ZIVLJEN7E IN JVEï
ŠTEV. 1.
V LJUBLJANI, 2. JULIJA 1933.
KNJIGA 14.
V
УЖ
HÙBNER
LEP DAN
SODOBNI NAUK O ŽIVLJENJU
DR. VLADIMIR BARXOL
Uvod
tej razpravi bom skušal na kratko pokazati, v koliko se je naše spoznanje o življenju in
_ njegovih pojavih od Darwina
sem razvilo in v koliko so vplivali novi izsledki na sodobno koncepcijo sveta in prirode.
Velika Darwinova zasluga je bila, da je z uvedbo pojma evolutivnega razvoja v prirodi ustvaril enoten pogled na vse pojave organskega sveta. Spoznanje, da veljajo splošne zakonitosti živega kakor za človeka tako tudi za najnižje organizirana bitja, je dalo mogočno pobudo za razvoj prirodnih ved in obenem poenostavilo raziskovanje, istočasno pa približalo pozitivne izsledke filozofiji in postavilo z njimi celo realen temelj za svetovni nazor. Mogočni prodor meha-nično-monističnega pojmovanja življenja, ki so ga v drugi polovici prejšnjega stoletja pripravili prav Darwinovi učenci, je temu dokaz. In ni pretirano, če predvidevamo, da bo prav eksperiment v laboratoriju odločil, kakšno bodi naše pojmovanje življenja in vseh njegovih pojavov, če hočemo, da bo temeljilo na konkretnih podstavkih.
Kolik je bil razvoj teh ved v zadnjih desetletjih in kakšno je njihovo današnje stanje, hočem pokazati v naslednjih odstavkih.
I. DARWIN IN LAMARCK
1. Dvojno jedro Darwinovega nauka
Na svojem velikem potovanju okrog sveta je Ch. Darwin našel ostanke praživali, ki so predstavljale nekakšen vmesni člen med še živečimi živalskimi vrstami in rodovi. Prastara gojitev plemenitih pasem (psov, konj, perutnine, golobov itd.) v njegovi domovini Angliji mu je pokazala, da živalska ali rastlinska vrsta (species) ni nekaj stalnega ali povsem fiksno določenega, kakor je učil v začetku XIX. stoletja Francoz C u v i e r, marveč nekaj, kar je močno podvrženo večjim ali manjšim izpre-membam. Natančno opazovanje v prosti prirodi ga je podučilo, da tudi tam živeče vrste rastlin in živali v mnogih lastnostih v a r i i r a j o ; tako je prišel do pojma fluktuirajoče variété t e. Zasledujoč to fluktuiranje v okvi-
ru posameznih vrst, je sklepal, da posamezna vrsta ni nekaj konstantnega, marveč nekaj, karse neprestano izpreminja in menjava. Tako je zdrobil od Linée-ja sem prevladujoči nazor, da je vrsta nekaj konstantnega, statičnega.
Videč, da so med posameznimi sorodnimi si vrstami anatomski in fiziološki prehodi, v čemer so ga posebno potrdile spočetka omenjene paleontološke najdbe, je prišel do sklepa, da vodi od vrste do vrste, pa tudi od roda do roda in od debla do debla nekakšna nepretrgana veriga večje ali manjše sorodnosti, in sicer od nižjih, manj kompliciranih organizmov k višjim, bolj kompliciranim. Sklepajoč dalje, je smatral za jedro teh sorodstvenih prehodov razvoj, ki se je bil moral izvršiti v teku ogromnih časovnih razdobij. Od najvišje organiziranih bitij vodi torej nepretrgana sorodstvena vez prav k najnižjim in to je jedro njegove descendenčne teorije.
Ko je prišel tako do nazora, da se je višje razvilo iz nižjega, je hotel najti č i n i t e 1 j, ki bi naj bil privedel organizme do te preobrazbe. Zopet se je naslonil na svoja opazovanja prirode. Gojenje in ustvarjanje novih plemenitih pasem domačih živali mu je pokazalo, da se dâ njih nastanek ne samo regulirati, marveč tudi smotreno določiti. Vzemimo primer:
Iz navadnega divjega goloba hoče go-jitelj »ustvariti« nekaj novih pasem. Rad bi n. pr. prišel do čopastega, golša-stega, kosmatonogega, dolgonogega ... goloba. Kdo mu pride tu na pomoč? Fluktuirajoča varieteta. Med potomci iz istega gnezda opazimo namreč majhne razlike, ki jih vešč goji-telj spretno izrabi. Samico, ki se odlikuje z nekoliko golšavim vratom, spari s podobnim samcem. Med njunimi potomci bo nekaj popopolnoma normalnih golobov, nekaj staršem podobnih, nekaj pa še bolj golšavih. Te zopet spari med seboj in pride tako, postopoma izločujoč vse manj golšave, do nove, golšave pasme golobov. Tako dobljena pasma se sčasoma ustali in se s smotre-nim parenjem ohrani »čista«. [Darwinu niso vrste (species) v prirodi nič drugega, kot take ustaljene »pasme« ali »va-rietete«.]
Darwin si sedaj zastavi temeljno vprašanje: Kaj je bil v opisanem primeru oni činitelj, ki je privedel do nastanka nove pasme? Odgovor : Človeški razum je izbral z določenim namenom dva individu a, variirajoča v gotovih lastnostih od normale, in ju sparil med seboj; vse ostale individue je izločil. Na kratko : Umetna i z-bera je pripomogla gojitelju, da je ustvaril novo pasmo.
Prišedši tako do pojma umetne i z-b e r e, ki omogoča človeku ustvaritev novih živalskih pasem, se je vprašal : K a-ko pa je v svobodni prirodi? Kaj je tam oni faktor, ki ustvarja n o v e »vrste«? Videl je : v polarnih krajih so zajci, lisice, medvedje ... beli. V puščavi so živali (lev, kamela, puščavske miši, antilope itd.) peščene barve. V džungli in v prerijah, kjer raste visoka trava, pasaste v smeri od zgoraj navzdol (tiger, zebra...) Živali, ki so izpostavljene silnemu preganjanju, se izredno množe (ribe, razni črvi, žuželke, kunci...).
Kaj torej omogoča živalim to čudno prilagoditev njihovi okolici? Vzemimo primer zajca, ki živi v krajih, kjer pokriva zemljo pretežni del leta sneg ali led. Čim temnejša je njegova dlaka, tem lažje ga bodo opazili njegovi zalezovalci.
Vemo, da vrsta ni nekaj stalnega, marveč posamezni individui variirajo v svojh lastnostih. Kateri individui se bodo torej lažje skrili očem svojih sovražnikov? Tisti, ki so najsvetlejše in s tem okolici najbolje prilagojene barve. Temnejši se iztrebljajo, svetlejši se ohranjujejo in rodijo potomce. Posledica: sčasoma prevladujejo zajci s svetlo, belo dlako. Č i-nitelj torej, ki v našem primeru ustvarja nove »pasme« ali »vrste«, je iztrebljanje manj sposobnega ali izbera sposobnejšega. Skratka : naravna izbera ali naravna selekcija. [Podobno si lahko tolmačimo po Darwinu tudi nastanek belih medvedov: oni, ki so po barvi bolje zaščiteni, se bodo lažje priplazili do plena, tako prej prišli do hrane in zatorej bolje uspevali.]
V prirodi se namreč bije težak boj za obstanek; sposobnejši vztraja in se ohranjuje; manj sposobni propada in se iztreblja. Izpremenjene razmere stav-ljajo drugačne zahteve na organizme; v borbi za obstanek se razvijajo nove lastnosti in nastajajo nove »vrste«.
Poleg boja za obstanek, katerega posledica je naravna izbera, pozna Darwin še neki činitelj, ki izloča slàbot-nejšega in daje prednost sposobnejšemu in močnejšemu : spolno izbero. Vemo, da se jeleni, divji petelini in mnogi
JOS. BATO: POVRATEK Z DELA NA POLJU
drugi živalski samci boré med seboj za samice; jasno je, da mora v tem boju zmagati močnejši, spretnejši, skratka: sposobnejši.
Iz zgorajšnjih izvajanj smo spoznali dvojno jedro Darwinovega nauka : Prvič : njegov splošni del ali teorijo o razvoju višjih in komplicirane j-ših vrstiz nižjih, enostavne j-šihali descendenčno teorijo. In drugi njegov specialni del ali t e o r i-joobojuzaobstanek, kipreje omenjeni razvoj omogoča ali principnaravne izbere (selekcije).
2.	Vzrok za zmagoviti prodor
. »d a r w i n i z m a«
Darwin je imel v glavnem svoje naj-slovitejše delo »Nastanek vrst« že pripravljeno, ko je izšla razprava mladega znanstvenika W a 11 a c e a, ki v njej na povsem analogen način rešuje vprašanje postanka novih vrst preko »boja za obstanek«. Na prigovarjanje svojih prijateljev je Darwin tedaj (1. 1859) izdal svoj spis.
Zakaj se pripisuje avtorstvo te teorije njemu in ne Wallaceu ? Poleg tega, da je bila zamisel že davno prej v njem, je bil tudi on tisti, ki je svoje trditve podprl s prav ogromnim, minu-ciozno izbranim materialom. Pred to kopico vestno opazovanih in smotreno uporabljenih dejstev se je morala^ polagoma zrušiti falanga njegovih spočetka številnih nasprotnikov. To je bil prvi primer v zgodovini prirodnih ved, da je nekdo podprl s tako obsežnim izkušenjskimmaterijalom neko trditev, ki bi se dala izraziti v enem samem stavku. Ta množica nabranih faktov je utrla pot njegovi teoriji in neizmerno oplodila takratno prirodopisno znanje.
3.	Darwinoviucenciprivedejo
teorijo do skrajnih mejâ
a) Ernst Haeckel
Kakor je Darwinov nauk fasciniral duhove s težo dokazilnega materijala, tako so se kmalu prikazale v njem vrzeli, ki jih je bilo treba izpolniti. Najprej teorija o descendenci ali nepretrganem razvoju organskega sveta: vse izkušnje, ki jih je bil nabral Darwin, so temeljile na opazovanju prirode od zunaj; lastnosti in svojstva, na katera so se opirala njegova opazovanja, so bila: barva, vna-nja oblika, spolni znaki, vedénje, navade in podobno, če bi se naj teorija
uspešno vzdržala, je bilo potrebno prodreti vnotranjostorganizmov, v njihovo intimno strukturo, v njihov individualni razvoj. Te naloge se je lotil E. H a e c k e 1. Opazujoč embrionalni razvoj vretenčarjev, je ugotovil, da sličijo v posameznih fazah tega razvoja veliko nižje stoječim organizmom in da so si embriji vseh vretenčarjev na neki razvojni stopnji povsem podobni. Tako je zasledil, da ima človeški, pasji in kokošji embrio v nekem štadiju zametke škrg, kakor jih opažamo pri ribah in žabjih ličinkah. Postavil jeontogenetičnizakon: Ontogenetični razvoj (= razvoj posameznega individua) je v svojem poteku kratka rekapitu-lacija filogenetičnega razvoja (= razvoja višjih organizmov iz nižjih tekom neizmernih časovnih razdobij).
S to zakonitostjo je dobil Darwinov naukodescendenci svoje potrdilo tudi iz notranjega razvoja individua.
Vsa živa priroda je bila s tem postavljena na enotno bazo, ki je vezala najnižje, enostanične organizme vse tja do človeka. Zakonitosti, ki so vladale organizmom, so se dale na videz reducirati na mehanične faktorje. Da bi se moglo strniti vso prirodo, živo in neživo, v eno samo celoto, je bilo treba najti prehod iz ene v drugo. Teoretično je fantazija kmalu zgradila ta most. Haeckel je predpostavljal beljakovinasto snov, ki še ni organizirana v stanico z jedrom, ima pa vendar že vse znake žive tvari. Take prehodne stvore je nazval: monere. In glej! Mislil je že, da jih je tudi v resnici našel. Ali pozneje se je izkazalo, da je bila to le nekakšna sluz, ki so jo izločili drugi organizmi.
