rev¬
nejše neveste. Te likalnike so greli s špi¬
ritom, petrolejem, plinom, paro ali toplo
vodo. Kmalu se je pokazalo, da so najči¬
stejši in najpreprostejši likalniki, ki se
segrevajo z električnim tokom. V naše
domove so električni likalniki v večjem
številu prodrli v dvajsetih letih našega
stoletja, ko je postalo samo po sebi
umevno, da so hiše in stanovanja opre¬
mili tudi z električno napeljavo.

Neizmerna raznovrstnost konstrukcij
in oblik likalnikov je seveda skozi vsa
obdobja mamila zbiratelje zgodovinskih
predmetov. Stvari v zvezi z likalniki so
prišle celo tako daleč, da je bil letos
v Veliki Britaniji organiziran prvi svetovni
kongres zbirateljev likalnikov. Velja po¬
vedati, da zbiralci ne zbirajo samo likal¬
nikov, ampak tudi vse, kar je povezano
z likalniki, to je reklame, razne pro¬
spekte, navodila, časopisne izrezke in
podobno.

Pa si najprej poglejmo moderni elek¬
trični likalnik na paro (slika A). Posebni
sestavni del električnega likalnika je li¬
kalna plošča. Izdelana je iz jekla ali alu¬

minija z običajno površino okoli 200cm 2
in jo ogreva električni uporovni del
v obliki stisnjene cevi, ki je dobro vidna
na sliki B. Moč uporovnega dela se giblje
od 200 W pri majhnih potovalnih likalni¬
kih in od 1000 do 1200VV pri običajnih
likalnikih. Likalna plošča je z vijakom ali
zatičem pritrjena k pokrovu, ki je pri naj¬
modernejših likalnikih sestavni del ro¬
čaja.

Vsi novejši likalniki imajo vgrajen bi¬
metalni termostat (slika C), ki vzdržuje
toploto gladilne plošče na ustreznem ni¬
voju, zaželjeno temperaturo pa pri tem
izbiramo z vrtljivim gumbom s potreb¬
nimi označbami. Če je likalna plošča
hladna ali ne dovolj topla, je bimetalni
trak zravnan, tokokrog je sklenjen in
električni tok teče po grelni spirali. Prek
njega se ogrevata tudi gladilna plošča in
bimetalni trak.

Kot najbrž veste, je bimetalni trak
zgrajen iz dveh sestavljenih kovinskih
ploščic, pri čemer ima vsaka kovina pri
enaki temperaturi drugačne raztez¬
nostne značilnosti. Pri segrevanju se ko¬
vinski trak upogne v smeri kovine
z manjšo razteznostjo pri enaki tempera¬
turi. Pri tem se prekine električni krogo¬
tok in grelna plošča se preneha segre¬
vati. Z gumbom na likalniku nastavljamo
položaj konice kontakta glede na bime¬
talni trak. Na navedenem gumbu so
s številkami ali znamenji označene zaže-
Ijene likalne temperature, na primer od
100-150 °C ali 200 °C, odvisno od vrste
blaga, ki ga likamo. Neogrevana grelna
plošča likalnika znižuje svojo tempera¬
turo z oddajanjem toplote perilu, ki ga
likamo. Hkrati z grelno ploščo se hladi
tudi bimetal in v določenem trenutku se
s skokom vzravna in vzpostavi kontakt.
Likalnik se začne ponovno segrevati. To
nam pokaže rdeča kontrolna lučka, vgra¬
jena običajno kar v ročaj likalnika. Za
primer, da bi termostat odpovedal in se
električni krogotok ne bi prekinil niti pri
prekoračeni nastavitveni temperaturi, je
grelec pred prekomernim gretjem in pre-
gorenjem zavarovan s taljivo varovalko.
Ta na sliki A ni vrisana.

Parni in škropilni sistem (A), ki omo¬
goča sprotno navlažitev tkanin, še pose¬
bej volnenih materialov, je danes že
standardna oprema likalnikov. V pokrov
ali ročaj je vgrajena posoda, ki jo pred
likanjem napolnimo z vodo, njena obi¬
čajna prostornina pa je okoli 250cm 2 .

V parnih likalnikih moramo uporabljati
destilirano vodo, da se nam v njem ne
nabira vodni kamen. Pri likalniku na sliki
A lahko tkanino vlažimo na tri načine
- z rahlo paro, z močno paro in dodatno
še s škropljenjem.

