1 mi Vi, OB 40LETNICI SLOV. PLANINSKEGA DRUŠTVA PLANIN S K 1 VE STN1 K PLANINSKEGA DRUŠTVA LETO 1933. Tišinama Merkur Trg. ind. d. d. // Telefon 25-52 Ljubljana, Gregorčičeva ul. 23 se priporoča za cen j. naročila, ki jih bo izvršila hitro, lično in po zmerni ceni. Tiska knjige, brošure, časopise, revije, kuverte, memorande, račune, letake, lepake, posetne karte, letna poročila, vstopnice itd. v eni ali več barvah V lastni založbi izdaja: »Trgovski list«, »Službeni list kraljevske banske uprave Dravske banovine« in »Zbirko zakonov in uredb«, katere seznam Vam tiskarna na željo dolpošlje ffi Planinci in smučarji! športu v planinah se obvarujete solnčnih opeklin na ledenikili ii\ v snegu, če nadrgnete temeljito vsa svetlobi in zraku izpostavljena mestu Vašega telesa še pred nastopom ture z NIVEA-CREME ali OLJE in če to med izletom po potrebi ponovite. Na ta način ščitite obenem Vašo kožo pred neugodnimi, vremenskimi vplivi, da ne postane raskava in da ne poka. Pridobite si pa prekrasno brončasto polt, s katero se tako radi vrnete z zimskega športa domov. Ni drugih sredstev za nego kože, ki bi vsebovala koži sorodni eucerit in zategadelj se Nivea-Creme in Nivea Olje ne dado nadomestiti. Niveu-Creme ■ Din S 50 do 24,—, Nivea-otje: Din 27 —, Jugosl. P. Beiersdorf & Co. d. z o. z. Maribor Dobi se v vsaki drogeriji ali lekarni Knjižna založba Mrdra ptica Ljubljana - Rimska cesta Izdaja najreprezentatiunejša dela iz svetovne in domače literature Kdor je reden naročnik Modre ptice prejme poleg štirih velikih, krasno opremljenih knjig še vsak mesec zasloni lepo slovensko revijo bogate literarne vsebine. Poslani naročnik prvenstvene slovenske knjižne založbe Modu ptice Tvrdka J. C. MAYER Ljubljana Stritarjeva ulica priporoča TURISTOM IN ŠPORTNIKOM svojo veliko zalogo: PRISTNI TIROLSKI LODEN za obleke, pelerine in plašče TOURING-OXFORD za turistovske in športne srajce 1/Eli/ETONE in PLATNO za vetrne jope PULOVERJE in TELOVNIKE PLATNO za obleke in NAHRBTNIKE ŠPORTNE ČEt/LlE Oglejte si ■■"J-*""""-'* oglase! Vi, ki poznate najbolje krasote naše zemlje, morate iste obdržati tudi v sliki! Saj prvi poizkus vendar ni tako težak! {] V DROGERIJI GREGORIČ Ljubliana, Prešernova ulica 5 Vam [ osodijo proti tedenski odškodnini Din 10*— fotoaparat in Vas brezplačno nauče fotografirati. KoroSka cesta 19 IZLETNIKI! pri TURISTI! SLAMICU Gosposvetska c. 6 LJUBLJANA Prešernova ulica 5 si nabavite najboljši in najcenejši izletniški provijant. FR.P.ZA3EE, Ljubljana, Stari trg 9 izprašan optik in urar Vam nudi ceno in solidno daljnoglede, fotoaparate, kompase, barometre, toplomere, očala, ščipalce itd. Raznovrstne ure, zlatnina in srebrnina. Ceniki brezplačno. Športni čevlji vseli vrst vedno na zalo Čevlje tudi po meri izdeluje staro priznana t v r d k a ZALOKAR LJUBLJANA, Mestni trg 19 Kavarna TABOR Fiignerjeva in Vrhovčeva ulica se priporoča cenjenemu občinstvu. — Točna postrežba, dobre pijače. Vedno na razpolago odprto pivo in vino. — Za mnogobrojni obisk se priporočata Iyan in Zof;ja pierin Hotel „SMERC" Mojstrana Prvovrstna restavracija. — Sobe ))\/ni> mične cerkvice v Kortah, pozidane 1. 1861 po kmetu Karničarju Mihaelu, p. d. Pristcvniku. Od tam ni daleč na Jezerski Vrh. Obir ima za prebivalce Podjunske in deloma tudi Rožne doline — skupno Poljance — pa tudi za »Horjance« in »Rutarje«, t. j. prebivalce v predgorju, važno vlogo. Ko izgine sneg in zraste sočnata trava na Klanški Ravni in po grebenih in kotlinah Ojstrca, tedaj priženejo iz Grabštanjske okolice konje, iz »puel« (polj) mlado govejo živino, Horjanci pa drobnico. Tako ostane ta živina čez poletje ob lepem in slabem vremenu do Šmihelce na teh pašnikih. TUpatam pridejo lastniki živine ali pa kdo drug domačinov, da prinesejo živini soli; potem pa hajdi na Ojstrc, kjer zapojejo veselo pesem, da se sliši do Apač in Galicije. In če se je zbralo več fantov, natrgajo planinskih cvetk, zvečer pa se postavijo sredi vasi ter zapojejo: »Na vsuačam Obirji bom hojd'co sjau, v ravn' doline' pa ljub'co zbrau.« In če so fantje poredni in hočejo svoje »dočle« malo podražiti, jim zapojejo še eno: »Kc mi na Ojstrc pridemo, Te liepe Zilanke vidimo.« Potem pa gredo vsak k svoji »dočli« v »ves«, da malo pokramljajo pod oknom in jim dajo »pušelc« z Ojstrca. Zgodi se pa tudi, da po enem letu sedi taka deklica pred hramom s sinčkom na kolenih, gleda na visoki Ojstrc ter ujčka svojega novorojenčka, hoteč ga razveseliti: »Dir, dir, dir Na Obir, Dir, dir, dirja Dol z Obirja.« In tega je kriv Obir, prešmentani Obir! Oče Ojstrc pa skrbi tudi za sladek med. Čebelarji si z bučelami niso v skrbeh; če so pokosili po »pulah« seno, znosijo ponoči panje visoko na pobočje Obirja, kjer najdejo bučele na planinskih cvetkah, posebno pa smrekah obilo krme. V avgustu, ko začne ajda cveteti, jih spravijo zopet v dolino na ajdovo pašo. Ojstrcu pa je tudi na tem, da ostanejo njegovi prebivalci zdravi. Ko je najbolj vroče, pridejo »krajtlarji« na goro in nabirajo encijan, arniko, špajko in mnogo drugega korenja z zdravilno močjo za različne bolezni. Tudi dober vremenski prerok je naš Obir. Če ima jasno lice, ni treba »hilati« pri spravljanju sena; če pa se začnejo od njegovega vrha vlačiti proti Podjuni dolgi oblaki, tedaj pač hitro s poljskimi pridelki na suho! Ob sobotah se vračajo rudarji iz rudnikov pod Stokom in Šefnarce s praznimi koši; pri Zečevem križu se ustavijo, veselo zapojo in glasno zavriskajo. To je znamenje za žene in matere po vaseh v dolini, da se možje in sinovi vračajo in je treba hitro pripraviti kosilo. V ponedeljek pa se zopet vračajo skupno z napolnjenimi koši, da imajo zalogo čez teden. Trd je zaslužek, posebno pozimi, a vsak je zadovoljen, da ga le ima. — — Pod tvojim vznožjem, dragi Ojstrc, sem se rodil, obiskal sem te v zgodnji mladosti, šel tudi po zdravila za mamico. Pozneje, ko sem bil v Celovcu avskultant, kolikokrat sem te obiskal! Dal si mi veselja, zdravja in navdušenja za delo in sklenila sva še tesnejšo prijateljstvo, tako da je našel moj prijatelj dr. Milan Gorišek, ko je tudi došel na Ojstrc, v pesniškem razpoloženju podvig, da je zapisal v spominsko knjigo meni na čast pesem z začetkom: »Tam v Celovcu mlad' pravnik živi...« Tista leta so minila in potem se je spremenilo marsikaj. Ko me je ločila od Obirja državna meja, sem obiskal svojo goro še nekaterikrat. Vse je bilo na zunaj še tako kakor nekdaj; a pogledal sem na Žitarovas — tam spi sedaj tudi moja mamica — in ta zemlja tu zgoraj in ona polja tam spodaj... so v drugih rokah. In tedaj sem bridko čutil, kar je zapel nepozabni Treiber: »Saj ni več moj ljubi, dragi dom.« Ko sem se vračal po dnevih odmora z vlakom proti Slovenskim Goricam, je veljal moj zadnji pozdrav tebi, dragi Obir, dokler ni izginil vlak v predoru. Tako stojiš, mogočni Ojstrc, že tisoč let in gledaš po Korotanu. Videl si pred 1300 leti, ko so prišli Slovenci sem po Dravski dolini, se naselili okoli tebe in še dalje gor do Velikega Kleka; gledal si na Gosposvetsko Polje, kjer so ustoličevali slovenske kneze. Sedaj se je izpremenilo marsikaj... A ti Rigi koroških Slovencev zvesto stojiš na straži, gledaš pozorno tja na Peco in čakaš, da se zopet dvigne kralj Matjaž! Dr. Jos. Šašel Grlovec — severni branik Lubelja Ni še dolgo, odkar se je oče preselil iz Rut na G u r e. Postrani so me gledali sošolci Gorjanci, me dražili, kjer so le mogli, in kričeče nagajali: »Rutarjan, za pvutam1 rojan, na puzide2 kršan, je hujši ko sršan!« 1 »za pvutam« = za plotom. - »na puzide« — na pozidu. »Pozid« = ognjišče. »Na puzide kršan« = na Ognjišču (v črni kuhinji) krščen, torej vedno črn in sajast. Pa v tej novi okolici, kjer se še nisem čutil domačega, res nisem bil sršen. Le pokoja sem si želel, otožno sem mislil na od-pev: »Da sem lih Rutarjan, saj sem dro prov stvarjan ...« Domotožno sem se oziral na južne Rute, zakrite tam za hrbtom Žingarce in Grlovca, kjer si otroci tako po domače nagajajo: »Dižej3 hre, dižej hre dovsa' z Vrtače, našome Jozeji notr v hvače!« Nisem rad hodil v »Volks-schule«. Na taki nevoljni poti me nenadoma ustavi krdelo hu-zarjev; blesteč, mlad oficir na visokem vrancu kaže v širokem zamahu s karto v roki proti jugu in zloguje prijazno: »Sag, Klajner, bo is Ž e r 1 li ?« Zazijam v ono smer, bliskovito švigajo misli in pogledi na vrhove in dole, znane ko lasten žep. Vse sem oblazil za ovcami, poznam imena, ne samo po slovenji, tudi po »dajč« (moj oče pravi: »Kuheltajč!« Bog ve, zakaj?), pa »Ž e rl u , Ž e r 1 u«... ? Zmigam z rameni, jezdeci oddirjajo, povesim glavo. Sramota! Kako imenitno bi bilo, če bi se bil zravnal in stegnil roko, kakor oni na konju: »Tam!« Vojsko bi nemara rešil! Že je pokalo na vseh straneh, iz pravih, železnih pušk pokalo! Ime Ž e r 1 u se mi je zavrtalo v glavo. Kaj bi to moglo biti? Spomnil sem se vseh kažipotov, katere sem črkoval še kot »abece-strelec«: A-o-u-nig — aha, to je sosed Jalovnik; O r e i n z a — to pa bližnja Vranjica; P o a u t z — ta bo menda Plaveč? ali Palec? ali kaj? Pa nikjer kak Žerlu! Če to ni morda Scheriau? Leta pozneje, ko sem se na zemljevidu že spoznal, kakor v svojem pastirskem kraljestvu, in ko sem prejel tudi prve pojme o francoščini, se mi je zablisnilo: Žerlu, to je ta Gerlouz na karti, moj stari, topli znanec Grlovec! Ja, ko bi nas namesto »riba-fiš...« učili francoščine... Kar tesno mi je postalo ob mrtvem zemljevidu, neodoljivo me je gnalo ven na prosto, na Križno Goro pri Celovcu, da domotožje vsaj deloma utešim z daljavo. Karavanke, pogled, ki se ga ne nasitiš! Nad zelenim vencem mnogolikega predgorja orjaške gole čeri, ostri grebeni, vse divje in grozeče, svareče...! 0, kako prijazne in vabljive so te iste višine z one strani tam zadaj, z juga! Zakaj tolika sprememba lica in na-ličja? Da, tu s severa kažejo jasno kakor razodetje svoje poslanstvo: obrambni zid juga proti severu. Zid, ki ima na tej dolgi črti tudi 3 »dižej« = deželk. * »dovsa« = sem doli. Robanov Kot Foto prof. Janko Ravnik Vrbsko jezero z Grloocem slabe točke, pred katere pa so, kakor po načrtu, postavljene močne utrdbe: Peca, največja, tam ob vzhodnem boku pred Mežiško dolino, Visoki Obir v sredi pred Jezerski Vrh, in Grlovec tu spredaj, pred Lubelj. Grlovec, najmanjši, zato pa v najstrožji poziciji stražnika: čokato in robato se je razkoračil med zaokrožene oblike M a c n e na eni in Žingarce na drugi strani,- njegova široka pleča kljubovalno dvigajo koničasto glavo, proti severu pa kaže eno samo, nepristopno in navpično steno, kakor jeklen ščit s svarilom: »Ne hodite mi blizu, ne dotikajte se mojega kraljestva!« Tako oblastno se je raz-košatil ravno pred najveličastnejšim ozadjem, pred Košuto, razprostrto kakor pahljača, pred očarljivimi obrisi Visoke Zelenice in Visoke Vrtače, da je ta neotesani čok spredaj pogledom kar na poti! Menil bi, da imaš pred seboj domišljavega stremuha, ki se hoče z nezadostnimi sredstvi po sili uveljaviti ter zasenčiti pravo veličje. Pa se moti, kdor bi tako mislil! Oča Grlovec ve, kako in kam se je postavil. Očarljivo svetla scenerija tam zadaj pride ob njegovi mrki postavi še bolj do veljave; njo on le povzdiguje, zakriva pa slabosti tega ozadja, ono Lubeljsko Babo, ki se je izneverila verigi svojih čistih in dičnih sester ter zakriva izdajalsko nižino na Lubelju, ki bi mogla služiti severu za vdor na jug. Ve to oča Grlovec in pozna tudi svojo sosedo Žingarco, pozna njeno slabost. Tudi ona bi imela braniti dostop na Lubelj. Pa kaj bi ž njo! Na dolgo zleknjena ne kaže nikake odpornosti proti severu; še narobe, prav rada namiguje tja gori. Zato pa je trpelo tudi njeno ime! Kako čisto se je nekdaj zvala Sinja Gora. V onih časih se ji je Grlovec tesno primaknil, da bi družno zaprla pot na Lubelj; tedaj je tudi Sinja Gora kazala razumevanje za to nalogo, odela se je na to stran prav bojevito s čermi in žlihi; tik ob bok Grlovca je pognala še kamenito Č e p o, da je Lubeljska Borovnica kar zacvilila, stisnjena na ozko strugo v silni globeli. Pa je prišel naval severa. Silen in nasilen graščak se je vgnezdil na skali Ostrovici v Pl. Vestnik 6-7 21? 6 boku Sinje Gore, hudobno tlačil ljudstvo, prekrstil svojo gostiteljico vSingerberg ter vsiljeval tlačanom celo to ime! A ljudje so govorili, kakor jim je lažje šlo: Ž i n g a r c a. Spoznali pa so, da se je graščak zapisal hudiču. »Svoje duše ne prodamo,« so kriknili in se dvignili na Ostrovico. Tedaj je postala zveza s hudičem očitna: ta je rešil svojega varovanca pred pogubo in po zraku odnesel grad z vsem, kar je bilo notri; kjer je graščak trikrat zapiskal, tam ga je postavil na zemljo, ravno na Visoko Ostrovico! Osvobojeni kmetje so zmagoslavno zapeli: »Že sunce prsvita čriz Ostrovico ...« Madež pa je os+al Žingarci v imenu. Da, pozna oča Grlovec njeno slabost. Z nejevoljo je gledal, ko so to slabost iztaknili tudi vsiljivci s severa in kakor mravlje začeli laziti pod njenimi čermi tja gori k Čepi in dalje na Lubelj! Pa ne samo to! Tik pod onimi čermi so si postavili celo mravljinjak: Stari Podlubelj. Brezbožno ljudstvo tam misli samo na dobiček in moli zlato tele. Grlovec je godrnjal in godrnjal, razdraženo ga je Žingarca pozvala, naj temu brezbožnemu početju napravi konec, če mu ni prav. »Ne sežem tako daleč,« je dejal; »na svojem pragu pometaj sama in pokopi ji to Sodomo in Gomoro!« Nato Žingarca razkačeno: »Le odpri tudi svoje okolore in poglej, kaj se tebi godi pod nosom pri Sv. Soboti!« Res nagne oča Grlovec svojo sivo glavo na drugo stran, proti Mačni nad Ježo: strašno, nezaslišano, še kamen se zgrozi. V cerkvici sv. Sobote rajajo razuzdani vaščani z onimi iz Starega Podlubelja. V sveti jezi so se zamajale gore do temelja: Žingarca je zvalila celo svojo plat na Stari Podlubelj, da ni več sledu o njem na današnji Kurji Jami; samo en človek se je rešil tega strašnega groba, zaljubljen fant, ki je ono noč odšel vasovat v Trajane! Še huje se je stresel Grlovec; ob njegovem vznožju se je odprlo brezno, v katerem je zginila cerkvica sv. Sobote s plesalci vred; voda je takoj napolnila to globel. Tako je nastalo »Bajdiško jizare«, iz katerega se ob burji še danes prav medlo oglaša zvon potopljene cerkvice. Od naselja je ostala edino kmetija T o n i v ; njeni prebivalci se niso udeležili usodnega rajanja, ker jih je tedaj svarila ena ptička »toniv, toniv, potoniv!«. Potres one strašne noči je bil tako silen, da je še tam na Lubelju ves preplašen planil zmaj iz svojega brloga in pri tem zvalil ono veliko kamenje proti Sv. Ani doli. Mrko gleda Grlovec proti severu, nič dobrega od tam! Kar na oni strani Drave, ob robu Gur, se je že naselil nov graščak, njegovi biriči kruto terjajo desetino, lovijo mladeniče za njegove vojščake, stalno poje pavka za take pogone. Pa komaj jo zaslišijo, že povzdignejo pastirji po logih ob Dravi, po Sinah ob Žingarci in po Dobravah ob Grlovcu svareč glas: »Fantje, bežite, na Humperzi že palivka — palavka poje!« In vsi, ki bi imeli svojo mladost in svojo kri žrtvovati za tuje nasilje, bežijo v zavetje Grlovca, v divje Kotlje njegove severne stene, v vratolomne soteske za Čepo. Tam so varni, niti psi se jih ne upajo zasledovati! Grlovec ščiti preganjance, gorje pa zasledovalcem v njegovih pečeh! Prav odločno stoji torej Grlovec na straži proti severu in njegovim vplivom. O, kako ves drugačen je tam na drugi strani! Tja proti Košuti kaže najprijaznejše lice, kolikor ga zmore. Da, Košuta, očarljivo vabljiva in večno nedostopna, ta ima hrbtenico, to ni Žin- garca! Na široko je razprostrla svoja krila nad gorskim zatišjem, kjer vse giblje in diha pod njenim mogočnim vplivom. Zamaknjeni gledajo zemljani na njene grebene, ob katerih se v večnem krogotoku premikajo solnce, mesec in zvezde, kjer se vedri in oblači. En sam kmet se je predrznil upreti se temu carstvu, največji in najpremožnejši; na cvetočih poljih je gospodaril, prostrane planine je imel visoko gori v Mecesjih in na Pišenci pod steno Košute, živine in drobnice je tam kar mrgolelo. Pa je postal prevzeten, bogokletno je rohnel na vreme in Košuto; nič mu ni bilo po volji. Njegova prevzetnost pa Košuta z Grlovca je bila uničujoče kaznovana v svarilo vsem drugim. Po Dolgih Plazeh doli je poslala Košuta burjo in naliv, ki je kakor potop poplaknil in odnesel cvetočo dolino, zasul in razoral planine, da ni več sledu o človeškem bivanju; še ime se ni ohranilo: Huda Jama se oni svet danes imenuje! Košuti torej obrača Grlovec najprijaznejše lice, kar ga zmore: ob vznožju se diči s kmetijami Grlovčnik, Močnik, Girs in celim rojem Zvrhnjih Kočanov, više gori s planinami in gozdovi; visoko teme samo pa mu krasi planina Grebenica. Divna tajinstvena planina — v strahu in tesnobi prilezejo pastirji gori. Kajti tu vlada gorni mož, mogočni gospodar, strašni gromovnik! Dobro pozna ubogi pastirček njegovo oblast in moč. Kakor ščiti oča Grlovec svoje kraljestvo tam zadaj pred severom in mrazom, tako vneto skrbi gorni mož poleti za procvit tega sveta: odene se v meglo in prekorači na Žingarco, da poškropi dole Brodi, Poden, Gornji Konec in še Stru-garje; od soseda na Žetičah si izposodi klepi (podajata si jih kar iz roke v roko od vrha do vrha) in zabija ogromno nakovalo »babico« z velikanskim kladivom »dedejem« v živo skalo, poskuša na tem in onem mestu, da iskre švigajo in votlo bobneče odmeva v veličastnem krogu; ko babica trdno stoji, vzame koso, ostro-zveneče režejo nagli udarci ozračje v vse kote in dole, ljudje se oddahnejo: »Že kleplje koso, lepa ura bo!...« 219 6* Tako sem se zasanjal s Križne Gore v oni čarobni svet. Težko, pretežko je, ločiti se od te preteklosti, vrniti se v zatohlo učno sobo! Vedno znova uhajajo spomini... Sedimo n. pr. pred vojno v Celovcu pri Trabesingerju in delamo načrte za nedeljski izlet v republiko Selanov. Kakšna republika, zakaj republika? »Republika Selanov, to je svet tam za hrbtom Grlovca pod okriljem gorskih velikanov, s katerimi v skladu živijo domačini ter se z vsem bitjem in žitjem upirajo vplivu in redu severa; oni se sami imajo za republikance, Kočani svoje Kote celo za Črno Goro! Gosposka jih pozna predvsem kot neukrotljive divje lovce, katerim ,angelci varhi' pod bajonetom ne pridejo do živega; domačini jih javljajo od hriba do hriba z ognjem in dimom, kakor nekdaj Turke!« Med to učeno definicijo že padajo vprašanja tam od zemljevida: »Kaj je to: Merzli Vovk, Mesisich, Menig?« Vprašani profesor v zadregi: »To bi moglo biti...« Ah kaj, teorija je siva, ajdi v zeleno prakso! Tam se izkaže strašni Merzli Vovk kot prav idiličen Mrzli Log, Mesisich kot podnožje v Mecesjih, tam blizu pa Menig = Mejnik! Zmagoslavno, z rešeno uganko in s svežim zrakom se vračamo v dim pri Trabesingerju. Pa nas čaka nova senzacija: »Ali veš, da Nemce bode v oci Koschutta, hočejo jo prekrstiti v Hirschwand!« Kaj, Košuta, skoraj 20 km dolga, nad 2000 m visoka, ali bo ta napad vzdržala? Poleg Zelenice in Vrtače je doslej še veličastno kljubovala germanizaciji, koliko drugih velikanov je podleglo! »Nič bi ne rekel,« pravi profesor, »če bi ti učeni Nemci vsaj razločevali ženski spol od moškega! Naj bi pravilno prestavili Hirschkuhvvand!« Seveda smo jim to pomoto v spolu vneto dokazovali in radi varnosti že kar predlagali, naj prekrstijo Zelenico v »Spinatkogel«. Tako je torej še edino Vertatscha ostala v ognju tega navdušenja bistveno nedotaknjena, severna filologija ji ni prišla do slišnega jedra! Ta imenitni imenski boj pa ni samo v gorah besnel, ampak še huje na Celovškem kolodvoru. Župan iz Podjune aretiran, ker je v slovenščini zahteval listek za domačo postajo! Zgled glavnega mesta vleče, tudi na postajah v Rožu ne znajo slovenski! Privlečeš se z Grlovca utrujen do postaje, zahtevaš »Celovec!« — Osorno: »Bos ist dos?« — Vljudno: »Die Hauptstadt von Karaten!« — Globoko premišljevanje. Končno vendar prifrči iz okenca zaželeni listek, domača geografija je zmagala! Pa tudi v Celovcu niso biti tako absolutno nedostopni. Partija slovenskih zidarjev napravi izlet na Žihpolje, na dogled Grlovca; njih tovariš, trd Lahonček, hoče za njimi z naslednjim vlakom in zahteva listek: »Nak Sipol«. Pa je dobil pravilno karto na Maria Rain z opazko: »Warum denn nicht nach Nordpol?«... Zaspano gleda oča Grlovec na to vrvenje pod seboj, na ta domišljavi ljudski mravljinjak. Kaj je on že vse videl, kaj) bi ga moglo še mikati? Da so ga nedavno prekrstili najmlajši pileji v Borovljah za »Ferlacher Horn«! Pa saj ga to zlobno ponižanje ne doseže: Borovski Vrh je le njegovo koleno ob Borovljah! Kdaj pa se je že koleno nad glavo povzdignilo?! On, Grlovec, pozna samo eno poslanstvo: zvesto stoji na straži proti severu! Od tam ne pride nič dobrega, še imena ne. Na tej straži bo stal večno. F. S. Copeland Nekaj misli ob 40letnici Slovenskega Planinskega Društva Štirideset let že obstoja Slovensko Planinsko Društvo. Po angleškem običaju želim ob tej priliki še mnogo lepili povratkov rojstnega dne. Ne morem si kaj, da ne bi istočasno razmišljala o zgodovini planinstva v Slovenskih Alpah in o planinstvu v Veliki Britaniji. Kolikokrat čujem (in to še dandanes) začudeno vprašanje: »Kako to, da so Angleži, bolje rečeno, Britanci, med pionirji alpinizma in med prvaki po uspehih, ko vendar nimajo gora?