politična kultura
STANE JUŽNIČ*
Kultura v politiki in politika v kulturi
»Hier, nous avions le droit d'être fatalistes par optimisme; nous devons désormais être audacieux par passimisme.«
/Alain Mine: Le nouveau Moyen âge/
1
Lotevati se politične kulture je bržkone še vedno najprimerneje skozi opredelitve, ki izhajajo iz razčlenitve same sintagme ali besedne zveze. Ta vsebuje dva pojma: kultura in politika. Sintagmatska analiza naj bi upoštevala oba pojma, akoprav je drugi že določanje »zvrsti« kulture in potemtakem atribut ali prilastek prvemu, torej razločevalna oznaka.
Ustaljenost sintagme je že dosežena in zasledimo jo v pogosti rabi. So pa možni različni načini razumevanja te besedne zveze. Morda je dovoljeno želeti, da bi jo razumeli tudi kot »kultura v politiki« ali pa celo »politika kot kultura«.
a) Naj začnemo pri drugem delu sintagme - kulturi,' ki jo imamo za način življenja, vendar naučenega v procesih, ki so socializacija in inkulturacija.'
To so procesi usklajevanja človeka z družbo in kulturo. Gre potemtakem za vzorce obnašanja, ki so nad človekovo biološkostjo; njegovo biološko naravo preurejajo, preusmerjajo in včasih na določene načine presegajo.
Posameznik, ki se kultivira, sprejema vrednote kot trajna verovanja ali prepričanja, da je določen način življenja, obnašanja in prizadevanja zaželen, odobren. Kdor se jim ne izmika in jih spoštuje ter uveljavlja, naj bi bil na razne načine nagrajen in družbeno pripoznan v kultiviranosti.
Kultura je tudi sistem ali skup simboličnih struktur. Prav v domenah politike naj bi to bilo najbolj izrazito.
Posameznik ohranja kljub, naj tako rečemo, strukturi vrednot, ki se jih zaveda in jih družba določa, večjo ali manjšo stopnjo individualnosti. Znotraj tudi najbolj jasno določenih verovanj in vedenjskih obrazcev ima manevrski prostor zasebnosti, pa naj ga določajo njegova genetska dediščina, konkretna telesnost in intelektualne zmožnosti, ali pa, kar je treba posebej upoštevati, tako ali drugače izkrista-
* Dr. Sune Juta*, redni prof. ni FDV v Ljubljani
' Ta poltvalenten izraz izhaja iz lat cultura, te,l, kar je pomenilo obdelovanje in tako imelo nadomeščati pojem •poljedelstvo« Je pa izraz že potoval naiemu pomenu nasproti, ker je to bila tudi vzgoja, izobrazba in lotej -obdelovanje ljudi» Pomenila pa je tudi spoliovaiijc, kar je bilo te daleč od indoevropskega korena kwel - z idejo »bivanja in urejanja cemljiič- V latintčmi je iz istega korena nastal tudi culnn.ús.m. ne le kol nasad, marveč kot postopek izkazovanja časti t molitvami m obredi.
: Politična kultura (1989), (I. 75 in naprej
33 Teorija in praksa, let. 31. it. 1-2, Ljubljana 1994
lizirani individualni interesi, resnični in namišljeni. V tej povezavi je treba dodati, da posameznik v tako nepopolno usklajevanje z družbo in kulturo vnaša tudi patološke vidike ali prizadetosti in prav taki imajo v politiki še poseben učinek.
b) Politiko kot »politično« na sploh pa je moč definirati v širšem smislu ko vse, kar zadeva medčloveške odnose. V ožjem smislu je to tisto, kar pripada urejanju javnih zadev. Oba opredelitvena kraka sta pomembna.
V povsem konkretnem smislu pa je vprašanje »javnih zadev« prevedeno skozi državo. To se po latinsko imenuje Res publica in tako je v naši definiciji prikukala »republika« kot država. (Poljaki so to imenitno prevedli kot Rzecz pospolita in tako je ime njihovi republiki). Sodelovanje v tako opisanih javnih zadevah je torej politika, prav posebej pa je to boj za nadvlado v teh zadevah in možnost odločanja. Tu pa smo že pri konfliktnosti, ker se v odločanju zoperstavljajo različni interesi.
Tako v politiko sodijo dejavnosti, postopki, vedenjski obrazci, postopki in celo rituali, načini določanja oblasti in odločanja v njej. Država ima številne organe, ustanove ali inštitucije. ki naj bi se ukvarjali z javnimi zadevami. Pri tem pogosto posegajo v sfere zasebnosti in prizadevajo pravzaprav vsakogar.
Tistim, ki v politiki posebno dejavno delujejo in se torej s politiko ukvarjajo, pa rečemo politiki in slabšalno jim pravimo politikami ali še kako drugače.
Politiki se praviloma združujejo v politične organizacije, stranke in še kaka drugačna združenja in združbe, javne in tajne, tišje in hrupnejše. Svoje odnose in zaveze določajo prav v boju za oblast. To je bržkone najbolj konkretna vsebina politike in političnega. Politične organizacije pa so nekakšen posredni, intermedi-arni mehanizem, v katerem politiki nastopajo, z njim manipulirajo, si ga prilaščajo in izkoriščajo. Pri tem v »mehanizem« prav gotovo ne vnašajo le elementov javnega interesa, marveč čisto zasebne in osebne
-	idiosinkrazije,
-	temperamente.
-	znanja in predvsem neznanja, poučenosti in nepoučenosti.
-	navdušenja in zamere,
-	blagost in sovraštvo in tako naprej.
Skratka: povsem osebnostne nravi in moralo.
Pri definiranju splošnega interesa skozi politiko gre potemtakem za celo vrsto transmisij:
-	od individualnosti posameznikov, ki jim je skozi določene postopke (na primer volitve) v demokratičnem sistemu zaupan javni interes v izraziti parcialno-sti, ker je pač ta interes vedno deljen in premakljiv,
-	do kolektivnosti strank, ki so lahko ideološko in svetovnonazorsko ter interesno opredeljene in tudi kot take zastopajo le delne interese s pretenzijami na splošnost ali celo totalnost.
Politika naj bi bila (abstraktno in celo idealno gledana) sinteza teh interesov, vendar sta njena nepopolnost in nedovršenost povsem jasni. Sinteza naj bi se dosegla skozi celo vrsto postopkov, ki so sami po sebi nepopolni, prav tako naj bi šla skozi normirano vedenje (ustava, zakoni itd.). Obdana naj bi bila z obredjem in seveda je v njej veliko čustvenega naboja, neracionalnosti in nedomišljenosti, da ne rečemo, nepremišljenosti.
Transmisije, v katerih se marsikaj izgubi in, naj se slikovito izrazimo, energetsko preobrazi in preusmeri, so potemtakem le zelo delno in približno usmerjanje k sintezi v kakem idealnem smislu. Iz tega izhaja, da je politika vselej nekakšen
34
eksperimentSkozi ta eksperiment pa se kaže vsa lomljivost in nepredvidljivost človeških zadev. Ta eksperiment je postavljen ne le v prcmakljivost interesov določene skupnosti, marveč se odvija v zgodovinskih danosti. Pri tem ne gre pozabiti korelacije in koroboracije s »politikami«, ki delujejo zunaj in mimo »notranjega« transmisijskega obrata in obračanja. Še zlasti pa je to tako v našem, sodobnem, medodvisnem svetu. V njem je naddržavna (nadnacionalna) raven odnosov, zapletov in konfliktov. Potemtakem moramo upoštevati mednarodno politiko kot »nadpolitiko«, ki pogosto bistveno poseže v politiko kakega Člena mednarodne skupnosti.
c) Bržkone je opredelitev politične kulture skozi dvodelno sintagmo ali besedno zvezo le začetek odpletanja njenega pomena in pomembnosti v javnih zadevah in v medčloveških odnosih. V sintagmi sta namreč dva pojma, med njimi je, kot se za sintagme spodobi, določena hierarhija. Če vzamemo kot nadrejeno sintagmat-sko »enoto« politiko oziroma adjektiv, izpeljan iz tega pojma, s tem določimo podrejenost kulture, kar se posebej poudari, če namesto latinske besede vzamemo slovensko, ki se glasi omika.