Paro uravnava igelni ventil. S svojim
položajem določa količino vode, ki steče
v segreto parno komoro, kjer se spre¬
meni v paro in iz nje steče v obliki parnih
curkov. Parne šobe se nahajajo v grelni
plošči in skozi parni sistem para skoznje
neposredno vlaži tkanino, ki jo likamo.
Položaj igelnega ventila uravnavamo na
različne načine, najpogosteje pa z majh¬
nim gumbom na ročaju (glej sliko D).

V eni minuti brizgne iz likalnika približno
pet gramov pare. Če to ne zadostuje (še
posebej pri likanju svile), lahko po po¬
trebi stisnemo škropilno tipko, ki s svojim
batom iztisne v pršilno šobo tanek curek
vode iz posode, ki poškropi blago, ki ga
likamo.

Luksuzni likalniki, med katere spada
tudi izdelek švicarske firme JURA, ki ga
vidite na sliki D, imajo izboljšane gladilne
površine. Ta je lahko kromirana ali pre¬
vlečena s tanko plastjo greblona, ki, po¬
dobno kot teflon, povečuje drsnost gla¬
dilne površine. Poleg gumba za nastavi¬
tev šestih različnih stopenj temperature
ima likalnik tudi pregledno kazalo koli¬
čine vode v posodi. Ker je likalnik oprem¬
ljen z napravo za razapnenje, ga lahko
napolnimo tudi z navadno vodo iz vodo¬
voda. Tudi količino izhajajoče pare lahko
uravnavamo na več stopenj. Robovi li¬
kalne plošče so zbrušeni tako, da lahko
likamo tudi med gumbi in gubami na
blagu.

Pri japonskem likalniku PANASONIC
je rezervar za vodo izdelan iz prozorne
plastike. Ko odpremo ročaj, lahko vza¬
memo posodo iz likalnika in jo kar pod
pipo napolnimo z navadno vodo. Igla
dovoljuje dotok vode v izparilno komoro
samo pri višjih temperaturah likalne
plošče.

Med novosti v letu 1991 spada vseka¬
kor aluminijasti potovalni likalnik Pl-
ERRE CARDIN (slika E), poimenovan
po vodilnem pariškem modnem kre-
atorju. Likalnik ima zaradi posebnega
cevastega ročaja zelo nevsakdanjo
obliko. Nazivna moč likalnika je 250 W,
vendar je konstruiran tako, da grelna
moč ustreza navadnemu likalniku
z močjo 600 W. Likalnik je opremljen

TIM 5 • januar 199* • 179

ELEKTRIČNI LIKALNIK

A - sodobni parni likalnik, B - grelna plošča likalnika, C - princip delovanja
bimetalnega termostata, D - luksuzni likalnik JURTA, E - potovalni likalnik
PIERRE CARDIN, F - likalnik TITTY, G - ogrevana likalna deska GEMINI,
H - likanje krila leta 1920

SLIKA A: 1 - gumb za spuščanje pare, 2 - gumb za pršenje vode, 3 - vodno
pršilo, 4 - igla, 5 - ventil, 6 - parne šobe, 7 - grelni člen, 8 - parna komora,
9-napravaza razapnenje, 10-termostat, 11 - likalna plošča, 12-voda, 13
- kontrolna lučka, 14 - ročaj, 15 - električna vrvica, 16 - gumb za nastavitev
temperature.

TERMOSTAT

- regularni gumb

bimetal

220 V

grelna

uporovna

spirala

180 • TIM 5 * januar 1992

z vsestranskim adapterjem, tako da ga
lahko uporabljamo pri različnih električ¬
nih napetostih kjerkoli na svetu. To po¬
meni, da lahko deluje pod napetostjo
120 ali 240 V. S termostatom reguliramo
temperaturo grelne plošče postopoma in
ne skokovito. Opisan potovalni likalnik
tehta le 570 gramov.

Likalniki TITTY na sliki F so oblikovani
za posebno zahtevno likanje, na primer
v krojaških delavnicah. Para nastaja
v ploščati posodi, na katero v mirujočem
položaju postavimo likalnik. Iz izparilnika
je para speljana v sam likalnik z vzvod¬
nim regulatorjem količine izbrizgane
pare. Slabost prikazanega likalnika pa
je, da do njega vodita dva dovoda, ki
omejujeta njegovo gibljivost. En dovod je
dokaj gibljiva cev za paro, drugi pa elek-

EKOLOGIJA

trična žica. Marsikateri novejši likalnik
ima tudi gibljiv nastavek za elektrikčno
žico na likalniku, ki ga gospodinja pre¬
mika levo ali desno, odvisno od položaja
likalnika, ter si tako olajša delo oziroma
premikanje likalnika, ker se električna
žica ne zapleta.

