88
Potrebne besede.
Slišali ste, kaj se je od 15. do 17. tega mesca na Dunaji zgodilo. Derhal postavi in dobri-mu redu in duhu protivnih ljudi je v Cesarjevo poslopje prihrumela, je Njih veličanstvo in Njihove ministre prisilila, volitvino provizorno postavo za pervi deržavni zbor ovreči in prenaredbo nam dane ustave obljubiti. Ministri so potem službam odrekli in le tako dolgo v njih ostati namenili, dokler si Cesar drugih ministrov neizvolijo. Sedemnajstiga proti večeru so Njih veličanstvo, naš mili Cesar, s pre-svitlo Cesarico, s Svojim presvitlim bratam Nadvojvodam Francam Karolam in celo družino Dunaj zapustili in so se v Inspruk med svoje zveste Tiroljce podali. Ministri so vlado v Cesarjevim imenu zagovordavno prevzeli.
Žalostna je ta novica, tode ne vstrašimo se je. Vse se zna še v dobro prem eni ti. Že se govori, de so se Cesar spet sprositi dali, ter de se bojo na Dunaj nazaj vernili. Če bi pa ravno to resnica ne bila, ne dajmo si glave zmešati. Kjer so Cesar, tam so serca naše. Kar nam od Njih poterjena vlada zapove, to delajmo, tako se obnašajmo. Dunaj sam na sebi ni naš gospodar; Cesar z vlado svojo  nam ukazujejo, nej stanujejo v tem ali v drugim mestu.
Kar imenovano prisiljenje vtiče, se mi odpovemo vsaki naredbi, ki ne izvira iz slo-bodne volje Cesarjeve in iz volje Njihove vlade. Sicer skazimo se vredne sinove svojih slavnih očetov, ki so se v letu 1809 za rajnciga Cesarja Frančiška vzdignuli, kakor de bi bili en mož. Bodimo zvesti velikodušnimu svojimu očetu Ferdinandu Pervimu do zadnje kaplje slovenske kervi. Ne pripustimo, de bi jih hudobni ljudje žalili, ali Njihove pravice krajšali. Podložni bodimo svojim gosposkam, od Boga, od Cesarja so postavljene, v Cesarjevim imenu nam ukazujejo. Šuntarjev ne poslušati! Delajmo pridno in pokojno, kar nas posamezno vtiče. Ko bi nas pa naše gosposke v bran Cesarja ali domovine poklicale, ubogajmo, kakor se sinovam hrabrih junakov spodobi. V letu 1844 je Slovenija v naši deželi potovavnimu Cesarju iz žive sredine svojih sere zapela:
Blago, življenje in kri, visoki vladar, Ti posvetim,
Bistri v sodbi razum, v boja nevžugani dlan5
Tvojimu rodu na čast, na zgubo protivnikam Tvojim
Snuje v osereju mi duh, čuka na bedri mi mecj
Hrast se omaja in hrib, zvestoba Slovencu ne gane!                             JovanVesel — Koseški.
Pristavik vredništva. Mi temu lepimu opominu še pristavimo živo prošnjo , de nam je zdej edinost in sprava z vsimi narodi našiga cesarstva nar bolj potrebna. Zdej ni čas enostranske ločitve in samosvojnih razpertij med Slovenci in Nemci — zakaj naše Cesarstvo je v silni nevarnosti, ako bi nas mili Cesar zapustili. Bratovska edinost med Slovenci in Nemci in vsimi druzimi narodi našiga Cesarstva nam bo dala našiga Cesarja nazaj — nam bo dala moč; moč pa nam bo dala varnost in mir, po kterim vsak resničen prijatel domovine hrepeni!