Izhaja :
10., 20. in 30. dan vsakega meseca.
Dopisi naj se izvolijo fran-kovati.
Rokopisi se ne vračajo.
Za inserate se plačuje po 10 kr. od garmond-vrste za vsakokrat.
V' e 1 j a :
za celo leto za bolj premožne 2 goldinarja ; za manj premožne rodoljube pa 1 gld. 50 kr.
Denar naj se pošilja pod napisom :
Upravništvii ,,Mirau t CeloTCu.
Leto XII.	V Celovcu, 10. svečana 1893.	Štev. 4.
Jubilej sv. Očeta.
Jubilej pomeni vesel spominski dan. Dne 19. svečana bodo sv. Oče papež Leon XIII. praznovali petdesetletnico svojega škofovanja, ker bo tistega dné ravno 50 let, kar so bili povišani v škofovsko čast in oblast. Kedar oče obhaja svoj god ali rojstni ali kak drug spominski dan, zbirajo se njegovi pridni otroci veseli okoli njega, mu čestitajo ter mu želijo še dolgo življenje, zdravje in vse dobrote na svetu in v večnosti. Papež pa so nekak duhovni oče čez vse katoliške kristjane, zato se veselijo to leto vsi verni katoličani, da je dobri Bog sv. Očeta pri zdravju ohranil, da so dočakali tako lep spominski dan. Kako redko se prigodi, da bi bil kdo 50 let škof! Sedanjemu sv. Očetu je dal Bog to dočakati in podaljšuje njih življenje menda zato, ker vé, da so sv. Oče Leon XIIÌ. pravi papež za sedanji čas. Že 50 let škof biti, kaj so morali v tem času vse doživeti, poskusiti! Nenavadna modrost sv. Očeta je deloma dar Božji, deloma pa zaklad, nabran iz mnogoletne skušnje.
Sv. Očeta Leona XIII. ljubimo in spoštujemo posebno iz treh nagibov. Prvi nagib je ozir na njih visoko dostojanstvo, ker so od Boga nam postavljeni najvišji pastir, namestnik Kristusov. Iz tega nagiba moramo spoštovati in ubogati vsakega papeža. Drugi in tretji uzrok naše ljubezni in našega spoštovanja pa ste dve lastnosti sv. Očeta: njih modrost in njih ljubezen do Boga, do cerkve in do vseh nàrodov na zemlji. Zavoljo njih modrosti bo svetovna zgodovina Leona XIII. prištevala največim možem. Še krivoverci in neverci se čudijo in klanjajo modrosti in bistri pameti 80-letnega starčeka, ki sedijo zdaj na stolu sv. Petra. Ta modrost se razodeva posebno v okrožnicah , ki jih sv. Oče pošiljajo med katoliški svet. Med tem ko se celi svet prepira in si glave beli, kako rešiti socijalno vprašanje, kako zabraniti prekucijo, kako pravično razsoditi med bogatini in reveži, med delavci in gospodarji, in so že mnogi, ki se za modre štejejo, pri tem vprašanju zagazili v najhujše zmote, — so sv. Oče v okrožnici „o delavskem vprašanju41 na podlagi krščanskih naukov to reč čisto jasno razložili ter svetu pokazali pot, kako je treba to vprašanje rešiti na podlagi krščanske pravičnosti. Vsi katoliški učenjaki spoznavajo, da
zamore ta okrožnica služiti kot temeljni kamen za rešitev socijalnega vprašanja. — S svojim bistrim, orlovim očesom so sv. Oče Leon XIII. spoznali, kako imenitno je za slovanske nàrode krščansko-kulturno delo, ktero sta pričela Solunska brata in modrijana sv. Ciril in Metod; zato so z okrožnico „grande munus44 opozorili slovanske nàrode na ta dva znamenita moža in nju delovanje ter Slovane spodbudili k večemu češčenju teh dveh svetnikov. Videvši divno duševno gibanje med Slovani, hoteli so sv. Oče to gibanje napeljati v pravo strugo, v tir krščansko-katoliške vere in cerkve, ktera bodi naša luč in hramba v posvetnih, kakor v dušnih zadevah in potrebah. Zato so rekli slav-janskim romarjem: „Da se nobeden od vas ne loči od cerkve, o kterej vaš sv. Jeronim pravi: kdor noče imeti cerkve za svojo mater, ne more Boga imeti za svojega očeta44. — Monarhični krogi na Francoskem so sv. Očetu zamerili, da so se izrekli za republiko (ljudovlado), in ti krogi trdijo, da republika pomeni oblast nevere ter da je le pod kraljevo ali cesarsko vlado mogoče, braniti vero in cerkev, če se pa po svetu okoli ozremo, vidimo v Ameriki republike, ki spoštujejo vero in katoliško cerkev, nasprotno pa vidimo v Evropi marsi-ktero monarhijo, kjer se cerkev zatira, ne da bi kronani vladar to zabraniti hotel ali mogel. Ker se je razun Rusije povsod v Evropi upeljalo že ustavno vladanje, približali smo se republiki že v toliki meri, da oblast vladarjev vidno peša. Posebno pa je na Francoskem že skoro vse ljudstvo prekisano z demokratičnim duhom, zato imajo sv. Oče prav, ako se ne zanašajo toliko na pomoč raznih princev, ki bi radi zasedli francoski prestol, pa za to nemajo dovolj moči, ampak želijo okrepiti in ojačiti katoliško zavest med ljudstvom samim , ker tisto bo potem že samo za to skrbelo, da se pravični, krščanski možje postavijo k vladnemu krmilu.
Svojo ljubezen do vseh nàrodov pa so sv. Oče pokazali že pri mnogih prilikah. Da govorimo najprej o Slovanih, spominjati se nam je še enkrat okrožnice „grande munus44 in lepega sprejema, ki so ga potem bili deležni slovanski romarji. Katoliškim Črnogorcem se je dovolila slavjauska liturgija. Za Bolgare kažejo sv. Oče veliko skrb ter podpirajo tam krščansko-katoliške zavode, vsled česar je že mnogo Bolgarov prestopilo h katoliški
veri. Hrvate branijo proti Madjarom, in že davno bi v Zagrebu sedel kak madjarski ali pa madja-ronski nadškof, ko bi sv. Oče toliko ne zavirali tega imenovanja. Tudi Ruse vabijo sv. Oče Iju-beznjivo k sebi in se vedno pogajajo s to veliko slovansko državo ; žalibog da prevladuje tam še pravoslavna zagrizenost. Kedar bo pa Bog hotel, potegnil bo drug veter, ki bo podrl versko steno med zapadnimi in izhodnimi Slovani.
V ljubeznipolnih okrožnicah govorijo sv. Oče tudi z drugimi narodi, kakor Francozi, Italijani, Španci, Nemci itd. ter jih učijo, kako naj se obnašajo v verskih, socijalnih in političnih vprašanjih, da dosežejo časni blagor in večno zveličanje. Za divje nàrode pa skrbijo s tem, da na vse štiri strani sveta pošiljajo svoje misijonarje, oznanjevalce sv. Kristusove vere, ter te može podpirajo, kar njih moči dopuščajo.
Tako modrega, ljubeznjivega in skrbnega Očeta imamo mi katoličani v osebi papeža Leona XIII. Spoštujejo jih celò krivoverci in pagani, kako da bi jih mi verniki ne? Na tisoče romarjev se bo letos zbralo v Rimu, da se poklonijo sv. Očetu. Tudi mi Slovenci ne bomo zaostali in mnogi iz nas se bodo pridružili avstrijskemu romarskemu vlaku, ki pojde po veliki noči iz Dunaja v Rim. Tisti pa, ki bomo doma ostali, se bomo v tihi molitvi združili s svetim Očetom, naj bi ljubi Bog uslišal vse njihove želje in prošnje, posebno pa da bi jih rešil iz rok brezvercev in prekucuhov, v ktefih oblasti zdaj zdihujejo, ter jim povrnil njih pošteno lastnino, njih mesto in njih deželo, po krivici jim ugrabljeno. Koroški Slovenci pa bomo papežev jubilej še posebej praznovali dné 12. malega travna zvečer v Celovcu, kakor smo sporočili v predzadnji številki.