Omika je namreč določena elaboracija dovršitev kulture: je lepo vedenje in lahko celo normativno pomeni, da mora biti v skladu s tistimi vedenjskimi pravili, ki se vežejo z etiko in moralo. S takim poudarkom se kultura kot omika vpleta v pomenske sklope izobraženosti in izobrazbe, pa tudi vzgojenosti in vzgoje. Hkrati pa se premika na relaciji med hominitas in humanitas' k tistemu polu človekove narave, ki ji rečemo človečnost, in pri tem mislimo na želene ali ciljne lastnosti oziroma kakovosti, kot so, postavimo, blagost in uvidevnost do drugih ljudi. Ne gre torej le za lepo vedenje in prijaznost, marveč za perfektuiranje človeka še posebej v zadevah, ki presegajo njegov neposreden in celo sebičen interes.
Moralni kodeks je vsekakor še najbolj zaželen v politiki. Postavi pa se zelo pomembno vprašanje, ali je v politiki možen in ni to morda le (nedosegljiv) ideal kakih religioznih sistemov.
Stari Rimljani so poznali nocije, kot sta virtus in pietas, kar ne potrebuje religiozne podpore in izhodišč. Toda: kaj je potem izhodišče in kje je opora virtutis in od kod naj se vnaša pietas, kar smemo prevajati tudi kot občutek dolžnosti, pravičnost in usmiljenje.
Morda je ključna prav odgovornost do sebe, do drugih, do narave in sploh do vsega, kar človeka zadeva in obkroža. Ljudje naj bi se spraševali, kakšne so posledice njihovih dejanj in postopanj, pa naj gre za znanstvene izsledke, gospodarska eksperimentiranja, in še posebej politično vedenje. Zakonodaja naj bi bila podrejena odgovornosti.
Toda kdo naj uveljavlja norme?
Demokracije so moralno nevtralne, ker menijo, da se »prav« uveljavlja skozi večinsko voljo in zato vztrajajo pri volitvah in formalnih demokratskih postopkih.
č) Po tej poti smo prispeli k tisti razrešitvi pomena sintagme, v kateri se nakažejo bržkone najpomembnejši vsebinski ingredienti ali sestavine politične kulture. Ti pa se raztezajo od
-	priljudnosti kot omike in olike,
-	kompetentnosti. ki je rezultat vedenja in znanja, pridobljenega skozi sociali-
3	Z eksperimentiranjem <tz. tat esperimenlum. i.n. polk t». 12 glagola evpenor 4 pertus mm. okrniti, poskusiti, preiskati, izvedeti, spoznati) tu označujemo postopek, v katerem na] se kaj razvidno pokate ah dokaže, morda pa tudi ne. Vsekakor tnishmo prej na preizkus kot na kak rezultat.
4	Glej: Antropologija (1987). 1U 89-92.
35 Teorija in praksa, let. 31. it. 1-2, Ljubljana 1994
zacijo/inkulturacijo v njenih neformalnih ali formalnih potekih ter stalnega dopolnjevanja, do
- predstav, razvedov. mnenj, stališč do tistega, kar naj bi bilo v politiki določene družbe najboljše, najprimernejše, kar izvira iz interesnih, ideoloških in svetovnonazorskih drž, pa tudi iz neznanja in pristranskosti.
Tako je zdaj moč razpravo speljati v trodelnost, ki pa ne zadeva le vsebine, marveč tudi stil' kot »politični slog« ali način predstavitve in uveljavljanja (političnih) stališč. Tak stil je lahko celo rutinski in pogosto močno individualiziran.
»I politikken mä sannheten vente til noen far bruk for den.«
/Björnstjerne Björnson: Paul Lange og Tora Parsberg/
2
Ko se vprašujemo o kakovosti politične kulture, se praviloma zatekamo k njeni tipologizaciji.* Gre za njeno »razporejanje« v razpoznavne različnosti. Tako je moč določiti njene izrazite zvrsti in temeljne značilnosti tudi v primerjalnem smislu. Seveda je tako početje lahko dvomljive vrednosti, ker bi težko našli kak »äst tip« in gre vselej le za abstrakcije.
Pri tem početju si lahko pomagamo s tisto precizacijo, ki jo dodeljuje dodatek sintagmi s pomočjo kakega epiteta.' Ta atributivna beseda je lahko dokaj figurativna, celo slikovita in bolj ali manj nazorna. Lahko jo uporabimo v prispodobi, alegorično, skozi metaforo in s simbolom. Nemalokrat ima patetičen zven, delovala naj bi retorično učinkovito in, kot bi morda smeli reči, politično privlačno v javni uporabi.
So prilastki, ki so v odnosu do temeljne sintagme difuzni ali pa jo celo zameglijo. So pa tudi taki, ki bi jim smeli priznati pojasnjevalno vlogo.
Eden od najprimernejših pristopov bi lahko bil skozi označitev odnosa med posameznikom (občanom, državljanom ali kako drugače označenim pripadnikom kake politične srenje) in organizirano politično skupnostjo (državo ali njene razčlenjene dele). Tako utegnemo zajeti politične odnose, ki v samem bistvu zaobse-žejo politično kulturo kot odnos posameznika do oblasti ali oblasti do posameznika.
Tako je na primer tam, kjer je občan podložnik in ne on ne oblast ne pričakujeta, da bo v politiki soudeležen mimo ozke elite, moč govoriti o podložniški politični kulturi. Tam, kjer je le opazovalec politike, čeprav ima formalno priznane pravice do sodelovanja, gre za pasivno politično kulturo. Tam, kjer sodeluje in se udejstvuje, pa je moč govoriti o participativni politični kulturi, dasiravno je tudi v njej možna apatičnost zaradi politične brezbrižnosti, brezvoljnosti in politične neobčutljivosti posameznikov ali večjih skupin.
5 Stil (iz lat. stilus. i .m, pisalo, trtalce. s katerim so grebfi po voUenih pMficah) )c sprva -naiin pisanja.. tako je 10 slog, ki jc nekomu lasten ko» naiin izražala. v raziirjenem pomenu pa je lo skupek oblikovnih in sporoiilnih posebnosti v kakem pofetju. zlasti, postavimo, v umetnosti, je pa tudi iivtjenjski sloj Glej: Zbornik Drmokracija ui potiHtna kultura. Ljubljana: Enajsta univerza. 1992. str. 64-67; PoliMna kultura (1989). str. 214.
' Polinena kultura (1989). po str. 219.
' Gr epitheton. kar |e dodano, torej: adjektiv ali pridevnik, da bi se kaka kakovost bolje opisala. Epitbeton ornim pa je kak ustaljen prilastek ali atribut. Imel naj bi stalne)V; veljavo in okraJcvalni pomen
36
a) Eden od splošnejših epitetov jc izveden iz pojma demokracija" in bi potemtakem govorili o demokratični politični kulturi. Demokracija je politična ureditev, v kateri vlada po definiciji demokratskega postopka načelno večina ljudi; njih večinskost pa se vzpostavi v določeni skupnosti, praviloma državi, skozi postopke, ki zagotavljajo enakopravnost vseh državljanov v določanju večine. Taki postopki, ki so še najbolj znani in splošno uporabljeni, so volitve.
