Kako se pri otrocih zbujajo verska čutila. Od Boga dolgo časa molčati pri otrocih ni prav. Najdejo se učeni in neučeni, kateri terde, otrokom naj se do petnajstega ali osemnajstega leta nič ne pove od Boga, od vere, ker tega n^ zapopadejo in ne umejd. Ko bi človek od Boga. najvišjega in neizvedljivega titja, od skrivnosti naše svete vere dotlej ne smel nič slišati, dokler bi vsega tega ne razumel, bi od vsega tega ves čas svojega življenja ne slišal kar nič. Nikakor ni to pravo; mi vemo, kako nepopolnoma, kaka slaba in brez kreposti je naj boljša nravnost brez vere. Mi vemo, kako nas spolnovanje svojih dolžnosti močno spodbuja v misel, da je tako božja volja, da tako ukazuje gospod Bog naj višji zakouostavec in vladar sveta. Poslednjič tudi vemo, kako lahko prevaguje telesnost našo pamet, ako pervi nasproti ne stavimo vere in razodenja. Nikar tedaj otrok predolgo ne puščajmo v verigah telesnosti, da te vezi ne postanejo tako terdne, da jih skoro ne bo moč razdrobiti. Zgodaj od pervih let njih pameti seznanimo otroke z Bogom in z njegovo sveto voljo. V resnici, otroci, nedolžni in nepopačeni veliko ložeje in bolje zapopadejo Boga in božje reči, kakor odraščeni ljudje, kateri zdihujejo pod jermom telesnosti ali pa so zapleteni v časnih skerbeh in težavah. Zgodaj tedaj pripovedujmo otrokom od Boga, kako je naj močnejši, vseveden in najboljši Oče vseh ljudi. Pred vsem razkladajmo otrokom, da je Bog vsegapričujoč, da je povsod pri nas in vse vidi, dasiravno mi njega ne vidimo; kajtinaj krepkejši skoraj edini pripomoček, kateri varuje, da otroci ostanejo nedolžni, in se varujejo spridenja, katero je skoraj splošno postalo, je ta, da jih vadirao bati se Boga, kateri vse vidi in vse ve. Zgodaj naj otroci spoznajo in ljubijo Jezusa, kateri je bil naj boljši dete in božji prijatelj otrok, kateri je naš božji učenik, srednik in zveličar. Zgodaj naj se vtisne otrokom veliko spoštovanje do skrivnosti svete vere, katera je vsem kristijanom potrebna in se otrokom lahko dopove. Radi verjamejo, ako se jim dopove, da veliko tega ne morejo zapopasti kar pa je vendar le gotovo in resnično. Zgodaj naj se v njib serca vlijo posebno spoštovanje do božje besede, do svetega evangelija. Od svetega pisina jim pripovedujmo, da je to pismo, katero je Bog poslal ljudem svojim otrokom, da bi jim vse bolje rozložil, kako da morajo biti dobri in se zveličati. Povejmo jim, sveti evangelj je prava knjiga kristijanov, v katerem stoji zapisano, kaj je sin božji delal, učil jn terpel — in tudi obljubil. Posebno pa glejmo na to, da se bodo otroci v cerkvi spodobno in lepo obnašali. Ako jim božja hiša ni častitljiv kraj, jim tudi ne bo častitljivo, kar bodo notri slišali in videli. Ni dosti, da verske resnice kar razlagamo, marveč vcepimo jih otrokom v serce ia voljo. Verske resnice so vzvišene; nekatere serce s strahom napolnujejo, ker so resnobne, nekatere so vesele in serce z upoin navdajajo, to naj se pa posebno povdarja pri nauku; ter vprašajmo otroke, kako bi ravnali, ko bi te resnice prav prevdarili; kedaj in ob katerih prilikah naj se posebno spominjajo teh resnic! Tako se bo zgodilo, da se spoznana kerščanska resnica spremeni v meso in kri, in postane tako krepka, da goji sveta čutila in spodbuja kerščansko delovanje.