To ga ni motilo, da je še dalje vztrajal pri svoji materialistično-moni-stični koncepciji življenja. (Tudi sicer, pri svojih ontogenetičnih raziskovanjih, je Haeckel rad videl tisto, kar je pričakoval ali si želel videti. Vendar mu ta znanstveni fanatizem ne more vzeti resničnih zaslug, ki si jih je pridobil na polju biologije.)
b) Weissmann
Tudi Weissmann je občutil nujnost, da je treba Darwinov nauk podpreti iz notranjosti organizma samega. Lotil se je drugega, kočljivejšega dela teorije in sicer bojazaobstanekali naravneselekcije. Vprašal se je : odkod izvira variabiliteta med in-dividui iste vrste? Ali jo povzročajo

zgolj zunanji činitelji, ali pa je zapopa-dena že na začetku razvoja, v oplojenem jajcu? Ker potomci istih staršev in razvijajoči se v isti okolici, vendarle variirajo, je sklepal, da mora biti končni razvoj vseh lastnosti individua prede-stiniran že v oplojenem jajcu, v njegovi klicni plazmi (= Keimplasma). V tej klicni plazmi se bije nekakšen »notranji bo j.z a obstanek« med sposobnejšimi in manj sposobnimi »lastnostmi«, prav kakor zunaj v prirodi, ki se konča z zmago močnejšega.
Proces bi bil torej po Weissmannu sledeč: boj za obstanek v prirodi izločuje za življenje manj sposobnega in ohranja močnejšega. Tega za obstanek sposobnejše lastnosti so predestinirane v klicni plazmi. Te »sposobnejše« lastnosti
dobijo torej same po sebi premoč nad šibkejšimi. S tem, da se ohrani močnejši individuum, se ohranijo tudi močnejši činitelji v klicni plazmi, ki odgovarjajo njegovim lastnostim, in tako se z izločevanjem šibkejšega avtomatično in povsem mehanično zmerom bolj kopičijo pozitivne lastnosti.
Vse te trditve so v bistvu samo prenos vnanjega boja za obstanek v notranjost organizma in v njih pogrešamo sleherne stvarnejše utemeljitve. Lahko rečemo, da je Weissmann Darwinov princip naravne selekcije samo kompliciral, če ne naravnost privedel do skrajnosti ali celo do absurda. Pozneje hočem pokazati, da je imela tudi ta nad vse abstraktna teorija pozitiven vpliv na razvoj biologije.
DALJE
Geissler: PRED VRATI PARKA (lesorez)
POKOPALIŠČE PREDPOTOPNIH ŽIVALI
Tiranozaver (desno) v borbi s triceritopom
\A
Brea v bližini svetovne filmske metropole Los Angelesa. Navzlic prikupnemu imenu pa Rancho la Brea ni prav nič idiličen prostorček, čeprav je iz daljave podoben tihemu zaraščenemu ribniku. Bliščeča vodna gladina je varljiva. Voda je komaj nekaj prstov globoka, dno pa je vgrezljiva plast temnega, smrdečega zemeljskega voska. Taka močvirja so precej redka na svetu. Iz podzemskih izvirkov se cedi nafta, ki plava na vrh in se tu na zraku oksidira v gosto maso v tako zvani zemeljski vosek, ki se nabira v čedalje debelejši plasti. Ob dežju se nateče nanj voda in tako je videti samo kot nedolžen, opuščen ribnik.
Gorje ptici, ki se spusti na to močvirje. Noge ji oklene lepka godlja, ki je ne izpusti, pa naj še tako zamahuje s krili, da bi spet vzletela. Počasi ji poidejo moči in zmerom globlje se pogreza v močvaro.v
Prejšnji lastnik te mlakuže major Hancock je večkrat opazoval, kako so zašle vanjo kokoši, ne da bi se kdaj posrečilo kateri izmotati se iz hinavske pa-1 sti. Drugo za drugo je počasi požrlo močvirje. To pa je bil zmerom šele prvi del drame. Ker so se živali obupno drle v smrtnem boju, so privabile v bližino še mačke, pse in dostikrat celo prebrisane prerijske volkove, ki so se tod nadejali lahkega plena, pa je tudi njih požrlo močvirje, ko so se požrešno zagnali za žrtvami.
Živalska past Rancho la Brea mora biti že prastara. Narava jo je nastavila semkaj že pred tisoči, morda pred
sto tisoči ali celo milijoni leti in od takrat je neprestano opravljala svoj posel. Vsaka žival, ki si je prišla semkaj gasit žejo, ali se je zatekla v močvirje
Del močvirja »Rancho La Brea-"
pred sovražniki, je postala plen zemeljskega voska. Ista usoda je doletela tudi vse roparice in mrhovinarje, ki so se hoteli pogostiti z nesrečnimi žrtvami. Na ta način je močvirje polagoma naraslo v ogromno grobišče, ki pa je sproti pokrivalo žrtve z novimi plastmi voščenega blata, tako da je ostalo skrito vse do najnovejšega časa.
Minula so tisočletja. Stare živalske vrste, ki niso bile več sposobne živeti, so izumrle in v spremenjenih življenjskih okoliščinah so se razvile nove, popolnejše ali vsaj prilagodnejše za tisti čas. Le usodno močvirje je ostalo skupno vsem generacijam. Izogibati se nevarnosti se mlajše živalske vrste prav tako niso navadile kakor starejše. Past deluje dandanašnji enako spretno kakor pred sto tisoč leti, le žrtve so drugačne. V davnih dobah so poginjali v tem močvirju megateriji, lenivci nosorogove velikosti, mamuti, izumrle vrste kamele in konja
meriški raziskovalci so odkrili v Kaliforniji velikansko grobišče predzgodovinskili živali v močvari imenovani Rancho la
ter drugi rastlinojedci, z njimi vred pa tudi njih krvoločni preganjalci: sabla-stozotoi tiger, volk velikan, orjaški medved kratkega gobca ter vsakovrstni orlom sorodni ptiči, večji od današnjega kondorja ter še nešteti drugi davno izumrli zastopniki mesojedcev. Dandanašnji je Rancho la Brea grob samo še za kokoši, race, gosi, domače mačke in pse. V velikanskih skladovnicah so se nabrale na dnu močvirja živalske kosti iz neštetih tisočletij.
Zemeljski vosek izvrstno konservira in tako so se izvrstno ohranile celo najdrobnejše kosti predzgodovinskih živali do današnjih dni. Odlkar je začel paleontolog prof. dr. Merriam 1906 izkopavanja, so iz tega fosilnega pokopališča spravili na dan že nad tri milijone živalskih kosti več sto vrst živali. Obdobje. na katero se nanašajo, se ceni na ca. 100.000 let. Odkrili so okostnjake živali, katerih vnanjo podobo in posebnosti morajo strokovnjaki šele rekonstruirati.
Spraviti v red to gomilo živalskih kosti in sestavljati iz njih okostnjake, ni lahka naloga. Dasi so se tudi najdrobnejše koščice, celo tiste iz srednjega ušesa izvrstno ohranile, je vendar dostikrat težko sklepati, kaj spada skupaj, ker leže kosti v posameznih plasteh vse navzkrižem. Dokler se zemeljski vosek ni docela strdil, je bil dasi gosto tekoč, vendar le dokaj gibka gmota., ki so jo neprestano premešavali dvigajoči se mehurčki vsakovrstnih plinov. To večno premikanje in mešanje je okostnjake polagoma zrahljalo in razneslo posamezne kosti včasi daleč proč od prvotnega mesta. Več let so se trudili paleontologi, preden so sestavili ogrodja nekaterih glavnih zastopnikov tega živalskega pokopališča. Največ so se ba-vili s skupino velikih mačk.
Okolnošt, da Rancho la Brea ni nika- ' ko slučajno grobišče živali, se posebno jasno kaže v tem, da je med zastopniki rastlinojedcev največ mladih živali, neizkušenih, ki so nič hudega sluteč sama zabredle v močvirje, ali pa so jih prignale roparice. Toda tudi roparice, ki so poginile tukaj, so bile v pretežnem številu mlade, neumne živalce, izvzemši nekaterih že zelo priletnih zveri, M so zaradi betežnosti že stradale in se jim je tu obetal še najlaglje dosegljijv plen. Značilno je silno veliko število volkov, prednikov današnjih vrst, ki jih je na tem mestu dohitela smrt. Volkovi so že takrat lovili v krdelih, živali, ki so jih preganjali, so se zatekle k vodi, krdelo razbojnikov pa se je slepo zakadilo za njimi in tako jih je z žrtvami vred požrlo močvirje.
Poleg volkov tvori največjo skupino roparic, ki so jih odkrili sablastozobi tiger, ki je zastopan v vseh starostnih razredih; od mladičev, ki še niti niso izmenjali mlečnih zob pa do mogočnih, doraščenih živali z velikanskimi sabla-sto ukrivljenimi podočniki. Pri nekaterih starih živalih so ti, zobje, ki so štrleli daleč iz gobca, že zelo obrabljeni, zgrbančeni in razpokani ali pa odlomlje-ni tesno pri korenini in obrušeni. Naj-brže so bile prav te stare živali tiste, ki so zasledovale nemočno živad. Kako pa so zašle v močvirje tudi mlade* krepke
zveri z brezhibnim zobovjem, si pa učenjaki še zdaj ne znajo prav razlagati.
Sablastozobi tiger je moral biti najnevarnejša zver svoje dobe. Bil je velik kakor današnji lev in čeprav bolj čokat, je imel vendar močnejše kosti od današnjega kralja živali in bolj železne mišice. Sablasti podočniki so bili strašno orožje. Ko so našli prvo lobanjo, si niso znali prav razlagati, čemu naj bi prav za prav služili živali taki zobje. Sodili so, da se je tiger oprl nanje pri plezanju na drevesa, ali pa da jih je v ledni dobi uporabljal kot nekakšne dereze. Natančnejše študiranje anatomije teh živali je pa kmalu pokazalo, da so bili napadalno orožje. Tiger je sekal ž njimi globoke rane in rezal ž njimi svoje žrtve kakor z noži. Zver je lahko po-
maknila glavo daleč nazaj in tako močno razklenila gobec, da sta zobova str-lela naprej kakor dva meča. V zvezi z jeklenimi mišicami je lahko zver z enim samim zamahom pokončala svojo žrtev.
Precej bogato so zastopane na fosilnem pokopališču tudi kosti tako zvane velike mačke (Félix atrox), ki je bila po vnanjosti precej podobna sablasto-zobemu tigru, le da ni imela tistih strašnih zob. Obe živali sta bili močni, odporni, kakor ustvarjeni za dolgotrajno kraljevanje v živalskem carstvu in vendar sta iz nerazumljivih vzrokov obe izumrli. Sablastozobi tiger se je kasneje umakni) v Južno Ameriko, ali tudi tamkaj ni dolgo prenesel boja za obstanek.
(Po publikaciji Carnegiejevega instituta)
IN VENDAR SE VRTI!
Ob 300letnici G a 1 i 1 e j e v e obsodbe
Kopernikovi stavki so postavili glavne temelje eksaktni astronomiji. Učijo nas, da je sonce središče našega planetarnega sistema, da je v relativnem mirovanju in da krožijo okoli njega planeti, med njimi tudi naša zemlja. Formulirajo nam hitrost planetarnega gibanja okoli sonca v posameznih fazah poti, ki poteka v stožkosečnicah, elipsi, paraboli ali hiperboli.
Kopernikov sistem je prišel v nasprotje s sv. pismom, po katerem je zemlja vse-mirsko središče, okoli katerega se suče sonce. Pojavilo se je obilo nasprotnikov iz teoloških krogov. A tudi pristašev ni manjkalo. Vnet zagovornik Kopernika in njegovega vsemirskega sistema ie bil slavni ilo-rentinski dvorni matematik Galileo Galilei Zmagali pa so v tej zaolj znanstveni zadevi teologi. L. 1616. je izšla prepoved o raz-širjevanju novih naukov in obveljala je cerkvena razlaga.