Revolucionarno novost med likalniki
predstavlja ogrevana likalna deska GE-
MINI (slika G). Likalnik, ki ga odlagamo
na rob deske, ne potrebuje električne
napajalne vrvice, ker se segreva prav
v odloženem položaju prek kontaktov, ki
so nameščeni na likalni podlagi, hkrati
z likalnikom pa se ogreva tudi nekaj-
plastna likalna deska. Temperaturo na¬
stavljamo z rahlim dotikom tipk na tasta-
turi na robu likalne deske. Čas likanja se
pri z obeh strani ogrevani tkanini skrajša

za polovico, kar je precejšen časovni
prihranek. Tudi cena prvih likalnikov
takšnega tipa ni pretirana, saj se giblje
okoli 400 nemških mark.

Omenimo naj, da je podoben način
ogrevanja možen tudi pri nekaterih da¬
našnjih likalnikih. Likalnik odložimo na
stojalo, kjer se prek kontaktov napaja
z električnim tokom in greje. Pri likanju
nas žica tako sploh ne moti. Ker pa
seveda nimamo pod tkanino ogrevane
likalne deske, se likalnik pogosto pre¬
hitro ohladi, kadar likamo tkanine, kjer je
potrebna višja temperatura. Da bi se
v takšnem primeru izognili prepogo¬
stemu odlaganju likalnika na stojalo, je
možno prek vtičnice nanj priključiti še
žico, tako da lahko z njim likamo kot
z navadnim likalnikom.

Sergej Gabršček

HIŠA BREZ
IZGUB

2. del

V prejšnjem nadaljevanju smo si ogledali, od kod prihaja
energija, ki jo v svojem domu porabljamo, in kako njeno
pridobivanje vpliva na okolje. Videli bomo, kako požrešno
je lahko naše bivališče in kaj lahko storimo, da bo račun
za porabljeno energijo in uničeno okolje nižji.

Najlažje zvrnemo krivdo za onesnaževanje okolja, ki je posle¬
dica pridobivanja energije, na družbe za proizvodnjo te ener¬
gije in veliko industrijo. Te nam lahko popolnoma upravičeno
odgovorijo, da nam dobavljajo le tisto, kar zahtevamo.

V Evropi in Severni Ameriki je individualnim porabnikom na¬
menjenih kar 30 do 45% vse proizvedene energije. Zato
moramo poskrbeti, da bodo naši domovi energetsko učinkovi¬
tejši.

Žal se energetski strategi po vojni niso ukvarjali z varčeva¬
njem z energijo. Na razpolago so bile ogromne množine
cenene energije in cenenega stekla, zato so gradili hiše
s tankimi zidovi, velikimi okni in slabo izoliranimi ali neizolira-
nimi podstrešji. Gradili so hiše, ki so bile pravo nasprotje
tradicionalnih bivališč z debelimi zidovi in primerno velikimi
okni.

Te njihove mojstrovine še vedno drago plačujemo. Polovica
energije, ki pride v staro hišo, gre v izgubo. V taki hiši, ki je
slabo izolirana, tretjina energije uide skozi streho, četrtina
skozi stene, petina skozi pod, desetina pa skozi odprtine. Zato
nima nobenega smisla zmanjševati onesnaževanja v termo-
centralah, saj se polovica energije izgubi.

Na srečo se je v začetku sedemdesetih let pojavil naftni
šok, ki je arhitekte streznil. Stroški, za električno energijo in
ogrevanje so se povečali za nekajkrat, pojavila se je zahteva
po boljši izolaciji in drugačni konstrukciji bivališč. Ljudje so se
zamislili.

Varčevanje z energijo

Tri četrtine doma porabljene energije predstavlja ogrevanje in
hlajenje. Izgube so ogromne, zato so ogromni tudi prihranki, ki
jih dosežemo z izolacijo strehe, zidov in tal, dvojno ali trojno
zasteklitvijo oken in zatesnitvijo rež.

Resnično energetsko učinkovite hiše so še redke, obstajajo
pa njihovi prototipi. Tla, stene in kleti so dobro izolirani,
v večini pa je montiran zaprt sistem prezračevanja in sistem
za recikliranje toplote. Na strehah so postavljeni sončni kolek-
torji, s katerimi ogrevajo sanitarno vodo. Tudi v hladnih zim¬
skih dneh potrebuje taka hiša le minimalno ogrevanje, ki ga
daje majhna peč.

Vse naprave v hiši so prav tako energetsko varčne. Hladil¬
nik in zmrzovalnik sta dobro izolirana, pralni stroj pa porabi le
malo električne energije. Tudi žarnice so energetsko varčne,
tako kot štedilnik z dobro izolirano pečico.

