604
Tabor: Poletje. — Kristina: Pesem. — Vida: Ej, če bi vedel!
$
Poletje.
ej, na polje, na prostrano pohitim zarana, v vetru veje polno klasje, zlata je poljana.
Težko ziblje, težko klanja zorna se pšenica — to ponosno se vpogiblje naših polj kraljica!
Tu so žetve krasni časi, njiva že je zrela in ženica — prepelica bo med žitom pela.
Tabor.
Pesem.
L
o oklenil si se mene in me prosil: Bodi moja! pogled moj ti je iskreni odgovoril: Tvoja, tvoja!
Ptice so prisluškovale tihi moji   izpovedi, rože v mojem vrtu lahno klanjale se tej besedi . .
Zlato solnce pa v dveh srcih kres ljubezni je užgalo — in nebo ažurno  gori srečo duš dveh blagrovalo . .
Kristina.

Ej, če bi Vedel!
2«,vezde so utonile, rože se poskrile, dušica moja tudi bi ušla.
Zunaj mraz ledeni, zunaj mrak megleni . . Kam, ne vem, ah, kam] dušico naj dam ?
Ko bi ji sestrico znala za družico, ali bratca, ej! če bi vedel k njej
Vida.