Galilei ni miroval Napisal js 1. 1632. obširno razpravo o obeh svetovnih s;stemili ter se odkrito zavzel za Kopernika. S te.r. se je zameril rimski inkvizicji, ki mu pa ni mogla do živega, ker je 'zšla kniiga z dovoljenjem florentinskjga cenzorja. Pač pa so se poslužili drugega sredstva. Našli so pri njem star dokument, ki mu prepoveduje vsako vmešavanje v Kopernikovo zadevo iz 1. 1616 To je zadostovalo za preganjanje slavnega astronoma in poleg Kopernikovih knjig so prišle na indeks tudi njegova dela. Preganjanju je sledil 22. junija 1633. še proces, ki je vzbudil ogromno senzacijo v znanstvenem svetu. Galilei je vneto zagovarjal in branil znanstveno stališče nasproti mrtvi besedi sv pisma. Toda fanatična inkvizicija je s pretnjami in s te-
rorjem s tri a njegov odpor in ga prisilila, da je proti svojemu prepričanju javno preklical svoje nauke in zatajil kardinalne astronomske stavke. Zapovedala mu je absolutno molčečnost v zadevi Kopernikovega sistema ter naložila duševno in telesno strtemu astronomu dosmrtno ječo. Kljub vsemu je ostal Galilei pri svojem prepričanju Preganjanje ter junaški zagovor so mu pridobili simpatije vsega sveta in pripovedka pravi, da ie zaklical ponižani Galilei po izsiljenem preklicu značilne besede, ki pobijajo svetopisemsko razlago: da se vendarle vrti zemlja!
Toda cerkvena inkvizicija ni mogla dolgo ovirati zmagonosnega pohoda eksaktne znanosti. Za Kopernikom in Galileijem se je pojavil največji genij človeštva: Isaak Newton, ki ie izponolnil Kopernikovo in Galileijevo delo s svojim gravitacijskim naukom, s katerim je postavil astronomiji precizno matematično podlago, ki ne dopušča nikakih dvomov več. Zmagala je znanost nad dogmo.
L. 1822. je cerkvena oblast prepoved nad Kopernikovimi in Galileijevimi deli preklicala in obžalovala dramatično obsodbo Galileija in vmešavanja cerkvenih krogov v znanstvene zadeve kot »veliko nepopravljivo pomoto«.	Z. S.
STEINACH V ŠVICI
Slavni »pomlajevalec« prof. Steinach se zdaj mudi v Švici, kjer nadaljuje s podporo državnega gospodarskega departe-menta že pred leti pričete operacijske postopke: presajanje žlez in podvezne operacije, s katerimi je dosegel izvrstne uspehe pri živini. Steinachu se je zdaj posrečilo izdelovanje močno koncentriranih, zelo učinkovitih preparatov spolnih hormonov, ki so se izvrstno obnesli pri požlahtnjevanju plemenske živine.
O TAKO ZVANIH ROJENIH ZLOČINCIH
DR. BOŽO ŠKERLJ
" nogo se je pisalo in mnogo se še danes razglablja o problemu »rojenega« zločinca. Prvi _I je to vprašanje znanstveno obdelal C. Lombroso. Zbral je do tedaj nabrane podatke in jih uveljavil v svoji teoriji o »rojenem« zločincu. Po njem se zločinec že rodi z nekimi telesnimi znaki, ki imajo značaj degenerativnih znakov.
Kakor za zločinca vobče, je Lombroso obdelal ta problem še za žensko posebej, za zločinko in prostitutko. Tudi zločinska ženska, zlasti pa prostitutka, se odlikuje po »degenerativnih« telesnih znakih.
Problem zločinca spada brez dvoma v prvi vrsti v kriminologijo, v nauk o zločinu v najširšem pomenu te besede. Lombroso je kot prvi skušal dati zločinu in zločincu biološko utemeljitev in biološki pomen. To je bilo takrat za oficielno znanost preveč — L o m b r o-so je ostal bolj in bolj osamljen, dokler se ni oprijela problema zločina in zločinca moderna genetika (nauk o podedovan ju). Danes je ta panoga človeške genetike, oz. antropologije, imenovana kriminalna antropologija ali kriminalna biologija, že močno razvita in njeni biološko izobraženi zastopniki hodijo spet radi v posvete k — Lom-brosu.
Ni dvoma, da je L o m b r o s o v marsičem zastarel, saj še ni poznal pode-dovainih zakonov. Tolmačil je za zločinca tipične znake kot atavistične pojave itd., v čemer mu danes ne moremo več slediti. Toda nabrani material ima še danes svojo vrednost in mnogokrat se čudimo, s kako bistrim opazovalnim čutom dobrega naravoslovca je bil obdarjen stari Lombroso.
Med kriminalisti-juristi se bije boj zoper in za »rojenega« zločinca — boj, ki ga pač ne bodo mogli sami odločiti, ker je kriminalnim biologom že danes jasno, da moremo in celo moramo govoriti o »rojenem« zločincu. Seveda ne v starem, čisto lombrosovskem smislu, o zločincu z velikimi, odstoječi-mi ušesa, s kratkimi nogami, široke postave, nizkega čela, ogromne spodnje čeljusti itd., marveč o zločincu kot človeku, ki prihaja z nekimi asocialnimi
in antisocialnimi vrojenimi, dednimi zmožnostmi na svet.
Praktično je to spoznanje ogromne važnosti, ker utegne spremeniti celoten nazor o svetu zločina in zločincev. Vprašanje je, kakšna je pot, da pridemo v posameznem primeru k spoznanju, ali gre za »rojenega« zločinca ali za le slučajnega.
Za biologa je važno, da loči povratne zločince od slučajnih. Razume se, da je konflikt z zakonom tudi pri slučajnem zločincu lahko globlje utemeljen v njegovi duševnosti, vendar zanimajo biologa v prvi vrsti povratni zločinci, zločinci »iz navade«.
Ne gre toliko za konflikte s pravkar obstoječimi zakoni, marveč za konflikte z družbo, za one v kriminalističnem ozi-ru lažje primere neprestanih malih tatvin, goljufij, prevar, napačnih zglasi-tev, prostitucije itd.
Vobče je velike zločince lažje prijeti. S tem ni rečeno, da smo do dna rešili problem duševnosti tega ali onega zločinca, vendar pa si praktično znamo pomagati — na en ali drug način ga »kaznujemo«, to se pravi, izločimo ga iz družbe, iz kolektiva, nasproti kateremu se je pregrešil.
Mimogrede bodi omenjeno, da imajo neka dejanja proti družbi, ki jih imenujemo antisocialna, skoraj absolutno veljavnost. Družabni red se more spremeniti, a ona dejanja, kot so večinoma tatvine, umor itd., ostanejo vendar po svoji vrednosti antisocialna in družba jih vedno obsoja, pa ne samo sedanja.
So-li tudi težki Zločinci »rojeni« kot taki, je težko reči. V nemškem raziskovalnem institutu za psihiatrijo v Mo-nakovem so preiskali možgane obglavljenega Kiirtena, niso pa mogli dognati bistvenih razlik od normalnih. Vendar kaže tudi Kiirtenov rodovnik neke degenerativne znake. Morilca iz navade si zdrav človek težko predstavlja kot normalnega, kot človeka, na katerega so uplivali zgolj vnanji činitelji okolja tako, da je postal antisocialen. Težko si predstavljamo sadističnega zločinca, ki naj bi bil postal to le pod vplivom okolja. Da obsojamo take abnormalne, težke zločince iz vidika »kazni«, je gotovo napačno. Da jih pa po možnosti odstranimo iz dražbe, to je brez dvoma
Pot ni lahka in zahteva vestnega, dolgotrajnega dela, če hoče dovesti do uspeha. Sistemov za dognanje, ali gre za »rojenega« zločinca ali le za slučajnega, je več, opisal pa bom tu na kratko le bavarski, ki itak sloni na belgijskem in letakom. Vsak zločinec mora v kaznilnici napisati na poli papirja svoj življenjepis; pri tem naj po možnosti izrazi lastno sodbo o svojem dejanju in kako je sploh prišel na pot konflikta z družbo. Kaznjenec se nato preišče duševno in telesno (antropološko in zdravniško). Vprašalne pole so obširne — saj obsega vsak aklt približno 8—10 strani! Antropološki opis n. pr. obsega okoli 30—40 znakov in fotografijo. Priložene so tudi izpolnjene vprašalne pole od občine, župnije in šole. Vsi ti podatki skupno nudijo sliko življenja in življenjskih razmer kaznjenca. Razume se samo po sebi, da skušajo izvedeti tudi čim več o rodbini kaznjenca, zlasti o njegovih prednikih, pa tudi o še živečih sorodnikih. Ti podatki so navadno dokaj nepopdlni, vendar se dajo dopolniti tam, kjer bi bilo potrebno. Vse te akte zbira bavarski kriminalno-biološki
OTOŽNOST V KLETKI
v redu. Vidik bi pa ne smel biti »kazen zločincu«, marveč »ozdravljenje družbe«. Če odstranimo človeku rakasto tvorbo iz bolnega telesa, tega ne delamo zato, da uničimo to- ali ono bulo, marveč zato, da ozdravimo bolno telo. Ako odrežemo bolniku n. pr. zastrupljeno nogo, tega ne delamo zato, da si z odrezano nogo pomnožimo anatomično zbirko, marveč zato, da se zastrupljenje ne bi razširilo po vsem telesu. Prav tako stališče zavzema biolog v vprašanju odstranitve Zločinca iz družbe.
Kakor rečeno, nas tu ne zanima morilec iz afekta; tudi ne tat iz bede; itd. Pri takih »zločincih« je morda »kazen« umestna, zlasti če bi se vršila v obliki poprave, pouka in v težnji vrniti takega »zločinca« družbi.
Mnogo težji je problem »malih« povratnih zločincev, ljudi, ki ponovno kradejo, ki stalno lažejo, goljufajo, se pro-stituirajo itd. Da od teh pojavov ni daleč k mamilom (alkoholizem!) in k samomoru, se da dokazovati že precej zanesljivo.
Kako pa odkrijemo takšnega zločinca?
arhiv pri prej omenjenem zavodu za psihiatrijo.
Pri človeku imamo v glavnem dve poti, da doženemo, kaj je pri njem uroje-nega in kaj ni. Ena pot je raziskava rodovnikov, druga pa študij dvojčkov. Poslednja metoda je eksaktnejša in težje izvedljiva, slednje zaradi razmeroma malega števila dvojčkov. Če ostanemo za zdaj le pri rodovnikih, moramo poudariti pred vsem njihovo pomanjkljivost z ozirom na znanstvene zahteve. Ali naj jih zato zavržemo? Ne! Pokazalo se je namreč, da tudi s pomanjkljivim rodovnikom lahko mnogo doženemo. Zavedali se moramo, da ostane tudi pri najvestneje sestavljenem rodovniku nekaj lukenj, nedognanih vprašanj; da pa kljub temu tak, vestno sestavljen rodovnik nudi vsaj odsev dedne tvarine v te.i ali oni rodbini. To nam v večini primerov zadošča, da moremo dognati, ali je kak zločinec »rojen« ali ni.
Po rodovnikih zločincev (naj ta izraz tu pomeni tudi one nedolžnejše ljudi, ki vedno prihajajo v konflikt z družbo) doženemo navadno, da je bil kakšen drug sorodnik tat iz navade, ali pijanec, »kvartopirec«, prostitutka, da se je slabo učil, ničesar izučil itd. Ako doženemo med predniki takšne ljudi, moremo večinoma sklepati čisto pravilno, da je ta ali oni zločinec dedno obremenjen. Ta ugotovitev ima za biologa nekoliko drugačen pomen nego za praktičnega sodnika. Praktični sodnik smatra dedno obremenjenost sicer za olajševalno okolnost, vendar bo zločinca obsodil in ga oddal zdravstvenemu zavodu (opazovalnici, umobolnici) le tedaj, če je zdravnik-izvedenec potrdil zločinčevo nevračunljivost, ki ga šele oprosti osebne odgovornosti za njegova kaznjiva dejanja. Biolog gleda na dedno obremenjenega zločinca bolj kot na osebno neodgovornega človeka, njegova zločinska dejanja so rezultat njegove dedne tvarine in (vsaj večinoma) posebnega okolja. Biolog namreč skuša vrednotiti dedno tvarino celega rodu, iz katerega izvira zločinec, dočim gleda praktični sodnik bolj osebe zločinca samega.