Ogrevanje z električno energijo je najbolj razsipno. Do
naših domov pride v najboljšem primeru 40% goriva, ki je
potrebno za proizvodnjo energije. Drugo se izgubi v procesu
proizvodnje električne energije in prenosu do uporabnika.
V termoelektrarnah proizvajajo paro pri 600°C, doma pa nikoli
ne ogrevamo nad 20°C. Tako torej za ogrevanje domov
uporabljamo električno energijo, proizvedeno pri visoki tem¬
peraturi, z njo pa ogrevamo radiatorje z nizko temperaturo. To
je očitno izjemno neučinkovit način izrabe goriva, vendar se
zadnjih petdeset let skoraj ni spremenil.

Mogoče je varčneje uporabljati ceneno električno energijo
ponoči za ogrevanje termoakumulacijskih peči, vendar tudi to
ni rešitev. To je učinkovito le tam, kjer so obnovljivi viri
energije. Tak primer je Norveška, ki ima ogromne hidroener¬
getske potenciale.

Onesnaženje iz peči in naprav za centralno ogrevanje je
majhno v primerjavi s tistim, ki ga povzročajo toplarne, indu¬
strija in promet. Sistemi, v katerih zgoreva premog, plin ali les
so nizkoenergetski in ponavadi (če uporabljamo čist premog)
ne povzročajo večjega onesnaževanja.

Obnovljivi viri energije

Način razmišljanja, ki smo ga v enem od nadaljevanj že
omenili (da je dobro imeti vsa jajca v eni košari), ne sprejema
obnovljive energije. Med tistimi, ki sledijo tudi principu, so tudi
načrtovalci energetskih sistemov, ki se najraje odločijo za
enega ali dva klasična sistema, ne glede na to, kako nevarno
je to ali kako močno onesnažuje okolje.

Po desetletju intenzivnih raziskav pa se je razvilo kar nekaj
alternativnih energetskih virov, ki ne onesnažujejo okolja in ki
ne uporabljajo dragocenih naravnih virov. Nekatere lahko
uporabljamo sami v svojih domovih, drugi pa so primernejši za
proizvodnjo in distribucijo na širšem območju. Ker vsi obnov¬
ljivi viri temeljijo na energiji sonca je smiselno, da sončno
energijo uporabljamo čim bolj neposredno.

TIM S * januar 1992 * 181

EKOLOGIJA

Energetsko požrešna
hiša

NEUČINKOVIT GRELEC - 4
Star grelec bo zardi slabega
zgorevanja in slabe regulacije
porabil več električne ener¬
gije, kot je potrebno.

NEIZOLIRANE CEVI - 5
Če toplovodne cevi niso izoli¬
rane, oddajajo velike množine
toplote na mestu, kjer je ta ne¬
koristna - pod tla in v praznine
v zidovih, na primer.

SLABO PRILEGAJOČA OKNA
-6

Zaradi vleka lahko izgubimo
15 do 20% toplote. Skozi stara
okna in vrata ves čas odteka
topel zrak.

NEIZOLIRANO PODSTREŠJE
- 7

Najtoplejši zrak je vedno na
podstrehi. Če ta ni izolirana,
se topel zrak izgublja skozi
strešno konstrukcijo.

NEUČINKOVITI RADIATORJI

-8

Sončna energija

Sončna energija je najpreprostejši način za pridobivanje ener¬
gije in najmanj onesnažuje okoje. Tudi princip izkoriščanja te
energije je izjemno preprost. Na potemnjeno površino pada
sončna svetloba. Toplota, ki jo ta absorbira, pa segreva vodo.
Vodo lahko prečrpavamo, preprosteje pa je, če pretok prepu¬
stimo kar težnosti. Vroča voda se dviga, hladna pa spušča na
njeno mesto. Če vse skupaj prekrijemo še s steklenim pokro¬
vom, dobimo toplo gredo. Ker zadržuje toploto, se voda greje
še hitreje. To je vsa umetnost.

V deželah, kjer je mnogo sončnih dni, so taki kolektroji
izjemno učinkoviti. Tam, kjer je več oblačnih ali deževnih dni,
pa so le eden od pomožnih energetskih virov, del večjega
sistema, ki prispeva kar pomemben delež k zmanjšanju stro¬
škov. Hiše pa je mogoče ogrevati tudi s pomočjo pasivnih
solarnih ogrevalnih sistemov. Pri teh sončna energija segreva
plasti zraka med dvema stenama, topel zrak pa nato kroži po
bivališču.

