V mrežah grrelra 7 »Diamant je sicer majhen, toda pristen,« je besedičil. »Meni se majhni bolj dopadejo. O velikih se človeku hitro zdi, da so ponarejeni. Ce kaka dama ima prstane z velikimi kamni, ljudje kmalu mislijo, da nosi steklo.« »Ko bom imel petdeset dolarjev, ga bom kupil,« je nekam žalostno odvrnil Štef an. Obračal je prstan sem ter tja in v sončni svetlobi opazoval bliščanje kamna. Nazadnje si ga je nataknil na mali prst. Iztegnil je roko in ga od daleč opazoval. »Petdeset dolarjev... To je visoka vsota, Pet tednov bom moral delati za petdeset dolarjev.« Izak, ki ni bil novinec v presoji značajev, si je natančno ogledal Stefanov obraz. Videl je trde poteze okrog ust, prijazne oči, izraz razsodnosti na obrazu in ugotovil je, da kupčija ni riskantna. Prijazno, priliznjeno je spregovoril: »Le kupite ga sedaj! En del boste plačali, ostalo pa boste odplačevali v obrokih — po en dolar tedensko.« Stefanov obraz je zasijal od veselja, »Koliko bom moral takoj pkčati?« je vprašal s tresočim glasom. »Dajte en dolar pa nesite prstan!« Štefan je segel v žep in potegnil iz njega dolarski novec. Vrgel ga je pred žida. Nato je hotel zdirjati, kakor da bi se bal, da se bo trgovec premislil. Žid ga je prijel za roko. Kupčijo je bilo treba tudi pismeno urediti. Štefan je moral povedati ime, naslov, kje je zapbslen in koliko zasluži. 2id je vse to zabeležil v debelo knjigo. Ko je bila ta zadeva končana, je lahko šel. Izak ga je do vrat spremljal ii> gledal za njim, ali v resnici gre proti tovarni za gumbe. Štefan je pri prvem oglu obstal. Prstan je vze! iz škatljice in obračal v sončni svetlobi. Ko je videl, da ga ljudje opazujejo, je dal prstan v škatljo in je odhitel proti tovarni. Med delom je ves čas mislil na svoj zaklad in je vnaprej užival nad veseljem, ki ga bo čutila Nina. ko ji bo nataknil prstan na roko. Tako je bil vesel. da si je polglasno pel. Peter ga je z mrkim očesonopazoval. Štefan ss ni zmenil za njegove pogiede. Njegove misli so bile pri Nini. Po končanera delu je kar tekel domov. Povečerjal je, se umil, napravil in oddirjal, ne da bi sc zmenil za materine žalostne in vprašujoče poglede Nekaj minut pred dogovorjeno uro se je že ne mirno sprehajal pod smreko. Želel si je, da bi Ninn kmalu prišla ui je s strahom opazoval oblačno nebo. Topli južni veter je obetal dež. Nebo je postajale vse bolj temno. Dogovorjena ura je že zdavnaj minula, a o Nini še ni bilo sledu. Štefan je bil ves nesrečen. HudovaJ se je nad Nino. Vrh tega se je bal dežja. Naposled je zaslišal hitre korake in šuštanje obleke med gnnovjem. Nine še ni videl, a je čutil, da je ona. Hudovanja je bilo v hipu konec. Srce se mu je širilo od sreče. »štefan!« se je oglasila Nina. Bila je zasoplja, kar je pričalo, da je hitela. »Tu sem!« je veselo odvrnil štefan. Skočil je k Nini, jo objel in poljubil. »Zdi se mi, da je dež začel padati,« je pripomnila Nina. »Kdo se bo sedaj menil za dež?« »Jaz že. Uničil bo moj novi plašč.« »A kam naj greva?« »K nam.« »Toda kaj bo rekel oni možakar, ki ste mi o njem govorila?« »Kazimir? Danes je zaposlen in se bo pozno vrnil. Mati pa bo že gotovo spala.« >Ali ne bo iz tega nič hudega?« »Ne. Mislim, da vas na svoj dom smem povabiti, ne da bi morala za to odgovor dajati.« Štefan je bil srečen. Spomnil se je, da bo prstan naredil na Nino boljši vtis, če ga bo dal pri luči. Iz kapljanja je nastal pravi dež. Hitela sta. Ko «ta prispela do sprehajališča, sta začela bežati. Vsa sasopla sta prišla do Ninega doma, Nbaa je hitela naprej, da bi prižgala luč. Stefan ji je počasi sledil. Mater sta našla v obednici pri šivanju. »To je Štefan, moj prijatelj!« je Nina pokazala na mladeniča. Mati je resno sprejela obiskovalca in mu ponudila stol. Šivanje je odložila ter začela Štefana izpraševati o njegovih domačih razmerah in o njegovi službi. Potem je speljala pogovor na Kazimira. »Ali poznate gospoda Kazimira Pavloniša. Točilnico ima in dobro zasluži. V banki že ima precej prih.rajikov. Nino hoče poročiti. A Nina je Se mlada in vihrava. Pomislite, noče vzeti tega človeka, čeravno ima točilnico, ki dobro nese in mnogo denarja.« »Jaz se ne čudim,« je odvmil štefan. »Etenar pač ni vse.« Mati ni vedela, kaj bi naj odgovorila. Šele fez nekaj časa je odvmila: >Res, denar ni vse, toda v tej državi zelo dosti pomeni... Nina ni preveč trdna pri zdravju. Ona...« >Kako da ne!« je presekala Nina materi besedo. »Veste, pred nekaj leti je že bila v bolnišnici za pljučne bolezni,« je mirno nadaljevala mati. >Kašljala je in zdravnik je rekel, da bo umrla, če je ne bomo poslali v bolnišnico. Seveda nisem imeladenarja za kritje stroškov, radi tega je bila tam sobarica, dokler ni ozdravila.« Nina je skočila pred mateT. Divje je zakričala: »Zakaj lažete take neumnosti o menl Kar jc zdravnik rekel, je bila neumnost Malo aem kažljala, a radi tega še nisem bila bolna.« Nato se je obrnila k Stefanu