Končni smoter obeh presojanj (odstranitev zločinske osebe iz zdravega kolektiva) je isti, le ime je še različno: praktično sodstvo kaznuje zločin-c a, kriminalna biologija želi odstraniti iz družbe pokvarjeno d e d n o t v a r i n o. To se pravi, da hoče kriminalna biologija v svoji prak-
tični izvedbi vršiti evgenično delo neprecenljive važnosti za vso človeško družbo. V Nemčiji obstojata doslej dve obširni kartoteki zločincev, ena na Saškem, druga na Bavarskem, v Monako-vem, na prej omenjenem institutu. Na tem institutu obsega kartoteka že okoli 14.000 zaporednih številk in seveda prav toliko obširnih aktov. Po teh aktih je mogoče preiskati in spoznati cele rodovnike zločincev. Smisel tega ogromnega dela je v tem, da bo mogoče nekoč (morda že v bližnji bodočnosti) zatreti razmnoževanje takšnih rodovin. Sterilizacijski zakon iz evgenične indikacije je že pripravljen. Ta zakon predvideva možnost sterilizacije s privoljenjem prizadete osebe oz. njenega zakonitega zastopnika. Če bo ta zakon uveljavljen (kar moremo pričakovati že v kratkem), bo to šele začetek evgeničnega boja proti zločinstvu, ki sloni na dedni podlagi. Seveda ostanejo neprizadeti slučajni zločinci, toda ti s stališča kriminalne biologije in evgenike niso družbi tako nevarni, dasi so morda posamezni zločini težji od zločinov, ki jih izvrše dedno obremenjeni zločinci.
Napačno bi bilo misliti, da evgenično stališče nasproti zločinu in zločincu nasprotuje stališču praktičnega sodstva. Vzemimo kar najmlajši primer iz naših krajev, zverinski umor Amalije Malije-ve po njenem možu in svaku. Ža ta ogaben zločin, s kakršnim se ne more »ponašati« niti mnogo velemest, predvideva kazenski zakon smrtno kazen. Mislim, da bi se našlo v tem konkretnem primeru malo ljudi, ki bi ne čutili neko zadoščenje nad to kaznijo. Smrtna kazen je sicer grozna, je brez dvoma uzakonjeno nasilje nad poedincem, vendar pa — s stališča evgenike — nič drugega nego radikalna operacija boleče rane. Prav primer bratov Malijev kaže, da tu tudi dedna snov ne more biti mnogo vredna in gotovo ne vredna, da bi se ohranila narodu. S tega širokega vidika moramo presoditi take primere. Morda se temu ali onemu čitatelju zdi, da sem prišel sam s seboj v protislovje, ko sem prej govoril o dedni podlagi pri zločincih. Vendar moramo misliti tudi pri tako ogabnih zločinih, kakršen je bil ta umor na Dolenjskem na dedno podlago. V dedno izredni rodbini se kakšno veliko dejanje, kakšen genij, pa tudi kakšen velik zločin pripravlja skozi generacije. Če preskočimo med genije, vidimo n. pr. pri Bachovi rodbini, da je Johann Seba-
etian Bach prav za prav le vrhunec izmed cele vrste izredno glasbeno nadarjenih članov te rodbine. Talenti, nagnjenja, strasti itd. so skozi generacije pripravljene, le redko kdaj nastopijo posamič, tako rekoč brez vidnega vzroka, nenadoma. To je mogoče tudi pri zločinu, vendar je že po mnogo tisočih preiskav dognano, da moremo govoriti o »rojenem« zločincu, to je, o človeku, ki se je rodil s tako dedno podstavo, da mora ob za to podstavo primernih prilikah priti v nasprotje z družbo, ki ga pôtem ožigosa kot zločinca, škodljivca. Res je, da bi bilo težnjam evgenike zadoščeno, če bi se zavrl tok dedne pod-stave, t. j. če bi se zločinec steriliziral, da ne bd več mogel imeti potomcev. Toda praktično bd s tem dosegli malo, ker n. pr. Zločinca Malijevega tipa vendar ne moremo več pustiti v človeško družbo. Saj bi delal znova in znova škodo, stal bi državo ogromne denarje, ki jih morajo tudi za vzdrževanje takšnih ljudi plačati sposobni davkoplačevalci. Ali
ni to kričeče nesorazmerje, da si mora zdrav kolektiv na svoje stroške vzdrža-vati zločince, ki kot osebe ne bodo nikoli koristile družbi, kot nosilci pokvarjene dedne tvarine pa celo trajno škodovali po svojih potomcih?!
Dedna obremenjenost; ne sme biti olajševalna okolnost v tem smislu, da bi se zaradi tega dognanja oškodoval zdrav kolektiv. Olajševalna okolnost more biti z ozirom na kazen, ne pa z ozirom na bodočnost družbe! Zato se mora družba boriti proti »rojenemu« zločincu prav tako, celo še bolj, nego proti le slučajnemu, ki stoji pod vplivom tega ali onega okolja, ki je za antisocijalno dejanje ugodno. Da veda pozna danes tudi »rojene« zločince, s tem moramo računati; dokažemo jih lahko po študiju rodovnikov. Se tehtnejši pa je dokaz iz študija dvojčkov.
VALJANEC, NE VALJÉNEC
(Za Pleteršnikov slovar)
Omahovanje med glasom e in a je znano vsemu ' našemu ozemlju. Od goriških Brd do Ilirske Bistrice se čuje: mati je otroka zaklala (t. j. zaklela), v istih Br-dih pomeni pleka isto ko spljaka (plošč-nat kamenček). V Trinkovem spisu »Beneška Slovenija« DS 1898 vidiš, da ta pokrajina govori: ràci (reci). Iz Ozvaldove razprave »Der Dialekt von Polstrau« navaja DS 1904 (698) primer; rèca = raca. To-minškovo »Narečje v Bočni«, gl. DS 1903, poudarja, da se široki e čuje kot ea: štea-kelj (štekelj), Tomo Zupan »Kako Lenka Prešernova svojega brata pesnika popisuje« (1933) ves čas piše Frencé, Štefan Levkos (Venceslav Bele) pa v povesti »Lola« DS 1909 do nezavesti ponavlja Frênce. V istem mesečniku (420) in pozneje 1906 (636)' se omenja iužiški pisatelj Frencel. A 1. 1899. si lahko na strani 256. opazil belokrajinsko: maj se (med se). L. 1890. (123) pa trepa, trepast nam. trapa. Na otoku Cresu se sliši kakor po vsem Dolenjskem; zespàt (zaspati).
Redek primer je koroški sosar, t. j. sosed (Kres 1882, 640). Slični zgled za r nam. d: mariborski Vurmat iz Vodomot, Mirna peč (Medna), češko narečje: dč-rek fdëdek), češko-nemško Klara (Klei-dér), starolatinskt ar (ad). Obratno pa pravijo priletni Ribničanje: Kadlovec za Karlovec.
Breznik svetuje v Si. slovn. obliko vereja (ne vareja), mezinec (ne mazinec), nasprotno pa macesen, česar pa si J. Kozak
navzlic mojemu nasvetu ni maraJ prisvojiti v »Belem mecesnu«. Tudi štrukljeva povest »Američan« DS 1897 ima junakinjo Mecesnjo. si že slišal lepo koroško popevko: »Dober večer, ljubo dàkle«? V Djek-šah živi njena sâstra. Za svoj rojstni kraj se čudim, da imamo (morda iz Ribnice): povečarek, poveCàrkati, kar bi se v obliki povečerek lahko jemalo za prevod francoskemu: réveillon, réveilonner. Omahovat nje, zlasti okoli glasu r: brek — brak, kre-melj — kramelj, brahor — brehor, praded
—	preded, kragulj — kregulj, krempelj — krampelj (Loški potok), pazder — pezder, brešno — brašno, brageše — bregeše, la-bet — lebet (iz franc, la bête), plahetati
—	plehetati, prelica — pralica, Janko — Jenko itd.
V Novicah sem naletel v zgodovini tobaka: Perzijski šah Abba je zapovedal, da se velikašem napolnijo Iule s posušenim konjščekom . .. Na isti izvor kaže glas e v Slomšek — Slomšeka. Milijoni Slovanov sekajo glas a za nekimi soglasniki v e. Moje rodno narečje govori: srnék (srnjak), Jenès, zvalnik od Janez. (Pri nas dobi vsak vokativ poudarek na konec, pri čemer se ob glasnem klicanju a raztegne v o : oj Micô! Isti pojav na kranjsko-štsjerski meji, DS 1888, 128). Nekdo je posia! iz mišljenega dolenjskega okoliša v DS 1891 (240) nekaj besed brez akcentov, vmes je valjenec. Pleteršnik in za njim Bartel sta iz tega naredila: valjénec (Blech), kakor da je od »valiti«; mora biti pa vâljanec (vâljati).	D.
□ S s
IZ „MINIATUR"
MARIJANA ŽELJEZNOVA-KOKALJ
LJUBEZEN V LEPOTI
Napol razcvel vrtni mak. Očarljiv v svoji deviški lepoti. Na njem dve libeli, ki se ljubita mirno, tiho, brez strasti. Koliko lepote v jutranjem junijskem soncu !
A človek?
Nikoli ne občuti svoje notranje lepote niti lepoto okoli sebe v takem naravnem trenutku. In zato ni njegova strast v skladu z veličastjem večnomirne in več-no-lepe narave. Morda pa se motim. Mogoče strasti cvetov in drobnih živali ne občutim, ker so v skladu z večno harmonijo prirodnih zakonov?!
DOŽIVLJAJ
Marica je bila iz življenja tistih žena, ki niso nikoli videle belega dne. Delo, skrbi, so ji ugasili vsako hrepenenje, ki se je gibalo izven smernic njenih dolžnosti.
Srečala je prijatelja. »Kaj si tako žalostna in resna?« jo je ogovoril. Spomnila se je nehote besed zamorca iz lepe Vide in odvrnila: »Kaj naj vriskam, ko mi je pri srcu tako težko. Stara sem postala. Če ne bi imela otrok... bi se že zdavnaj obesila!«
»Malodušnica ! Obesila bi se, toda drugemu okoli vratu!«
»Beži, beži... še vedno si tak ko pred desetimi leti.«
»Prost sem ko ptiček! Kaj si se mo-žila, kaj si rodila otroke in postala dolgočasna ! «
Ni mu odgovorila. Videla je v duhu štiri ročice in štiri radovedne očke. Nasmehnila se je: »Otroka sta moje življenje! Ljubita me in vsa sem njuna!«
»Šemica!« ji je rekel in jo pogladil po licu.
Vzdrhtela je. Razšla sta se. V njej je zabrenkalo ko spomin iz časov, ko jo je miloval mož in tistih pozabljenih, ko so jo oboževali moški.
Dan se je nagnil, še-zvečer, pri vsakdanjih poslih, je čutila na licu prijateljevo roko in zrla njegove smehljajoče oči. »Nisem še za med ropotijo na podstrešju!« si je dejala.
In ta doživljaj ji je osončil marsikak trenutek. »Moj Bog«, si je mislila, »kako malo mi je bilo potreba, da sem občutila moč lastnega življenja, ki se je v dolžnostih stisnila v mrtvo točko ...«
PLAŠČ
Gospa Marija je stopala počasi ob izložbah. Ni se ozirala vanje. Čemu? Saj ni bilo denarja za take stvari. Mož, otroci... da, oni so vedno rabili kaj. Zanjo je bilo vse dobro. Otopela je že in njena duša ni poznala drugih želja kot — mir.
Za gospo Marijo je stopal mlad par.
»Tak plašč boš imela tudi ti«, je dejal on. Gospa Marija je vzdrhtela. »Tak plašč kakor je moj? Pa nosim ga že tretje leto! Brez linije je in brez barve kakor jaz... Nosim ga, ker mi je potreben ... Živim zato, ker sem potrebna. Mar ni najina usoda enaka ? «
»Tak-le bel plašč boš imela«, je nadaljeval on. »Lepa moraš biti, lepa... ker si moja!«
Dekle Se je zasmejalo veselo.
Gospa Marija je postala. S trudno roko si je pogladila čelo. »Ali je mogoče, da privošči mož ženi nov plašč? Mojemu...« in vzdihnila je globoko, »mojemu še nikoli ni prišlo na misel, da bi me razveselil z najbornejšim darilcem... še vršička zelenja mi ni podaril v prvi pomladi zakona, kaj še le plašč!«
Postala je žalostna. »Tovorna in molzna žival sem le... in zato, zato je tako pusto v meni in v mojem življenju...«
Zapihal je veter in zavila se je tesneje v plašč.