Moč vetra

Mnoge moderne hiše so gra¬
dili energetsko varčno. Obi¬
čajno so tudi dobro izolirane,
čeprav je značilnost starih hiš,
da iz njih kar puhti energija.
Mnogo tega lahko zadržimo
s primerno izolacijo. Varčeva¬
nje z energijo pa pomeni hkrati
tudi zmanjševanje onesnaže¬
vanja.

SEVERNA OKNA - 1
Severna okna ne dobivajo
sončeve toplotne energije,
ampak skoznja toplota uhaja.
V hladnem vremenu so široko
odprta vrata za uhajanje to¬
plote.

ENOJNA ZASTEKLITEV - 2
Čeprav steklo ni posebno do¬
ber prevodnik toplotne ener¬
gije, lahko skozi enojno za¬
stekljena okna uhajajo iz ogre¬
vanih prostorov velike mno¬
žine toplote.

Dolgo je trajalo, da so ponovno »odkrili« veter. Zaradi iz¬
najdbe parnega stroja so mlini na veter zatonili v uporabo.
Ostali so še tam, kjer so bili nepogrešljivi. Lep primer je grški
otok Kreta, kjer šest tisoč mlinov neutrudno prečrpava vodo, ki
služi za namakanje polj. Konstruirali so jih Benečani in to že
okrog leta 1460!

NEIZOLIRANE STENE - 3
Votlaki so boljši toplotni izola¬
torji kot običajni zidaki. Ven¬
dar pa zaradi praznin v takem
zidu lahko pride do kroženja
zraka, s tem pa tudi do odvoda
toplote.

Če radiatorji niso opremljeni
s termostati, se običajno se¬
grevajo veliko bolj, kot bi bilo
potrebno. Velike množine to¬
plote se porabijo tudi za se¬
grevanje sten, ki so za njimi,
ne pa zraka v sobi.

182 • TIM 5 * januar 1992

EKOLOGIJA

Po energetski krizi so se vetrnice ponovno pojavile. Več kot
deset tisoč vetrnic je v ZDA proizvedlo toliko električne ener¬
gije kot ena elektrarna. Znan je pogled na prelaz Altamount,
kjer se vrti nekaj tisoč takih vetrnic. Na področju alterantivnih
virov je najnaprednejša ameriška država Kalifornija. Raču¬
najo, da naj bi do konca stoletja kar petina energije v tej državi
izvirala iz energije vetra. Tako naj bi se tudi za petino zmanj¬
šalo osnesnaževanje okolja. Tudi v Evropi obstajajo take
naprave; predvsem na Danskem, ki je vodilna država na tem
področju. Kako pa je pri nas? Edine vetrnice, ki jih vidimo, so
tiste v rokah otroka ali pa klopotci na vinorodnih področjih.

Morje - neskončen vir energije

Tudi morje skriva v sebi velike množine energije, ki kar kličejo
po izrabi. Če bi bilo mogoče izrabiti le del tega, bi zadostovalo
za vse naše potrebe. Energija morskih valov za sedaj izziva le
izumitelje, ki se trudijo konstruirati učinkovit sistem za izrabo
te primarne moči. Na norveški obali že obstajajo elektrarne, ki
učinkovito delujejo. Tudi v Veliki Britaniji se lotevajo takih
raziskav. Vprašanje, ki se postavlja, pa je: zakaj še nimamo
elektrarn, ki bi delovale na silo morskih valov? Energija,
proizvedena na ta način, bi bila veliko bolj draga kot konvenci¬
onalna. Na drugi strani pa bi bilo zaradi takega načina pridobi¬
vanja električne energije veliko manj kislega dežja in jedrskih
odpadkov. Ljudi, ki o tem odločajo, zanimajo le trenutni stroški
in zaslužki. Zato za njih ni o tem problemu nobene debate.

Energetske potrebe prihodnosti

Energetske problematike s stališča izrabe različnih, predvsem
lokalnih virov, so se lotili le v eni državi - na Švedskem.
Odločili so se, da bodo zmanjšali onesnaževanje, zmanjšali
svojo odvisnost od uvožene nafte in zaprli jedrske elektrarne.

Ker so bili dežela, ki je uvažala največ nafte na glavo
prebivalca, so se odločili, da bodo prešli na druge energetske
vire. Spremenili so način izrabe in proizvodnje električne
energije. Večino energije pridobijo v hidroelektrarnah. Prebi¬
valci nasprotujejo nadaljnjemu povečevanju števila le-teh, ker
ima to za okolje negativen učinek. Zato se odločajo za varče¬
vanje. Tudi fosilna goriva uporabljajo veliko varčneje.

Glavni način je upraba kombiniranih toplarn in termoelek¬
trarn. Odpadno toploto, ki nastane pri hlajenju termoelek¬
trarne, uporabljajo za ogrevanje. Prav tako naj bi v javno
toplovodno omrežje prišla odpadna toplota tovarn in sežigal-
nih napav.

