Jezik in slovstvo, letnik 69 (2024), št. 3 Kozma Ahačič DOI: 10.4312/jis.69.3.9-28 ZRC SAZU 1.01 Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša SLOVNIČNE VSEBINE PRI JEZIKOVNEM POUKU SLOVENŠČINE PRED PRENOVO UČNIH NAČRTOV1 Prispevek prinaša premislek, kako metajezikovni del jezikovnega pouka slovenskega jezika organizirati tako, da bo prispeval k razvijanju kritične sporazumevalne zmožnosti; da bo osmišljen; in hkrati dovolj časovno ekonomičen, da bo omogočal čim več aktivnega dela, kritičnega tvorjenja in sprejemanja besedil pri (preostalem) jezikovnem pouku. Temeljna sprememba, kot jo prinašata novi slovenski šolski slovnici za osnovno in srednjo šolo (2017), je prehod iz skladenjske v oblikoslovno-pomenoslovno delitev besednih vrst. Prispevek na podlagi stvarnih primerov opiše prednosti takšnega prehoda, prikaže pa še nekaj drugih inovativnih rešitev, ki so vključene v slovnici ali novejše učbenike. V tem okviru opozori na močno olajšano obravnavo zaimkov in prislovov, števnika kot prilastka ali jedra ter na določanje prilastka in jedra nasploh, pa tudi na obravnavo veznika in sklanjatev. Izpostavljena so mesta, kjer se je slovnično obravnavo doslej po nepotrebnem zapletalo (določanje osebka, priredja in pomenska razmerja, terminologija). Vsako novo rešitev spremljajo primeri rešitev (ali zadreg) iz sodobnih učbenikov, po potrebi tudi zgodovinski vpogled. Ključne besede: jezikovni pouk, oblikoslovje, skladnja, šolska slovnica, besedne vrste Grammatical Topics in Slovenian Language Teaching before the Curriculum Reform This article discusses how the metalinguistic part of Slovenian language teaching should be organi- zed so that it can contribute to the development of critical communicative competence, and so that it is mean ingful and at the same time sufficiently time-effective to faciliatate as much active work as possible, and critical text formation and reception in (the remainder of) language instruction. The fun- damental change introduced by the new Slovenian primary- and secondary-school grammars (2017) is a shift from a syntax-based division of parts of speech to one based on morphology and semantics. Using practical examples, this article describes the advantages of such a shift, while also presenting certain other innovative solutions included in the grammar or more recent textbooks. Within this con- text, it draws attention to the significantly simplified coverage of pronouns and adverbs, numerals as modifiers or heads, and the definition of modifiers and heads in general, as well as the treatment of 1 Članek je nastal v okviru programa P6-0038, ki ga financira ARIS. JiS_2024_3-FINAL.indd 9 16. 09. 2024 08:36:46 10 Kozma Ahačič conjunctions and declensions. It highlights areas in which, to date, grammatical coverage has been made needlessly complex (e.g., for defining the subject, for coordinate clauses and semantic relations, and for terminology). Every new solution is accompanied by examples of solutions (or problems) from current textbooks, as well as historical insights where needed. Keywords: language teaching, morphology, syntax, school grammar, parts of speech 0 Uvod Ob potekajoči prenovi učnih načrtov za slovenščino prinaša prispevek premislek, kako metajezikovni, torej »slovnični« del jezikovnega pouka slovenskega jezika organizirati tako, da bo prispeval k razvijanju kritične sporazumevalne zmožnosti (Vogel 2021)2 – in da bo dovolj časovno ekonomičen, da bo omogočal čim več aktivnega dela, kritičnega tvorjenja in sprejemanja besedil pri (preostalem) jezi- kovnem pouku. Druga komponenta potreb jezikovnega pouka slovenščine se je oblikovala ob izhodiščih za prenovo učnih načrtov (Rojc in Slivar 2022: 4), kjer je bila med drugim izrecno poudarjena »potreba po prepoznavanju vloge znanja, pridobljenega pri pouku učnega jezika, kot izhodišča za pridobivanje univerzalne- ga jezikovnega znanja«, seveda ob poudarjanju »tudi nejezikovnih predmetov za razvijanje jezikovnega znanja« (Rojc in Slivar 2022: 4). Povedano preprosteje: pouk slovenske slovnice mora biti povezljiv s poukom tujih jezikov, uporaben za praktično življenje, hkrati pa mora podajati osnovna teore- tična spoznanja jezikoslovja kot stroke (kaj je jezik, kako deluje, kako se razvija). Snovi mora biti čim manj oziroma mora biti časovno čim bolj ekonomična, da bo omogočala čas za tvorjenje, razčlenjevanje in kritično sprejemanje besedil – ne samo pri slovenščini, ampak pri vseh predmetih in v vseh jezikih. Obvladovanje slovnice predstavlja tudi jedro samozavesti, ki sploh omogoča razvijanje kritič- nosti ob delu z besedili in s tem kritične sporazumevalne zmožnosti. Hkrati pa je to (zgolj!) osnova, ki v končnem rezultatu predstavlja eno samo komponento večrazsežnostnega uresničevanja sporazumevalne zmožnosti. Prispevek avtorja tega članka k (še) boljšemu jezikovnemu pouku slovenščine v času pred prenovo učnih načrtov je bil naslednji: izdaja novih šolskih slovnic slovenskega jezika na prenovljenem (= bolj univerzalnem) teoretičnem izhodišču s premišljenim dopolnjevanjem po vertikali in tudi v prostem elektronskem do- stopu;3 sodelovanje pri oblikovanju portalov Franček (in prej Fran) za čim lažji dostop do jezikovnih informacij; sodelovanje pri načrtovanju sprememb (npr. nuj- ne, a majhne spremembe učnega načrta za slovenščino leta 2018 itd.) in razisko- vanje obstoječega stanja. 2 Tu je mišljena razvita sporazumevalna zmožnost, »ki vključuje funkcionalno in kulturno zmožnost ter ju nadgradi s kritičnim sporazumevanjem, pri katerem so udeleženci občutljivi tudi na širši kon- tekst, upoštevajo čustvene/emotivne razsežnosti ter se zavedajo potrebe po prizadevanju za načrtno presojanje na podlagi meril, preseganju čustvene ne-/naklonjenosti, predsodkov, ustaljenih perspek- tiv ter po razmisleku o lastnem sporazumevanju (metakogniciji), pa tudi lastne etične oz. družbene odgovornosti« (Vogel 2021: 8). 3 Povezava: https://kje-je-kaj-v-slovnici.franček.si (dostop 15. 5. 2024). JiS_2024_3-FINAL.indd 10 16. 09. 2024 08:36:46 11Slovnične vsebine pri jezikovnem pouku slovenščine pred prenovo učnih načrtov Na ravni metajezikovnega, »slovničnega« pouka slovenskega jezika se je v teh le- tih pokazalo, da nekatera področja predstavitve jezikovnega sistema po nepotreb- nem jemljejo čas, ovirajo pomnenje snovi kot celote in škodujejo dolgotrajnemu poznavanju jezikovnega sistema. Reakcija na del te snovi je bila neobravnava v šoli, naključno črtanje snovi – a tudi črtanje je lahko oviralo občutek za celoto, zlasti če so hkrati tako črtana znanja učenci in dijaki dobivali zgolj pri pouku tujih jezikov. Leta 2017 smo opravili raziskavo, v kateri smo primerjali rabo jezikoslovnih iz- razov pri pouku tujih jezikov v osnovnih in srednjih šolah z rabo jezikoslovnih izrazov pri pouku slovenščine (Ahačič 2017a). Raziskava je pokazala neprekriv- nost rabe osnovnih jezikoslovnih izrazov pri slovenščini in tujih jezikih na po- imenovalni in vsebinski ravni (na ravni označujočega in označenega). Z vidika didaktike to pomeni, da so se učenci pri različnih predmetih srečevali s homonim- nimi termini, ki so imeli pri pouku slovenščine in pouku tujih jezikov različen pomen (na primer: zaimek, števnik), in z jezikoslovnimi pojmovnimi koncepti, ki so bili neprekrivni (na primer: zaimek kot del samostalniške, pridevniške in prislovne besede v nasprotju z zaimkom kot samostojno besedno vrsto, ki vsebuje samostniške in pridevniške zaimke, ne ločuje pa prislovnih zaimkov; sklanjatev z ničto končnico pri slovenščini proti konceptu nesklonljivih besed pri tujih jezikih). Skladenjska delitev besednih vrst, kakor jo je po Toporišiču (1976, 2000) za šol- sko rabo