Vlado Nartnik
UDK 808.63-313 : 886.3-97»08« : 398.2(=863)
DA TA TRI IMENA EDIN BOG
Raba besede imena v pomenu osebe v III. brižinskem besedilu se zanimivo navezuje na refren v ljudski legendi o velikanu Krištofu. Refren se nanaša na velikanovo iskanje službe pri treh bitjih, ki s svojim zaporedjem ustrezajo Stribogu, Svetovitu in Dajbogu starih Slovanov. Zloženka Daj-bog se je bila razzložila v ime za edinega pravega dajajočega Boga nekako v času pokristjanjenja Slovencev, ki ga ravno odseva nenavadna raba besede imena.
The use of the word imena {names) meaning osebe (persons) in the 3rd Freising fragment is in an interesting way related to the refrain in a popular legend about the giant Christopher. The refrain depicts the giant's search for a post with three people who can, according to the sequence of their appearance, be related to Stribog, Sveto-vit and Dajbog from Ancient Slav tradition. The compound Daj-bog (Give-god) was in the period of Christianization of Slovenes broken into its constituent parts and started signifying the only real giving God, which is also reflected in the unusual use of the word imena (names).
Zdi naslov tega sestavka je vzet 1. odvisnik 2. povedi 111. brižinskega besedila, ki je nenavaden tako slovniško kakor slovarsko. Slovniško je nenavaden v tem, da mu manjka vezni glagol sunt, ki se sicer nahaja v 3. povedi II. brižinskega besedila:1
i paki, bratrija, pomenem se,
da i sinove božji narečem se;
potomu ostanem sih mrzkih del,
eže sunt dela sotonina:
eže trebo tvorim,
bratra oklevetam,
eže tatva, eže razboj,
eže piti ugojenije,
eže roti, kojiže jih ne pasem,
nu je prestopam, eže nenavist;
ničže teh del mrže ne pred božjima očima.
42
Jezikoslovni zapiski 1991
Morda manjka navedena množinska oblika veznega glagola, odsevajoča mno-žinsko podmetno zvezo ta tri imena, zato, ker ji nasprotuje prilastek edin v privezku edin Bog. Dozdevno metonimična raba besede imena v pomenu osebe2 v množinski podmetni zvezi pa je podobna metonimični rabi besede jazyk v pomenu narod3 na primer v naslovu in na začetku 2. poglavja staročeške Kronike tako imenovanega Dalimila, nastale 300 let po tem, ko so bila zapisana Brižinska besedila. Naslovu O pocâtcë jazyka ceského namreč neposredno sledi naslednji začetek 2. poglavja Kronike:4
V srbskem jazyku jest zerne,
jiež Charvâty jest jmè. Na sprva nemetonimično rabo besede imena pa kaže spet to, da se med satanovimi deli, naštetimi za navedeno množinsko obliko veznega glagola, na prvem mestu imenuje v času nastanka Brižinskih besedil verjetno še zelo živo maliko-vanje (eže trebo tvorim).5 Navezovanje na nekdanje malike daje slutiti tudi cela 2. poved III. brižinskega besedila, ki se glasi takole:
Tože verujo v Bog vsemogoči
i v jega Sin in v Sveti Duh,
da ta tri imena edin Bog,
Gospod sveti,
iže stvori nebo i zemljo. Sklepni stavek te povedi se podobno navezujoč nato razširja tudi v naslednjem odlomku iz Božične pesmi, ki jo je zapisal Alasia da Sommaripa 600 let po tem, ko so bila zapisana Brižinska besedila:6
Spoznal ga je oslič, volek,
Da je to Dete pravi Bog,
Kir je stvar il zemljo, nebo,
Kerščeniku dal dušo, telo. V odlomku se edninska oblika veznega glagola je, odsevajoča edninsko podmetno zvezo to Dete, ohranja, ker ji prilastek pravi v privezku pravi Bog tokrat ne nasprotuje. Variiranje prilastkov edin in pravi pa se nadalje navezuje še na refren v ljudski legendi Ober si gre službe iskat, ki se po zapisu Antona Breznika, 900 let mlajšem kakor zapisi Brižinskih besedil, glasi takole:7
»iVo, kam pa gredeš, Krištof ti,
K si silno velik in močan?«
»Jaz si pa grem službe iskat
K temu gospod mogočnemu,
Ki je stvaril nebo, zemljo,
Človek je dal dušo, telo.«
V. Nartnik: Da ta tri imena edin Bog
43
Refren se nanaša na Krištofovo iskanje službe pri starem možicu, samem hudiču na belem konju in mladem Jezusu, to iskanje pa kaže še na drugačno izbiranje pravega gospoda, ko z obrnjenim prilastkovnim zaporedjem star - bel -mlad pač namiguje na predkrščansko češčenje lune v obliki zaporedja prihodov jesenskega zadnjega krajca, zimskega belega ščipa ter pomladnega prvega krajca nad isto ozvezdje na nebu, namreč nad ozvezdje Oriona, ki si pomladni prvi krajec kakor zadene štuporamo, da bi ga prenesel čez morje. Legenda Ober si gre službe iskat je skratka legenda jeseni, zime in pomladi, ko sonce potuje od Device do Rib, ustrezno pa si nad ozvezdjem Oriona kot nekdanjim Velesom8 sledijo zadnji krajec kot Stribog, beli ščip kot Svetovit in prvi krajec kot Svarožič oziroma Dajbog tako,9 da se božičnemu soncu v osrednjem Kozorogu kot nekdanjem Svarogu ravno protistavlja beli srednji Svetovit. In Velesovo telo se skoz vso legendo pravzaprav še enači z zemljo podobno kakor duša z nebom,10 medtem ko sklepna potonitev v krst že spominja tudi na potonitev obrske moči pri obleganju Carigrada leta 626." Krst kot metonimija pokristjanjenja je pri tem v tesni zvezi z oblikovanjem slovanskega imena za edinega oziroma pravega Boga ob Stribogu, Svetovitu in Dajbogu. Sama zloženka Daj-bog sicer še kaže na besedo bog kot sinonim za srečo glede na pomensko bližnji tvorjenki u-bog in bogat12 ter zvezo tipa:13
Se bog, da je prišel
Ob tvorjenkah Stri-bog in Svar-og - kot protistavi Svetovitu - pa se je zloženka Daj-bog skladno z motiviko legende Ober si gre službe iskat nato razzloži-la v ime za edinega pravega dajajočega Boga" nekako v času pokristjanjenja Slovencev. Ker so se Stribog, Svetovit in Dajbog pravzaprav nanašali na eno in isto nebesno svetilo, jih je toliko lažje zamenjal troedini Bog z nekoliko drugačnim zaporedjem svojih oseb glede na to, da Bogu Sinu kot drugi božji osebi15 ustreza šele tretja oseba, ki nanjo naleti ober Krištof v legendi. Odsev tega razvoja je tudi naslednja varianta že navedene zveze:16
Hvala Boga, da je šel
Obe varianti pri tem druži opustitev veznega glagola v izrekih,17 ki so blizu medmetov.