Poleg tega uporabljajo Švedi tudi sonsčno energijo, sadijo
hitro rastoča drevesa, ki jih nato sekajo in uporabljajo za
kurjavo, ter druge načine. Mnoge stvari so prepuščene lokal¬
nim oblastem, kar omogoča veliko prilagodljivost. Mnoge dr¬
žave bi se od Švedov lahko marsičesa naučile.

Sprejeti bomo morali dejstvo, da je »čista« energija malo
dražja in da moramo z energijo ravnati varčneje. Ne moremo
si več privoščiti, da bi ogrevali zunanji zrak, da bi z dimom iz
tovarniških dimnikov zastrupljali sebe in okolico.

4

SONČNI PANELI - 1
Ti dajejo toploto, ki jo lahko
uporabimo v sistemu ogreva¬
nja. Poleti tako ne potrebu¬
jemo nobenega drugega na¬
čina za ogrevanje vode.

Hiša, ki jo ogreva sonce

Sedaj ogrevamo s sončno energijo le maj¬
hen del hiše, približno eno desettisočinko
tistega, kar ogrevamo z nafto. Kljub temu
pa jo je mogoče marsikje uporabiti. Na
sliki vidimo nekaj načinov, kako bi lahko to
energijo učinkovito izkoristili tudi na več¬
jih geografskih širinah.

JUŽNA OKNA - 2
Velika, dvojno zastekljena
okna, ki gledajo na jug, zaja¬
mejo velik del sončne energije

TOPLOTNI ZID - 3
V njem se ogreva zrak, ki nato
kroži po hiši. Posebno učinko¬
vit je pozimi, ko padajo sončni
žarki pod majhnim kotom.

IZOLACIJA - 4

TIMOVA FANTASTIKA

Vsa hiša je dobro izolirana, postavljena pa DennisR Caro

je tako, da je zaščitena pred najbolj pogo- p rev edefžiga Leskovšek

stimi vetrovi.

SEVERNA OKNA-5

Ta so majhna, le toliko velika, da prepuš¬
čajo svetlobo, preprečujejo pa preveliko
uhajanje toplote.

STARŠEVSTVO

TOPLOTNA ČRPALKA - 6

Ta črpa topel zrak, ki se nabira v gornjih
delih hiše, nazaj v pritličje, kjer je najbolj
potreben.

VETROLOV - 7

Podnevi toplota, ki se ujame v vetrolovu,
kroži po hiši. Ponoči je vetrolov zaprt.

Macelreath je sedel s prekrižanimi no¬
gami na stolu z visokim naslonjalom.
Stoli z visokimi naslonjali so bili to leto
v modi. Načrtovano neudobje.

Čakalnica je bila skromno opremljena.
Tudi to je bilo moderno. Stene so bile
obite z lesom, vendar je na njih visela

ena sama slika  v ozkem lesenem ok¬
virju. Riževo polje na Kitajskem. Obrazi
delavcev so bili zakriti.

Macelreath je premišljeval, da bi se
lahko reklo, da je v nekem smislu v modi
celo Kitajska, če bi le človek izpeljal do¬
volj analogij. Prenaseljenost in lakota sta

TIM S • januar 199Z • 183

bila stereotipa, ki nista imela več nobene
prave osnove, kljub temu pa so s čustvi,
ki sta jih izražala, nenehno posiljevali
Američane.

Macelreath je bil praktičen možak.
Imel je občutek, da pozna življenje tako,
kot je. Tam, kjer je lahko vplival na tok
dogodkov, je to tudi storil. Kjer tega ni
mogel napraviti, se je prepustil usodi.

Njegova žena Marissa, ki je bila
v zdravniški ordinaciji, je bila drugačna.
Bila je noseča.

Medtem ko je Macelreath čakat, bi
lahko prebiral revije, v katerih so bili
natisnjeni članki, ki so poudarjali uradne
poglede. Čustvena logika, polna pred¬
sodkov in pristranska statistika. Macelre¬
ath ni čutil nikakršne potrebe po prepri¬
čevanju ali pomirjevanju.

Starševstvo ni bilo priljubljeno. Več je
bilo ljudi, večja je bila potreba po dobri¬
nah in storitvah, za to pa je bilo treba
plačati višjo ceno. V visoko razviti, po¬
rabniško usmerjeni družbi je prenaselje¬
nost vodila k inflaciji. Macelreath pa je bil
kar zadovoljen z gmotnim položajem,
kakršnega si je ustvaril.

