PISATELJ DOMOVINE IN TUJINE Simpozij o dr. Tinetu Simpozij o dr. Tinetu Debeljaku v Škofji Loki je simbolično začel pisateljev sin, in sicer z referatom o očetu in Škofji Loki. Tine Debeljak ml. je povedal, kako je bil njegov oče navezan na rojstni kraj, saj Loke ni poza bil, čeprav je še kot mlad fant odšel iz nje v šole, nadalje v službo in nato tudi kot begunec na drug kontinent. Žal, Škofja Loka in Ljub ljana po vojni uradno nista ravno prijazno gledali nanj, seveda pa so se kljub vsem pre povedim našli pokončni ljudje in prijatelji, ki njegovega imena in dela niso pozabili. Nje govo navezanost na rojstni kraj so najgloblje označili trije dogodki. Že leta 1936 je pripra vil, priredil in postavil prosvetni oder za staro loško znamenitost: velikonočni pasijon očeta Romualda. Nekako v isto obdobje spada tudi njegovo važno delo zbornik Škofja Loka in njen okraj, kjer je bil med glavnimi sodelavci, tretja stvar pa je v tem, da je bil med pobud niki in ustanovitelji Muzejskega društva, iz katerega je zrasel sedanji bogati muzej. Profesor France Planina, edini preživeli član »podnunskega ceha« in soustanovitelj Muzejskega društva, se zaradi bolezni žal ni mogel udeležiti simpozija, vendar je zboroval- cem poslal zanimivo pismo, v katerem je po dal nekaj osebnih pogledov na prijatelja, ki je moral po vojni emigrirati v Argentino, povratek v demokratično domovino pa mu ni bil usojen. Profesor Planina je bil namreč njegov najstarejši in najzgodnejši prijatelj. Spominja se, da je Debeljak že med šolanjem spoznal, da je za šolanega Slovenca najpo membnejše delo pisateljevanje. Že kot tretje- šolec (med prvo svetovno vojno leta 1917) je tako Planini v spominsko knjigo napisal dve in pol strani dolg spis o grozotah vojne in o potrebi miru. V tem spisu so najpogostejše besede kri, solze in mir. (Priobčamo faksimile iz spominske knjige, str. 191, ss.). Komaj štirinajstletni Tine Debeljak je že čutil grozote vojne, ki je prinesla gorje v 1 Debeljaku v Škofji Loki mirno dušo, ne da bi slutil, kako bo tudi sam precej let kasneje postal vojna žrtev. Tine Debeljak je postal ena najvidnejših kulturnih osebnosti v Sloveniji, s svojim vse stranskim kulturnim delom pa je še posebej zaznamoval predvojni slovenski čas. Izid druge svetovne vojne njemu in njegovemu idejnemu krogu ni bil naklonjen, zato ga je vodil v širni svet, v pregnanstvo, hkrati s tem pa tudi v izobčenje od slovenskega komuni stičnega režima. Postal je tako imenovana »neoseba«, saj so oblastniki vestno skrbeli za izbris njegovega imena ne glede na pomemb nost njegovega kulturnega dela. Slovenska povojna generacija tako praktično še danes ne ve, kaj vse je bil dr. Tine Debeljak nekoč v Sloveniji, še manj pa pozna njegovo kul turno delo v daljni Argentini. Celo za stro kovne kroge je bilo posebno odkritje Debelja- kovo zgodnje pesništvo, saj ga javnost v glav nem pozna kot literarnega zgodovinarja. O tem, zakaj je Debeljak po uspešnih začet kih opustil poezijo in se z njo znova začel ukvarjati šele po prihodu v Argentino, je na simpoziju v Škofji Loki govoril dr. France Pibernik. Opozoril je, da Debeljak v ljubljan ski dobi ni izdal nobene samostojne pesniške zbirke. Pesmi je objavljal samo revialno, zato je tudi ostajal