Govor poslanca dr. Gregorca
o koroškem peš-polku št. 7
(v 188. seji državnega zbora dné 23. pros. 1893.)
(Po stenografičnem zapisniku.)
Visoka zbornica! Dné 24. maja 1. 1. smo mi slovenski poslanci na g. ministra za deželno hrambo stavili interpelacijo, ki se je v zadnjih odstavkih glasila :
Y viliarnej noči na Kamniškem Sedlu.
(Potopisna črtica. Spisal V. H.)
(Konec.)
Gosta megla, ktera je poprej pokrivala Sedlo, je zginila, tem temnejši oblaki pa so sedaj pokrivali orjaške glave skalnatih velikanov. Ako poprej zaradi goste megle in temne noči nisem mogel ničesar razločiti, videl sem sedaj vsakokrat, kedar se je zabliskalo, da se zbirajo vedno veči skupine temnih oblakov, da se kopičijo nad vsem gorovjem, da celo pokrivajo Bistriško dolino od Kamnika proti Sedlu. Dasiravno pa so se prikazale te skupine oblakov, ako jih je razsvetlil blisk, v čisto do-ločnej obliki, skoraj tako, kakor da bi bile naslikane na velikansko sliko, na kterej se občuduje mojsterski izvršena svetlo-tema, pokazale so se že vendar po par bliskih v čisto drugej podobi, iz česar sem sodil, kolik vihar da jih mora drveti sem ter tje. Ni treba omeniti, da je trebalo le še par trenotkov, da se je razvnela strašanska nevihta, nevihta, kakoršna more divjati in vihrati le v visokih planinah, a nikoli ne v ravnini. Blisk za bliskom, grom za gromom. Začelo je treskati na vseh stranéh skoro naenkrat. Kakor na mah, prikazala se je vsa Logarska dolina, v enem tre-notku od vseh strani razsvetljena od kakih peterih bliskov, strmečim očem. To ni bila več temna noč, to je bila svetla noč, razsvetljena seveda od jako čudne svečave, od oči bliščivega bliska. Nevihta postajala je vedno hujša: vrhunec pa je dosegla, ko je začelo bliskati in grometi tudi nad Brano in Veliko planjavo in pa nad Bistriško do-
lino, toraj v najbližji okolici Sedla. Da, to je bil strašansk prizor, divjelep prizor, kakoršnega le malokje kak človek doživi; če ga doživi, doživi ga nehote. A nehote ga mora tudi občudovati. Vse gorovje s svojimi dolinami spremenilo se je tako-rekoč v velikansk amfiteater, v kterem so igrale razbrzdane sile narave gromoglasno svojo igro. Kakor ognjene kače švigali so bliski na vse strani, spremljani od presilnega groma, ki je mogočno bučal in donel, ter se razlegal med gorovjem, odbijajoč se z mnogokratnim odmevom od sten skalnatih gorà. Najsilneje pa je bilo bučanje in od-mevanje groma nad Veliko planjavo, kjer je bilo, kakor se mi je dozdevalo, središče te velike nevihte, ki se je razprostirala čez vse Solčavske planine, od Ovšave tje do Bistriške doline, nad ktero so se vili bliski v istej visočini, kakor je Kamniško Sedlo. V takošnem položaju čuti človek, čisto osamljen , v visočini, kjer ne raste nobeno drevo, kjer le še planinska zelišča pokrivajo skalnata tla, kjer je oddaljen od vseh človeških prebivališč, svojo majhno moč nasproti silam narave. Tu naj navedem besede moža, ki jih je pred več ko 100 leti napisal:	„Drzovito nadviseče, takorekoč preteče
skale, na nebu se nakupičujoči hudourni oblaki, prihajajoči z bliskom in gromom, ognjeniki z vso svojo uničujočo silo, veliki viharji z opustošenjem, ktero zapustijo za seboj, brezmejno veliko morje ko začne divjati, visok slap mogočne reke i. dr. storijo, da je naša zmožnost njim se ustavljati, v primeri z njihovo močjo, le neznatna malenkost. Toda pogled na nje je tembolj mikaven, čem groz-neji je, ako smo le mi v varnosti; in mi imenujemo radi te predmete veličastne, ker povečajo du-
ševne moči čez navadno mero, in ker prouzročijo, da najdemo v nas čisto druge vrste zmožnost, njim se ustavljati, kar nam daje srčnost, da se zamo-remo meriti z navidezno vsemogočnostjo narave44. —■ Priznati moram, da nisem bil takrat nikakor v prijetnem položaju : a veličastnost tega prizora, ki se je razvijal pred mojimi očmi, in ki mi ostane neizbrisljiv, je storila, da sem pozabil na svojo nezgodo, ter se udal le užitku tega, kar se je pojavljalo mojim oččm. Krasno je bilo videti, kako so se prikazovale stene visokih gorà, včasih cele skupine gorovja s svojimi ojstrinami in jarki, v svetlobi bliska, ter se za trenotek zopet ogrnile v temo. Še mi je stala ta čudovita podoba jasno pred očmi, kar se zopet zasveti, in čaroviti prizor ponavljal se je na novo. Polagom je jela nevihta ponehavati ; bliski postajali so vedno redkeji in gromenje, ki je poprej tako grozno bučalo med gorami, je polegalo. Toda s tem še seveda nevihta ni bila pri kraju. Blisk in grom še nista čisto ponehala, ko so začele padati debele kaplje deža. Od začetka kapljalo je le redko, kmalu pa je jelo vedno bolj in bolj liti, tako da je začela pod mano voda teči, dasiravno je bilo od vrha do mene le nekaj korakov. Deževalo je kakošne dobre pol ure tako, da mi je bila obleka vsa premočena. Komaj pa je dež malo ponehal, ko so se začele visoko gori na Brani in Veliki planjavi rušiti skale, ktere je, le rahlo viseče na stenah, spodjedla voda. S strašnim ropotom padale so navzdol po stenah, odrušujoče vedno veči množino kamenja, dokler da so pridrvele v kak jarek, po kterem so se vsipale naprej ter nazadnje priletele na plaz, kakoršen je videti ob koncu vsakega jarka. Čudno je bilo slišati to
1.	Ali je Njegovi svetlosti znana tista naredba vojnega ministerstva, s ktero se je slovenščina odpravila kot polkovni jezik pri peš-polku št. 7, in
2.	ali je Njega svetlost volje, storiti potrebne korake pri vojnem ministerstvu, da se ta pravice slovenskega prebivalstva žaleča naredba zopet razveljavi ?
Ta najkrotkejša izmed krotkih interpelacij do danes še ni bila odgovora vredno spoznana (čujte ! na desni), zato sem se danes za besedo oglasil, da tisto interpelacijo natančneje pojasnim in da vnovič prosim za odgovor na njo.
