Naša deželna uprava. (Govor č. g. poslanca Žičkarja v deželnem zboru.) Oglasil sem se k besedi pri razpravi o deželni upravi, da označim tukaj povsem upravičene želje slovenskega ljudstva. Za naše slovenske občinske zastope je kaj grenko, da ne dobe nikdar od dež. uprave štajerske, ki bi naj popolnoma jednako in nepristransko skrbela za obe v tej deželi bivajoči narodnosti, njim umljivih dopisov in rešitev. (Posl. Porcher: »Učijo se naj nemški.* Klici: «Oho!») Glovek bi vendar menil, da je samo ob sebi umljivo, da se odgovori na slovenske vloge slovenski, na nemške pa nemški, a ravno to pa se pri slovenskih vlogah ne zgodi nikdar. Tudi slovenskim občinam dopošilja dež. odbor le nemške rešitve. Znano vara je, da je od 1,200.000 prebivalcev Štajerske okoli ena tretjina, t. \. čez 400.000 slovenska, ki so tedaj tudi deželni otroci. Toda ž njimi se ne ravna kot deželnimi otroci, temveč kot pastorki. (Veselost.) V dno duše me je zabolelo, ko dobim pred nekimi leti v roko nek dopis, (Posl. Walz: «Ki je bil nemški,») v katerem grozi deželni odbor nekemu popolnoma slovenskemu županu — ga lahko imenujem — s kaznijo od 100 gld. (Klici: «Imenujte ga!») ime mi je znano, bil je to župan občine Ljubnica, če ne odgovori v desetih dneh na nemški dopis deželnemu odboru. (Posl. Forcher: «Prav je bilo!>) Podpisal je tisti dopis deželni glavar Wurmbrand. Upam, da se sedaj kaj tako ne- zaslišanega in prisilnega za Slovence ne bo nikakor več pripetilo. V kolike zadrege pridejo pri takem ravnahju slovenski župani! Ne umejo nemških dopisov (Posl. Fiirst: «Ker nočejoU), morejo tedai okoli romati in povpraševati nemške pismouke (Posl. dr. Dečko : «In farizeje!*), kaj neki pomeni neumljiva stvar. Ubogi možje se morajo zanašati na to, kar se jim raztolmači, (Klici: «Ubožci!») in podpiSejo potem akte, a nikakor niso prepričani, da bi bil to pravi odgovor na dopis deželnega odbora. Morda bi mi kdo oporekal, da zahteva jednakomernost v knjigo- in poslovodstvu deželne uprave, da se samo v iednem, v nemškem jeziku posluje pri deželni upravi. Pripoznam, da }e vsekako bolj zložno, če se samo nemški posluje. Toda ni ljudstvo tukaj radi uradnikov, nego uradniki zavoljo ljudstva. (Posl. Vošnjak: «Tako je!») Če je tedaj tretjina deželnega prebivalstva slovenska, bi bilo vendar povsem samo ob sebi umljivo, da se za to tretjino posluje slovenski. Na Kranjskem je poleg 400.000 Slovencev okoli 20.000 Nemeev. Mislim, da bi bilo tudi prijetneje za kranjski deželni odbor, če bi pri velikanski slovenski večini z občinami le slovenski posloval. Toda tega ne stori, nobena nemška kranjska občina se ne more o tem pritoževati; z Nemci se nemški, s Slovenci pa slovenski posluje. Kakšen krik bi pač nastal ne le v Avstriji, temveč tudi preko njenih črnožoltih mej, če bi se drznil kranjski deželni odbor nemškim občinam slovenski dopisovati! In vendar bi bilo to bolj upravičeno, kakor da štajerski deželni odbor slov. občinam nemški dopisuje. Kaj pa je nasledak takšnega ravnanja vis. dež. odbora? Noben drug, nego da odbor slovensko prebivalstvo vedno bolj draži in ga peha od sebe; noben drug, nego da vedno glasneje zveni klie: «Gradec je za Slovence le mačeha!* Ko je bila uradna statistika glede ljudskega štetja 1. 