Pozabljeni pevci. (črtiea iz prirode; spisal —e.) \L~!&W^wL!&m \ ^Oj ^aJ Pa ^°^e ^'— poprašujete se morda, dobri či- ^^^^^^§^^4^^ tateljčki moji, prebravši gorenji naslov. Kaj ne, pevcev ^OT^sinB^lv^^ je dosti na tem božjem svetu? V velikih inestih pojo M2S ^SMbVi izučeni pevci in pevkinje na odru, a posluša jih na tisoče Ivffffe ^^»SiSE poslušalcev, v vaskej cerkvici glasi se v nedeljo vesela m$!Ww37TrSL pesen mladih, čistih grl, na slavo vseraogočnemu nebeškemu JI=^§*fei^H|r Očetu, na eerkvenih shodih pojo in godejo na svoje javorove mc$§b%&&^ir gosl' starci slepci, zapoje si voseli pastirček na paši poleg svoje I^^^Sj živiniee in kolikokrat ne pojete tudi vi one mile, nežne pe- li^^^^Crtf seuce, katero vas je naueila vaša dobra mamica? Vender o ^V^C^^^ vseh teh vam ne bodem pripovedoval danes, o njih povem $ffy^Lks§ii. vam raje pri kakej drugej priliki. Danes pojdimo raalo v na- &^Sž v ravo, v to lepo, veličastno oznanjevalko vsemogočnosti Božje ^^ in oglejmo si raalo one pevce, kateri prepevajo dan na dan zastonj, jedino samo zato da, slave svojega vsemogočnega Stvarnika. — Ali se še spoininate rnile slavekove pesence, katera se je glasila iz bližnjega gozdiča vsa- kega vzpomladanskega veeera, ko ste vi vže ležali v svojej posteljici, opravili ve- černo molitevco, zaželeli svojej mamici in očetu: lehko noč, — ali se spominate one pesence, katera vas je tako sladko zazibala v mirne sanje? In ko ste bili po- letuega jutra s« svojo materjo na polji, ali se še sporainate, kako se je vzdignil iz zlatoklase pšenice Ijubezniv ptiček, vzdigoval se više in više v zrak, a iz grla mu je donela vesela, zahvalna pesenca, je-li se spominate skorjančka? Se li spo- ruinate veselega žgoljenja bvzih lastovk, ki so si pod hišno streho sezidale lično gnezdece; ali se spominate, kako so donašale svojim mladičem raušic in drugih drobnih živalic ter so čvreale od radosti, gledajoč svoje mladiče. Ali se spominate pesenc rumeno-kljunega kosa, pisanega sčinkovca, liščeka v rudečem klobučku, —¦¦< 155 >¦•—- senice s črno kapico in mile taščice z rudečkastim predpasnikora ? A kdo da na-šteje še vse druge pevce iz krilate ptičje družbe ? Ali zakaj, da teopisujem? Znani pisatelji, slavni pesniki, zložili so jim vže toliko pesenc, speli toliko h?alospevov, da bi jaz moral ali molčati, ali pa vže znane stvari ponavljati. Nii, tega pa nečem, zato pa pojdemo drugam, prijateljčki raoji, pojdemo k pevcem, katerim ni do sedaj še nihče zlagal kvalospevov, na katere se ni nihče do sedaj oziral, eegar pesenc ni nikdo do sedaj eenil, pojdimo k — pozabljenim pevcem! Uganete li, čitateljčki moji, kam vas popeljem? Ehe — koliko stavimo, da ne uganete! Uganili bodete? — Hm, hra, — pa dobro, pa stavimo! Kaj ne, koščeka kruha, namazanega se surovim maslom se ne branite, 6e je tudi vaš že-lodeek vže tako napolnen, da bi Kolaričev Jurček lehko koso na njem sklepal — — hm — kdo bi se ga branil, saj ga tudi jaz vrlo cenim. Nu, toraj stavirao! Ge uganete, dobi vsak iztnej vas velik krajeek kruha, namazanega se surovim ma-slorn, če pa ne uganete, bode pa vsak izmej vas prinesel meni krajeek kruha, na-mazanega se surovim maslom. Pete vse šembraj! to si bodetn jaz brke mastil, ker izgubili bodete izvestno. To bode