« Razvija se tudi čudna teorija, ki nekako ugotavlja, da je angleški alpinist le iz strasti alpinist, iz nebrzdanih nagonov, iz rekorderstva, »globetrotter-ske« manije... in kaj vem še. Le najnaravnejših nagibov mu ne pripisujejo, namreč, da že izza mladosti ljubi gore; zategadelj tudi skuša povečati krog somišljenikov. V Angliji imamo precej gora. V glavnem so to pečnate gore: v severni Angliji, Škotski in kneževini Waleški. Tudi obalnih pečin nam ne primanjkuje; saj je skoraj vsa obala skalovita. Dovolj, celo v izobilju, imamo torej sveta, kjer se planinci vežbajo v plezanju. Seveda ne v predelih, ki jih tujec, ko pride iz Centralne Evrope, najčešče obišče: v Londonu in v jugovzhodnih pokrajinah. Naši planinci domujejo, oziroma so zrasli v goratih pokrajinah. Na obalnih pečinah, v malih stenah in kaminih Cumberlandskih in zahodnih Škotskih gorah so si prisvojili rutino v plezanju po pečeh. Če je bila dana prilika, so se lotili visokih vrhov Evropskih Alp in gorskih velikanov Severne in Južne Amerike ter Himalaje. Svojo spretnost in tehniko na skali v malem so prenesli tudi na led. To je naravni razvoj britanskega alpinizma, brez mistike. Ker pa živi v vsakem zdravem človeku neodvisnega duha želja, da doseže čim boljše ali celo najboljše uspehe, zato se ne smemo čuditi dejstvu, da so angleški alpinisti čestokrat prekašali celo domačine slovitih goratih pokrajin. Temu se je še pridružilo veselje do postavljanja rekordov, ki se pri nas kot tako nikdar ne graja, prej priporočuje. Beseda »rekord« ima pri nas dvojen pomen: prvotno pomeni nekako »historijat« ali »protokol«; v prenesenem pomenu pa znači epohalno dejanje, ki predstavlja mejnik — višek, torej prvenstvo. Do konca 18. stoletja so imeli angleški intelektualci prav toliko smisla in razumevanja za gore, ko Vaš Valvazor, dočim je Švica že v 16. stoletju doživela procvit alpinizma. Ob koncu 18. stoletja so se pojavila v Angliji prva poročila o domačih vzponih. In kaka poročila? Mrs. Radcliffe, katere opisi hudo spominjajo na »strahotne romane«, opisuje svoj vzpon na goro Scidaw kot grozen, a vzvišen doživljaj. 0 tem komaj, 1100 m visokem hribu pravi: »Zrak je postal skoraj preredek za dihanje.« Ne smejte se! Doživela sem, da so moji rojaki in tudi drugi turisti pri vzponu na Triglav, ali celo na Kamniško Sedlo, nenadoma legli ter tožili o slabostih gorske bolezni, preredkem zraku in kaj vem še o kakih plemenitih simptomih, ki se včasih pojavljajo na gorah nad 3000 metrov višine. Hudo so bili prizadeti, če si jih vprašal, kaj so pred, oziroma med vzponom po-užili. No, časi se izpreminjajo in dandanes že najdemo kitico domačega poeta, napisano v domačem severnem narečju, ki pravi, da ni mojstrstvo zlesti na Scidaw; saj že »stare babe in otroci na osličkih lahko jašejo na vrh«. Veliki pesnik Wordsworth je v Angliji prvi dvignil turistiko h kultu izobraženega zdravega človeka. Pridigal je, da je to najsvetejše in najzanesljivejše sredstvo proti telesnim in duševnim boleznim. Četudi sam ni bil alpinist, je videl v plezanju stopnjevanje turistike, v alpinistu — pogumnega turista. Kot začetni datum angleške alpinistike velja dan, ko so izvršili prvi vzpon na Pillar Ročk (steber) v Cumberlandu. Izvršil ga je leta 1826 domači sodar Atkinson. Steber ima okoli dve sto metrov visoko, navpično, dokaj težko steno. Angleški alpinist Georg D. Abraham, ki je takisto iz Cumberlanda, pravi v svoji knjigi o tej steni: »Nepremagljivost stebra je gotovo vplivala na razvoj in izvežbanost mnogih naših alpinistov.« Iz tega razvidimo, da so bili pastirji in rokodelci naših gorskih vasi očetje angleške alpinistike (Alpine Club) in ne Wordsworth s svojimi li; varnimi prijatelji prirode. V Walesu na Škotskem je bilo i. .išljenje o gorah že v davnini povsem drugo. Od Anglije politično in kulturno tlačena, so gorska plemena že od nekdaj videla v gorah »hišo svobode, ki jim jo je Bog postavil«, kakor pravi Schiller v »Wilhelm Tellu«. In če so začeli svojo molitev s psalmom: »Dvigujem svoje oči h goram, ki nam dajejo pomoč«..., tedaj niso mislili le na spoštovanje do gora kot bližnjim Bogu; zavedali so se tudi, da gore branijo deželo in narod, pašnike in lovišča pred sovražniki. Nikdo, tudi pesniki niso lepše opevali gora kakor naši domači škotski poetje. Škotsko planinstvo torej ni bilo vezano na kak poseben stan ali pokrajino. In vendar so se šele leta 1866 nekateri Glasgowski entuziasti združili v Cobbler Club (ki pa ni nikak čevljar, temveč gora v bližini Glasgowa). Temu turistovskemu klubu je leta 1889 sledila ustanovitev »Scottish Mountaineering Cluba«, ki ima svoj sedež v Edinburgu. To je najstarejši čisto- angleški plezalski klub. V teku let je Cobbler Club poleg čiste turistike pričel gojiti tudi planinstvo. To razvidimo iz dejstva, da najdemo v klubovem glasilu poleg starejših dolgoveznih poetičnih poročil o pešturah tudi nova, stvarna in kratka poročila, kjer čitamo tudi o »stebrih, prevešali in stenah«. ★ Kar sem povedala o Škotski, velja tudi za Waleško, ki je žal manj znana. Krive so temu jezikovne težkoče (ljudje govore izključno »Welsh«) in oddaljenost te prekrasne dežele. Škoda, da te zapreke niso obvarovale Snowdona (Snežnika), najvišje gore Anglije, pred popularizacijo. Danes vodi gorska železnica na ta okoli 1200 m visoki vrh. Na vrhu stoji hotel, ki ga malomestni izletniki iz velikih industrijskih centrov severne Anglije in Walesa vsako sezono izpremene v — zverinjak. Leta 1870 piše Georg D. Abraham: »Nobena plezalna spretnost ne obvaruje planinca, ki pleza po severnih stenah Snowdona, pred malone neprestanim vršanjem zapadnega kamenja, ki dežuje iz hotela v obliki steklenic, konzervnih škatel in drugih predmetov...« Pomišljaji, ki slede temu stavku, najbrž nadomeščajo opazke, ki jih bralec lahko vstavi sebi v pouk ali tolažbo. Odkrito priznam, da tega na Škotskem nisem videla v tako jakem obsegu. Morda Škot iz varčnosti ne odvrže steklenic in drugih posod. Na srečo je Ben Nevis (1300 m), najvišja gora Škotske in obenem Velike Britanije, do danes obvarovana pred sličnimi izrodki izletnikov. — Take razmere vladajo pri nas. ^ Britanski alpinizem, ki je priboril britanskemu alpinistu spoštovanje in občudovanje sveta, je le zdravo, legitimno dete domačega planinstva. Na lepih in dokaj težkih, približno 200 metrov visokih stenah in stolpih domačih gora si prisvoji britanski alpinist znanje plezalne tehnike, ki ga pozneje prenese na neprimerno višje skalnate gore in na led. Zimski vzponi v domovini ga nauče, da se znajde v raz-sežnih sneženih poljanah alpskih in polarnih krajev. Saj te so navadno najvišji zaželeni cilj naših planincev. Za dosego teh ciljev pa je potrebna priložnost, to je čas, denarna sredstva, primeren poklic in dober delež sreče. Zaradi tega najdemo tudi med našimi največjimi alpinisti pomembne naravoslovce, kakor so: brata Geikie, Tyndall, Copeland in drugi. Tudi diplomatska in vojaška služba nudita čestokrat priliko, da planinci izpopolnijo svoje alpinistično znanje. Tako je Mr. Bullock, naš bivši konzul v Zagrebu, pred leti služboval v Tibetu in je bil član neke ekspedicije na Mount Everest. Med našimi alpinisti so tudi številno zastopani učitelji in duhovniki. Britanski alpinisti se torej rekrutirajo iz najboljših elementov naroda in v splošnem častno zastopajo svoj narod. Najpomembnejši, najekskluzivnejši in menda najstarejši klub angleških alpinistov je »Alpine Club«, ustanovljen leta 1857. Ta klub ni samo vsebritski, temveč je internacionalen. * Ob koncu svojega prispevka za jubilejno številko Planinskega Vestnika se ponovno spominjam podobnosti med Jugoslavijo in Veliko Britanijo. Posebno v slovensko govorečem predelu se ta podobnost logično zrcali v mentaliteti naroda. O tem živo pričajo pregovori, ki so vznikli naravnost iz narodove duše. Nimam namena postaviti svoj narod za ideal; a če se Vam zdi, da spoznate, oziroma vidite v britski duši kako hvalevredno svojstvo, tedaj Vam svetujem: ozrite se v svojo dušo in našli boste — isto svojstvo! Vsak planinec naj si zapiše v srce besede našega pesnika Byrona, ki se je kot deček učil ljubiti gorsko prirodo v Aberdeenshiru, deželi, kjer sem si tudi jaz po malih hribih ustvarjala slike o visokih gorah in sem se na pečeh urila za gore: »Gore, kjerkoli se dvigajo, so mi postale prijateljice!« Dr. Franjo Lipold Ob štiridesetletnici Slovenskega Planinskega Društva Ob praznovanju 40 letnice obstoja Slovenskega Planinskega Društva moramo poudariti in podčrtati, da to društvo vrši velike naloge nele kot turistična strokovna organizacija in važna tujskoprometna ustanova, ampak da je tudi velik njegov pomen v nacionalnem in prosvetnem oziru. Pobuda za ustanovitev SPD u bila samo živa potreba po napravi novih planinskih potov ter zgradbi planinskih koč in zavetišč, da se tako omogoči in olajša pristop v lepote planinskega sveta, v veliki meri so-odločujoč motiv za ustanovitev SPD je bilo tudi tedanje stanje organizacije turizma in turističnih postojank v naših krajih z narodnega vidika. Planinske koče je do tedaj upravljalo nemško planinsko društvo, ki je tudi v glavnem organiziralo poset naših planin, a je poleg svojih strokovnih nalog imelo tudi svoje nemške nacionalne cilje. Naše slovensko društvo pa je s svojim vztrajnim delom zavzelo naše planine, odprlo na široko vrata v naš planinski raj in dosledno izbrisalo tujerodne pečate na našem planinskem svetu. SPD gre torej zasluga, da imajo naše planine čisto narodno lice; v tej smeri je delovalo od svojega prvega početka in od njega upravljani planinski domovi so bili nacionalne postojanke prvega reda. Da je SPD bilo vedno glasnik in čuvar narodne misli, to dejstvo je treba ob štiridesetletnem jubileju podčrtati, zlasti še, ker teče po naših planinah sedaj v glavnem državna meja. Zato je to društvo važen čuvar naše narodne integritete. Ker pa so njegove postojanke vsako leto deležne večjega obiska Srbov in Hrvatov, zato je SPD tudi v duhovnem jugoslovanskem preporodu našega jugoslovanskega naroda važen faktor. Podčrtati pa je treba ob njegovi štiridesetletnici tudi nepobitno dejstvo, da je SPD bilo in je širitelj prosvete po naših brdih in planinah. Njegove postojanke so vzgledno urejeni domovi, so vzorno upravljena posestva. Na Pohorju vem, da so tudi družabno središče domačinov. Iskreno čestitam k štiridesetletnici Slovenskemu Planinskemu Društvu, važnemu narodnemu in prosvetnemu činitelju. Josip Wester O Boču Lani v maju mesecu sem se bil povzpel iz Poljčan na vrh Boča, na to v več pogledih zanimivo goro, ki se kar gospodovalno dviga iznad skromnega hribovja na razvodju Savinje in Dravinje. Sicer dosega kopasti vrh le višino 980 m, a kdor se popne še na vrhunski razgledni stolp, ki so ga bili postavili pred tremi leti, se mu razgrne z višine 1000 m prav obsežen razgled od Panonske nižine tja do Julijskih Alp, od Sv. Uršule na Plešivcu tja do hrvatske Plješi-vice. Na severozapadu se vleče dolgi zaslon plečatega Pohorja, na jugu se odraža topi stožec SV. Kuma. Bližnji sosed v vzhodni smeri mu je toga piramida Rogaške gore (883 m), na zapadu pa tršati hrbet Konjiške gore (1014 m). V dolini pod goro zasleduješ z očmi vijugasto progo sinje Dravinje. Nazorno se ti kaže razvodnica, ki loči Posavinje, šireče se v hmeljerodno Celjsko kotlino, od Podravja z ravnim Ptujskim poljem. Tako je Boč mar-kanten gorski lik, eden izmed skrajnih vzrastkov vzhodne Karavanške panoge. Dobro so jo pogodili, da so zgradili na gozdnatem vrhunskem grebenu tisti 20 m visoki razglednik. Seveda bo zob časa naglo glodal smrekovo tramovje, zakaj les je le premalo trpežno gradivo za stavbe, ki so izpostavljene vsakršnim uimam in vremenskim vplivom. Brez pomena pa se mi zdi v bližini stolpa stoječa skromna kočica s hišno številko »Studenice 50«; saj more služiti le za preprosto zavetje ob nepriličnem nalivu, dočim se nahaja pravi turistovski dom ok. 350 m niže na planoti pri Sv. Miklavžu. Kaj se beli globoko tam v globeli na severnem znožju? Sloviti jStudeniški samostan je to. Ustanovila ga je bila v 13. stoletju pobožna Zofija Rogaška kot mirno zavetišče za plemiške hčere, ki so se odrekle posvetni ničemurnosti, da bi se posvetile bogomiselnemu življenju v odljudni edinščini. Toda posvetnjaški duh je večkrat motil mirno samostansko ubranost, včasi je v nunski družini zavladala prešerna potratnost in razuzdanost, kakršna je rada plala v krvi srednjeveškega plemstva. Mnogo poročajo o tedanji moralni razvratnosti stari kronisti.1 A tudi navali nejevernih Turkov in napadi upornih kmetov so se često odbijali ob visokem samostanskem zidovju. Dandanes pa so Studenice bivališče marljivih, skromnih sester magdalenk. 1 Prim. Kovačič, Zgodovina Lavantinske škofije, str. 145 sld. Da ne bomo dalje listali po pestri kroniki Studeniškega samostana, premotrimo rajši prirodne zanimivosti, ki se pojavljajo v njega okolici ali ki jih krije mogočni Boč; o njih kaj bistroumno razpravlja naš slavni rojak Ivan Žiga Popovič v svoji prezanimivi knjigi »Unter-suchungen vom Meere« iz leta 1750.2 Izpod Boča vre v Studenicah na dan jak studenec, ki mu pripisujejo lekovite lastnosti. Že ustanovnica Zofija Rogaška ga je bila krstila za »Marijin milostni studenec« (Fons gratiae). 0 njem poroča Popovič: »Voda, ki pri samostanu v mnogih močnih izvirkih na dan prikipeva, tvori takoj pri viru ,bajer' (Weiher), ki je pokrit ter prirejen za perišče. Njen odtok goni tri mlinska kolesa. Voda pozimi puhti ter je tako topla, da morejo samostanske perice v njej bose stati.« Ta prirodni pojav pripisuje stari učenjak bolj žveplu in železu, ki ga krije Boč v notranjih plasteh, kakor pa pravemu ognju, o katerem ni opazil ne na Boču ne ob njem nikakih znakov. Domneva pač, da leže na več mestih sloji soli in solitra. To domnevo opira na dejstvo, da na gori, ki sicer ni posebno visoka, vendar obleži v nekaterih jamah sneg pozno tja v poletje, tako n. pr. v jami v bližini cerkvice sv. Miklavža. (Menda je to votlina Balunjača, oddaljena kake pol ure odtod.) Da vodovju, ki izvira na več mestih izpod Boča, kljub kraškemu značaju te gore ne zmanjka stalne reje, pripisuje Popovič meglam, ki pogosto odevajo vrh ter mu oddajajo mnogo vlage. Lijaste jame sprejemajo in oddajajo to izpodnebno močo nevidnim jezerom v gori. Popovič poudarja kot značilo te gore to posebnost, da ima polno ko-tlastih dolbin, v katere se nastreza deževnica, ki vsa do zadnje kapljice, razen kar je sproti izhlapi, ponikne v notranje vodohrame. V ostalem pa velja Boč, kadar je zamegljen, prebivalcem Ptujskega polja in Savinjske doline za znanika bližajočega se deževja. Zanimivo je, kako si naš učenjak te kraške pojave razlaga v tisti dobi, ko je bila geološka znanost šele v povojih, tako da ga v tem oziru lahko smatramo za predhodnika slovečih »kraških« geologov Suessa, Grunda in Cvijiča: »Ta gora je povsod na površju polna okroglih prostornih kotanj, sličnih plitvim lijakom, ki jih pozimi sneg žamete, v ostalem letnem času pa se nabira v njih deževnica ter pronica v notranjost gore. Ne vem, ali naj smatram te številne greznice za sledove opuščenega rudokopa ali za prirodno tvorbo. Morda so se tla tako usedla, ko so bile rudnine izčrpane ali ko je bila z njimi natrpana prst odplavljena, da se je oblikovalo toliko globin. Da je pa ta gora bogata z vsakovrstnimi rudami, pričajo mnogi iz nje pritekajoči izvirki, ki imajo različne lastnosti. Močno primes železa, galice, žvepla, kamene soli, solitra, tudi nekaj galuna razodevajo nekateri viri zdravilne vode, ki se pojavljajo v okolišu te gore.«3 Nato omenja slovečo Slatino, oddaljeno poldrugo uro od Rogatca, ki nje vodo daleč na okoli razvažajo, in še pet drugih izbruhov na znožju 2 Ivan Žiga Valentin Popovič (roj. 1705 v Arclinu pri Vojniiku, umrl 1774 v Perchtokfedorfu pri Dunaju) je bil v svoji dobi eden izmed najrazboritejših evropskih učenjakov, enako znamenit kot prirodoznanec, jezikoslovec in zemlje-pisec. Najvažnejše njegovo delo so »Razislkovanja o morju« (Untersuchungen vom Meere). Bil je učenjak obsežnega znanja in ostro kritičnega duha. Popovič s svojo mnogostransko znanstveno delavnostjo kaikor tudi s svojim borbenim značajem nalikuje v marsičem osebnosti mlajšega sodofonilka Baltazarja Hacqueta, prvega znanstvenega raziskovalca našega alpskega sveta. W. 3 Popovič, o. c. str. 125, pod črto. te gore, ki jih ljudje posebno ne uvažujejo, dasi bi kazalo, njih sestavino znanstveno preiskati. Toliko o prirodnih znamenitostih, ki so dovolj značilne, da se je naš mnogovedec o njih obširneje razpisal. Kot jezikoslovec, ki je umno razlagal korenike besed že v oni dobi, ko še ni bilo vzniknilo primerjalno jezikoslovje, nam Popovič tolmači tudi ime Boča, češ, da znači goro okrogle oblike, ter se naslanja pri tem na slične besede drugih jezikov (nem. boss = okrogel, bossen = oblo krogliti; franc. bosse = bunka, grba; ital. boccia = krogla; slov. buča = tikva okrogle oblike, trebušast vrč).4 Na povsem aparten način pa je pritegnil ime Boča v srednjeveško pripovedko o vitezu Parcivalu in o svetem Gralu naš romantični zgodovinar Davorin Žunkovič, ki mu naš slovenski Boč ni nič drugega ko bajni — Monsalvatsch, na katerem stoji Gralov hram, v njem pa čuvajo izbrani vitezi čudotvorno torilce z rešnjo krvjo Odrešenikovo. Slovsiveni pismouki še doslej niso točno pogodili, kje bi se nahajala ta tajnosti polna gora; nje ime se razlaga iz lat. Mons salvationis, Mons silvaticus, ali iz starofranc. Montsalvage, Mont sauvage itd. Iskali so jo nekje na znožju Pirenejev (romarski kraj Salvatierra ali sloveči benediktinski samostan Monserrat, sevzap. od Barcelone). Naš znanstveni romantik pa je to vprašanje kaj preprosto rešil s tem, da je razkrojil zagonetno besedo v njene dozdevne sestavine: Mont + sal 4- Vatsch = gora zal(i) Boč. »Zal« ima v starejši dobi, tudi pri protestantskih pisateljih, še pomen: velik, postaven, zajeten. Ta prilastek vsekakor pritiče Boču, če ga primerjamo z drugimi, dokaj nižjimi vrhovi v soseščini. Četudi ta etimološka razlaga ne drži, jo vsaj podpirajo drugi, geografski momenti, ki jih proži Wolfram v. Eschen-bachov Parcival.5 V IX. spevu opeva srednjevisoko nemški epik, kako je Parcival junakoval po naši domovini, ter navaja pri tem imena krajev, ki se dado, dasi so potvorjena, lahko istovetiti z današnjimi imeni, kakor n. pr.: Aglei (Oglej), Stire (Štajerska), Zilje (Celje), Rohas (Rogatec), Tra (Drava, odn. Dravinja), Greian (Grajena, pritok Drave), Gandin6 (Hajdin pri Ptuju). Vsekakor zbuja raziskovalčevo pozornost v okolici znana narodna pripovedka o čudežnem jezeru, ki se nahaja v notranjem »svete gore« Boča: po tem jezeru da plove čoln brez vesla in jadra, vleče ga velika ptica labod, vprežena vanj z zlato verigo; v čolnu stoji angel božji, ob boku mu visi rog, na glavi mu čepi ptica. Torej povsem slika iz pripovedke o Lohengrinu, Parcivalovem sinu.7 Če vlada tod tako bajno navdahnjen »genius loci«, ni čuda, da si je nekdanji studeniški župni upravitelj Hytrek v svoji bujni fantaziji namišljal, da je na vrhu Boča zasledil ruševine Gralovega svetišča. Tako torej obdaja naš Boč glo-riola srednjeveške sanjavosti v ostrem protivju s sodobno trezno stvarnostjo. — S teh prirodoznanskih in kulturnozgodovinskih ovinkov se vrnimo na sedanji turistovski Boč, ki smo ga bili na vrhu pri razgledniku ostavili! 