Gospodje! Danes se bo težko tajilo, da žuga pruska podjarmljajoča država vso Evropo v vojni tabor spremeniti. Vsled tega so bile vse sosedne države primorane, vpeljati splošno vojaško dolžnost. Pri tem pa ima naša domovina veče težave, ker je sestavljena iz različnih nàrodov. Dokler so še vojake po starem načinu nabirali, bilo je mogoče, posluževati se pri vojni enega samega, recimo nemškega jezika. Drugače pa je, odkar se je uvedla splošna vojaška dolžnost. Zdaj smo dobili ljudsko vojsko, ki pomeni avstrijske nàrode v orožju, in zdaj ne gre več, da bi se pri vojaščini prezirale posebne lastnosti, pravice in potrebe teh nàrodov. Ker zdaj vojaki krajši čas služijo, ker jih je treba bolj hitro izuriti, in ker je med njimi silno veliko takih, da nemško ne znajo, zato je potrebno, pri izučevanju vojakov posluževati se njih materne besede. K temu še pride, da sedanja vojska s svojim groznim orožjem potrebuje zavednih in moralno krepkih vojakov. To moralno moč mora častnik v vojaku že v mirnih časih buditi in pospeševati, da jo zamore v vojskinem času porabiti. To se mu bo pa težko posrečilo, ako ne zna jezika podložnih vojakov. (Prav res ! na desni.) Še manj pa tedaj, ako ima mržnjo, sovraštvo ali zaničevanje do narodnosti svojih podložnih vojakov. (Kes je ! na desni.) Iz rečenega je jasno, da morajo častniki pozuati jezik svojih vojakov in da morajo do vojakov vseh ndrodov enako prijaznost in spoštovanje pokazati. Zavolj tega je tolažilno za avstrijske domoljube, da si vojna uprava že nekaj let prizadeva, tudi v tem oziru ustrezati potrebam našega časa. Člen 261. v prvem oddelku službenega reda ukazuje, da mora vsak častnik razumeti nàrodni jezik svojega polka. Za slovenske polke, posebno za 7. peš-polk, ki je znan pod imenom „koroški polk“ ali pa „Maroičič“ (zdaj Khevenhiiller), ki se je že večkrat slavno odlikoval, so se izdali posebni ukazi, tako na primer oba dopisa vojnega ministerstva z dné 28. velikega srpana 1872 in z dné 30. kimovca 1872. V prvem dopisu se izrečno razloži, da je pod „ndrodnim jezikom" kakega polka razumevati vsako narečje, ktero govori najmanj 20 odstotkov tistega možtva v polku, kar je nabranega v domačem dopolnilnem okraju. To velja tedaj tudi za slovenske vojake 7. peš-polka, zato se je v tem polku slovenščina priznala kot polkovni jezik, in zato se je v dopisu z dné 30. kimovca 1872 ukazalo, da se morajo pri tem polku vsi kadeti in oficirji naučiti slovenskega jezika, ako hočejo ob svojem času na višo stopinjo priti. Pa kaj pomagajo taki ukazi, ako se pa pri polkih ne spolnujejo in ne spoštujejo? Kaj pomaga to, če je še sedanji vojaški minister javno rekel, da je „nàrodni duh v armadi£i veliko vreden, in kako je vsak častnik
ropotanje in rožljanje kamenja, ki se je neprenehoma vdiralo, — včasih na več mestih naenkrat — ter se vsipalo doli po žlebčh. Ko se je visoko gori v stenah vdrl kamen, bilo je to ropotanje komaj slišno; toda vedno večje in večje je prihajalo kamenje, dokler da je nizko doli na koncu žlebov čisto potihnilo. Tudi tega je bilo nazadnje konec. Začelo se je celo jasniti, tako da so se že zvezde videle ; a to le za malo časa. Nazadnje je zopet nastopila tista neprijetna megla, kakor v začetku, ko sem prišel na vrh, le da je bila sedaj veliko mrzleji, kar sem tembolj čutil, ker sem bil ves premočen. Ta megla ni več odstopila do ranega jutra. To neizrečno dolgo noč, to megleno noč popisati pa je nemogoča stvar. Da nisem mogel niti za trenotek zaspati, je razumljivo. Vedno je bila videti le ta sivotemna megla, in če sem mižal, odpiral sem vendar neprestano oči, ali bo že zginila ta megla, ali ne, ali se že svita, ali ne. Zastonj ! Po dolgem, dolgem času začelo se je vendar svitati, in tudi megla je deloma izginila. Zapazil sem zdaj, da se mi je napravilo po vsej obleki ivje, kakoršno se opazuje le po zimi.
Nad vse krasen je bil solnčni vzhod. Tam na vzhodu začeli so v svitlej zariji rumeneti oblaki; vedno bolj in bolj se je žarilo, dokler da je bilo videti vse obzorje kakor plameneče morje, ki se je lesketalo v škrlatnej svetlobi, in iz kterega so se povprek na vse strani razprostirali žarki za njim plavajočega solnca. Veličastno priplavalo je solnce izza oblakov ter je obdalo vrhove skalnatih gorà s svojim čarobnim svitom. Zarudele so stene sinjih gorà, kakor da bi jih iznenadil prihod kralja dneva in svitlobe. Toda tega prekrasnega prizora
zavezan, poznati materni jezik svojih vojakov, — če se pa to ne drži, posebno ne pri slovanskih polkih, ako se take besede prezirajo ? Kaj nam pomaga, če je g. minister za deželno brambo v tej visoki zbornici večkrat rekel, da je volja svitlega cesarja, da se z vojaki vseh nàrodov enako prijazno in spoštljivo ravnà, če pa tukaj vsako leto pritožbe čujemo, da se ne ravnà tako ? Kaj pomagajo slednjič najboljši jezikovni ukazi vojnega ministerstva, če pa ta oblast, kedar se jej zdi, svoje ukaze sama ovrže (čujte! na desni), jih prezira in razveljavi, tudi na podlagi nezanesljivih in neresničnih podatkov, kakor se je nedavno zgodilo glede slovenščine pri 7. polku.
Vojni upravi se je namreč zljubilo, z odlokom z dné 16. aprila 1892 odpraviti slovenski polkovni jezik pri 7. peš-polku, kteri jezik je bil že 20 let v veljavi, in sicer s tem razlogom, da zdaj pri koroškem polku izmed 100 vojakov ni več ko 10 Slovencev. Gospoda moja! Ta razlog je neresničen, on nasprotuje resničnim razmeram, kakor bom precej dokazal.
Če bi bilo to res, kar trdi vojna uprava, da bi bilo pri 7. peš-polku samo 10 odstotkov slovenskih vojakov, iz tega bi se dalo sklepati, da ponemčevanje na Koroškem grozno napreduje, da so Nemci narastli do 90%? Slovenci pa padli na 100/0-Tako daleč pa še nismo. Kes je sicer, da se v nobeni deželi našega cesarstva ne ponemčuje tako kruto, tako poredno in tako zagrizeno, kakor na Koroškem. (Čujte! na desni.) Vendar pa se število Slovencev ni ponižalo dosti pod eno tretjino vsega prebivalstva. Za to imam klasično pričo, namreč zadnji nemški strankarski shod (parteitag) v Celovcu. Po poročilu „Tagespošte“ se je tam sešlo okoli 1000 strankašev, drugi listi so bolj skromni in se zadovolijo s 500 pristaši (smeh na desni), med njimi so bili odlični poslanci, kakor Ghon, Steinwender in Dumreicher. Čemu so se pa ti gospodje tam zbrali? Odgovor: Da svojo stranko uredijo. Zoper koga pa? Zoper slovensko agitacijo. Baron Dumreicher je celò naredil meni nerazumljivo opazko, da sicer Nemcem ne bi nič pomagala njih (dvotretjinska !) večina proti tujemu navalu. In kdo je ta naval? Ti grozni Slovenci!
Iz tega se zamore pač sklepati, da mora na Koroškem vendar še nekaj Slovencev biti, in to še precej. Kajti resni možje se ne bodo vojskovali zoper to, kar ni ali kar je že čisto strohnelo; taki gospodje, kakor Ghon, Steimvender itd. pa bodo vendar hoteli za resne može’ valjati. Sklepam pa dalje in rečem, da mora tudi pri koroškem polku nekaj slovenskih vojakov biti, in to še precej. Kajti to ni verjetno, da bi bile tam vojaške kombije za novačenje tako svojeglavne in strankarske, da bi samo po nemških občinah hodile in samo nemške novince pobirale, slovenske pa izpuščale. To ni verjetno, kakor tudi to ni, da bi slovenski mladenči ne bili toliko krepki in za vojaško službo sposobni, kakor nemški. (Posl. Klun: ravno narobe!)
