ZIVL7EN7E IN JVET
ŠTEV. 14.
V LJUBLJANI, 2. APRILA 1933.
KNJIGA 13.
TYROLLER;
PETER SE ZBUDI V ŽIVLJENJE
L. MBZEL-FRIGID NADALJEVANJE
od brajdami je za dolgo mizo, ki je na dveh napol trhlih ko-■leh v hladnem zavetju široko
_ razraslih trt poganjala iz tal,
slonel en sam samcat pivec, Jurij Krištof, nizek, skoraj ' prijazen človek s koničasto črno brado, širokim, topim nosom sredi trudnega, narahlo nabuhlega obraza in z veliko, napol rumeno, napol zardelo plešo, ki se mu je med dvema šopoma trmasto črnih las ob vsakem ušesu razlivala od zgubanega čela tja do mesnatega, krepastega zatilja. Ob koncu mize je zavihanih rokavov, napol delaven, napol v oddihu razkoračen sedel Gorjanec, po svojih rdečih licih, po široki rasti in kipečem zdravju bolj mesarju podoben kakor pa krčmarju, Gor-janka pa je nekaj metrov daleč stran na stolu pred hišnimi vrati tiščala med razkrečenimi koleni mlinček za kavo, mle-la, odpirala svoje čeljusti in od časa do časa vzklikala nekaj obema moškima, ki sta lena in brez prave besede buljila v utrujeni prostor pred seboj. Ob hlevu se je na dolgi verigi, ki je tekla po debeli žici pod ostrešjem,' zaganjal Cezar sem in tja in bolj iz brezdelne prešer-nosti kakor pa iz potrebe lajal nad vsakim vetričem in nad vsako muho, ki je letela mimo. Med hlevom in kozolcem se je z vilami v rokah prestopala domača hči, Gorjancev Lojze ali Gorjancev hlapec, kakor so ji rekli zavoljo njene krepko zastavljene postave, fantovsko trdega obraza in hlapčevske moči. .Vozila je s konji s postaje trgovcem in krč-marjem po Dolini in po bregovih tam med Retjem in Ojstrim, pljuvala si je v roke, vihtela bič in klela in je na svojih plečih tovorila težke vreče in zaboje, da ji je bil izmed voznikov daleč naokrog le malokdo kos. Kadar je bila veselica Pod brajdami in ie morala s konjem sama po pivo v Trbovlje, je nesla sodček z voza na svojem tilniku tako pokonci, da so ji hrupno ploskali vsi fantje rudarji z Njive in s Fani. toda slabo je onravil, kdor se ii je drznil približati z laskavo besedo. O marsikom je šla sramota po zobeh, da jo je za Sladke besede klavrno skupil pri nji. Bila je pa tudi težka stvar — mar naj bi bil človek na njeno pest žensko s pestjo udaril nazaj? Ženske na Tereziji pa so si ve-
dele šepetati med seboj marsikatero tajno o nji, marsikatero nerazumno čenčo, da jim pameten človek skoraj ni mogel verjeti. Klepetale so nekaj o nekakšnem agentu iz Ljubljane, o nekakšni drobni, bledi trlici, ki je v svoji torbici nosil žganje in podobne stvari po svetu in ki je nekajkrat zašel Pod braj-de, ponudil svoje blago na pokušnjo, popil četrt dolenjskega vina in izpregovo-ril nasproti nji nekaj začudenih, ne povsem dobro umljivih besed. Vedele so praviti, da se je Lojzka vsakokrat, kadarkoli se je ta agent pojavil Pod brajdami, za čudo spremenila. Ničesar ni marala slišati ne o konjih ne o nikakršnih hlapčevskih opravilih, za vsako tršo besedo, ki je ušla Gorjancu, se je hodila jokat v svojo kamro pod streho, in stara Gorjanka, ki se je polagoma — hočeš, nočeš — privadila, da je v svoji hčeri videla bolj dobrega moškega delavca kakor' pa dekle, ki si bo danes ali jutri vteplo v glavo kakšno ljubezen ali pa celo možitev, je baje hodila tedaj okrog vsa žareča od materinske blaženosti in od sladkega upanja, da bo njena hči navsezadnje nekoč morda vendarle še deležna poslednje ženske sreče na svetu. Ženske na Tereziji pa so že sklenile med seboj, da iz vsega tega nikdar ne bo moglo biti nič dobrega. Gorjančeva Lojzka je hodila okrog, bila je za hlapca pri hiši svojega očeta in noben vzgib v njenem obrazu nikdar ni izdal, da se je v njenem srcu kdajkoli zganila kakšna drobna, plaha dekliška misel. Starejši možje ■ so se menili z njo kakor z odraslim fantom, ki ima dovolj žuljev na rokah in dovolj dela za seboj, da se človek lahko pametno razgovori z njim in da lahko kaj da na njegovo moško besedo. Toda priznati je treba, da je Lojzka v celem imela vražje malo od svojega življenja. Kamorkoli se je okreni-la, nikjer ni bilo zanjo mladosti, povsod je evet imel zanjo samo tujstvo, začudenje in pritajen odpor. Sredi svoiega krepkega, žilavega telesa, ki je bilo v resnici ustvarjeno za težko delo, pa je tudi Lojzka skrivala majhno, nebogljeno srce, ki se je iz njega pretakala živa, vroča, včasi skeleča, včasi v slasti kipeča kri, in njene mirne sinje oči so hranile v sebi morje solza, ki bi bile
lahko tekle od vsake človeške radosti in od vsakega človeškega gorja. Samo nikar ne te radosti, mkar ne tega gorja! — Sekira v njenih rokah je klala grčave klade, da se ji je znoj v curkih razlival čez prsi in čez križ in da so iz duše zbežale vse šibke, vse nespametne misli.
Ko je Peter Rutar prišel, je Jurij Krištof čisto sam sedel za mizo in si je z rdečim robcem zakrival veliko sinjo ma-rogo, ki mu je od zadnjega razgovora z ženo doma še zmerom tekla pod levim očesom. Ko je Rutar brez besede gédel, je Krištof za spoznanje primaknil svojo steklenico in kozarec, se presedel in dejal:
—	Kako pa z ženo? Ali je kaj bolje?
—	Pusti to, je odvrnil Rutar, saj sem sam pobegnil oa hiše, da bi imel malo miru. Jaz mislim, da bo že prenesla. Saj ženske so tiste stvari na svetu, ki vse prenesejo, kar jim bog naloži.
Potem sta pomolčala. Gorjanka je prišla in prinesla vina, postala je za hip ob robu mize in rekla nekaj tistih dobrih, prijaznih, praznih besed, ki padejo v veter in utihnejo z njim. Na dvorišču pred hlevom se je pretegnila kokoš in zaja-skala s tistim pridušenim, otožnim glasom, ki ga pred zadnjim mrakom dajejo kokoši od sebe, preden se s počasnimi, obupnimi stopinjami odpravijo po gredi spat v kokošnjak. Po travnikih pred hišo je šumela tišina zadnjega popoldneva, murni so peli podoknice v travi, na cesti spodaj mimo Volaja je hrupno zadrdral voz, ki se je bil najbrž preveč zakasnil na poti domov. Krištof in Rutar sta brez besede slonela ob vinu. Bila sta izmed tistih starih, utrujenih pivcev, ki lahko v molku sedijo med seboj in ki jim tišina vse pove, kar je treba. Kaj bi v resnici besede! Zdaleč se dotaknejo stvari, dvignejo rahlo meglico prahu iznad njih.— stvari pa ostanejo tam težke, nepremične, nedoumne. Človeško življenje je kakor potok, ki z brega žubori čez travnik. Mar potok ve, da žubori? Mar človeško življenje ve, kam se bo doživelo?
—	Kaj se ti še zmerom pozna? je vprašal Rutar, ko je Krištof za hip odmaknil robec od očesa.
—	Sam hudič ve res, je odvrnil Krištof, ne splahne mi pa mi ne splahne. Ah, veš, star človek je kakor sveti Rok : rane se mu izlepa ne zacelijo. Ko mi je •stara v prvem medenem tednu pred dvajsetimi leti izbila prvi zob «— ali verja-
meš, da mi je hotel nov pognati? Sčasoma pa usahne človekova moč in vsak curek krvi, ki ti kane iz nosu, te najbrž velja leto življenja, če ne bi pil, mislim, bi se mi kri že zdavnaj izsušila.
Skozi velo zelenje se je trgal mrak, prvi val hladne noči je zaplal skozi zrak. Molčala sta, samo v nekih prirojenih presledkih sta s kozarci udarjala ob mizo in zvračala, Gorjanec je prišel mimo še zmerom zavihanih rokavov, pa že zdavnaj brez dela, privzdignil je klobuk, se popraskal za ušesi in spet šel. Gorjanka je zdaj pa zdaj pristopila k mizi, prinesla novega vina in spet odhitela v kuhinjo, da se ji večerja ne zasmodi. Peter Rutar je pil. Za čudo mu je vino šlo v slast. Svojo dušo in svojo žejo je dobro poznal: takole se mu je pilo zmerom, kadarkoli so se mu bile nad glavo zbrale velike katastrofe njegovega življenja. Kogar bog nima rad, pravijo, temu odpre oči — in Petra Rutarja je bog udaril z nekim usodnim, težkim talentom slutnje: kadarkoli se je poti njegovega življenja natiho, naskrivaj približal prepad, zmerom se mu je po duši razlegla neka pisana mavrica samih radosti in samih bolečin, samih blaznih radosti in ubijajočih bolečin, da mu je venomer šlo samo na vrisk in na jok. Peter Rutar nikdar ni ne jokal, ne vriskal, toda v duši so mu nenehoma tlele vse reči kakor žerjavica in ta ogenj je moral nenehoma, nenehoma gasiti. Pil je, kakor pač pije na svetu večina ljudi: iz neke bolestne želje po nezavesti, po spanju, po smrti. Najrajši bi bil za dolgo, za zmerom zaprl oči, da ne bi videl, kako se bodo zdaj zdaj razbesnele katastrofe preko njegovega malega življenja in preko vsega sveta.
Na mizi je medlela petrolejka, z zvezdami je bilo posuto vse nebo. Sedela sta s Krištofom, ko je vsa Gorjančeva hiša že zdavnaj legla spat, in sta si z oma-hujočo roko nalivala iz velike steklenice, ki so jo jima pustili za nazadnje. V temnih bregovih nekje daleč tam pod Klekom in pod Ostemkom je zdaj pa zdaj zalajal pes.
Na stezi čez travnik so se zdramili človeški glasovi. Stara Kovačica je s šimnom prišla klicat gospoda Rutarja. Sama si ni upala na to samotno pot skozi noč, gluhemu, nerodnemu, skoraj bebastemu Simnu pa tudi ni mogla naročiti takšne pošte.
— Gospod Rutar, je vzkliknila skoraj brez sane, pojdite brž domov. Sin se vam je rodil.
Peter Rutar je planil na noge. Kakor blisk ga je streslo od vrha do taL Za hip se je popolnoma streznil in neznansko, strahotno jasno je videl vse obraze in vse reči pred seboj, potem pa se mu je tista vinska onemoglost nenadoma spet razlezla po telesu in po duši in težko se je zagugal na nogah. Val neke prijetne, pa kakor uklenjene sreče mu je presunil srce. Pograbil je Krištofa pod pazduho in skozi čudovito noč sta za Kovačico in za Šimnom lovila korake proti domu.
V Rutarjevi hiši so gorele skoraj vse luči. Otroci so spali — ali pa so se morda samo delali, kakor da spe. Gospa je ležala v rahli nezavesti. Po vseh prostorih se je razgrinjal tisti nespametni, nesmiselni nemir, ki ga ljudje zmerom počno, kadar se jim kdo rodi ali pa
umre. V kuhinji so ženske prelivale vodo, nekaj je vrelo na štedilniku. Mrvarka je prinesla otroka, zavitega v sveže plenice. Bil je pač takšen majhen, skrem-žen, rdeč otroški obraz, ki ga še ni mogoče prepoznati in ki mu je koža po navadi zmerom malo prevelika: seveda mu mora biti prevelika, ko pa še ni prav nič začel rasti. Rutar je široko zijal in se je skušal smejati, potem pa je s Krištofom sedel za mizo, natočil slivovke in štirikrat, petkrat zvrnil. Potem je Krištofa pospremil do vrat, se vrnil in iznova natočil — tedaj pa mu je glava omahnila na mizo in razjokal se je kakor otrok.
Tako se je gospod Peter Rutar starejši prvikrat v življenju srečal s svojim sinom, s Petrom Rutairjem mlajšim.