Vendar demokratično politično kulturo ni moč zagotavljati le skozi tako ali drugače elaborirane postopke. Ti so prav gotovo izjemno pomembni, akoprav so vsi znani sistemi deficientni:
-	bodisi zaradi relativno majavega sistema ugotavljanja večine in dirigiranosti »ljudske« volje,
-	ali zaradi pomanjkljivosti v konsultiranju dejansko vseh državljanov ter
-	še posebno zaradi zavarovanja volje manjšine, ki ni nujno veliko »manjša« od večine.
Temeljni pogoj je potemtakem participacija, s čimer označujemo možnost in udejanjanje sodelovanja v demokratičnih procesih in postopkih. Tako pridemo do tistega tipa, ki mu rečemo participativna politična kultura. To bi naj bila zvrst, ki zajema in označuje aktiven odnos do politike in političnega.
Seveda moramo biti oprezni pri takih definicijah. V demokratični politični kulturi je dovoljeno biti dejaven ali pasiven v politiki. Ljudje smejo biti indiferent-ni,* celo sovražni smejo biti do politike. Zlasti pa so pogosto nezaupljivi in nepre-pričani, se čutijo prevarane in zmanipulirane.
Demokratična politična kultura ima potemtakem vgrajene povsem »demokratične« primesi svojega negiranja. Bržkone je prav tu tista čer, ki je najmanj upoštevana med politiki, razen v tisti meri. ko upajo, da bodo pasivne volivce, ki so politično še neopredeljeni, prepričali, naj zanje volijo.
Prav v takih situacijah se lahko razbohoti posebno kontrastno področje demokracije. ki bi mu lahko rekli politična štacuna,10 ki volivcem ponuja kot (političnim) potrošnikom v konkurenci z drugimi »trgovinami« najprivlačnejše »blago«. Na to nas prej ko slej opozarjajo plakatiranja političnih obljub in (ne)atraktivnih podob štacunarjev.
V politično kulturo vsekakor sodijo različne tehnike. In tako damo prav Pierru Rosanvallonu," ko pravi, da je demokracija prav v tolikšni meri kultura, kot je to tehnika. Pri tem ne gre le za tisto tehniko, s katero se na primer z volitvami določa večina, marveč za številne druge, ki jih izrabljajo politične ustanove, da bi si tako zagotovile večino.
Delujejo pa še mnogi vzporedni mehanizmi.
Politična igra najde prav pogosto svoj deformiran refleks v sredstvih javnega obveščanja. V mnogih sistemih skušajo postati alternativa politiki in nastopajo kot nekakšen nadomestek demokratičnim insuficiencam.
Iz vsega tega izhaja, da je politika dejansko igra. In v tem je lahko še en
8 Bržkone ni popolnega strinjanja. M K demokracija, potem, sestavljen iz gr tierno* in kratéâ: prvi del sestavljanke je ljudstvo, drugi pa pomeni moi imeli, vladati, gospodovali, zapovedovali To na) bi bila lorej «vlada(vina) ljudstva«. Postavlja se cela vrsta vpraianj ne morda o tem, kaj je ljudstvo, marveč tisto proceduralna vpraianja. kako naj ljudstvo dejansko vlada
* Indifercntnou (iz. lai in-diffcréns. entis. vnemaren. ne dober ne slab) je tako neopredeljenost, kot je tudi pomanjkanje odnosa do kake zadeve in medlost v takem odnosu
1,1 Z izborom besede »bacuna« smo hoteli nalatt pojmovno obtetiti »prodajanje« in razprodajo v politiki
11 V intervjuju z naslovom «La société apparaît plus opaque pour le réformateur comme pour le citoyen«. Le Monde.
Paris. 14 décembra 1993. p. 2.
37 Teorija in praksa, let. 31. it. 1-2, Ljubljana 1994
paradoks demokracije. Igra s pravili, ki nimajo nič opraviti z demokratičnimi postopki, je lahko celo negacija demokratičnosti.
b)	Če bi še nadalje luščili politično kulturo z različnimi epiteti, bi vsekakor morali obravnavati atmosfero," torej ozračje, v katerem potekajo politični procesi. Prav politično ozračje je hkrati določitelj in proizvajalec določene politične kulture. Poleg, postavimo, demokratičnih ustanov in postopkov, morajo obstajati pomembni elementi splošnega, naj rečemo, duhovnega ozračja, ki omogočajo nemoten potek demokratičnih procesov. Rekli bi. da jih mora tako ozračje celo pospeševati in rafinirati.
Pri naštevanju teh elementov bi bržkone morali najprej pristati na vprašanju tolerantnosti," kar bi slovenili kot strpnost, prenašanje drugačnega in celo sprejemanje nasprotnega mnenja, stališča, nazora. To je dopuščanje obstajanja tistega, do česar imamo lahko odklonilen odnos, pa vendar se. ne spreminjajoč lastnega stališča, strinjamo, da sme obstajati.
Bržkone smemo reči, da je vse več analitikov in opazovalcev politike, ki prav tolerantnosti pripisujejo osnovni pomen." Le skozi toleranco in tolerantnost je pravzaprav moč upoštevati take temeljne vrednote, kot so svoboda ali enakost ali pa zategadelj voljo človekove pravice.
Seveda je treba posebej poudariti, da toleranca sploh ni enostavna zadeva. Predvsem pa jo je nemogoče normirati, razen v najbolj grobem smislu zavarovanja, postavimo, osebe in lastnine. Tolerantnost je namreč način reagiranja, je navajenost na drugačnost, torej strpnost, ki presega vse meje kakega egocentriz-ma, etnocentrizma in še kakih drugačnih »centrizmov«,1' še posebej etnonaciona-lizma.
c)	Ksenofobijaje vsekakor med posebnimi oblikami nestrpnosti in morda celo strahu pred drugačnostjo. To je sovraštvo do tujcev in do vsega, kar se ima za »tuje«, »nedomače«. lastnemu izkustvu odmaknjeno. To je odklanjanje vsake drugačnosti in tako stališče je prenapolnjeno s predsodki, stereotipi in pavšalnimi sodbami o (negativnih) posebnostih, ki so povezane s tujcem.
Diapazon ksenofobije je širok. Morda je med njimi tujost religije, verske prakse in verskih ritualov med najbolj globokimi razdrtnostmi. ki proizvajajo občutek vzvišenosti in odbojnosti. Taka je bila netolerantnost do Židov (Judov), ki so bili v krščanstvu obtoženi za umor boga. Odbojnosti pa so možne tudi znotraj istega religioznega sistema, v ločenih sektah in denominacijah. Le neznaten artikel vere je potreben, da bi se distanca sprevrgla v animoznost.
Posebej kaže spregovoriti o rasni nestrpnosti. Drugačna telesnost je izhodišče za njeno prevedbo v drugačno duševnost in iluzorne razlike med ljudmi. Kulturna tujost pa poudarja celo vrsto razlik in razlikovanj: od jezika do drugačnih šeg in navad in tako imenovanega »načina življenja«.
S poskusom klasifikacije bi ksenofobijo razvrstili vsaj na tri »zvrsti«:
- distanciranje etničnih skupnosti; tako so na primer stari Grki imeli vse Negr-
13	Z atmosfero (iz gr. aunó«, para. upa in sphfaira. krogla, obla. žoga. lorrj plinska plast okrog nebesnih teles, tudi zrafru sloj okoli planeta Zemlja) razumemo v prenesenem smislu: okol|e. ki nas obdaja v družbenem in tudi v moralnem smislu
11 Pojem izvajamo iz lal tolcrAI. prenaiati. potrpeti, podpirati in znosno napraviti, zadostiti, zadovoljiti. Zanimiv je indocvropski koren tel-, loi-, tla*, ki je izražal idejo nolenja ali podpiranja, v san&krtu pa je to dalo pojem tuli. kar je bik) •ravnotežje«.