Nemški „parteitag“ tedaj ni samo slovesna napoved vojske zoper Slovence, on je tudi klasična priča, da je na Koroškem še toliko Slovencev, da se jih še najresnejši možje in politiki bojijo in se tresejo za svoje nemške rojake, kterim bojda od Slovencev nevarnost preti.
nisem mogel uživati, kajti zopet je prišla megla, ter mi je zakrila ne le solnce, temuč tudi pot, ki pelje v Okrešel, tako da sem moral ostati na vrhu Sedla skoraj do poldne. Nazadnje, že vsega čakanja, pa tudi lakote sit, sem se podal na pot, dasiravno je bila še deloma preprežena z meglo. Od začetka sem jo zgrešil, ker sem pod Brano predaleč šel, tako da sem, zagledavši jo pod seboj, moral splezati navzdol, preden sem mogel priti na njo. Prišedši v Okrešel, našel sem pri prijaznih Ijudéh dobro postrežbo. Skoraj mi niso hoteli verjeti, da sem bil gori na vrhu Sedla čez noč, ko je tako bliskalo in gromelo, da se ni moglo spati. No, prešlo je vse dobro. Kar pa je najbolj čudno, je, da nisem dobil nobenega ne smrtnega kašlja, niti hitrominljivega ne.
Smešničar.
Gospodar: „Kako je pa to, da sena vselej tako hitro zmanjka, slama pa ostaja ?“
Hlapec: „Pustite volom zelene očale narediti, da se jim bo slama zelena videla, morda jo bodo potem rajši jedli."
*
*	*
Sodnik: „Ali ste že spet tukaj! Ali veste, kolikokrat ste bili že kaznovani ?
Potepuh: „To boste vi bolje vedeli; jaz si takih rečij ne zapisujem."
*
*	*
Častnik (v vojaški šoli): „Zakaj vojaki ne smejo svojega kruha prodajati?" Novinec: „Da si drugi svojih želodcev ne pokvarijo."
Tedaj pač ne more resničen biti izgovor, s kterim je vojaško ministerstvo odpravilo slovenščino pri 7. peš-polku. Do istega zaključka pridemo s podatki statistike. Pri zadnji štetvi se je na Koroškem naštelo 254.597 Nemcev in 101.030 Slovencev, to dà 28 % Slovencev. Toraj mora tudi pri koroškem polku 28 odstotkov slovenskih vojakov biti, kar po dopisu vojnega ministerstva z dné 28. avgusta 1872 zadostuje, da slovenščina obvelja kot polkovni jezik. Znano pa je, da morajo slovanske manjšine pri ljudski štetvi mnogo krivice in sile trpeti. O tem so se čule pritožbe tudi iz Koroške. Toraj sem opravičen reči, da je na Koroškem število Slovencev veliko večje, kakor kaže ljudska štetev. Koroški škofijski šematizem računa število Slovencev na 125.000. (Klici: tako je tudi res!) To je pa več ko ena tretjina vsega prebivalstva, in tako so zmirom trdili tisti, ki deželo poznajo, da je namreč na Koroškem 2/3 Nemcev in Vs Slovencev. Iz tega pa sklepam, da mora tudi pri koroškem polku vsaj 33 odstotkov slovenskih vojakov biti. To je tem bolj verjetno, ker je vojno ministerstvo samo že večkrat naštelo še več slovenskih vojakov pri tem polku, in sicer 1. 1879. celih 40 odstotkov, 1. 1882. pa celò 42 odstotkov. Da bi zdaj bilo samo 10°/0 Slovencev, to vendar ne more res biti.
Gospoda moja! Take reči, ki se po odstotkih presojajo, opazujejo se navadno natančno, posebno kedar odstotki niso stalni. Vsakemu se bo toraj čudno zdelo, kako je to mogoče, da se je število slovenskih vojakov pri koroškem polku tako hitro skrčilo, da je padlo od 42 odstotkov v letu 1882. na 10 odstotkov v letu 1892, tedaj za celih 32 odstotkov. Iz ljudskega gibanja se to ne dà razjasniti, kajti zadnja ljudska štetev je pokazala, da je število Slovencev padlo le za 1.2°/0 ne pa za 320/q- Tukaj morajo tedaj drugi uzroki biti. Kakšni so ti uzroki, na to mi slovenski poslanci lahko natančno odgovorimo iz podatkov, ki smo jih dobili iz Koroškega. Mi vemo natančno, kdo je delal zoper slovenščino pri 7. peš-polku skozi več ko 20 let; mi vemo, kako je delal in zakaj, dokler se ni slovenščina res odpravila.	(Dalje sledi.)
Dopisi prijateljev.
(10 kron) podaril je v korist družbe sv. Cirila in Metoda rodoljubni župnik na Žihpoljah, preč. gosp. Simon Čemer. Presrčna hvala ! Živeli nasledniki!
Iz Celovca, (f Dr. Josip Štefan.) Na Dunaju je umrl dné 7. prosinca t. 1. mož, rodom koroški Slovenec, ki je zbog velike svoje učenosti slovel po vsej Evropi. Ta naš rojak je bil dvorni svetovalec dr. Jo s. Štefan, podpredsednik cesarske akademije znanosti, profesor matematike in fizike na vseučilišču, eden največjih fizikov (pri-rodoslovcev) našega časa. Spisal je mnogo učenih knjig. Pokojni dr. Štefan se je porodil 1. 1835. v Št. Petru pri Celovcu. V mladih letih se je marljivo poskušal tudi v svoji materinščini in sodeloval pri A. Janežičevi „Slov. Bčeli" in „Slov. Glasniku" ter dopisoval tudi „Novicam“ in „Vedežu“. Pri rajnem dr. Štefanu so se zopet vresničile pesnikove besede :
„V zbor učenih, vedi slava,
Stopi moder, bistra glava ....
Kdo je mar?
Taka glava korenine
Je slovenski oratar!"	—r—
Iz Št. Lenarta pri sedmih studencih. (S e-
litev v Ameriko in še nekaj). V Ameriko je odpotovalo več vrlih Slovencev iz naše fare. Mi jim sicer želimo mnogo sreče tam preko morja, a pričakujemo, da nas ne bodo pozabili in se skoro povrnili v ljubo svojo domovino, ki tako težko pogreša sine svoje. — Pred kratkim mi je prišla v roke nemška knjiga „De moribus Kuthenorum", ktero je spisal Viktor Hehn in ki je prišla na svitlo v Stuttgartu 1. 1892. V tej knjigi se nahajajo na strani 177. nastopne jako pomenljive besede: „Kin-der, die in den ersten Jahren eine fremde Sprache sprechen und den Elementarunterricht in dieser erhalten, werden auf Zeit ihres Lebens moralische und intelectuelle Kriippel." (Otroci, ki v prvih letih tuj jezik govorijo in prvi nauk v tem jeziku dobivajo, postanejo za vse svoje žive dni nravstvene in duševne sirote.) Ne bi škodilo, ko bi si te besede zapisali za ušesa vsi oni, ki vedno in vedno kričijo, da se morajo njih slovenski otroci učiti že v prvej mladosti nemškega jezika in se tudi v ljudski šoli poučevati na podlagi ptujega jezika.