DALJE
NARCISI У ZAPAHNIH ALPAH
UTAJENO ŽIVLJENJE
DR. ALEKSANDER KUBE
/ » godilo se je, da so se v veli-Ж kem žitnem hramu zaredili v
Ж pšenici rilčkarji. Zdelo se je ■ /I nemogoče zatreti golazen in že so hoteli porabiti žito za izdelavo špirita, ko se je nekomu zablisnila srečna misel, če bi ne bilo morda mogoče pokončati škodljivcev z visokofrekvenčnimi električnimi toki, ki že pri človeku povzročijo porast temperature, manjše or-ganizftie pa celo ubijejo. Rečeno storjeno: Prgišče okuženega žita so za po-skušnjo izpostavili v laboratoriju učinku 30 m dolgih električnih valov iin res se je posrečilo zatreti zalego v nekaj sekundah, žito samo pa ni prav nič trpelo. Po novem uspehu so presuli še večjo množino žita skozi elektromagne-tično polje in spet ni nobena živalca odnesla življenja. Zanje so bili to pravi smrtni žarki, toda ko so hoteli počasi na ta način očistiti vse žito, so pa ravno še pravočasno opazili, da se je na-mestu zatrtega vzbudjlo v žitu novo življenje: jajčeca, ki jih je zlegel hrošč V žitu, so prenesla smrtne žarke brez škode.
Za industrijo živil je na splošno zelo važno vprašanje: kako neugodne življenjske prilike lahko prenese to ali ono živo bitje, preden obnemore v boju za obstanek. Neštete živalce, od bakterij in žuželk pa do glodavcev se na skrivaj goste ob naših mizah in trdovratno vztrajajo na isvojih mastnih prostorčkih. Mnoge so tako trdožive, da bi človek kar rad zamenjal z njimi, če ne bi narava tako trdovratno izvajala pravila, da se da velika neodvisnost od menjava j očih se življenjskih prilik odkupiti samo z veliko primitivnostjo dotičnega bitja.
Živine na nizki stopnji lahko kljubujejo vplivom, kakršnim morajo popol-. nejši organizmi brezpogojno podileči. Znanstveniki so n. pr. naredili tale zanimiv poskus: Nekaj ščurkov so spravili pod steklen povezniik, iz katerega so skoraj popolnoma izčrpali zrak. ščurki so takoj otrpnili. Videti je bilo, kakor da eo mrtvi. Ko pa so čez nekaj minut spet spustili v poveznik zrak, so se živalce takoj prebudile in jo urno popihale v zavetje. Kolikorkrat so ponovili-posikus, zmerom se je pokazalo, da živalce zadušenja sploh ne poznajo, pa
Nekatere živali vzdrže, ne da bi poginile, naslednje nizke temperature: polž do 75° pod ničlo; nekatere žabe do 25" pod ničlo in krapi poginejo šele pri 15° mraza.
naj so morale tudi celo uro prebiti brez zraka. Prav tako niso poginili ščurki v atmosferi od čistega vodika ali dušika, ki bi. bila neizogibno smrtna za vsako žival s pljuči in žilami.
Enako neobčutljive kakor za vzdušje so žuželke tudi za nizke temperature. Cela vrsta mušic lahko kljubuje temperaturi do 100 stopinj pod ničlo, kakor so pokazali poskusi pod steklom, ki so ga od Vrha oblivali s tekočim zrakom. Mušice so sicer popolnoma otrdele, da so se zdrobile kakor steklo, toda ko so jih začeli potlej od znotraj ogrevati z visokofrekvenčnim električnim tokom, se je kmalu vrnilo vanje življenje in čez nekaj minut so se že začele spreletava-ti v posodah, katerih temperatura je bila še zmerom pri temperaturi tekočega zraka. Visokofrekvenčni toki so namreč tolikanj dvignili njih telesno toplino, da jim vnanji mraz ni mogel do živega.
Tudi za nekatera višje organizirana bitja zmrnjenje še ne pomeni zmerom smrti. Neki prijatelj prirode je našel nekoč pozimi belouško, ki je bila tako trdo zmrznjena, da bi mu lahko služila za palico. To palico je postavil doma v kot, toda ne za dolgo. Čez nekaj časa se je ta palica nenadoma sesedla, potlej se je začela premikati in kmalu je lezla po tileh živa kača. Tudi ribe, žabe in polži lahko popolnoma zamrznejo v ledu, pa spet ožive, če se dovolj zgodaj otajajo. Plašč ledu, ki jih oklene, jim tudi ohrani ostanek notranje toplote. Čim bolj koncentriran je življenjski sok kakšne živali, tem počasneje se skozi in skozi premrazi. Relativno »suhe« žuželke lahko preneso zelo dolge dobe mraza in pri nekaterih je celo potreba, da njihova jajčeca temeljito prezebejo, ker drugače spomladi ne pokažejo prave življenjske sile.
Skoraj popolnoma indiferentne nasproti mrazu so pa bakterije. Nizke temperature pri njih samo ovirajo življenjske procese, čim pa odjenjajo, teko nemoteno naprej. V velikih hladilnicah narave so se ohranila trupla živali cela tisočletja. Na lednih poljanah Sibirije so našli ostanke mamutov, ki so pretrajali milijone let, toda ko so jih izkopali iz ledu, so začeli takoj razpadati, kar kaže, da v telesu zmrznjenih bakterij mraz ni mogel uničiti.	^
Višje organizirane živali sicer tudi ne , podležejo brez odpora slabim časom, so pa dokaj manj trdne in vztrajne. Nekatere prebijejo zimo v zimskem spanju, druge pa se pretolčejo čez dobo suše recimo s »sušnim spanjem«, življenjske funkcije med tem ne prenehajo, ampak teko naprej na račun zalog, nabranih v dobrih časih. V tej periodi ravna njihov organizem skrajno štedljivo, da vzdrži skromni plamenček življenja, dokler se neugodne vmanje prilike ne obrnejo, ali dokler zaloge popolnoma ne poidejo. Zanimiv primer takega latentnega življenja je videti v zoološkem institutu v New Yorku. Tamkaj so sprejeli januarja 1928 neko ribo v sušnem spanju. Riba spada med tiste vrste, ki dihajo s pljuči. Ko pritisne suša, se zarije v blato, telo pa ji začne izločati neko sluz, ki se strdi v pergamentno kožico in jo popolnoma ovije. V tem koko-nu vztraja riba do prihodnje deževne dobe. Ta riba je zdaj v suhem prostoru in že štiri leta zaman čaka na prebujenje. Je pa še zmerom živa in ne kaže nobe-
nih očitnih znakov, da bi kmalu poginila.
Neki drug primer rib, ki prespe sušo, je znan iz Champagne na Francoskem. Buchanan pripoveduje, da je v nekem trdnjavskem jarku več let zaporedoma lovil ribe. V izredno suhem poletju leta 1911. se je jarek popolnoma posušil, tako da so se lahko otroci preganjali po strugi, ki je bila trda kakor cestni tlak. Ko so dobili spet dež, se je jarek brž natekel do vrha, blato se je razmehča-lo — in rib ni bilo skoraj nič manj kakor poprej.
Posebno trdožive so baje krastače. Pripoveduje se, da so že' večkrat*našli žive v temeljih zidovja, kamor so bile zazidane pred več desetletji. Take vesti je težko jemati zares, ker navadno pri takih odkritjih ni zraven človeka, ki bi se mu lahko zaupalo. Popolnoma avtentično pa je poročilo o oživetju polževe hišice v zbirki Britskega muzeja v Londonu. V vitrini muzeja je že več let ležala hišica egiptskega puščavskega polža, ko je lepega dne opazil čuvaj na deski, kjer je bila pritrjena, kapljico sline. Ko so to muzejsko redkosf potem za trenutek pomočili v vodo, so se pomolili izpod hišice rožički in kmalu je začel polž strumno laziti po tleh. Za dobo suše se je bil tako temeljito zalizal, da se je zdelo najditelju, da je hišica prazna, v vlažnem angleškem podnebju je pa počasi spet oživel.
Tudi nekatera rastlinska semena lahko pretrajajo stoletja, vendar pa njih odpornost ni tako neomejena kakor tr-doživosit bakterij, katerih življenje je skoraj večno. V ruhrskem premogu so n. pr. našli bakterije, ki so se po vsej priliki naselile tamkaj že takrat, ko je premog nastajal, torej pred milijoni let. Premogovi skladi so jih stisnili medse in tako so brez kisika, brez hrane in pod neznanskim pritiskam čakale osvoboje-nja. Zdaj spet žive in se razmnožujejo
kakor v pradavnih dneh naše zemlje. --
KLAVIRJI V TROPSKIH KRAJIH
Izdelki iz lesa so v tropskih krajih zaradi Vlažno toplega podnebja in zaradi mrčesa kaj malo trpežni. Za take kraje je zdaj začela neka tovarna izdelovati klavirje, ki so popolnoma iz kovine. Omara, okvir in mehanika je iz aluminija, deloma iz plo_ čevine, deloma pa iz litine. Edini leseni deli so ebenovinasite črne tipke pa resonan-čno dno, ki pa je na poseben način impre-gnira.no proti napadom termitov. Te vrste klavirji so zelo lahki in baje tudi glasu ni kaj oporekati.
ZMOTE IN ZABLODE
V ZGODOVINI ZEMLJEPISA
DR. VLAD. TRAVNER
Obličje matere zemlje poznamo danes vsaj v bistvenih potezah, četudi so še ogromni deli Arktide in Antarktide, osrčje Himalaje, obmejni robovi Tibeta in Kitajske, posamezni kraji v Sahari, nekatera ozemlja v Severni Ameriki, obširni pragozdi in močvirja ob Orinoku, Ama-conki in njihovih pritokih ter notranjost velikih otokov, kakor Gronlanda, Bornea, Celebesa, Nove Gvineje, Madagaskarja i. dr., skoraj povsem nepreiska-ni. Vedno popolnejša prometna sredstva in drugi izumi moderne tehnike pa bodo omogočili prej ko slej drznim raziskovalcem prodreti tudi v te daljne, težko pristopne in negostoljubne pokrajine. Morda bodo našli tu še kake doslej neznane gore, vode, rude, rastline, živali, plemena ali ostanke nekdanjih rodov. Bistveno pa se obraz zemlje ne more več spremeniti. Prave tajnosti, ki jih ne moremo niti slutiti, čuvajo le še pod nami globočine zemlje in oceanov ter nad nami neizmerni nebesni svod.
Tisočletja pa so minula, preden je spoznal človek površje rodne zemlje. Mogočni osvojevalci, ki so hoteli podjarmiti svet ali posamezne dele, podjetni trgovci, ki so iskali novih zvez in novih tržišč, diplomati, ki so obiskali v političnih misijah daljne dvore in narode, vneti misionarji raznih konfesij — pred vsem krščanske in islamske —, ki so z besedo ali mečem oznanjali verske nauke drugim plemenom in rodovom, in slednjič junaki znanosti, ki so razmišlje-vali doma o svetu in življenju ali obiskali in proučevali — pogosto s silnimi žrtvami in napori — tuje kraje in ljudi, so širili zmerom bolj in bolj znanje o zemlji in njenih prebivalcih. Pa tudi naključje je pripomoglo večkrat — posebno v novem veku — do novih, nepričakovanih odkritij.
Umevno je, da so bile zmote in zablode neizogibne. Mnogi potniki so imeli o obliki in velikosti zemlje napačne in nejasne pojme. Njihovo naravoslovno znanje je bilo često pomanjkljivo. Bili so neizkušeni in manjkali so jim potrebni znanstveni in tehnični pripomočki. Zato niso mogli opazovati kritično okolice in
so slepo verjeli bajkam in izmišljotinam preprostega ljudstva. Znatno vlogo so igrale prastare in vkoreninjene predstave o dobrih in zlih božanstvih in duhovih, herojih in orjakih, zmajih in drugih strašnih pošastih, ki jih je smatrala ljudska domišljija dolga stoletja kot istinita bitja. Drugi so v svojem globokem verskem prepričanju in naivnomi-stičnem razpoloženju gledali v svet »sub specie aeternitatis« in prišli tako do zaključkov, ki se nam zde neumljivi. Tudi pohlep po zlatu je rodil fantastična pretiravanja c bajnih zakladih tujih dežel. Praznoverni in običajno neizobraženi poslušalci so hrepeneli po čudežnih dogodkih, tako da so poročali potniki — hote ali nehote — neresnično ali vsaj pretiravali svoje doživljaje. Poznejši pisatelji, ki so uporabljali ta poročila za obče priljubljene potopise, so radi dodajali marsikaj čudovitega iz ( lastne fantazije. Pa tudi primeri, da šo raziskovalci namenoma poročali neresnico, so bili pogosti, deloma, da so se prikupili svojim zaščitnikom (posebno vladarjem), deloma da so odvrnili s strašnimi opisi neljube tekmece. Mnogo je slednjič poročil, ki se nam zde neverjetna; ne moremo pa jih več presoditi, ker nam manjkajo pripomočki.
•
Tako je nastala v teku stoletij obširna zemljepisna literatura, ki je razložila naravne pojave s fantastičnimi pripovedkami in napolnila zemljo z neštetimi bajnimi bitji, da se nam zdi često, kakor bi čitali pravljice iz »Tisoč in ene noči«. Zgodovinar, ki bi hotel napisati o tem predmetu izčrpno delo, bi lahko napolnil debelo knjigo. Kajti poleg poročil več tisoč potnikov vseh časov in krajev in številnih zemljepisnih del od najstarših dob skoraj do današnjih dni, bi moral upoštevati še neštete narodne in umetne pripovedke in pesnitve, pred vsem junaške vsebine (n. pr. o Argonau-tih, Odiseju, Aleksandru Velikemu, Karlu Velikemu, kralju Artusu, Atili itd.), ki vsebujejo mnogo zemljepisnega gradiva.