preoblikoval Žagar (2001 [1985]), ki je bila sicer zapletena, a notranje logična, se je v naslednjih desetletjih »poenostavljala« na načine, ki so razmerje pouk slovenščine : pouk tujih jezikov še dodatno zapletali. Sistem je postajal s poenostavljanji v različnih učbenikih v letih 1998–20234 tudi teoretično nepregleden. Kot tipičen primer bi omenil razmerje osnovna šola (kjer delitve na samostalniško in pridevniško besedo itd. večinoma ni) in srednja šola (kjer delitev na samostalniško in pridevniško besedo itd. večinoma je) – obakrat ob teoretični naslonjenosti na skladenjsko delitev besednih vrst. Na to je zlasti vplivalo črtanje seznama slovničnih vsebin v učnih načrtih za sre- dnje šole po 1998. Učni načrt iz leta 1998 tako na primer še ima delitev: samostal- niška beseda, samostalnik, samostalniški zaimek, posamostaljeni pridevnik, pri- devniška beseda, pridevnik, pridevniški zaimek, števnik, glagol, prislov, predlog, veznik, členek, medmet; učni načrt iz leta 2008 na primer tega nima več, zato so učiteljev izbor usmerjali najbolj uporabljani učbeniki. To vrzel sta odpravili novi šolski slovnici za osnovno in srednjo šolo (Aha- čič 2017b, 2017c), ki sta izhodišče šolske obravnave besednih vrst iz skla- denjske delitve znova vrnili na oblikoslovno-pomenoslovno delitev, hkrati pa 4 Gl. seznam pregledanih učbenikov v virih. Vseh obstoječih učbenikov nismo pregledali, saj namen prispevka ni pregled učbeniških rešitev, ampak prikaz temeljnih tokov. So pa v pregledu zajete vse temeljne rešitve. JiS_2024_3-FINAL.indd 11 16. 09. 2024 08:36:46 12 Kozma Ahačič poenostavili še nekatera druga področja obravnave slovničnih vsebin – ob tem pa ves čas spodbujali možnosti za spoznavanje in sobivanje različnih meril, tudi skladenjskega. 1 Skladenjska in oblikoslovno-pomenoslovna delitev besednih vrst Razlikovanje med skladenjsko in oblikoslovno-pomenoslovno delitvijo besednih vrst shematično povzema preglednica (po Ahačič 2017b: 38): Slika 1: Razlike med oblikoslovno-pomenoslovno in skladenjsko delitvijo besednih vrst JiS_2024_3-FINAL.indd 12 16. 09. 2024 08:36:46 13Slovnične vsebine pri jezikovnem pouku slovenščine pred prenovo učnih načrtov Skladenjska delitev besednih vrst5 temelji na vlogi posamezne besede v stavku. Izhodišče za določanje besednih vrst je skladnja, zlasti vloga določene besede v določenem stavčnem členu. Ta delitev omogoča lažjo obravnavo zapletenejših skladenjskih vprašanj in olajša podrobnejši opis strukture jezika. K nam jo je v okviru strukturalnega jezikoslovja (ki pa je bilo zgodovinsko in primerjalno gle- dano strukturalno bolj v narekovajih)6 prinesel Jože Toporišič v slovnici 1976 in nadaljnjih delih (deloma že prej) ter s tem poskrbel za hiter razvoj slovenske jezi- koslovne znanosti. Bistvo skladenjske delitve besednih vrst je torej možnost čim bolj natančne delitve vloge najrazličnejših besed. Cilj je znanstvena obravnava jezika in odkrivanje vedno novih možnosti za nadaljnje delitve – torej za čim na- tančnejši jezikovni opis. Ta pristop se je sicer izkazal v znanstvenih opisih, osem- deseta in devetdesta leta pa so pokazala, da je zelo naporen za obravnavo in prikaz ter prezahteven za šolo (prim. usodo Žagarjeve slovnice iz leta 1985). Uveljavil se ni niti v slovaropisju, saj ga med večjimi slovarji dosledno upoštevata le slovarski del Slovenskega pravopisa in Sinonimni slovar slovenskega jezika, nekoliko manj dosledno pa Slovar slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja. Zlasti problematično je, če se ta vidik predstavlja kot edinega. Oblikoslovno-pomenoslovna delitev besednih vrst7 najprej loči besede na pregib- ne (samostalnik, pridevnik, zaimek, števnik, glagol) in nepregibne (prislov, čle- nek, predlog, veznik, medmet), šele nato pa jih razdeli glede na pomen. Ta delitev torej izhaja predvsem iz kategorialnega leksikalnega pomena in oblike, zato ima lahko omejitve pri raziskavah globljih skladenjskih problemov in pri razumevanju notranjega delovanja jezika. Za šolsko rabo je pomemben podatek, da jo upora- bljajo šolske slovnice pa tudi slovarji tujih jezikov, ki se jih učijo učenci v sloven- skih osnovnih in srednjih šolah. Gre namreč za tradicionalno delitev v slovnicah, ki se je skozi stoletja od antike le malo spreminjala in dopolnjevala. 5 Za povzetek domače in tuje literature na to temo gl. Grošelj 2017: 502–503, na Slovenskem je to delitev uvedel Toporišič v slovnici 1976, definicija: Toporišič 1992: 273; o težavah: Snoj 2015: 139–151. 6 Zelo zgoščeno, a povedno o tem Šekli (2018: 117–118): »Kaj je torej v Toporišičevi skladnji vse- binsko »prelomnega«? Za ponazoritev sledi le nekaj zgledov. Za začetek je zgradbeni enoti prosti in zloženi stavek nadomestil s hibridnima besedilno-zgradbenima enotama enostavčna in večstavčna poved. Opazen preobrat je bila – po vzoru češkega jezikoslovja – uvedba propozicije, pomenske podstave povedi, in njenih modifikacij znotraj upovedovanja, kar je dotlej prevladujoči pogled v smeri od oblike k pomenu obrnilo v smer od pomena k obliki. Nadalje je iz skladnje umaknil sklad- njo sklonov – nekaj prostora ji je zato odmeril v oblikoslovju –, ki sklonom v stavčnočlenski vlogi določa pomen in s tem omogoča določitev njihovih udeleženskih vlog. V besedotvorju je – vzpo- redno z modifikacijo propozicije v skladnji, ki naj bi s tvorbenega vidika razložila nastanek povedi iz njene pomenske podstave – vpeljal besedotvorni algoritem, ki naj bi na podoben način pojasnil nastanek tvorjenke iz njene govorne podstave. V oblikoslovju pa je opustil oblikovno-pomensko in uvedel skladenjsko merilo za določanje besednih vrst ter posledično (re)definiral besedne vrste in njihove podvrste z novim hierarhičnim razmerjem med njimi (samostalniška in pridevniška beseda sta v evropskem jezikoslovju unikum).« 7 Za povzetek domače in tuje literature na to temo gl. Grošelj 2017: 500–502, na Slovenskem je ta delitev v rabi neprekinjeno od Bohoričeve slovnice do slovnice štirih (Bajec idr. 1956), več o zgo- dovini rabe v opisih na spletni strani Slovnice in pravopisi ter v Ahačič 2015: 15–30, splošno o tej delitvi Simeon 1969: II, 734–736. JiS_2024_3-FINAL.indd 13 16. 09. 2024 08:36:46 14 Kozma Ahačič Uvajanje oblikoslovno-pomenoslovne delitve besednih vrst v šolsko prakso po eni strani enoti pouk slovenščine s poukom tujih jezikov in s tem slovenščino znova postavlja v ospredje pouka o splošnih jezikovnih zakonitostih, po drugi strani pa s sabo prinaša kar nekaj sprememb, ki ne posegajo samo na pouk oblikoslovja, ampak tudi širše. Razlika med obema pristopoma ni zgolj površinska, torej ni takšna, kakor bi jo lahko dobili s poenostavljanjem od zgoraj navzdol s črtanjem določenih nadreje- nih kategorij (samostalniška beseda, pridevniška beseda, vezniška beseda), poved- kovnika in deležnika. V nadaljevanju8 bomo zato preverili nekaj ključnih razlik med obema delitvama, kot osnovo za primerjavo pa bomo vzeli šolsko slovnico Franceta Žagarja (2001 [1985]) in šolsko slovnico Kozma Ahačiča (2017b). Pokazali bomo, kako nam oblikoslovno-pomenoslovna obravnava besednih vrst vzame pri pouku bistveno manj časa in s tem omogoča poglobitev brez dodatne obremenitve ter enako slov- nično izhodišče v osnovni in srednji šoli. Tudi zato se te delitve9 držijo šolski slovnični opisi večine evropskih jezikov. 