TIMOVI OGLASI

Njegova žena Marissa. Bila sta poro¬
čena eno samo leto, tokrat pa je bilo
prvič, da seje zavedel, da ne ve, kako se
natanko počuti. Mar se ženska res spre¬
meni, ko v njej raste novo življenje, ali pa
je to le še en stereotip, kakršne podpira
vlada?

Marissa je bila v srednji šoli zagovor¬
nica svobodnega mišljenja. Njena dejav¬
nost je seveda nekoliko splahnela, še
vedno pa ni prenesla tega, da bi ji kdo
govoril, kaj mora storiti.

Mar je mogoče, da si želi otroka ? To ni
bilo nekaj, o čemer bi se z njo pogovar¬
jal, celo potem ne, ko je že vedela, da je
noseča in... Macelreath se je nasmeh¬
nil. Ni se zavedal, da ga tako dobro
pozna. Seveda se o tem nista nikoli po¬
govarjala, saj je vedela, da je prilagodljiv
- prav tako kot je vedela, da bi bil nespo¬
soben sprejeti kakršno koli odločitev.

Macelreath bi lahko leta našteval ra¬
zloge za in proti. Zdaj pa se mora spri¬
jazniti samo z eno stvarnostjo. Postal bo
oče.

Niz spominov je preletel njegovo pod¬
zavest: Marissa, ko je v parku opazovala

otroke pri igri; posebna televizijska od¬
daja o mladih tabornikih  v Indiji; izraz na
njenem licu, ko je na materinem pod¬
strešju premetavala stare otroške oble¬
kice.

Ne bo lahko. Izpolniti bo treba številne
obrazce, opraviti celo vrsto psiholoških
testov, sledil bo odvzem kvalifikacije tri¬
letne stabilnosti zakonskega stanu.

Ali je Marissa vedela za to? Odvzemi
kvalifikacije javnosti niso bili ravno znani.

Morala je vedeti. Niti najmanj ni bila
zaskrbljena zaradi pregleda in ni bilo
videti, kot da bi bila nosečnost naključna.

Vrata zdravniške ordinacije so se od¬
prla. Med njimi je stala Marissa, za njo
pa je bila bolniška sestra, ki je držala
roko na ramenu njegove žene.

»Charley?«

Macelreath je vstal in planila mu je
v objem. Nekaj je bilo narobe. Očitno ni
vedela o odvzemu kvalifikacije; moralo
je biti to ali pa...

»Oh, Charley. Prisilili naju bodo, da
bova otroka obdržala.«

PANTERSOFT vam ponuja ve¬
liko število uporabnih progra¬
mov za ATARI ST.

Mario Patekar
Slekovčeva 7
62250 Ptuj
Tel.: (062) 776-497

ZA VAŠO ŽELEZNICO (H-si-
stem) prodam: lokomotivo

(320 SLT), vagone (120 SLT)
ter tirnice (10 SLT). Naročila
sprejmem in dobavljam po po¬
šti.

Domen Mujdrica
Škrjančeva 9 a
61235 Radomlje

TIMOVCI! Prodam igre za C-
64. Še danes naročite brezpla¬
čen katalog; ne bo vam žal.
Kaseta s kompletom samo 50
SLT.

Alen Oblak
Ob progi 5
66310 Izola
Tel.: (066) 62-434

PRODAM VVALKIE-TALKIE
z dometom 1 km (2 kosa), cena
50 DEM.

Branko Jeseničnik
Brezen 65
63205 Vitanje

AMSTRAD/SCHNEIDER CPC
664, 664, 6128. Najnovejši pro¬
grami in igre na kaseti ter 3"

5.25" disketi. Velika izbira te¬
matskih kompletov: arkadni,
risani, akcijsko-vojni 1-2,
borilni, nogomet, avto-moto
1-2, super 1-2, šport 1-3, lete¬
nje, text, hydro. Na zalogi tudi
kabli za povezavo CPC 6128
s kasetnikom ter za povezavo
CPC-ja s tiskalnikom in barv¬
nim televizorjem. Brezplačen
katalog.
lzysoftware
Moše Pijade 46,

62000 Maribor,
tel.: (062) 38-540.

PRODAM Spectrum ZX + 48K

brez dodatne opreme za 80

DEM v tolarski protivrednosti.