Od Ziljske Bistrice. (Letni zbor podružnice sv. Cirila in Metoda). Dné 29. prosinca 1893 smo imeli letni občni zbor podružnice sv. Cirila in Metoda za slov. Ziljsko dolino in faro Vrate v prostorni gostilni g. Franca Jauaha. Počastil nas je gosp. Nolli, imenitni pevec iz bele Ljubljane, in nam je v lahko umljivem govoru razložil namen podružnice sv. Cirila in Metoda. Njegove besede so bile tako navdušene, da so bili
marsikteri do solz ginjeni. Kratkočasili so nas pa tudi naši domači pevci in pevke iz Bistrice, Za-homca in Gorjan, ki so prelepe slovenske pesmi prepevali. Z veseljem moremo zatrditi, da je bila navdušenost velika, da je bila posebno mladina v obilnem številu pričujoča, tako da se tudi o nas more reči: Slovan v krasni Ziljski dolini se zbuja in gre na dan ! Presrčna hvala v prvi vrsti vrlemu g. Nolliju za krasen njegov govor, potem našim izvrstnim pevcem in vsem udeležencem zborovanja.
Iz Kanalske doline, (f Dr. Matej Lutman.) Nemila smrt nam je zopet pokosila v lepi moški dobi stoječega moža, odličnega duhovnika, ki je stal v prvi vrsti boriteljev za čast sv. cerkve in pravice ljubljenega svojega ndroda slovenskega. Dné 24. prosinca t. 1. je umrl po kratki a mučni bolezni v Lipaljivesi Kanalske doline ondotni farni upravitelj, veleč. g. dr. Matej Lutman, vzoren duhovni pastir in vnet ter požrtvovalen rodoljub, o kterem veljajo besede sv. pisma: „Ljub je bil Bogu in ljudem; njegov spomin je blagoslovljen.“
Nepozabni pokojnik se je rodil dné 13. sušca 1853. 1. v Št. Andražu pri Gorici. Prvi pouk je dobil v domači nàrodni šoli, iz ktere je prišel leta 1863. v četrti normalni razred v Gorici. V tem mestu je tudi obiskoval latinske šole 1864—1872, od 1. 1872—1876 pa poslušal zgodovinska, modro-slovna in filologična (jezikoslovna) predavanja na vseučiliščih v Pragi, Heidelbergu, in Moskvi. Ker ga je pa posvetno življenje mrzelo, sklenil je posvetiti se duhovskemu stanu in zató 1. 1876. stopil v Celovško duhovno semenišče. Večkrat nam je pripovedoval, kako se mu je godilo na dolgem potu, ki ga je prehodil iz daljne Moskve do Celovca — peš! Dne 20. malega srpana 1878 v mašnika posvečen je bil kaplan v Železni Kaplji in Sovodji, provizor v Malem Cerknem in oskrbujoči kaplan v Trebnem, od koder je šel 1. 1882. v Kirn, kjer je kot kaplan v avstrijskem zavodu „S. Maria deli’ Anima“ nadaljeval svoje študije in postal doktor rimskega cerkvenega prava. Malega srpana meseca 1884 se je povrnil v svojo škofijo, bil nekaj časa provizor v Steuerbergu, od 23. velikega srpana 1885 pa župnik na Dvoru nad Vrbo. V jeseni 1886 so ga poklicali za špirituala v Celovško duhovno semenišče, kjer je pa radi neugodnih razmer ostal samo eno leto in že dné 24. malega srpana 1887 nastopil župnijo Gorje.
A „Gorje so mu postale gorjé,“ kakor je blagi rajnik sam pravil. V temni noči 10. vel. travna 1888, na praznik Kristusovega vnebohoda je zdrčal, ko se je vračal sam na svoj dom, v strmo globočino kakih 10 metrov in obvisel za nogo celo noč, ne da bi si mogel pomagati. Vsled tega mu je postal ves spodnji život čisto mrtev, da celih deset mesecev ni mogel maševati. S časom se mu je zdravje toliko povrnilo, da je mogel s palico kakih pet minut daleč hoditi. Vkljub mučni bolezni je svojo župnijo od 1. 1889. naprej zopet sam oskrboval. Neizmerno mnogo je trpel ta leta rajni dr. Lutman. Hudo je bolelo blagega pokojnika, da ni mogel toliko delati v duhovnem pastirstvu in za blagor milega slovenskega ljudstva, kakor bi rad. Videl je, kako pomanjkuje delavcev v vinogradu Gospodovem in kako redki so rodoljubi, ki bi orali ledino na slovenskem nfirodnem polju, zató ga je bolelo, da je moral sam toliko časa obležati nedelaven na postelji.
Kot župnik se je dr. Lutman mnogo trudil za dušni blagor svojih faranov. Upeljal je v Gorjah 1888 deviško družbo, 1889 pa bratovščino sv. rožnega venca. Skrbéè za lepoto hiše božje se je trudil olepšati cerkev, a imel pri tem mnogo sitnosti in nasprotnikov.
V nàrodnem oziru si je pokojnik veliko prizadeval za probujo slovenskega ljudstva in posebno po njegovem upljivu in delovanju se je ustanovila podružnica sv. Cirila in Metoda in slovenska posojilnica na Ziljski Bistrici. — „Miru“ je bil blagi rajnik zvest prijatelj in velik podpornik. Tudi se je trudil razširjati družbo sv. Mohorja iu objavil v Koledarju za L 1889. zanimive potopisne črtice: ,Spomini na Poljsko in Rusko“ in 1. 1887. v „Slov. Večernicah“ (zv. 41. in 42.) lep spis „Spomini na Italijo4'. — Značajni mož, ki se je kot vzgleden duhovni pastir in vnet ter odločen domoljub čisto žrtvoval za povikšanje časti božje in blagor ter napredek slovenskega ljudstva, kajpak ni ostal brez nasprotnikov, ki so ga grdili na prav ostuden način po svojih „liberalnih“ listih.. A to vzornega narodnjaka prav nič ni oviralo, da bi ne nadaljeval neupogljivo svojega nàrodnega delovanja in neustrašeno zagovarjal po tolikih hudih nasprotnikih teptane pravice koroških Slovencev.
Dné 30. mal. travna 1892. je zapustil dr. M. Lutman Gorjansko župnijo, stopil v stalni pokoj ter se preselil v Ljubno pri Podnartu na Kranjskem. A deloljubivega gospoda ni strpelo v pokoju in že meseca listopada minulega leta je zopet prevzel službo farnega upravitelja v Lipaljivesi.
Celih 11 let fara ni imela več svojega dušnega pastirja, zato so se vrli farani Lutmanovega
prihoda srčno veselili ; nadejali so se, da bode vneti dušni pastir stalno pri njih ostal kot župnik, ker je bila fara razpisana do 1. svečana t. 1. In res je blagi Lutman sredi prosinca vložil prošnjo za Lipaljsko faro — a „človek obrača — Bog pa obrne44. Vsak dan je opravljal celi brevir v domači cerkvi in te lepe navade tudi pri najhujšem mrazu ni opustil. Hudo se je premrazil in vsled tega se mu je vnela mrena nad možgani. Po tridnevni bolezni je preminul dné 26. prosinca, ravno tisti dan, ob kterem je pred 11 leti v Lipalji vesi umrl njegov prednik, nepozabljivi župnik Adam Kandolf.
Sedaj počiva blagi pokojnik že v hladnem, prezgodnem grobu. Za njim pa žalujemo bridko koroški Slovenci, ki nam je bil vsikdar zvest buditelj !
Nebeško plačilo njegovi duši, večni mir njegovemu telesu, časten spomin njegovemu imenu !
R—n.