4 Gl. Popovič, o. c. str. 124, pod črto. 5 Untersteiermark, die Urheimat der Gralsage. Staroslovan, II. letn. (1914), str. 106 sld. 6 O tem je pisal že Davorin Trstenjak v Slov. Glasniku, 1867, str. 157 sld. in str. 329 sld. 7 Gl. Žunkovič, o. c. str. 107. Edina postojanka na njem, kjer se more izletnik zložno udomiti, je planinski dom Na Ravnem pri cerkvici sv. Miklavža. Na sočni planinski ra/vnici so bili nje davni lastniki, baje Celjski grofje, ki so bili hkrati vlastelini v Rogatcu, poleg gospodarske pristave zgradili skromno gorsko svetišče, neznatno po svojem obsegu, preprosto v svoji notranjščini. Sleme strme strehe znatno presega višino lesenega stolpiča, ki je v njem komaj mesta za en zvonec. Cerkveni zgodovinar Ign. Orožen poroča, da je bil kostrivniški župnik dal zidati nov stolp. Ko je bilo zidanje pri kraju, je cerkveni ključar pogostil mojstra zidarja z likofom. Ob tej slovesnosti pa se je novozgrajeni stolp nenadno zrušil.8 Slabo se je izkazal mojster! Bog ve, ali so se priče zavedale tragične ironije tega dogodka. Tesarsko delo se je bolje obneslo: leseni stolp še trdno stoji! Planinski dom ni samostojna stavba, temveč je za, gostilniške svrhe prirejen del gospodarskega poslopja. Bila je solnčna majniška nedelja, ki je bila na goro zvabila precejšnjo družbo domačih in mestnih izletnikov. Vesela ubranost med njimi se je stopnjevala, čim dalje so se gostili ob dareh kuhinje in kleti. Nekaterim bi bil prisodil, da so svoj popotni cilj dosegli že v gostilni, ne da bi se jim hotelo dalje v višino, na vrh Boča. Ne hodi pač vsak na gore iz idealnih nagibov, nikar, da bi še lezel strmo v breg, če se mu nudi že prej tako ugodno počivališče, kakor je dom pri Sv. Miklavžu... Kmalu po kosilu sem krenil po dobro označeni poti ob Dreveniku proti Kostrivnici. Srečaval sem izletnike in izletnice, hrvatski govoreče. Zagrebčanom leži Boč, odkar je strnjena Zagorska proga, dokaj priročneje kakor nam Ljubljančanom, ki nas že prej zamikajo vabljivi vrhovi v Zasavju, da se še pred Zidanim Mostom popnemo nanje. Slatinskim »bolnikom« pa bi zložni izlet na vabljivi Boč morda več hasnil kakor lagotna promenada po skrbno negovanih zdraviliških stezah. Šopek šmarnic, ki sem si jih bil natrgal pod nežnozelenim bukovjem na Boču, mi je bil vonjiv spomin na ta lepi majniški izlet. Dr. Rajko Ložar Več alpinizma (Osnovne misli.) V okviru sprememb, ki jih povzroča čas na oblikah sodobnega življenja in kulture, se vrše tudi spremembe alpinizma, tega vsem ljubega, vendar za duhovno življenje narodov manj pomembnega sektorja. Kar doživljamo danes kot vsebino alpinizma in kar se nam javlja kot njegova objektivna podoba, se že skoraj v vseh posameznostih razlikuje od vsebine in podobe tega pojava, na pr. ob njegovem pri-četku ali pa v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Te razlike moremo prav dobro opazovati tudi na razvoju slovenskega alpinizma, ki je glede na izdelanost tradicije eden najmlajših v Evropi, a je kljub temu prehodil dovolj značilnih stopenj novejšega razvoja gibanja. Ker se je to godilo večinoma v okviru SPD, čigar ustanovitev pomeni dejansko utemeljitev tradicije slovenskega pla- 8 Prim. Ign. Orožen, Das Bisthum und die Diozese Lavant, VII. del (Das Dekanat Rohitsch), str. 223. ninstva, moremo iti še korak dalje ter reči, da je omenjena metamorfoza alpinizma nehote istovetna z razvojem idejnih pogledov, vladajočih v naši glavni organizaciji. Okrog leta 1920 je iniciativa sicer zdrknila iz njenih rok k mlajšim močem, zbranim v »T. K. Skala«; zato v pozitivnem smislu pač ni več mogoče vzdržati gornje trditve, velja pa še nadalje v negativnem glede na težnje časa, katerim stara organizacija ni več ustrezala. Po tem datumu pa vidimo med obema skupinama nastajanje nekega novega skupnega momenta; sile in izkustva so se ekonomično razdelile po vsej površini in tudi idejno ni opaziti posebnih razlik. Izmed nastavkov slovenskega alpi-poštev le doba tik pred ustanovitvijo Slovenskega Planinskega Društva. Študija, ki bi hotela objektivno in izčrpno narisati podobo našega alpinizma, bi morala seči globlje v posameznosti, nego nam je mogoče. Čfe bi poleg tega še hotela v celoti objeti situacijo, v kateri se alpinizem danes nahaja, bi sploh presegla okvir priložnostnega članka. Take študije še nimamo, čeprav bi bilo imenovati en, dva poskusa v tej smeri; morda pa jo v doglednem času dobimo. Vzrok, da tu ne pridemo dalje, leži v subjektu alpinizma, v človeku, ki je enako ko drugod tudi tu zašel v kaos. Problem alpinskega slovstva je s tega vidika izraz problema alpinizma sploh, ki se javlja v odgovoru človeka na vprašanje, kaj je alpinizem in, ali ter kako je danes možen. ★ Bilo bi zares čudno, ako bi bil ravno svet alpinizma izvzet iz kaosa, ki dandanašnji zagrinja celo največje vrednote človeške kulture. Dejstvo, da o taki izjemi ne moremo govoriti, otežuje naš odgovor na gornja vprašanja in nas sili k temu, da si najprej skušamo osvetliti podlage ter možnosti, ki bi v njih okviru mogli ugledati tudi neki nedvoumni smisel tega pojava. Zakaj, treba je reči, da bi nas v tem času, ko rabimo za eno in isto stvar tisoč imen in ko si pod istim imenom ta predstavlja nekaj drugega ko njegov sosed, vsako določeno poimenovanje, ki ne bi temeljilo na taki predhodni razjasnitvi, vodilo od cilja. Ako se omejimo na domače razmere, smatrajo nekateri alpinizem za šport, nekateri za umetnost, nekaterim je zabava in drugim delo; ta vidi v njem že nekaj takega ko nepriznano religijo, medtem ko ga tolmači oni zlasti kot vzgojni faktor. Iz vsega pa je jasno, da vlada kaos individualističnega pojmovanja. Odtrgano iz celot? ter gledano posamič, je vsako izmed teh pojmovanj kaj lahko ovreči. Alpinizem niti ni šport sam in je še manj umetnost, čeprav take este-toidne predstave laskajo meščanskemu elementu v alpinizmu, tako nizma v 18. in 19. stoletju pride v na pr. tudi pri stroki alpinskega fotoamaterja: za umetnost manjka namreč alpinizmu kot fotoamaterstvu prav vse, kar izpolnjuje bistvo umetnosti. Alpinizem pa seveda tudi ni delo in je nesmiselno to trditi. Sicer more moment dela tudi tu nastopiti tako, da opraviči objektivno socialno vrednoto in sodbo dela, na pr. pri gorskem vodniku; toda vprašanje nastane, ali je tu sploh še pravilno govoriti o — alpinizmu v ožjem smislu. Kolikor pa obsega ona trditev ostali alpinizem, je ta pač le toliko in v onem smislu delo, kolikor in kakor je na pr. pocivanje delo. Toda s takimi replikami ne pridemo daleč, ubrati je treba drugo poi. Med gornjimi naziranji nam zlasti dve nudita več možnosti ter strani za osvetlitev tega vprašanja, namreč 1. naziranje, da je alpinizem šport, 2. pa estetska izvirnica predstave, da je on umetnost. To pojmovanje je svoj čas izrazil Jug s stavkom, da je po njegovem mnenju osnovni motiv alpinizma stremljenje po prvenstvu, volja do zmag, temu najbližji drugi izvor pa estetski motiv (Plan. Vestnik 1928, str. 3). Ako pogledamo za hip v zgodovino, opazimo, da zlasti prvega dela tega stavka ne moremo sprejeti v tej športno mišljeni obliki kot pojasnilo za motiv alpinizma ob njegovem nastanku, da pa je oblikovno zrno v njem nedvomno pravilno. Čas, ki je alpinizem rodil, je mrgolel individualizma in temu je nenadoma postalo objekt udejstvovanja nekaj, kar je 2000 let krščanskega štetja eksistiralo v človeški soseščini, ne da bi se bil le-ta za to zmenil. Človek se je temeljito usidral na tem svetu, pozitivne znanosti in tehnika so mu že zdavnaj podvrgle ves zgodovinsko-tradicijski prostor, a ne samo to, ta prostor mu je postal tudi v dobršni meri premajhen. Da li se je to vršilo v obliki znanstvenega raziskovanja ali pa le kot ekspanzivna samosmo-trenost vitalnega čuvstva, to je za stvar precej nevažno; dejstvo je, da je človek tu začel razmikati obzorja in da je vzporedno s tem treba tudi njegovemu jazu bodisi kot vzroku bodisi kot učinku pripisati velik razmah. V naših dneh smo priča, kako ta neumorni gon osvajanja in napredovanja, ki si je sredi 19. stoletja osvojil nedotaknjene pokrajine Alp, hiti k vladi nad celim planetom. V zgodovini pa se ne izvrši nič, kar ne bi imelo v sebi tudi kali nasprotja, in tako isti človek, ki je tu prestavil dotlej nepremakljive mejnike, zdaj že tudi beži v pravkar odkrite kraje in prostore. Iz labirintov velemest in modernega življenja, iz preogromne razširitve pionirskega delokroga človeške dejalnosti, iz razmikajočih se meja človeškega tustranskega bitja, ki groze uničiti njegovo dotlej nedotaknjeno podstat, hiti ta človek v gore, iščoč tam samote, miru in doživetja vsega najvišjega, kar mu način modernega življenja doživljati brani. In glej čudne igre! Oni tam rešuje sebe in neodoljivi gon svojega jaza s tem, da si neprestano krči pot v nove nepoznane divjine. Ta tu pa je kakor njegova senčna podoba, njegovo notranje duševno življenje se je ob aktivizmu človeka-osvajalca skoraj razbilo in se tu zateka v mirno, pasivno kontemplativnost čuvstvenega doživljanja, iščoč samega sebe. Ti dve struji tečeta poslej vzporedno skozi vso zgodovino alpinizma, v njunem okviru sta nastali obe glavni razlagi njegovega smisla in bistva. Alpinizem je zdaj zastopnik aktivizma, zdaj roman-tizma, kakor pač kazalec na številnici časa veleva in kakor je usmerjen organizem, ki je vanj vložen. Vsakdo si lahko sam razdeli v ta dva tabora večino alpinistov, pri čemer ni dvoma:, da pripada Jug s svojo gornjo trditvijo k prvim, čeprav morda bolj iz spoznanja tega, česar sam ni imel, nego iz polnega oblikovanja tega, kar je on faktično bil. In študija, ki hoče razjasniti iz današnjega položaja smisel alpinizma, mora to polarnost pojava nujna vpoštevati. Alpinizem ne more biti absolutno niti samo eno niti samo drugo, nego je lahko le oboje hkratu. Idealni lik alpinizma je tedaj celotno sten, to se pravi, je sinteza in skupna tvorba obeh komponent, volje in čuvstva. Moderna naziranja, ki ga tolmačijo zdaj kot samo čuvstvo (in nadalje napačno kot umetnost), zdaj kot samogon volje (in posredno kot šport), trgajo iz organične celote del in tega proglašajo za edino zveličavnega, ga absolutizirajo. Ta absolutizacija pa je napačna in vir zablod, kakor je sama posledica mehanizacije, ki je absolutizirala nekatera delna človeška doživljanja ter tako razdrla njegovo celotnost. Človek pa ne more biti, če ni v svoji celoti. Vprašanje, ali je danes še možen alpinizem v onem smislu, v katerem ga zahteva naslov našega članka, je zato odvisno od vprašanja, ali je dandanašnji še možen človek v svoji duhovni organiki in celoti, in naša naloga je, da pripravljamo alpinizem, ki ne bo zadeva alpin-skega specialista, nego človeka kot duhovnega lika. Ta zahteva je umestna in potrebna zlasti z ozirom na sledeče dejstvo: danes je alpinizem tu in ga nobena stvar ne spravi več s sveta. Toda nekoč tega pojava ni bilo; deset do dvanajst tisoč let, kolikor traja človeška zgodovina, človek o hribih v modernem smislu besede ni nič vedel. Iz tega lahko sklepamo, da alpinizem ni nič tako primarnega ko na primer vera, umetnost, eros itd.; vse najvišje tvorbe človeškega duha so nastale pred dnevom njegovega rojstva, torej mu ne gre pripisovati nikakih absolutnih veljav. Nasprotno, zelo jasno je, da se krogi, katerim alpinizem pripada, utemeljujejo drugotno in posredno, to je preko drugih krogov. Ako vse to in še drugo premislimo — da bi segli globlje v podrobnosti, nam ni mogoče — in se vprašamo po načelnem izvoru tega pojava, ki se je nekoč javljal v drugačni obliki, moramo izvor iskati v oddihu in odmoru; v hierarhiji človeških življenjskih krogov pripada, da govorim z izrazom filozofa, alpinizem sferi družabnih oblik. S tega stališča moramo naziranje, da je alpinizem delo, zavrniti kot načelno zmoto, kar pa storimo tem rajši, ker vemo, da alpinizem ni velik v svojih absolutnih merah, nego baš v omejitvi na oni prostor, ki mu načelno gre, torej na družab-nostni. Kolikor tedaj alpinizem ne pripada sferi znanstvenih spoznanj (vprašanje nastane tu, ali more tedaj sploh še biti alpinizem v načelnem pomenu besede), on ne more biti vir nikakega nazora, čeprav bi ga ta ali oni danes za to rad proglasil, ker pač ni metafizično-transcendentno, nego zgolj sociološko utemeljen. Trditi, da je kdo prepričan alpinist, je isto, kakor če bi kdo trdil, da je prepričan ribolovec. Za ta njegov družabnostni izvor imamo več dokazov. V tej obliki se je javil sredi 19. stoletja, ki je rodilo težavni socialni problem in temeljilo način sociologičnega gledanja. Nadalje nam govore isto oblike, ki jih povzroča, to je razvoj družabnih razmerij. Velika osebnost v smislu transcendentnega lika se smatra v alpinizmu za prav tako malo potrebno, kakor je dejanski uresničena, ker je ta pojav značilen za druga okrožja in ker meri alpinizem ko vsa ostala družabna udejstvovanja na izenačenje individua in osebnih razlik. In dejanski se v njegovem okviru družabnost tudi lepo razvija. Prav zato, ker je alpinizem sam kot dejanski družabni lik tako rekoč nenormativen in drugoten, je pa treba tembolj uveljaviti zahtevo, da je neobhodni njegov predpogoj resnični človek. S tem vprašanjem seveda zopet zadenemo ob ono zgoraj omenjeno čer, namreč, da moramo najprej razjasniti možnosti današnjega človeka kot člena družbe, če hočemo idejno prispevati k prenovitvi modernega alpinizma. Samo kot majhen drobec iz prepotrebnega razpravljanja o njegovi sociologiji naj omenimo sledeče: Heroična in klasična doba alpinizma je doba velikega meščanstva, v čigar zgodovini tvori ta pojav svetel znak. Na Slovensko je prišel ta alpinizem v dobi meščanskega epigonstva, a če je kljub temu doživel tudi tu svoj heroični čas, je razložljivo iz dejstva, da se nam novi pojavi javljajo najprej kot močna objektivna naloga in šele potem kot subjektivna vprašanja. Vsaka heroičnost namreč temelji prvotno na objektu. Z zatonom velike kulture meščanstva je nepovratno zatonil tudi oni idealni lik alpinizma, ki nam bdi pred očmi in ki ga hoče kot obliko postulirati naš naslov. Kriza, ki jo alpinizem danes preživlja, je med drugim utemeljena tudi v tem, da prehaja vodstvo tega pokreta v roke novega elementa, ki nastaja na mestu starega meščanstva: brezoblične moderne družbe, ki je individuu vzela poslednjo svoj-stvenost in ki na zemlji postopoma uveljavlja pravilo mase. Tak hoče biti tudi naš alpinizem. 0 uporabi teh misli pa pri drugi priliki. M. M. DebelakoDa Severna stena Višnje Gore (2666 m) Deževno vreme nas je privedlo v Ovčjo Vas, čeprav v nje neposredni bližini ni več ni-kakih večjih plezalnih problemov, ki bi nas lahko mikali. Proti poldnevu so se jeli trgati oblaki in naše žalostne misli na povratek domov so se v solncu razblinile. V Kugyjevi sobi pri Ojcingerjevi mami smo pregledali vse dosegljive slike. Z žalostjo smo ugotovili, da v vsej skupini Poliškega Špika ni pomembnejšega novega vzpona. Vkovane so končno obvisele naše oči na trikotni severni steni Višnje Gore. »Res je, ta še ni preplezana,« je dejal ,stric Julius', »jaz je tudi nisem preučeval in Vam torej ničesar ne morem reči.« Kugy je vedno jako previden s sličnimi predlogi; saj je, kakor zatrjuje vedno, odločen nasprotnik modernih plezalnih tur. A to poudarja vedno le pred vzponom. Ko se vrneš z uspehom v Ovčjo Foto Egon Planinšek Jutro na Vršiču Vas, se veseli ko dete nad zmago in pripoveduje vsakemu na dolgo in široko o turi. Tako nam je tudi topot s skrbnim obrazom dajal nasvete, opozoril na zapadno kamenje in kakovost skale. Za popotnico smo dobili koš dobrih želja. Smreke so risale dolge poševne sence po senožetih, ko smo korakali pozno popoldne dne 4. avgusta 1932 proti Žabniški krnici. Na Ojcingerjevih travnikih sta kosila oba domača fanta. Veseli pozdravi — saj se vidimo vsako leto le enkrat — skrbna vprašanja, zadovoljni odgovori. Prisrčno smo si stisnili roke in zavili h kolovozu v temni gozd. Prišedši v bližino koče Rifugio Pellarini (1650 m), smo imeli pregled čez steno. Krasno, skoraj 700 metrov visoko steno obrobljata levo severovzhodni in desno severni raz. Po NO-razu je izpeljana do-sedaj najzanimivejša plezalna smer Višnjegorske skupine; preplezala sta jo prva H. Stagl in H. Klug leta 1916. Ocena je: »Jako težko in jako izpostavljeno.« — Severozahodna stena ima mnogo smeri. Imenujejo jo napačno: severna stena; a severna stena dosedaj še ni bila preplezana. Prvič smo si ogledali steno s kritičnimi očmi in ugotovili približno smer. A od samega gledanja ne postaneš pametnejši; tako smo zavili po stezi h koči. Svoj čas je bila ta koča jako malo obiskovana. Sedaj je povečana in oskrbovana. V mali koči je domovalo 14 graških alpinistov, članov Turn- und Bergsteigervereina; 18 ljudi nas je bilo zvečer v mali koči, a čeprav so bila ležišča in mize tesno zasedene, smo bili dobre volje. Naposled sta prišla še dva italijanska častnika z dvema alpincema. Avstrijci so prepevali poskočne gorske popevke in končno so se čutili tudi Italijani dolžni, da zapojo pesem. Da se internacionalna produkcija izpopolni, so nas Avstrijci zaprosili, naj zapojemo: »Triglav, moj dom«. Tako je v najlepši slogi prešel večer in ob 23 smo končno legli k počitku. Ob polštirih smo vstali. Po zajtrku smo se poslovili od avstrijskih alpinistov z veselim: »Na svidenje danes zvečer v Rifugio Corsi!« — Pot nas je peljala proti Nabojsovemu sedlu. Stena se je dvigala pred nami, obsevana od prvih jutrnjih žarkov. Desno od NO-raza je močno vdolbljena zajeda, ki sega skoraj do vrhnjega zobu ogromnega trikotnika. A smer nam ni bila dovolj idealna, ker bi se gotovo tu in tam dotikali smeri NO-raza. Povzpeli smo se više proti sedlu. V navpičnici vrha poteka po steni poč, ki pa zlasti v spodnjem delu ni vabljiva. Kamin desno od poči smo si izbrali za vstop. Ob polšestih smo si obuli plezalnike in se navezali na vrvi, Deržaj in jaz na eno, Šumer in Černivec na drugo vrv. Ob prvem presledku smo zapustili kamin desno po strmi zajedi in dosegli vrh nje zagvozdo v kaminu, preko katere smo ga premostili in nato prečkali levo v smeri glavne poči. Ozka greda nas je peljala mimo zajede in dveh vogalov k poči, ki tu ob gredi preneha v trebušasti prevesi. Pod preveso so gladke plati, a nad njimi izborno varovališče. Desno od prevese smo dosegli ob pokončni steni s prvovrstnimi ©prijemi majhen, ob steno prislonjen nos, ob katerem je ostal varovalni klin. Sedaj je sledila jako težka prečka levo v poč. Pleza se dva metra poševno v vis ob jako bornih oprijemih, sestopi nato direktno v tegu vrvi varovalnega klina en meter in se Pl. Vestnik 6-7 23? 7 doseže v enem metra prečke skrajno težko mejno rebro poči. Preko-bala v njo je jako nerodna, ker je le en oprijem za desno roko, z vzvodnim gibom se zavihtiš v poč. Ta se tu razširi v ozek kamin, ki postaja čimdalje širši. Tehničnih težkoč tu ni. Z razkoračenjem ali gvozdenjem smo prišli hitro kvišku in smo kmalu stali pod ogromnim preduhom v prevesi, nad katero se kamin zopet nadaljuje. Pod preveso smo splezali desno na mejno rebro kamina in sledili viseči prodnati gredi v smeri našega vstopnega kamina. Ker se greda preveč spušča, smo jo takoj za ovinkom zapustili in prečili poševno kvišku preko plati, ki je sicer izpostavljena, a ni težka. Prečka nas je privedla v vzporedni kamin poči, kateremu smo sledili brez izrednih težkoč do njegovega konca. Lep stolpič v desni strani nudi krasno varovališče; levo pa se trudi kamin pokazati svoje poslednje vdolbine, ki se kaj kmalu žalostno končajo v pokončni zajedi. V tej zajedi plezaš ko po nebeški lestvi približno 40 metrov visoko. Zajeda je navpična in ima dve manjši prevesi. Za ta predel smo porabili troje varovalnih klinov. Nad zajedo smo dospeli v prodnat žleb, kjer smo nekaj minut počivali. Žleb se tik ob počivalu ustromi v preveso. Nad njo smo dospeli v prečki in s sestopom dveh metrov v nadaljevanje žleba, ki je tu strm in preide v dva kamina. Po levem, jako krušljivem kaminu smo splezali na škrbino, ki loči drzen stolp od stene. Levo od nas je bila zajeda ob NO-razu. Splezali smo na stolp. Prestop v steno se vidi jako divji, a je izvedljiv. Če se odrasel človek z iztegnjenimi rokami nagne k steni, jo doseže ravno v taki legi, da je prestopni gib mogoč. Dva dobra oprijema ti nadomeščata pomanjkljaj stopov in v hitrem nadprijemu dosežeš z desno roko višji oprijem, da nato najde leva noga stop. Previdno in varujoč ravnotežje, se nato vzravnaš pod preveso, prečiš na levo po varnem okrajku* ter dosežeš po dveh metrih plitvo mesto v prevesi in jo tu preplezaš. Poševno desno kvišku se dospe na varovališče v navpičnici prestopa. Ob strmem, a lahkem rebru smo dosegli njegovo skoraj vodoravno ramo in po nji zopet glavni masiv. Jako težka prečka nas je privedla levo nad zagvozdo glavnega kamina velike zajede ob NO-razu. Prav hladno je bilo ta dan v severni steni Višnje Gore! V temnem okviru kamina so se v daljavi toplo svetile od solnca ožarjene Sv. Višarje ... Kaminu smo sledili do njegovega konca, deloma po dnu, večinoma po mejnih rebrih. Posebnih težkoč nismo našli. Kamin preneha v poprhanih plateh, ki omogočajo izstop na slavnoznane »božje grede« — die Gotterbander. Po kratkem počitku smo sledili prodnati gredi na desno približno 40 metrov in s tem Comicijevi prečki »božjih gred«. Za vogalom z značilnim stolpom smo zavili v zajedo pred severnim razom. V tej zajedi smo okusili od Kugyja napovedano za-padno kamenje, a k sreči brez posledic za nas. Sledili smo severnemu razu, dokler v desnem boku ne zazija krušljiv, rdečkast kamin. Vstop je jako nepripraven, nadaljevanje dokaj prijetno. Preko zagvozde smo dosegli škrbino med dvema stolpoma. Za drugim stolpom je zopet škrbina, in sicer tako blizu, * okrajek — Gesims; ozek akrajek je robek = Leiste. J- Foto dr. P. Kaltenegger Severna Stena Višnje Gore (2666 m J a = vstop E = vrh severne stene B = preduh F = vrh vzhodne rame Višnje Gore C = prestop C-E = severni raz D = Gotterbander H-E = severovzhodni raz da jo dosežeš z »neskončno dolgim« razkoračajem. Dva metra kvišku, nato pa prečiš jako izpostavljeno v zajedo. Tu je zopet ostal v steni vmesni klin. Po zajedi smo priplezali do zadnje zagate. Ta kamin ima močno izbočeno streho. V prostem plezanju smo dospeli v njegovo dno. Tu se preči levo ob mejni steni, dokler ne stojiš v navpičnici strešnega roba in obenem v navpičnici poči brez dna. Sedaj dosežeš med stenami kamina v razkoračaju rob strehe in se potisneš z rameni v poč. V trenutku, ko se zagvozdiš z rameni, izgubiš pod nogami