Moj namen je, da podam bralcu o tem zanimivem predmetu splošno sliko tako, da navedem razne vzglede iz vseh
časov in raznih panog geografije. V boljše razumevanje razdelim snov v stari, srednji in novi vek in podam uvodoma za vsako dobo kratek oris stanja zemljepisne vede.
Stari vek
Orient, t j. Egipt ter ozemlje med Sredozemskim morjem in Indom (Prednja Azija), je pradomovina kulture, prvotni svet.1 Odtod se širi pozorišče zgodovine zmerom bolj proti zapadu. Tisoč let pred Kristom vstopijo v svetovno povestnico Grki in dve sto let pozneje Rimljani. Kmalu prevzameta Helada in Rim vodilno mesto. Po padcu Kartagi-ne (146. pr. Kr.) si osvoji Rim polagoma skoraj ves tedanji svet. S propadom rimskega imperija (476. po Kr.) preneha stari vek.
V tem času so bile znane vse pokrajine ob Sredozemskem in Črnem morju, zapadna in srednja Evropa, zapadna Afrika do rta Nun, Abesinija (Aethio-pia, Nubia), Arabija, Perzija, Armenija in Indija do Bengalskega zaUva (sinus Gangeticus). Nejasne vesti in pojme so imeli starodavniki o severno-vzhodni Evropi, osrednji Afriki in vzhodnem delu Azije, kjer so poznali po imenu Zadnjo Indijo (India extra Gan-gem), Kitajsko (Sinae in Serica) in Malajski polotok (Chersonesus aureus) ; od otokov pa Ceylon (Taprobane), Sumatro (Agathodaemonis insula) in Javo (Jabadiu).
Različne so bile zasluge posameznih narodov za spoznavanje zemlje. E g i p-č a n i so si sicer osvojili že v 15. st. pr. Kr. Etiopijo in Predno Azijo do Ev-frata in severne meje Sirije. Njihovo gospostvo pa ni imelo trajnih posledic. Živeli so zase in se pečali s poljedelstvom, obrtjo in nekaterimi praktičnimi vedami (n. pr. astronomijo, geometrijo, medicino L dr.). Prekomorsko trgovino so prepuščali Feničanom in Grkom. Zato njihovo zemljepisno znanje ni bilo obsežno. Pomembni so le za etnogra-fijo.2
1	Nekateri narodi, kakor Indci, Kitajci, Mehikanci in Peruanci so dosegli že v davni dobi visoko kulturno stopnjo. Ker pa niso imeli (vsaj ožjih) stikov z ostalim svetom, so za nadaljnji zgodovinski razvoj brez pomena. O prazgodovinski dobi nimamo neposrednih pismenih poročil.
2	Egipčani so razločevali plemena: Lrttdu (Egipčani), Aamu (Semiti), Nokasu (črnci) in Tomahu (Berberi).
. Izraelci niso bili osvojevalci, razen ko so zasedU svojo domovino; trgovali pa so le s sosedi. Za zgodovino zem-ljepisja pa so važni, ker vsebuje sv. pismo mnogo geografskih podatkov, kakor o ustvarjenju sveta, delitvi narodov (babilonski stolp) in številna imena plemen, dežel in mest.3 Sv. pismo pa je veljalo dolga stoletja — posebno v srednjem veku — kot absolutna avtoriteta ne samo za bogoslovje, temveč tudi za vse ostale vede. Do danes se je ohranila še svetopisemska delitev belega plemena v Hamite, Semite in Jafetite (1. Moz. 10).
Asirci in Babi lonci imajo za zemljepis pomen le kot predhodniki Per-zijcev in ker so izumili prve enotne dol-gostne in ploskovne mere.
Perzijci so ustanovili v letih 550 do 485 pr. Kr. — pod Kirom, Kambizem in Darejem L — ogromno državo, ki je obsegala (do Aleksandra Velikega) vse ozemlje med Indom in Sredozemskim morjem z Egiptom vred, in jo sijajno organizirali. Preko Perzije so došle v Evropo prve vesti o Vzhodni Aziji.
Še pomembnejši so bili Feničani oziroma Kartažani, ki so kot drzni in podjetni trgovci ustanovili ob obalah Sredozemskega in Črnega morja številne kolonije, obiskali severnozapadno Evropo in ob jadrali baje (ok. 600 pr. Kr.) na povelje faraona Neka afriško zemljino.
Ustanovitelji znanstvene geografije so Grki. Če upoštevamo, dà niso imeli pravih predhodnikov, da so razpolagali le s primitivnimi in pičlimi tehničnimi sredstvi in kako neznaten je bil tedanji svet, se moramo čuditi veličini in jasnosti grškega duha, ki je tako rekoč iz nič, samo na matematični in špekulativ-no-modroslovni način dognal pravo obliko zemlje in mnoge njene bistvene zakone.
Kakor vsi drugi narodi so si tudi Grki prvotno predstavljali zemljo kot (okroglo) ploskev ali nizek cilinder, ki plava po nauku Thalesa iz Mileta (624—548) prosto, po drugih v zraku ali etru sredi neizmerne votle krogle.4 Po Homerju, Eratosthenu, Strabonu i. dr. obdaja celino ogromna reka oziroma svetovno
3	n. pr. »Nizraim« = Egipt; »Amtrc — Sirija; »Capthor« = Kreta i. dr.
4	Po Heriodiu (900 pr. Kr.) je nastala zemlja iz kaosa (teme). Nad njo je nebo v obliki pokrova; pod njo pa tartaros. — Herodot trdi. da je zemeljska plošča proti sredini nekoliko udrta.
morje — okeanos (homerična šola) ; Aristoteles, Hipparchos, Ptolomaios in drugi pa so trdili, da oklepa suha zemlja morje od vseh strani (antihomerična šola). Ta spor je trajal skoraj do 18. st Tako je bil n. pr. še Krištof Kolumb pristaš antihomerične šole, kar je bil eden glavnih vzrokov, da je odkril Ameriko.
Prvi, ki je učil, da je zemlja krogla, je bil Anaximander iz Mileta (6. st. pr. Kr.). Istega mnenja so bili Pythagoras (582—508) in njegovi učenci, ker je krogla najpopolnejše telo. Poznejši misleci, kakor Parmenides iz Eleje (ok. 460), Epikur, Plato, Eudoxos in mnogi drugi so bili popolnoma uverjeni o okrogli obliki našega planeta. Aristoteles je skušal celo ta nazor aprioristično utemeljiti. Vse točke morske površine stoje enako nizko in so torej enako oddaljene od skupnega središča. To je mogoče le pri krogli. Zato ima morje in torej vsa zemlja okroglo obliko.
Splošno je bilo prepričanje, da se vrte okoli zemlje kot središča vsemirja sonce, mesec in ostali planeti. Toda že Pythagoras in njegovi učenci so trdili, da kroži zemlja s hipotetično »protizemljoc okoli osrednjega svetovnega ognja. Pravi Kopernikov predhodnik pa je bdi genialni Aristarchos (312—250), ki je prvi učil, da se giblje zemlja v krogu okoli sonca.5 Obveljal pa je splošni geocen-trični nazor, ki ga je zagovarjal tudi veliki astronom Klaudios Ptolomaios, sodobnik Traiana in Hadriana. Ta tako zvani ptolomejski svetovni sistem je veljal do ok. L 1600. 2e Xenophantos in Parmenides (5. s t pr. Kr.) sta razdelila zemeljsko oblo na 5 pasov, ki jih omejujejo oba povratnika in oba tečajna kroga. Splošno pa je bilo mnenje, da sta obljudena samo oba zmerno topla pasova, kar je veljalo do začetka novega veka, ko so prišli Evropci v tropične in polarne kraje. Prvi, M je skušal izračunati obseg zemlje, je bil veliki zemlje-pisec, astronom, matematik in knjižničar v Aleksandriji Erathostenes (276 do 196) ; premeril je daljavo med Aleksan-drijo in Syeno (v Egiptu) in izračunal tako — skoraj točno — obseg na 252 tisoč stadijev.
Z istim problemom sta se bavila tudi njegov naslednik Hipparchos in Posei-donios iz Apameje (103—19). Ti znanstveniki so razdelili naš planet na 360 poldnevnikov, ki so jih šteli od Srečnih
8 Po Plutarhu Je bil baje tudi Plato pri. staž heliocentričnega sistema.
(Kanarskih) otokov kot skrajnega konca znane zemlje. Ker pa so menili, da obsega (znana) suha zemlja 180°, je dobilo Sredozemsko morje pretirano dolžino. Zato so na njihovih in poznejših zemljevidih Egejsko, Jadransko in Ti-rensko morje silno široka, medtem ko sta Balkanski in apeninski polotok neprimerno ozka. Druga posebnost antičnih zemljevidov je, da se dele reke ob srednjem toku v več rokavov, ki tečejo v različnih smereh. Tako se n. pr. izliva Donava obenem v Črno in Jadransko morje. Kljub tem napakam so bili zemljevidi za tedanji čas in v primeri z naivnimi kartami zgodnjega srednjega veka sijajni, kar dokazuje posebno znana »tabula Peutingeriana« iz 3. st po Kr.e
O razsežnosti, višini in smereh pogorij niso imeli starodavniki pravega pojma. Prvi je meril gorske vrhove Dikaiarchos (360—290), ki je ugotovil višino Pelio-na na 6250 rimskih čevljev. Zanimali pa so se za vulkane, 2e Empedokles je bk. 1. 440. pr. Kr. učil, da dokazujejo ognjeniki in topli vrelci tekočo in gorečo vsebino zemeljske notranjosti. Dobro so poznali morje, pred vsem plimo in oseko in pasatne vetrove. Izračunali so celo morske globočine in vedeli, da se celine dvigajo in padajo in da je pokrivalo nekoč morje Libijo.
Za meteorologijo — posebno za nauk o vetrovih — si je pridobil znatne zasluge Aristotelov najljubši učenec Theo phrastos. Razvita je bila geografija rastlinstva in živalstva, za kar so pomembni posebno Hippokrates, Aristoteles, Theophrastos in Klaudios Ptolomaios. Splošno so pa mislili, da postajajo rastline in živali proti jugu vedno večje, kar naj bi dokazala palma in slon. Za antropografijo sta bila zaslužna veliki zemljepisec Strabo iz Amasije (sodobnik cesarja Avgusta) in zdravnik Galenos (131—200 po Kr.). Že Herodot omenja, da žive v osrednji Aziji pritlikavci (pigmejci). Zmagoviti pohodi Aleksandra Velikega (333—323) in drugi dogodki so spravili Grke v dotik z mnogimi narodi. Atene, Korint in Ale-ksandrija so bila mednarodna velemesta. Tembolj je čudno, da niso imeli Grki smisla za etnografijo. Tako ne moremo n. pr. iz grških poročil posneti, kateri narodni ali plemenski skupini so
5 Talko imenovana po avgefburSkem mestnem svetniku Peutingerju (16. sit.), ki jo je našel.
pripadali S kiti. Sploh so imeli o barbarskih, t j. negrških prebivalcih zemlje čudne in često fantastične nazore. Resnica in zmota sta združeni tesno v grški geografiji kot naravna posledica razmer, v katerih se je razvijala ta veda.
Mnogo manj pomembni za zemljepis so Rimljani. Zanimali so se le za praktične potrebe vsakdanjosti. Važni so samo kot osvojevalci in organizatorji, pred vsem pa kot zemljemerci. že Cezar
je nameraval izmeriti vse ozemlje imperija. To delo je dovršil cesar Avgust s pomočjo svojega ministra Agrippe. Za teoretično razmišljevanje Rimljani v splošnem niso imeli smisla. Tudi redki možje, ki igrajo v zemljepisu vlogo, kakor Plinius, Seneca, Solinus i. dr. so sprejemali brez kritike v svoja dela najbolj fantastične bajke o svetu in življenju.
DALJE
IRAK, FEJSALOVA KRALJEVINA
(S sliko na ovitku: Beduinka obEvfratu)
1 rugo desetletje 20. stoletja je prineslo končnoveljavno rešitev problema, ki je bil dolgo časa
_ jabolko spora med evropskimi
velesilami. Prineslo je likvidacijo bolne Turčije in omejilo turško oblast le na ozemlje, ki je tudi po narodnosti turško, iz razvalin sultanata je* v Mezopotamiji vznikla kot angleški mandat tudi kraljevina Irak, ležeča na obeh straneh Ev-frata, in Tigrisa. Iz zgodovine še bolj pa iz židovskega starega testamenta so nam znana imena obeh rek in imeni obeh mest Babilona in Ninive, središče stare pred-njeazijske kulture. Po dolgoletnem turškem gospostvu danes ni niti sledu nekdanjega blagostanja in visoke stopnje omike, le obsežne razvaline še pričajo o davnem sijaju. Tudi v blagoslovljeni Mezopotamiji, žitnici starega sveta, se je uresničilo izkustvo, da nekulturni Turek ni znal niti upravljati in vzdrževati naprav osvojenih dežel. Za njegovim gospostvom je ostala povsod obupna puščava.