OPOMBE
1 V.  Nartnik: Povedna členitev II.  brižinskega besedila, v: Razprave II. razreda SAZU XIII, Ljubljana 1990, 277.
2 I. Grafenauer: Literarnozgodovinski spisi, Ljubljana 1980, 279 in 313.
44
Jezikoslovni zapiski 1991
3 N. Molnâr: The calques of Greek origin in the most ancient Old Slavic gospel texts, Budapest 1985, 290 in 291.
4 Nejstarši češka rymovanâ kronika tak fečenčho Dalimila, Praha 1985, 20 in 322.
5 Freisinger   Denkmäler.  Brižinski spomeniki.  Monumenta Frisingensia, München 1968, 100 in 101.
6 Slovenska zvrstna besedila. Uredil J. Toporišič, Ljubljana 1981, 452.
7 Slovenske ljudske pesmi II. Uredili Z. Kumer - M. Matičetov - V. Vodušek, Ljubljana 1981, 405 in 406.
8 A. E. Suprun: Vvedenie v slavjanskuju filologiju, Minsk 1989, 248.
9 J. Navratil: Slovenske narodopisne vraže in prazne vere, Letopis Matice Slovenske za leto 1892, 173 in 167.
10 R. Cavendish - T. O. Ling: Mitologija. Ilustrirana enciklopedija, Ljubljana 1988, 180.
11 B. Grafenauer: Zgodovina slovenskega naroda I, Ljubljana 1978, 350.
12 F. Bezlaj: Etimološki slovar slovenskega jezika I, Ljubljana 1977, 30.
13 Slovar slovenskega knjižnega jezika I, Ljubljana 1970, 160.
14 I. Grafenauer: Bog-daritelj, praslovansko najvišje bitje, v slovenskih kosmoloških bajkah, Bogoslovni vestnik XXIV (1944), 62 in 66.
15 V. Grmič: Mali teološki slovar, Celje 1973, 20 in 115.
16 Slovensko-nemški slovar I. Uredil M. Pleteršnik, Ljubljana 1894, 39.
17 È. Benvenist: Obščaja lingvistika, Moskva 1974, 179 in 180.
Zusam menfassung DASS DIESE DREI NAMEN - EIN GOTT
Der Nebensatz Da ta tri imena - edin Bog {Daß diese drei Namen - ein Gott), der aus dem III. Freisinger Denkmal als Titel des Aufsatzes genommen wurde, ist sowohl grammatikalisch als auch lexikalisch ungewöhnlich. Grammatikalisch ungewöhnlich dadurch, weil das Verb sunt fehlt, lexikalisch ist der scheinbar metonymische Gebrauch des Wortes imena {Namen) in der Bedeutung von osebe {Personen) interessant. Auf den anfangs nichtmetonymischen Gebrauch des Wortes weist der ganze Satz hin, der den erwähnten Nebensatz enthält, und der interessanterweise besonders an den Refrain in der Volkslegende von dem Riesen Christopherus anknüpft. Der Refrain bezieht sich auf die Suche des Riesen nach Arbeit bei dem alten Mann, dem Teufel selber auf dem weißen Pferd und dem jungen Jesus; diese Suche ist erklärbar
V. Nartnik: Da ta tri imena edin Bog
45
als Widerschein der vorchristlichen Verehrung der Mondwechsel über demselben Gestirn des Orions, und zwar der letzten Mondsichel als Stribog, des weißen \follmonds als Svetovit und des ersten Mondviertels als Svarožič beziehungsweise als Dajbog. Dabei weist das Kompositum Daj-bog selber noch auf das Wort bog als Synonym für sreča (Glück) hinsichtlich der bedeutungsmäßig näheren Wortbildung u-bog (arm) und bog-at (reich) hin. Bei den Wortbildungen Stri-bog und Svar-og -als Gegensatz zu Svetovit - wurde das Kompositum Daj-bog später, ungefähr in der Zeit der Christianisierung der Slowenen, zerlegt in den Namen für den einen wahrhaftigen gebenden Gott (dajajoči Bog). Da sich eigentlich auch Stribog und Dajbog auf ein und denselben Himmelskörper bezogen haben, hat diese desto leichter der troedini Bog (der dreieinige Gott) in etwas veränderter Reihenfolge der Personen ersetzt, indem dem Gott Sohn als zweite Person Gottes erst die dritte Person entspricht, die der Riese in der Legende trifft.