stope, ker leže stransko. Povedati moram, da ta predel ni bil baš prijeten, ker se je poleg vsega usula toča. Roke so postale takoj neobčutljive. Deržaj je tu prvi plezal, brez oprtnika. Kljub kljujočemu mrazu sem se od srca nasmejala Deržajevim dolgim nogam, ki so sledile bingljaje — kakor nepotreben privesek — nevidnemu gornjemu telesu. Nu, smeh mi je prešel, ko sem z oprtnikom obtičala v ozki poči. Šumer, ki je plezal z dvema oprtnikoma, je imel tu trojno zabavo. Da bi sedaj, ob koncu, vlačili prtljago po vrvi, se nam res ni ljubilo, ker smo bili vsi premrli. Nad počjo smo dospeli v škrbino, kjer se v strmem stolpu strneta severovzhodni in severni raz. S tem smo dosegli vrh severne stene Višnje Gore. Za vzpon smo rabili 12 ur. Stena je v smislu označbe »Hochtourista«: »jako težka« in ima tri »skrajno težke« točke. Pod stolpom smo prečili po strmi plati v skrotje vzhodne rame Višnje Gore. Kmalu smo imeli ruš je pod nogami, okovanke so zopet prišle do veljave, vrvi in plezalniki pa so romali v oprtnike. Počasi smo se vzpenjali zadnjih petdeset metrov med cvetočimi blazinicami na vrh. Iz vzhodnega žleba so se pojavili štirje graški alpinisti. Preplezali so bili en del Comicijeve prečke Gotterbander. Veseli pozdravi od njihove in naše strani! Mi štirje smo stali pod večer na vrhu. Iz Zajezere je vstajala noč. Uro hoda in v topli koči Rifugio Corsi (1854 m) smo se zopet združili z večino graških alpinistov. Sicer brezsolnčen, a za nas solnčno bogat dan je pohlevno izzvenel ob rdečem chiantiju in metrskih špagetih. Uroš Župančič Plezalni kolobar ob Planici Ko sem bil še majhen, sem pasel in iskal ovce po Planici. Pot me je nekajkrat zanesla visoko gori pod Ponce na zadnje zelenice med nizkim rušjem; letal sem za živalmi, ki so mi uhajale na vse strani; utrudil sem se in prijetno mi je del počitek na skali, porasli z mahom. Od tu sem opazoval preko Planice greben, ki se vleče od Mojstrovke preko Travnika in Šit tja do Ozebnika. Greben spušča proti severu v Planico strme, prepadne stene. Proti jugu pa kaže prav nasprotno sliko: položno se spušča v Trento tja, kjer izvira naša hči planin, zelenomodra Soča. Kadar sem imel časa, sem šel skozi Grlo na Sleme, da preštejem in pregledam drobnico. Pri jezercih sem ovcam natrosil soli. Vlegel sem se na travo in se zazrl na kristal naših planin, na ponosni Jalovec, ki tako mogočno kraljuje nad Planico. Šumenje Nadiže mi je izvabilo pogled k izviru, oči pa so se zazrle na gromado Ponc. Pastirčke so stari ljudje strašili, da v skalah prebivajo bele žene, ki ne trpe obiskov. Pravili so, da se maščujejo nad vsakomur, ki bi si upal v njih kraljestvo. S tem so nas strašili izkušeni stari pastirji, molčeči, kosmati ogljarji in tudi smeli divji lovci. Bali so se pač za nas; saj mladina ne pozna nevarnosti, v skale sili in si želi doživetij. Svoj namen so dosegli: varovali smo se in nismo si upali sami visoko v samotne in strme stene. Minila so leta, nisem več pasel po Planici; hodil sem v mestno šolo. Za gore ni bilo časa, a v notranjosti sem vedno nosil neskončno hrepenenje, da poromam v tiste kraje, ki sem jih kot otrok gledal in občudoval iz daljave, sedeč v družbi ovac in koz. Mineval je čas in leta, dorastel sem in izpolnila se mi je vroča želja. — Doma sem si v oprtnik nabasal brašna, dober kos črnega kruha sem urezal, vzel skuto in slanino iz shrambe, drobnarije sem potisnil vanj. Lep dan je bil, solnčen. Po kosilu sem odrinil. Za vasjo sem stopil ob železnici v gozd. Steze so me vodile navzgor na senožeti, kjer sem nameraval v bornem seniku prenočiti. Na severni strani Ponc so te senožeti, polno je kotanj, valovit svet: dokaz, da se je gromada Ponc pogreznila. To je bilo za časa, ko se je koroški Dobrač prelomil in zajezil Žilo; potresni sunek je bil tak, da se je tudi Ponca pretresla in pogreznila. Senožeti se imenujejo »Poderšak« (»podrla« so se: Podrščak?). Čas me še ni lovil — solnce še ni tonilo. Više in više sem šel skozi poseke in nizko grmovje. Na posekih sem si v čutaro nabral jagod in malin za poznejšo morebitno potrebo ali za slaščico- k črnemu kruhu. Zamotil sem se z zobanjem malin med potjo, pa kmalu sem stopil na greben in obenem na državno mejo. Za njo sem šel nekaj časa; a hoja po glavah me ni veselila, umaknil sem se v levo na zeleno planotico. Od tu pelje hudournik v Planico nasproti Ilirskemu Domu. S planotice sem šel po meleh proti stenam Visoke P o n c e, kmalu sem zavil v desni žleb, hi preide v moker kamin; ta dovede preko plati na skalnat greben. Pleža na grebenu ni težka. Imel sem nepopisen razgled na desno proti zapadu na Visoke Ture, na ponosni Špik nad Policami (Montaž), bližnjo Višnjo Goro in ogromno gmoto Kanina. Prav pod seboj sem v sredi gozdov zagledal dvoje sinjih gladin, Klanški (Mangrtski) jezeri. Na levo proti vzhodu pa sem zrl v milo domovino. Savska dolina in vsi skalni velikani od Martuljkovega Špika preko Škrlatice in Triglava so se poslavljali od solnca. Dalje zahteva pleža večje pozornosti po »turncih«, ki so na šibkih nogah, toda še za silo stoje. Kmalu prikolebaš po njih — če jih obideš zdaj na levo, zdaj na desno — na teme Visoke Ponce. Vrh nudi lep in mogočen razgled, počitek na mehki tratiti se tudi prileže. Mrak je padal po dolinah, gorski velikani so se kopali v rdeči zarji poslavljajočega se solnca. Opazoval sem to lepoto, zamaknjen sem bil v mogočno delo Stvarnikov© in nisem opazil, kako naglo tone solnce za masivom Višnje Gore in Poliškega Špika. Sence grebenov so se večale. V višini 2300 m sem ob 7 zvečer pomislil, kam naj položim telo čez noč. Domače doline so tonile v mraku. Solnčna pot proti zatonu mi je dala smer. Mangrt so obsevali zadnji solnčni žarki; lep je bil in mogočen v tej rdeči zarji. — »Nanj jutri!« sem si dejal; »zato čim bliže k njemu že danes!« V dolini pod Travnikom sem zagledal zelenico z bolvani: tam si bom poiskal ležišče. Po nadelani poti sem se spustil na italijansko stran. Kmalu sem stopil na meli in v skokih sem se bližal dolini. Vpitje pod menoj za robom me je ustavilo. Strah me je bilo v tuji zemlji — čuvati sem se moral. Previdno, neslišno sem se bližal ljudem, ki so vpili pod menoj. Izza roba sem zaslišal tujo, kričečo govorico. Radovednost me je gnala še bliže. Približal sem se; po črnih srajcah in čepicah sem spoznal, da so mi fašisti zastavili pot. Domačini so mi že v Ratečah pravili, da imajo tu fašisti vaje; svarili so me, naj se jih čuvam. Čakal jih nisem — kaj še — prepočasi so se spuščali navzdol, a nas vse je lovila noč. Umaknil sem se na levo, skozi ruševje in borovje sem se spustil kakih 500 m od njihovega taborišča na sneg. Urnih nog sem jo ubiral skozi noč dalje, proč od neprijaznih tujcev. Skozi grmovje sem prišel na zelenico; med potjo so me korenine mnogokrat opomnile, da je treba noge dvigati čim više. Pod nagnjenim bolvanom sem si pripravil ležišče. Okovanke in brašno pod glavo, noge v oprtnik, odejo povprek — kmalu sem trdno in brez skrbi zaspal. Zgodaj me je zbudila skrb, da bom prekasen. Na nebu je bilo še polno zvezd. Vseeno sem vstal, se odpravil in šel na bolj varen kraj sveta, v višine. Med potom sem zbujal krave in teleta. Teleta sem s soljo zvabil za seboj. »Če srečam kakega tujerodca, se mu zlažem, da sem pastir,« sem si mislil. V strmini pri studencu sem se počutil bolj varnega; zajtrkoval sem. Od Malega Mangrta sem jo ubral čez snežišča naravnost čez stene na vrh. Po lahkih stenah in desnih policah sem prav lahko prišel kmalu na vrh Mangrta. Bilo je še zgodaj — solnce je vzhajalo, vse je bilo praznično, nov dan se je porajal, ves nov, blesteč in solnčen. Razgled z Mangrta v svežem, jasnem jutru ob solnčnem vzhodu je tudi razvajenemu planincu nepopisen užitek. Gledal sem in občudoval — koraki za hrbtom me opozore, da nisem sam. Ozrl sem se in zagledal tri italijanske alpine. Zazdelo se mi je, da so prišli po mene. Trojica jih ni bila zadosti; še in še so se prikazovali drug za drugim na vrh. Bilo jih je do 30. Pozdravim s strahom, predstavim se oficirju za jugoslovanskega študenta. Ni zahteval nobene legitimacije; a za vsak slučaj sem si jo že vzel iz kasete. Oficir mi je iz prijaznosti ponudil čokolado in črno kavo. Medtem pa mi je vojak izmaknil kos rateškega kruha; dobro naj mu tekne, če ga je potreben, in odpustil sem mu. Z oficirjem sva se pogovarjala, jaz s svojo slabo laščino in nemščino — razumela sva se bolj malo — zato je bilo največ govora z rokami. Vrh smo zapustili skupno. Oni so se spustili v dolino Klanških jezer, mene je pa vleklo nazaj na varna, domača tla. Veselo smo se poslovili. Po najbližji in najbolj varni poti domov me je gnalo na greben, ki se vleče proti Špici v Koncu. Greben je na južni strani drnast in položen, a na sever pada jako strmo. Plezal sem nekaj časa po grebenu; ko pa postane poln glav, sem se spustil v južno stran. Nekaj časa sem dobro in lahko plezal, a kmalu sem zašel prenizko po policah v previsne, trebušaste stene. Zaskočil sem se. Izhoda ni bilo ne naprej ne nazaj. Na polici sem stal. Le navzgor je vodila preko strme, gladke, 10 m visoke plošče ozka poč. Poskusil sem v oko-vankah navzgor v svobodo; a umakniti sem se moral, okovanke niso našle stopov. Sezul sem se in poskusil znova — bos; priplezal sem Foto F. Aočin Mangrt z Jalovca malo više, zagvozdil se mi je oprtnik — zato še enkrat nazaj. Naramnico oprtnika sem privezal na vrvico in vse to na pas, Izplezal sem skozi poč in potegnil še oprtnik k sebi. Tu je bilo varno mesto. Obul sem se in po lahkih skalah sem kmalu sestopil na pot, ki pripelje iz Koritnice na Rob nad Zagačami in pelje dalje na Vevnico. Prestopil sem stezo in splezal na greben, ki me je kmalu pripeljal na teme Špice v Koncu. Tu ob mejniku sem se odpočil, okrepčal in v prvi vrsti oddahnil; saj sem bil na varnem. Zagledal sem zopet domače gore, pogled mi je padel proti Slemenu. S temena Kotove Špice sem se po zapadni steni spustil po kaminih navzdol, nato po policah na desno in kmalu sem preko spodnje stenice sestopil na pesek na Kotovem Sedlu. Počasi sem romal ob robu više proti severozapadnemu razu Jalovca. Po enourni lahki pleži sem popoldne prispel na teme. Počival sem in se naslajal na razgledu. Nikamor se mi ni mudilo; počasi sem zapustil vrh in se spustil proti 0 z e b n i k u. Kmalu sem obstal na robu. Leden in teman je bil, plašil me je — brez cepina sem bil. Izvabila me je špica na desni strani Ozebnika; tja sem se obrnil, da se izognem Ozebniku. Po lahkih kaminih in krušljivih žlebih sem bil kmalu na vrhu. Strahoten je pogled v črno globino Ozebnika: stene Jalovca tik pred seboj, doli pred menoj pa Planica. Sestop z vrha je krušljiv in izpostavljen; kmalu sem srečno sestopil na meli Jalovčeve škrbine; od tu pelje nadelana pot na dno Ozebnika. Nič več me ni vabila bližnja Planica; mrak je drugič padal na njo, a jaz sem bil dobro razpoložen. Zato sem sklenil, da še eno noč preživim pod milim nebom. Imel sem nov načrt za prihodnji dan. Za veliko odkrušeno skalo sem si v pesku napravil ležišče. Po večerji sem še strmel v zvezde, ki so se vžigale na nebu, in luna je priplavala izza Škrlatice. V dolini so pa gorele lučke v hišah, kjer prebivajo naši Trentarji. Kmalu sem zaspal in zasanjal — vso noč se nisem zbudil. Mraz pred solnčnim vzhodom me je zdramil; pretegnil sem trde ude in použil borni zajutrk. Naglo sem šel v somraku dalje. Doline so še dremale; v planinah so pa ravno- jutra in večeri tako lepi in mirni, vabeči. Kmalu sem po ravnem grebenu prišel na Travnik. Gledal sem zopet lepoto, ko solnce ustvarja dan, ko noč beži pred svetlobo dneva. Planica je ležala pod menoj, kakor lepa, zelena zibelka naše bistre Save. Prav na koncu nje pa zelenica z belo hišo: Rateški Tamar; iz tega gnezda, iz narave, pelje bela cesta v svet — v civilizacijo. Daleč pred seboj sem na ravnem grebenu videl križ na vrhu Mojstrovke, vstal sem in šel k cilju. Dolga je pot, a kmalu mine, če človek opazuje naravo, ki nudi pri vsakem koraku novo lepo sliko. Brez počitka na vrhu sem se spustil po nadelani poti na S1 e m e. Sklical sem ovce in bil nekaj časa med njimi. Mudilo se mi je domov. Hrana mi je pošla. Prazen želodec me je priganjal, da sem v velikih skokih brzel skozi Grlo po meleh v Planico. Pri dobri Lenki sem dobil prvo toplo jed po dveh dneh; teknilo mi je vse, kar mi je dala pod zobe. Domači so bili v skrbeh zame; hitel sem, da se jim čimprej javim zdrav in zadovoljen. Preoblekel in skopal sem se, povedal vsem, kako je bilo in kje sem hodil. A zvečer na mrak sem jo po stezi zavil v kočo nad vasjo v obiske k staremu, povsod znanemu vodniku Baconu. Sedela sva pri ognjišču, prižgal si je podarjeno vržinko in zadovoljno začel pobrkvati, kako je sedaj tam, odkoder so preglasni In objestni turisti pregnali prebivalke zagorskega sveta — bele žene. Dolgo sem poslušal izkušenega moža, zamišljen sem se vrnil domov, ko so na vasi prepevali fantje: »Prelepe so planine, te Rateške gore ...« Paula Jesih — Joža Lipovec Severna stena Travnika (2379 m) 11.—12. VIII. 1932. Prvenstvena! Vročega dne v avgustu je sopihal popoldanski vlak na Gorenjsko, se ustavljal, kakor bi mu zmanjkovalo sape, zdihoval in nato zopet leno nadaljeval pot, potrpežljivo vdan v neizbežno usodo. Tako se nama je zdelo, ko> sva se v popolni apatiji zleknila na sedeže in brezizrazno strmela skozi okno na brzojavne drogove, ki so hiteli mimo. Le od časa do časa se je v duhu pred očmi zablestelo nekaj belega, ogromnega, mogočnega, a takoj zopet ugasnilo: »Severna stena Travnika!« — Pa spet: brzojavni drogovi, hiše, drevje ... Tam nekje ob Jesenicah pa sva se vendarle vzravnala in se najprej odločila, da še enkrat pregledava oprtnike ter primerno porazdeliva brašno, ki sva ga doma v zadnjem trenutku zmetala skupaj. — Vse v redu! Vrv, kladiva, klini... »Oh!« Joža poskoči, obstoji in onemi ko Lotova žena. V duhu — samo v duhu — vidi svoje plezalnike, varno spravljene doma v sobi; da, tam na tleh ob omari... Poleg prejšnje, obrabljene vrvi... »Kaj sedaj?« Zadnja rešilna bilka. »Paula, prosim, daj moje plezalnike, ki si jih zadnjič pomotoma vzela s seboj, v moj oprtnik!?«... Dvoje vprašujočih oči »??«, besede v zrak, ki je postajal od trenutka do trenutka bolj dušeč. Presenečen obraz: »Jaz jih vendar nimam! Saj si jih ti obdržal, ko si ostal sam v Martuljku!« Točna resnica! Dvoje možgan ugiblje: »Kaj sedaj?« — Da bi se vrnila v Ljubljano, prepozno; morda bi kdo na Jesenicah ali v Mojstrani... Ha, jo že imava: Stane ima svoje plezalnike v Martuljku! Brž na postaji dol, pa hajd k senikom v Martuljek. Paula pa sama z nahrbtniki v Tamar. — Res... Ponoči primaha tja za njo še Joža, seveda — praznih rok, ker je predolgih nog: je pač križ, stlačiti nogo št. 42 v plezalnik št. 40 ali še manj. — Junaško sva prenesla ta udarec; pustila sva nekaj stvari v Tamarju in se še isto noč spotikala med koreninami po poti nazaj proti Ratečam. V srebrni mesečini se nama je z nedostopnim, kraljevskim dostojanstvom nasmihala Travniška stena... Prenočila sva pod prvim kozolcem v Planici poleg kolodvora, v starem, razdrtem košu gnojnega voza, na prgišču sena, da bi naju zbudil vlak, ki pripiska navsezgodaj na postajo. Zbudil naju je skoraj istočasno vedno bolj rezek mraz, takoj nato pozdravilo piskanje lokomotive. Skozi okno v vlaku sva se še enkrat ozrla nazaj. — Da naju vsaj malo potolaži, se je Travniška stena prizanesljivo zavila v siv, pust plašč ... * 10. VIII. smo se vrnili štirje. Bruno je šel iz Planice na Sleme, da poslika še zadnje motive, ki so se mu doslej izmikali. Stane pa nama je nesel okovanke na vrh Travnika, jih skrbne založil s kamenjem in prostor označil z rdečim papirjem... Ko sva drugi dan izstopila iz stene, nikakor ni bilo težko najti prostor s kve-drovci; kajti obkrožalo ga je kolo trentskih »bek«, ki so strmele v rdeča znamenja. V esela sva se polastila najine lastnine in slavila Stanetovo modrost! »Beke« sva potolažila s kruhom, ki pa ni zadostoval; pojedle so povrhu — očitno s tekom — ves markacijski papir. Plezalna smer (srednja): Iz Tamarja po poti na Sleme, do prve grape na desni. Po tej desno na greben, dalje po skrotju v žleb in čez strm, s travo porasel skok v hudourniško strugo. V njej dalje ter po strmem produ desno na porasel greben pod steno. Vstop v steno po razčlenjenem pečevju na grebenček in strmo navzgor do odkrhnjenega bolvana (krušljivo). Nato levo (okoli 2 m) in po odprti, gladki zagati (klini) ob ogromni pečini iz žive skale (desno od pečine markantna gladka poč) na grebenček in desno navzgor na krmoljo, obdano od dveh stolpičev. Po razčlenjenem grebenu dalje navzgor na nekako razbito glavo. Po ozkem, krušljivem gre-benčku v krušljivo steno in desno pod rušjem v steni na krmoljo (možic!) v višini dveh macesnov na levi strani žleba, ki se vleče poševno navzgor z desne proti levi in je večkrat prekinjen z navpičnimi, izpranimi in gladkimi skoki. Naprej po grebenu (na levi, orogr. desni, strani omenjenega žleba, vidnega iz doline) ter dalje do rjave prevese. Pod njo desno v navpično poklino z neznatno tendenco proti desni. Po njej čez dve izredno težki prevesi do navpičnega mesta, preko katerega prideš samo s pomočjo edinega oprimka iz ostre žive skale (skrajno težko). Od tu nekoliko desno preko prevese (pod njo sva pustila klin s kara-binerjem), mimo prevesne črne vdolbinice do malega stojišča. (Preko prevese in vdolbinice prideš zopet samo s pomočjo drugega ostrega Foto dr. Kajzelj smer Hudnik-Prevc » Jesih-Lipovec » Tschada oprimka iz žive skale.) S stojišča prestop desno na ozko, navzven visečo gredo, poraslo s travo. Čez prevesen, gladek skok na položnejši, razrit teren in po njem desno v žleb. V njem nekaj metrov lahko, nato čez 15 m visoko pre-veso v žlebu, izprano od snega (klini!) v kotanjo. Dalje čez gladek skok (8 m) in gladko preveso v prodnato kotanjo. Nato dalje navzgor v žlebu, ki pa se kmalu razcepi v dva rokava. Po desnem (rdeč, krušljiv), ob oknu (žleb zgoraj zaprt, tako da tvori nekako okno, preduh) desno navzgor na krušljiv grebenček. Po polici levo in po razčlenjenem, strmem terenu na stojišče. Nato v poc med steno in odkrhnjeno lusko. Na lusko, z nje prestop v steno ter čez nekaj krušljivih skokov na poličko in po njej desno na greben. (Bivak, možic!) Od tu zopet levo v strm, razčlenjen teren do gladkega bolvana. Desno ob njem navzgor na poličko in strmo naprej v krušljiv kamin; iz njega prečnica v desno, nato navzgor na greben, ki se tu nekoliko položi. Čez bolvane in pečine nekoliko proti levi navzgor do velikega, čez sredo prepočenega bolvana. Naprej čez razčlenjena mesta in pre-vesne skoke na visečo, zametano gredino do gladkega bolvana. Čezenj v dolgo, gladko in mestoma mokro zagato. Izstop iz nje levo preko velike, krušljive in skrajno težavne prevese (klini). Čez gladko pečino na krmoljo, z nje v žleb (podaljšek zagate) in po strmem raz-ritem terenu (40 m) na visečo gladko ploščo. Po njej desno v strm, prevesen teren, nato v gladko zagato; prečnica v desno in dalje v zagati navzgor. Iz zagate krušljiva prečnica (polička, prekrita s prevesno žmulo) v levo in po gladki plošči na drugo navzven visečo ploščo. Z nje na vrh stene in po grebenu na vrh Travnika. Čisti čas plezanja okoli 14 ur. * Med plezanjem sva ugotovila, da je druga polovica zapadne smeri (Tschada) v knjigi »Naš alpinizem« napačno zaznamenovana, ker bi bil izstop, vrisan v skici, najbrž neprehoden in ne, kakor je razvidno iz popisa, lahek. Smer bo šla preko prostranega prodišča v steni desno v žleb, po njem na rob stene in po grebenu na vrh. Dr. Mirko Kajzelj Velika Ponca Bilo je v času, ko se sneg umika v svoja višinska zavetišča, kjer si ga više in više iščejo podjetni smučarji. S prijateljem sva si bolj želela samote nego smučanja. Zato sva se odcepila od smučarske gneče. V kraju, kjer je pred nekaj tedni še vsak travnik, vsak brežič prekrivala množica smuči, smukov in neusmiljenih — »pik«, tam je bil zdaj blažen mir; rovti in bregovi so si oddihovali, ker je izginila snežna odeja. — Kranjska Gora! Priskrbela sva si ključ Erjavčeve koče in sva po lepo kopni poti prispela do svojega nočišča. Drugega dne sva se že v ju-trnjem mraku odpravila. Sestopila sva v Krnico in na pot proti Kriški Steni. S seboj sva imela smuči; a ker se je pri ogledu najine poti izkazalo, da se ne izplača jih jemati s seboj, sva jih odložila ob poti, ker sva se po isti nameravala vrniti. Prijetno druščino so jim med najino odsotnostjo delali lepo razcveli telohi, ki so rili izpod mokrega listja na svetlo. Zložno sva se dvigala po lepo nadelani poti skozi bukov gozd. Čez pol ure pa sva krenila s poti na levo po skromni stezici, kamor pokaže stara tabla: »Na Lipno Špico«. Skozi grmovje, čez dva hudournika, nato skozi ruševje naju je vodila prerasla steza proti kotu pod Škrlatičnimi strminami. Ko sva prišla iz gošče na piano, sva stala ob velikem snežnem plazu, ki pride od Ponce dol po grapi Grun-tovnici. Onstran plazu se dvigajo strma, obrasla rebra proti ponosnim stenam