M Glej; Un entretien avec John Rawls: «L'éducation est le clef de tous les problèmes économiques et sociaux«. Le Momie. Paris. 30 novembre 1993. p. 2.
" KoloniaUzem in dekolonizacy (1980). str 19« Idmtueu (1993). str. 274.
14	Ksenofobijo (iz gr. x¿nos. tujec in phobéô, strattti. bati se; fobijo imamo sicer za bolezenski strah
38
ke za barbare in sebi inferióme, kar je vztrajno pričujoč model v naši kulturi kot razlikovanje med civiliziranimi in neciviliziranimi;
-	družbeni kontrasti v kulturo prevedeni v situacijah migracij, kjer se posebej poudarjata tujost in tujstvo »prišedSih«;
-	poudarjanje statusnih, stanovskih in poklicnih (profesionalnih) razlik v socialno razslojenih skupnostih; dramatično se lahko pri tem srečujeta bogastvo in siromaštvo.
V	ksenofobičnih stališčih in situacijah etnične ali/in družbene distance je značilen kategorialnip način mišljenja. Tak način mišljenja je sicer nujen, da bi obvladali raznoterost individualnosti, zanemarili razlike med posamezniki in uveljavili kako tipologizacijo ali klasifikacijo na ravni splošnosti." Je pa nevaren, če ga apliciramo v konkretnem gledanju na človeško raznoterost, ki ni le skupinska. Izgublja se razsežje posameznika in osebnosti. To je tisto, kar pravzaprav onemogoča upoštevanje človeških pravic zunaj skupine, ki je kategorialno označena in ločena kot spol, rasa, razred, sloj itd. Še posebej so posamezniki žrtve diskriminacije, če se kategoriji, v katero naj bi spadali, pripišejo slabšalne lastnosti, pa naj bo to na področju katere koli skupinske pripadnosti.
Različnost kot drugačnost, iz katere se ksenofobija »hrani« in proizvaja, je torej kategorialni način gledanja na tujstvo in je skorajda splošna pojava. V razpršitvi človeške vrste na razne in različne »podvrste« je nastalo veliko med seboj ločenih in celo zoperstavljenih človeških skupin, pa naj jim rečemo rase, etnije ali moderneje nacije in države. Ločenost se zaplete lahko do te mere, da nekatere »podvrste« drugim odrekajo polnopravno človeškost, vsekakor pa praviloma enakopravnost, v kateri se definira kontrastna identiteta."
V	kontrastno uveljavljeni identiteti se namreč vzpostavijo mehanizmi netolerantnosti do drugačnosti in do drugačnih. Pogosto to spremlja identifikacijska panika, vsekakor pa se drugačnosti z nasprotovanjem utrjujejo mimetične netolerantnosti.20 Nemalo je sporov, kjer »netolerantnost izziva netolerantnost«, ob tem pa so tolerantni deležni posebnega sovraštva in neuvidevnosti. Tako je bilo na primer v verskih vojnah vsake vrste in tako je še prav posebej v vojnah, ki divjajo na tleh razpadle Jugoslavije.
»Auf dem Gebiet, das die grösste Nüchternheit verlangt - nämlich in der Politik -pflegen sich die grössten Leidenschaften auszutoben.«
/Sigmund Graffl
" Kategorija (iz gi kattgoria ah kattegorema K tisto, kar k lahko predstavi kot tožba, ukor) je pojmovna vrsta, v katero sodi kaka stvar ali tudi dovek. So kategorije v razvrstitvi tekmovalcev na primer Kategorije so kot rujspioinejti pojav razuma (velikost, količina, odnos) itd.
" Diplomska naloga - Napotki u izdelavo (1992). str. 83
" Identiteta (1993), str 166 in 173).
20 Mimetiten (iz gr. mimtsis. eos. posnemanje iz glagola maneomai. oponaiaci) Jc tisti pojav, ki zadeva posnemanje
V Živalskem svetu poznamo mimetitaa vedenja, ko kaka nezavarovana žival z obliko ali barvo posnema kako drugo, ki vzbuia vei spottovanja in si tako reiuje življenje.
39 Teonjainpraksa.lei.3l.il 1-2. Ljubljana 1994
3
Antropološko bi morda smeli reči, da je politika prej ko slej domena človekove neavtentičnostikar bi slovenili kot potvorjenost, narejenost in nepristnost. Posebni vidiki neavtentičnosti so v simulaciji in disimulaciji, sprenevedanju, bi rekli na splošno.
a)	Diapazon človekovega situacijskega in identifikacijskega odmika v neavten-tičnost je širok. Naj na tem mestu omenimo le dva vidika. Prvega vežemo na pojem mimikrijakot oponašanje, zamenjava pristnega z zaigranim, refleksija človekovega pretvarjanja, prepredenosti in zvijačnosti. Človek se kaže na ta način kot Homoludens: igra se, pri tem se zabava, kratkočasi, pa tudi utvare si ustvarja, izkuša srečo in se predaja zanosu. V identifikacijskem smislu se kaže, da je, kar ni, ali da ni, kar je.
Prav v mimikriji je mogoča premikajoča identiteta in le-ta je središčnega pomena v političnem delovanju. Premikajoča se identiteta je nestalna, prilagodljiva in je vselej nekonkluzivna,15 nestanovitna, od situacije do situacije »drsna«" in nedogo-tovljena.
b)	V tej »drsnosti« so laži pomembna sestavina in vedenjski obrazec. Laži in laganje ali celo goljufanje lahko na različne načine tipologiziramo. Za razpravo o njihovi pričujočnosti v politični kulturi pa bi morda naredili tak obrazec:
-	so splošno (skupinsko) primerne laži, ki se vežejo za tako imenovane državne koristi ali razvpiti nacionalni interes,
-	so strankarske laži in laži ožje lojalnosti, ki pogojujejo pripadništvo in skupinsko zavezanost, ter
-	so čisto zasebne laži, ki se raztezajo od megalomanije do priložnostnega laganja zaradi ustvarjanja »lepega videza«.
Na splošno velja, če laž in goljufanje nista morda družbeno priznano vedenje in kulturno dovoljene, da ljudje manj sprevračajo resnico, če vedo, da bodo »na laži ujeti« ali pa bo sledila kaka retaliacija.-5 Retaliacija ali povračilo je lahko avtomatično ali pa je latentno. Vzemimo primer neposredne »kazni« za laž ali pretvarjanje. Lahkomiseln kapitan dolge plovbe ne upošteva podmorskih čeri in se dela, kot da jih ni. Ladja se bo nasukala, če izvzamemo možnost, da je to tveganje, ki se ne bo vselej najslabše končalo. Laganje in sprenevedanja sta neprimerno lažji tam, kjer ne grozi neposredni učinek. Tako je v politični igri in hazardiranju.
V politiki je potemtakem moč lagati tudi zato, ker ne gre vselej za neposredno preverjanje neresnice. Le-to lahko zakriva politična moč in avtoriteta. Varstvo pa ji dajejo tudi nadzori nad sredstvi javnega obveščanja. Ideološke zavarovanosti zakoličijo posebno vrsto zagotovljenosti: majhne laži naj bi ne štele, ker je izjemno pomembna »velika resnica«, ki je praviloma le postopoma odkrita kot laž. V religiji je zavarovanost Še večja, kajti resnica je v transcendenci in ni preverljiva skozi
31 Z neavtentiCnostjo (gr. authcntcs. začetnik. vzročnik. tako nespornega potekla, verodostojen, zanesljiv) kot zanikanje avtentičnega razumemo nepristnost ali narejenost. «verodostojnost, celo zlaganost. Glej: Antropologija {1987}. str. 22-23. Identttela (1993). str. 111.