1.1 Vpliv na obravnavo zaimka v šoli Pri oblikoslovno-pomenoslovni delitvi besednih vrst zaimek ni več podtip samo- stalniške, pridevniške ali prislovne besede, ampak samostojna besedna vrsta, ki vsebuje pregibne besede. To pomeni, da ne moremo več govoriti o prislovnih za- imkih kot o besedni vrsti »zaimki«. Kar so bili v skladenjski delitvi besednih vrst že izhodiščno prislovni zaimki, so v oblikoslovno-pomenoslovni delitvi besednih vrst izhodiščno prislovi10 (prim. npr. SSKJ in SSKJ2). Primera množenja snovi z delitvijo prislovnih zaimkov v srednji šoli: »Rekli smo, da prislovi poimenujejo kraj, čas, način ali vzrok dejanja; to delajo nepo- sredno (npr. domov) ali posredno (npr. kam, kamor, nekam, nikamor, tja). Prislovi, ki poimenujejo kraj, čas, način ali vzrok dejanja na posreden način, so zaimki – torej prislovni zaimki. S prislovnimi zaimki sprašujemo po kraju/času/načinu/vzroku (npr. kam), se o tem nedoločno izražamo (npr. nekam), kažemo na to (npr. tja) ipd.; zato so prislovni zaimki prav takih vrst kot neosebni samostalniški in pridevniški zaimki (npr. vprašalni, oziralni, nedoločni, nikalni, kazalni ipd.)« (NPB-učb 2: 63). 8 Poleg literature, ki jo navajamo sproti, smo pri pregledu upoštevali še Kosem idr. 2012, Rozman idr. 2012, Smolej 2022, Vogel 2015, 2023 in Žagar 1987 ipd. 9 Medtem ko šolska slovnica običajno sledi splošnim jezikovnim pravilom, ki so in bodo v veljavi čim dlje v čim več jezikih ter upoštevajo normo knjižnega jezika, lahko znanstvena slovnica predstavlja bolj podrobne analize jezikovnih pojavov, vključno s sintaktičnimi, morfološkimi in semantičnimi vidiki, zanima pa jo predvsem dejanska raba in čimvečja natančnost opisa. 10 Lahko pa jih seveda obravnavamo kot zaimenske prislove, jih poimenujemo celo kot prislovne zaimek ipd. – a ne kot šolsko snov. JiS_2024_3-FINAL.indd 14 16. 09. 2024 08:36:46 15Slovnične vsebine pri jezikovnem pouku slovenščine pred prenovo učnih načrtov »Prislovni zaimki ne izražajo slovnične osebe in se delijo (tako kot neosebni samos- talniški in pridevniški zaimki) na: vprašalne (npr. kam, kod, kje, kdaj, kako); oziralne (npr. kamor, koder, kakor); nedoločne (npr. nekam, nekje, nekoč, nekako); nikalne (npr. nikjer, nikoli, nikdar, nikakor); kazalne (npr. tu, tam, tja, takrat, tako)« (BJ-učb 2: 83). Zadrego dobro ponazarja tudi naslednja razlaga iz učbenika za 8. razred OŠ (OGDKS 8: 37): »Do sedaj smo spoznali zaimke, s katerimi smo nadomeščali samostalnike (taki so osebni zaimki), in zaimke, s katerimi smo nadomeščali pridevnike (taki so svojilni zaimki in povratni svojilni zaimek). Poznamo pa tudi zaimke, za katerimi se včasih skrivajo pridevniki, drugič samostalniki, tretjič pa kaj drugega.« Ta »kaj dru- gega« ni razložen. Drugače SZV+učb 7 (83–93), ki ločuje osebne, svojilne, vprašalne, oziralne in kazalne zaimke, prislovnih pa ne omenja. Druga težava je uvajanje opisnih definicij, ki naj bi v osnovni šoli nadomestile številne delitve – a to so še vedno definicije. Tipični primer iz sedmega razreda osnovne šole: Namesto preprostega pomnenja primerov oziralnih zaimkov je v rubriki »Zapomnim. si« zapisano naslednje (iSlo 7: 122): »Oziralni zaimki uvajajo stavek, ki opisno pred- stavi osebo (kdor), žival, rastlino, stvar ali pojem (kar), njihovo lastnost (kakršen), vrsto (kateri/ki), pripadnost (čigar), količino (kolikor), okoliščine dejanja – kraj (kjer), čas (kadar) ali način (kolikor). • Od vprašalnih zaimkov se večinoma ločijo po končnem -r, izjeme so zaimki ki, kateri in kakršen. • V govorjenih in zapisanih besedilih pogosteje uporabljamo zaimek ki (npr. V njej je zbranih 20 besedil, ki jih izvaja 18 slovenskih raperjev.). • Zaimek kateri večinoma uporabljamo le za bese- dicami, kot so npr. s, h, v, iz, pred, pod (npr. Zbirko krasijo tudi črno-bele fotografije grafitov, s katerimi so besedila ločena drugo od drugega.).« To je definicija, ki je na ravni fakultetnega znanja, neprimerna za osnovno šolo. Za šolsko rabo pa je še pomembneje, da ni več nujno, da sistem pokriva vse po- menske delitve zaimkov, kakor jih zahtevata prisotnost prislovov in skladnja kot izhodišče za delitev pri skladenjski delitvi besednih vrst. Zato je lahko po obliko- slovno-pomenoslovni delitvi vrst zaimkov za šolsko rabo bistveno manj, ne da bi s tem posegali v celovitost jezikovnega opisa. Slovnica, ki temelji na skladenjski delitvi besednih vrst (Žagar 2001 [1985]), lo- čuje naslednje vrste zaimkov: osebni, svojilni, povratni osebni, povratni svojilni, kazalni, vprašalni, oziralni, nedoločni, nikalni, poljubnostni, oziralni poljubnostni, celostni, mnogostni, istostni, drugostni; te vrste so razvrščene še v dodatne skupi- ne: samostalniški [osebni in tipa kdo/kaj], posamostaljeni pridevniški, pridevniški lastnostni, vrstni, svojilni in količinski, prislovni. Vrst zaimkov je z didaktičnega vi- dika za šolsko rabo preveč – skupaj ločuje Žagarjeva slovnica kar 66 vrst zaimkov. Po drugi strani lahko ločuje šolska slovnica po oblikoslovno-pomenoslovni de- litvi zaimke na način, prekriven z ločevanjem v tujih jezikih. Ločuje na primer naslednje vrste (Ahačič 2017b: 52–56): osebni, svojilni, povratni osebni, povratni svojilni, kazalni, vprašalni, oziralni in nedoločni zaimki, pri čemer nedoločni za- imki pokrijejo vse preostale tipe zaimkov, zaimki pa se delijo na samostalniške in pridevniške. JiS_2024_3-FINAL.indd 15 16. 09. 2024 08:36:46 16 Kozma Ahačič V učbenikih, ki temeljijo na skladenjski delitvi besednih vrst, se je zaradi ogro- mnega števila vrst zaimkov uveljavila praksa, da nekaterih kategorij zaimkov preprosto ne obravnavajo,11 izbor teh vrst je (bil) precej poljuben. To za doseganje nižjih taksonomskih stopenj znanja ni sporno, za doseganje višjih taksonomskih stopenj pa je obvladovanje sistema kot (četudi poenostavljene) celote ključno – če del zaimkov izpustimo, je snov ves čas nedorečena, predvsem pa neprekrivna s poukom tujih jezikov – takšno znanje ni univerzalno uporabno. A kljub selekciji je število obravnavanih vrst zaimkov še vedno izredno veliko.12 Pri oblikoslovni-pomenoslovni delitvi teh težav ni: del snovi odpade že pri izho- diščni delitvi, poleg tega pa odpade posebna kategorija prislovnih zaimkov (ker jih po tej delitvi ni). Trenutno učbeniki v osnovni šoli temeljijo na okrajšani skladenjski delitvi (oseb- ni, svojilni (+ povratni), vprašalni, oziralni in kazalni zaimek – samostalniško in pridevniško), od srednješolskih pa novo oblikoslovno-pomenoslovno delitev pri- našata učbenika NPB+učb 2 (34–35) in MJ 2 (42–47). Nova delitev nam prinese preglednejšo in bolj racionalno organizirano snov, hkrati pa učenci po koncu ver- tikale poznajo snov kot celoto, ne le njen del. 1.2 Vpliv na obravnavo prislova V povezavi s spremembo obravnave zaimka se spremeni tudi obravnava prislova. Kot smo omenili, po skladenjski delitvi tudi prislovi ločujejo zaimke, ki so lahko naslednjih vrst: vprašalni, oziralni, nedoločni, nikalni, poljubnostni, oziralni po- ljubnostni, celostni, mnogostni, istostni, drugostni, kazalni. V oblikoslovno-pome- noslovni delitvi besednih vrst so to vse na ravni šolskega pouka zgolj prislovi, saj ne spadajo v besedno vrsto »zaimek«, ker niso pregibni. 1.3 Vpliv na obravnavo števnika kot prilastka ali jedra ter določanje prilast- ka in jedra v šoli Uvrstitev števnika (zgolj) v pridevniško besedo v obstoječi skladenjski delitvi be- sednih vrst ima pomembno posledico: na skladenjski ravni je pridevniška beseda vedno prilastek, zato morajo biti tudi vsi števniki prilastki – Žagar (2001 [1985]: 238–239) jih zato imenuje kar »števniški pridevniki«.13 11 Primera: učbenik BJ-učb 2 (54–55) ne obravnava naslednjih vrst: oziralni poljubnostni, mnogostni, istostni, drugostni; NPB-učb 2 (45–49, 56–57) ne obravnava naslednjih vrst: oziralni poljubnostni, celostni, mnogostni, istostni, drugostni zaimek – še vedno pa dijaki obravnavajo zelo veliko vrst. 12 Natančneje 32 vrst: osebni, svojilni (+ povratni), kazalni, vprašalni, oziralni, nedoločni, nikalni, poljubnostni, celostni, ki so razvrščeni v naslednje skupine: samostalniški, pridevniški (tipi: kakšen, kateri, čigav) in prislovni. 