Škrlatice, Rakove Špice in Rogljice. Ta rebra so mi dobro znana, saj sem se že večkrat grizel v kolena po njihovih strminah. Prvikrat smo bili trije. Šotorili smo visoko gori ob hudourniku na položni skali. Drugega dne se nam je vdala Rakova Špica. Drugikrat sva bila midva. Nameravala sva na Rogljico. Blizu tam ko prvikrat sva bivakirala ob mogočnem ognju. Star, suh macesen, ki ga je hudournik prinesel od bogve kje, nama je omogočil to prijetnost. A dež naju je drugega dne prepodil v dolino. Rogljica je do danes nedotaknjena in čaka na rojstvo svojega zmagovalca. Veliko romantike je v taki noči, v tako divjem, zapuščenem svetu. Skale, bolvani, raztreskani macesni in rušje ti delajo družbo, njihove pošastne sence bude tvojo fantazijo. Strmo pada pod teboj breg in se izgublja v jarku, odkoder prihaja šum hudournika, edini zvok v tej mrtvi tišini. Na nasprotni strani doline se skrivnostno in mrko riše v nebo kontura Prisojnika. — V tej skrivnosti pričakuješ velikega razodetja, a pričakovanje ostane večkrat neizpolnjeno. Kakor idealna filmska slika so se zvrstili pred mojimi očmi ti prelepi spomini. Pod temi bregovi naju je peljala pot na levo proti Ponci. Steza se tu izgubi pod plazom. Po zmrzlih snežnih kepah, grudah in grmadah sva se vzpenjala vkreber. V majhni kotanji sem našel kupček gamsovih kosti in dlako. Na stotine takih majhnih tragedij se odigra vsako leto v gorah; a gore obdržijo njihovo skrivnost zase. Močan utrip srca in krik preplašene živali prekineta tesno tišino, a še to zaduše bližnje pečine. Plaz si vzame življenje, roparji požro vse do dlake in kosti; te ostanejo kot edini dokaz brezobzirnosti prirode. Niže in niže je ostajala kopna dolina, vedno mogočneje sta se nama prikazovala Razor in Prisojnik na nasprotni strani. Slednjič sva dospela po grapi do kotla, odkoder sva morala zaviti na desno v strmo pobočje. Grapa pa se nadaljuje, od tu zelo zožena, proti Špi-kovi Škrbini. V bregu so me presenetili krasni avriklji, ki so klili iz revne prsti med strmim pečevjem. Enega sem si moral utrgati (več bi bilo prepovedan sad!). Vtaknil sem ga med liste svojega zapisnika, ki mi služi tudi kot popotni herbarij. Plezala sva nekaj časa po pečevju, nato sva rila skozi rušje, kmalu pa prišla zopet na plaz, ki naju je pripeljal v Veliko Dnino. Kakor zaklet kot se mi zdi ta zapuščena visokogorska, s snegom zadelana krnica, ki se dviga v gredinah proti Oltarju. Z- desne padajo vanjo krušljive stene Škrlatice in Rokava, na levi se dviga pečevje Ponce. Še vedno trdo zmrzli sneg je škripal pod okovankami. V zložnejši vesini sva se dvigala po krničnem dnu. Od spodnjega kraja najvišje, zadnje gredine sva krenila pod prevesnimi pečinami na levo iz krnice in prečila strmo snežišče nad prvim skokom Ponce proti levi vkreber. Drugi, zadnji skok, ki ga poleti preplezaš po kaminu, sva prekoračila v zelo strmem pobočju ob nekem žlebu. Kmalu sva stala ob značilnem stolpu na zapadnem koncu vršne ravnice. Pot je bila sedaj enostavna in položna, a snežna površina se je že otajala in gazila sva do kolen. V pol ure sva stala vendar na vrhu. — Solnce je žgalo razgaljena telesa; žejalo naju je, skuhala sva si čaja. Pogled z vrhov je v tem času izredno slikovit in pester. Vroče solnce ustvarja s težkimi oblaki že poletno ozračje, snežna površina nas veže še z zimo. Oboje združeno daje krasna, tipično pomladna na-strojenja z blestečimi in temnimi oblaki, z žarkimi snežnimi refleksi; vrhovi so zastrti s finim zračnim čadom. Vsa višina je razgibana z jarko svetlobo in močnimi kontrasti. Nasprotje temu je dolina, ki jo vidiš globoko pod seboj, odeto v enotno prvo zelenje. Tu gori igra svetlobe in sferičnih elementov, tam v dolini prva rast zemlje, bujnost življenja v pravi realnosti. S Ponce je Škrlatica videti res kot kraljica. Z njenega mogočnega kopastega vršaca pada divje razorana severna stena na snežišča Velike Dnine; z raztrganimi rebri se spušča proti Krnici. Na sever se podaljšujejo njene stene nepretrgano v viharno nasekanem in zobatem grebenu Rokava in Oltarja. Velika Dnina obli vznožje teh sten in skuša v mehkih lokih snežnih obrisov in kont omiliti ostre oblike pečin. Krnica počiva globoko spredaj, temna je v svojem bukovem ogrinjalu in tiha; vendar slutiš tudi v njej že ono porajajoče se življenje, ki se dviga v vrhove. Mogočni postavi Razora in Prisojnika kraljujeta nad mirno dolino, rahla meglena tančica še poveča njuno dostojanstvo. Prisojnikov vrh žari v gloriji zlatih oblakov, ki se ko- Foto dr. Kajzelj Škrlatica z Velike Ponce pičijo z jugozapada. Mojstrovka in oddaljenejši zapadni vrhovi se izgubljajo v čadu in solncu. Na severu ti pade pogled čez prepadne stene pod teboj v Savsko dolino. Mehko se vije srebrni trak Save v neprestani opreki z ostro potegnjeno cesto in z železnico. To nasprotje blažijo skupine majhnih belih kock, postavljenih zdaj sem, zdaj tja: gorenjske vasice, ki se zadovoljno grejejo v popoldanskem solncu. Zložno se vzpenjajo na drugi strani doline bregovi Karavank do oblih vrhov, ki se iznebljajo zadnjih ostankov snega. Koroška se iz-izgublja v dolinski meglici, iz katere se dvigajo na obzorju snežniki Visokih Tur. Nepozaben je užitek pri takem pogledu, ko razbremeniš telo vsakega napora in daš očem, da se izprehajajo po tem gorskem kraljestvu, pijoč krasoto. Če se ti že utrudijo oči ob ostrih oblikah golih pečin Julijcev, jih zapelješ na mehke kope Karavank; če jih slepi jarka luč snežnikov, jih spustiš na mirne dolinske barve. Kontrasti se ublaže, otreseš se vseh drugih vtisov in se prepustiš trenotnemu občutju; oči in duh se ti utapljajo v sladki opojnosti. Fantazija stvarja in kleše v tvoj spomin iz prirodne slike ono trajno podobo, ki jo pridružiš blesteči galeriji prejšnjih. In teh podob nima nihče razen tebe, nihče razen tebe nima dostopa do njih. To poveča njihovo vrednost in ti daje zadoščenje. A čas zapre pot domišljiji. Solnce se je nagnilo. Navzdol sva šla hitro v dolgih korakih in v dričanju. Kmalu sva bila v Veliki Dnini. Po trdnejšem plazu proti Krnici je šlo še hitreje. , Solnce je še vedno močno pripekalo, hitra hoja naju je razgrela. Šele v hladni senci bukovja in v ledeni Pišnici sva se ohladila. Na površini bistrega tolmuna so odsevali zasneženi vrhovi v večerni zarji. Boris Rezek Plezalna alpinistika v Savinjskih Alpah Prve početke novodobne plezalne alpinistike zaznamujemo v Savinjskih Alpah nekoliko pozneje kakor v Julijskih, v katerih je bila ta alpinistika na dokaj visoki stopnji že tedaj, ko so bile v Savinjskih preplezane le nekatere srednje težavne stene. Prve povojne alpiniste so pač vabile Julijske Alpe s svojimi mogočnimi stenami in z visokimi vrhovi; tu so se nudila večja doživetja nego pri nižjem merilu Savinjskih Alp. Tako so postale Savinjske Alpe sekundaren alpinističen teren. Šele po rešitvi glavnih problemov v Julijskih Alpah je popustila psihoza, ki je izza 1.1926, ko je bila preplezana severna stena Špika, vezala skoraj vse naše plezalce in ostale turiste. Čar imen Triglav, Špik, Jalovec je popuščal in se je zanimanje za vse odležne, le čisto plezalno-tehnično pomembne vrhove zbudilo tudi k onim, ki ne dosegajo niti višine 2000 m. Plezalna alpinistika se je v Savinjskih Alpah razvila skoraj ločeno od one v Julijskih. V prvih početkih naše povojne plezalne alpinistike je bilo sicer opažati, da se ene in iste družbe udejstvujejo v Julijskih in Savinjskih; pozneje pa je vso alpinistično generacijo zamamila Triglavska Stena. Prvi podvig mladih Skalašev Vladimirja Kajzelja in Karleta Tautscherja v severni steni Turške Gore leta 1921 dokazuje, da si je prva povojna alpinistična generacija dobro začrtala smer svojega udejstvovanja. Na ti prvi turi pa je padla tudi prva žrtev: Karle Tautscher. Ta nesreča in pa pritisk neinformirane javnosti, ki je bila z organizatorji turistike vred odločno proti plezalnemu udejstvovanju, je to generacijo demoralizirala. Danes tudi razumemo, da so se pokazale Savinjske Alpe — kot skoraj povsem neobdelan teren — zaradi vstromljenosti svojih sten ob takratni plezalni tehniki in takratnih stremljenjih, plezalsko nezanimive in neizvršljive. Tako je v Savinjskih Alpah do leta 1923 vladalo kar mrtvilo. V tem letu so bile po naših plezalcih (Vladimir Topolovec) ponovljene nekatere že pred vojno po nemških alpinistih izvršene ture. Med temi turami je bil izvršen tudi poskus ponovnega vzpona čez severno steno Turške Gore, ki ni uspel. V sezoni 1924 je bilo skoraj vse alpinistično udejstvovanje usmerjeno v Julijske Alpe in je v tem in naslednjem letu ob obeh triglavskih nesrečah tudi zastalo; namreč naše — beležimo pa prvi povojni podvig nemških plezalcev v Savinjskih Alpah: preplezan je severnega grebena Turške Gore. Maloštevilni plezalci začetniki so ob ti činitvi zaslutili naloge, ki jih čakajo. Še nekaj tur so izvršili Nemci, preden se je ta druga povojna alpinistična generacija razvila v popolni samostojnosti. V letu 1926 je bila po celjskih plezalcih izvršena nova smer v južni steni Mrzle Gore; jedva samostojna smer v znani steni, dočim je v Julijskih Alpah v tem letu padla severna stena Špika. To leto (1926) se je s preplezanjem severne stene Špika, kot enega glavnih problemov, naši plezalni alpinistiki odprlo povsem novo polje: stene, ki so bile doslej smatrane za nepreplezljive. Črta razvoja naše plezalne alpinistike se je strmo dvignila in pričelo je na našo alpinistiko gledati tudi inozemstvo s priznanjem in z začudenjem. Naslednje leto (1927) je prineslo zopet večje činitve: severozapadni steber Škrlatice, a v Savinjskih Alpah končno samostojni prvi vzpon: severozapadno steno Grebena in smer v južni steni Mrzle Gore. Teh dveh činitev seveda ni možno primerjati s turami v Julijskih Alpah; toda leta 1928 se je s preplezanjem vzhodnega dela severne stene Turške Gore in vzhodne stene Staj. Rinke ta doslej velika kakovostna razlika zmanjšala, 1. 1929 pa s severno steno Ojstrice izenačila. V dveh sezonah se je z malim številom vzponov, ki pa so bili skoraj vsi prvenstveni, mlada, druga povojna alpinistična generacija, katere najizrazitejši zastopnik je bila moja plezalna družba, razvila do popolne samostojnosti. Ta razvoj ni bil slučajen; bila je dosledna samovzgoja, s čisto dognanimi stremljenji, katerih uspeh je skoraj izvršena plezalska zaključitev Savinjskih Alp. Veliko število prvovrstnih tur je med severno steno Ojstrice in med največjo nalogo v Savinjskih Alpah (severna stena Štajerske Rinke!); te činitve pa morda ne bodo nikoli prav ocenjene, če bo naša plezalna alpinistika hodila še naprej samo svojo osvajalno pot in se novoizvršene ture ne bodo ponavljale. Znano je, da družbe naših plezalcev streme predvsem za novimi turami. Obstoja pa tudi omalovaževanje uspehov v Savinjskih Alpah; v Savinjskih Alpah stene niso visoke, z izjemo severne stene Planjave (pač nad 1000m); povprečna višina sten je okrog 300 do 600 m v osrednji gorski rajdi in 150 do 400 m v severnem in južnem predgorju. Pečina osrednje rajde je večinoma trdna; posebnost so gladke vstromljene plati predvsem v ostenju Okrešeljske krnice, v stenah skupine Rink in Turške Gore ter v južnem ostenju Skute in Štruce. Zapadni del osrednje rajde je znatno bolj razčlenjen in je bil tudi najprej alpinistično obdelan. V vzhodnem delu se odraža severna stena Ojstrice med razdrapano severno Planjavino steno in med značilnimi razčlembami Velikega Vrha nad Robanovim Kotom. Kot najmarkantnejša je bila najprej obdelana skupina Rink. Pokazalo se je pri plezanju po vzhodni steni Štajerske Rinke, da je trditev o nepreplezljivosti vrhovne vzhodne stene, ki je bila še po izvršeni turi proglašena, res neosnovana. Potrebna je bila za izvršitev pač dovoljna tehnična usposobljenost, ki se je na nadaljnjih turah morala še stopnjevati, ker so se pojavljale težkoče, ki jim normalna plezalna tehnika ni bila več kos. Med udejstvujočimi se družbami ni bilo nobenega tekmovanja; vsaka se je oprijela svojim zmožnostim primerne ture; to stanje traja še danes in bo bržkone ostalo, dokler ne bodo izvršeni prav vsi vzponi, razen že poskušanih čisto izrednih problemov. Prezreti ni vedno intenzivnejšega udejstvovanja Nemcev, ki so v zadnjih sezonah izvršili nekaj prvovrstnih vzponov. Njim predvsem dostopno ostenje Ravenske Kočne je že obdelano, tako da bomo kmalu Pl. Vestnik 6-7 249 8 zasledili njihove načrte v ostenju Logarske doline, kjer pa so nove možnosti le sekundarnega pomena in pičle. Vsekakor se plezalna alpi-nistika v Savinjskih Alpah bliža zaključitvi. Bodoče plezalske generacije, ki ji zdaj še ni videti zastopnikov — prevelik je bil namreč skok razvoja naše alpinistike, ki so mu dorasli le posamezniki — ne bodo tu čakale izredne plezalne naloge. Večina izvršenih tur pa bo ohranila svoj čar in bo vedno težavna preizkušnja nastopajočih. Lipoošek Marijan Po pečinah Julijskih Alp Prepadne stene okrog Planice in Pišnice so me že davno vabile; njihovemu klicu se nisem mogel dolgo ustavljati. »V gore!« Kako nam to zazveni sladko in razburljivo! Čez ramena vržeš nahrbtnik, v njem brašno in plezalni čevlji, pa adijo, ljuba mamica! Še križček čez čelo in »Bog te varuj, sinko!« — pa gremo tja, kamor nas žene vsaka kapljica krvi v našem telesu. Za menoj je ostalo mesto s poletnim dolgočasjem. Moj tovariš je imel dela, dela čez glavo. Jaz pa, ki sem se prav naslednjo jesen pripravljal na odhod v tujino, sem hotel kljub temu v skale. Sam ne bom iskal novih potov, saj bo itak zame vse novo, koder bom hodil. Če pa ne bom ravno v težavnih stenah, bom z božjo pomočjo tudi brez tovariša prerinil skozi. Vrv sem pustil doma, klini in kladivo so ji delali družbo; kajti vedno je bolje, če je začetek skromen, nego bahav in visok. Če Bog da, bomo še mnogo poletij hodili v skale in dovolj časa imamo za vsa prepadna mesta, ki so delala preglavice drznim plezalcem. — Zato pa naj mi ne zamerijo oni, ki bi iskali v teh vrsticah novih, neznanih, premaganih sten. Kajti če bi samo te opisovali — kaj neki bi rekel gospod urednik, ki bi ob prazni mizi bridko premišljeval, kaj naj prinese prihodnja številka »Vestnika«, potem, ko bodo — vse stene preplezane!... Začetek je bil slab. To se pravi, pravi začetek ne, ampak tisto je bila le preskušnja. Troperesna deteljica se je našla na Vršiču: Irma, Slavica in jaz. Na nekem vogalu pod Mojstrovko smo trčili vkup in smo se takoj dogovorili, da stopimo na Prisojnik. Dekleti sta korajžno hodili, pa ju je bilo tudi veselje gledati, kako sta se gibčno vzpenjali po skalah. Navzgor smo plezali skozi Okno in po grebenu na vrh, navzdol pa čez steno. To smo se napili lepote Prisojnikovih strmih sten! Popoldne pa smo na poti v Kranjsko Goro tako dolgo časa modro določevali imenoslovje Prisojnikove gromade, da nam je moral priskočiti na pomoč prijatelj Vinko, ki sicer skrbi za razvajena ušesa v »Eriki«. Saj ima vse poletje časa, da študira tiste skale! Kljub njegovi pomoči bi kmalu zamudil vlak, ki me je potegnil v Planico. Nameraval sem na Visoko Ponc o. 0 pravem času sem še prišel do jarka, ki pada iz Mokrega Potoka, da sem videl, kje bom udobno prenočil, pa je že mrak segel daleč po dolini. Bivak je bil prav prijeten; saj ni bilo mraza. Vso noč mi je tiho šumela na uho žuboreča voda. V zgodnjem jutru sem se že dvigal skozi gozd v jarek in dalje v kotanje Spodnjega in Gorenjega Grunta. Lovske steze so tam zamotane, komaj sem našel pravo; končno sem po skrotju prispel na Vratca med Malo in Visoko Ponco. Toda tistikrat sem imel res smolo! Preobširen nahrbtnik mi je v prvem kaminu severnega grebena zaprl pot. Poskušal sem na vse načine: ob kaminu, nad kaminom, pod kaminom, povsod brezuspešno. Najrajši bi pustil nahrbtnik tam v skalah, pa sem se bal, da mi ga kakšen »gams« ne odnese. Zlovoljen sem moral nazaj. Na sedelcu sem sedel na solnčno stran in se jezil na kislo kumarico, v katero sem moral vgrizniti. Kajti tam z Vratc nazaj v Planico je skoraj toliko, ko s studenca nad Pragom v Aljažev Dom! Melanholično sem gledal nekaj časa proti vzhodu, pa sem zagledal, kar sem prej prezrl: v jasnem jutru so se v svetli modrini ostro odražale temne, senčne stene gora, na robeh ožarjene s svetlim trakom solnčne svetlobe, Škrlatica kot ogromna, nazobčana kupola in divji grebeni proti Martuljku in Križu. Globeli med njimi in menoj pa so bile posute s solnčnimi žarki ko z zlatim prahom. Krasen pogled na te silhuete me je v hipu spravil v dobro voljo. In te je bilo treba; zakaj, pot navzdol je — jej, oje j! Noge so se šibile od večnega stopanja nizdol. Drnasta pobočja med gruščem, nato mala ravnica, kjer so se pasle med razmetanimi bolvani meketajoče ovce, nato strm macesnov gozd, preklicano nizko borovje, trava, zopet borovje in nato končno mlad bukov gozd — vse to se je vrstilo. Še strmo po suhi grapi med šelestom odpadlega listja in kmalu sem bil v dolini. Zavil sem proti Tamarju in se mimogrede »pasek po borovnicah, da sem prišel črn in umazan v prijazno kočo. Za Jalovcem so se zbirale težke megle, ki jim sever ni pustil čez rob. Papirnate cvetke v majhnem lončku v obednici so bile modre, iz štedilnika se ni kadilo. Sami dobri znaki. Stena je vabila — odločil sem se.-- Drugo jutro smo se zgodaj odpravili. Z menoj še dva turista, prijazna fanta, ki sta mi odnesla cepin in čevlje skozi ozebnik. Pod steno se ločimo. Nekaj korakov po strmem grušču ob skalovju, nato v položen žleb. Solnce je še nizko in visoko gori obseva rdeče pečine, ki grozeče visijo, kakor bi bile vse previsne. Kako je neki tam? Baje je zelo izpostavljeno; pa le naprej, da vidimo in si pogledamo iz oči v oči! — V lahki pečini si kmalu preženem jutrnji mraz iz telesa. Plezalniki prijemljejo imenitno. Užitek je, hoditi po trdni skali. Majhna polička pelje na desno. Po skalah, splezam navzgor in po ozki polici, nad katero visi trebušasta skala, se splazim v krasen kamin. Sopihaje ga zgvozdim, prav nič ni težek, le malo obvladanja lastne teže zahteva. Kmalu sem na vrhu in po položnem žlebu in skrotju pridem na široko, strmo gredino. — Do tu je igrača, če si količkaj izvežban! 251 8* Na gredini me je pozdravljalo jutrnje solnce. Iz mračne in hladne stene sem stopil na svetlo, toplo luč. Nove moči nam vliva v duha in telo. Kakšna prelest je za plezalca, ko ga objame to lepo, božje solnce! Ni čuda, da so stari narodi molili ta vir svetlobe, toplote in vse naše sreče. Zdi se mi, da niso bili zato pogani! Malo se oddihujem in gledam v žarečo kroglo, ki se počasi, počasi dviguje. Žarki padajo v šopih preko sosednjih hribov in zdrknejo vedno nize v skale. Nebo je sinje, plezalcu naklonjeno. A dalje, čaka me najtežji del stene! — Od gredine se naravnost navzgor dvigajo Foto dr. Kajzelj Kotooa Špica s severovzhodne strani Jalovca strme peči. Tam ni prehoda proti vrhu. Moram na levo. Nekaj korakov navzdol, okrog skalnatega nosu in že sem v težjih pečinah. Nepravilne police se vlečejo med odprtimi stopi in razritimi, strmimi žlebovi. Svet sam daje smer plezanju, toda le ne preveč v desno, kjer groze ogromni previsi. Kako uro se dvigam od stopa do stopa, včasih z redkimi oprimki. Strmina raste, stena se obrača nad ozebnik. Solnce mi sije na vso moč v hrbet. Pod seboj vidim nadelano pot na Jalovčevo škrbino, snega v ozebniku pa še ne: skrit leži pod steno. Pogledam čez rob neke plati — pred menoj se širi velikanska izdolbina, nad katero so gladke skale. Na desno jih obplezam, da pridem nad nje. Tu je skupek polic pravilnejši, stena pa še bolj strma. Kje bo prehod? Priplezam na širšo, skalnato polico. Spominjam se, da je prestop menda skozi kamin, kjer visi konec stare vrvi. Kamina ni nikjer. Pogledam dalje po polici. Ponekod se moram plaziti; izpostavljenost je huda, že vidim globoko pod seboj sneg v ozebniku. Stopim okoli roba in zagledam na nasprotni strani strahovitega prepada zasneženi vrh ozebnika v taki bližini, da bi kar skočil nanj. Tik nad menoj so gladke stene, torej nazaj! Vrnem se po polici, prav tako previdno in se v majhni lopici odpočijem. Slutim, da bo sedaj najhujše. S police se dvigajo desno strmi stopi. Dvignem se do njih in po majhni polički prečim na levo. Tik pod seboj zagledam kos debele, preperele vrvi. Torej sem kamin obšel! Od tu navzgor je pregladko. Počasi zlezem nazaj na desno in se vzpnem visoko v previs. Noge stoje na slabih, visečih stopih, telo tesno k steni. Pod menoj je le zrak. Skrajna napetost je v udih. Težavno prestopim v levo, svet se nagne — hvala Bogu: odpre se malo širša polica. Stena nad menoj pa še vedno grozi. Razgledam se in zapazim v nizkem previsnem stopu nad seboj zabit klin. Spretno ga porabim in se dvignem še malo više. Po kolenih ležem na levo, kjer se polica navpično konča na gruščasti gredi, kamor se spustim po majhnem stolpiču. Tu je dovolj prostora za odpočitek. Oddahnil sem se; kajti tisti previs, ta ni bil za šalo! Kako malo misli v takih trenutkih človek, oziroma bolje: kako se vse v njem strne le na samoohranitev. Dvojnost je bila pred menoj: ali preplezam, ali... Ne! Ono drugo pravzaprav ne, le prvo je bilo tako močno: moraš preko! Prav to nas tudi vabi v skale. Z grede se dviga v desnem kotu črna votlina. Vem, da je prehod skozi okno, toda kje je okno? Visoko nad zgornjim vrhom votline zapazim majhno odprtino. Zlezem v votlino in v njej gvozdim navzgor. Krhko kamenje se ruši, z votlim ropotom pada in se odbija od vlažnih pečin. Zgoraj je votlina precej široka, da se komaj razkoračim in dosežem od ene stene do druge. Priplezam do okna. Visoko je toliko, da v njem ravno stoji odrasel človek. Globoko pod menoj je gredina, okrog pa same gladke in strme stene. Kljub temu hočem poskusiti, pa mi pamet ustavi korak. Saj ni mogoče, da bi bil prehod čez te strahotne stene. Mari smo muhe? Nazaj! Splezam navzdol in ravno, preden stopim na gredino, se na nekem stopu obrnem s hrbtom proti steni. Kar široko sem odprl oči! Tik pred menoj, v steni desno od črne votline, mi sveti modro nebo skozi velikansko odprtino. To je torej tisto Okno! Prezrl sem ga prej, ko sem se v navdušenju in zaletu zagnal v votlino. Kar samo se mi je zasmejalo; brž sem skočil tiste korake po grušču in z lahkoto splezal po krhkih, sipastih skalah navzgor. Pri koščku snega sem pojedel zadnje jabolko; saj je solnce izpilo iz mene vso vodo. Preko gladkih, položnih skal sem odšel na pleče, čez lahek skalnat skok in po grušču proti vrhu. Previdno sem stopal, da mi ostro kamenje ni preveč raztrgalo plezalnikov. Desno pod menoj je padala z roba strma severna stena. »Tudi ti še prideš na vrsto, če Bog da zdravje!