Iraška kraljevina meri sicer 370.000 štirijaških kilometrov, toda na tej prostrani površini živi danes le okoli 3 milijone prebivalcev, ki so po večjem delu Arabci, le v severnem delu je tudi nekoliko Turkov in Kurdov. Dežela je naseljena v glavnem vzdolž obeh rek in ob njih toku leže tudi glavna gospodarska in politična središča: Mosul v severnem, Bagdad v srednjem in Basra v južnem delu države. Pokrajina ima pretežno stepni značaj, prehaja pa ob arabski in sirski meji že mestoma v pravo puščavo. Kakor je Egipt in njegova stara kultura tvorba reke Nila, tako sta tvorila nekdaj Evfrat in Tigris temeljni pogoj za visoko asirsko in babilonsko omiko. Obe reki vsako pomlad preplavita vso de-
■n
KRALJ FEJSAL
želo in prinašata iz Armenskega višavja rodovitno blato. Asirci in Babilonci so znali ta redni prirodni pojav vešče izkoriščati. S prekopi so omogočili vodi dostop v vse dele dežele, z nasipi in rešetkami v njih pa so preprečili, da sta reki oddajali res samo rodovitno blato in da z obilnim kamenjem nista zasuli polja. Vsi kasnejši zavojevatelji so čuvali nasipe in prekope, le divji Mongoli, ki so iz gole krutosti pobili deset in deset tisočev marljivih delavcev, niso imeli smisla za čudesa mezopotamske poljedelske in vrtnarske umetnosti. Pod njihovim gospodstvom so propadala namakalna dela, turška zasedba pa je do temelja uničila vsako kulturo in izpreme-nila deželo v siromašno pokrajino, torišče arabskih kočevnikov, pastirjev in razbojnikov.
Močni arabski omiki, delavnosti in veliki nadarjenosti za obrt in trgovino se je le z največjim naporom posrečilo, da je kljub turški nadvladi vsaj mesta ohra-
Ulica v BAGDADU (Spredaj Jugo-slovenka rodom iz Maribora)
nila v primernem blagostanju. Ves srednji vek in še kasneje sta bila Mosul in Bagdad važni središči prednjeazijske pre-dilniške in tkalske obrti. Muselin in baldahin sta dva izraza, ki še danes spominjata na to obrtno pridnost starih Mosulcev in Bagdačanov, saj sta znani tkanini dçbili ime po kraju svojega nastanka.
Delo za obnovo dežele je danes seveda šele v prvih začetkih. Temeljni pogoji za blagostanje so še podani, toda trajalo bo še dolgo in stalo bo silnega napora in denarja, preden se Mezopotamija vsaj nekoliko približa nekdanjemu stanju. Podivjano prebivalstvo se ne bo tako naglo odučilo svojih razbojniških navad, mnogo dela pa bo treba, da se premaga tudi vkoreninjena zaostalost tamošnje-ga ljudstva. Vendar se mora priznati, da so sedanji mandatarji, Angleži, v tem pogledu že veliko storili za napredek države. Upoštevanja vredne površine so spet izpremenjene v rodovitna polja, kjer uspevajo vsi pridelki kmetijstva, osobito pa važna industrijska rastlina bombaž.
Glavno zemeljsko bogastvo pa so pe-trolejski vrelci pri Mosulu in je bila ta pokrajina prav zaradi njih odcepljena od Turčije, dasi bi po narodnostnem sestavu prebivalstva spadala nesporno pod
oblast Kemalove republike. Mosulski petrolej teče po dveh dolgih cevovodih do obrežja Sredozemskega morja, kjer se nafta pretaka v ladje-tanke in зе odvaža v razne predelovalnice. Angleški petrolejski magnatje niso hoteli izpustiti iz rok Mosula, ker bi Turčija čisto gotovo hotela imeti petrolejska polja šmarna zase, v Iraku pa lahko gospodarijo ž njimi po mili volji.
Iraška država meji na vzhodu na Perzijo, na severu na Turčijo, na zapadu na francosko Sirijo, na jugu pa na puščavsko Arabijo. S tankim pasom je zvezana tudi s Transjordanijo. Ob sotočju Ev-frata in Tigrisa, kjer združeni reki dobita ime Šat el Arab ima ob izlivu slednjega tudi majhen del pomorskega obrežja ob Perzijskem zalivu. .
Med tremi najpomembnejšimi mesti leži na severu Mosul (60.000 preb.), ki se živahno razvija zaradi že omenjenih petrolejskih vrelcev in zaradi rudarstva, ki je v tem goratem delu Iraka zelo do-bičkanosno. V rudnikih se pridobiva živo srebro, baker, svinec in asfalt. Mosul
Najboljši hotel v Bagdadu (na desni je napis, da imajo pristop v hotel samo oficirji)
je obenem središče trgovine za severni del države. Od nekdanje tkalne obrti je ostala komaj še sled, pač pa ima mesto znatno barvarsko in usnjarsko obrt.

Prestolnica kraljevine staroslavni Bagdad, čigar iransko ime pomeni »božji dar«, leži v sredi Mezopotamije na mostu, kjer se Evfrat in Tigris najbolj približata. Prebivalcev šteje okoli 150.000, vendar število precej koleba zaradi prt-čestih epidemij, gladu in povodnji. Bagdad je bil v starih časih sedež arabskih kalifov in iz bajk »Tisoč in ene noči« si prav lahko predočimo njegov bivši sijaj in pomen. Še danes je znamenita božja pot za muslimane, ki posečajo grobove svetnikov, vladarjev in modrijanov. Bagdad je danes čisto poslovno mesto, v dobah arabske veličine pa je bil središče umetnosti in znanosti in je bila njegova visoka šola znana po vsem muslimanskem svetu.
Tretje večje mesto je Basra, na skrajnem južnovzhodnem koncu države. Prvotno je bilo ob morju, ker pa šat el Arab zasiplje breg z naplavinami, je moralo često prestavljati svojo lego. Zadnjič so preložili mesto k morju v 16. stoletju, toda kljub vsemu je danes spet okoli 90 km od morja. Pomen ima le še kot postojanka rečne plovbe in trgovine, ki daje zaslužka 50.000 prebivalcem. Zaradi obsežnih močvirij pa je zelo nezdravo in nima veliko nade, da bi se razvilo y trgovsko središče večjega obsega.
Ob Evfratu sta pomembnejši mesti Kerbela in Hille. Kerbela (65.000 prebivalcev) je znana po grobu šiitskega svetnika Husejna, kamor romajo pristaši muslimanske šiitske ločine iz vse Prednje Azije. Obenem je trgovsko središče
za promet s severno Arabijo. Hille pa je zanimivo manjše mestece s 15.000 prebivalci, ležeče v oazi ob izsušenem rokavu reke. Sezidano je po velikem delu iz opeke, prinesene z razvalin starega
тттгтги i ii 11 гтпггтгагптдуг1т1пипг iiltri iimnaipfcVi t ; ni i
KREMATORIJ У BAGDADU
Babilona. Irak je v ostalem klasična dežela za izkopanine, saj leže na njegovih tleh razvaline slavnih staroveških mest: Babilona, Niniv, Nipurja, Klezifona, Se-levcije itd.	BL
PODONAVSKA TRGOVINSKA MORNARICA MALE ANTANTE
V zvezi s posledicami, ki jih je rodil n6vi pakt Male antante v svojem gospodarskem delu, ne bodo nezanimivi podatki o jugoslovanskih, češkoslovaških in romunskih družbah, ki oskrbujejo podonavsko plovbo. To so': Rečna Plovidba Kraljevine Jugoslavije, ki ima 62 ladji in 456 vlačilcev s skupno tonažo 294.257 t, Srpsiko Brodarsko Društvo, ki imia 15 ladij in 68 vlačilcev s skupno tonažo 41.670 t, Cesfcoslovenskâ akciovâ plavebnî společnost dunajska, ki ima 15 ladij in 120 vlačilcev s skupno tonažo 78.306 t, Serviciul Navigaliei Fluviale, ki ima 44 liadij in 164 vlačilcev s skupno tonažo 101.575 t in Societata Anonima Romana de Navigatie diunareana, ki ima 14 Ladij in 83 vlačilcev s skupno tonažo 94.705 t. — Trgovinska mornarica Male antante na Donavi ima torej 150 ladij in 1001 vlačilec s celokupno tonažo 510.531 t.
VINO IN RAK
Na tretjem vinarskem kongresu, ki Je nedavno zboroval v Rimu, so delegati iz Alžira opozorili na prav zanimivo statistiko, ki kaže, da je tamkaj rak izredno redka bolezen v vseh tistih krajih, kjer je v zemllji obilo magnezijevih soli, dočim je drugod, kjer se zemlja že dolgo obdeluje, prav tako razširjen kakor v Evropi, Večja količina rudninskih, zlasti magnezijevih soli utegne biti torej močan branik proti širjenju raka. Posebej se je še omenjal na kongresu morebitni ugodni vpliv alžirskih vin iz mladih vinogradov, ki vsebujejo neprimerno več rudninskih snovi nego evrop, ska vina. Evropske vinogradske kulture so v primeri z alžirskimi vse že silno stare in je zemlja zaradi tega izčrpana. Evropska vina so sicer povprečno dostti bojlj žlahtna, ali vprašanje je, če niso zaradi te. ga tudi manj zdrava. Znanstveniki bodo poskušali to vprašanje temeljito razčistiti.
1hVL7ENJEM ШТ V SIHÇ JINÇIJ
(LEWIS E. LAWfii \
STIRINAJSTO POGLAVJE
ПГ
ežufja oprostiti sam sebi, postavljati kolikor mogoče v nič svojo krivdo ter se izdajati za
_žrtev dragih in s tem poveča-
vati »smet v sosedovem očesu«, ni značilna lastnost samo onega človeka, ki sedi za zapahi. Počasi sem prišel do prepričanja, da se človek za jetniškimi zidovi v nobenem ozira ne razlikuje od povprečnega človeka v svobodi.
Qostpod Povprečni Državljan, naj si bo že mesar ali bančnik, trgovec, mehanik, sodnik aJi porotnik, stražnik in delavec, se od časa do časa kljub pro-hibicLji malo napije, igra poker, stavi pri konjskih dirkah in rokoborbah, stisne malo svojo pest, če gre za prevelike obresti ali ne prav čiste posle, požene svoj avto, kolikor hitro more, kadar sd upa. kupi, kadar mu je priložnost dana, stvari, čeprav ve, da so bile utihotap-Ujene v državo in si ne stavi preveč vprašana, če prihajajo iz dvomljivega vira, krši torej vse mogoče zakone, ki so po njegovem mnenju bili narejeni le za druge, glasno pa zahteva, naj se zakon vrši, kadar se mu zdi, da so bili oškodovanj njegovi interesi
Pri vsem tem pa je Povprečni Državljan dober človek, ki ljubi svojo ženo in otroke, daje vbogajme, glasuje suho m pije mokro, hodi v cerkev'in pomaga prijateljem.
Zato tudi ne more t>Mfi nobenega čudežnega načina, da bd se g. Povprečni Državljan preko noči. ko pride za jet-raško obzidje, prelevil v popolnoma slabega človeka. In kakor g Povprečni Državljan si tudi on skuša od časa do časa napraviti destilacUskii aparat iz starih konzervnih škatel, s katerim si potem vari »Kker« iz krompirjevih olupkov in podobnih odpadkov. SHčen aparat je bil nekoč spretno skrit v neki celici, da ga niso mogli najti več tednov, čeprav 90 točno vedeli za njegov obstoj. Mož v svobodi, ki prodaja Brook-linski most in nerodnež, ki ga kupi, imata svoje prototipe tudi za zidovi.
Tako je pred nekaj leti neki jetnik prodajal guvernerjeva pomiloščenja.
Med tovariši, ki so mu nasedli, je bil tudi mož najvišje inteligence med vsemi ostalimi jetniki. Sicer nisem še čul, da bi kdo prodajal stari blok celic, prepričan sem pa. da bi se našli naivneži, ki bi nasedli na tako ponudbo.
Skoraj vsak jetnik bo lagal kot gentleman, da zaščiti svojega tovariša. Nekaj jih bo lagalo tudi iz veselja do laži same, kar pa ni le kaznilniškiim prebivalcem lastna napaka.
Jetniku seveda ni dana možnost, đa bi se udeležil diric, točno mi je pa znano. da stavijo na nogometne tekme in druge politične in športne dogodke. Namesto denarja služijo v to svrho cigarete, ki so jim v ječi dovoljene, kar nam je lahko v dokaz, da se da odreti mačka na več načinov. Če pa ne bi bilo cigaret, tedaj bi pa pač iznašli zato kako drugo sredstvo.