1890 sestavljena, ponemčila so se v njej vsa krajevna imena Spodnje Štajerske. Kolika ironija! Vi se pritožujete, — gospodje, in sicer po pravici, kako dandanes Vašo narodnost Ogri pomadžarujejo. Tudi mi ložimo, kolika nečuvena sila se tam i našim rodnim bratom dela. Toda Vi, častiti gospodje bi morali prav lepo tiho biti. Kajti to, kar Madzari sedaj doma delajo, delate Vi že desetletja na Štajerskem. Ali morda to ni nezaslišano, da so zapisana na postajah na celi progi lokalne, slavno znane železnice Poljčane-Konjice, o kateri smo danes dopoldne obravnavali, samo nemška imena, ki jih niti domačini ne umejo ? Gospoda moja! Kdo pa pozna Plankenstein, kdo Gattersdorf itd.? Ljudstvo ve samo za Zbelovo in Dražnjaves, toda ta slovenska imena niso nikjer zapisana, tudi sprevodnik jih ne sme klicati. Kako, ali rabijo to železnico samo Nemci? Ali ni tudi zidana za Slovence, ali plačujejo morda letni primanjkljai samo Nemci ? Dobro tedaj! Ako hočejo Nemci sami plačevati letni primanjkljaj od kakih 10.000 gld. pri tej železnicl, podarimo jim jo z veseljem. (Posl. dr. Portugal: «Hvala lepa!» Veselost.) Povedalo se mi je, da so ravno tiste razmere gledč postajnih imen kakor pri tej izvrstni železnici Poljčane-Konjice, tudi pri šaleški Celje-Velenje. In kolika razžalitev za slovensko ljudstvo je, da se na deželni šoli za sadje in vinorejo v Mariboru Slovenci poučujejo le v nemškem jeziku. (Stallner: «Boga naj zahvalijo!») Pri tej priliki si dovoljujem, na Njeg. ekscel. g. cesarskega namestnika enako se pritožiti, kakor sem se na vis. dež. odbor. Ze pred leti se je ravno tukaj od vladne strani dalo zagotovilo, da bodo politična oblastva dopisovala slovenskim strankam in slovenskim občinam tudi v slovenskem jeziku. To se pa žalibog do danes ni popolnoma zvršilo. Imam v rokah dopise na čisto slov. občine iz najnovejših časov, v dokaz, da še vedno ne poznajo politična oblastva, ali vsaj nekateri njeni organi, tako mnogokrat imenovanega § 19 drž. temeljne postave. Velezanimivo je, kako je c. kr. okrajno glavarstvo v Celju odločilo z dne 15. nov. 1897, št. 46.934 v nekem dopisu na občino Paka. Okr. glavarstvo zapove, naj občine za to skrbijo, da bodo takoj razumele dopise, pisane v katerem si bodi deželnem jeziku, in da moraja strankam v istem jeziku dopise reševati, v katerem so bili doposlani. Ta odlok mora gotovo tudi veljavo imeti za občine, v katerih se je dosedaj le nemški poslovalo. In ker se Gornja Štajerska nikakor ni izvzela (Posl. Forcher: «0, hvala lepa!»), sledi, da se tudi tam raorajo slovenski dopisi razumeti in se v jeziku dopošiljatve reševati. (Veselost.) Izjema se ni storila. Vsekako je pa to-le čudno: Občina Ljubnica je doposlala 24. nov. 1897 slovenski dopis na celjsko okr. glavarstvo, a sprejela 28. dec. 1898, št. 54.279 nemški odgovor. Glejte čudež! Ravno ta c. kr. oblast je odločila, da so slov. občine zavezane, nemške dopise nemški reševati, a samo c. kr. glavarstvo pa, ki bi vendar moralo občinam z dobrirn vzgledom pot kazati, pa si domišliuje, kakor ta slučaj kaže, da ga ne veže ta odredba. Kakor je Vam, mnogočastiti gospodje, ljub Vaš materin jezik, tako ljub je tudi slovenski slovenskim prebivalcem. Kakor se Vi pritožujete, da se Vaša narodnost na Ogrskem pomadžaruje, tako tudi mi obžalujemo kaj taeega. Nikdar in nikoli ne bo v Avstriji miru, dokler se ne vrne k temeljni resnici krščanske pravičnosti. Vse narodnosti se morajo pripoznati jednakovredne. Zakaj pa? Ker so v istini jednakovredne. Vprašam dalje: Kdo mi pa jamči, da ostanejo naše človeške in narodne pravice neoskrunjene ? Ne čudite se mojemu odgovoru! Vera, le samo v e r a varuje podložne, da se jim ne dela nasilstvo, le ona jamči nedotakljive pravice človeštva. Te pravice človeštva, na katere se i rai Slovenci sklicujemo, izhajajo iz bistvene jednakosti vseh ljudij, iz skupnega odrešenja in iz skupnega smotra vseh ljudij. Le vera proizvaja zlato vez, ki veže vsa ljudstva, vse narode, vez Ijubezni. Priporočujem in želim tedaj, naj vis. dež. uprava in vis. c. kr. vlada iz svojega vzvišenega stališča jednako dobrohotno skrbita za obe narodnosti lepe zelene Štajerske. (Živahna pohvala pri Slovencih.)