Hahn: CVETKE NA OKNU
Levo zgoraj : Stopnišče, ki ga je odkrila v Perziji odprava chicaške univerze. Stopnišče je staro najmanj 4000 let. — Levo spodaj : Rockefel-lerjevo mesto nebotičnikov v New Yorku.
Desno zgoraj: Glavna cesta na chicaški svetovni razstavi. — Desno spodaj : Ogromne ledne gore v Zalivskem toku.
GOSPODAR PŠENICA
CVETKO G O LAK
ena gospodarja Pšenice je bila mlada, lepa in visoka. Njene široke, polne lakti so se bleščale od znoja in sonca, ko se je •sKiaujala nizko nad žitom in vihtela srp. Nedrija, pokrita z rdečo ruto, ki jo je nosila okoli vratu, so lahno drhtela, in močna, mehka pleča so kipela pod srajco, pražnje belo in premočeno od potu. Dihala je naglo in hitela, da bi bila prej požeta dolga in široka njiva, ki je bila vsa v zlatem klasju in je šumela in vršala v lahnem vetru. Žela je brez oddiha, skoraj nestrpno, kot bi ne mogla dočakati konca njive, in se ni utegnila ozirati, kako se ji odseda delo. Cela vrsta žanjic, zagorelih in vročih, se je gnetla okoli nje ter komaj sledila pridni gospodinji, in njihova pisana krila, beli predpasniki in živo ognjene rute so frfotale v sapi. Srpi so zazven-čali, kadar so zadeli ob kamen, in rezali, sekali in hrustali žito, da se je lomila slama, in je težko klasje trudno legalo v razore. Nad poljem visoko so plavali beli oblaki v velikih grmadah in strmeli na -rumene njive, a med njimi je hodilo sonce svojo sinjo in bleščečo pot.
Popoldne je bilo soparno in žanjicam, ki so delale že od jutra, je znoj curkoma iil po obrazih. Zrak je gorel in trepetal nad njivami, vročina je težko ležala na zemlji, ko se je žena gospodarja Pšenice sredi rumene ječmenove njive, vsa potopljena v klasje kakor v zlato reko, nenadoma vrgla pokoncu, nagnila glavo, da ji je zdrsnila ruta z las, in je dvoje težkih, rjavih kit padlo čez tilnik in se razpletlo po hrbtu. Zakričala je, vrgla srp iz roke in se z obema rokama zgrabila za čelo. Zaječala je s pretresljivim glasom, široko odprla oči, zakrožila z njimi okoli sebe in omahnila vznak na njivo. Gospodar Pšenica je bil pri vozu in je nakladal težke snope, ko je zaslišal vzdihanje svoje žene, ki je bilo tako polno bolečine, da sta celo konja, zaprežena v voz, pozorno zastri-gla z ušesi. Pritekel je k njej brez sape in pokleknil k njenemu drgetaiočemu telesu. Prsi so se ji burno vzdigovale in hropla je težko in bolestno, zenice so ji bile skrite napol pod trepalnicami, da je kalna belina prazno strmela v zrak. Vsa je bila v hladnem znoju in z njenih lic je izginjal in ugašal rožni ogenj, in ka-
kor luč pred senco se je umikala goreča rdečica mrzli bledobi.
»Manica, kaj je s teboj? Povej, ali ti je hudo?«. Žalosten je bil gospodar in glas mu je drhtel in jokal.
»Moja Manica, zakaj si se zgrudila, ali te srce boli, zakaj mi napravljaš to žalost!«
Trepetale so roke gospodarju Pšenici, ko je škropil svoji ženi bledi obraz s studenčnico in ji odvezoval ruto za pasom in rahljal in odgrinjal obleko na prsih. Sopla je pretrgano in brez moči je počivala v žitu z zlatim snopom pod glavo, in težka slabost je ležala na njenem telesu.
»Kaj je z mojo ženo, kaj ste ji napravile ?«
Ves zbegan je bil :r čudno je vpraševal žanjice, ki so se osuple in prestrašene drenjale in vpile okoli gospodinje. Gledal je krog sebe in iskal pomoči, ali povsod je videl samo preplašene obraze.
»Kaj smo ji napravile?« se je zavzela drobna Tomaškova mati z visokim glasom.
»Preveč pridna je bila in je nismo nikoli mogle dohiteti. Zmeraj je hotela biti prva.«
»Zdaj pa ima,« je dejala suha žanjica in mahala s srpom in si brisala oči.
»Zmerom nas je pustila za seboj, preveč se ji je mudilo z delom —«
»Sonce jo je ubilo!«
V resnici se je zdelo, da se je nebeški gospodar razjezil nad mlado gospodinjo. Njegov pogled je izzorel žito, zato se je maščeval nad njo, ki si je lastila njegovo bogastvo.
»Ali me misliš zapustiti, Manica, zakaj me ne pogledaš?«
Čisto k njej se je sklonil gospodar in jo poljubljal na hladno čelo in lica. Njegove solze so jo rosile in zdelo se je, da jih čuti, in težji ira bolestnejši so bili njeni vzdihi.
»In kaj bo z najinim 3inom, ako od-ideš? O, saj to ne more biti!«
Kot da je razumela svojega moža, je odgovorila z dolgim ječanjem in solza ji je pritekla iz oči.
»Kaj bo z nama, ako naju zapustiš?«
Jokal je gospodar Pšenica, ko je vzdignil svojo ženo in jo v rahlem objemu nesel na voz. Postlal ji je v rumenem, bogatem klasju in jo peljal domov.
»Zakaj se mi je to zgodilo,« je mislil, »ali ni bila zdrava in dobra? S čim je zaslužila to trpljenje? Samo delo jo je veselilo, in glej pri žetvi, pri najlepšem poljskem opravilu, jo je dohitela nesreča. Kako težko je čakala žetve, dan na dan je hodila ogledovat žito in ko se je pozlatilo, je s smehom šla na njivo. In sedaj naj bi umrla ona, zvesta in draga —« Žanjice so ostale same na njivi in bile so tihe in le žalost je bila z njimi. Ze so pozabile, kako so morale naglo žeti, da niso zaostajale za gospodinjo in hudo jim je bilo po njej. Bilo jih groza pri misli, da se tudi njim utegne zgoditi enako. Gledale so na nebo, kjer je sonce mogočno hodilo svojo pot in sijalo na njivo, da je žarelo klasje kot brušeno zlato. Valovala je njiva in vršala, in jekleno so zopet zveneli srpi in se zajedali v žito.
Zvečer je gospodarju Pšenici umrla žena. Mehak in dehteč je bil njen mrtvaški oder. Postlan je bil z rumenim
žitom in cvetje, ki so ga natrgala dekleta po njivah med pšenico in ržjo, je venelo in dišalo po hiši. Kropili so jo* s klasjem, ker se je tako zdelo prav hlapcu Boštjanu.
*
Gospodar Pšenica je hodil po hiši in pestoval svojega siina. Velika žalost je kakor težka senca ležala na njegovem moškem, lepem obrazu in visoka postava je bila sklonjena. V očeh ni imel solze, ali tiho trpljenje je sijalo iz njih in zdelo se je, da je nebogljeno dete pretežko njegovim rokam, zakaj prsi so se grudile in pleča so klonila. Gledal je na sina in zmerom večja je bila bolečina, ki je vstajala v njegovem srcu, ali glasu ni bilo, ki bi jo prepodil. Sinova lica pa so se mu smejala in bleščale so se nedolžne modre oči in rdela so otročja usta.
Gospodar Pšenica je mislil na 'svojo ženo. Lepa in visoka, le za spoznanje manjša od njega, je hodila pred njego-
OB NAPAJALIŠČU
vimi očmi. Milo in mirno njeno obličje ga je gledalo s tiho resnostjo in sveta je bila njena ljubezen. Bila je še kot deklica zmerom resna in zamišljena, nosila je črno ruto v znamenje žalovanja, ko jo je spoznal. In takšna je zdaj vstala v njegovem spominu. Ni bila kakor nevesta, ko je rožna in kipeča v lepoti in zdravju sedela med svati na njegovi strani in ga obiskala kakor žena v nočeh ljubezni, vsa vroča in sladka, svetla in jasna kakor gredica belega cvetja, na katero je dahnila večerna zarja in jo nežno oblila s plahim plamenom. Zdaj ni ljubila moža in ni hodila k njemu v objem, temveč je žalovala za svojim sinom, ki ga je morala zapustiti. In v svoji žalosti je mogoče premišljevala, kdaj naj pride ponj in ga vzame s seboj —
Gospodar Pšenica je krepko objel svojega sina, kakor bi se bal, da ga ne izgubi/Rad je imel ženo, ali o Bog! Kaj bo z njim, ako se spomni in pride po sina! Močno ga je objel, da je otrok zakričal, kakor bi poklical na pomoč. In gospodar Pšenica je vedel, da je mati slišala njegov klic. Nagnil se je k njemu, ga poljubil ir. prosil, naj utihne. In zasmejal se mu je veselo in čisto, kakor bi zažgolela sinica na jablani.
In potem je videl svojo ženo v zadnjih vzdihih, ko se je nemo poslavljala od najdražjega in je z očmi iskala sina. Gospodar Pšenica je slišal, kaj so tedaj govorile njene oči, kaj se je bleščalo v njihovi rosni globini. Slišal je njene misli in je vedel, da pride mati gotovo po sina, ako bi mu dal mačeho, ki bi ga ne ljubila, ki bi mu pekla kruh iz pepela in ga česala z železnim glavnikom. Nežno in varno kakor mati je pestoval sina in v srcu je prosil rajno ženo, naj mu ga pusti v spomin njihove ljubezni.
Skozi okno je zagledal hlapca Boštjana, ki je prišel s polja z visoko nalože-
»SLABI DNEVI«
Vsak človek ima svoje »slabe dneve«. Dr. Schmidt-Lambert pravi, da si vsakdo lahko svoje slabe dneve že vnaprej zra-čuna. Vsak človek, najsi bo moški ali ženska ima od narave vnaprej začrtano dispo-zicijsko odnosno indispozicijsko krivuljo. Tudi moški ima svoje periodične slabosti, ki se ponavljajo v ritmu 23 dni. V vsakem razdobju po 23 dni doseže človek po enkrat svojo fizično in duševno depresi.io, to je najnižje stanje telesnih in duševnih sil, ko je prav posebno nerazpoložen za vsako delo. Med temi depresijami pa leže periode
nim vozom, da so škripale ročnice in žrd, ki je bila privezana vrh pšenice in jo tiščala s svojo težo in močjo napete vrvi. Konji so zarezgetali gospodarju v pozdrav, in hlapec je stopil k njemu: »Ne vem, kam bi s snopjem? Rž sem vzel iz kozolca in jo zvrnil na skedenj, saj je že suha, da se otresa. Tole pšenico, ki je na vozu, bom tja obesil, pol njive pa je še stoji tam na Vresnicah. Kam bi ž njo?«
Gospodar ga je gledal in ni slišal, kaj govori. »Osem jih žanje, kam naj grem s pšenico?«
»Kaj si dejal?«
»Andrej, ali res ne boš pozabil raj-nice? Saj pravim, da ne vem, kam s pšenico ?«
»Kam?« se je vprašal zamišljeni gospodar.
»Da je vse polno, praviš?«
»Tako sem basai, da je snopje na tesnem, da še pesti ne potisneš vmes. In polna je trdega zrnja.«
»Da je lepa, in vse je polno? Pa jo zapelji pred Mirtovo bajto, naj jo vzame Lenka, ki ima sedem otrok. Naše naj požanjejo, in kar tja zvozi!«
Hlapec ni ugovarjal in je težko m počasi odhajal. Bil je star in ko si je brisal pot z obraza, se je opotekal.
Oče je položil sina v zibel in mu začel, smehljajočemu se in radostno zavzetemu, praviti povest o lepi in dobri materi :
»Bog jo je poklical v sveta nebesa in skozi zlate duri je prišla k njemu, ki je sedel na zlatem prestolu. Velika, lepa mavrica se je spenjala nad njim in a.ngelci so se drsali po njej. Žejna je bila tista mati, saj je šla z njive naravnost v nebesa, zato se je napila iz srebrne sklede nebeškega vina.«
DALJE
razvoja navzgor oziroma navzdol, ki se prav očitno odražajo v vsem njegovem delu.
