List 16.
Gospodarske stvari.
Soja fažolica in pa resasti gabez „symphytum
asperrimum".
Drugo leto teče , kar se res po nemških časnikih silna glorija poje soji in gabezu. Ker ste te rastlini nam novinki, niso smele ,,Novice" o njih molčati, prinesle so zato poročila, kakor so jim došla, — po svojem prepričanji pa se niso mogle skladati z njihovo hvalo, ker jim niti iz Kine prinesena fažoličica soja niti od Angležev hvalisarn gabez niste bili neznani rastlini — iz vrta družbe kmetijske kranjske.
„Kaj hočemo s to fažolico, ki je tako drobna, da 10 fazo lic komaj enega „hrovata" (fažola) doseže ?" — so nam odgovorili kmetje, katerim smo sojo kazali — drugi pa, ki so na vrtu kmetijske družbe nažeto perje ga beza ponujali svojim govedom, so nam kar naravnost rekli: „tega perja se ni dotaknila nobena naših krav, ki poznd domačo našo travo/' — To je bila kratka kritika, a resnična se nam je zdela, ki smo vedeli, da posebno rajnkemu dr. Haberlandt-u, profesorju na visi dunajski kmetijski soli, na ljubo, so prenapenjali hvalo soje nekateri, ki so jo le na vrti h poskušali, resasti gabez pa taki, katere je z zgodnjo rastjo in velikanskim perjem osupnil.
Prvi nasprotni glas zoper prenapeto (prenapeto rečemo) hvalo soje smo čitali v „Gosp. listu" gospodarskega društva hrv.-slav., ki gospodarje opozoruje, da ni vse zlat6, kar se sveti v teoriji in ni dejansko na polji potrjeno, — druzega pa v „Gosp. listu" goriške družbe kmetijske; gabez pa ostro kritikuje katalog grof Attemsovega seminišča, katero je dandanes najod-ličnejše v Avstriji.
Ker je nevarno, pro3tim kmetovalcem, ki se tudi dobrih novih reči le neradi poprimejo, priporočati stvari, o katerih sa pozneje dejansko sami prepričajo, da ne zaslužijo hvalf, s katero so jim bile vsiljene, zato je popolnem prav imel častiti goap. prof. Po vse, da je v 3,Gosp. listu" o soji in gabezu razglasil članek, ki njuno vrednost na pravo mero hvale reducira. Naj iz tega članka povzamemo sledeče vrstice:
„1. Soja je re3 jako rodovitna; naše dosedanje skušnje pa velijo, da se sme le rumena soja priporočati. Slama je pusta in živina je ne ljubi. Soja se kaj nerada kuha in ni  nič  kaj   prijetna,   sicer jako  tečna
jed. Dokler nam rodi domači fižol (koks in druge sorte fižola), nam ni treba misliti na sojo, ker domači fižol je glede dobrote in okusnosti tako odličen, da ga soja ne bo nikdar dohitela. Saj revni ljudje, tudi mornarji, nairajše kupujejo rdeči fižol ,,hor?at" imenovan, ker se najhitreje skuha — drv manjka in so draga! Vendar zasluži rumena soja, da se poskuša. Da pa ne bodo kmetovalci po nepotrebnem silne cene plačevali nekaterim, ki jim priporočajo sojino seme, javimo, da goriška deželna kmetijska šola prodaja bokal soje po 20 kr., a ne '/4 bokala po 20, kakor nekdo priporoča in ponuja svoje sojino seme.
2. Glede ga beza ,,symphythum asperrimum" pa moramo opozoriti naše kmetovalce, da je hvala ali „gloria", katera se poje tej rastlini, silno prevelika. Tukajšnja kmetijska šola je letos naročila več sto sadik in gospodarji se bodo lahko prepričali o njeni vrednosti. Za zdaj pa le toliko povemo, da slavna semeno-rejska štacija (lastnina grofa Attemsa) v St. Petru pri Gradcu o tej rastlini v svojem katalogu, v katerem ponuja na prodaj svoje blago, to-le piše: „Najnovejsi čas se mnogo ropota in razglasuje neka sicer uže sdav-nej znana krmenska rastlina , po našem mnenji pač po krivici. Res daja silno veliko perja v mokrotoih legah, katero pa je le za zeleno krmenje in za napravo kisle krme sposobno. Ker je pusto, nerada ga žre naša domača živina.
Da mi to pišemo, veli nam prepričanje, kajti ni slabšega za kmetijski napredek od tega, da se kmetovalcem priporoča blag6 , katero ni nič ali pa le malo vredno. Opeharjeni kmetovalec potem tudi še priporočeno izvrstno blago sovraži in postane hujši nasprotnik vsemu napredku, kakor je bil poprej." —
Tako beremo v „Gosp. listu" goriške družbe. Tako je treba povsod poslušati dva zvona, da se resnica prav spozna.
Morebiti drugi pot prinesemo še kritiko o soji po gospodarskem listu hrvatske družbe.