159 Pav in golobček
(Basen.)
         Košatil se pav je na belem dvorišču        V vsi svoji lepoti in blišču.    In kakor baronček se nosil,  Da bi pač vse druge prekosil.
Svoj rep je razkrožil na kviško
In bil je tak grOzno bahav,
Da se niti zmčnil ni prav
Za cibko, za gosko, za piško.
Pa vidi golobčka, kak gleda po hrani
In zmju po tleh,
Očesci nedolžni in krotki in vdani
In perje kot sneg . . .
Takoj je začel: nHej, golobček,
Kako si pač krasen, golobček,
Kako iraaš pisano perje,
Kako imaš rep krasno bfijen,
In zdaj naj mi kdo še ne verje,
Da res za gospoda si rojen!
Kako se ti rep izpreminja,
In krona na glavi ti sveti,
Oj, krasen! Pač res, gospodinja
Te mora pač rada imeti!e
Tako se je delal pav norca
Na sredi zelenega dvorca,
A krotki golobček molčal je,
Potrpel in zfibal nadalje.
Prišla pa je res gospodinja skrbna :         Na lepo dvorišče,
In strc-Ja je rmenega zrnja na tla,
Oj, celo perišče! ...                                            .'
Hej, to ti je bilo čebljanja,
Skakanja, letanja, zobanja! . . .
Hej, to je bilo prerivanja! .   Golobčku pa skoro bi kmalo
Ničesa ne bilo ostalo.
Zato gospodinja v naročaj ga djala
Iz roke mu zrnjiča dajala je,
In božala ga in se ljubko smehljala
In s Madno vodo ga napajala je.
In pav se je grozno, oj grozno prevaril,
Ker niti pogledala ni ga barona,
In naj se je še tak neznansko baharil,
In naj je bila še tak lepa mu krona!...
Siluška