23 lz gr mimiko», kar zadeva mlmos in to je bilo pri starih Helcnih (improvizirano) predstavljanje prizorov iz vsakdanjega življenja ter potemtakem gkdaliVe ali teater. V lat. je mlmus.i.m, glumaC, tako pa se je reklo tudi burki, ki jo je izvajal.
a Konkluziven (iz lat con-cludo 3 duši, clusum. skleniti, zapreti, obscA. zaokrotili. sklepali) je sklepalen. torej: tisti, ki je za sklepanje primeren oziroma zaključen. ki potemtakem sodi v končno in odločilno stanje.
14 Identiteta (1993), str 132.
25 Retaliacija (iz lat. re-tabA 1, povrniti) je povrnitev, povračilo in celo: maščevanje. Pojem je sestavljen iz re- kot predpona, ki označuje »nazaj- ali »zopet*, in tališ,e. tak(ien), ali enako slab in tako Les tabonis označuje »zakon«, po katetem se zlo z zlom kaznuje, v enaki meri ali. kot bi rekli, »milo za drago«.
40
omejenost moči in zmožnosti krhkega človeka. Sacrificium intellectus" pa je lahko posebna pregrada in zagrada. Bržkone ne moremo dvomiti, da mora imeti tako intelektualno stališče pomembne reperkusije v politični kulturi.
Prav posebne reperkusije pa imajo razni integrizmi in fundamentalizmiki zavračajo metodično mišljenje in se odločno upirajo kritični refleksiji. Taki miselni in organizacijski sistemi poudarjajo podrejanje in popolno poslušnost nauku in tistim, ki ga oznanjajo, in so potemtakem njegovi pooblaščenci in varuhi.
Posebej so nevarni taki miselni tokovi, ko se znajdejo v sporu in konfliktu. Njihova intransingentnostM je pogosto tako velika, da so konflikti, praviloma s tragičnimi posledicami, neizogibni.
Ekstremna stališča so posebej nevarna, ko ne dopuščajo dvomov o svoji »resnici«. Dvojno nevarna pa so, ko se nepreverljivost resnice prevesi v
—	zavarovanost neresnice ali domnevne resnice z močjo oblasti in celo z grožnjo represije, kar je bila značilnost avtoritarnih sistemov in totalitarnih gibanj,
-	zavarovanost resnice z avtoriteto vere in religioznih vezanosti in zavezanosti, kar je značilnost zlasti cerkvene organizacije.
Nismo seveda našteli vseh miselnih izpeljav, ki jih štejemo za nepreverjene ali nepreverljive resnice. Raztezajo se - od tiste ideologije, ki jo lahko štejemo za tuzemsko eshatologijo" in »dokončnem« izboljšanju človeških zadev, - do tistih identifikacij in identitet, ki presegajo raven razumnosti in slonijo, postavimo, na mitih ali zgodovinskih rekonstrukcijah, ki so prej stvar verovanja kot zdravora-zumske ali posebej znanstvene presoje. Vsekakor med take zamaknjenosti sodijo nacionalizmi.
Ni pa enostavno narediti ločnice ali razlike med lažmi in goljufanjem, ki naj bi bili v splošno korist, ki jih veleva kak skupinski interes, in tistimi, ki so čisto osebne. Ni isto lagati pro bono publico in lagati le v svojo lastno korist, čeprav se v politiki zadeve lahko prepletajo. Človek se namreč mora pogosto zelo naglo situacijsko resocializirati. V taki prilagoditvi, zlasti nepričakovani situaciji, je težko ohraniti kako avtentičnost in okoliščine kar kličejo k hipokriziji."
Pri vsem tem pa smo dolžni narediti izredno pomembno kavtelo." Ni še posebej v politiki tako zelo pomembno in odločujoče, kaj je v resnici res, veliko bolj pomembno in odločujoče je, kaj ljudje menijo, da je res, kar verjamejo, kar kot svoja stališča uveljavljajo, za kar so se celo pripravljeni žrtvovati. Bržkone je prav tu
26 Sacnfictum tntclkctus ali -intelektualni žrtev- je odstopanje od razumskega sklepanja, ko bi to utegnilo nasprotovati razodeti (verski) resnici, zlasti ukl. ki je dogmatično zakoličena in zavarovana
37 Pojem integrizem (iz lat integro I, postaviti na prejinje mesto, obnoviti, zopet začeli; integritJ*. »t», f. c nepoiko-dovanost. celost. ncooudeicvanost, čistost, sveto« in tudi pottenost) uporabljamo za označitev miselnih lokov in gitfcnj. ki delujejo -integrativno« tako. da skuJajo ohranjati določeno celost. neokrnjenost in skladnost kakega nauka, dogme ali organiziranosti.
Fundamcntalizctn (iz lat. fundamcntum. I. n. temelj, osnova) pa je (versko) staliičc. ki zastopa tn zagovarja dobesedno umevanje in tolmačenje (svetih) spisov, ki zahteva dosledno spoilovanje (verskih) tradicij in prepoveduje kakriao koli odstopanje od zavezanosti in lojalnosti -temeljem-
Intransingentnost (iz lat- in- v pomenu ne-, trans- v pomenu skoz. čez. onstran in ago. delovati, trara-igo 3 egi. aetum pomeni gnati skozi, prebosli, predreti. pogoditi k, poravnati) se je kot pojem uveljavil najprej v ipaničini. kjer je intransingente btla oznaka za nekoga. kl)e ncpomirtjiv. nepopustljiv, ki svojega slalitča ne spreminja, ki je nepripravljen na kompromis.
29 Ethatologija (iz gr čsehatos, poslednji, skrajni, zadnji) je nauk o -končnem-, je torej nauk o koncu sveta in nastopu
drugačnega -sveta-, je nauk o tistem, kar se bo zgodilo po smrti. V ncreligioznem smislu in pomenu je to lahko nauk o »koncu zgodovine« in je konkretneje lahko učenje o prenehanju razrednega boja in nastanku sploine socialne harmonije.
Itd
w Hipokri/ija (iz. gr. bvpOknsu, pretvarjanje, hliraba. licemeretvo) je hinavičtna, iprenevedanje kot ie omenjena simulacija in duimulacija, je prevzemanje lažne poze in zlagano vedenje
" Kavtčla (lat cautela, ae. I. previdnost) je previdnostni ukrep, varovalni pridriek.
41 Teorija in praksa, let. 31. it. 1-2, Ljubljana 1994
temeljni vozel, s katerim sta zapleteni resnica in neresnica. To je potemtakem v politiki bistveno področje človekove neavtentičnosti: človek se lahko dela, da kaj verjame, čeprav ni res in tudi če niti ne verjame. Celo očitno lahko sprevrže v neočitno.
c) V luči neavtentičnosti politike in političnega ter temu primernega vedenja politikov se poudarja problem nadzora in nadziranja »političnega telesa«." Nadzor je bistvenega pomena v vsaki politični kulturi v smislu, kako se pojmuje, in skozi prepričanje, kdo naj ga izvaja.
Ko sem že končal te zapiske, sem zapazil zapis Marjana Brezovška," ki se ukvarja prav s tem. Kot je v zapisu povedano, najsubtilnejša oblast ne nadzoruje prebivalstva več z odkrito represijo ali s kakimi ideološkimi diskursi. marveč s tem da sproži mehanizme identifikacije, na temelju katerih se ljudje oblasti sami podredijo. Pri tem niti ne zapazijo, da se je to zgodilo, in menijo, da so svobodno izbirali. Prav gotovo sem lahko štejemo sodobne nacionalne identitete in nacionalizme.