Večina kaznjencev je pobožna s trdno vero v boga. Pravega brezverca je prav tako težko najti za zidovi. Neki kaplan mi je svojčas zagotavljal, da je poznal mnogo jetnikov, »ki so živeli kot svetniki«.
DALJE
(oopybioht bt kino feattjees syndicats) (ponatis tod» v izvlečku ni dovoljen)
MOTORJI NA POGON S SLADKORJEM
ČSBtilpice sladkorja često beležijo nevarne ekapdoadje sladkorja v prahu, kar je že marsikaterega konstrukterja privedlo na misel, da bi se nemara dal izkoristiti ta pojav prt gradnji motorjev. Motorji na po. gon s premogovim prahom se samo zaradi tega ne morejo uveljaviti, ker-»e v cilindrih nabira pepel. Sladkor izgoreva nasprotno praktično brez pepela, tako da bi »sladki motorji« lahko obratovali brez na. dležnih motenj, ki se pojavljajo pri drugih strojUi na pogon s trdnimi gorivi. Sladkorna tovarna v Takovicah na Ceâko. slovaâlkem je zdaj sestavila nekako tekoče sladkorno gorivo, ki se lahko uporablja pri vseh eksplozijskih motorjih kot enakovredno nadomestilo bencina in nafte.
Levo: Nebotičnik v Los Angelesu, kjer se je zgodila velika eksplozija nekaj trenutkov preden je prišlo na delo 1500 delavcev. V nebotičniku je bila namreč neka tovarna. — Zgoraj v sredi: V Berlinu so zgradili funkcionalistično cerkev. Slika kaže notranjost cerkve skozi "originalen svečnik na altarju. — Desno zgoraj : Kirgizi na delu v solarnah v sov-jetském Astrahanu na levem obrežju Volge.


-
POLITIKA
FR. HEBCZEG
Humoreski
IZ MAD2ABSÔINE PKEV. »K. M. KOBIČ
f etalkar je postavil pred gosta juho. Bila je beluševa juha. V rahlem vrtincu, ki ga je dvi-_ gala žlica na kadečem se krožniku, so se vrtele drobne beluéeve glave. Ko jih je gost dobrohotno pregle-dloval, mu je padlo v oči, da se je ena razlikovala od svojih tovarišic po svoji nenavadni obliki. Ta beluševa glava je imela brke. Na vsak način je zaslužila skrbnejšo preiskavo. Gost jo je ulovil z žlico in tedaj se je izkazalo, da ni imela samo brkov, temveč tudi noge, in še celo šest, kar je nedvomno mnogo za beluševo glavo. Četudi gost ni bil slavni prirodopisec Brehm, temveč ubog madžarski novinar s površnim znanjem, Berkeš po imenu, si je bil vendar na jasnem, da to ni zelenjava, temveč žuželka, in sicer razširjenemu rodu kuhinjskih žuželk pripadajoči ščurek.
čim je odkril to resnico, mu je napolnilo srce veliko in sladko veselje. Kako čuden je vendar slučaj! Mnogo ljudi živi in umrje, ne da bi kdaj zahre-peneli po taki juhi, v kateri plava žuželka. Naš junak pa je bil prav zdaj v tako posebnem položaju, da je take žuželke nujno potreboval. In glej, dobil jo je! Dobil jo je in ne bi je bil dal niti za bisere egiptske kraljice Kleopatre. Če se človeku primeri taka stvar, tedaj je pripravljen verjeti, da ima usoda svoje izbrane ljubljence.
Zdaj pa prosim cenjene čitatelje, aa bi čakali s svojo sodlbo o duševnem stanju mojega junaka vse dotlej, dokler ne povem predzgodovine žuželkine juhe.
Torej: z juho so postregli v Berlinu, v obedmici lehrtskega kolodvora, kjer je Berkeš čakal na odhod hamburškega D vlaka. Drugemu mlademu možu, ki je sedel pri isti mizi, je bilo ime Bergen. Ta je bil berlinski novinar. Berkeš in Bergen sta bila potomca istega skupnega rodu in bratranca. Bilo je le golo rodbinsko naključje, da je tekla zibelka prvemu v Budimpešti, drugemu pa v Berlinu.
Oba sorodnika sta porabila čas do odhoda vlaka za to, da sta se zapletla v poslovilno politično debato. Dasi sta vršila pri tisku oba koristno reportersko službo, ju je njuno osebno nagnjenje
bolj vleklo k pozornemu zasledovanja in presojanju dogodkov velike politike. Oba sta bila enako strastna debatanta, njune sile pa nikakor niso bile enake, kajti za Bergenom je stala celotna nemška država z vsemi svojimi silami, s svojim bogastvom m svojo slavo, z Bis-marckom, Moltkejem, Gerhardom Haupt-mannom, Reinhardtom in ZeppeUnom, s svojim svetovno političnim programom, vojnim brodovjem in kolonijami. In Bergen je svojo premoč tudi brezobzirno izkoriščal: teptal je bratranca tako ko srdit slon kačo. Berkeš je pod njim samo cepetal in jezno sikal.
Med debato se je v obeh odkrival njun narodni temperament. Bergen je bil na pol častnik, napol trgovec. Brezobzirno, hladno si je za manjše in strupene pike neobčutljiv utiral pot naprej. Njegov pogled je objemal oceane in daljne kontinente; jasno je bilo, da se ne bo ustavil, dokler se ne povzpne do vlade nad vsem svetom. Berkeš pa se je boril po stari madžarski taktiki: hrabro, toda nekoliko nestalno, zdaj duhovito napadajoč, zdaj malodušno umikajoč se. Vojaška vprašanja sta kmalu odpravila. Ze ta boj je zavojeval Bergen s popolno zmago, kar je tudi naravno, saj je na njegovem čelu še zmerom blestel sij se-danskih dni, meditem ko je Berkeševo zavest težil poraz pri Kraljevem grad-cu. Načrt o gradnji vojnega brodovja, ki ga je Berlinčan razvil, je bil tak, da bi z zavistjo napolnil srce nele Berke-šu, temveč tudi prvemu lordu angleške admiralitete.
Potem sta prešla na vprašanje vna-nje trgovine. — Orient vam je pred nosom, — se je hudoval Bergen, — zakaj vendar ne napravite nobenih korakov?
Berkeš je uvidel, da bd bilo z Ori-entom res treba nekaj ukreniti in na tej osnovi bi se bila oba sorodnika lahko sporazumela, toda Bergenu ni bilo do sprave. Bratranca je spremljal zato na kolodvor, da hi na njegovi samozavesti zaplesal še zadnji slonovski ples. Kakor toliko trinogov, je zavest moči napravila tudi njega krutega.
— In sploh, — je rekel, — imajo pravico do obstanka samo močni narodi. Njihovo delo gradi in ustvarja. Življe-
nje malih narodov je brez koristi in odveč, ker samoobramba izčrpava vse njihove sile. Njihov obstoj je sam po sebi neuravnan in plemenita dolžnost mogočnih narodov je, da jih uničijo.
Ko so ga pregnali že iz vseh njegovih postojank, je Berkeš končno ubežal v goščavo romantike.
—	Dobro, — je rekel, — naj torej pride veličastna smrt! Pogledali si bomo iz oči v oči in drago prodali svoje življenje!
Brž ko je to izustil, mu je bilo že žal. To mu ni uspelo. Slon je podivjano div-. jal za njim in brezobzirno teptal okoli njega krvavordeče rože veličastne smrti.
—	Narodi se vobče delijo na dve skupini, — je dejal Bergen ledeno, — na trezne in romantične narode. Delovanje romantičnega naroda je nesigurnost, njihovo duševno življenje je sanjarstvo, njihovo domoljubje pa pričkanje. Njemu nasproti stoji trezni narod. Njegovo življenje in domoljubje je delo. Ves narod je en sam velik stroj, čigar vsak vijak služi skupnemu smotru. Tok stroja ureja narodna disciplina. To disciplino boš našel tudi v najneznatnejših pojavih javnega m zasebnega življenja. Tu je na primer ta kolodvorska restavracija. Le poglej ta red in to snago! Vi Madžari ste zelo ponosni na svojo okusno kuhinjo. Pri nas je v kuhinji glavno higiena. Take malenkosti so zelo značilne. Bistroviden človek bo znal sklepati iz krožnika juhe, ki ga postavijo pred njega.
V tem trenutku so postavili pred Ber. keša krožnik beluševe juhe. V naslednjem trenutku se je zgodil velik čudež: našel je brkato beluševo glavo. V prvem veselju svoji veliki sreči niti verjeti ni mogel. Bal se je, da ga vara fatamorgana. Potem je začel razmišljati. Uvi-del je, da tega zaklada ne sme nepremišljeno zapraviti. Kajti če bo z njim previdno ravnal, potem bo dinamitni naboj, ki bo prevrnil vso ogromno zgradbo nemškega imperializma.
Zyito je pokril corpus delicti s svojo žlico in z nedolžnim glasom izpregovo-ril:
' — To je vse dobro in lepo, resnica pa je, da niti v Orientu nisem našel takega nereda in take nesnage kakor tu v Berlinu. V hotelu so mi dali tako posteljo, da se nisem upal leči vanjo in sem rajši spal v naslanjaču. V umivalniku sem našel miš, v kavi pri zajtrku pa celo mušjo družim). Tako daleč sem
že, da si že ne upam več nobene jedi dotakniti, preden je skrbno ne preiščem. Tu je na primer ta juha. Poglejva, kaj plava v njej. To je beluševa glava. To tudi To pa ni beluševa glava!
S temi besedami je položil ščurka na rob krožnika. Sledil je dolg odmoor. Berkeš je izrabil ta dolgi odmor za to, da je hflnil tako slabost, kakršne mu ne bi bilo treba, če bi našel krokodila v krožniku. Brisal si je čelo in z neizreč-nim gnusom ponavljal:
—	Orient! Orient!
Bergena je nepričakovani udarec tako zadel, da dalj časa ni mogel izpre-govoriti. Dolgo je gledal žuželko in ji z naporom vseh svojih duševnih sil skušal sugerirati, da bi se izpremenila v beluševo glavo. Ker pa mu to ni uspelo, je peneč se od jeze hotel skočiti v natakarja. Berkeš pa ga je medlo miril:
—	Zakaj se huduješ na tega človeka? Zakaj prav na tega enega? Saj je vendar pri va? povsod tako!
Vlak je bil pripravljen za odhod. Treba je bilo vstopiti. Oba sorodnika sta si segla v roke. Berlinčan je bil bled in v zadregi, zdelo se mu je, da je zadela njegovo nesrečno domovino velika narodna nezgoda, ki se ne bo dala nikoli več popraviti. Madžar pa je kar žarel od sreče.
Ubbelchde: V zvoniku
BAKTERIJE V METEORITIH
L
Judje se že od nekdaj zanimajo za meteorite morda bolj nego za vse druge objekte zve-
_ zdoznanstva. To zanimanje ima
svoj razumljivi vzrok, saj predstavljajo ti svetli odposlanci neba edino prijem-ljivo in otipljivo čudo, ki nam ga nebo proži iz svoje neizčrpne zaloge. V neskončni daljavi se blestijo zvezde na nedosegljivem nebu, meteor pa leži ob naših.nogah, na naši lastni zemlji drobec nekdanje ' zvezde. Retorta in segre-valna skledica kemika, povečevalno steklo ■ in mikroskop fizika mu lahko preiščejo vse skrivnosti. Tako smo dognali, da sestoje metéori pretežno iz železa in ni'kla ali pa iz različnih kristali-zdrajočih kamenin, iz kakršnih je sestavljena naša zemeljska skorja, še nikoli nišo našli v meteorih nezemeljskih snovi in' to dokazuje, kakor spektralna analiza,, da. je vsè vesoljstvo sestavljeno iz'istih; sinovi:
Po nekih domnevah pade na zemljo vsak dan okrog deset milijonov meteo-ritov. Večina jih je seveda neznatna in tehta nekoliko gramov. Med milijoni pa so tudi takšni, ki tehtajo mnogo kilogramov ali' celo več stotov, in tu pa tam šine na zemljo kakšen gigant, kakršen je bil sloviti meteor ob Tunguski, ki je tehtal 500.000 ton. A vendar so sestavljeni vsi tako, kakor smo navedli zgoraj. Že to dejstvo dokazuje, da so me-teoriti drobci ponesrečenih, zdrobljenih nebesnih teles, tako rekoč trupla razbitih kometov in malih planetov, ki jih je nekoč nekje doletela zla usoda. Kovinski meteoriti izvirajo večinoma iz notranjosti teh teles, kameniti pa iz njihovih vrhnjih plasti.
Umljivo vprašanje: Ali so živela na teh razdejanih svetovih živa bitja? Ali je najti kakšne sledove teh bitij v zvezdnih utrinkih ?