13 Na problematiko kot zadnja opozarjata Uhlik in Žele (2023), ki govorita o vezavnem razmerju, ko števnik določa obliko samostalnika (pet kozarcev), Сичинава 2012 govori o posebni števniški JiS_2024_3-FINAL.indd 16 16. 09. 2024 08:36:46 17Slovnične vsebine pri jezikovnem pouku slovenščine pred prenovo učnih načrtov Za šolsko rabo to pomeni, da je treba pri obravnavi skladnje prilastke in jedra besednih zvez, kadar je del besedne zveze števnik (ali količinski izraz), določati pomensko, interpretativno.14 Z vidika srednješolske ravni znanja je takšna inter- pretacija zelo poljubna (prim. primere s podčrtanim jedrom: lep avto, en avto, množica avtov, pet avtov, več avtov, liter mleka, kozarec vode). Ker je meja med prilastkom in jedrom povsem zrelativizirana, postane preprosta snov prepuščena preveliki meri interpretacije15 in zato navidez »zapletena«: za pouk porabimo več časa, dijaki pa na dolgi rok (ko pozabijo podrobnosti) znajo manj. Uveden je tudi nov nebesednovrstni termin »količinski izraz« (prim. Toporišič 1992: 84), ki na šolski ravni še dodatno zamegljuje mejo med števnikom in drugimi besedami. Pri slabših dijakih je to v praksi povzročilo, da se je bilo treba primere, ko so števniki in nekatere druge besede prilastki, naučiti kar na pamet. Primeri iz učbenikov: BJ-sdz 3: »Levi prilastek (samo v besednih zvezah s količinskimi izrazi), npr. Pojedel je kos /levi prilastek/ torte /jedro/« (str. 19). »Po prilastku se sprašujemo z vprašalni- cami kakšen, kateri, čigav, koliko, kako, kje, kdaj« (str. 28). »V jedru je tudi beseda, ki pove, kaj merimo ali štejemo (npr. kos /prilastek/ kruha /jedro/, rezina /prilastek/ sira /jedro/, kozarec /prilastek/ soka /jedro/, liter /prilastek/ vode /jedro/)« (str. 22). V NPB-učb 3 je ta snov že podana z manjšimi črkami (kot zanimivost), kar pomeni, da se je dijakom ni treba naučiti: »Posebnost je npr. kozarec/liter mleka – samostal- niška beseda v imenovalniku poimenuje količino, zato ni v jedru, temveč v desnem prilastku, torej kozarec /prilastek/ mleka /jedro/« (str. 32). V ZBDB 3 se to snov prikaže kot neproblematično in se prilastek veže na vprašal- nice: »Po prilastkih se navadno sprašujemo z vprašalnicami kakšen, kateri, čigav in koliko + jedro. Primeri: nagrado za mir – Katero nagrado?; podelitev nagrad – Katero podelitev?; pisatelj Haruki Murakami – Kateri pisatelj?; štirinajst /prilastek/ žensk / jedro/ – Koliko žensk?« (str. 36). NPB+učb 3 upošteva že novo slovnico, a navaja obe merili (slovnično in pomensko), ohranja tudi termin količinski izraz, vse v drobnejšem tisku kot dodatno snov: »Sesta- vo podredno zloženega osebka iz količinskega izraza (tj. glavnega števnika od pet na- prej/nedoločnega števnika/samostalnika) in samostalnika v rodilniku (npr. deset/več/ skupina dijakinj) pa lahko določimo po dveh merilih, tj. po oblikovnem/slovničnem in po pomenskem/logičnem (to je posebnost nekaterih slovanskih jezikov, zato je iz večine tujih jezikov, ki se jih učite v šoli, ne poznate): Po oblikovnem merilu je v jedru količinski izraz, samostalnik v rodilniku pa je v desnem prilastku (prim. deset/več/ skupina dijakinj; po pomenskem merilu je v jedru samostalnik v rodilniku, količinski izraz pa je v levem prilastku (prim. deset/več/skupina dijakinj)« (str. 65). besedni zvezi ipd. Na takšno možnost obravnave je opozorjeno tudi v Ahačič (2017b: 60). V izhodiš- ču pa gre za razliko med pomenskim in skladenjskim jedrom. 14 Torej niti ne strukturalno, ampak mentalistično (tj. kaj govorec misli, da je pomensko jedro). Prim. npr. zelo nazoren opis v Šekli 2014: 13. 15 Zlasti zadnja dva primera sta tudi znotraj teorije mejna, manj ustrezna ali celo napačna. JiS_2024_3-FINAL.indd 17 16. 09. 2024 08:36:46 18 Kozma Ahačič Po oblikoslovno-pomenoslovni delitvi besednih vrst je števnik samostojna bese- dna vrsta, zato lahko števnik nastopa v besedni zvezi kot pridevnik ali kot samo- stalnik.16 Prilastke v besednih zvezah s števniki se zato lahko določa kot pri sa- mostalnikih in pridevnikih (prim. primere s podčrtanim jedrom: lep avto, en avto, množica avtov, pet avtov, več avtov, liter mleka, kozarec vode). Takšna poenostavitev omogoča natančnejšo obravnavo števnika pri pouku, a hkra- ti manj kompleksno snov (celotna zgoraj v manjšem tisku omenjena snov ni več potrebna).17 Natančnejša obravnava števnika pri pouku je smiselna, saj je prav števnik v slovanskih jezikih besedna vrsta, ki ima kompleksno rabo in izkazuje vrsto napak, npr. v korpusu napak Šolar. Obravnavi števnika kot celote so se uč- beniki izognili in zato dosledno izpuščali nedoločne števnike, čeprav so edini, ki potrebujejo v šolski praksi večji poudarek že na oblikoslovni in skladenjski ravni (npr. raba števnika več). Hkrati obravnava števnika kot samostojne besedne vrste odpravlja vrsto nepo- trebnih dilem pri določanju jedra in prilastka ob »količinskih izrazih«, tudi termin količinski izraz za šolsko rabo ni več potreben. 1.4 Vpliv na obravnavo veznika Po skladenjski delitvi besednih vrst spadajo v vezniško besedo veznik, členek, vprašalni in oziralni zaimek ter vse vezniške besedne zveze (prim. Toporišič 1992: 352–352; Žagar 2001 [1985]: 309–314). To je na osnovnošolski in srednješolski ravni lahko za razumevanje zelo kompleksno, saj se križa s snovjo o prislovnih za- imkih in členkih ter uvaja nejasnost, kaj je veznik kot besedna vrsta in kaj veznik (vezniška beseda) kot pojav prehoda med besednimi vrstami. Kar je na znanstveni ravni izredno priročna rešitev, se izkaže za šolsko rabo kot zaplet (prim. rešitev v Žagar 2001 [1985]: 309–310 na podlagi Toporišiča 1976: 362–383). Ker je snov zapletena, se je začelo govoriti zgolj o vezniku (ne vezniški besedi), a hkrati tudi o enodelnih in dvodelnih »veznikih« ter večbesednih »veznikih«, pri čemer se je povsem pomešalo pojem besedne vrste in besedne zveze. To je izhajalo iz termina »večbesedni enodelni vezniki« v Toporišičevi slovnici (2000: 427, 428, 431–433) znotraj poglavja »vezniška beseda«, ki vsebuje »veznike, oziralne in vprašalne za- imke ter členke«. V SP 2003 (§ 1135) je definiran večbesedni veznik kot »veznik iz več besed«, kar kaže na to, da termin ne kaže več na besednovrstnost. Vse to na šolski ravni prinaša kar nekaj nejasnosti. Veznik je za šolsko rabo lahko ena beseda – ali tudi več besed: toda, kako jim določiti besedno vrsto? Je »ne samo – ampak tudi« po besedni vrsti veznik ali kombinacija členkov in veznika? 16 Za razliko od števnika znotraj pridevniške besede (= skladenjska delitev), ki je lahko nastopa samo (!) kot pridevnik. iSlo 6 (104) na primer v skladu s skladenjsko delitvijo definira števnike kot besede (ne besedno vrsto!), s katerimi kaj štejemo, obravnava pa samo glavne in vrstilne števnike. 17 Prim. obravnavo v učbeniku Moč jezika (MJ 3: 23). JiS_2024_3-FINAL.indd 18 16. 09. 2024 08:36:46 19Slovnične vsebine pri jezikovnem pouku slovenščine pred prenovo učnih načrtov Učbeniki so se s tem spopadali takole: »Besede, ki povezujejo stavke in izražajo razna logična razmerja med njimi (npr. vzrok, posledico, pogoj), so vezniki (npr. ker, zato, če). /.../ Vezniki, ki povezujejo stavke, so enobesedni (npr. ker) ali večbesedni (npr. medtem ko). Znotraj veznikov ne pišemo ve- jice. Če stojijo sredi povedi, pred njimi pišemo vejico« (SZV+učb 8: 61–62). »Vezniki so besede, s katerimi povezujemo: besede, besedne zveze, stavke. /.../ Vezni- ki so lahko enobesedni (npr. da, če, ker, saj, kot, ko) ali večbesedni (npr. medtem ko, potem ko, kljub temu da). Med posameznimi besedami večbesednega veznika ne pišemo vejice« (SVO-učb 8: 96–97). »Po obliki so vezniki lahko sestavljeni iz ene besede (in, ter, toda, a) ali več besed (medtem ko, in sicer, češ da, kljub temu da) – torej ločimo enobesedne oz. večbesedne veznike. Glede na to, ali stojijo v enem delu povedi ali v obeh, jih delimo na enodelne (npr. in, ter, toda, a; medtem ko, in sicer, češ da, kljub temu da) in dvodelne (npr. ali – ali, ne samo – ampak tudi: Ali vam učitelji ne izročijo pošte ali pa se kje izgubi.)