V	tej luči postane razumljivejše. zakaj se celo v politični kulturi, ki jo štejemo za demokratično in je v marsičem celo vredna takega naslova, pojavljajo tako številne oblike nedemokratičnega nadzora. Ta nadzor ni torej le v mehanizmih same oblasti, ki delujejo kot regulacija, ki zadeva vsakega posameznika in mu s tem dajo čutiti moč in premoč. Ali pa ne le v mrežah javnega obveščanja, ki si ga vsaka oblast tako rada podreja. Gre za specifično oblikovanje konsenza,M ki ima v politični kulturi izrazito pomembno mesto.
V	konsenzu pa ne gre le za kako aktivno strinjanje in pritrjevanje (političnemu) režimu ali, postavimo, tako imenovanemu nacionalnemu interesu. Vanj so vgrajene tudi razne vrste pasivnost" depolitiziranih posameznikov in degutiran-cevH s politiko. H konsenzu torej pripomorejo tako prepričanci kot skeptiki ali celo ciniki. Veliko pa je ljudi, ki v politiko pač ne verjamemo, ker nič ne pomeni za »navadne ljudi«,r kar je seveda rezultat kontinuirane izkušnje v sosledju generacij ali pa izkušnje posameznikov v njihovem stiku s politiko in političnim.
Seveda se postavlja vprašanje, ali tak nadzor, ki širi namenski prostor vsake oblasti, izboljšuje vladanje. Na misel nam pride izrek Louisa-Antoina Saint-Justa (1767-1794). francoskega revolucionarja, da je ni vlade, ki bi zmogla vladati »nedolžno«, kar pomeni, da so pri njeni nenedolžnosti prav manipulativne laži vselej prisotne.
Ni se treba izogibati dejstvu, da je politika igra. V njej pa je možnost igranja izjemna. Ni je igre, v kateri bi bil človek lahko povsem avtentičen. Politika je vsekakor veščina političnega igranja, v njem pa pretvarjanja, prikrivanja, hlinjenja in seveda manipulacije in evazije od bistvenega k postranskemu.
H Z izrazom »politično tek»» uvajamo seveda posebno metaforiko, v kateri se vsaka politična entiteta, skupnost ali organiziranost primerja z delovanjem telesa kot organizma, sestavljenega iz tlevilnih. a različnih in hierarhično razporejenih delov ali segmentov Metaforo telesa »o imeli vselej radi m so z njo, na temelju posebnih analogij, razumevali »pravilno delovanje» v družbi in politiki. S prispodobami se je dokazovalo, kako potrebno je. da tudi »politično Ido» deluje skladno, kako nujna sla sodelovanje in solidarnost in pn tem vsi »udi» nimajo iste veljave, So laki. ki le prispevajo k splošnemu dobra s poslušno pasivnostjo, in spet taki. bolj redki, ki skupnost povezujejo, jo nadzirajo m ji seveda zapovedujejo, dej: Idrntiirta (1993). ar 40-42.
" Zapis je o knjigi Renate Salcd Zakaj ubogamo oblast ? (Nadzorovanje. ideologija in ideolotke fanta/me. v Teoriji in praksi. Ljubljana, letnik XXX. it. 9-10. sir 1042
M Konsenz (iz lat cOn-sčnsus. Os. m. soglasje, enoglasnost) je privolitev v kako stanje ali ureditev, je tako (sploino) pritrjevanje ah strinjanje
35 S pasivnostjo (iz lat passivus. razkropljen, raztresen) pojmujemo ne le nedejavnost, marveč tudi (politično) neprizadetem v kontrastu z aktivnostjo. To je torej odklanjanje sodelovanja (v politiki).
14 Deguliranosl (iz fr. dčgoOt. odpor do hrane, gnus. stud) imamo za zavračanje politike zaradi odpora do njenih
»neužitnosti»
" Glej Poliutn* kultura (1993). str 173.
42
Pri tem gre zapisati misel velikega indijskega poslovneža Jehangira Ratanjija Dadabhoya Tate (1904—1993), ki je dejal povsem odkrito, da »ne moreš biti dober politik in ostati pošten.. Prav njemu pa so rekli »človek, ki je imel prevečkrat prav«. Sicer pa je podobno misel izrazil že Voltaire s slavnim definiranjem politike: »La politique est-elle autre chosee que l'art de mentir a propos?« Ta stavek je opredelitveno učinkovit prav zaradi tega, ker je postavljen v vprašal-ni obliki.
č) Prav posebno vlogo pa imajo v politični kulturi afektiM in emocije." Le-teh ljudje ne morejo povsem nadzirati, so pa pogosto kanalizirane skozi kulturne norme. Kultura v veliki meri emocionalna vedenja ustavlja, jih pa lahko tudi hrabri.
Številni so efekti, ki imajo izjemne učinke v politični kulturi. Naj navedemo nekatere najbolj značilne. Zavist, domišljavost in samoljubje s potencirano ali izrazito sebičnostjo, ljubosumje, neprivoščljivost. strahopetnost. Zavist je nasploh poseben afekt, ki ne sledi iz povsem razvidnih interesov. Domišljavost, prevzetnost ali hohštaplerstvo41 pa so že preračunana poza. Gre za precenjevanje samega sebe in izsiljevanje priznanja drugih. Samoveličje pa je lahko celo bolezensko stanje. Nemalokrat onemogoča dojemanje realnega stanja in položaja in zanikanje dejstev. Strahopetnost ali strahopetstvo je seveda pomanjkanje poguma ali odločnosti. Ni pa le to. Je tudi partikularistično reševanje stiske in beg iz težav. Človek se marsičesa boji in za to je morda prav v politiki treba najti številne razloge. Ne boji se le za življenje, kar je normalen samoohranitveni nagon. Politiki pa so prav posebej lahko v življenjski nevarnosti in, zavedajoč se tega, so v marsičem vedenjsko obremenjeni. Bati pa se je tudi izgube službe, zlasti če nosi imenitno remune-racijo. Položaj je kaj lahko ogrožen. Prav tako se je moč bati izgube časti in ugleda. To sta seveda pomembna volilna vložka.
Občutek sramu prav tako lahko štejemo v afekte. Napetost med željo po uspehu in uveljavitvi, ki je močno gibalo političnega delovanja, in neprestanim strahom pred neuspehom ustvarja na le negotovosti, marveč včasih težko zadrževan bes in vedenjske ekscese.
Ekscesi pa so lahko zaigrani in torej del politične igre. To je lahko del političnega teatra. Človek namreč lahko »igra« tudi z afekti, ki jih dejansko ne čuti, ker tako veleva kaka politična oportunost. Vsekakor pa so nevarnejši afekti, ki jih imamo za psihopatološke.
Tako ali drugače se je torej treba lotiti psihopatologije oblasti. V politiki se brez dvoma izražajo najgloblje in najbolj neracionalne plati človekove osebnosti.0 Prav preseneča povezanost med funkcijo, ki jo človek opravlja, in »strukturo« njegove osebnosti.
Ljudje, ki nezadržno hlepijo po oblasti, praviloma kažejo posebno psihično
u Bruno Philip: -JRD Tau. Itiomc qui avail uc raison trop tôt«. Le Monde. Paris. I" décembre 1993. p.6.