Že pred mnogimi desetletji so preiskovali meteorite tudi s tega stališča. Našli so v njih ogljik, ki je temeljna snov življenja in ki bi ga lahko smatrali za indic življenja na uničenih zvezdah. Vendar pa niso mogli rešiti vprašanja, dali je ta ogljik organskega ali anorganskega izvora. Odločilnejše so bile najdbe reutlinškega učenjaka dr. Hahna. Ta je namreč menil, da je našel v meteornih kamnih mikroskopske rastline, drobne gobice, korale, alge, ki jim
je nadel zveneča latinska imena. Toda Lasaux je potem dokazal, da so domnevna Hahnova bitja v resnici neznatni kristali. S tem je bila zadeva na videz opravljena. Vendar so bili učenjaki, ki niso opustili misli, da bi bilo povsem mogoče odkriti v notranjosti iz-podnebnikov mikroskopska bitja, ki bi mogla brez zraka, vode in toplote opra-vilti pot skozi vesoljstvo, preden bi dospela z meteorjem vred na zemljo. Na površini meteorja bi jih seveda ne mogli ugotoviti, ker bi morala zgoreti ob izredni vročini med padcem skozi zemeljsko atmosfero.
In res je odkril letos profesor Iip-mann"z Berkeleyeve univerze v Kaliforniji, žive bakterije v notranjosti mete-oritov. Prof. Lipmann je odlična avtoriteta v področju rastlinske fiziologije In njegovo odkritje ne dopušča nobenih dvomov. V vseh uitriirikih, ki jih je raziskal, je našel organski dušik, ki je rabil bakterijam za hrano. Možno je sicer, da bi bile bakterije na meteoritih zemeljskega izvora, toda v tem primeru so tičale vse izključno v njihovi notranjosti, kar je najboljši dokaz, da jim domovina ni bila na zemlji. In v katerih meteoritih je odkril prof. Lipmann te bakterije? Samo v kamemtih utrinkih! Torej v tistih odposlancih ve-soljstva, ki jih moramo smatrati za drobce iz površine razbitih svetovnih teles! To je drug važen indic za izvor teh bitij, ki jim pač nobena pamet ne more odrekati možnosti, da so bila nekoč sestavni člen izvenzemeljske flore in favne. Saj naša zemlja vendar ne more imeti izključnega patenta na življenje. Če so tudi druga svetovna telesa sestavljena po njenem receptu in nudijo približno iste življenjske pogoje, tedaj je jasno, da jih življenje tudi izkorišča. Baš Lipmannovo odkritje nam dokazuje, dp se tudi druge zvezde torišča življenja.	dp
V KAČJEM RAJU
V živalskih vrtovih velemest si obiskovalci lahko ogledujejo nevarne strupenjače samo sko-
__ zi debela stekla terarijev ali pa
skozi goste mreže kletk. V južnoafriškem mestu Port Elizabet pa vseh teh varnostnih naprav, ki spominjajo na jetništvo, ni. Tamkaj žive kače popolnoma prirodno, svobodno, na prostranem terenu, ki je od ostalih delov zoološkega vrta ločen samo z gosto visoko mrežo. Toda celo ta poslednji znak ujetništva je omiljen z zelenjem gostih ovi-jalfc, tako da ima človek vtisk, kakor da stoji pred nepredirno goščavo, ne pa pred umetno narejeno varnostno mejo. Sredi kačjega vrta je veliko jezero, čigar površina je prekrita s sinjim lotosovim cvetjem, bregovi pa omejeni z vencem vsakovrstnega drevja. Tu se sončijo kače kakor v deviških pragozdovih svoje divje domovine. Po cele ure polegajo negibne ha vročem obrežnem pesku in blatu ter se ovijajo po drevju, razgledujoč se za plenom.
Za znanstvenike je življenje plazilk v tem vrtu vse bolj pregledno, kakor če so navezani zgolj na opazovanja V ozko-srčno odmerjenih živalskih vrtovih ali celo v zaprtih terarijih, s kakršnimi se morajo zadovoljiti razni ofiotoksikoio-âkd instituti. Sicer pa je omejeno delo raziskovalcev takih institutov itak samo na proučevanje kačjega strupa, dočim jim za samo prirodno življenje plazilk ni toliko mar. Za preiskave in poskuse mora biti zmerom na razpolago zadostna množina strupa in zaradi tega mora institut rediti določno število kač, ki se jim v redkih presledkih odjemlje strup. Ker so v Evropi strupene kače sorazmerno .redke, nabava eksotičnih kač pa zelo draga, se s stanovalkami terarijev seveda prav previdno ravna, da ostanejo delj časa žive. Vsaka kletka je opremljena z grelno lučjo, ki vzdržuje temperaturo 30 do 35 stopinj Celzija, ki najbolj prija vsem strupenjačam. O vsaki kači se vodi natančen dnevnik. Beleži se teža hrane, ki jo vsaka kača požre, množina strupa pri vsakem odvzemu, njena teža, število levitev, pojav in zdravljenje morebitnih bolezni. skratka, vse karkoli je važnega v življenju plazilk.
Krmijo se kače s podganami, morskimi prašički, kunci, pticami in njihovimi
jajci, z martinčki, žabami, kačami, ribami, kobilicami itd. Plen mora biti. živ in ga kače same umore. Gladovne stavke, ki so iz finančnega vidika prav neprijetne za slične institute, so k sreči razmeroma redke, živalce se celo radevoljno plode. Nekaj mesecev po divjih ljubezenskih plesih pridejo na svet srčkani mladiči z že docela razvitim stropnim aparatom.
V zavodu se goje strupenjače v prostornih terarijih, ki so opremljeni z močnimi svetilkami za gretje in razsvetljavo
Strup se odjemlje kačam vsakih deset ali štirinajst dni. Na poseben način se osuši in shrani v trdno zaprtih steklenicah. Važno je, da se raziskuje strup od vsake kače posebej. V ta namen je seveda potrebno, da se lahko posamezne plazdlke točno razlikujejo med seboj. Oskrbniki, ki imajo opravka z njimi, jih točno ločijo po njihovih levih, to je po koži, ki si jo kače slečejo v presledkih po nekaj 'tednov. Barva, oblika »orna-mentov« in luskinice ostanejo namreč pri vsaki živalci vse življenje popolnoma nespremenjene in so pri vsaki kači vsaj za spoznanje drugačne. Poznanje teh levov je za oskrbnike prav tako važno kakor daktiloskopija za kriminalista.
Glavni namen teh institutov je studi- ^ ranje kačjega strupa in iskanje naj-
učmkovitejSSh protisredsbev. Toda, kar kor rečemo, so to le zasilne institucije, ki še zdaleka nimajo tolikšnega pomena kakor velike kačje farme na prostem. Živalce tukaj niso v nobenem pogledu utesnjene in res pokažejo vse svoje dobre in silabe plati v pravi luči Tako so n- pr. v Port Eliizabetu opazovali poprej malo znano dejstvo, da se dnevno življenje večine strupenjač zelo loči od njihovega nočnega življenja. Ponoči so večinoma mnogo živahnejše kakor podnevi Nekatere se po sončnem zahodu šele prav zdramijo, dočim se v zgodnjih jutranjih urah umaknejo v tiha zavetja, kjer zapadejo v nekakšno odrevenelost. Nekatere vrste kobre se podnevi kaj nerade spopadejo s sovražnikom. Če le mogoče, se umaknejo, napadejo pa »ar mo v majskrajneši silil Ponoči, zlasti v mesečini pa so prav te vrste strašno nevarne. Tu so opazovali tudi značilno posebnost kako zelo so kobre navezane na vodo. Dognali so, da se pri mnogih strupenjačah množina izločenega strupa zelo zmanjša, če morajo trpeti žejo.
Skoraj vse strupenjače v kačjem raja Port Elizabeta so tu pod človeškim nadzorstvom prav tako divje kakor na
Zanimiv poskus v institutu za raz-iskavanje kačjega strupa: razdražena kača pleše tudi brez fakirjeve godbe
svobodi. Nekaterim kobram, ki so v stanju brizgati strup skoraj tri metre naokoli so morali zaradi varnosti obiskovalcev izdreti strupenjake, drugim pa podvezati strupne žleze. Poletne mesece rede na tem vrtu nad tisoč različnih
vrst kač. Pozami pa se njih število vča-si prav naglo krči, ker nekatere vrste hladnega vremena ne prenesejo. Posebno občutljive v tem pogledu so nekatere zelo strupene sorodnice našega gada pa tako zvame mambe, ki veljajo vobče za najstrupenejše kače, kojih pik pomeni neizogibno smrt.
Vremenske spremembe pokončajo mnogo kač na farmi, ali nič manj jih ne pogine v medsebojnih bojih, ki se bijejo z neverjetno okrutnostjo. Med najne-strpnejše spada kolobarčasta naočarka, koje kanibalski instinkti so tolikanj raz-
Orožje zoper smrt od kačjega pika: stekleničice protistrupa (seruma), brizgalka, s katero se protistrup injicira v žile in skodelici, v kakršne v se lovi kačji strup
Tfltf, da morajo pohlevnejše strupenjače zmerom ščititi pred njo. Ravnatelj naravoslovnega muzeja v Port Elizabeta J. W. Fiitzsiimoms, M je hkrati vodja kačje farme, je dognal, da so nekatere vrste kač popolnoma imune proti strupu drugih vrst. To ga je privedlo na misel, da bi na isti način, kakor so si ga pridobile te kače, tudi umetno lahko sestavili cepiva ali serume, kakor jih ima-mo že proti mnogim drugim boleznim.
Prve poskuse v tem smislu je naredil Firtzsimons na konjih. Najprvo jim je vbrizgaval prav majhne količine strupa, počasi pa je jemal zmerom večjo dozo, tako da so živali po dveh letih brez nevarnosti prenesle množino strupa, od katere bi na mestu poginilo najmanj sto ljudi. V njihovi krvi so se namreč polagoma stvorili protistrupi in prav ti so tuidi v tujem organizmu v stanju para-lizarati učinek strupa, če se pravočasno vbrizgajo v kri. Fitzsimons je popolnoma dosegel svoj namen. Serumi proti kačjemu strupu so se sijajno obnesli in so katastrofalno število smrtnih primerov zaradi kačjega pika znatno zmanjšali. Nekako pol leta že velja zakon, da mora imeti vsaka lekarna južnoafriške
unije zmerom v zalogi serume pirati kačjemu piku. Samo ljudi je težko navadilti, da bi se te uredlbe tudi čim več posluževali. Zlasti domačim se rajši dirže starih domačih zdravil, med katerimi pa so mnoga zelo nevarna. Počasi se pa tudi domačini otresajo predsodkov, uporaba seruma se trajno veča, in strašno število smrtnih primerov zaradi kačjega strupa, zlasti med poljskimi delavci, se je že močno zmanjšalo.
Prirodoslovni institut v Port Eliza-betu pa ni sestavil samo učinkovitega protistrupa, marveč je pomagal razjasniti tudi nekatera nesoglasja glede kač, katerim je namenjen. Po natančnem študiju vseh vrst, ki žive v južni Afriki, so dognali, da mnoge vrste kač, ki jih farmarji pobijajo kot strupene, niso le popolnoma nedolžne, marveč celo koristne. V južnem delu province Natal, M je posebno bogata kačje zalege, so farmarji tako temeljito opravili vojno proti kačam, da jih je bilo čez leto dni polovico manj kakor poprej. Strupena ali nestrupena, na to se niso ozirali. Nestrupenih so še celo več pobili, tako da so nekatere vrste skoraj popolnoma izginile. Posledica te kačje vojske je bila, da so se po poljih silno razmnožile podgane in miši, ki so ponekod uničile vso pšenico in nasade. Da se v bodoče prepreči tako nespametno ravnanje, je prirodoslovni muzej organiziral tečaje, na
katerih se farmarji uče razlikovati strupene od nestrupenih kač.
Še nekaj zanimivega je treba omeniti v zvezi s kačjo farmo v Port Elizabetu. Serum, ki so ga tod sestavili, se je izvrstno obnesel proti vsem kačam južne Afrike, ali ko so ga skušali uporabljati tudi v Avstraliji, se je izkazal popolnoma neučinkovit. Zavod za izdelovanje serumov v Melbourneu se je moral od kraja lotiti vsega poskusnega dela, preden mu je uspelo sestaviti uspešno pro-tisredstvo tudi proti avstralskim strupenim kačam.
2iva priča, kako postane človek, M je moral češče uporabljati serum, popolnoma imun proti kačjim pikom, je neki star paznik na kačji farmi v Port Elizabetu. V dolgoletni službi so ga opi-kale najnevarnejše strupenjače, pa so ga s pravočasnimi injekcijami seruma zmerom rešili. Počasi se je nabralo v njegovem organizmu toliko protistru-pov, da mu kačji pik vobče nič več ne škodi Zdaj se brez nevarnosti kreta med kačami. Z golimi rokami vlači na-očarke iz skrivališča, odvija z vej nevarne mambe in odkopava iz blata neštete druge strupene plazilke, M navadnega opazovalca že od daleč navdajajo s strahom. Če ga človek opazuje pri tem poslu, bi dejal, da bi bala proti njemu celo tista kača iz raja brez moči
Dr. V. H. Ser.