PROPELERJI IZ BAMBUSA
Neka japonska tovarna je začela izdelovati propelerje za letala iz bambusa. Trs se plosko razvalja in posamezni lističi se s kaseinom zlepijo v furnirje, iz katerih se potem skladajo propelerji. Bambusovi propelerji so baje dokaj bolj trajni zlasti pa bolj elastični nego navadni iz mahagonija in orehovine. Tovarna jih izdeluje tudi za tretjino ceneje in jamči popolno neobčutljivost proti vročini in vlagi.
čigav je NAJVEČJI OTOK SVETA?
DR. VLAD. TRAVNER
začetku aprila t. 1. je objavilo mednarodno razsodišče v Haagu svojo odločbo o sporu __med Dansko in Norveško zaradi vzhodne obale Gronlanda. Z desetimi glasovi proti dvema je izreklo, da je največji otok sveta izključno danska last in zavrnilo vse zahteve Norveške kot nezakonite. S tem je uredilo konč-noveljavno politične in pravne razmere v velikem delu arktičnega ozemlja. Ta
jena skoraj v vseh severnih deželah. Ta kultura se je ohranila zlasti na sever-novzhodnem delu otoka do srednjega veka. Okoli 1. 875. je odkril deželo Nor-manec Gunntojorn. Kakih sto let pozneje (984.) je prišel v te kraje Irec Ei-rik Raude (Rdeči), odjadral južni rt otoka (Farewell) in prodrl do današnje Davisove ceste ob severnem tečajniku. Dal je otoku ime in naselil na zapadnil obali prve evropske koloniste. Okoli 1.
Pogled na lednik WORDIE, enega izmed največjih lednikov na svetu
odločba je važna za nordijske države. Zanimajo pa se zanjo tudi politiki, narodni gospodarstveniki i'n pravniki vseh ostalih narodov. Rešitev spora se opira pred vsem na historične pravice Dan-gke; zato je zbudila tudi pozornost zgodovinarjev. Posebno znamenit pa «je izrek razsodišča, ker znači sijajno zmago pacifističnega stremljenja v času, ko menijo mnoge druge države, da morajo čuvati svoje — često samo domnevne — pravice le z orožjem.
Zgodovinski pregled Že davno pred prihodom Evropcev so dosegli prvotni prebivalci »Zelene dežele« (Gronlanda) Eskimi znatno stopnjo tako zvane thulske kulture, ki znači končno fazo mlajše kamenite dobe in ki je bila v prazgodovinskem času razšir-
1000. so siprejeli prebivalci krščanstvo in kmalu nato (1100.) je postal otok samostojna škofija. Zveze z Evropo pa so bile še dolgo rahle. L. 1261. so si osvojili deželo Norvežani. S kalmarsko unijo 1. 1397. je postal otok skupna last Norvežanov, Švedov in Dancev. V tem času so nastale na Gronlandu številne cvetoče kolonije, ki so imele do začetka 15. stoletja stalne zveze z Evropo. Pozneje so medsebojni stiki zaradi političnih razmer skoraj popolnoma prenehali. Odslej so obiskali deželo le redki Evropci kakor Frobisher (1576.—1578.), Davis (1585.—1587.), Hudison (1607.) in Baf-fin (1616.), ne da bi se zanjo dosti brigali. Šele 1. 1721. so zasedli Danci za-padno obalo in ustanovili več naselbin. Tako so postali dejanski gospodarji otoka, kar so priznale vse interesirane dr-
žave. S pogodbo v Kielu (14. I. 1814.) je odstopali danski kralj Friderik VI. na zahtevo Napoleona Norveško Švedski; pridržal pa si je suvereniteto nad Fâr-oeri, Islandom in Gronlandom. V sledečih desetletjih so zgradili Danci na otoku več cerkva, šol in bolnic, pošiljali v deželo uradnike, pastorje, zdravnike in trgovce in dali več zakonov. Razen tega so proučevale številne znanstvene ekspedicije sistematično vse dele zemljine. Tako je preiskal n. pr. Graah v 1. 1823—1831 vzhodno obalo; v letih 1867—1887 so obiskali Danci mnoge doslej neznane kraje na zapadu; 1. 1893. je proučeval Garde južne dele otoka; v času 1905.—1906. pa sta objadrala My-lius-Erichsen in Koch severno obalo.
Poleg Dancev so preiskavah deželo tudi drugi narodi. L. 1818. je odkril Anglež John Ross severne dele otoka. Kmalu nato (1822.) je obiskal škotski kito-lovec Scoresby vzhodne dele. V 1. 1869. do 1870. je prodrla neka nemška ekspe-dicija do 77° s. š. L. 1883. je prišel Norvežan A. E. Nordenskjold daleč v notranjost Gronlanda in 5 let pozneje je prekoračil njegov veliki rojak Nansen prvič celino od vzhoda do zapada. Znamenita so bila tudi potovanja Američana Pearyja, ki je prešel v 1. 1891—1895 dvakrat ves otok in dosegel na svojem 7. potovanju (1900.) najsevernejšo točko (83° 39'). L. 1912. je obiskal deželo Rassmussen. Najvažnejša ekspedicija po svetovni vojni se je vršila v .1. 1929.— 1930. pod vodstvom Avstrijca Alfreda Wegenerja, ki je našel smrt v neskončni sneženi puščavi. Skoraj vsa ta podjetja — zlasti v novejšem času — pa so bila mogoča le z dovoljenjem in podporo danske viade.
Med svetovno vojno je skušala Danska utrditi svojo oblast nad otokom. Zato je bilo potrebno privoljenje drugih interesiranih držav, zlasti velesil. Ko so zasedle Zedinjene države 1. 1915. danske Antile (proti odškodnini), so priznale obenem dansko suvereniteto nad Gronlandom. 22. 6. 1919. je dal norveški vnanji minister Ihlen ustmeno privoljenje, da sme upravljati Danska ves otok. Prav tako so pristale na to Velika Britanija, Francoska, Italija, Japonska in slednjič (1921.) tudi Švedska. Tako je postala Danska »de facto« in »de jure« edina lastnica vsega ozemlja.
SpormedDanskoinNorveško Kljub temu ni spoštovala Norveška danske suverenitete nad Gronlandom. V
začetku 1. 1930 je izjavil neki norveški redarstveni pooblaščenec na otoku, da je vzhodno groniandsko primorje » terra nullius«, ker Danska ne izvaja ha tem ozemlju svojih pravic. Zaradi tega je organizirala danska vlada večjo ekspe-dicijo na sporno obalo, da bi dokumentirala tako svojo oblast. Bilo pa je že prepozno; kajti 22. VI. 1930 je anekti-ral že norveški raziskovalec Devold 500 kilometrov vzhodne obale med fjordoma Karlsberg (na jugu) in Bessel (na severu ) in razvil zastavo svoje domovine. Kmalu nato je zasedla Norveška uradoma ozemlje med 71° 30' s. š. ter ga imenovala »Zemljo Eirika Randeja«.
že naslednjega dne je vložila Danska pri haaškem razsodišču protest in tožbo ter zahtevala, da se ji prizna neomejena pravica do vsega otoka. Sklicevala se je da upravlja deželo nemoteno že nad 200 let in da je tudi Norveška priznala njene pravice. Nasprotnica je ugovarjala, da leži sporno ozemlje izven danskih kolonij in džt ne more Danska razpolagati ž njim enostransko. Norveška je zasedla le deželo, ki ni imela doslej gospodarja. Ustna izjava ministra Ihlena pa ne more biti obvezna za državo. Razsodišče je ugotovilo na podlagi dokaznega materiala, da pristoja Danski zgodovinska pravica do vsega otoka, ker ga upravlja nemoteno že od 1. 1721 oz. 1814 in da je bila izjava ministra pravno veljavna. Med tem je opustila Norveška iz lastnega nagiba vsa dejanja, ki niso bila v skladu z dansko suverenito.
Odločbo razsodišča sta vzeli Danska in Norveška brez pridržka na znanje. Občudovanja vredno je obnašanje obeh nekdanjih nasprotnic. Kljub zmagi so opustili Danci vse demonstracije, ki bi utegnile žaliti norveški narodni čut. Danski vnanji minister Munch je izrekel razsodišču zahvalo za objektivni prav^rek in izjavil obenem, da sodba ne bo povzročila trajnega nezadovoljstva norveškega naroda, ki ga Danci tako visoko čislajo. Slično izjavo je podal danski ministrski predsednik Stauning. Nato so sledili medsebojni prisrčni brzojavni pozdravi danskega kralja Kristijana in norveškega kralja Haakona. Oba vladarja sta izjavila, da je spor med državama za vedno poravnan in da bosta živela oba naroda v trajnem medsebojnem prijateljstvu in miru. Razburjajo se le še desničarski listi obeh strank. Tako piše n. pr. »Afterposten«, da se mora tolažiti Norveška z mislijo,
da postane krivica, če je dovolj stara, sčasoma pravica. Ti neznatni časnikarski spori pa bodo kmalu polegli, ker nameravata obe državi skleniti ugodno gospodarsko pogodbo, ki bo zaiamčila nor-
VZHODNA OBALA GRONLANDA
veškim ribičem in lovcem lov na vzhodni gronlandski obali.
Svetovna zgodovina pozna le malo primerov, kjer bi se rešili spori tako mirno in dostojno kakor v tem primeru. Danska in Norveška sta vsem narodom sijajen vzgled miroljubnosti in s tem prave kulture.
Gospodarske razmere
Gronland meri 2,175.600 km2 t. j. skoraj 10 krat toliko kakor naša država. Povprečna nadmorska višina znaša 2000 metrov. Posamezni grebeni (pri 76°) pa se vzpenjajo do 3.000 m. 95% površine pokriva led, ki je ok. 1200 m debel. Brez ledu je samo ozek pas ob obali s številnimi fjordi, globokimi dolinami in jezeri. Večjih tekočih voda ni. Podnebje je arktično; temperatura znaša na jugu (Ivigtut) po zimi —7.5° C, po leti +9.7° C; na severu (ob Smithsundu) —37.5° C oziroma +3.2° C. Po štetju iz 1. 1921 prebiva na otoku 14.800 ljudi, med njimi 248 Evropcev (148 Dancev).
Domačini so samo na skrajnem severu (v naselbini Etah) čistokrvni; drugod so se že zdavna pomešali z Evropci. Po svojem značaju so podjetni, vztrajni, dobrosrčni in nadarjeni. Analfabe-tov skoraj ni med njimi. V Gothaabu izhajata celo dva časopisa v domačem jeziku. Tujci smejo priti v deželo le s posebnim dovoljenjem. Prodaja alkohola je v interesu domačinov strogo zabra-njena. Trgovina je državni monopol. Po
ESKIMSKI OTROCI
Morje ob vzhodni obali je mrzlo, zato so klimatične razmere skrajno neugodne. Pokrajina je skoraj popolnoma gola; le sem ter tja rastejo nizke breze in liševje (mah). Stalnih prebivalcev v teh krajih skoraj ni. Zima traja tu skoraj
lo topel morski tok so samo tu večje naselbine kakor (poleg Gothaaba) Egets-minde (1650)*), Upernivik (1150), Sco-resbysund (710) i .dr.
*) številke v oklepajih povedo število prebivalcev.
zakonu od 18. IV. 1925 nadzoruje upravo danski notranji minister, šole in cerkve pa minister prosvete. Dežela se deli na 3 dele: severni, južni v vzhodni Gronland. Glavno mesto je Gothaab s 380 prebivalci . Ker obliva zapadno oba-
li mesecev. V tem času zmrzne morje, ter je pristop na obalo skoraj nemogoč. Zato se zdi dansko-norveški spor za to ozemlje na prvi pogled malenkosten. Dejansko pa je ta del otoka zelo važen, ker so tu bogata ležišča kriolita (aluminija), bakra, grafita in premoga. Razen
tega žive tu številne severne živali kakor severni jeleni, medvedi, lisice, zajci, polarni volkovi, razni ptiči; v morju pa ogromno tulenov, kitov, morskih psov in rib. To je bil tudi vzrok, da je hotela Norveška zasesti te pokrajine in da
želi zdaj, ko so se njeni načrti zaradi odločbe haaškega razsodišča izjalovili, skleniti z Dansko gospodarsko pogodbo in izkoriščati tako bogate naravne zaklade.