' Afekt ( 12 lat af-fecttis. ùs.m. določeno dtHcvno počutje in občutljivost, tako: čustvo in nagnjenoet) je (diricvno) stanje, /a katero je značilno stopnjevano, zelo intenzivno čustvovanje; specifičnost afekta naj bi bila relativno kratko trajanje takega duievnega stanja.
40	Emocijc (iz lat. e-moveo 2 roftvl. mAtum. ven spraviti, izgnati) so čustveno vzburjenje. V politiki so lahko zelo izrazite.
41	Hohstapler (nem Hocb-stapler. elegantni slepar, gospoiček) je pojem, s katerim označujemo gizdalina in domiilja-vega človeka, takega, ki si daje vloge, ki so izmilljene in le zaigrane
42	S tem parafraziramo ugotovitev Maurice* Bergerja (iz njegove knjige t* Folie cachée da hommes de pouvoir. Paris: Albin Michel. 1993. glej recenzijo v Le Monde. Paris. 6 décembre 1993. p.2.
43 Teorija in praksa, let. 31. it. 1-2, Ljubljana 1994
bolezen in ta je vselej blizu narcisoidnosti." Osvojitev oblasti in njeno posedovanje je potemtakem psihotičen nagon. Zunaj oblastniške poze in pozicije za takega človeka ni ravnotežja. Potreba po uveljavljanju in samopotrjevanju je v politiki prav gotovo za mnoge laže izvedljiva kot v kakem drugem »poklicu«, ki ne daje tako veliko občutkov moči in pomembnosti. Prav v politiki je veliko možnosti priznanje izsiljevati, ker je bržkone ni tako očitne bližnjice k uveljavitvi.
Narcisoidnost je pri tem lahko v pomoč, če se izrazimo nekolikanj hudomušno. Tudi razna psihotična stanja najdejo v politiki akomodacijo, celo možnost »izliva« patoloških nagnjenosti so večje v politiki.
Prav zato zlasti tisti, ki so seznanjeni z nevarnostmi, ki jih predstavljajo psiho-tične osebnosti za politiko, predlagajo, naj bi vsakega (političnega) vodjo preverili." Politika naj bi preiskal kolegij sedmih zdravnikov in svet sedmih pravnikov (juristov) in ti naj bi se izjasnili glede politikovih zmožnosti. Nekateri predlagajo celo skrutinacijo sorodstva, ker so določena patološka stanja pač dedna. Psihično neravnotežje naj bi bilo razlog za izključitev kandidata za politično »službo« in pregleda naj bi bili deležni tudi politiki, ki so že na položaju.
Seveda je težko pričakovati, da bi taki predlogi prodrli ali bili celo uzakonjeni. Tako politika ostaja domena raznovrstnih afektivnosti, tudi patoloških.
d) Ko govorimo o neavtentičnosti v politiki, je treba posebej poudariti problem reprezentacije45 v tistem pomenu, ko je to, naj tako rečemo, transmisija44 med predstavljanim in predstavnikom, med zastopanim in zastopnikom, med pooblaš-čevalci in pooblaščenim. Narava tega problema je vsaj dvojna:
-	na dejanski ravni in na
-	figurativni ravni.
Iz ideje reprezentacije namreč izvira ideja mandataki naj bi pomenil le pooblaščenost s povsem jasno določenimi mejami pooblastila, ki ga določa »naročnik« in ta naj bi bil volivec. Pri izvršitvi mandata vselej motita
-	pomanjkanje socialne identifikacije med zastopanimi in zastopnikom in
-	odmik od mandata skozi akt pooblastitve, kar naj bi bile volitve, in udejanje-njem mandata; to pa je sedenje v forumih odločanja. Ker pa je predstavniška in pooblaščevalna vloga konkretizacija vsake politike v njenem akcijskem programu, je prav tu njen temeljni paradoks: pooblaščenost ali pooblastitev je vselej difuzna, premakljiva iz funkcije v pravico ter pri tem napolnjena z osebnostjo pooblaščenca in skozi to osebnost od pooblastiteljev praviloma močno odmaknjena.
Pooblaščevalci dejansko ne vplivajo na stališča pooblaščencev. Ko le-ti dobijo mandat, se lahko »požvižgajo« na mnenje svojih volivcev. Edina zavora pri tovrstnem odmiku je lahko spet poljubno pojmovana, popularnost in s tem kalkulacije glede naslednjih procesov pooblastitve.
45 Narcisoidnost ah narcizem (tako imenovan po Nardsu. »mi atenskega boga voda. ki je zavrnil ljubezen muze Echo in se zaljubil v lastno podobo v vodi. kaznovan je bil s tem, da je spremenjen v cvetlico »tega imena) je patoloiko pretiravanje v občudovanju samega sebe. samoljubje
44 Glej na primer: Femand Pesuing I t pouvoir e la folte - Paris: Buchet-Chastel. 1993.
S problemom patoloških osebnosti na odločilnih položajih v politiki se je ukvarjal tudi Erich Fromm. posebej v noji The Anatomy of Human Destruaivenea. več izdaj, med njimi - Harmondsworth. England: Penguin. 1977.
43	Z repre/entacijo (iz lat. repraesentktid. Anis. 1. predotitev. predstava, podoba, iz glagola re-praesentd I. pred oči postaviti, h\o predočevati. takoj storiti in tudi: plačali v gotovini) je predstavljanje in je zastopanje
44	Transmisija (iz lat. transmtssio. oms, f. prevoz iz glagola trans-mitto 3 misi. missum. čez peljati ali poslali, preko časa prevesti, premestiti, poveriti komu kaj) je prenos moči prek tovrstnega mehanizma, je posredovanje.
47 Mandat (iz tat. mandd I. izročiti, zaupali, naročiti, ukazati) uko je mandatum. i.n. naročilo, ukaz. povelje, je pogodba o opravljanju kakega posta za koga drugega, je naročilo m je pooblastilo.
44
»A politikšban czak az ellensčgenket ki, a baratainkat nem.«
/Mihšly Karolyi: Ravelski/
4
Lotimo se še tistega področja politične kulture, ki zadeva stasiologijoStran-karstvo in strankarjenje naj bi bili bistveno obeležje sodobnih demokratičnih sistemov. Stranke pa so nekakšna vmestnost med politiko določene skupnosti (države še posebej) in posamezniki, ki se v tej skupnosti priglašajo k veljavi. To naj bi bile skupine somišljenikov, organiziranih tako, da bi imeli moč in možnost ne le predstaviti svoje poglede na politiko, marveč skozi sfero političnega izsiliti svoje programe in interes, kot da gre za splošno korist. Pripadnost politični stranki pa ima vsaj dvojni učinek:
-	veča in intenzificira možnost posameznika (politika), da se uveljavi,
-	določa temu istemu posamezniku parametre delovanja in ga zavezuje z določeno parcialno splošnostjo ter obvezuje v strankarskem boju.
a)	Skozi stranko in v stranki se potemtakem vzpostavlja in utrjuje posebna identiteta. Pri tem pa ne smemo pozabiti na »gradacije« v njej." Takole bi jih lahko razvrstili:
-	v stranki so na čelu voditelji in funkcionarji ali tisti, ki se jim na splošno reče aktivisti.
-	so tisti, ki skozi stranko čakajo, če zmaga na volitvah, položaje, in so taki, ki so čisto
-	navadni člani, vodeni ali uravnavani skozi ideološke zavezanosti, svetovni nazor, vidne in manj razvidne interese, osebne simpatije in antipatije itd.
Nagibi za članstvo v politični stranki so vsekakor silno različni.