NAČRT ZA IZBOLJŠANJE PODNEBJA
Nov načrt, ki ga je iadelala Rusija, hoče zvišati, povprečno temperaturo v predelih Daljnega vzhoda za več stopinj in zdi se, da ne bo brez uspeha. V Japonskem morju sita dva velika toika. Z jiuga prihaja Skazi Korejski preliv topili čušimskl tok in teče Ob obalah otokov Honda Jesa in Sahalina. S severa pa teče mrzli tok ob celinski obali proti jugu. Tema obema, tokoma pripisujejo velike klimatične razlike na obalah Japonskega morja. Vzhodna obala je neprimerno toplejša od zapadne. Sedaij hočejc temperaturo na ruslki obali zvišati s tem, da bi severnemu toku lz Ohotskega morja zaprli pot proti jugu; hočejo zgraditi jez med otokom Sahalinom in celino. Načrt se da vsekako izvesti, pa bi imela izvedba gotovo velike posledice. Ne pričakujejo le toplejšega podnebja, kar bi bilo najvažnejše, ampak upajo tuidd, da bo izginila pogosta megla in da luike v teh predelih ne bodo več zamrznile; to bi bilo za te kraje velikega gospodarskega ' pomena, škoda, kr: bi jo naredili z jezom, bi bila tako majhna, da ni vredna pomisleka.
Skakač (Tenius: izrezanka)
O PILOTU IN NJEGOVI SLUŽBI
A. Z., DIPL. PILOT
E
zakaj vi pilotje prejemate plačo, saj nič ne delate, samo letate.« Dejal mu je to v šali, a vendar je mislil resno. In približno tako sklepa nemara marsikdo.
Pilotska služba je ena najtežjih. Nobeno delo ne zahteva od človeka tolikšnega osredotočenja živčnih in fizičnih sil in s tem silnega napora.
Spominjam se, kako me je nekoč v pilotski šoli oštel predstojnik: »Pa šta ste radili, imali ste čitav moment vremena.« V navadnem življenju ni nikoli človek odgovoren za dejanje, ki se je zgodilo v trenutku, drugače pa je to v zrakoplovstvu. V trenutku lahko pilot reši, ali še bolj pokvari kritični položaj. V takih trenutkih pomaga človeku narava. Pilotskemu učencu se začne razvijati nov čut, tako zvani pilotski čut. Ta se razvija postopoma s številom ur letenja in doseže višek, ko je pilot v svoji polni življenjski moči, potem propada slično kot izgubiva n. pr. umetnik pevec svoj glas. Tak čut mu lajša službo. Vendar bodi povedano, da imajo piloti v Franciji in tudi več kje drugod po petih letih aktivne službe pravico na popolno pokojnino.
Pilotski čut ali instinkt omogoča pilotu, da izvršuje gibe, potrebne* za let in ravnovesje skoraj avtomatično. Razum mu postane prost, da opazuje zemljo, ozračje in glavne instrumente. Pravim opazuje zemljo. Pilot išče namreč zmerom prostor, ki bi ga lahko v drsečem letu dosegel in na njem pristal, če bi mu motor odpovedal. Ta potreba opreznosti se tako ukorenini v življenju pilota, da tudi takrat, kadar ni v letalu, opazi vsak tak prostor, še več. Na vlaku, na avtomobilu ga spominja oko, da je pilot in nehote misli na to.
Kakor znano, je pilot kriv velike večine nesreč, da skoraj vseh. Ali človek ne more biti nopolnoma matematično spojeno bitje. Pilot je morda najbolj izpopolnjen a vendar je kot človek podvržen človeškim slabostim.
Kadar si ne moremo razložiti vzroka letalske nesreče, tedaj ga iščemo v človeku — v njegovih slabosti!», tedaj je
vzrok nesreče aviatičarska bolezen. Tudi svojo bolezen imajo zrakoplovci. Pojavlja se pri dolgem in utrudljivem letenju, n. pr. v viharju in pri umetnem letenju, posebno v borbi in pri naglem menjanju višine. Glavni vzrok, da se pojavlja, je menjanje zračnega pritiska na človeški organizem zaradi naglega vzpenjanja ali spuščam'p in v zvezi s , tem zaradi fizične izčrpanosti.
Naslednje primere aviatičarske bolezni so opazovali med piloti borci v svetovni vojni, ko se je zahteval od njih skoraj nadčloveški napor. Pilotu se pojavlja nekakšna utrujenost, sanjavost, živi v nekakšnem polsnu in se z vso energijo podzavestno zadržuje, da ne izgubi zavesti in oblasti nad seboj. Ima n. pr. voljo, da hitro izvrši kakšno dejanje, toda telo se le počasi kakor v hipnotičnem stanju bliža in izvršuje zapoved živčnega centra, ki zaman zahteva naglost. Mišičevje se le deloma pokorava volji in živčevju. Znano je mnogo primerov, da je izvidnik v aparatu zaspal. Tudi so primeri, da je pilot pristal s poslednjo energijo in tako izčrpan, da je po pristanku obnemogel in se predal snu ter so ga dvignili iz aparata in odnesli naravnost v posteljo. Po vsakem daljšem in utrudljivem letenju je za pilota sploh največji užitek spanje in mir in šele potem mu je potrebna hrana. Tudi večmesečna spolna neaktivnost se je opažala med piloti borci.
Zanimiv je tudi pojav akomodacije očesa. Ko pilot iz velike višine opazuje zemljo, se mu privadi oko na daljino, tako da ga pri poznejšem pristanku in ocenjevanju višine vid vara. Velja splošno pravilo, da pilot, ki pride iz višine preko 3000 m, na višini 200 m aerodrom poprej obkroži, da se njegovo oko spet privadi na kratko oddaljenost.
Zanimiv primer je tudi naslednji, ki se je dogodil v svetovni vojni. Pilot borec na višini išče svojega sovražnika. Nenadoma čuti, da je napaden. Krogle strojne puške mu prebadajo trup in pre-strele tank za bencin, a on ne vidi sovražnika. Šele po mnogih sekundah, ko si je zatisnil oči in opazoval instrumente, je zagledal sovražnika, ki je bil popolnoma blizu. Ta pojav si razlagamo tako, da se je njegovo oko, ko je iskalo nasprotnika, tako navadilo na dalji-
tarejsi tovariš mi je pripovedoval, da mu je prijatelj, ki mu je izplačeval mesečno plačo, večkrat dejal: »Ne vem,
no, da je bilo slepo, ko se nxu je sovražnik neopaženo približal.
Na višini preko ' 2000 m se zaradi zmanjšanega zračnega pritiska pojavlja pri ljudeh tudi potreba za mokrenjem.
Mnogokrat je tudi vzrok oslabelosti pilota nagla spiememba temperature. Temperatura ozračja se v splošnem zmanjšuje vsakih 185 m za eno stopinjo C, to je na 5000 m skoraj razlika temperature 30 stopinj C. Pilot je proti mrazu zavarovan s specialno obleko, ki je ogrevana še z električnim tokom. Vendar mu je še večkrat mrzlo, ali če pride v tople zračne struje, prevroče.
Po daljšem letu, ko pride človek iz višine, ima tudi precejšnje bolečine in šumenje v ušesu. To je posledica spremembe zračnega tlaka in brnenja motorja. Vendar brnenje motorja pilota ne moti in lahko rečem, da mu je to naj-prijetnejša »godba«, v kateri pozna vse takte, akorde in disonance in po katerih regulira motor. Ta »godba« pa je v zraku veliko slabša nego na zemlji, ker se zvok izgublja v zračnih plasteh.
Na vse te težave pa pilot nikoli ne pomisli in je z dušo in telesom vdan poklicu ali mogoče športu. Mislim tudi, da je to edini poklic — edina služba, ki jo-izvršujejo vsi zaradi službe same in ne zaradi kruhoborstva. Letenje preide v
Pomlad v vazi (Schneider — izrezanka).
kri in meso. Postane strast. V zraku postane pilot drug človek. Nikoli se mogoče ne spomni, da igra hazardno igro z življenjem. Da še več, mnogim pilotom je ideal, da svoje življenje zaključijo v aeroplanu. Na ta način si tudi lahko razlagamo drzne podvige smelih letalcev.
Rekel sem, da človek postane v zraku ves drug. Res je. On pozabi na vse po-zemsko. Vse njegovo živčevje se osredotoči. Znani so primeri, da je pilot na zemlji zelo nervozen, a o nervoznosti ni sledu, ko se vzpenja po zraku.
Za vojne pilote je pogoj zdravje in s tem velika fizična odpornost. Nekoč so k aviatiki sprejemali samo velike ljudi, vendar je bil to nesmisel. Zdravniški pregled za vojne pilote je pri nas tako strog, da je potrjenih povprečno samo 8% od prijavljenih kandidatov. In tudi med temi, popolnoma zdravimi in mladimi kandidati, je povprečno do 25% takih, ki niso nič ali zelo malo dovzetni za razvijanje pilotskega čuta. Pilotski čut se razvije običajno pri mladih ljudeh veliko hitreje nego pri starejših. Zanimivo je, da so zanj najbolj dovzetne ženske. Zato se v splošnem hitreje nauče pilotirati kot moški. Mislim pa, da jim v letalstvu še ni pot odprta.
UNIVERZA BREZ PROFESORJEV
Sir Giles Gilbert Scott je na iniciativo sira Jamesa Marchanta in sira Oswalda Stolla izdelal načrte za univerzo, ki bo morda že drugo leto otvorjena na Oxford-siki cesti v Londonu. Namestu profesorjev bodo predavali slušateljem pretežni del gradiva samo zvočni filmi. V vsaki predavalnici bo najmodernejši filmski projektor, v osrednji dvorani pa velik Zeissov planeta-rij za študij astronomije. Predvajali se bodo filmski snetki le predavanj najboljših strokovnjakov v čistih in uporabnih znanostih. Univerza bo filme izposojala tudi drugim uičnim zavodom, razen tega pa bo opremila nekaj avtomobilov, s katerimi bo tudi po deželi predvajala filme splošne poučne vsebine. Univerza se ne bo omejeva. la zgolj na domače, angleške filme, ampak bo učila tudi na podlagi tujih znanstvenih filmov, in sicer v originalu, Sir James Marchant sodi, da se bodo filmske univerze v bodočnosti gotovo uveljavile, ker imajo nameisitu nekaterih nedostatkov, kakor je n. pr. osebni kontakst med slušateljem in profesorjem, za sebe veliko prednost res temeljitega pouka izbranih veščakov.
OZlVDAM V D2UNCLI
FRANK &UCK
14. POGLAVJE ČLOVEŠKA VABA KONCA MORILČEVO KARIERO
f ■ j ohoral je prišel po moj nasvet, I kako bi se dal najverjetnejše 3 izslediti m ubiti morilski tiger. -	»Pasti,« je rekel, »so brez-
uspešne«.
Malo me je pograbilo to večno vpraševanje. »Kolikokrat naj vam pa še povem, da ostavite človeško truplo na prostem, če hočete obračunati z ljudo-žerom!« sem vzkliknil.
Spet sem moral poslušati staro lajno o zakonu, ki prepoveduje tak postopek.
»Hodite k vragu z vašimi zakoni!« sem zagrmel. »Čim dalje jih boste spoštovali, tem več žrtev boste imeli!«
Nato sem pričel resno govoriti z mladim domačinom. Poleg zelo prijetnega nastopa je bffl fant tudi brez strahu, tako da sem ga imel prav rad in nič bi me bolj ne veselilo, kot če bi videl, da je zaslužil nagrado 750 dolarjev, ki jo je vlada razpisala.
»Ali te milka nagrada,« sem ga vprašal.
Očii so se mu zasvetile in navdušeno mi je odgovoril: »Da, gospod.«
»Dobro, naredi torej, kakor ti bom povedal. Upajmo, da v okraju ne bo več žrtev, toda bojim se, da preveč pričakujem. Odpri na široko oči za vsakim človeškim truplom, ki bi ga našel. Skušaj pritegniti še kakega drugega čuvaja v svoje skrivne načrte, da ti bo javil takoj vsak nov umor. Sicer ti mogoče ta stvar ne bo uspela, vendar le poskušaj. Če se ti pa posreči ostaviti truplo dovolj časa na kraju umora, se bo ljudožer gotovo vrnil na dotično mesto. To bi bili pa tudi prav edini nasvet, tel ti ga lahko dam. Če se ga nočeš poslu-žiti, tedai me ne nadleguj več s s ličnimi vprašanji !«
Dobil sem vtis, kakor da se je tudi Johorala prijelo moje prepričanje. »Poskušal bom gospod,« mi je preprosto, toda vdano odvrnil in izginil.
Kake tri tedne kasneje sem se vrnil proti jutru v Singapore. Ko sem čital pri zajtrku svoj dnevnik, mi je obstaio
oko na mastno tiskanem naslovu: »Ljudožer iz Kuale — Morilec morilcev — je mrtev. Ustrelil ga je čuvaj po imenu Johoral.« Poročilo je bilo sestavljeno v tipičnem slogu angleškega kolonialnega časnikarstva in ni vsebovalo skoraj ni-kakih podrobnejših podatkov.