zunaj literarno kritične odmev nosti. Sicer pa so bili začetki Debeljakovega pisanja zelo zgodni, saj je po svojih besedah pisal že od dvanajstega leta dalje. Najprej je pisal prozo, vendar žal ne moremo ugotoviti, kdaj jo je opustil. V letih 1920-21 je pesništvo prevladalo nad prozo. Leta 1921 mu je France Štele v Domu in svetu objavil štiri pesmi (Črna roža, V meglene dalje, Jesenska pesem deklice in Orientalska deklica), vendar mu je ta objava poleg veselja prinesla tudi precej problemov v škofijskih zavodih, saj je imel zaradi njih težave z vodstvom zavoda. Zaradi tega je celo odstopil od uredništva Domačih vaj in se preusmeril na sodelovanje pri števil nih revijah. Po mnenju Franceta Pibernika je 189 bila odločitev vodstva zavoda logična reakcija na dekadentno erotično snov zgodnje Debe- ljakove poezije. Tine Debel j ak je tako že kot srednješolec postal »dominsvetovec«, ko pa se je leta 1922 vpisal na ljubljansko slavistiko, je postal tudi stalni sodelavec te revije, vendar sta v nasled njih letih poezija in proza vse hitreje izginjali iz njegove literarne dejavnosti. Znano je nam reč, da je sicer pripravljal natis pesniške zbir ke, z mislijo na njo pa se je ukvarjal celo še po letu 1929. Po Pibernikovem mnenju ga je pesniško blokirala predvsem njegova znan stvena ambicija. Zavzeto se je lotil disertacije Revmontovi Kmetje v luči književne kritike, literarni publicistiki pa se je še posebej predal po letu 1934, ko je prevzel uredništvo kul turne rubrike pri Slovencu. Debeljakovo literarnozgodovinsko delo (ki je vsekakor ena njegovih najpomembnejših dejavnosti) je bilo na simpoziju tema referata, ki ga je pripravila dr. Helga Glušič. Avtorica med drugim pravi, da je Debeljak znanstve nik z zelo širokim spektrom zanimanja in znanja, saj področja njegovega dela zajemajo kritiko, prevode in literarnozgodovinske štu dije v periodiki in knjižnih izdajah. Predvsem se je posvečal slovanskim književnostim, ki jih je predstavljal s prevodi temeljnih del in s študijami. Debeljak je bil dober poznavalec evropskih literatur in literarnih tokov, nje govo literarnozgodovinsko delo pa je raslo ob vzponu slovenskega ekspresionizma. Med pr vimi literarnimi ocenami je bila predstavitev pesnika Vojeslava Moleta ob izidu pesniške zbirke Tristia ex Siberia, kasneje pa je vred notil še dela Antona Vodnika, mladega Ivana Preglja in vrstnika Srečka Kosovela. Tedanje literarno dogajanje je poimenoval »domačij ski ekspresivni realizem«. Debeljak je kot literarni kritik poudarjal, da umetnostni zakoni niso odvisni od ideolo ške presoje, da so torej drugačni od vseh drugih. Glušičeva navaja, da se je opredelje val do domala vseh literarnih pojavov in jih presojal z umirjenim tradicionalističnim estetskim nazorom. Njegov ideal je bila usta ljena, slovenski duhovni dediščini zvesta pe sniška smer, menil pa je, da razgled po mo derni evropski literaturi ne bi smel izriniti temeljne slovenske tradicije v literarni snovi in formi. Izjemno je cenil poezijo Josipa Murna in se navduševal nad polnostjo Kocbe kove poezije. Debeljak je posebno znan kot proučevalec Balantiča, z raziskavami njegove poezije je nadaljeval tudi v Buenos Airesu. Sicer pa o njegovem literarnozgodovinskem, uredniškem