V določenih političnih sistemih so nagibi poleg čisto konkretnih položajev in hierarhije pomembnosti zelo izraziti tisti interesi, ki zadevajo remuneracijoki se razteza od strankinega denarja do dobro plačanih mest v sistemu plena. Prav sistem plena je politično privlačen. Stranka na oblasti namreč deli najboljše položaje. še posebej, denimo, v kaki diplomaciji, svojim najbolj vernim in »zaslužnim« kot nagrado." Oblasti si politične stranke želijo še posebej zato, da bi razpolagale s prednostmi, ki jih daje z dostopnostjo najbolje remuneriranih državnih služb. Pa tudi s promocijo, ki jo omogoča država na vseh področjih življenja.
Željo po oblasti, ki je temeljno gibalo delovanja politikov in njihovih strank, in donosen poklic politika torej spremlja tudi vselej zelo oprijemljiv interes.
Stranke si praviloma zagotovijo tudi lastne dohodke.
b)	Pri določanju zvrsti politične kulture se pravzaprav ni moč izogniti prav vprašanju financiranja strank. Prav gotovo nam pri tej razporeditvi lahko pomaga vsaj kratka analiza med nekaterimi izbranimi državami. Velika Britanija je tako edina evropska država, v kateri velja proporcialni predstavniški sistem. In tu ni državnega financiranja strank. Laburistično stranko podpirajo tradicionalno sindikati (okoli 75%). Konzervativna stranka pa največ denarja dobi iz finančnih in
** Slasiologija (iz gr lllltt, slabiče in tako stranka, melonimično v smislu: politično prepiranje, strankarske zdrahe tn zopervanja) je vedenje o strankah ali (nrtijah-" Identiteta (1993). str. US.
Z remuneracijo (iz lat. re-mftneritiA. On», f. plačilo, povračilo, nagrada v denarju) razumemo ne le plačila « denarju, marveč tudi skozi položaje
" Problemi birokratske vladavine. Pogledi Split. br. 1 iz 1983. str 203.
45 Teorija in praksa, let. 31. H. 1-2. Ljubljana 1994
industrijskih krogov. Kot se zdi, država tudi nima potrebe vmešavati se v strankarska trošenja s kakimi nadzori.
Prva država, ki je uvedla financiranje strank, je bržkone Nemčija, nekako v letu 1959. Glavni razlog ni bil siromašnost političnih strank, pač pa so nekatere želele biti manj odvisne od finančnih prispevkov zasebne industrije. Politični prispevki sindikatov pa so postali nezakoniti že ob vzpostavitvi Zvezne republike Nemčije. Strankam v Bundestagu je plačanih okoli 148 milijonov (ameriških) dolarjev, kar se proporcionalno deli na stranke po številu sedežev v parlamentu. Stranke morajo objavljati račune izdatkov, pa še imena vseh donatorjev. ki so prispevali več kot določeno vsoto denarja. Skandinavske države so sledile nemškemu primeru. Morda so stranke dobivale le manj denarja. Švedska je začela dajati strankam leta 1965, Finska 1966, Danska 1969 in Norveška 1970. Subsidije so se vezale bodisi na število glasov, ki jih je kaka stranka dobila na volitvah, ali pa na število izvoljenih poslancev. Tudi tu morajo stranke objavljati svoje račune in navajati svoje donatorje. Ni bilo škandalov.
c) Škandali pa so pretresli Italijo, Francijo, Španijo in Belgijo, kjer država generozno financira politične stranke. V Italiji je bilo obilno financiranje političnih strank uvedeno leta 1974. Razlog naj bi bil nered, h kateremu so prispevala tajna financiranja, zlasti s strani industrialcev. Uvajanje državnih subsidij pa še zdaleč ni ustavilo umazanih praks, ki so zadevale skoraj vsako stranko in seveda mnoge vodilne politične može. Na referendumu (aprila 1993) je 90% Italijanov glasovalo za ukinitev državne podpore političnim strankam. To imamo za eno od najbolj odločnih in nedvoumnih obsodb partitokracije in hkrati zgovorno nezaupnico vsem politikom.
Italijanske stranke morajo na temelju zakona v časopisju objavljati podrobnosti o svojih dohodkih, navajati morajo imena donatorjev. Zakon je bil prej slaven po kršenju kot po spoštovanju. V Franciji se je zakon o političnem financiranju podrl leta 1990. Škandali so bili predvsem v Socialistični stranki. Postavljene so zgornje meje kontribucijam, zasebnim in podjetniškim. Partije morajo objavljati svoje račune. V Španiji stranke dobijo subsidijo na temelju sedežev, ki jih imajo v Cortesu (parlamentu), in še določeno razliko za vsak glas. ki so ga dobile na volitvah. Računi se morajo objavljati in kontribucije imajo zgornjo mejo. Belgija je (junija 1993) sprejela zakon, ki prepoveduje politične donacije podjetij in sindikatov. Le posamezniki bodo smeli prilagati. Trošenje vsakega poslanskega kandidata pa naj bi bilo strogo nadzirano ne le ob volitvah, marveč vsaj leto dni pred njimi. Vsaka stranka naj dobi določeno vsoto denarja od države in še majhno korekturo za vsak glas. Račune pa je treba predložiti posebni komisiji.
č) Prav pri obravnavi vloge političnih strank smo tako prišli do obravnavane korupcijeKorumpiranost je neizogibna ne le v javnih zadevah, marveč nasploh v odnosih med ljudmi: še posebej je to tako, ker je nemogoče v idealnem smislu razlikovati javno od zasebnega. Človek na oblasti pa ne more ločiti »urada« od zasebnosti. Prav tu pa smo spet na področju, kjer ne pomagajo kake zakonske norme. V Italiji cenijo, da korupcija odnaša kar 15% proračunskega deficita." V nerazvitih državah Afrike, Azije in Latinske Amerike je vsekakor odliv še veliko večji.
a Korupcijo (lai corruptiA. ta». I. pokvarjenost, izprijenost, podkupljeno«) pojmujemo v tirokem pomenu: od kuruptnosti kot moralne izprijenosti tki dajanja ali prejemanja kake napade. denarne ali drugainc. za nezakonito reševanje javnih zadev.
" The Economist A Survey ol Italy. London, lune 26* 1993. p.9.
46
Ne gre pa le za siromašenje državnih prihodkov skozi neregularne odhodke. Korupcija ustvarja nered v javnih zadevah in če je integrirana v kako politično kulturo, ustvarja stanje duha, ko je moč korupcijo celo sprejeti kot nekaj normalnega. kajti oblast je pač »treba izkoriščati«. »Čemu ti bo oblast, če je ne izkoriščaš«. bi rekli Sicilijanci. Prav zanimivo je. da se to izkoriščanje lahko vgradi v določeno normalnost. Od politikov se pač pričakuje, da so in bodo ostali konim-pirani.
Korupcija in koruptivnost spremljata delovanje vsake države, le oblike so različne in prigrabljene vsote niso vselej enake. Korupcijo je poznal antični Rim in tam so temu rekli »prilaščanje javnih sredstev« in tak postopek šteli med (velike) zločine. Vselej je bila znana tudi korupcija kot izkoriščanje položaja.
Korupcijo je moč definirati tako v legalnem kot v normativnem smislu. Obe pojavnosti lahko sovpadata. V legalnem smislu je korupcija kršitev zakonskih predpisov in omejitev, ki veljajo za politiko. Normativno je politik korumpiran. če kako krši normo. Niso pa predvidena vsa dejanja in postopki in že sam položaj daje možnosti preseganja pooblastil in izkoriščanja prednosti urada.
Stranke pa so se v demokraciji, kakršno je uveljavila naša evropska civilizacija, izkazale kot primeren kanal korupcijskega delovanja, še posebej ko v oblasti sodelujejo ali jo celo določajo.
Teoriji in prakta. ki. JI. tt. 1-2. Ljubljana 1994