Stvar me je tako zainimiala. da nisem mogel zdržati v mestu in čakati, da izvem iz pripovedovanja, kako se je dogodek odigral. Najel sem si hitro voz in se odpeljal v Kualo. Gattle me je sprejel z velikim navdušenjem, ko sem se pojavil na pragu.
»Ti in tvoje pasti,« je kričal. »Tiger se v njihovi bližini ni niti pokazal. Priti je moral moj lovec Johoral, da si je izmislil pravi načrt, kako naj stvar zagrabi. Počakaj. Poklical ga bom in povedal nam bo, kako sta se srečala s tigrom,«
Nekaj trenutkov nato se je prikazal Johoral. Nosil je že nov svilen turban in tudi sicer je v vseh ozirih izgledal kot nosilec največje nagrade, ki jo je dotlej vlada razpisala. Pričel je povest o svojem triiumfu. Bilo je vse zelo preprosto, je dejal. Nekega dne je slišal, da je izgilniil neki Malajec, ki se je pečal z nabiranjem ratana.
Johorailu so bile razmere, v katerih je fant živel, malo znane. Malajec je običajno obiskoval svoje dekle, ki je biila njegova nezakonita žena in je živela v barakah za poljske delavce. Za pot je uporabljal stezo, ki je peljala ob robu soteske. Johoral je sklenil, da preišče grmovje ob stezi. Po kratkem iskanju je ugledal pretresljiv prizor, kako tiger trga človeško truplo. Vzdiiignil je puško in bilo je po zveri. • Qattlle je bi!l na svojega lovca silno ponosen. »Ti in fcvoie pasti!« mi je še enkrat prezirljivo očital ter pri tem čisto po'zabiil da nisem nikdar pokazal niitli najmanjše vere v te zastarele priprave. »Moral je poti domačin, da nas je rešil!«
Čuvaj je odšel in z Gattlom sva sedla k čašici vina. Nliseni imel mnogo povedati. Johoralova povest se trii je zdela malo sumljiva, nisem pa hotel o tem Gaittlu črhniifci besede. Nato sem se oprostil, češ da grem na kiratelk izlet. Povabil sem Johorala na zaseben razgovor.
kad se je dogodilo z njegovim prijateljem. Pristal sem na to, da ga nagradim, ce bo znal dlržaitii jezit.
Nato sva pričela iskati truplo. V treh urah sva ga našla. Ležalo je kako miljo od krajja, kjer je tiger napadel žrtev.
Videl sem, da so bogovi slednjič na moja strani, ker mrtvec mi imel v ta-
Ustreljen po dolgi strahovladi
•»Zdaj mi pa ti nemarni lažmik poved, kako s£ dt>№ morilca,« sem ga na-hrulš.
Dečlko se je najprej previidtnio oàrl okrog sebe, naito pa mi je povedal sivojo povest
»BJlo je talko, gosipod,« je začel odkritosrčno. »Nekega dne sem oipazil nekega nabiralca ratama, kako drvi proti polju in kliče na vso grlo na pomoč. Stekel sem mu naproti. Z nekim drugim Malajcem sta rezala ratan. Med njfiho-vtim delom pa se je hipoma pojavil tiger in odnesel njegovega tovariša.
Zaprisegel sem moža k molčečnosti. Ziniti ni smel nobenemu besede o tem.
mošnijem okrožju nobenih sorodnikov, ki bi zagnali krik zairadi njegovega izginotja. Poleg tega je bil še Makujec, kar nui je posel še bolij olajšalo.« (Saij so se le Kitajai borila za zakon, da je zločin uporabljati oloVeško meso za vabo. Ce bi mrtvec Ml Kitajec, potem bi Johoralova naloga bila mnogo težja, kar hi Kitajci truplo iskala noč in dan in bi mu s tem gotovo ovirailli delo.)
»Splezal sem na bližnije drevo,« je nadaljeval Johorall. »Uro za uro sean držal puško pripravljeno na strel. Vso noč rnasem zatiisnil očesa. Proti jutru se je pojavil ogro-men tiger, da požre še ostanke trupla. Ustrelil sem dvakrat.
trikrat in zver se je zvalila na zemljo.«
Fant mi je ponujal, naj sprejmem del njegove nagrade. Seveda sem to odbil. Vztrajaj pa je pri tem, da mi da neko darilo n še danes no&iim včasi malajske «panike, ki mi jih je nasfednjega dne, ko sem odpotoval, na skrivnem podaril.
Službeno je bilo ugotovljeno, da je »morilec iz Kuale« pobral pet in trideset ljudi — rekord, ki ga. upam, ne bo nobena živaJ več dosegla.
DAUE
(COPYRIGHT BY КЈЖх FEATUBES SYNDICAT!*
Človek in dom
POMLAD V KUHINJI
Željno pričakujemo po dolgi težki zimi pomladi. Naveličani smo snega, brozge, meglenih in brezsončnih dni in dolgih noči, čeprav jih skušamo skrajšati z različnimi-predpustnimi norostmi Naveličani simo zim_ ske hrane, klobas, kislega zelja, kisle repe, suhega fižola, leče in dragih zimiskih dobrot. Naš organizem željno pričakuje pomladi, ki mu poleg sonca prinese tudi izi. premembo v hrani. Komaj izgine po prisojnih lehah in poteh sneg, že brskamo za regratom, ki je pomladi prva in najcenejša zelenjava. Poleg zelenih zobčastih listov, ki jih pripravimo v surovi ali tudi kuhani solati, je njegova korenina še mnogo okusnejša, toda to je malokateri gospodinji znano. Iz regratovih, cikorijinih in radičevih korenin pripravimo prav okusno spomladansko solato. S primernim no_ žem izrežemo iz zemlje regratove, cikori-jine in radičeve korenine, kolikor najbolj moremo dolge. Izberimo take, ki so vsaj za mezinec debele. Operimo jih in ostrgaj-mo, nato pa z lesenim kladivom na deski stolcimo, da £e korenina prekolje, da lahko izločimo' koren, ki je v sredini korenine. Tako pripravljene korenine stouihaj. mo v slanem kropu do mehkega, odcedi-mo in ohlajene zabelimo z oljem, kisom in poprom. Da je kuhana zelena regra/to-va ali radičeva solata prav okusna in zidna-va, je znano.
Druga spomladanska posebnost v naši kuhinji so artičoke, ki jih na naš trg pripeljejo z juga. Izberimo trde, sveže, neiz. sušene artičoke, odrežimo jim pecelj tako, da stoje pokonci, tudi liste jim pri vrhu odrežimo za nekaj centimetrov, nato jih operimo in pustimo nekaj ur v čisti mrzli vodi. Nato jih dobro otresimo, male lističe ob peclju odstranimo, liste pri vrhu pa previdno razširimo (glej sliko) in vmes napolnimo v vsako artičoko pol žlice drobtinic, zmešanih z drobno sesekljanim pe-tršiljem, čebulo, česnom, soljo in poprom. Postavimo jih pokonci v kožico drugo k drugi in polijemo na vsako poldrugo žlico mrzlega olja, zraven pa dolijmo toliko mrzle vode, da so artičoke skoraj pokrite, osolimo še nekoliko, pokrijemo in dušimo na zmernem ognju približno poldrugo uro. Medtem od časa do časa zajamiimo z žlie
co sok in ga polijemo v sredino vsake artičoke. Ko se vsa voda iziduši in ostane na dnu kožice čisto olje, tedaj so artičoke navadno dovolj mehke in gotove. Preisfcu-simo pa to, če potegnemo, iz sredine list, če se labl» odloči od dna artičoke, tedaj so dovolj kuhani, če pa ne, je pa treba do-Ш še nekoliko vode ali kropa in še nekaj časa duši ti. če so artičoki siveži in vro pomalem brez prestanka dobro uro, so navadno baš dobri.
Da so mlade, še bele čebulice nekaj po. sebnega, ne ve vsaka kuharica. Olupimo jih, postavimo drugo k druigi v kožico, Polijemo do polovice posode vode, damo zraven kepico presnega masla ali masti, na
dvanajst čebulic poldrugo žlico sipe, nekoliko soli in popra. Duàimo pokrite toliko časa. da se vsa voda izdiuâi in sladkor lepo porumeni, nato dolijemo pol žilice ki. sa in še prav malio vode ali juhe; ko še nekoliko to povre, so gotove. Biti morajo lepo zlato-rumene in ostati cele, a dovolj
mehke ; gamiramio z njimi kuhano govedino, pa tudi telečjo ali svinjsko pečenko. Kamorkoli jo postavimo, gre v slast.
Druga posebnost v pozni pomladi so prve mlade buči.ce, ki ne smejo biti daljše in debelejše kakor na primer rpč kuhinjskega noža. Skuhamo jih v slanem kropu in zabelimo s presnim maslom in drobiti, nieami kakor àparglje, ali jih oblijemo s holandisko majonezo ali pa potresemo z drobno sesekljanim petršiljem ali drotoja-lcom in začinimo z oljem in kisom. Ta zelenjava je posebno primerna za dietetično hrano.
Da pripravimo iz pora prav okusno omako k mesu s praženim krompirjem, je znano. Manj znano pa je, da por, kuhan v sla. nem kropu, zabeljen z maslom in drobtinicami ali oblit s holandđko majonezo prav nič ne zaostaja za dragimi šparglji. Poskusite, sedaj je čas za ta
Kaj pa koruzni storžek, ki nam ga predstavlja druga slika? še ves bel in mehak, nič večji kakor moški prst. kuhan v slanem kropu, zabeljen z maslom in drobtL

nieami, je prava poslastica med prikuha-mi. Večje koruzne storžiče, ki imajo že mlečno zrnje, skuhamo prav tako v slanem kropu, serviramo jih v prtiču, zraven serviramo presno maslo, sol in poper kakor n. pir. krompir v oblicah.	U—a.
ZA MISLECE GLAVE
s
Obisk v kuhinji
(PONATIS ZABRANJEN)
3,1/i za! c je stopila gospa Starčeva v kuhinjo, »ali vam nisem že tolikokrat povedala, da vas ne sme vaš zaročenec med tednom obiskovati! Ali mu tega niste še povedali? Mar gospod nima drugega posla, kakor da pije tu vsak popoldan kavo in je potico?«
Liza je zardela in rekla: »Ne, gospa, moj Tone danes zares ni bil pri meni! Bila je moja prijateljica Neška, ki je popila mojo kavo.<
Gospa je molče odšla. Lîza je namreč zvesta in pridna služkinja, zato se gospa ni hotela spreti z njo, čeprav se Je prepričala, da je bil pri Lizi moški. Ali veste, kaj je izdalo Lizo?
Rešitev k št. 4 (Prisotnost duha mlade dame) Hlada dama je navidezno vznemirjena iskala vozni listek po ročni torbici ter je slednjič izjavila: j-Nikjer ne najdem voznega listka, najbrže sem ga izgubila Pro-
Tretja nagrada »West Sussex Gazette«
bolom bodala. Ker pa so prebivalci skoraj vsi nepismeni, so se v teku četrt stoletja ohranile samo štiri znamke.
Alvur je bila prva domaČa država v indiji, ki je uvedla kovani denar s sliko angleškega monarha.
... * л h as
PROBLEM IS I. A. Schifffmann
svojega sovražnika in ga iprebodel. Takoj so se razbežale sovražne čete in rad ž a je bil zmagovalec.
Li. 1877, dolgo po 'tem dogodku, je izdala vladavina Alvur poštne znamke s sin*-
Mat v dveh potezah.
Rešitev problema 12 1. b4—b5, L:b5 (izsiljeno, kajti po Ld7 dobi beli z b5—b6 2. e7—e8 D! L:D 3Kg 5. Ke7! 4. .f6+, L:f6+, 5. Kh6, Kh8 6. h8D, L:h8 7. Kh7, Lh8—bel 8. g7+, L:g7 pat. Do remisa privede tudi 3.... Ke5 4. f6!, L:f6+ 5. Kh6, Kf5 6. h8 D!! (ne g6— g7 zaradi Lg5 mat), L:h8 7. g7, L:g7 8. K:g7. žrtvovanje vseh kmetov v boju z dvema tekačema je zelo spretno in obenem tudi hudomušna
ZNAMKE
PRIPOVEDUJEJO
BODALO NA ZNAMKI
Alvurski radža, eden izmed mnogih ind-ekih vazalov, se je vojskoval s poglavar jem nekega malega, toda mirnega plemena. Slednjič je bilo sklenjeno premirje za sklepanje mirovnih pogojev. Oba poglar varja sta se, sedeč na tleh, mirno razgo-varjala, ko so pomagači izdajalskega nasprotnika nenadno zahrbtno napadli radio in mu zvezali roke.
Radža, ki ni hotel biti osramočen, je 9 prsti svoje noge prijel bodalo ш pasom
Pomlad je spet! £Pierson-Viëtor — izrezanka).