Iz Kazaz. (Naš dušni pastir. — Cerkveno petje. — Nagla smrt.) Pravo je zadel dopisnik iz našega kraja, ko je pohvalil našega gospoda provizorja, ki nas tako lepo poučujejo, svojo službo tako zvesto opravljajo in so prijazni proti vsem, zato pa tudi pri vseh priljubljeni. Prav resnico so govorili v tisti pridigi, ko so nas opominjali, naj v ljubezni živimo med seboj kakor pravi krščanski sosedi. Pač lepo je bilo živeti, dokler je bilo še tako. Pa bolj ko se nevera in liberalni duh širi, menj je ljubezni med ljudmi, toliko več pa jeze, sovraštva in prepira. — Zavolj cerkvenega petja nismo vsi enih mislij. Pa zadnjič je spet enkrat naprej zapel Janez Vitus p. d. Rogač, in ljudje po vsej cerkvi so zapeli za njim, da je bilo prav lepo slišati. Bog daj njemu in vsem starim pevcem zdravje še dolgo let, te najrajši poslušamo, ker smo jih navajeni. — V Hum-čah sta dva nagloma umrla. Eden je bil Blaž Markovič p. d. Pušnik. Sedel je na stolu in ple-tarček delal, pa na enkrat se je sklonil in umrl. Drugi je Jur Butej, 18-letni Pustotnikov siu; bil je samo 5 dnij v postelji in umrl. Ne vemo ne dneva, ne ure !
Iz Ljubljane, (f Josip Marn.) Dné 27. prosinca t. 1. je umrl v Ljubljani po dolgi bolezni častni kanonik Josip Marn, odličen mož, ka-koršnih imamo Slovenci le malo. Rajni g. Marn se je rodil v Štangi pri Litiji dné 13. sušca 1832, bil v mašnika posvečen 1855, postal 1. 1857. učitelj slovenščine in veronauka na Ljubljanski gimnaziji. Dolgih 35 let je budil kot katehet v slovenski mladini katoliško zavest, vzbujal kot profesor slovenščine v mladih srcih nàrodno prepričanje, ljubezen do domovine, ki se naj kaže zlasti z delovanjem na domačem polju za blagor slovenskega nàroda. Kot marljivi slovenski pisatelj pridobil si je neizmernih zaslug za naše slovstvo z mnogimi temeljitimi spisi, zlasti s svojim „Jezičnikom“, v kterem je natančno in lepo opisal nad 250 slovenskih pisateljev in njih spise. To delo je neprecenljive vrednosti za našo mlado književnost. „Matici Slovenski44 je bil od 1. 1886. skrben predstojnik. Leta 1890. je bil imenovan za častnega kanonika, presvitli cesar pa je podelil izvrstnemu in velezaslužnemu učitelju vitežki križ Franc-Jo-sipovega reda. — Pokojni, Slovencem nepozabni g. Marn je bil cerkvi pobožen duhovnik, Matici Slovenski moder predstojnik, šolski mladini nepozaben učitelj, pravi oče, domačemu našemu slovstvu krepek steber , domovini slovenski eden najzvestejših nje sinov, ki jo je ljubil in zanjo deloval neumorno vse svoje življenje! Večen in časten spomin njega imenu, nebeški mir njega duši!
—r—
Politični pregled.
V državnem zboru se nadaljuje razgovor o državnem proračunu. Katoliški poslanci Treuin-fels, princ Liechtenstein in dr. Ebenhoch so se krepko potegovali za versko šolo. Minister Gautsch jim je odgovoril, da za zdaj ni mogoče, šolsko postavo ob veljavo djati, da pa hoče z navedbami ustrezati željam katoliškega ljudstva, kolikor mu bo mogoče. Poslanec Spinčič je lepo in temeljito govoril o žalostnih šolskih razmerah na Primorskem, kake krivice se godijo tam Slovencem in Hrvatom. Tudi nas Korošcev se je spomnil in rekel, da so tukaj še od visokih uradnikov „hujskači“ imenovani slovenski rodoljubi, ki se trudijo za zboljšanje slabih šol. — Taaffe še zmirom teše svojo novo večino, ljudje pa mislijo, da ne bo nič prida iztesal. — V koroškem in štajerskem deželnem zboru hočejo narediti postavo, s ktero Se bo nemščina razglasila za deželni uradni jezik. Ker bi taka postava naravnost nasprotovala čl. 19. drž. osn. postav, zato mislimo, da ne bo dobila najvišega potrjenja. Slovenci moramo z vsemi postavno dovoljenimi sredstvi ugovarjati, kedar bomo zvedeli, da res mislijo na tako krivično postavo. — O g er s ki liberalci ne bodo
še kmalu dosegli civilnega zakona. V celi deželi se zbuja veliko nasprotstvo zoper to namero. Še liberalna, vladna stranka v tem ni edina, morda se bo celò razcepila. — Ogerski nemadjarski nàrodi se zmirom bolj po robu postavljajo. Meseca velikega travna bodo imeli zastopniki Ru-muncev, Slovakov, Srbov, Nemcev, Rusinov in Hrvatov na Dunaju posvetovanje o skupnem postopanju zoper Madjare. Ustanoviti mislijo skupen list v nemškem jeziku. — Predlog madjarskega poslanca Lita, naj bi se polagoma ustanovila posebna ogerska vojna (armada), bil je za sedaj v ogerski zbornici zavržen.
Novoimenovani kardinali so se poklonili sv. Očetu. — Ruski carevič je bil nedavno v Be-rolinu. Tam so ga slovesno sprejeli. Pravijo, da se imata po leti enkrat sniti nemški in ruski cesar. Kakšne dogovore da imajo, tega pa mi navadni ljudje ne zvemo. — Angleži hočejo pomnožiti svojo posadko v Egiptu; to pa Turkom in Francozom ni po volji. — Pri laških bankah so se razkrile velike sleparije. — Jeseni bo velik katoliški shod v Cikagi v severni Ameriki. Posebno z delavskim vprašanjem se bo pečal in s stanjem ameriških Indijancev in Zamorcev.
Gospodarske stvari,
Kako zboljšati pitno vodo v vodnjakih.
Yzame se dobro žganega, prav listavega in luknjičavega oglja. Z nitjo poveže se kakih dvajset večjih kosov v en šopek ali zveženj. Naredi tri take zvežnje, vsacega obteži z 2 kilograma težkim, čistim kosom kamnene soli. Te spusti potem na treh raznih stranéh vodnjaka v vodo, prav na dno. Čez tri dni bode voda čista kot kristal in dobra. To ravnanje ponavlja naj se na leto tri do štirikrat, zlasti pa spomladi. Soli ni treba rabiti vselej, ampak le enkrat, k večjemu dvakrat v letu ; oglje naj se potem obteži s kameni ali luknjičavo opeko. Oglje se tako nasrka nesnage, salpetra, apna, gipsa itd., da dobi težo premoga in lahko nekaj let v vodnjaku ostane, ker vedno le več ali manj služi kot cedilo, in če druzega ne, vsaj brani, da se gošča iz dna ne dviga, kedar sesalka ali pumpa deluje.
N o v i č a r.
Na Koroškem. Javni shod katol.-političnega in gospodarskega društva pri Krajcarju nad Tinjami se je na Svečnico prav sijajno dovršil. Došlo je kakih 70 posestnikov in mnogo drugih poslušalcev. Nastopilo je 7 govornikov, med njimi 5 duhovnikov. Vsi govori so bili z navdušenjem sprejeti.
—	Shod katol.-političnega društva v Selu pri Pod-krnosu dné 5. t. m. je bil tudi sijajen. Vse izbe so bile natlačene ljudij, med njimi 50 do 60 posestnikov. Nastopilo je 5 govornikov, kterih besede so se pazljivo poslušale. Tako v kraju, kjer še-le ledino orjemo! O obeh shodih spregovorimo več prihodnjič. -— Za Koroško in Štajersko se sprejme več poštnih služabnikov. Prošnje sprejema do 15. svečana t. 1. poštno vodstvo v Gradcu.