« (ZBDB 2: 130). »Vezniki (konjunkcije) so nepolnopomenska in nepregibna besedna vrsta. Poimenu- jejo: enakovredna oz. priredna razmerja med besedami, besednimi zvezami in stavki /.../, neenakovredna oz. podredna razmerja med stavki. /.../ Glede na to, ali so vezniki sestavljeni iz ene ali več besed, ločimo enobesedne in večbesedne veznike (npr. če, ker, zato; brž ko, kot da, s tem da, medtem ko). Med večbesednimi vezniki vejice praviloma ne pišemo (npr. Lenaril je, namesto da bi se učil. – Vlak je odpeljal, med- tem ko sem kupovala vstopnico). Veznik se lahko v povedi pojavi na enem mestu ali na več mestih; ločimo torej enodelne in večdelne veznike. Večdelni vezniki so npr. bodisi – bodisi, niti – niti, ali – ali, ne samo – ampak tudi, ne le – temveč tudi. V primerih, ko je drugi del veznika dobesedna ponovitev prvega, vejice ne pišemo (npr. Niti ne poje niti ne pleše.), sicer pa jo pred drugim delom večdelnega veznika pišemo (npr. Ni samo lep, ampak je tudi pameten.)« (BJ-učb 2: 86–87). NPB+učb 2 (in tudi prvotni NPB-učb) se temu problemu izogne in te snovi pri vezni- ku ne obravnava (str. 44–45), vseeno pa kasneje pri pravopisu ta termin uporablja, ne da bi bil uveden (npr. NPB-učb 3: 99). Po oblikoslovno-pomenoslovni delitvi besednih vrst označuje besedna vrsta veznik zgolj veznik v ožjem pomenu besede, ki ni vezan na skladenjsko vlogo. Odvisne stavke tako lahko uvajajo: vezniki, oziralni zaimki in vprašalnice (= različni zaimki in prislovi). Vlogo povezovanja nadrednega in podrednega stavka lahko igra več besed različnih besednih vrst. To omogoča vsaj v srednji šoli tudi jasnejšo uvedbo »večbe- sednih veznikov« kot pravopisne oznake, ki ni vezana na besednovrstnost (MJ 2: 62): »Veznik kot besedna vrsta je lahko samo ena beseda. Poleg pravih veznikov, torej besed, ki sodijo v besedno vrsto veznikov, lahko v vlogi veznika oz. kot vezniške be- sede v povedi nastopajo tudi besede, ki besednovrstno niso vezniki, npr. vprašalnice (zaimki: npr. kdo, kaj, kateri; prislovi: npr. kje, kdaj, kako), členki (vprašalni ali; tudi, le), oziralni zaimki (npr. ki, kakršen) itd. Te nastopajo samostojno (npr. ki v prilastko- vem odvisniku) ali kot del večbesedne zveze (npr. ne le – ampak tudi).« JiS_2024_3-FINAL.indd 19 16. 09. 2024 08:36:46 20 Kozma Ahačič Še ustreznejše bi bilo poimenovanje »vezniška zveza« (Ahačič 2017b: 76, paragraf 135), ki bi ga bilo smiselno zlagoma uvajati v pouk in priročnike namesto izrazov »večbesedni veznik« ali »večdelni veznik«. 1.5 Vpliv na število sklanjatev Ta vpliv je zgolj posreden, gre pa za to, da skladnja pri oblikoslovno-pomenoslovni delitvi ni več izrecno izhodišče za oblikoslovni opis, zato lahko število sklanjatev zmanjšamo na formalno nujne. Namesto s skladenjskega vidika obveznega termina »ničta končnica« lahko poleg tega termina ali namesto njega uporabljamo tudi ter- min »nesklonljivi« samostalniki, pridevniki, ki ga učenci in dijaki poznajo od pouka tujih jezikov. Če smo nekdaj samo pri samostalniku govorili o 12 sklanjatvah (Žagar 2001 [1985]), zaradi česar smo pri praktičnem pouku začeli snov »sklanjatve« odp- ravljati (!),18 potem zdaj lahko v šolski slovnici (Ahačič 2007b: 43) govorimo o štirih sklanjatvah. To je pomembno zaradi povezovanja s poukom tujih jezikov, zlasti tis- tih, ki poznajo sklanjatve. Kot doslej pojasnimo tudi, da se števniki in zaimki lahko sklanjajo po posebnih sklanjatvah, vezanih na posamezen števnik, zaimek. 2 Druge rešitve šolske slovnice 2.1 Izpust logičnega osebka Nova šolska slovnica (Ahačič 2017b: 96) jasneje ločuje med »slovničnim« osebkom in »logičnim« osebkom. To pomeni, da nam v osnovni19 in srednji šoli ni treba obrav- navati obsežne in kompleksne snovi, ki je motila osnovno jezikovno znanje o stav- čnih členih, tj.: določanje osebka glede na pomen ob zanikanem polnopomenskem glagolu biti in ob neprehodnih glagolih, kadar stojijo v 3. os. ed. srednjega spola. Kako lahko ta snov zaplete dojemanje osebka, je razvidno iz naslednje razlage, ki pokaže tudi vso absurdnost obravnave (učenje primera z enim glagolom na pamet, čeprav bi npr. primeri sanjalo se mi je, ne da se mi delati, briga me prav tako sodili v to kategorijo): »Besede v osebku so načeloma v imenovalniku (npr. Miha trenira košarko.), izjemoma tudi v rodilniku, in sicer ob zanikanem polnopomenskem glago- lu biti (npr. Mihe ni bilo doma.) in ob glagolu zmanjkati (npr. Zmanjkalo nam je kru- ha.)« (BJ-učb 3: 10). Še bolj zapleteno snov je prinašal zdaj že prenovljeni učbenik NPB-učb 3, kjer je do- datni zaplet povzročila obravnava količinskih izrazov kot nujnih prilastkov: »Besede v osebku so načeloma v imenovalniku – le izjemoma so v rodilniku, npr. ob zanika- nem polnopomenskem glagolu biti (prim. Nobenega sodnika ni bilo na dvorišču) in ob glagolu zmanjkati (prim. Spet nam je zmanjkalo sladkorja). Če je v osebku glavni 18 Primeri iz učbenikov: BJ-sdz 2, ZBDB 2 in NPB-učb 2 ločujejo sedem sklanjatev samostalnikov, NPB+učb 2 pa po novi slovnici štiri. V osnovni šoli sklanjatev že nekaj časa niso več obravnavali, čeprav so jih spoznavali pri pouku tujih jezikov. 19 V osnovni zlasti na implicitni ravni, npr. SVO-učb 7: 130: »Besede v osebku so po navadi v imenovalniku.« JiS_2024_3-FINAL.indd 20 16. 09. 2024 08:36:46 21Slovnične vsebine pri jezikovnem pouku slovenščine pred prenovo učnih načrtov števnik od pet navzgor ali kak splošni količinski izraz (npr. nekaj, malo, skupina), je samostalnik ob njem v rodilniku – a za celotni osebek se kljub temu šteje, kakor da je v imenovalniku (prim. vprašalnico za osebek v povedi Nekaj dijakov ni prineslo opraviči- la: Kdo ni prinesel opravičila? – ne pa *Česa ni prineslo opravičila?)« (NPB-učb 3: 30). Enako zapleteno, a nepopolno je v ZBDB 3: »Izjemoma je v osebku lahko tudi bese- da/besedna zveza v rodilniku. To se zgodi ob zanikanem (polnopomenskem) glagolu biti (Nobelovega nagrajenca ni bilo na podelitev.) ali v zvezi glavni števnik + sa- mostalnik, če je števnik večji od štiri (Pet dijakov je odšlo na izmenjavo v Avstrijo.). V takih primerih je namesto števnika lahko rabljen tudi količinski izraz, npr. nekaj, veliko, malo idr. (Nekaj otrok je torbe pustilo v šoli.)« (ZBDB 3: 31). V NPB+ je ta snov že posneta po novi šolski slovnici, a z zapletanjem, ki ga je zahteval prehod (NPB+sdz 3: 63), v MJ 3 pa je ta snov obdelana povsem po novi šolski slovnici – in je ni, snov o logičnem osebku pa je na voljo kot zanimivost za prizadevnejše. 