« Na vrhu dobim še onadva turista. Začudila sta se; saj sem rabil komaj štiri ure čez steno. No, pa sam samcat gre človek po skalah hitreje ko v družbi. Stena pa tudi ni visoka. — Dobra fanta sta mi ponudila termovko s črno kavo, ki sem jo z odkritosrčno hvaležnostjo sprejel. Še košček čokolade — kalorij — pa smo odšli navzdol. Razgled? Ne, povem po pravici, razgleda nisem gledal, vsaj zavestno ne. Turista sta me sicer povpraševala za imena, pa sem jima odgovarjal kakor v polsnu. Prepoln sem bil zavesti, da sem na vrhu in s prešerno srečo me je navdajalo modro nebo, prepadne doline in vsi orjaki gora naokrog. In čez vse je bila razlita svetla solnčna luč, ki je bila tudi v meni. Foto J.Raonik Jalovec Popoldne sem preležal v mehki travi pred Tamarjem. Občudoval sem znova visoke, črne viharnike. Kaj ni priroda naša rešiteljica in naša ljubeča mati, ki stoterno poplača ljubezen do sebe? * V »Razoru« me je budilka zbudila ob štirih. V temi sem se brž umil in oblekel, po prstih smuknil po nerodnih stopnicah, težka vrata so zacvilila za menoj in že sem hitel v somraku po beli cesti proti Krnici. Na vzhodu je rasla bela proga — novi dan. Zvezde so bile za čudo svetle in redke, tenak krajec lune je stal visoko na nebu. Jutro! Pozno poletno jutro, sveže in vse rosno. Z dnevom je rasla svetloba in moja pot se je nagloma krčila. Nameraval sem čez steno Razora. Ko sem stopal v Krnici strmo navzgor, so solnčni žarki že zlatili vrhnje robove sten. Mimo nove koče, ki so jo takrat ravno dokončavali, sem polagoma prišel do onega mesta, kjer pot izpod Razorovih sten zavije na levo okoli gladke skalnate plati. Z mrzlo vodo sem se pokrepčal. Stena je visoka in naporna, to sem vedel, zato sem izrabil zadnjo priliko. Verno se držim tega načela in marsikdaj mi je prišlo prav. Vstopil sem v steno. Njeni podstavki, ki nosijo razorani srednji del in glavo, so porasli mestoma s travo in z borovjem. Plezaš, kjer hočeš: po strmih, drnastih žlebovih, čez nerodne veje borovcev, ki vsipajo curke rosnih kapelj na glavo, mimo visokih macesnov in tudi po izpostavljenih travnatih policah in strmih gredah, vedno dalje v skale, ki zavzemajo oblastno čim več prostora. Jutrnji hlad je gineval. Solnčni žarki so se polagoma spuščali navzdol po skalah, bele pečine so se svetile v njih. Rosna trava po policah se je svetila lepše od vseh dragih kamenov. Kako smo bogati, mi, ki pijemo lepoto iz prelestnega keliha narave! Čez nekoliko odprtih, izpostavljenih in precej gladkih skokov sem dospel na oster grebenček. Prav nič ni značilen, smer sama me je privedla do njega. Po njem in ob njegovem levem boku sem prečil polagoma navzgor in po razdrapanem pečevju sem prilezel na rob, s katerega sem zagledal pred seboj strmo, veliko grapo. To je tudi nadaljnja smer plezanju, ki ni prav nič več težko; saj moraš venomer laziti le po grapi, ki je dolga, dolga! Trikrat se konča in trikrat znova začne. Enkrat sem hotel z roba na desno, pa sem prilezel po lahkih skalah do previsov. Na levo pa je sipast žleb vodil navzdol do grape. Torej zopet grapa! Kaj sem hotel! Moral sem vanjo in znova navkreber po strmem snegu. Pristop v desno polovico Razorove stene je najbrž niže in bolj vzhodno. V oni smeri stena še ni bila preplezana. Končno sem prispel na zadnji rob, kjer se odpre lep pogled na »Prižnico« in na vrh stene. Začul sem oddaljene glasove. Kaj nisem sam? Ne, tam v Kugyjevi smeri, vzhodno od moje, se vzpenjajo neki planinci. Zavriskam in kmalu mi pride na uho močan odgovor. Plezamo dalje, vsak v svoji smeri, jaz na desno po raztrganem skrotju med žlebovi, ki se vedno bolj ožijo ter kulminirajo v kratkem, komaj nekaj metrov dolgem grebenu, spajajočem steno z znanim »Turnom« pod Razorom. Na grebenčku občudujem visoko senco »zvonika«, ki se odraža v globinah; nanj pa žal ni časa in tudi Bog ve, kako je v njegovih gladkih stenah. Po grebenu hočem dalje, pa mi zapre pot strma vzpetina, kake 3 m visok rogelj, ki visi proti meni. Poskušam nanj — nič! Obujem plezalne čevlje — sedaj gre! Nerodno je bilo tam v tistem nedolžnem previsu. Visel sem nazaj, postrani in smešno se mi je zdelo, ko sem kobacal tam okoli ko mravlja okrog mrtvega hrošča. Za rogljem sem zopet lahko nadaljeval svojo pot. Stopil sem nekaj korakov navzdol v mrzlo senčno stran in nato po lepih, udobnih kaminih v trdni pečini navzgor. Kmalu sem bil na vrhu. Pod veliko visečo skalo, za katero je bil raven prostorček, da je kar vabil na odpocitek, sem stopil na rob Dolgega Plazu. Stena je bila za menoj. Previdno sem oprezoval, če ni kje skrit kak »sovražnik«. Bilo je vse tiho, le samotne meglice so se podile iz Trente sem. Počasi sem nadaljeval pot proti vrhu. Čez lahke skale sem splezal na greben. Doli na Dolgem Plazu so se gibale štiri postave. Ali so italijanski stražniki ali le oni turisti? Nekaj časa jih opazujem. Zdi se mi, da imajo črne srajce. No, če so res Italijani, jim več ne uidem! Potem Foto dr. Kajzelj Triglav in Visoki Rokao z Oltarja sem »dober« za kakih deset dni. Torej korajžno na vrh! Še čez lahko škrbino in že je bilo pred menoj triangulacijsko znamenje. Vpisna knjiga je starai, že davno prenapolnjena. Ogromno število italijanskih posetnikov-vojakov je zabeleženo v njej. Spravil sem se na skromno kosilo — bilo je ravno poldne. Od juga so se podile megle z vedno večjo vnemo. Začelo me je zebsti. Prišle so na vrh tudi tiste štiri postave, ki so se izkazale iz bližine za štiri nedolžne Beljačane, s katerimi smo se prej v steni klicali. Skoraj vsako nedeljo hodijo k nam v gore, so mi pravili. Obmejna cona olajšuje tujski promet. Sestopili smo na Dolgi Plaz in nato mahnili navzgor proti Gubnu. Na robu stene, kjer se vidi na levo navpično doli v Krnico, se je na desni pod nami smehljalo lepo Križko jezerce in vabilo s svojo čisto vodo k sebi. Nam pa je bilo vroče in soparno. Od juga se ni obetalo nič dobrega. Zato smo hiteli. Na robu Križke Stene smo se poslovili; oni v Krnico, jaz pa v Vrata, kjer sem srečal naše »filmske zvezde« z njihovim režiserjem vred. Kako dobro dene človeku pogled na te domače, poštene obraze, ki kažejo dobro srce in krepko voljo. Pozdravljeni vi vsi, ki ljubite naše gore! * Nato me je vodila pot v Martuljek. Ta prelepi kotiček naših gora je bil že mnogokrat opisovan in opevan in resnično: nobena beseda v slavo njegove krasote ni bila odveč. Kdo se pa tudi more ustavljati njegovemu čaru, kjer ni ne potov ne steza po skalah, kjer le bistro oko plezalca najde prepadne prehode čez strme pečine! S posebnim užitkom sem vselej prebiral članke, v katerih so Paula, Miha z Belce in Marko tako fletno pripovedovali o svojih podjetjih po strminah v Martuljku. Neznana imena so kar migotala pred očmi: Dovški Križ, ki ni Dovški Križ, ampak Rokav, Rokav, ki ni Rokav, ampak Oltar, Široka Peč, ki ni Široka Peč, ampak Dovški Križ... Jej, sem si mislil, tam so pa gore zamotane med seboj! Kaj bo, če se zapletem siromak nepoučen v ta gordijski vozel! Hudo me je skrbelo, družbe pa tudi nisem imel nikdar nobene pripravne. Iz zadrege me je rešil dr. Tuma. Ne osebno, ampak s svojim »Imenoslovjem« in s svojim izvrstnim toponomastičnim zemljevidom. Ko se je pa temu pridružil še »Naš alpinizem«, sem imel v glavi krasno sliko Martulj-kove verige in, tako opremljen, sem se spustil na pot. Poezija senikov v Jasenih ni karsibodi. Duhteče seno, ki je zvečer tako zdravo za pljuča, zleze počasi za srajco in zjutraj se obiraš bodečih bilk, kakor bi imel na sebi nadležne živalce. Tistikrat smo bili štirje: dva mlada fanta iz Radovljice, potem nekdo, ki smo ga klicali vedno le »stric«, in jaz. Ker smo imeli zjutraj nekaj časa vsi skupno pot, smo še skupno prenašali radosti in težave noči v seniku. Zgodaj smo odšli; kajti skale leže visoko in dober del dneva ti vzame samo hoja do njih. Mimo koče semeniščnikov, ki je bila tiha in zaprta, smo v prelepem jutru zavili na strmo stezo, ki vodi Za Ak. Kakšna ogromna krnica se odpre pred očmi, ko zaviješ nad slapom mimo zadnjega robu! Mrzlo je pihalo z visokih sten, ki so se že svetile v jutrnjem solncu. Na levo mimo gladkih skokov smo prišli do samotnih macesnov in nato dalje do pod sten Malega Oltarja. Tu smo se razšli: fanta na levo proti Dovškemu Križu, midva s »stricem« pa proti Grlu. Strmo je šlo navkreber. Pod stenami je ležal trd, leden sneg, posut z drobno plastjo ostrega grušča. Nekolikokrat sem se popeljal nekaj metrov nazaj na ledu, ker mi je spodrsnilo na gladki površini. Končno sva prišla do krhkih skal, po katerih sva splezala na rob. V gorah se vrši v naših dušah nebroj dogodkov, od katerih ima vsak svoj poseben vpliv in učinek še dolgo po izvršenih turah. Zamotana veriga misli, čuvstev, sprejemanj in zaznavanj se vleze v nas in dobi šele v določeni časovni razdalji stalnejšo obliko, ki ji dajejo pečat vrhunci naših doživetij. Kako močni so na primer vtisi prvih pogledov, ki navadno najmočneje presenečajo! — Ko sva stopila na rob, je v hipu zrasla pred očmi mogočna gmota Triglava; njegova Stena v senci je bila skoraj črna, njegov vzhodni bok pa je bil osvetljen od močnega solnca. Beli ledenik je še povečaval nasprotje in je spletal s svojo snežno barvo prelepi spoj treh barv: modrega neba, belega snega in sivih skal. Bil je pogled, ki ostane v spominu za vedno. Pod nama so strmo padale zelenice navzdol v Vrata. Po kratkem odmoru sva nadaljevala pot proti Velikemu Oltarju. Plezanje tod je lahko, tudi za manj izvežbanega.. Po skalah levo od rdečega žleba sva prišla na vrh. Ta točka je res znamenita, križišče dveh mogočnih grebenov, ki se tu sekata in v najbolj divjih oblikah pošiljata na vse strani svoje odcepke. Na Oltarju sva se s »stricem« ločila. On je sestopil nazaj proti Grlu, jaz pa naprej. Nameraval sem splezati na Visoki Rokav, ki je po označen ju v »Alpinizmu« najtežje dostopen vrh v naših Alpah. Z grebena, ki tu naglo pada v škrbino proti Rokavu, sem kmalu zavil navzdol v vzhodno steno in prav lahko prečkal v globoko zarezo med vrhovoma. Vrvi nisem imel in sem moral biti previden, da bi ne gubil po nepotrebnem časa z umikom, če bi mi zaprlo pot kako gladko, navpično mesto. V škrbini sem si obul plezalnike. Po polici pod velikim stolpom sem zavil v zapadno steno. Prečil sem prvi žleb in po drugem splezal strmo navkreber. Žleb se konča v ozkem, poševnem kaminu, skozi katerega sem prilezel v majhno škrbinico v grebenu. Po njem sem plezal dalje. Greben je oster, kakor še nisem videl takega in precej izpostavljen; na obe strani padajo stene globoko na melišča. Plezanje tod je užitek. Visoko se je dvigal pred menoj vrh Rokava. Še preko nekaj ostrih zarez in že sem bil v poslednji škrbini pod vrhom in po strmi poklini z dobrimi stopi sem priplezal nanj. Samoten vrh. Na jugu se dviga ogromna Škrlatica s severno steno. Do nje vodi nazobčan greben, katerega roglji izgledajo ko cigare. Na severu stoji Oltar, kakršnega si priroda ni mogla postaviti veličastnejšega. Na vzhodu in zapadu pa leže strmoglave globeli. Vreme se je medtem občutno izpremenilo. Cele kope megla so prihajale od juga. Postajalo je mračno. Globoka melišča med snegom v krnicah so izginjala v meglenih vrtincih. Skale so potemnele, slutil sem naliv. Na košček papirja sem vpisal svoje ime. Stara konserva služi za skrinjico. Orumeneli listki so v njej. Med drugimi sem našel tudi listek dr. Juga. Njegovo ime mora biti vsakemu plezalcu sveto in njegova zapuščina, ki jo najdemo po gorah, nam je ko relikvija. Naglo sem splezal nazaj v prvo škrbino. Najbliže in najlažje sem imel v Veliko Dnino. Megla pa mi je prekrižala namero. Po strmem, kaminastem žlebu sem dospel že precej nizko, ko sem izgubil smer. Pod menoj so globoko zijali prepadi, v njih so bile le sive plasti megle, v katere je bila zavita vsa stena. Padle so prve težke kaplje. Iskal sem prehoda še drugje, pa tudi brez uspeha. Nemudoma sem se moral torej obrniti in prečkati steno nazaj do najnižje škrbine proti Oltarju. V skrajni sili, sem si dejal, se lahko še vedno vrnem čez vrh Oltarja. Poskusil sem iz škrbine navzdol proti Vratom. Videl sem le nekaj korakov pred seboj, dalje pa so izginjale skale v temni megli. Po strmem žlebu sem lezel navzdol. Kmalu pa se je sumljivo nagnil in prisiljen sem bil plezati nekoliko bolj na levo. Čim niže sem prišel, tem strmeje je bilo in tem bolj gladke stene so rasle z vseh strani. Spominjale so me na izlizane plati Štruce v Savinjskih Alpah. Stena je postajala navpična. Velike skoke sem moral obplezati po težkih skalah. Prav nerodno je bilo, ko v sestopu nisem videl prijemov in stopov pod seboj. Prepad, ki je izgledal v brezizrazni sivini kakor brez dna, sem imel ves čas pred očmi. »Nič ne bo hudega,« sem se tolažil; »če tu padem, me še pobrati ne bodo mogli, ker me ne bo nič ostalo!« Napeto sem pričakoval, kdaj mi bo kaka navpična skala zaprla pot. Čez neko previsno mesto sem vrgel v majhno kadunjico nekaj metrov navzdol najprej čevlje — da sem potem moral na vsak način za njimi, če nisem hotel bos domov. Sledilo je še nekatero težko mesto, še nekaj tesnih dvomov in pri-čakujočih trenutkov, nato težaven prestop na levo v izrazit, lep in navpičen kamin, po katerem sem dospel do snega v krnici. Vesel sem si obul čevlje; potem je šlo ko veter navzdol! Čez malo ravnico Jezera na Gruntu sem kar stekel. In potem dalje čez travnati skok na široko melišče. Kakor da bi imelo nebo usmiljenje z menoj, je šele sedaj začenjalo močneje deževati. Ko zanalašč! Saj sem se dolgo zamudil gori v skalah, čeprav se nisem obotavljal. Skokoma je šlo navzdol. Nad gladkim pragom v grapi sem izbrskal lovsko stezo, ki me je privedla po mnogih ovinkih skozi mlad gozd na običajno pot v Vrata. Komaj sem dobro prispel nanjo, se je pa ulilo! Gori za Škrlatico je zagrmelo. »Bog nas varuj!« Dobro, da nisem v prešerni predrznosti poskušal nanjo z Rokava; to bi me izplačalo v tej nevihti! Pri pastirski koči sem vedril. Ker pa le ni pojenjalo in so z juga prihajali vedno novi curki dežja, sem si flegma-tično slekel srajco, jo zbasal v nahrbtnik in se golotrup odpravil dalje. Tako je ostala srajca suha, kože mi pa ni bilo treba posebej sušiti. V Mojstrani sem se ogrel z vročim čajem. Ko sem čakal na kolodvoru na vlak, sem videl, da se začenja jesen. Mračne megle so visele nizko ob pobočjih hribov in iz njih je lilo in lilo. Prvi znaki, da se poletje bliža koncu in z njim veselje, premagovanje in tesni trenutki, ki jih preživljamo v stenah. Z jesenjo je prišel moj odhod iz Ljubljane. Ljubi Bog pa je ustvaril vse tako modro, da imamo v srcu veselo upanje na čas, ko nam zopet vstane svetlo poletje s svojimi radostmi. Dr. Miha Potočnik Zlatorogove steze Če se spomnim nazaj na tiste čudapolne čase pred nekaj leti, mi postane nekam milo pri srcu in skoraj bi rad, da bi se znova vrnili. Saj so bili tako prelestno lepi in vseh pričakovanj polni, da me ob misli nanje še danes prevzame toplota. Kako mlada so bila tista tri, štiri poletja, ko sem po Mojstranskem kolodvoru ob nedeljah in praznikih pri vsakem večernem vlaku lovil Čopovega Joža in ga milo prosjačil, naj me vendar enkrat vzame s seboj v robe, kamorkoli in kadarkoli; če drugam ne, vsaj v — Triglavsko Steno naj me popelje. Ta je bila cilj in višek vseh mojih želja in skrbi; saj sem to nedopovedljivo uganko neštetokrat gledal iz vseh svojih pohlevnih »rajž«, požiral sem jo z očmi in s srcem, od blizu, od daleč in od vseh strani. Pa vsakikrat mi je bila še zagonetnejša in nedosegljivejša; še v ponočnih sanjah mi je lebdela pred očmi, kako tone v mračnih prepadih in silnih strminah sredi najsolnčnejše pokrajine — vsa sama, vase pogreznjena in v neprodiren molk zaprta: ta Zlatorogov zakleti grad! Tri leta sem lazil za Jožem kakor Trentar za gamsom; četrto leto me je uslišal. Bil sem le preveč siten in nadležen, da bi se me mogel zlepa odkrižati. Jasna in čista, kakor za nedeljo in za praznik, je bila Stena tistega septembrskega popoldneva sedemindvajsetega leta, ko naju je s prijateljem Hafnerjevim Jožetom vodil Joža po »Slovenski smeri«. Tisti dan smo uživali svoje najlepše urice, polne čudes, ki so se nam korak za korakom razodevale s tisto preprosto iskrenostjo in veličino, ki te vsega prevzame za vedno. Triglavska Stena, prelest prečudežnega imena! Tistikrat me je Stena dobila v svojo oblast in od tedaj romam leto za letom po njenih strminah, vedno vesel in židane volje, čeprav mi včasih pokaže tudi svoje roge. Saj sva potem še bolj prijatelja! Bog ve, koliko klafter vrvi je od tistega septembra že steklo skozi moje roke, koliko klinov sem zabil in spet populil iz Triglavskih špranj, koliko doživetij in nezapopadljivih krasot sem zaklenil na varno — kdo jih je štel? Prebrodili smo Triglavsko Steno podolgem Dr. Stanko Tominšek Joža Čop Dr. Miha Potočnik in počez, malokateri kotiček nam je ostal še skrivnost, leto za letom smo njeni stalni gostje in nadlegovalci. In vendar se človeku včasih le stoži tudi po tistih letih, čeprav bi današnjih ne zamenjal zanje, tudi če bi mi kdo še kaj navrgel! Saj tiste dni smo bili s svojo plezarijo še v maju — danes, menim, smo že blizu Velikega Šmarna! A vseeno zaradi tega Triglavska Stena ni nič manj mogočna in zagonetna, nasprotno: še višja in silnejša stoji pred menoj; kakor mavrica je, ki misliš^ da jo zdaj pa zdaj zgrabiš in pritisneš k sebi, pa se ti vsaki-krat prebrisano izmuzne. V letu enointridesetem nas je spet prav močno imelo, kajti, kadarkoli smo se poprej mudili v Vratih, vedno nam je pogled kar sam od sebe splaval v Triglavsko Steno, brskali in iskali smo s pazljivim očesom po njej, kod bi bilo za nas še kaj opravka. Kakor nalašč smo prejšnja leta prelezli srednji Triglavski Steber in se z njim na prvo roko spoprijateljili. Že na tisti nepozabni romarski poti po Črnem Grabnu nas je nepričakovano osupnila v najzgornjem kotlu dobro izhojena gamsova steza, ki se je od Bog ve kod prerinila v to puščavo — to je bilo treba pač šele dognati. Pa takrat za to ni bilo časa, le zapomnili smo si to mesto, saj čez sedem let vse prav pride. Pozneje smo večkrat ugibali, odkod neki in po kaj se le priplazijo gamsi v Črni Graben. Biti mora to prav lep in iznajdljiv prehod; saj je dobro znano, da gams ne hodi po najgršem, če ga nihče ne preganja — tu notri ima pa še pred Trentarji mir. Tako smo polagoma sklepali in sklenili, da bi ne bilo narobe, če bi se okorajžili in stopili kdaj pogledat za gamsi, seveda brez puške in lovskih namenov. In ko smo preplezali našo varijanto iz Skalaške v Prusikovo smer, smo v tistem ogromnem kotlu pod Plemenicami zopet naleteli na gamsove sledove in tik med Jugovo Grapo spodili celo majhen trop, ki je brez pomišljanja pobegnil po laštah in policah v gibčnih skokih daleč tja na desno proti Luknji. Sama od sebe se nam je tedaj vrinila misel na zvezo med Črnim Grabnom in Plemenicami in, komaj je bila vse-jana, nas ni več zapustila. Od tod do konca je bil le še majhen skok: če bomo plezali v Črni Graben in potem prečkali po sredi Stene na Plemenice, zakaj ne bi poskusili prečkati vse Stene prav od Praga sem? To je bila zamisel, da bi jo najrajši kar objeli. Tako preprosto spoznanje, a vendar delo le za krepke roke in jasno glavo! Na delo smo šli takoj in brez odlašanja. Pozimi in pomladi smo premotrili vse možnosti in prehode, razčlenili vso rajžo podrobno po težavah in po krajih, kjer nam od daleč tudi naše bistro oko ni moglo dognati, kako bodo opravile roke, kadar bo šlo zares. Pri ogledovanju so nas posebno zanimale in z negotovostjo plašile štiri uganke, ki