—	Zmrznil je neki kmet blizo Bilčovsa. — Mesto Velikovec je kupilo Rudolfijevo hišo in hoče tam bolnišnico napraviti. — Tudi mestno godbo mislijo v Velikovcu ustanoviti. — Ziljsko železnico bodo še letos zidali. Koroška hranilnica prevzame delnic 1. vrste za 150.000 gld. in obligacij 1. vrste za 1,400.000 gld. — Vojakom na Koroškem, Štajerskem in Kranjskem hočejo zdaj dajati dvakrat v tednu ovčje meso. To pa Ogrom na ljubo, da prodajo svoje ovce. S tem bi se pa škoda delala našim govedorejcem. Na vprašanje poslancev je vojaški minister odgovoril, da vojaki ne bodo prisiljeni ovčje meso jesti, če ga ne marajo.
—	Svoje križe imajo s slovenskim uradovanjem v Šmihelu in v Globasnici. Ovire delajo tako politične, kakor šolske oblasti. — Potres smo čutili na Koroškem o polnoči med 28. in 29. prosincem.
—	Pri Št. Mohoru je neka ciganka oropala pekovskega učenpa vzemši mu 4 gld. 15 kr. Žandarji so babo že dobili. — Pri brodu v Dravogradu se je ladija prekucnila in trije so utonili. Čoln je bil premajhen in je imel toliko primrznjenega ledu, da je na stran visel. — Za cerkev sv. Jožefa v Predoru (Bosna) nam je poslal neimenovan dobrotnik iz Podjunske doline 5 gld.
Na Kranjskem. „Nàrodni dom44 v Ljubljani se bo vendar enkrat zidati začel. Priprave za to se že vršijo. — Umrla sta dva obče spoštovana gospoda; č. g. Janez Koprivnikar, dekan na Vrhniki, in č. g. Josip Marn, profesor in častni kanonik v Ljubljani, spreten in učen slovenski pisatelj, predsednik „Slov. Matice44 in vitez Franc-Josipovega reda. — Osepnice (koze) imajo v Kranjskem okraju. — Okrajna posojilnica v Krškem imela bo svoj občni zbor dné 5. sušca. Lanski račun kaže 185.000 gld. prometa. — V Križu na
Vipavskem so ustanovili bralno društvo. — Šolska hiša je zgorela v Golem. — Tovarnar Prašnikar v Kamniku misli zidati železnico iz Kadovljice na Bled in Bohinjsko Bistrico. — Stari rodoljub g. notar dr. Jernej Zupanc v Ljubljani je dobil vi-težki križ Franc-Josipovega reda. — Osepnice (koze) imajo v Radoviči na Belokranjskem. — „Kmetij-sko bralnico" mislijo ustanoviti v Novem mestu.
Na Štajerskem. V Cvetkovcih pri Veliki Nedelji so našli mladega moža zmrznjenega. — V Celju se snuje društvo zasebnih uradnikov, ki bo imelo tudi svojo pomožno blagajnico. — Pri Šoštanju je zmrznil neki Markovič iz Artič. — Na Svečnico je Mariborska čitalnica priredila Slom-šekovo slavnost. — Podpiralna zaloga za slovenske visokošolce v Gradcu je imela lani 2044 gld. dohodkov in 1151 gld. troškov. — V premogovem rudniku v Skalah pri Slov. Gradcu se je plin užgal in umoril 4 rudarje; 5 je hudo ranjenih, 5 poškovanih.
Na Primorskem. Cerkvi v Komnu na Krasu so svitli cesar podarili lep mašni ornat in opravo za štiri levite.
Po dragih deželah. Na Dunaju je umrla neka branjevka, ki so jo za revno imeli, pa je zapustila 70.000 gld. — Pri Altonu v Ameriki sta dva vlaka vkup trčila. 8 ljudij je mrtvih, 90 ranjenih.— Turški sultan (cesar) je podaril sv. Očetu papežu za 50letnico eno zlato, z demanti obrobljeno tobakiro. Iz tega se vidi, kako še krivoverci spoštujejo papeža Leona XIII. — V rudniku v Oseku na Češkem so se plini užgali in 17 rudarjev zadušili. — V Nitlebnu na Pruskem je 13 oseb zbolelo za kolero. — Na Laškem je letos hud mraz. V Napolji je nek berač zmrznil, kar je za te kraje redka prikazen. — V Rusiji so kmetje v vednem strahu pred volkovi, kterih je zmirom več. — V rudniku v Tokadu na Ogerskem je začelo goreti in dim je zadušil 19 rudarjev.
Vabilo k družbi sv. Mohorja.
Navada je že, da se poleg „družbinega oglasnika" vsako leto še posebej zglasimo ob času, ko se po slovenskih pokrajinah nabirajo stari in novi udje družbe sv. Mohorja. Zvesti tej navadi obračamo se tudi letos do milih naših rojakov s prijaznim povabilom: Pristopite zopet, komur je to le količkaj mogoče, v kolo bratov in sester povsod znane bratovščine, ki Vam za boren goldinar pripravlja v dušni in telesni hasek šest lepih in dragocenih knjig, po vrhu pa ponuja še obilno duhovnih dobrot za opravljanje vsakdanje bratovske molitve! Podvizajte se, da ne zamudite pristopu odločenega obroka dné 5. sušca —-da prej ko prej zvemo, koliko izvodov družbinih knjig se ima v tiskarni natisniti ter se tako izognemo nepotrebnih troškov. Bližnjim rojakom, koroškim Slovencem pa še posebej polagamo gorečo željo in prošnjo na srce, naj ostanejo družbi zvesti ne samo dosedanji udje, ampak naj bi jih pristopilo še toliko novih (zlasti, koder jih je zdaj bilo še malo), da bomo vsem drugim Slovencem v naj večjo radost mogli vprihodnje zapisati: krške škofije število vsaj 5000!
Da se bode pa spet vršilo vse redno in točno in tudi izpolnile naše nade in želje, v to so nam porok izkušeni čč. gg. družbini poverjeniki in sploh vsi goreči gg. duhovniki slovenski, ki storijo v tem oziru, kar morejo. — njim ni treba še le posebnega vabila ali priporočila, oni ne čakajo prošnje. Mirno Vam torej, čestiti bratje ! zaupamo bližnjo prihodnjost Mohorjeve družbe. Vemo, da Vas stane tako naraščajoča družba ob nabiri mnogo truda, skrbi in požrtvovalnosti: prosimo le vstrajnosti — plačal bo Bog!
Knjige se prirejajo iste, kakor so naznanjene v družbinem oglasniku letošnjega Koledarja. Slom-šekov: „Življenja srečen pot" ima tri dele: I. nauke, II. vzglede in III. molitve, kterim so dostavljene navadne litanije; tako bo služila knjižica kot popolen molitvenik, ki se naroča lahko tudi izvirno vezan ali v usnje z zlato obrezo po 60 kr., ali pa v platno z rudečo obrezo po 40 kr.
Ob tej priliki izrekamo presrčno zahvalo vč. g. Konradu Šnap-u, kanoniku prvostolne cerkve Zagrebške, ki je družbi pred kratkim poslal obveznico v vrednosti 100 gld. „s molbom: da me medju utemeljitelje cienjenoga Vašega druživa upi-sati izvolite".
Velezaslužni nàrodnjak, župnik in državni poslanec pokojni Božidar Raič pa je bil družbi volil 50 gld., kterih smo po odbitih odstotkih ravnokar prejeli45gld. Bog daj vrlemu dobrotniku nebesa!
V Celovcu, dné 5. svečana 1893.
Odbor.
Loterijske srečke od 4. svečana. Line	88	83	89	39	52
Trst	69	28	83	43	86
Vabilo.