in kritičnem delu dovolj pove podatek iz njegove delne bibliografije (sestav ljene leta 1968), da obsega čez petdeset knjiž nih izdaj. Že kot gimnazijec je Debeljak zašel v do- minsvetovsko druščino in ji potem ostal zvest do konca izhajanja revije. Eden od dominsve- tovcev - dr. Stanko Janežič - je v Škofji Loki opisal svoja srečanja z Debeljakom kot ured nikom revije, ki mu je podal roko in ga nato popeljal med sodelavce Doma in sveta. Dr. Janežič je Debeljaka predstavil kot mentorja mlajših kulturnih ustvarjalcev, ki je bil široko odprt za razne pobude. Ob sebi je znal zbirati tako starejše kot mlajše sodelavce. Janežič, ki je v jubilejnem zborniku ob stoletnici Doma in sveta objavil zadnji intervju s pisateljem (opravil ga je njegov sin), je ob koncu zapisal: »Slovenci bi potrebovali nove Tinete Debelja- ke, ki bi v požrtvovalni ljubezni zbirali ob sebi nadarjene in zveste sodelavce ter tako, po vseh težkih in žalostnih preizkušnjah, skupno sooblikovali svetlejšo podobo sloven ske družbe.« Večina Debeljakovih predvojnih sodelavcev ima na pisatelja zelo lepe spomine, za mnoge pa je to sodelovanje kasneje imelo bridke posledice. Dr. Vilko Novak (za simpozij je poslal pisni referat) se tako na primer spomi nja, da se je z Debeljakom začel srečevati ob prebiranju njegovih pesmi v Domu in svetu, Križu na gori, Mentorju, kasneje, predvsem v tridesetih letih, pa je sploh tesno sodeloval z njim, saj je redno sodeloval s kulturno ru briko Slovenca, ki jo je urejal Debeljak. Naj tesnejše sodelovanje med Debeljakom in No vakom pa je bilo pri prevajanju Tragedije človeka Imreja Madacha iz madžarščine. No vak je svoj prevod sproti prinašal Debeljaku, ki ga je nato prelival v jambske, včasih tro- hejske kitice. Potem sta besedilo ponovno primerjala z originalom in izboljševala dvomna mesta. Novak pravi: »Najodločilnejši madžarski razčlenjevalec najinega prevoda, I. Szeli, čez četrt stoletja ni našel v njem večje napake in je zelo ugodno ocenil tudi obli kovno stran prevoda.« Kljub temu je bila po vojni usoda tega pomembnega prevoda zelo žalostna. Vilko Novak je imel hude posledice pri svojem znanstvenem delu (samo zaradi sodelovanja s Tinetom Debeljakom), ob koncu 190 191 192 leta 1946 pa so vso zalogo prevoda odpeljali v papirni mlin v Vevče. Nobena druga Debe- ljakova knjiga ni doživela tako barbarskega uničenja, čeprav je bila izredno temeljito in ugodno ocenjena. Tineta Debeljaka tedaj že ni bilo več v Sloveniji. Takoj po vojni je moral zapustiti domovino, vendar je že v Italiji nadaljeval svoje literarno poslanstvo, v Argentini pa še okrepil. Eden njegovih najtesnejših sodelav cev Ladislav Lenček je obširno predstavil njegovo kulturno delo v zdomstvu, kamor je odšel zato, ker je vedel, da komunistični režim ne bo pozabil njegove opozicije dekretira- nemu kulturnemu molku med vojno. V Bue- nos Aires je prišel leta 1947 in se nato zaposlil v tovarni cementa Loma Negra v Olavarriji, kraju, ki je bil nekaj sto kilometrov oddaljen od Buenos Airesa. Ko je Miloš Stare s sodelo vanjem bivšega urednika Slovenca Rude Jur- čeca kmalu po prihodu ustanovil tednik Svo bodna Slovenija, je k uredništvu povabil tudi Debeljaka, ki je v časopisu sodeloval iz Ola- varrije. Po prihodu ostalih