jim iz daljave nismo vedeli primerne rešitve; zatrdno pa smo upali, da bodo od blizu prijaznejše. Skrbelo nas je namreč tole: kod bomo vstopili s Praga v Steno, da bo vstop vsaj približno na sredi višine Stene, in kako je neki svet ustvarjen na nadaljnji poti s Praga do »Slovenske smeri«. Kajti vse police, ki smo jih s pobožnimi željami ogledovali iz Aljaževega Doma, so se dosledno končavale nekje sredi te razdalje v gladko odklanih, visokih stenah, v katerih tudi s klini ničesar ne opraviš. Drugo oviro nam je zastavila pot iz »Nemške smeri« v Črni Graben; ta je bila videti najbolj resna in neprijazna. Na vseh svojih dosedanjih potih po Steni namreč nismo mogli dognati, če je iz Nemške smeri naravnost v zadnji kotel Črnega Grabna prehod mogoč. Imeli smo sicer za skrajno silo prehod v Graben že pripravljen, namreč tistega, ki smo se ga ob plezanju »Gorenjske smeri« leta 1928 poslužili, a to bi bil prevelik ovinek od načrta, ker bi na ta način morali kakih 300 metrov plezati po Nemški steni doli in potem isto višavo na drugi strani po Grabnu zopet navzgor. — Toda, če ni drugega izhoda? Kadar vsa druga mobilizacija odpove, je črno-vojnik tudi še dober! Joža je trdil, da sploh ni druge možnosti — saj vendar vidi —; meni pa kar ni šlo v glavo, da bi na ta način črta naše prečke čez Steno utrpela tako hude krivulje. Zato sem, čeprav je bil Joža nekoliko nejevoljen, sitnaril in besedičil toliko časa, dokler nismo sklenili, da žrtvujemo enodnevni pohod v Nemško smer in do zadnjih možnosti prebrskamo Nemški Steber nekako v sredi njegove višine. Navsezadnje je morda le kaka skrita lašta kje, ki nas bo rešila. Če pa ne, bomo imeli vsaj mir pred vestjo in očitki, potem ko si bomo položaj pogledali od blizu. Tretje vprašanje je bila zveza med Črnim Grabnom in našo vari-janto. Ta nas ni preveč skrbela, ker smo ob plezanju te varijante videli, da prehod proti Črnemu Grabnu, proti kateremu vede cel sklad polic, najbrž ne bo težaven; domnevo je stvarno potrjevala še ona gamsova steza in dejstvo, da bomo ta del poti plezali nekoliko navzdol; pri takem plezanju pa opravi včasih klin in vrv tudi take posle, za katere so gole roke prekratke in prenerodne. — Četrti vprašaj je bil zarisan med Prusikovo smerjo in Plemenicami; delal pa nam ni kaj prida skrbi; saj smo videli, da tamkaj vede iz kotla nešteto polic v smeri proti zapadu; ena izmed njih bo že prava, ni zlomek! Po teh ugotovitvah smo jo udarili kar po opravkih; saj je bil že julij, preden smo vse premislili in prav napeljali. Odločili smo se pred dokončno rešitvijo vprašanja za delne poizvedbe v Steni, da se človek ve pripraviti; toliko hudo tudi ni, če si odbit takrat, ko ne gre še prav za — res. — Tako smo jo mahnili prve dni julija v Nemško smer in smo od tam zavili kakih 200 m pod Nemškimi Turnci proti Slovenski smeri po policah, žlebovih in lahkih skalah — kar spotoma smo bili tam. V Slovensko smer smo prišli nekoliko nad belimi platmi in smo zagrabili kar prvo širšo polico, ki se nam je ponudila. Lezli smo tako, pre-stopaje s police na polico, zložno kvišku, izbirali sempatja za izpre-membo kak dimnik in brez posebnih ovir dospeli na rob stene, ki se spušča že na Prag; le kakih osemdeset metrov višave nas je še ločilo Med Pragom in Slovensko smerjo Foto dr. St. Tominšek od steze. Stali smo v škrbini vrh globoko zajedenega grla, ki se dviga v steno nad prvim studencem v Pragu. Lotili smo se kar grla, čeprav na prvi pogled ni kazalo posebne vljudnosti; še rdeč in krušljiv je bil hudiman! No, po prvih plašnih metrih sestopa nam je Joža že veselo oznanil, da ni kaj prida težav; češ ko bomo tu gori v breg hodili, jih pa celo ne bo. Kar hitro smo bili na pesku pri studencu, kjer smo za likof na solnčni skali vrgli — »duraka«. Ta ponosni naslov si je topot z veliko spretnostjo nas ostalih treh priboril v prehodno last Frelihov Matevž. Prvo uganko smo torej srečno razvozlali in naše upanje na srečen uspeh je nemalo zraslo. Drugikrat spet sta šla Joža in Matevž na oglede. Našla sta ob tej priliki iz Nemške smeri v Črni Graben prehod, naj- lepši, kar smo si jih mogli sploh želeti; prodrla sta ob tej priložnosti prav na Gorenjski Turne. Lahko si mislite, kako sva bila s Stanetom vesela ob njunem poročilu, posebno še jaz, ki mi je moje poprejšnje priganjanje in navdušenje dalo prav. Po vseh teh uspehih nismo hoteli nič več odlašati. Čakali smo le še na to, kdaj bomo vsi štirje imeli čas in kdaj bo vreme kaj bolj stanovitno; saj bi po naših računih utegnila pot trpeti tudi dva dni. Da bi pa noč prebili v Steni — v deževnem vremenu? Ne! Imeli smo za 22. julij zmenek za v Vrata in tako sva jo z Matevžem prilomastila tisto popoldne z vso opremo v Aljažev Dom; Joža in Stane sta imela priti zvečer za nama. Čakala sva ju precej pozno v noč; zastonj: Joža je moral ravno tisti dan v Ljubljano po vizume za na Matterhorn in tako je še Staneta pridržal v mestu, da sta skupaj letala od gosposke do gosposke. Tako sva z Matevžem obtičala sama v Vratih. Zato sva kar na hitro roko naredila načrt namesto preloženega. Mahnila sva jo navsezgodaj v Bavarsko smer; tisti konec naju je že precej časa mikal. Dobrih osem ur sva se motovilila do Kugyjeve police, čeprav me je Matevž prav v ruskem jeziku moral priganjati, da sem hitreje plezal. Zadnjih sto metrov nama je dalo precej opravka, ker je bila stena pod izstopom prevlečena s skoraj za mezinec debelo ledeno skorjo. Zato sva na Kredarici ukazala kar pol litra kuhanega, da sva se od-tajala. Jedva je bilo vino na mizi in prvi kozarec v rokah, že naju zasači Joža, ki je ves oznojen vstopil in takoj za njim Stane. To presenečenje! Primahala sta jo skozi Kot za nama, ker so jima povedali v Mojstrani, da bova z Matevžem najbrž strašila po Kredarici. Zdaj je bilo vse prav: vsi štirje smo bili skupaj in vreme kakor naročeno! Nič se nismo dosti več menili tisti večer, mudilo se nam je v jaslice; kajti kratka in neprespana noč je v steni težja ko najhujši previs. Solnce se je šele motalo izza Kamniških Planin in s svojimi bistrimi žarki obetalo jasen dan, ko smo podjetni in prespani odhajali s Kredarice. Sneg na ledeniku je bil še zmrzel, da je hrstel in cvilil pod podplati, in sveža sapa tam od trentarske strani nam je gnala spočito kri po udih, ki so komaj čakali, kdaj se spoprimejo s težavami v Steni. Žlobudrali smo vsi živi kakor race, celo zavriskali smo, prešerno in razposajeno; saj zdravje kar samo leze iz človeka v takem jutru in sam komaj veš, zakaj si pravzaprav tako židane volje. — V dolini je to čisto drugače! Ob šestih se že grizemo s tistim rdeče razpokanim grlom nad studencem v Pragu. »Nič preveč ne sitnari! Saj smo že znanci.« Kar brž smo na škrbini vrh žleba. Globoko doli v dolini napovedujejo oddaljeni vriski svoj obisk očetu Triglavu; pod nami pa steza še kar počiva, saj nekaj daljši jutrnji odmor ne škoduje, ko je pa čez dan toliko dela in zadrege. Le drobni plezalček je odnekod prifrčal za nami, obesil se je spretno v gladko skalo in stikal za zajtrkom; njegove živo pisane frfotajoče perutničice cveto na sivi pečini kakor ravšje, ki mu veter nagaja. No, plezalčku je lahko, z mladega je vajen pečin, še previsi so mu le v igračo in zabavo! Bog — ko bi tudi mi imeli perutnice, da bi šli in mogli, kamor nas tolikokrat vleče! Pa saj gre tako tudi; potrpljenja je treba, otroci tudi nismo, da bi hoteli vse imeti, kar nam pride na misel; človek mora Boga zahvaliti že za to, kar mu je dal. Pred nami leži Severna Stena v vsej svoji širjavi, na Plemenicah že sije solnce, na daljnem obzorju pa silijo in se drenjajo iz globokih dimastih dolin obžarjeni vrhovi in ostri špiki, morje bogastva in naših skritih želja! Pa kaj, tudi okrog nas ni beračija, čeprav je videti vse nekam bolj po kmečko v primeri z ono gospoščino tam v daljavi! Na kmetih še gnoj diši, pri gospodi je pa največkrat še šampanjec iz pelina! S škrbine zavijemo nekaj sežnjev po plitvi grapi navzdol in dosežemo široko polico. Brezskrbno stopamo vsi hkrati po polici do velikega stolpa, ki ga ločijo od stene ozka vratca. Skoz vratca zlezemo na drugo stran in naprej v zaproden žleb, ki mu ostanemo do polovice njegove višine tovariši. Tam se ločimo od njega in prestopimo po njegovem desnem bregu na ravno, drnasto polico ter po njej obkrožimo nov stolp. Za stolpom nimamo skoraj nič dela, hodimo kar peš po policah daleč noter v Steno. Same police, police, police! Svet okrog nas je čudovito ustvarjen, še razvajeno oko venomer strmi in se ne more načuditi tem skladom, ki so tako pestro sestavljeni in zloženi, da se slika z vsakim korakom izpreminja kakor pomladanski metulj. Za vsakim oglom pride za najlepšim pogledom še lepši, še zanimivejši, tako da sam ne veš, kam bi gledal, da ne bi česa zamudil. Komaj zapazimo, da smo že pri Slovenski smeri. Z ozke poličke prestopimo skozi krušljiv kaminček v ono zadnjo dolgo grapo v Slovenski smeri, kjer leži navadno še v visokem poletju sneg in kjer se ob kamenitem možicu vedno tako prileže počitek in tečna malica. Torej smo hodili danes čisto drugod kakor zadnjič pri prvem ogledu; vse tiste ride, klance in vijuge smo skorajda popravili v ravno, nalahno padajočo črto. Za dvojno, trojno vrv visoko stopamo po grapi, nato zaobrnemo v desno na police proti Nemški smeri. Slovenska smer, z Bogom — danes smo samo na obiskih; zato smo s časom precej tesni, še več ko deset znanih smeri nas čaka, da pridemo v vas in na kratek, prijazen pomenek. Za robom Slovenskega Stebra se prevesimo že v Nemški Kotel. Hodimo po tisti dolgi polici, kjer smo pred leti nosili tovariša Brandta in Bračiča, ki se jima je bila v teh pečinah iztekla sodba. Postojimo na kraju smrti in nič ne govorimo; plaha misel nam sili v korajžo. Pa le za trenutek, saj vemo, da ima tudi plezanje svoj žalostni del; kje pa je sploh kaj drugače, odkar ta svet stoji? Tega tudi mi ne bomo preobrnili, pa naj še tako modrujemo; truditi se le moramo, da bomo vse brez strahov razumeli in tako, kakor je prav. Usodi nihče ne uide. Iz grape za Nemškimi Turnci zlezemo dobrih sto metrov po dimnikih in stopnjah do tam, kjer zaviješ v Nemški Steber, če plezaš Nemško smer. Tudi mi zavijemo vprek čez grapo na desno v steber. Lotimo se kar prve police in prestopimo z nje dvakrat, trikrat čez kratke stopnje više. Namesto pa, da bi plezali po znani težki drnasti in krušljivi zajedi kvišku na rebro stebra, se previdno potuhnemo in jo uberemo vodoravno po dolgi polici na desno. Pred voglom stebra se polica zoži, za nameček pa je še pokrita z obokano nizko streho in precej izpostavljena nad globokim prepadom. Treba je kar po kolenih naprej — kakor na božji poti. Ravno preden zavijemo okrog stebra, nas ustavita iz Slovenske smeri tovariša iz Martuljka, Jože in Stane. Zalotila sta nas baš pri petju, s katerim smo prav nespodobno zmerjali note — v steni si to že lahko privoščimo, ko ni kritičnih prič. Voščila sta nam še srečno pot, nato nam jih je vzel rob; zavili smo na drugo stran stebra proti Črnemu Grabnu. Polica drži še kar naprej in je od začetka čisto spodobna. Šele kakih sto metrov pred Črnim Grabnom se spomni na to, da je pravzaprav sredi Stene in da v to okolico njena širjava ne sodi. Ko prideš namreč, narahlo se spuščajoč, čez gladke plošče na polici, ti tik pod Črno Steno kar brez daljše priprave pokaže zobe. Nad njo se vrste okroglo brušeni trebuhi in stopnja je vedno težavnejša, vedno počasnejša. Z vso previdnostjo lezemo naprej, svet postaja zaradi popolnosti še močno krušljiv in polica ni več polica, temveč že ozka lašta, prilepljena v silno strmino navpik nad Črni Graben. V dno Grabna ne vidimo, ker je prepad izpodjeden; kamenje, ki ga prožimo ob čiščenju stopenj, pada brez hrupa, šele čez dolgo časa naznani z zamolklim udarcem, da je našlo dno. Na dveh, treh krajih sta že zadnjič Joža in Matevž zabila kline; enega moram zabiti še jaz, da je manj nevarno, ko se plazim okrog izbočenih pomolov ali pa se pomikam kleče po lašti. Tako prilezemo vsi štirje v vlažno, proti prepadu visečo in rdeče krušljivo vdolbino; še za eno dolžino vrvi stopicamo previdno in počasi po lašti in že smo v zadnjem kotlu Črnega Grabna; vanj pridemo ravno pri plošči, na katero je strmoglavil nesrečni Topolovec. Po stari navadi zmolimo za tovariša očenaš. Potem naprej! Spotoma se založimo še z vodo, ki teče tam po žlebu, ker — kdo ve, kako dolga bo še pot in kako suha. Stane še tudi ujame nekaj posnetkov, da bomo imeli spomin na Črni Graben. Nato pa jo ročno uberemo po znani gamsovi stezici na Gorenjski Turne; tam smo varni pred padajočim kamenjem, tudi počitek smo si za tukaj določili, čeprav smo šele štiri ure na poti. Zleknemo se na toplem solncu, založimo se z domačo južino, prižgemo cigarete in smo tako prisrčno zadovoljni, da z nikomer ne zamenjamo. Joža izvleče kvarte iz malhe, ker je Matevžu še od zadnjič hudo, da smo ga pretentali. Stane in Matevž sta brž z aparatom zunaj, preveč imata adutov, da bi jih mogel kdo potlačiti, midva z Jožem pa se srdito spoprimeva za duraka. Joža mi neusmiljeno nalaga kupec za kupčkom, ki jih moram mirno pobirati in spravljati, a končno ga prelisičim, da opeša; še komaj se zave, ko ima že vseh dva in trideset v rokah — durak! Vsi se mu škodoželjno muzamo, ko pospravljamo svoje bisage; treba bo namreč spet na pot, enajst je že ura. Z Jožem se preveževa; zanaprej bo on vodil, češ, »dva« bosta lažje hodila naprej ko pa en sam. Kako »dva«? No, on in durak! Krenemo na drugo stran Gorenjskega Turnca; sprva se spustimo po širokih stopnjah in policah za kakih sto metrov niže na obsežno teraso. Po njej poskušamo prehod v smeri na zapad, pa nam kmalu zapro pot gladke nerazčlenjene stene. Kakih 30 m pod nami je spet široka polica; toda spuščanje po vrvi čez gladek prag nam ne diši, preveč bi bilo zamudno; zato se rajši pametno vrnemo nazaj proti Črnemu Grabnu in tam na robu Triglavskega Stebra res iztaknemo lep prestop na nižjo polico. Po tej imamo zdaj prosto pot, kar igraje pridemo v zasneženo grapo. Polica je široka kakor državna cesta, čez njo pa vise daleč navzven strehasti previsi, prave galerije. V kotu ob steni pa so zavrtane v skalo globoke, kletem podobne jame; čisto tema je notri, da nič ne vidimo na dno, in hladna sapa veje iz njih. Bog ve, če nima tu notri Zlatorog poskritih svojih bogatij? Še dobro, da imamo Matevža privezanega na vrvi; nemara bi jo popihal notri po zlato. Na polici najdemo gamsova ležišča: in čez in čez po pesku je vse sveže presledeno od gamsov: na pravi poti smo! Po špranji med snegom in steno zlezemo čez grapo in po silno zanimivi pokriti Pl. Vestnik fi-7 265 Zlatorogove steze v Triglavski Steni 1 Križišče s Slovensko smerjo 2 Nemški Steber (Nemška iu Bavarska smer) 3 Črui Graben 4 Gorenjski Turne (Gorenjska in Skalaška smer) 5 Varijanta 6 Prusikova smer po severozapadnem robu 7 Smer iz Jugove Grape 8 Izstop na Plemenice polici dospemo na raven pomol. Še nekaj korakov poševno navzdol po polici in že smo na robu stebra, odkoder vidimo v našo lansko vari-janto. Zelo lepa, široka polica nas privede vanjo ravno pod oni gladki kamin, kjer smo pred letom zabijali kline. Skrb številka tri je torej tudi že za nami! Vrh kamina zavijemo na tisto silno dolgo lašto, na kateri smo imeli že lani precej zadrege, in vidimo, da je v resnici zelo, zelo izpostavljena tudi letos, ne samo lani. Veselo pozdravimo zarjavele kline, ki smo jih prejšnjo rajžo pustili zabite nad poličko; precej časa nam prihranijo. Tako smo kar namah na »Prižnici«. Podpišemo se v možica, popušimo spet dišečo »zeto« in skoraj se nam škoda zdi, da je ura še komaj ena popoldne. Kar tu bi radi ostali čez noč; kdo ve, če bomo še dobili tak pripraven prostorček, če nas noč prehiti še v Steni. No, morda pa ne bo; do mraka je še skoraj osem ur! S »Prižnice« jo režemo po znanem žlebu do njegovega konca, tam pa jo usekamo spet nai celo na rob stene proti desni. Po tem robu prestopamo od police do police vedno više, dokler ne pridemo pod črto črnih visokih pragov. Ni nam sile, da bi lezli čeznje, rajši se jim izmuznemo po kratki polici v desno na sklad, od stene odpočen, v strmini 45° zmerno se dvigajoč. Zelo zanimivo in kratkočasno je tu plezanje po lepo očiščenih ploščah; kar prekmalu smo vrh njih v majhni škrbinici. S škrbinice se splazimo v kotliček in iz njega po kaminastem žlebu v položen peščen hudournik, pa smo že v Prusi-kovi smeri na severozapadnem robu! Odpre se nam nov, nepopisno lep pogled v razsežen peskovit kotel pod vrtoglavo gladkimi pečinami, v samoto, ki ji je komajda še kje para. Kakor vrt je, od vsepovsod zagrajen s silnim plotom, ki ga, je plazovje zasulo in opustošilo. Prusikovo smer samo prekrižamo in se namerimo po sredi peskov čez dolgo snežišče proti vitkemu stebru na oni strani kotla. Steber je na gosto prepasan s celo družino polic in podoba je, da bomo kar mimogrede na Plemenicah. Le ena sama neznana grapa še loči steber od stene, v kateri smo lani videli gamse. Ob treh smo na slemenu stebra. Namesto pričakovanega gladkega prehoda pa dobimo mrzel obkladek na svoje navdušenje. Kajti police na oni strani stebra ne drže v grapo, temveč prej preminejo; vsaj od daleč je tako videti. Treba se bo najbrž spustiti v grapo po vrvi. No, pa to bo že šlo; klinov nam ne manjka, kar rožljajo nam po žepih. — Ko pa se pomaknemo nekaj sežnjev dalje, nas čaka spet dolg nos: celo najširša polica nas ima za norce. Ves sestav polic preide na tej strani, kakor bi se bile zgovorile, v ozke laštice, ki segajo premalo proti grapi: zmanjka jih, kakor da bi jih odrezal s škarjami. Grapa pa je tako silno globoka, da bi nam požrla še tri tako dolge vrvi, kakor jih imamo pri sebi; v vsej višini pa nikjer ni stojišča, kamor bi se spustili in kjer bi se ustanovili, da bi pretaknili vrv; vse je strmo in gladko kakor ogledalo. Ti prekvate lašte! In grapa tudi — niti 50 m ni široka ta zgaga in na oni strani nas zapeljivo vabijo spet udobne police! Res, človek bi se kar snedel ob taki zlobi! Joža zabija kline kakor v kovačnici in res se mu posreči, da se prerine po silno težavni lašti nekaj metrov proti soteski. Pa zastonj je naporno in mučno delo: kako naj poskačemo čez grapo? Joža mora nazaj. Sama poskusiva petdeset metrov više po drugi lašti, a po celourni trmi spoznava, da je tam še več težav in soteska zavarovana s še višjim prepadom. Kaj torej? Kam? Kod? Oziramo se brez pametne misli za izhodom iz te divjine in nič se nam noče posvetiti. Šele čez čas Joža blekne, da je videl z gornje lašte precej spodaj doli v sredi stebra, kako drži drobna polica v sotesko. Prepozno nam je to omenil in njegov obraz tudi ni kaj prida resnici podoben; vendar se spustimo po stebru doli in preiščemo vsako ped. Nič in nič! Počasi začenjamo že misliti na izstop po Prusikovi smeri. Slučajno pogledam z roba nekega pomola v nižavo. Hej, kaj pa to? V dnu globokega izpodveznjenega prepada pelje nekaj polic nad steno vrh Jugove Grape okrog »našega« stebra! Tam bomo menda že presukali ta vozel; gamsi tudi ne popadajo iz zraka v sredo stene, nekje morajo imeti svojo stezico, ko smo pa ves čas po malem sledili njihove sveže stopinje. Kar urno jo pobrišemo s stebra spet nazaj v prod, ki z dolgim jezikom sega po široki grapi prav do teh polic. Snegu, ki še leži v debeli plasti po žlebu, uidemo v obrobno špranjo in se kobalimo po grušču in skalah svojih 200 metrov navzdol; oj, kako je škoda te višine! Žleb se stegne tukaj v dolgem skoku čez visoko previsno brezdno v Jugovo Grapo, mi pa se — pametni in previdni — prej ustavimo; bomo šli rajši pozneje — po poti in skozi Luknjo — v Vrata... Iz dna žleba se prerine po sredi navpične stene ena sama drobč-kena polica okrog stebra, ki nam je že toliko časa delal preglavice; vse drugo je gladko odklano in raztreskano. Pa za nas je zadosti ta poličica. Gamse tudi točno spet sledimo, kajpak. Kdo ve, koliko časa so oni stikali, da so odkrili to zavito stezico! 26? 9' Previdno plezamo po polički, ker je krušljiva in močno izpostavljena — naglica ni dobra... Spet nam jo vzame gladka stena, a nič ni hudega; deset metrov samo splezamo po drobeči se strmi skali vkreber in spet smo na drugi polici, ki se tod začne za majhnim robom. No, zdaj smo vendarle že v tisti trmoglavi soteski. Tako ozka je in tako globoko zarezana med gladko obrušene bregove, da je kar dolgčas v njej; Bog ne daj, da bi nas v njej zasačila huda ura! Po njenem dnu plezamo nekaj sežnjev na kvišku, a jo ob prvi priložnosti popustimo; zadosti nam je njene družbe. Dolga poševna polica nas izmami na desno in nas varno pripelje ob pol šestih zvečer v smer, ki pridrži semkaj tam doli iz Jugove Grape. Po dobro znanih terasah in dimnikih smo naglo dosegli spet ono višino, ki nam jo je poprej odjedla soteska, nakar smo prečkali po na dolgo raztegnjenih policah na stezo, ki se tam nekje za robom prismuka iz čeri nad Luknjo. Po skoraj štirinajstih, nad vse zanimivih in užitka polnih urah smo končno le dosegli svoj cilj in naša malha je bila spet bogatejša za — Zlatorogove steze. V Vratih pa smo tisti večer od samega veselja še toliko časa kvartali, dokler nismo bili navsezadnje vsi — duraki! Dr. Jos. Tominšek Epilog »Zadnjo besedo ima urednik,« je odobril odbor. Urednik naj pove v imenu odbora, da je spominska številka, ki jo s tem zaključujemo, prva, namenjena štiridesetletnici našega društva in posvečena predvsem idejni strani našega planinstva. Prihodnja, takisto dvomesečna številka našega Vestnika pa bo v glavnem upravnega značaja in bo nudila stvarne podatke o organizaciji in notranjem delovanju našega društva, uvažujoč poslovanje Osrednjega društva ter vseh podružnic. Ta delitev v dve spominski številki — sama ob sebi vsebinsko upravičena — se je izkazala kot potrebna zaradi preobsežnega gradiva, ki nam je dospevalo od sotrudnikov in podružnic. Izrekamo jim iskreno zahvalo za trud in voljo, zlasti pa še za zvesto prisrčnošt, koje toploto čutimo iz vsakega prispevka, v vseh stopnjah, od mehke, sentimentalne nežnosti do krepke odločnosti in visokega zanosa. »Vsi so prišli...