Gašper Čarman

Sora 5 b

61215 Medvode

tel.: (061) 714-169

PRODAM načrt in ves material
za gradnjo modela ladje BRA-
CERA. Cena po dogovoru.
Anže j

Tel.: (062) 675-506

PRODAM GRAUPNER DV-na-
pravo MC-16, računalniško
PPM/PCM, 16 kanalov s servo-
motorjem, novo DV-napravo
ROBBE COMPACT, TAMYA
OFF DOAD avto z akumula¬
torji, star 2 meseca, in jadral¬
no letalo GRAUPNER (190cm).
Toni Gostinčar
Kašeljska cesta 96
61260 Ljubljana-Polje
Tel.: (061) 482-889

MKA STUDIO vam nudi najza-
bavnejšo vrsto rap, rock,
punk, heavy... glasbe. Cene
so nizke, kvaliteta visoka! Po¬
kličite in naročite!

Matjaž Šarkanj
tel. (066) 36-731

ZELO UGODNO prodam
AMIGO 500. Prodam tudi digi-
talizator za sliko Diamond Pro
za 200 DEM.

Sašo Seme
Cesta v Bevče 13
63320 Velenje
tel. (063) 855-208

RRODAM DV-napravo Robbe
Futaba F-14, servomotor fu-
taba FP-S 148 in akumulatorje
Panasonic.

Sašo Seme
Cesta v Bevče 13
63320 Velenje
tel. (063) 855-208

A.M.A SOFT vam nudi najno¬
vejše programe za AMSTRAD
SCHNEIDER CPC 464. Igre iz
avtomata! Pokličite in naro¬
čite!

Matjaž Šarkanj
tel. (066) 36-731

KUPIM DV-napravo Graupner
4014, 7/14-kanalno, sprejem¬
nik, akumulatorja. Cena naj ne
presega 12.000 SLT.

Tadej

Ob suhi 3/a

62390 Ravne na Koroškem
Tel.: (0602) 23-017

OBČASNO kupim večjo koli¬
čino elektronskih elementov,
zato prosim za čim več katalo¬
gov.

Željko Bašič
Hrušica 53
64270 Jesenice

POZOR! Izdelujem vse s po¬
dročja zabavne in uporabne
elektronike. Napišite željo; iz¬
delam prototip z vsemi načrti
- nizke cene, izdelava hitra.
Roman Kelhar
Metoda Mikuža 10
tel. (061) 348-433

Lastniki Commodorejev, po¬
zor!

GOLDLINE Vam nudi najno¬
vejše igre in programe na ka¬
setah po najugodnejših cenah
v Sloveniji. Lahko jih naročate
po kompletih ali posamezno.
SOFTI imajo pri nakupu po¬
pust. Decembra v prodaji tudi
originali. Zahtevajte brezpla¬
čen katalog!

Pokličite (061) 866-179, ali pa
pišite na naslov:
GOLDLINE-SOFTVVARE
Žimarica 70/a
61217 Sodražica.

Rešitev nagradne slikovne kri¬
žanke iz decembrske številke:
higrometer, eritrociti, Sora,
Ika, ras, Oto, Una, lama, so¬
drga, vinil, EK, jo, jen, No,
dama, hudir, ara, podaja, si¬
dro, alka, ki, Nil, kan, stok, Isa,
Art, meta, strn, DE, Olav, Ti,
elan, KE, ab, liana, V, Šramel,
Apatinka, Iso, arest, stik.
Rešitev nagradne slikovne kri¬
žanke prefotokopirajte ali pre¬
pišite na dopisnico (ne trgajte
revije!) ter najkasneje do 30.
januarja pošljite na naslov
Tehniška založba Slovenije,
Lepi pot 6, 61111 Ljubljana (s
pripisom »Timova križanka«).
Trije izžrebani reševalci bodo
po pošti prejeli lepe knjižne
nagrade.

Po eno knjigo naše založbe za
pravilno rešitev nagradne sli¬
kovne križanke iz decembrske
številke prejmejo:

Vojko Gradišar
Linhartova 17
61113 Ljubljana
D. Uraban Lestan
Jamnikarjeva 6
61000 Ljubljana
Neva Zupanc
Planina 43a

63225 Planina pri Sevnici

184 * TIM S * januar 1992

NAGRADNA SLIKOVNA KRIŽANKA

Zmaga nad snovjo

Iskra

orodje za domiselne roke

Če želite o električnem orodju Iskra več podatkov, mm pišite na naslov: Iskra, industrija za električna orodja,
Prodaja, Savska Loka 2,64001 Kranj, tel.: 064 221 315 ali na Iskrini predstavništvi:

61000 Ljubljana, Kotnikova 6, tel: 061 112 322
62000 Maribor, Partizanska 11, tel.: 062 20 251

164 * TIM S * Januar 199* TIM 5 * Januar 1992 * 16$

t-v/ i L/rvL-ur\

TIM S * Januar 1992 * 161

Ul • TIM S • Januar 199Z

TIM s • Januar 1991 • 163