2.2 Združitev sklepalnega in posledičnega priredja v posledično priredje Sklepalno in posledično priredje sta si z vidika srednješolskega (sploh pa osnov- nošolskega) pouka zelo podobni, zato njuna delitev nima posebnega smisla.20 Po- imenovanje sklepalno priredje lahko za srednješolske potrebe vežemo samo na nekaj primerov in na veznik torej: merila za to, kaj je posledica in kaj je sklep, namreč niso intuitivna, ampak brez jasnih meril stvar interpretacije. Slovnice v preteklosti posledičnega in sklepalnega priredja niso ločevale, so ga pa različno poimenovale. V slovenščini je to ločevanje uvedla21 slovnica Jožeta Toporišiča (1976: 517–519), a z veliko previdnostjo. Da takšna delitev ne sodi v šole, je ugotovil že Žagar (1985: 155–156), ki je v svoji šolski slovnici imenoval to priredje »posledično ali sklepalno priredje«. Pozneje se je ločevanje med posledičnimi in sklepalnimi priredji znašlo v učbeni- kih, ne da bi se kdo posebej spraševal o smislu takšnega ločevanja. Takšno ločeva- nje ima namreč smisel, če je znanstveno natančno definirano. Najbolj moteče pa je bilo, da se je med posledičnim in sklepalnim razmerjem ločevalo tudi na ravni »razmerij med povedmi«, kjer so merila še težje določljiva. Skupaj je to priredje (»sklep in posledica«) brez poimenovanja (kot razmerje) obravnaval osnovnošol- ski učbenik SVO. Kako težko je ločevanje, če ga poskušamo definirati, je razvidno iz razlage za osnovnošolce v tem učbeniku: »Kadar je v drugem stavku izražena posledica dejanja iz prvega stavka ali sklep, ki temelji na dokazih iz prvega stav- ka, stavka povežemo z veznikoma torej in zato. Pred njima pišemo vejico. Kadar izražamo sklep, v stavku pogosto uporabimo besede verjetno, najbrž, mogoče, go- tovo ipd. (npr. Iz kuhinje lepo diši, torej bo kosilo gotovo zelo okusno.). Posledico 20 Dilema je edino, ali ne bi bilo ustrezneje združeno priredje poimenovati kot sklepalno. 21 Prim. delitve odvisnikov po posameznih slovnicah na www.fran.si/slovnice-in-pravopisi/ (dostop 15. 5. 2024). JiS_2024_3-FINAL.indd 21 16. 09. 2024 08:36:47 22 Kozma Ahačič prepoznamo kot naravni pojav ali lastnost, ki sledi dejanju iz prvega stavka (npr. Iz kuhinje lepo diši, zato sem v hipu postal lačen.)« (SVO-učb 9: 68–69). SZV+učb 9 (str. 70) ločuje sklep in posledico, BJ-učb 3 (str. 33) pa ločevanje med posledičnim in sklepalnim priredjem veže na značilne veznike (zato : torej, zatorej, potemta- kem). NPB+učb 3 (str. 85) ima že delitev po šolski slovnici.22 3 Prispevki na ravni učbenikov Vse rešitve v smeri večje zaokroženosti in ekonomičnosti jezikovne snovi ne iz- hajajo zgolj iz slovnic. Izredno pozornost moramo namenjati tisti snovi, ki naredi več škode kot koristi, saj zmede znanje, ki bi moralo biti dolgoročno, z malen- kostjo, ki si jo običajno zapomnimo samo na kratek rok. Takšna primera sta od zgoraj navedenih vsaj 1.3 in 2.1, lahko pa jih nanizamo še nekaj. 3.1 Odpravljanje zmešnjave: priredja, odvisniki, razmerja med povedmi in razmerja med stavki Tu lahko spremljamo na področju učbenikov mešanje različnih teorij: najdemo povsem univerzalno delitev priredij in podredij v srednji šoli in hkrati uvajanje povsem drugega pogleda, torej »razmerij med povedmi« v osnovni šoli. Primer za to je SVO-učb 9, ki najprej uvede snov odvisnikov na tradicionalen način, nato pa pri priredno zloženi povedi opazuje zgolj razmerja med povedmi (izbira, stopnjevanje, nasprotje, sklep in posledica, pojasnilo; str. 55–72). Podobno tudi drugi učbeniki (npr. SZV+učb 9: 70). Do zapleta pride na srednješolski ravni: kar so bila prej razmerja, so v srednji šoli (običajna) priredja in podredja, o razmerjih pa se začne govoriti na ravni medpo- vedne skladnje. Primer (BJ-učb 3: 32–53): dijaki spoznajo vezalno, stopnjevalno, ločno, protivno, posledično, pojasnjevalno in sklepalno priredje, ki vključuje osnovnošolsko snov razmerij: možnost izbire, neskladnost, nasprotje, posledica, pojasnilo, sklep. Nato spoznajo vse vrste odvisnikov: osebkov, predmetni, krajevni, časovni, vzročni, namerni, načinovni, pogojni, dopustni in prilastkov. Nato pa se naučijo še (ne- kompatibilna!) pomenska razmerja med povedmi: protivno, posledično, namerno, sklepalno, pojasnjevalno, naštevalno, časovno, vzročno, pogojno. Pri tem množe- nju razmerij in vrst odvisnikov ter priredij je tako rekoč nemogoče, da se dijakom celoten sistem ne bi na dolgi rok porušil. Snov medpovedne skladnje lahko poruši že usvojeno snov znotrajpovedne skladnje. 22 Naj omenimo kot zanimivost, da sta podobno glede na znanstveno slovnico združena tudi posledični in načinovni odvisnik (v načinovni odvisnik). JiS_2024_3-FINAL.indd 22 16. 09. 2024 08:36:47 23Slovnične vsebine pri jezikovnem pouku slovenščine pred prenovo učnih načrtov Nova slovenska šolska slovnica (Ahačič 2017b) prav zato nadpovedno skladnjo izpušča (na osnovnošolski ravni pa izpušča vrste priredij, Ahačič 2017c). S tem daje signal tudi bodočim učbenikom, da je za dijake dovolj informacija, da lahko (utrjeno!) snov priredij in odvisnikov uporabljajo tudi za povedi. To je uresničeno v učbeniku MJ 3, kjer je celo izrecno navodilo dijakom: »Pazite! Če poznamo vrste priredij in podredij, se nam vrst razmerij med povedmi v besedilu ni treba učiti na pamet. Še več: na tej ravni nam lahko učenje na pamet škodi, saj bomo vse delitve pomešali med sabo. Zato vedno izhajamo iz priredja in podredja, na podlagi tega razmerja pa določimo razmerje med dvema povedma« (MJ 3: 74). Razmerja med povedmi torej lahko umestimo v pouk kot uporabo že naučenega, ne pa kot novo snov. Na osnovnošolski ravni teoretična obravnava priredij ni potrebna, če drugačna obravnava omogoča pri učencih zavedanje glede možnosti pretvorb in rabe vejice. 3.2 Manjše terminološke spremembe Terminološke spremembe so v znanosti nezaželene, zato nov termin »splošna po- imenovanja« v pravopisu v obeh slovnicah namesto »občnih imen« uvajamo iz- redno previdno, z zavedanjem, da bo končno odločitev prinesla šele raba v novem slovenskem pravopisu. Ne glede na to pa gre pri poimenovanju »občna imena« za didaktično premišljeno terminološko spremembo. Pridevnik »občen« v pomenu 'splošen' je zastarel, zato si učenci na podlagi pomnenja termina težko predsta- vljajo njegovo vsebino. Preprosto ločevanje je zato lahko za učence in dijake ob pozabljanju usvojene snovi velik pravopisni problem. Z rabo v tujih jezikih je pogojeno tudi novo poimenovanje »stavčnih« in »be- sednih vprašanj«: »vprašanja DA/NE« in »vprašanja K/Č/Z« (angl. yes/no-questi- ons, wh-questions; Ahačič 2017: 107; MJ 3: 50) in s tem lažje pomnenje vrst, ki sta pogosta snov pri tujih jezikih. Tudi naglasne in naslonske oblike osebnih zaimkov so poimenovane neterminolo- ško, preprosto kot »dolge in kratke oblike zaimka« (Ahačič 2017b: 53), kar pride v učbenikih (MJ 2: 44) še zlasti do izraza. Dobro prakso ponujajo novi učbeniki tudi tam, kjer lahko (če te snovi ni v šol- ski slovnici) določene za učence in dijake asociativno preveč oddaljene termine preprosto preskočijo. Takšni izrazi so na »prvine predmetnosti«, »tvarna /stran besede/«, »sporočanjski« itd., opozarjam tudi na (za šolsko rabo) nepotrebno slo- venjenje izraza »dialog, dialoško besedilo« z znanstvenim terminom »dvogovorno besedilo«. JiS_2024_3-FINAL.indd 23 16. 09. 2024 08:36:47 24 Kozma Ahačič 3.3 Dodaten poudarek na uporabnosti znanj iz skladnje pri tvorjenju besedil Pouk skladnje mora biti osmišljen, kar poudarjajo didaktiki tudi na Slovenskem že od osemdesetih let (Kunst Gnamuš, Ivšek, Smolej; popisano v Smolej in Lampret 2018: 58–68). To osmišljanje ne sme biti prepuščeno samo učiteljem, ampak mora biti nakazano tudi v učbenikih. V tem smislu pomeni velik premik na osnovnošol- ski ravni učbenik SVO 9, na srednješolski pa MJ 3. V ospredje postavljata pomen pretvorb in vlogo slovenščine pri izražanju iste misli na različne načine. To impli- citno želijo dosegati tudi drugi učbeniki, a s pomanjkljivostmi (za popis na ravni osnovne šole prim. Smolej in Lampret 2018). 