« Vsi. Deset tisoči organiziranih planincev, sto tisoč, milijon, milijoni prijateljev in gojiteljev planinstva je tu zbranih v idejno in idealno sklenjeni vrsti, ne — seveda — vsak za sebe, ampak po svojih zastopnikih, v tihem sporazumu priznanih, ker smo si v visokih stremljenjih pravega planinstva vsi enako vredni člani ene velike družine, pa bodi naš položaj na lestvici osebnega dostojanstva visoko, najviše zgoraj ali na spodnjem klinu. Vsi ste prišli..., enega duha in enega srca, vsi enakopravni. Uživajte srečo tega bratstva in zavedajte se, da Vam bo za to Vašo bratsko slogo hvaležen narod in dom, hvaležna očetnjava in država. Naše društvo bo, da udejstvi hvaležnost, skrbelo, delovalo, bodrilo naprej, vedno naprej. Pa urednik? Urednik naj molči, niti o hvaležnosti naj ne govori; njegovo mesto je v tihi celici, kjer je zbiralnik dovodnih žic, in oglaša se naj le, če je motnja v aparatu. Tudi praznikov zanj ni. Ob zaključku današnje številke pa se za nekaj časa ustavijo stroji in urednik se ozre skozi okence v daljavo in se zamisli v svoje misli. Dne 2. avgusta 1900 sem stal prvikrat na vrhu Triglava, z bratom; dan sem si vrezal v planinsko palico. Molčala sva. Zdi se ti, kakor bi skoprnel v čiste višave, ko stojiš na tem kralju naših gora. Obračaš se in gledaš: Snežnik, Nanos, sivina morja, Krn, Goriška nižina, Bovški Grintavec, Špik nad Policami, Mangrt, Jalovec, Ponce, Kepa, Dobrač, Obir, in dalje, dalje pa vi bližnji skalnati orjaki in malčki ter zelene doline, temni gozdovi — vse naše, naše... »Vtopil se v misli neme sem, le Bog je sam jih čul...« — Nato osem let tekanja, plezar nja, pohajkovanja po vseh naših planinah. Z oktobrsko številko 1. 1908 sem od prednika g. Antona Mikuša prevzel uredništvo Planinskega Vestnika. Preglejte dolgo vrsto letnikov od tedaj do danes in spoznali boste iz tega »društvenega glasila« ob njegovem razvoju pokret, pod pritiskom evolucije tudi preokret društva samega, kadar je zaradi nanovo nastajajočih potreb bil neizogiben. Po načelu plemenitosti, ki naj vodi vse gibanje v planinstvu, pa smo vestno skrbeli, da se vsak preobrat izvrši obzirno na vse strani in da se vedno spoštuje osebna čast in lastno prepričanje. Koristim društva so se morali vedno umakniti morebitni osebni oziri, a budno smo pazili, da nikogar ne odbijamo in jih čim več pridobimo ter vse ohranjujemo. Urednika je kajpada vse delovanje in valovanje našega planinstva zadevalo v um in srce. Vzlic temu pa je skoraj vedno mogel sam ostati v ozadju, da je varoval nepristranost in so zastopniki posebnih teženj — tudi si nasprotujočih — sami zagovarjali svoje stališče. Tako mu je pripadala, ne vedno prijetna, a v uspehih hvaležna naloga posredovalca. — Pravo veselje pa je imel s sotrudniki; nikoli jih ni bilo premalo in vso to dolgo dobo je imel gradiva dovolj in odveč mesec za mesecem, da so mogle številke točno in v polnem obsegu izhajati. Res, kar toplo mi prihaja v srcu, ko mislim na te mnogoštevilne, mi ljube, zveste sodelavce. Da, zveste! Saj stojijo med njimi v ospredju taki, ki pišejo za naš Vestnik od prvega letnika (1895) dalje; za temi pa se uvrščajo leto za letom novi, tudi nasledniki v zvestobi; za njimi mladi, najmlajši, a vsi se končno strnejo v eno družino. Urednik jim je tovariš, zraven pa včasih brat, stric, oče. Kako srčkano so pristopicali, prikramljali nekateri še malčki s peresom, a zdravega uma in srca ter krepke volje in čistih misli — ej, kako hitro so se postavili na lastne noge, da so kar vzporedno korakali z izkušenimi! Je že res, kadar jih je kaj spravilo v slabo voljo, so se nad seboj ali med seboj malce skujali ali vsaj skujčkali. Prav tako je dorasle, izkušene včasih kaj razhudilo, posebno če je »mladina« uhajala na nekdaj prepovedana pota. Tedaj je moral stopiti očka med ene in druge in jim reči: »Otročički (naj so bili tudi stari petdeset let in več), ljubite se med seboj, kakor ljubite naše planine; različno se lahko kaže ljubav, nikdar pa se naj ne prevrže v na-sprotstvo proti soljubečemu. Ne oskrunjajte čistega pogleda, ki je zamaknjen v naše planine, z mrkim očesom, obrnjenim v dozdevno protivnega sogtedalca!« In postal je mehak pogled vsem, nekomu morda solzan. V vzorni slogi kažemo bratstvo ob štiridesetletnici. »Vsi ste prišli...« Vse slovenske planine objemlje naše Slovensko Planinsko Društvo, kar jih je v naši kraljevini. Obzorje pa se nam dosledno širi; po početkih, ki jih je naše društvo zasnovalo pred desetletji in jih postopoma izpopolnjuje, se širi in širi k vsem sobratom, s pri-rodno silo k bratom na vzhod in jug. Tja je zaznamovana naša pot. Štiridesetletnica še ni petdesetletnica. Kdo izmed nas bo njo obhajal? Ali bo tedaj, leta 1943, sedanji urednik stopil na vrh Triglava? Vsemogočni to ve ... »Vtopil se v misli neme sem ...« Če mene tam ne bo, pa v duhu vidim naše, kako pristopajo na vrh najvišje slovanske gore, se v zanosu ozirajo na vse štiri strani sveta in si blaženo kažejo: »Glej, naša zemlja!« Tako postanejo neme misli beseda in življenje. HLEI1MHAYR d DAMDERG Telefon 3133 Ljublfana, Miklošičevo c. 16 Telefon 3133 priporoča svojo bogato zalogo raznih znanstvenih in leposlovnih knjig v vseh jezikih. Planinska literaturo |e stalno v zalogi •. iz nje priporoča: Badjura Rudolf: Na Triglav, v kraljestvo Zlatorogovo! Kažipot. (120 strani, 1 pregledna karta, 31 ilustracij.) Podroben opis vseh triglavskih potov, izhodišč in planinskih koč, kart................ Badjura Rudolf : SLOVENIJA (Vodič kroz Jugoslovenske Alpe); 514 strani, 7 zemljevidov, 73 pokrajinksih slik, vez....... ....... V celo platno vezano.................... Badjura Rudolf: POHORJE. Praktičen vodnik po Podravju: Pohorju, Kozjaku, Plešivcu, po Dravski, Mislinjski, Mežiški, Dravinjski dolini in drugih krajih v Podravju. 124 strani, 2 zemljevida, talni načrt Maribora, 19 pokrajinskih slik, vez.................... Kajzelj Mirko: Naš alpinizem. 312 strani, 25 skic in 7 zemljevidov. Izdal turi- stovski klub »Skala«, vez................... Kermaoner dr. Robert: Po pogorju polhograjskem in okoli Krima, Enodnevni izleti, broš......................... Kocbek Fran: Savinjske Alpe, vez......... ........ Turna dr. Henrik: Imenoslovje Julijskih Alp, broš............ T uma dr.Henrik: Pomen in razvoj alpinizma. 296 strani. 12 celostranskih slik, broš. V celo platno vezano.................... Din 20 — 100' 120- 10 — 65'— 20'— 100'— 25'— 100- -120"— Zemljevidi: Karavanke...........................Din 5 Kamniške iu Savinjske Alpe............................................5 Julijske Alpe........................................................5 Toponomastični zemljevid skupine: Triglav-škrlatica. Sestavil dr. H. Turna .... 8 Wanderkarte: Eisenkappel (Železna Kapla)..............„ 20 Wanderkarte: Radniannsdorf (Radovljica) 1:75.000 ...............20 Touristenkarte Nr. 14: Julische Alpen (Julijske Alpe) 1:100.000 ..........36 Ostala literatura: Meyers Reisebiiclier: Der Hochtourist in den Ostalpen. VIII. Band. Siidliche Ostalpen von der Piave ostwarts. Gailtaler Alpen, Karnische Ketten und Karnische Voralpen, Julische Alpen, Karavvanken, Steiner Alpen. — Ferner Gurk- und Lavanttaler Alpen, Cetische Alpen. Mit 15 Kammver-lauf-, 21 Austiegskizzen, 1 tlbersichtskarte und 1 Gruppeniibersicht, vez. Din 198'— Alpines Handbuch: Herausgegeben vom Deutschen und Osterreichischen Alpen-verein. Mit 176 Abbildungen, 4 bunten und 8 Tiefdrucktafeln sowie 2 Karten. Band I. 493 strani, vez.................„261 Alpines Uandbucli: Band II.. 124 strani, 176 slik, karte, vez.........„261 Anmendung des Seiles: Herausgegeben von der Alpenvereins-Sektion Bayer- land E. V...........................14 Flaig Walter: Eistechnik des Bergsteigers in Bildern und Merkworten. Allge- meine Anleitung mit 3 Lehrtafeln und 42 Bildern...........84 Ittlinger Josef: Ftihrerloses Bergsteigen. Das Gehen auf Fels, Schnet, und Eis, 338 strani z mnogimi slikami..................,104 Kugy Dr. Julius: Arbeit, Musik, Berge — ein Leben. 374 strani, vez.....„120 Kugy Dr. Julius: Aus dem Leben eines Bergsteigers. 350 strani, 65 slik, vez. 240 Madusclika Leo: Neuzeitliche Felsentechnik. 56 strani, 10 slik.........16 Mi/rbach Dr. Otto: Wanderers Wetterbuch. Einfiihrung in das Verstiindnis der Wettervorgange. 184 strani. 43 slik in vremenska karta........ 40 Noll-Hasencleoer E.: Den Bergen verfallen. 213 strani, 25 slik, vez....... 170 Scliatz J os. Jul.: Berge und Bergsteiger. 55 strani in 48 celostranskih podob v bakrotisku, vez.........................100 Schulze Ernst: Sonnennahe — Erdenferne. Erlebnisse eines Bergsteigers. 278 strani z 79 fotografičnimi posnetki od avtorja, vez...........200 Temple Dr. Hans: Die Hvgiene des Bergsteigens. 128 strani..........40 Trenker Luis: Meine Berge. Ein Bergbuch. Mit 190 Bildern in Kupfertiefdruck. 128 strani, vez........................ 96 Trenker Luis: Berge im Schuee. Ein Vtinterbuch. Mit 190 Bildern in Kupfertiefdruck. 128 strani, vez.....................96 Winterer Franz, Obit.: Orientierung in der Landschaft mit Koiupass, Karte und Hohenmesser. Mit 24 teils farbigen Tafeln, 143 mehrgliedrigen Bildern und Signaturtafeln von Osterreich, Deutschland und Schweiz, vez. . . „ 80 Grosse Bergsteiger: Zsiemondii Emil: Hochgebirgsvianderungen, vez.............Din 120 - „ ........ . 120 Diener Carl: Von Bergen, Sonnen- und Nebellandern, vez. Purtscheller Ludioig: Uber Fels und Firn, vez. . . . Weilenmann J. J.: Aus der Firnemvelt (2 Bande), vez. Hacquet Belsazar: l eben und Werke, vez...... Mummery A. F.: Meine Bergfahrten, vez...... Egger Carl: Hohenlust, vez.......... Ampferer Otto: Bergtage, vez.......... po Z& vsg psDO^G v §ntori čolni letnega športa B. KOLB & PREDA LIC °Prema za lah' je merodajna x ko atletiko, tu- oprema tvrdke LJUBLJANA, SELENBURGOVA UL. 6 ristiko etc. etc. Prvovrstne okovanke (gorske čevlje) in smučarske čevlje dobite pri BENJAMINU MARENK, čevljarstvo, RADOMLJE Samo trpežno, prvovrstno ročno delo. Cene zmerne, postrežba solidna. Zahtevajte povsod samo pletenine z znamko „ __ Ef-Ko. — Stalno velika izbira. — Izdelava Smučarji M PO meri in okusu. — Pletilna industrija ŠportniKiJ F. KOS - Ljubljana, Židovska 5 HOTEL »METROPOL« - (MIKLIČ) NASPROTI GLAVNEGA KOLODVORA 124 sob, krasna kavarua, prvovrstna restavracija, nadvse nizke cene. — Dvorane za ples, bankete, prireditve, lokali za klube. — jPUTNIK«, menjalnica, prodaja voznih listkov. Telefon: hotel: 2?-37, kavarna: 20-22, Putnik: 33-84. Priznano trpežne in tople nogavice za hribolazce, lovce in smučarje, nahrbtnike o raznih oblikah in druge potrebščine za planinski šport dobite najceneje pri I. KORENČAN - Ljubljana, Mestni trg 20 Parketne dešfice hrastove in bukove. Trstje za strope iz najboljšega materijala. Bakula (leseno pletivo) za strope in stene. StreSno lepenko in lesni cement dobavlja takoj v vsaki množini najceneje JOS. R. PUH — Ljubljana, Gradaška ulica 22 TELEFON INTERURBAN 2513 Vse turistovske potrebščine, cepine, dereze, aluminijasto posodo in toplotne steklenice, dalje kuhinjsko posodo, železno pohištvo, stavbno in pohištveno okovje in razno drugo železuino kupite ugodno pri FR.ITUPICA. Ljubljana, Gosposvetska cesta 1 železnina / zaloga poljedelskih strojev čebelarske potrebščine / monopolna prodaja razstreliv VIKTOR MEDEN , t , k velezganjarna, tvornica likerjev, ru-Telefon 20-71 ma, vinjaka in brezalkoholnih pijač Ljubljana, Celovška cesta 10 Jugoslovanska zavarovalna banka SLAVIJA posluje v vseh strokah elementarnega in živ-Ijenskega zavarovanja GLAVNO RAVNATELJSTVO V LJUBLJANI Telefon št. 21-76, 22-76 g ■i KNJIGOVEZNICA JUGOSLOVANSKE TISKARNE z. z o. z. LJUBLJANA KOPITARJEVA ULICA ŠT. 6III. Črtalnica in tvornica poslovnih knjig • Priporoča svojo veliko zalogo mnogovrstnih salda-konti. štrac, journalov i. t. d. lastnega izdelka • Vstopnice za razne pri- Ustanovljeno leta 1869. 7. Kcttmiutn, Uubfiana Zaloga porcelana vseh vrst za turiste, lovce in lovske koče. Steklo za zgradbe in drugo umetno steklo domače in češke kvalitete. Petrolejke, turistovske svetiljke, žepne steklenice in kozarce. Točna in solidna postrežba. Času primerne cene. Dr. Pirčeva sladna kava je prvovrsten DOMAČ IZDELEK, s katerim pripravite zdravo, izdatno, redilno in ceneno pijačo za Vas in Vaše otroke Dr. Pirčeva sladna kava je prav prijetnega okusa in jo pijo odrasli kot otroci z užitkom A. Goreč d. z o. z. - Ljubljana Tyršeoa cesta 1 — Gosposoetska cesta 14 Priporoča turistom kolesa in vse potrebščine, auto-in moto-opremo in pneumatiko, zimskosportno blago, vse v najboljših kakovostih! — Zahtevajte cenike! use dobite pri nas! nahrbtnike Dsakoorstne koočege turistovske doze damske torbice turistovske kuhalnike žensko perilo turistovske nože moško perilo turistooske jedilne pribore samooeznice turistooske svetilke nogavice turistooske cepine, gorske palice rokavice turistovske gojzerje steklo turistovske srajce za dame in gospode porcelan Thermos-steklenice kuhinjsko posodo aluminijaste steklenice damske bluze aluminijaste kozarce damska krila »Meta«-gorivo ženske plašče tenis-predmete otroške igračke toaletne predmete čevlje vseh vrst Trgovska hiša Anl.Kclspcc • liubljaiui Mestni trg 26 - Stritarjeva 1-3 planinski kruh in keksi najizdatnejša hrana za turiste Planinci! Sircii k uiejim! Vabim Vas k nakupu različnih predmetov za turiste, zlasti nahrbtnikov, aluminijaste posode, thermos steklenic, palic, srajc, nogavic, rokavic, kravat, raiiinih aparatov, klin itd. Cene nizke in prijazna solidna postrežba. C IVAN SAMEC, Ljubljana, Mestni trg 21 KUVERTA D» Z O« Z- LJUBLJANA Karlovška c. 2 Vožarski pot 1 TVORNICA KUVERT IN KONFEKCIJA PAPIRJA L. MIKUS LJUBLJANA, MESTNI TRG 15 DEŽNIKI Na malo Na veliko Ustanovljeno 1839 Telefon štev. 2282 Pri tvrdki JV« ZlftSEEf Prešernova ulica dobite turisti in smučarji PM in udje m smuk najboljšega domačega izdelka po zelo nizkih cenah. Priznano najboljše blago. Specijalna trgovina za pisarniške stroje THE REX Co. LJUBLJANA Gradišče št. 10 Telefon 22-68 Vse pisarniške potrebščine Zlata nalivna peresa! T. MENCINGER LJUBLJANA - SV. PETRA CESTA 43 razpošilja vedno sveže praženo kavo, čaj, raznovrsten sir, konzerve, mesne izdelke, malinovec, mineralne vode itd. itd. ter se priporoča za cenjena naročila Restavracija in veletrgovina z vinom PETER STEPIČ V SPODNJI ŠIŠKI priporoča svojo veliko zalogo vina najboljše kakovosti po nizkili cenah. Vino se razpošilja v lastnih sodih na vsako postajo KREGAR JOSIP OBLASTVENO PREIZKUŠENI MESTNI TESARSKI MOJSTER LJUBLJANA I, KODELJEVO 19 TELEFON 26-96 — ČEKOVNI RAČUN 12.711 Izvršuje vsa v to stroko spadajoča dela, kakor: ostrešja za palače, hiše, tovarne, vile, stolpne strehe, lesene hiše, stopnice, paviljone, planinske koče, lesene ograje, gradbe jezov, mostov in dr. Cene konkurenčne. — — Delo strokovnjaško. REMEC - CO. tovarna upognjenega pohištva — lesna industrija LJUBLJANA * KERSNIKOVA UL* 7 Priporoča svoje priznano prvovrstne izdelke pohištva po najugodnejših cenah za: stanovanja, restavracije, hotele, kavarne, drogerije, trgovske lokale etc. v najfinejši luksuzni izvršitvi in tudi enostavni serijski produkciji. Vsi lesni izdelki v ravni in upognjeni izvršitvi. PARKETI vseh vrst. — MEHAK in TRD LES za stavbe. Specijalna tovarna vseh vrst OKLENJENEGA LESA. A. ŠINKOVEC NASL. K. SOSS LJUBLJANA — MESTNI TRG 18-19 Modna in športna trgovina za dame in gospode priporoča zalogo športnih potrebščin in pletenin NAJNIŽJE CENE! »A L PEKO« Trgovsko-industfrijska družba z o. z. Ljubljana, Masarykova cesta 23 Telefon 29-30 Dalmatinski super-visokovredni cement • »SALONIT« cementno-azbestni škrilj za pokritje raznih zgradb • »SALONIT« supervalovite plošče za pokritje industrijskih zgradb in garaž • »SALONIT« azbestno-cementne cevi za hišno kanalizacijo, odvodne cevi, dimne in ventilacijske cevi, dimniški in ventilacijski nastavki. Vseh vrst fasonski komadi • »ŠUMAL1T« izolacijske plošče za pregradnjo sten in obložitev stropov • »ALPEKO« emajlirane azbestno-cementne plošče za obložitev kuhinj, kopalnic, hodnikov etc. Poszor! Kadar si nameravate nabaviti pisalni stroj za potovanje, ne pozabite, da je l/ndern;ood brezkonkurenčen, kateri je dobavljen v elegantnem črnem kovčegu. Tovarniška zaloga: l&ClM*CiQCl JClldOViQ Telefon 29-80 Ljubljana (Nebotičnik) Specijalna mehanična delavnica za popravila foto-aparatov i. t. d. Vse turistične potrebščine, kakor: gojzerce, specijalne turistične obleke in perilo, dežne jope, nahrbtnike, thermos steklenice, aluminijasti turistični pribor dobite po nizkih cenah pri r' TRGOVSKI ■ DOM icrmecti TOVAUflA • PERILA • ID • OBLEK Celje št. 6 Zahtevajte brezplačni cenik! RABIC JANEZ, MOJSTRANA. - Izborna kuhinja, le prvovrstna vina, lepo opremljene sobe, vse po najnižjih cenah. Kar najboljša postrežba zajamčena. Najbolj prikladno izhodišče za alpske ture iz Mojstrane. Zahtevajte v kavarnah in gostilnah »Planinski Vestnik«! Tekma reprezentance Španije in Jugoslavije Glejte, kaj je izjavil Zamora, znameniti golman Španske, po tej senzacioneini tekmi: r J-e - Z - J J. (»Kamilk« karamele (extra creme) so najboljše, kar sem jih dosedaj poskusil. Ricardo Zamora). TURISTI, IZLETNIKI, ŠPORTNIKI! Opozarjam, da sem prevzel v Mojstrani znano Rabičevo gostilno, katero bom vodil osebno. Jamčim za kar na jbol jšo postrežbo ter se vsem iiajtopleje priporočam. Janko Kramar, Mojstrana Planinci! Upoštevajte pri svojih nakupih tvrdke, ki inserirajo v »Planinskem Vestniku«! {Cdo še ne pozna solidnosti banovinske hranilnice ? Kdo še ne ve, da izredno ugodno obrestuje vložene prihranke, ki se lahko vlagajo tudi po pošti; da vrši pse kontokorentne in žiroone posle; da posreduje o oseh vrstah denarnih transakcij; da daje domače hranilnike (»šparovčke«), ki so izvrstno sredstvo za navajanje mladine k varčevanju, na dom brez vsake odškodnine; da jamči za vse njene obveznosti Dravska banovina z vsem premoženjem in davčno močjo. Čemu pomišljate P Ako hočete imeti dobrega denarnega svetovalca in zaupnika, obrnite se na hranilnico Dravske banovine Celje R. 25. Ljubljana Knafljeva 9 Maribor MOCCA kavine kocke a Din 1'— za skodelico dobre črne kave se dobe pri B. MOTOH Vodnikov trg 5 Smučarski dresi gotovi in po meri v modnih barvah daje tudi na obroke Manufaktura REKORD LJUBLJANA, Aleksandrova cesta 8 Avgust Agnola, Ljubljana Tyrševa (Dunajska) cesta 10 Telefon 2478 Zaloga stekla in porcelana, zrcal, šip, slik in okvirjev. Kompletne opreme za hotele, restavracije in gostilne ter za splošno gospodinjstvo. - Stavbno in umetno steklarstvo. Gojzerce, čevlji za smučanje, lovsko in trajno obuvalo, škornji itd. iz garantirano nepremočljivega kroin-usnja, ročni izdelek čevljarne IVAN ZAJC, ŽIRI, samoprodaja pri tvrdki Čadež c€ Komp., Ljubljana Miklošičeva cesta (Palača »Grafika«) Zajčevi čevlji so glede prvovrstne kvalitete in nizkih cen brez konkurence! Cena čevljem od Din 120"— do 270"— Smučarji, planinci! Konfekcijska, manufakturna in modna trgovina Josip Olup, Ljubljana nudi v veliki izbiri moške in deške obleke, suknje in površnike. — Smučarski lodni, kamgarni iz domačih, čeških in angleških tovarn stalno na zalogi. — Obleke se izvršujejo tudi po naročilu. — Velika zaloga športnega perila iz lastne tovarne »TRIGLAV*. — Sprejema se tudi blago o izvršitev. Trgovski prostori: Stari trg 2, Pod Trančo 1, Kolodvorska ul. 8 Humar Franc — Ljubljana-Moste splošno čevljarstvo 1 Zvezna ulica štev. 8 Najfinejša izdelava gojzerjev, smu- Sprejemam v popravilo galoše in carskih ter vseli vrst čevljev za snežne čevlje ter vsa v to stroko dame in gospode spadajoča dela Barvanje čevljev izvršujem strokovnjaško Cene zmerne — postrežba točna Ivan Javornik - Ljubljana Domobranska cesta 7 Mesar, prekajevalec in izdelovaiec vsakovrstnih mesnih izdelkov iz svežega in suhega mesa Lastni Izdelki in moderna hladilnica Stojnica Šolski drevored poleg Zmajskega mostu Podružnica Wolfova ulica 12 Telefon 31-57 Tisk Jugoslovanske tiskarne v Ljubljani