BOG.
V vesoljstvo neizmerno zakopan, pogledom skriva zemlja Ga globoka, in jasen je ko v solncu beli dan, ki smeje se z nebeškega oboka,
kot črna noč tako je ves teman, skrivnosten kakor duša je otroka, a če bi ga imela moja roka, bi duši vendar še ostal neznan.
Janko Samec.
STHREC SPOMLADI.
Življenje — sen. Tiho zašumel je gaj v srebrni noči,
kakor v snu. Tiho zablestel, ugasnil dan je majski,
kakor v snu, Tiho, ah neslišno šla mladost si mimo, ti življenja bujna vesna, tiho,
kakor v snu. Tiho šlo si, drago solnce vesne moje, čez neskaljena nebesa njena, tiho,
kakor v snu. Tiho, ah neslišno, s plahimi koraki je prišla splahnelih lic starost upadla,
kakor v snu. In za njo gre smrt s koso, z očesom votlim, tiho, tiho gre odmerjenih korakov,
kakor v snu.

Milan Kuret.
SLOVO.
Zdaj moje, glej, ženske roke: so napete      Oblaki pode se in strele ognjene?
in vesla že pljuskajo v jezne valove. Na morje brezdanje tam parnik odplove in časa minute, sekunde so meni preštete: Izpusti verigo, Ivane!
Ob uri poldanski mrači se? Jaz v noči poženem si barko brez tvoje pomoči, naj vihre prihrujejo, močijo pene! O, hvala ti, dobri Ivane!
Addio!    - Drvijo vetrovi tuleči čez vodo in dvigajo barko v nebesa, že suče v žrelih jo morskega plesa — Ne roka, ne tvoje oko je ne more doseči: In ti ne verjameš, Ivane?
P. D. Butkovič.
<®>     152     <§»