članov svoje dru žine se je Debeljak nato preselil v Buenos Aires, kjer je bil neposredno prisoten pri šte vilnih kulturnih dejavnostih, predvsem pa pri delu osrednje kulturne ustanove Slovenske kulturne akcije. »Dr. Tine Debeljak je večji del svojega življenja, nad štirideset let, preži- 13 Loški razgledi 193 vel v Argentini. Ne le v tej deželi živečim rojakom, ampak v vsej slovenski izseljenski skupnosti je bil duša kulturne zavzetosti, zve sti sodelavec, mentor literarnim ustvarjalcem, kulturni zgodovinar in literarni kritik. Vzdrževal je stike s pomembnimi izseljen skimi kulturniki drugih narodov, zlasti slo vanskih. Ce kdaj kdo govori o ,slovenskem čudežu v Argentini', je ta resnično lepi dose žek slovenske politične emigracije v Argentini pred vsem zasluga kulturne dejavnosti dr. Tineta Debeljaka v argentinski slovenski skupnosti«, v svojem referatu piše Ladislav Len ček. Prevod Dantejevega Pekla je vsekakor eden od viškov Debeljakove ustvarjalnosti v Ar gentini. Pisatelj pa se je tega napornega dela najbrž lotil tudi zaradi sorodstvenih vezi z dr. Jožetom Debevcem, ki je Danteju posvetil skoraj vse življenje. Zamejski pisatelj Alojz Rebula je že pred leti v italijanščini pripravil obširno študijo o Debeljakovem prevodu ome njenega dela, v Škofji Loki pa jo je prvič predstavil tudi slovenski publiki. »Na Dante jevi gori, da tako rečem, sva se tudi srečala,« pravi Rebula in nadaljuje »in to v času, ko bi ga bil moral jaz, po zapovedi matične tiranije, za katero emigrantska kultura ni obstajala, ignorirati. Pa ga nisem, kakor nisem ignoriral drugih emigrantskih kulturnikov, od kore- spondenčne ravni do časopisne.« Rebula je svojo študijo dopolnil z zanimi vimi odlomki iz korespondence med njim in pisateljem, v kateri je Debeljak med drugim o svojem delu zapisal tudi naslednje: »Zdaj sem okupiran še z drugimi deli - včeraj sem dal v tisk za Meddobje prvo poglavje študije o Stanku Majcnu, pišem razpravo o Slovencih za tujce itd. Manjka pa mi časa, časa, kajti 12 ur na dan porabim za svojo službo skrom nega računskega uradnika pri veliki cementni fabriki - se pravi z vožnjami domov in opol danskim odmorom. Tega časa je škoda, kajti za vse, kar pišem, jemljem čas od nočnih ur... Taka je naša usoda, čez katero pa se ne pritožujem, ker sem si jo prostovoljno izbral.« Alojz Rebula pravi, da je Debeljakov pre vod Pekla, ki je izšel pri Slovenski kulturni akciji v Argentini, založniško bolj reprezenta tiven od Gradnikovega Pekla. Debeljak je k prevajanju Božanske komedije pristopil tudi v popolni zavesti, da mora biti to predvsem poetično opravilo, v primerjavi z drugimi pre vajalci pa je pri njem mogoče ugotoviti večjo avtonomijo v odnosu do izvirnika, vendar se je pri tem spoštljivo držal vsebine Danteje vega verza. Prevod Pekla je ena najtehtnejših knjig, kar jih je izšlo v emigraciji, Rebula pa ob koncu študije tudi pravi, da to delo zazna muje tudi kalvarijski moment slovenske zgo dovine 20. stoletja. Odnose med dvema izredno zapletenima li koma slovenske zgodovine - Edvardom Koc bekom in Tinetom Debeljakom - je predstavil Marko Jenšterle, ki je med drugim ugotovil, da sta po vojni sicer stala na različnih brego vih, vendar je med obema pisateljema še vedno