Podružnica sv. Cirila in Metoda za Tolsti vrh in okolico bode imela v pondeljek dné 13. svečana 1893, ob 3. uri popoludne v gostilni gospe Mar. Ehleitner pri Fari svoj letni občni zbor po tem-le dnevnem redu: 1. Pozdrav predsednikov. 2. Slavnostni govor. 3. Petje. 4. Vpisovanje novih udov in vplačevanje starih udov. 5. Volitev zastopnika pri letnem občnem zboru glavne družbe. 6. Razni govori in nasveti. — Po zborovanju petje in prosta zabava. Častiti govorniki, udje te podružnice in vsi rodoljubi so k temu zboru prav prijazno vabljeni in prošeni, da bi ga v obilnem številu počastili.	Odbor.
Naznanilo.
Hranilno in posojilno društvo v Celovcu bo imelo svoj letni občni zbor v četrtek dné 23. svečana 1893 ob Vjll. uri dopoludne v društveni pisarni, Pernhartove ulice štev. 6., s sledečim vspo-redom: 1. Pregled in odobrenje računa za 1. 1892. 2. Sklep o porabi čistega dobička. 3. Volitev ravnateljstva. 4. Razprava o posebnih nasvetih. K obilni udeležbi vabi	načelnistvo.
Vabilo.
Zadruga hranilnice in posojilnice v Gl in j ah
ima svoj letošnji občni zbor dné 19. svečana t. 1. ob 3. uri popoludne v prostorih g. načelnika na Trati pri Glinjah. Dnevni red:	1. Potrjenje
letnega računa. 2. Razdelitev čistega dobička. 3. Volitev odbora in računskih pregledovalcev. 4. Privolitev remuneracije načelstvu. 5. Razni nasveti. — K obilni udeležbi vabi	načelnistvo.
V' ii I> i I O.
Hranilnica in posojilnica v Št. Janžu v Rožni dolini ima svoj občni zbor dné 14. svečana t. 1. ob 1 uri popoludne v gostilni pri C i n k o v c u. Dru-štveniki so uljudno povabljeni. Načelništvo.
Tržne cene v Celovcu.
Ime blaga	na birne		na hektolitre	
	gld	kr.	gld.	kr.
pšenica		5	15	6	45
	4	40	5	50
ječmen		—	—	—	—
oves			2	25	2	80
hej da		4	40	5	50
turšiea (sirk)		3	40	4	30
pšeno 		7	20	9	—
fižol		—	—	—	—
repica (krompir)		1	75	2	30
deteljno seme		—	—	—	—
grah			6	—	7	50
Sladko seno je po 2 gld. 60 kr. do 3 gld. — kr., kislo 1 gld. 50 kr. do 2 gld. 20 kr., slama po 1 gld. 80 kr meterski cent (100 kil). Fri šen Špeh je po 61 do 66 kr. kila, maslo in puter po 95 do 105 kr. — Pitane vole plačujejo mesarji 'po 33 do 35 gld. stari cent.
Svojim slovenskim rojakom na spodnjem Koroškem, ki zahajajo v Celovec, priporočam svojo
gostilno „pr! KltOISri66
na Velikovški cesti v Celovcu. Za dobro jed in pijačo je zmirom skrbljeno. Pri meni se tudi dober kup prenočuje. S spoštovanjem
JCLfldZ OtiČ, gostilničar.'
:kxhxkxkxxkxxhkkxx
' C. kr. prodaja smodnika g
v Dravogradu (linterdrauburg).
Udano podpisani priporoča svoj izvrstni cesarski smodnik (purbelj) za
možnarje pa tudi za raznesilne patrone,
ki se rabijo pri kamnolomih, kakor tudi
smodnik za lov ( jago.)
Kupcem ni treba posebnih izkaznih listkov (Bezugschein). Ob e"em priporočam svojo zalogo tržaškega in oblačilnega blaga ter železnine, kakor tndi storjeno obleko vsake velikosti in Vf dober kup. Z odličnim spoštovanjem
Konrad Lorber. q
Šx
M n/.hu organista
pri farni cerkvi sv. Martina v Borovljah se takoj oddà. Cerkveni pevci so izvrstni. Prevzame se tudi lehko služba cerkovnika. Prosilci naj se osebno pri cerkvenem predstojništvu oglasijo.
TJ cenca,
kteri je z dobrim vspehom dovršil ljudsko šolo, sprejme takoj v pouk mizarski mojster Alojzij Kobe v Metliki na Dolenjskem.
l^epa kmetija
se prodà iz proste roke v Tinjah, ki ima 36 birnov posetve, 5 oralov travnikov, 18 oralov lepo zaraščenega gozda, veliko paše, vse prav blizo in na ravnem. Pohištvo, lepo zidano in v dobrem stanu, skedenj, velban hlev za 20 repov živine. Pripravno tudi za kako kupčijo, ker stoji pri farni cerkvi v veliki fari, komaj pol ure od železniške postaje. Poljski pridelki in mleko, puter, maslo itd. se lahko in dobro prodajo. Cenjeno je 4200 gld., od kterih more 2000 na hiši uknjiženih ostati. Več pové lastnik Janez H u d el is t v Konatičah, pošta Vr b a (Velden).
i
0
i
30001
Slovenci!
Q Pridite radi v mojo pekarsko prodajalnico, 9 v kterej je dobiti dobra in frišna pekarija. Q Tudi mednice se priporočajo, ker se prav dobro || pripravljajo. Z odličnim spoštovanjem
O	Janez Vovk,
na starem trgu št. 15 v Celovcu.
•^oanoBHorasocoi
i*
I
O
H
O
•
o
Med (strd),
izvrsten pitanec, se dobi pri meni v plehastih škatljah po 5 kil franko 3 gld. 60 kr. proti poštnemu povzetju. V škafih po 20 in 40 kil ga računam po 58 kr. kilo. Nadalje priporočam svoj natomi brinjevec po 1 gld. 20 kr. liter; dobro, staro slivovko po 1 gld. liter ; ter dobra ister-ska vina, belo po 18, 20 in 22, črno po 18 kr. liter; staro krvaško vino po 22 in 24 kr. liter v sodih po 56 litrov in več. Za pošteno in pristno blago se jamči
xx-sir XECX.XÒ,
trgovec in čebelar v Selu, pošta Lesce na Gorenjskem.
Glas iz občinstva.
Kdor hoče dobro in po ceni tržaško blago, moko, špirit, sol, rženo žganje, milo (žajfo) in petrolej,
naj gre v prodajalnico
Ferd. Mussi-ja,
„pri zlatem vencu" na starem trgu št. 19
v Celovcu,
ki je vsega priporočila vredna. Vsak se lahko sam prepriča, da se mu bo vselej
z dobrim in frišnim blagom postreglo.

Kdor hoče uživati dobrote edino pristne, ne na pol
sežgane in slabo okusne
Kueippiive sladne kave,
naj kupuje le rudeče, štiri-voglate zavoje od Oelzovili bratov, ki nosijo kot varnostno marko sliko s ponvo. Mešana z
OIzovo kavo,
11	je najboljša in najoenejša
kavma primes , daje kavo, ki bobovo breztečno kavo daleč prekosi, ki je zdrava,
dober kup in tečna.
Bratje ©Iz v Bregencu,
v Avstro-Ogerski državi edina od častitega gospoda župnika Kneippa priporočena tovarna za sladno kavo.
Dobi se v vseh boljših prodajalnicah za tržaško blago.
Izvrstno reže Ph. Mayfarthova
reporeznioa.
Nadalje se priporočajo stroji za
robkanje turšice,
mlini za trojano moko in meč-kalnice, posebni mlini za trojano turšico, ki služi konjem v hrano, mečkalnice za krompir, žitne čistilnice,
slamoreznice
ročne, ali na gepelj ali pa na par,
mlin za oljne tropine, mrvo-parec itd.
PH. MAYFARTH in dr., tovarna za stroje.
Dunaj II/l, Taborstrasse VS.
Lastnik in izdajatelj Gregor Einspieler, župnik v Podkloštru. — Odgovorni urednik Filip Raderla p. — Tiskarna družbe sv. Mohorja v Celovcu.