OZlVDÀJI V
FRAN K B»U C K
26. POGLAVJE KRAJ, KJER TIGROVI BRKI PRINAŠAJO SREČO
Kot uvod svoji naslednji zgodbi o vražah, naj navedem, da je najti služabnika na Daljnem
_ vzhodu s.i,lno težko. Ce si pa
želiš poiskati prvorazredno silo, tedaj je zadeva čisto drugačna. V tem primeru se moraš namreč ravno tako ogledati okrog v Aziji kot kjerkoli drugod na svetu. Poštenost, čistota, veselje do deia in potrpežljiv ost do tovarišev sem smatral za glavne lastnosti, ki jiih morajo imeti moiji uslužbenci na posestvu v Katongu. Domišljal sem si, da imam služinčad, ki na čudežen način, prffično točno odgovarja tem zahtevam.
Nekoč, ko je v mojem obširnem gospodarstvu že delj časa vladal ljubi mir, sem na svoje veliko začudenje Oipazitl, da se je nenadno pojavilo sovraštvo med mojim kuharjem in slugo. Nikdar nisem mogel prav za prav točno dognati, za kaj gre, ni pa bilo treba posebnega opazovalnega daru. da sem uvidel, kako se stanje dnevno slabša.
7 nekega posebnega stališča je bila ta borba prav zabavna stvar, in sicer zato, ker je bil moj sluga, ki je po vsem videzu bil napadalec, slaboten pritlikavec, kuhar pa je bil visok in krepak dečko. Bila sta pa oba Kitajca. Ponavljala se je zgodiba med Davidom in Go-lijatom v novi izdaji.
Seveda bi najlažje iin najhitreje uredil zadevo, če bi spodil oba pretepača, toda nisem se hotel razstati z dvema dobrima delavcema, ki sem si ju poleg tega še moral vzgojiti za svoie no-trebe.
Misilil sem zato, da bo najbolje, če pustim, naj sama uredita svoje nesoglasje. Toda ko mi je Ali povedal, da je pravkar kuhar že četrtič pošteno premlatiil slugo, sem uvidel, da moram poseči v zadevo.
Bila je zame prav neprijetna stvar, ker če se Aliiju ni po-srečilo »zvabiti iz njih, zakaj se prav za prav obdelujeta, sem bil prepričan, da tudi meni ne bosta ničesar izdala. Ce bi imel pred sabo primer nasilneža, ki se je spravil na slabotnega reveža, bi bila zame stvar prav enostavna. Toda kuhar ni bili iz-zivač niti nasilnež. Tudi ni bil, kot mi je Al; vztrajno zatrjeval, on napadalec.
Zato sem smatral, da moram v teh okoliščinah najprej zaslišali slugo, ki je očiividno vedno dal prvi povod za spopade. Nisem nilti nameraval ugotoviti vzroka teh nasprotij, temveč samo predočiti slabotnemu slugi, kako je nesmiselno od njega, da se zaletuje in skuša premagati toliko močnejšega nasprotnika. Ce bi mi to ne uspelo, sem bil trdno odločen, da ga odpustim.
Pozval sem slugo in mu začel prepričevalno govoriti, kako more vendar pričakovati, da bo obvladal nasprotnika, ki je toliko močnejši.
Njegov odgovor je bil tako nepričakovan, da ga lahko smatram kot čudovit primer azijskega praznoverja.
Nekega, dne, tako mi je govoril sluga, bo prav gotovo zmagal kuharja, zato, ker ima pri sebi vedno šop tigro-vih brk. Gotovo mi je znano, da mora vsak, ki nosi s seboj tako sigurno srečo-n osno sredstvo, slednjič premagati vse svoje sovražnike.
Ob malajski morski ožini živeči Kitajci neomajno verujejo v magično moč, ki izvira iz tiigrovih brk. Znani so mi biili primeri, ko so na mrtvem tigru porezani brki dali boljšo ceno kot pa njegovo krzno.
Slednjič mi je uspelo prepričati kuharja iin njegovega nasprotnika, da ju pri prvem primeru pretepa spodim od hiše. Od tedaj je zavladal mir v moji domačiji v Kaitongu.
Kocine iz čopa slonovega repa se smatrajo tudi za jamstvo uspeha, posebno pri Indcih in Malajeih. Tem domačinom velja zapestnica iz stanovih kocin za nekaj, kar morajo čuvati kot zenico svojega očesa.
Splošno kroži tam povest o mladem Indcu, ki je svojim domačinom pomagal kopati jamo, v katero so se nadali ujeti tigra, ki je že delj časa ustrahoval okolico. Nekega večera je mladi mož šel pogledat ali je past še v redu in ko se je nagnil čez njo. pade noter ter prileti pri tem skoraj naravnost na hrbet tigru, ki je ležal rohneč na dnu jame. Od groze na pol trdi Indec je zbral vse svoje moči, da se je zavlekel v nasprotni kot jame. Vso noč je tako, kopajoč se v smrtnem potu. precepe! nasproti .zverine in poslušal njeno rjovenje in stokanje.
Naslednjega dne ga je našla skupina vaščanov nepoškodovanega na dnu pasti. Spustili so vrvi in ga potegnili ven, ne da bi tiger naredil pri tem najmanjšega poskusa napada.
Vsi so bili izredno začudeni nad nerazumljivim dogodkom, dokler se ni mladi Indec spomnil, da je imel s seboj zapestnico iz stanovih kocin.
Domačini so ubili tigra, preden so mogli dognati vzrok tega pojava, tudi je zelo dvomljivo, ali bi mo«lo sploh kaj iizpremeniiti njihovo vero. da bi ujetnika v tigrovi jami moglo kaj drugega rešiti kot čudodelna zapestnica. Neki angleški prijatelj, ki je videl veliko mačko, preden so jo rešili trpljenja, mi je pripovedoval, da si je nesrečna žival pri padcu v jamo gotovo zlomila hrbet. Sicer pade tiger skoraj vedno na noge ter imamo tukaj primer le redke izjeme. Past je pa bila izredno globoka in se je žival pri padcu morala obrniti v zraku. a ker v temi ni videla dna, je padla na hrbet.
• Leopardova ključnica, majhna ukrivljena kost, se smatra v teh čudnih krajih tudi za nosilca sreče. Redko mine
leto, ne da bi naletel na nekoga, ki je prepričan, da ga zla usoda ne bo preganjala, dokler bo nosil ta čar s seboj. Pri tej vraži pa moramo omeniti še zanimivo dejstvo, da se je razširila preko kroga nevednih domačinov in je zajela celo marsikaterega belega človeka. Poznam krotilca šivali, ki ga za nič na svetu ne pripravite do tega, da bi šel v kletko, dokler si ni utaknil v žep čudodelne kosti.
Naletel setn tudi Angleža, ki je služil kot letalec ob reki Hoogli. Ob prostem času je hodil rad na lov v močvirja, ob bregovih reke. Nekega dne mi je v vrtu hotela Great Eastern v Kalkuti pripovedoval napeto zgodbo, kako je nekoč lovil vepra, ki je s svojimi čekani na široko razparal trebuh njegovemu ind-skemu spremljevalcu. Naj pripomnim, da je indski veper zelo močna žival s silnimi čekarni ter postane lahko prav nevaren sovražnik, zlasti če je bil že ranjen. »Veper se je najprej zakadil v mene,« mi pravi, »toda v zadnjem hipu sem se mu izognil. Zakaj? Zato, ker sem imel to pri sebi.« Po teh besedah izvleče leopardovo ključnico. Da bi bil gotov, ali res pripisuje čudodelnemu sredstvu tako moč, sem mu ponudil v zameno lep prstan z dragocenim kamnom, toda gladko je odbil mojo ponudbo. »Ali mislite, da sem nor?« se je začudil. »Ne dam kosti za nič na svetu.«
Na vse polno vraž, pri katerih se kačam in zverem pripisuje čudežna moč' naleti človek v teh krajih Daljnega vzhoda. Marsikatera med njimi je prav neverjetna. Ce piše kdo fantastičen roman in mu zmanjka tvarine, mu svetujem naj poseže v azijsko praznoverje. Tam bo našel tvari.no za dolgo časa.
DALJE
(COPYRIGHT BY Шб FEATURES SYNDICATS)
VIŠINSKA BOLEZEN
Po dognanjih angleškega fiziologa sira Leonharda Hilla višinske bolezni ni krivo toliko pomanjkanje kisika kolikor presežek ogljikove kisline v krvi. S poskusi na živalih je dognal, da organizem zlahka prenese razredčeni zrak, ki odgovarja višini 15.000 m nad zemljo, če se poprej z delj časa trajajočim vdihavanjem kisika »izpe-re« iz krvi ogljikova kislina. Ce vdihava človek kisik nekaj ur pred vzletom, potem lahko doseže višine do 15.000 m, ne da bi potreboval hermetično zaprto kabino. Doslej je veljalo za mejno višino, ki se da doseči samo s kisikovim aparatom, 12.000 na.
MODERNA ŽENSKA IN SPORT
SPORT, MLADOSTNI IDEAL ZA ŽENSKO
O vprašanju, ali je sport za ženske ali ne, so številni zagovorniki in nasprotniki napisali že cele knjige, pa so še zmerom mnenja o tem deljena, dasi je pristašev vendarle več. 1'oslušajmo, kaj pravijo o tem slavne športnice same.
Svetovna prvakinja v tenisu in svoje dni nedosegljiva gospodarica na belem polju Helena Wills-Moody pravi n. pr. takole:
Tenis igram od 12. leta. V zadnjih šestih letih — koliko je zdaj stara, je tudi pri njej precej tajno (op. prev.) — odkar mi je v športu odrejeno vidnejše mesto, nisem nikoli trenirala več kot uro aH uro in pol dnevno. Po mojem je prav to bistvo vsakega ženskega športa. Ženske športa ne smejo pretiravati. Če gredo predaleč in trenirajo preveč, telo preveč otrpne, duh pa je stalno pripravljen samo na boj, namesto da bi ostalo telo mlado, gibčno in prožno in bi bil duh v«s veder in pripravljen le na delo in ustvarjanje. Ta pretirana obremenitev telesa in duha že pri moških ni posebno privlačna, pri ženskah pa je skoraj zoprna. Takšne ženske izgubijo ne samo vnanje, temveč v duševnosti vsako ljubkost in nežnost.
Globoko sem prepričana, da bo dobival sport po vsem svetu tudi med ženskami zmerom več prijateljic V moji ožji domovini Kaliforniji in tudi v San Franciscu, kjer leto in dan sije sonce in je za sport sezona prav tako sredi zime kot sredi poletja, so pogoji za takšen razvoj najugodnejši. V veliki razstavni dvorani, ki je bila zgrajena 1. 1915., so zdaj zgrajena številna teniška igrišča, ki so dostopna vsem. Prav tako imajo prijatelji i,n prijateljice belega
športa po mnogih javnih trgih in nasadih brezplačno na razpolago lepe prostore, kjer vidiš lahko — posebno v odmorih med delom — skupine žensk vseh slojev, uradnic, trgovskih nameščenk, dijakinj in dam iz velike družbe, ki se razvedrujejo v športu. Te prijateljice belega športa vedo prav dobro, da se vsaki petdesetletni dami, ki vedno goji sport, brez olepšanja lahko prisodi le najmanj pcjovica te dobe in se tudi sama počuti takšno.	Ist
RITEM ŠPORTA
Človek in dom
BOJ MOLJEM!
IfljH1 i iiSM'	Kdor je le enkrat v za-
četku zime, ko se je bilo treba obleči toplejše, na-šel v omari svoj plašč
UftчЈ/ _ preluknjan od moljev,
J	tisti ne bo nikoli več za-
, hI k^S^vT/SL mudil časa, ko je treba i j) ^K^^â/w^T tem škodljivcem napo-)	I vedati koj. Pokanje iz-
^ffiîïStepačev, ki že v zgod-njih jutranjih urah pretresajo zrak in treskajo po preprogah, po-blazinjeni opremi in obleki, nas opozarja, da so gospodinje začele boj proti moljem. Opominja nas, da se tista mala veščica pripravlja na pohod in obisk v naše kožuhe, plašče, preproge in odeje, ki jih hočemo ohraniti do zime. V tem času bi izlegla ta neznatna veščica jajčeca (včasi ena samica do 200), iz katerih bi se izlegle ličinke, podobne malim debelim črvičkom, ki bi raz-jedli vse volnene predmete, ako bi jih pred njimi ne zavarovali.