ostala spoštljiva vez. Vzrokov za njuno oddaljitev je bilo seveda več, najpomembnejši pa je bil vsekakor ta, da je Debeljak menil, da je šel Kocbek s svojimi potezami po objavi eseja Premišljevanje o Španiji predaleč. Poleg tega je šlo tudi za dve nasprotni pojmovanji družbenega razvoja. Če je na eni strani Koc bek prisegal na revolucijo, je bil Debeljak nasprotno za evolucijo. Tine Debeljak je bil človek sistema in ne revolucije, zato je tudi za dano sprejel italijansko okupacijo, vendar s tem pa ne tudi poitalijančevanja. Ko je moral Debeljak zaradi zmage komu nizma zapustiti Slovenijo, je takoj nadaljeval s kulturnim delom. Tako je v Argentini izdal pretresljivo epopejo Velika črna maša za po bite Slovence, napisano pod psevdonimom Je remija Kalin. O njej je sedaj dr. Taras Ker- mauner pripravil obširno študijo. Slovenska literarna zgodovina tega dela, ki je sicer prva slovenska leposlovna knjiga povojne emigra cije v Argentini, doslej ni upoštevala, Ker- mauner pa Črne maše ni le končno uvrstil v naš literarnozgodovinski okvir, temveč jo je analiziral s primerjavo Borove zbirke Previ- harimo viharje (seveda z druge idejne strani) in Mrakove drame Rdeči Logan, pa tudi Žu pančičeve pesmi Veš, poet, svoj dolg in Majc- nove drame Revolucija. Kermaunerjeva štu dija ima svojo vrednost tudi zaradi kritičnosti do Črne maše, saj v njej med drugim piše, da je maša kot Borovi Viharji eminenten propa gandni material, poziv na akcijo določene politične državne strani, saj s komunizmom boljševističnega tipa, kakor ga je vnesla na Slovensko KPJ, ne vidi možnosti sporazuma. Hkrati s tem pa Kermauner meni, da Maša sodi med tekste, ki so najbolj pristno izrazili strašni čas in človekovo izgubljenost, ranje- nost, veličino v njem. Kermauner namreč tudi pravi: »Skozi Mašo ne govori le zgodovina, le 194 slovenstvo, le socialna in nacionalna objekti- viteta; skoznjo govori martirij, po katerem sledi človek svojemu Gospodu, Jezusu na ve liki petek. Maša je svojevrsten in kozmičen slovenski pasijon.« Maša odpira vrsto vpra šanj, predvsem pa med vero in kulturo. Debe- ljakovo delo namreč skuša biti tudi sinteza vere in kulture. Dodatno dimenzijo tega pomembnega dela je osvetlila dr. Irena Mislej, ki je govorila o likovni opremi Debeljakovih del in v tem oziru še posebej Črne maše. V književ nem delu dr. Tineta Debeljaka je našla umetnostnozgodovinska stroka zelo redek primer dolgoletnega sodelovanja besednega in likovnega ustvarjalca, ki sta v številnih delih dosegla visoko kvalitetno stopnjo sim bioze obeh ustvarjalnih jezikov. Debeljakove knjige je namreč opremljala slikarka Bara Remec. Debeljak in Remčeva sta sicer svak in svakinja. Za Črno mašo je slikarka napravila dvaindvajset lesorezov in še nekatere vinjete, te grafike pa sodijo po formalni kvaliteti in izpovedni moči med njena najpomembnejša dela. Pomenijo pa tudi visok primer knjižne ilustracije v slovenski likovni umetnosti. Simpozij v Škofji Loki je prvič strokovno in ideološko neobremenjeno predstavil Debe- ljakovo ustvarjalnost doma in v tujini. Z njim pa so se končno odprla vrata tudi za vpogled v svet slovenske ustvarjalnosti onkraj morja, v kateri je imel dr. Tine Debeljak izredno pomembno vlogo. Marko Jenšterle 13* 195