3.4 Sodobne vsebine Učbeniki izhajajo relativno pogosteje kot slovnice in so tudi bolj prilagodljivi. V spreminjajočem se svetu bo izrednega pomena, da bodo učbeniki vsaj na ravni zanimivosti vključevali tudi opise sodobnega dogajanja na ravni jezika in jeziko- slovja. Te vsebine so trenutno na primer: strojno prevajanje (MJ 3: 86, 88), jezik in umetna inteligenca (MJ 3: 87), povzemanje in povzemalniki (MJ 3: 80), delovanje naprav v slovenskem jeziku (Ahačič 2017b: 136) itd. 4 Poučevanje na osnovni in srednji šoli ter njegovo povezovanje s fakultet- nim študijem Pri vseh spremembah, ki jih prinašata nova šolska slovnica in komplet Moč jezika, je bilo vselej v ospredju tudi povezovanje srednješolskega znanja z znanjem na fakultetni ravni. Vsaka poenostavitev, »korak nazaj« ali strukturni odmik od znan- stvene slovnice (Toporišič 1976) in njej sledečih raziskav so natančno popisani v obliki rubrike »Zanimivosti« v slovnici (Ahačič 2017b) ali »Pogled v znanost« v učbenikih Moč jezika. V teh učbenikih je rubrika »Pogled v znanost« namenjena tudi vsem, ki poučujejo in želijo primerjati predhodni sistem z novim. Iz tega lah- ko izhaja dober nadaljnji jezikovni pouk na fakulteti. 5 Sklep Znanje na ravni metajezikovne in pravopisne zmožnosti, pa tudi poznavanja jezi- koslovja kot znanosti nasploh, je izredno pomembno izhodišče za razvijanje vseh drugih zmožnosti pri pouku slovenskega jezika – biti pa mora osmišljeno, logično in ekonomično. Omogočati mora tudi izpolnjevanje t. i. skupnih ciljev prenove učnih načrtov,23 zato mora biti za vse predmete usklajeno. 23 Npr. cilj »Univerzalni opis jezika kot sistema«: »/Pri vseh predmetih:/ Učenec se zaveda podobnosti in razlik med jeziki in so na to pozorni tudi pri uporabi gradiv v tujih jezikih, pri uporabi preva- jalnikov, velikih jezikovnih modelov, avtomatsko prevedenih spletnih strani itd.; /pri jezikovnih JiS_2024_3-FINAL.indd 24 16. 09. 2024 08:36:47 25Slovnične vsebine pri jezikovnem pouku slovenščine pred prenovo učnih načrtov Prehod z izključno skladenjske na oblikoslovno-pomenoslovno delitev besednih vrst je (zgodovinsko gledano) korak od izvirnega k mednarodno in časovno pre- verjenemu, korak od znanstvenega k šolskemu. V prispevku navedeni argumenti pa kažejo, kako veliko nepotrebnih didaktičnih zadreg odpravlja tak prehod (zai- mek, prislov, povedkovnik, števnik, prilastek, veznik) in kako lahko, če se omeji- mo zgolj na konsenzualno obče sprejeta znanja, poenostavimo tudi mnoga druga slovnična področja (določanje osebka, število sklanjatev, število in način obravna- ve priredij, odprava prekrivnih snovi, terminologija ipd.). Viri BJ-sdz 1–4 = Berc Prah, Dubravka idr., 2018: Barve jezika: Samostojni delovni zvezek za slovenščino v 1. letniku gimnazij in štiriletnih srednjih strokovnih šol. Ljubljana: Rokus Klett./ Slemenjak, Tanja idr., 2018: Barve jezika: Samostojni delovni zvezek za slovenščino v 2. letniku gimnazij in srednjih strokovnih šol. Ljubljana: Rokus Klett. / Slemenjak, Tanja idr., 2018: Barve jezika: Samostojni delovni zvezek za slovenščino v 3. letniku gimnazij in sre- dnjih strokovnih šol. Ljubljana: Rokus Klett. / Slemenjak, Tanja idr., 2019: Barve jezika: Samostojni delovni zvezek za slovenščino v 4. letniku gimnazij in srednjih strokovnih šol. Ljubljana: Rokus Klett. BJ-učb 1–4 = Berc Prah, Dubravka idr., 2016: Barve jezika: Učbenik za slovenščino v 1. letniku gimnazij in štiriletnih srednjih strokovnih šol. Ljubljana: Rokus Klett. / Slemenjak, Tanja idr., 2017: Barve jezika: Učbenik za slovenščino v 2. letniku gimnazij in srednjih strokovnih šol. Ljubljana: Rokus Klett. / Slemenjak, Tanja idr., 2018: Barve jezika: Učbenik za slovenščino v 3. letniku gimnazij in srednjih strokovnih šol. Ljubljana: Rokus Klett. / Slemenjak, Tanja idr., 2019: Barve jezika: Učbenik za slovenščino v 4. letniku gimnazij in srednjih strokovnih šol. Ljubljana: Rokus Klett. iSlo 6–9 = Hočevar Gregorčič, Mateja in Čuden, Milena, 2022: iSLovenščina 6: Interak- tivni samostojni delovni zvezek za slovenski jezik v 6. razredu osnovne šole. Ljubljana: Mladinska knjiga. / Čuden, Milena in Hočevar Gregorčič, Mateja, 2019: iSLovenščina 7: Interaktivni samostojni delovni zvezek za slovenski jezik v 7. razredu osnovne šole. Ljublja- na: Mladinska knjiga. / Čuden, Milena in Hočevar Gregorčič, Mateja, 2020: iSLovenščina 8: Interaktivni samostojni delovni zvezek za slovenski jezik v 8. razredu osnovne šole. Lju- bljana: Mladinska knjiga. / Čuden, Milena in Hočevar Gregorčič, Mateja, 2021: iSLoven- ščina 9: Interaktivni samostojni delovni zvezek za slovenski jezik v 9. razredu osnovne šole. Ljubljana: Mladinska knjiga. MJ 1–3 = Krapš Vodopovec, Irena idr., 2021: Slovenščina 1: moč jezika: Učbenik z vajami za 1. letnik gimnazij in srednjih strokovnih šol. Ljubljana: Mladinska knjiga. / Krapš Vodo- povec, Irena idr., 2022: Slovenščina 2: moč jezika: Učbenik z vajami za 2. letnik gimnazij in srednjih strokovnih šol. Ljubljana: Mladinska knjiga. / Krapš Vodopovec, Irena idr., 2023: Slovenščina 3: moč jezika: Učbenik z vajami za 3. letnik gimnazij in srednjih strokovnih šol. Ljubljana: Mladinska knjiga. predmetih:/ se zaveda, da različne jezike lahko opisujemo na podoben način; pri pouku tujih jezikov zato uporablja znanje, pridobljeno pri pouku učnega jezika in obratno; zna primerjati jezike, ki se jih uči, in razpoznava podobnosti ter razlike med njimi.« Interni dokument za področne kurikularne komisije Skupni cilji področja Jezik, državljanstvo, kultura in umetnost. Zavod RS za šolstvo. No- vember 2023. JiS_2024_3-FINAL.indd 25 16. 09. 2024 08:36:47 26 Kozma Ahačič NPB-učb 1–4 = Križaj, Martina idr., 2018: Na pragu besedila 1: Učbenik za slovenski jezik v 1. letniku gimnazij in srednjih strokovnih šol. Ljubljana: Rokus Klett. / Križaj, Martina idr., 2017: Na pragu besedila 2: Učbenik za slovenski jezik v 2. letniku gimnazij in srednjih strokovnih šol. Ljubljana: Rokus Klett. / Križaj, Martina idr., 2017: Na pragu besedila 3: Učbenik za slovenski jezik v 3. letniku gimnazij in srednjih strokovnih šol. Ljubljana: Rokus Klett. / Križaj, Martina idr., 2018: Na pragu besedila 4: Učbenik za slovenski jezik v 4. letniku gimnazij in srednjih strokovnih šol. Ljubljana: Rokus Klett. NPB+sdz 1–4 = Križaj, Martina idr., 2018: Na pragu besedila 1: izdaja s plusom: Sa- mostojni delovni zvezek za slovenski jezik v 1. letniku gimnazij in srednjih strokovnih šol. Ljubljana: Rokus Klett. / Križaj, Martina idr., 2019: Na pragu besedila 2: izdaja s plusom: Samostojni delovni zvezek za slovenski jezik v 2. letniku gimnazij in srednjih strokovnih šol. Ljubljana: Rokus Klett. / Križaj, Martina idr., 2020: Na pragu besedila 3: izdaja s plusom: Samostojni delovni zvezek za slovenski jezik v 3. letniku gimnazij in srednjih stro- kovnih šol. Ljubljana: Rokus Klett. / Križaj, Martina idr., 2021: Na pragu besedila 4: izdaja s plusom: Učbenik za slovenski jezik v 4. letniku gimnazij in srednjih strokovnih šol. Ljubljana: Rokus Klett. NPB+učb 1–4 = Križaj, Martina idr., 2018: Na pragu besedila 1: izdaja s plusom: Učbenik za slovenski jezik v 1. letniku gimnazij in srednjih strokovnih šol. Ljubljana: Rokus Klett. / Križaj, Martina idr., 2019: Na pragu besedila 2: izdaja s plusom: Učbenik za slovenski jezik v 2. letniku gimnazij in srednjih strokovnih šol. Ljubljana: Rokus Klett. / Križaj, Martina idr., 2020: Na pragu besedila 3: izdaja s plusom: Učbenik za slovenski jezik v 3. letniku gimnazij in srednjih strokovnih šol. Ljubljana: Rokus Klett. / Križaj, Martina idr., 2021: Na pragu besedila 4: izdaja s plusom: Učbenik za slovenski jezik v 4. letniku gimnazij in srednjih strokovnih šol. Ljubljana: Rokus Klett. OGDKS 6–9 = Avbar, Peter in Dolenc, Damijana, 2018: Od glasov do knjižnih svetov 6: Samostojni delovni zvezek za slovenščino v 6. razredu osnovne šole: jezik in književnost. Ljubljana: Rokus Klett. / Kodre, Petra, 2018: Od glasov do knjižnih svetov 7: Samostojni delovni zvezek za slovenščino v 7. razredu osnovne šole: jezik in književnost. Ljubljana: Rokus Klett. / Kodre, Petra, 2018: Od glasov do knjižnih svetov 8: Samostojni delovni zve- zek za slovenščino v 8. razredu osnovne šole: jezik in književnost. Ljubljana: Rokus Klett. / Kodre, Petra, 2018: Od glasov do knjižnih