Proti tem škodljivcem imamo razna kemična sredstva, s katerimi prepojimo volnene predmete, preden jih hranimo. Nekatere gospodinje natresejo po žepih oblek popra, tobaka, naftaline in slično. Toda, žal, sama ta sredstva niso popolnoma zanesljiva. So sicer moljem neprijetna, toda jih ne uničijo. Nekatere predmete, kakor volnene nogavice, odeje, preproge in slično je treba, potem ko so dobro izprašeni, okr-tačeni in vseh madežev osnaženi, zaviti na debelo v časopisni papir. Tudi skrinje, omare ali zaboje, kamor nameravamo hraniti tako blago, je treba prevleči s časopisnim papirjem in med posamezne predmete na-tresti tobaka ali naftaline. To sicer dobro obvaruje obleko pred molji, toda iz marsikaterega predmeta se ostri duh tobaka in naftaline dolgo ne odstrani in ga vsakdo ne more prenašati.
Toda kako naj uspešno ohranimo zimsko garderobo, volnene odeje, dragoceno kožuhovino in preproge pred temi požeruhi? Spet in spet je treba čuječnosti gospodinje in snage. Res, . da vse zaloge ne moremo vsak teden izvleči iz shrambe, omar in zabojev, jo pregledati, izkrtačiti in presončiti, toda parkrat med poletjem je to vendar nujno potrebno.
Za obleke ali plašče, ki jih hranimo v omari med poletnimi oblačili, je dobro narediti vrečo iz papirja, obleko vtakniti vanjo, pri obešalni kljuki jo pa tesno stisniti skupaj. Papir je prav dober čuvaj pred tem mrčesom. Seveda mora biti obleka prej dobro očiščena, da ni kaka buba že skrita v nji, preden jo denemo v papirnato vrečo. Če se iz bube izmota veščica. ne žre sicer več, pač pa samica spet izleže ogromno množino jajčec.
Za kožuhe so neprodušne pločevinaste škatle in časopisni papir dovolj zanesljivi varuhi.
Moti se pa, kdor misli, da je vsak vešči podoben metuljček, ki se izgubi zvečer, ko imamo odprta okna, v stanovanje in pleše okrog luči, molj. Molj ne pride skozi okno v stanovanje in imamo glede tega brez skrbi odprta okna. Vešče, ki jih preganjamo in lovimo po zraku, so sicer nadležen mrčes, ni pa to tisti zločinec, ki uničuje našo garderobo, če se mu o pravem času ne postavimo v bran z radikalnim sredstvom — s snagd. Temeljito očiščenje vsega volnenega blaga, ki ga hranimo čez poletje do zime, je najzanesljivejše sredstvo proti njim. Za preproge in poblazinjeno pohištvo se najbolje obnese prašna sesavka.
V aprilu in maju se začno molji ploditi. Tedaj je treba največje pozornosti pred njimi. Odkar pa nimamo več težkih volnenih zaves na oknih, je iztrebljanje moljev znatno olajšano, kajti prav te zavese so bile najugodnejše leglo tega škodljivca, sonce, zrak, prepih, iztepač in sesalka so pa njegovi sovražniki.	—r—
- mi Z. ■ -
AKO НЋ VE%
NAJMLAJŠI OTROK JE NAJBOLJŠI
Znanstveniki so na podlagi najnovejših statistik dognali, da je najmlajši otrok s stališča evgenika v večini primerov naj-dovršenejši član družine. Med 18.000 otroci, ki so jih premerili ter fiziološko preiskali, so našli, da so najmlajši otroci glede lepite, zdravja in duševnih sposobnosti v večini primerov popolnejši od svojih starejših bratcev in sestric
ŽVEPLO IZ PREMOGOVEGA DIMA
Dežele z močno kemično industrijo pa brez domačih žveplenih rudnikov si že dolgo prizadevajo zaseči lastne vire te pre-potrebne snovi, ki so zdaj neizkoriščeni. Ogromne množine žvepla uhajajo v zrak pri raznih tehničnih obratih in sicer največ z dimom, ki vsebuje žvepleno kislino. Zdaj se poskušajo v Ameriki in v Nemčiii priprave za pridobivanje žvepla iz premo-govega dima. Na ta način dobljeno žveplo je baje zelo čisto in cenejše od uvoženega blaga.
POŽLAHTNENJE MESA
Meso se da do neke mere požlahtniti, ako se potem, ko se žival zakolje, spoji njena aorta s črpalno pripravo, ki pod pritiskom žene slano vodo skozi sistem krvniE posodic. Slana voda izpere kri in se porazdeli po najmanjših kapilarnih žilicah po vsem telesu, da se meso dobro presoli. Zad-nii čas poskušajo črpati v aorto tudi maščobo. ki pronikne med tkaničevje, tako da postane tudi pusto meso mastno in sočno.
ZA MBILEČE GLAVE
17
Čudežna delitev na pikniku
(PONATIS ZABRANJEN) Na nekem izletu, ki se ga je udeležilo 8 veselih mladih ljudi, so pripravili tudi za-
»Od Napoleona?« se je začudil profesor, »saj to je popolnoma izključeno. Najbrž je bil tisto vaš stari ali pa celo prastari stric.« »Ne, nikakor ne«, se je razvnel Tone, »bil je res moj pravi stric!« Nato je profesorju natanko pojasnil vso stvar.
Ali verjamete, da je bil tisti zlatnik res last Kovačevega strica?
Rešitev k št. 15
(I-a!)
Prebrisani paša je namazal oslov rep s črno barvo, ker je tatove dobro poznal. Vsi služabniki razen tistega, ki se je čutil krivega, so krepko stisnili oslov rep in odnesli črne roke. Tat, ki se je bal, da bi osel ne rignil. se pa repa niti dotakniti ni upal in po belih rokah ga je spoznal gospodar.
R e š i t ev št. 16
(Prepričevalen dokaz)
Ker sta imela, oba prepirljivca od dežja premožene dežnike, je pomočnik po velikosti luž takoj lahko spoznal, kdo je bil dalj časa v lokalu.
REŠILNI PAS Z MOTORJEM ■
Američan Warren Williams iz Los Angelesa je izumil rešilni pas, ki je opremljen z motorjem in propelerjem. Pas je napravljen tako, da človek na njem sedi kakor v nekakšni ladjici, motor pa ga poganja z brzino nekoliko milj na uro naprej. Uravnavanje se vrši s pomočjo rok.
kusko na prostem, h kateri je vsak prispeval po svojih močeh. Ko so že vsi razložili svoje skromne kruhke, je na njih veliko veselje potegnila gospodična Mila iz nahrbtnika velik hlebček sira.
»Koliko nas je prav za prav«, je vprašala in v zboru so ji odgovorili: »Osem!«
»Dobro«, je dejala dobrotnica in s tremi rezi razdelila hleb na osem enakih kosov. Kako se ji je posrečila ta »čarovnija«.
18
Ali je res ali ne?
(PONATIS ZABRANJEN) Sveže pečeni zdravnik 28 letni Tone Kovač se je bil zapletel v ognjevito debato z ravnateljem neke bolnice, v kateri bi bil rad nameščen. Učenemu profesorju je mladi mož ugajal in tako se je počasi presuk-nil strokovni pogovor na čisto osebne za-devščine.	,
»Tistole mora biti pa zelo interesanten zlatnik, ki ga imate privezanega na urni verižici«, je dejal profesor, »najbrže bo kakšna dediščina, kajne?« »Uganili ste«, je odvrnil Tone Kovač, »res je dediščina«, »Moj stric, ali prav za prav polstric ga je dobil v dar od samega Napoleona kratko pred požigom Moskve zaradi izrednih zaslug, ki si jih je bil stekel na tistem vojnem pohodu.«
SU \ Л M »
PROBLEM 27
W. K e m a i t z Prvi aatisk
b c d e f
a b c d e f g h
S tem ovira črni svoj lastni razvoj. Primerno bi bilo Sg8—f6, kar bi dovedlo naj-brže do izenačenja
14.	Sdl—c3	Ke7:d7
15.	e4—e5 !	---
S to močno potezo je tudi damsko krilo črnega močno oslabljeno/ Igra je v nadaljnjem razvoju prav kratkočasna, toda samo za eno stranko.
15____
16.	Sc3—a4
17.	Lcl—e3
18.	Sa4—b6
19.	Tal—dl
20.	g3—g4
21.	Sb6—c4 +
d6:e5 Kd7—d6 Ta8—e8 Tc8—c7 f6—f5 Te 7—f7 Kd6—d7
Po f5—f4 sledi neizogibno 21. T:f4!
22.	Le3:c5	Sg8—h6
23.	g4—g5	Sh6—g8 Konj se mora umakniti, ker bi bil sicer
po 23----Sg4, 24. h3 izgubljen.
24.	Sc4—b6+	Kd7—d8
25.	d5—d6	h7—h6
26.	Lc5—b4	h6:g5
27.	Tdl—d5	Tf7—d7 Proti neprijetni grožnji Td5—c5 in Tc8
mat ni mogoče najti ničesar boljšega.
28.	Tc7—c5	Td7:d6
29.	Tc5—c8+ in beli dobi.
B-eli vleče in napravi igno neodločeno
Rešitev problema 26 1. Tc6—c8.
S TURNIRJA 2A MOJSTRSTVO BERLINA
Na turnirju za mojstrstvo Berlina sta si razdelila prvi dve nagradi B. Koch in K. Richter +7 in pol (od 11 dosegljivih točk). Tretji je bil C. Helling +7, četrto in peto nagrado sta si razdelila Ahues in Saemisch + 6 in pol, šesto in sedmo Elstner in Schla-ge +5 in pol točke. V naslednjem objavljamo najbolj zanimivo igro na berlinskem turnirju :
Beli: Ahues:	črni: Elstner
1. d2—d4	e7—e5
Ta potéza je za črnega nedvomno slaba. Kajti s potezo d4—d5 pridobi beli mnogo na prostoru, dočim je črni stalno zelo stisnjen.
2. d4—d5	e7—e5
3. Sbl—c3	d7—d6
4. e2—e4	g7—g6
5. f2—f4	Lf8—g7
6. Sgl—f3	Lc8—g4
7. Lfl—b5+	Sb8—d7
8. 0—0	a7—a6
9. Lb5:d7+	Dd8:d7
10. f4—e5	Lg4:f3
Po 10---- L:e5, 11. S:e5! bi dobil beli
zelo močnega prostega kmeta.
11.	e5—e6!	Lf3:dl
12.	e6:d7+	Ke8—e7
13.	Sc3:dl	f7—f6ï.
ANEKDOTE
Slavni kralj na Danskem
Danski kralj Friderik VI. (1768—1839) je rad obiskoval šole. Nekoč je v Juteku vprašal šolarčka, ali zna našteli imena nekaterih slavnih kraljev na Danskem.
Deček je pogumno navajal razna slavna imena iz zgodovine. Učitelj za hrbtom mu je zašepetal, naj imenuje še kralja Friderika VI.
Šolar je ubogal in pristavil na koncu:
—	Med slavne kralja prištevamo tjdi Friderika VI.
—	Kaj je pa storil velikega kralj Friderik VI.
Deček na to ni vedel odgovora in je začel ihteti.
—	Nikar ne jokaj, ga je potolažil kralj, saj tega tudi jaz ne vjm.
Včasi pomaga
Angleški vojskovodja v španski nasled-etveni vojni vojvoda Marlborough (1650 do 1722) je nevarno obolel in žena. ki mu sicer ni s cvetjem posipala življenjske poti, j» silila, naj čimprej užije zdravila, ki mu jih priporoča. Bolnik se je dolgo upiral in žena je vsa obupana izjavila:
—	Obesiti se dam, če ti ne bo pomagalo!
Slučajno navzoči zdravnik dr. Garth jj
nato svetoval vojvodi:
—	Kar zaužite zdravilo! V teh okoliščinah vam bo gotovo pomagalo.