svetov 9: Samostojni delovni zvezek za slovenšči- no v 9. razredu osnovne šole: jezik in književnost. Ljubljana: Rokus Klett. SVO-sdz 6–9 = Kumer, Vesna idr., 2018: Slovenščina v oblaku 6: Samostojni delovni zvezek za slovenščino v 6. razredu osnovne šole. Ljubljana: Rokus Klett. / Kumer, Vesna idr., 2018: Slovenščina v oblaku 7: Samostojni delovni zvezek za slovenščino v 7. razredu osnovne šole. Ljubljana: Rokus Klett. / Markovič, Andreja idr., 2018: Slovenščina v oblaku 8: Samostojni delovni zvezek za slovenščino v 8. razredu osnovne šole. Ljubljana: Rokus Klett. / Stritar Kučuk, Mojca idr. 2019: Slovenščina v oblaku 9: Samostojni delovni zvezek za slovenščino v 9. razredu osnovne šole. Ljubljana: Rokus Klett. SVO-učb 6–9 = Kumer, Vesna idr., 2016: Slovenščina v oblaku 6: Učbenik za slovenščino v 6. razredu osnovne šole. Ljubljana: Rokus Klett. / Kumer, Vesna idr., 2018: Slovenščina v oblaku 7: Učbenik za slovenščino v 7. razredu osnovne šole. Ljubljana: Rokus Klett. / Markovič, Andreja idr., 2018: Slovenščina v oblaku 8: Učbenik za slovenščino v 8. razredu osnovne šole. Ljubljana: Rokus Klett. / Stritar Kučuk, Mojca idr. 2019: Slovenščina v obla- ku 9: Učbenik za slovenščino v 9. razredu osnovne šole. Ljubljana: Rokus Klett. SZV+sdz 6–9 = Cajhen, Nana idr., 2018: Slovenščina za vsak dan 6 – izdaja s plusom: Sa- mostojni delovni zvezek za slovenščino v 6. razredu osnovne šole. Ljubljana: Rokus Klett. / Cajhen, Nana idr., 2017: Slovenščina za vsak dan 7 – izdaja s plusom: Samostojni delovni JiS_2024_3-FINAL.indd 26 16. 09. 2024 08:36:47 27Slovnične vsebine pri jezikovnem pouku slovenščine pred prenovo učnih načrtov zvezek za slovenščino v 7. razredu osnovne šole. Ljubljana: Rokus Klett. / Cajhen, Nana idr., 2017: Slovenščina za vsak dan 8 – izdaja s plusom: Samostojni delovni zvezek za slovenščino v 8. razredu osnovne šole. Ljubljana: Rokus Klett. / Cajhen, Nana idr., 2018: Slovenščina za vsak dan 9 – izdaja s plusom: Samostojni delovni zvezek za slovenščino v 9. razredu osnovne šole. Ljubljana: Rokus Klett. SZV+učb 6–9 = Cajhen, Nana idr., 2018: Slovenščina za vsak dan 6 – izdaja s plusom: Učbenik za slovenščino v 6. razredu osnovne šole. Ljubljana: Rokus Klett. / Cajhen, Nana idr., 2015: Slovenščina za vsak dan 7 – izdaja s plusom: Učbenik za slovenščino v 7. razredu osnovne šole. Ljubljana: Rokus Klett. / Cajhen, Nana idr., 2016: Slovenščina za vsak dan 8 – izdaja s plusom: Učbenik za slovenščino v 8. razredu osnovne šole. Ljubljana: Rokus Klett. / Cajhen, Nana idr., 2017: Slovenščina za vsak dan 9 – izdaja s plusom: Učbenik za slovenščino v 9. razredu osnovne šole. Ljubljana: Rokus Klett. ZBDB 1–4 = Vogel, Jerica idr., 2015: Slovenščina 1: z besedo do besede: Učbenik za slo- venščino – jezik v 1. letniku gimnazij in srednjih strokovnih šol. Prenovljena izd. Ljubljana: Mladinska knjiga. / Vogel, Jerica idr., 2016: Slovenščina 2: z besedo do besede: Učbenik za slovenščino – jezik v 2. letniku gimnazij in srednjih strokovnih šol. Prenovljena izd. Ljublja- na: Mladinska knjiga. / Vogel, Jerica idr., 2017: Slovenščina 3: z besedo do besede: Učbe- nik za slovenščino – jezik v 3. letniku gimnazij in srednjih strokovnih šol. Prenovljena izd. Ljubljana: Mladinska knjiga. / Vogel, Jerica idr., 2018: Slovenščina 4: z besedo do besede: Učbenik za slovenščino – jezik v 4. letniku gimnazij in srednjih strokovnih šol. Prenovljena izd. Ljubljana: Mladinska knjiga. Literatura Ahačič, Kozma (ur.), 2017a: Primerjalni prikaz rabe jezikoslovnih izrazov pri pouku tujih jezikov v osnovnih in srednjih šolah: Delovno gradivo za pripravljavce učnih načrtov, učbe- nikov in drugih učnih gradiv. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo. Ahačič, Kozma, 2015: Tipologija slovenskih slovnic. Smolej, Mojca (ur.): Slovnica in slo- var – aktualni jezikovni opis. Obdobja 34. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakul- tete. 15–30. Ahačič, Kozma, 2017b: Slovnica na kvadrat: Slovenska slovnica za srednjo šolo. Ljublja- na: Rokus Klett. Ahačič, Kozma, 2017c: Kratkoslovnica: Slovenska slovnica za osnovno šolo. Ljubljana: Rokus Klett. Bajec, Anton, Kolarić, Rudolf, Rupel, Mirko in Šolar, Jakob, 1956: Slovenska slovnica. Ljubljana: DZS. Grošelj, Robert, 2017: Besedne vrste v slovenskem jeziku. Gorjanc, Vojko, Gantar, Polo- na, Kosem, Iztok in Krek, Simon (ur.): Slovar sodobne slovenščine: problemi in rešitve. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. 498–513. DOI: https://doi.org/10.4312/9789612379759. Kosem, Iztok, Stritar Kučuk, Mojca, Može, Sara, Zwitter Vitez, Ana, Arhar Holdt, Špela in Rozman, Tadeja, 2012: Analiza jezikovnih težav učencev: korpusni pristop. Ljubljana: Trojina. Rojc, Jasna in Slivar, Branko (ur.), 2022: Izhodišča za prenovo učnih načrtov v osnovni šoli in gimnaziji. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo. JiS_2024_3-FINAL.indd 27 16. 09. 2024 08:36:47 28 Kozma Ahačič Rozman, Tadeja, Krapš Vodopivec, Irena, Stritar Kučuk, Mojca in Kosem, Iztok, 2012: Empirični pogled na pouk slovenskega jezika. Ljubljana: Trojina. Simeon, Rikard, 1969: Enciklopedijski rječnik lingvističkih naziva. Zagreb: Matica Hrvatska. Smolej, Mojca in Lampret, Nika, 2018: Obravnava skladnje pri pouku slovenščine v tret- jem triletju osnovne šole, v gimnaziji ter srednjem strokovnem in poklicnem izobraževanju. Slavia Centralis 11/2. 57–73. Smolej, Mojca, 2022: Skladanje: izbrana poglavja iz skladnje slovenskega jezika. Ljublja- na: Znanstvena založba Filozofske fakultete. DOI: https://doi.org/10.4312/9789610606000. Snoj, Jerica, 2015: Od definicije besedne vrste v slovnici do besednovrstne oznake v slovar- ju. Slovenski jezik – Slovene Linguistic Studies 10. 139–151. SP 2003 = Toporišič, Jože (ur.): Slovenski pravopis. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. www.fran.si. Šekli, Matej, 2014: Primerjalno glasoslovje slovanskih jezikov 1: Od praindoevropščine do praslovanščine. Ljubljana: Znanstvena zložba Filozofske fakultete. Šekli, Matej, 2018: Znanstveni simpozij 1. Toporišičev dan: Skladnja enostavčne povedi. Jezik in slovstvo 63/4. 115–119. Toporišič, Jože, 1992: Enciklopedija slovenskega jezika. Ljubljana: Cankarjeva založba. Toporišič, Jože, 2000 [1976, 1984, 2004]: Slovenska slovnica. Maribor: Obzorja. Uhlik, Mladen in Žele, Andreja, 2023: Ujemanje v zgradbah z glavnimi števniki: sloven- ščina v sopostavitvi z drugimi zahodnimi južnoslovanskimi jeziki. Slavistična revija 71/4. 337–354. DOI: https://doi.org/10.57589/srl.v71i4.4130. Vogel, Jerca, 2015: Modeli jezikovnega pouka pri predmetu slovenščina od leta 1990 do danes. Jezik in slovstvo 60/3–4. 173–183. https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC- -BD71XXVV. (Dostop 15. 5. 2024.) Vogel, Jerca, 2021: Kritična sporazumevalna zmožnost – osrednji koncept sodobnega po- uka prvega jezika. Jezik in slovstvo 66/1. 3–15. https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:- DOC-F4B59JRZ. (Dostop 15. 5. 2024.) Vogel, Jerca, 2023. Procesne metode pri pouku slovenskega jezika kot prvega jezika. Jezik in slovstvo 68/2. 3–17. DOI: https://doi.org/10.4312/jis.68.2.3-17. Žagar, France, 1987. Obravnava sklanjatev v osnovni šoli. Jezik in slovstvo 33/1–2. 21–24. https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-0Y1ARRPZ. (Dostop 15. 5. 2024.) Žagar, France, 2001 [1985]: Slovenska slovnica in jezikovna vadnica. Maribor: Založba Obzorja. Сичинава, Дмитрий Владимирович, 2012: Числительное. Русская корпусная грамматика. www.rusgram.ru. (Dostop 15. 5. 2024). [Sičinava, Dmitrij Vladimirovič, 2012: Čislitel‘noe. Russkaja korpusnaja grammatika. www.rusgram.ru. (Dostop 15. 5. 2024.)] JiS_2024_3-FINAL.indd 28 16. 09. 2024 08:36:47