plača, ker ni šala zgubiti krajček namazan se surovim maslora. He, he, a jaz, jaz se bodem pa smijal, prav vam bilo, zakaj ste pa stavili, he, he —¦? Nu, tedaj ugibajte! — Molčite? Jedna-------dve-------nii, povedite brzo kam vas popeljem, drugače znate, kaj bode s kruhom in se surovim maslom — — nii, jedna — — dve — — nič? —--------• tr-------tr--------tri! Stava je moja, zgubiliste! Hm, Slavko, kaj je to, ti vže nabiraš in ti Tonee, kaj se kremžiš — — Da, da, ni šala zgubiti krajček se surovim maslom! Vender pomirite se, dragi rnoji, kaj mislite, da bi res vzel od vas krajček se surovira maslom, kaj mislite, da ne vem, kako bi vam bilo težko znebiti se take slaščice? Le imejte vsak stoj krajeek se surovim maslora in ga pošteno zagriznite, jaz vas pa po-peljem počasi k pozabljenim pevcem. Tako, sedaj ste pa zopet zadovoljni, kaj ue? — Poniglavčki moji, zapustite z mano za nekoliko časa našo prijazno vasieo, stopajte nekoliko časa po prostranem občinskem pašniku, obrašeenem z redkim grmovjem in prišli bodemo skoraj do velike mlake, kjer napajajo pastirji velikokrat svojo živinico. E jej-------kaj pa je bilo to?-------padlo je nekolikokrati nekaj težkega v vodo in napravilo čop--------čop. Kaj bi neki to bilo, klek ga vedi? Kameu ni bil, ker ni imel nobeden kamena v roki, a ko bi ga pa tudi zagnal v mlako, ne bi napravil čop-------čop, nego štrbunk! — Pes ni bil, ker bi ga vi- deli, kako plava; rac ni po letu pri nas — — — hm — — — to je vender čudno. Nekaj je pa venderle bilo! In bilo je tudi nekaj, a to nekaj bila je široka, čokasta žival, skoraj četverooglastega trupla, s kratkimi prvimi. a dolgimi zadujimi nogarai, se širokimi ustmi, z zlato obrobljenimi očrni, oblečena v zeleno, sem ter tja črno lisasto suknjico s tremi rumenirni progami vzdolž hrbta ia v lepo belem telovniku, kateri jej pokriva okrogel, dobro rejen trebušček-----------bila je žival, katero vsak izmej vas dobro pozna, a ta žival zove se žaba, prava pravcata po-vodna žaba. Žaba? — — bodete dejali, dii, to je bila žaba, jedna, dve, tri ¦— — —¦ vender ti si nam rekel, da nas odvedeš k pozabljenim pevcera, a ne k žabam, kje so toraj tvoji pozabljeni pevci? — —• 10* - •¦< 156 >¦• ¦— Oho — počasi, prijateljeki moji, vidite, da ste sedaj sami najbolje uganili, da sem vas pripeljal k pozabtjenim peveera. Uboge žabe! kako vas vender zani-čuje svet, kako vas vsak malo ceni, kako nečejo niti moji dobri, mali poniglavčki priznati vašega izbornega, pevskega darii. Ali potolažite se ve, katere ste tako po-zabljenc in prezirane, jaz bodem širil vašo pevsko zmožnost in vrlino po širokem svetu. Nadejajte se samo, tudi vam bode skoraj lepši dan! Tu v tej ralaki, eitateljčki moji Ijubi, — tii vam so pozabljeni pevci, h ka-terim sem vas dovedel. Ko zapade zlato solneeee za vrhove sinjih gora, ko pozlati nebo rudečkasta večerna zarija, ko se začno užigati prve zvezdice na temno-modrem večernem nebesu, oj takrat oglasi se mnogobrojni žabji zbor, tedaj zadone krepki, jedrnati glasovi in se zaenje jednostavna ali mogočna peseuca, katera traje skoraj brez prenehanja tam do polunoči. Ali niste vže tolikokrat slišali te pesence in vender kako malo ste jo cenili! Vender eujte saj nekoliko odlomkov te veličastne žabje pesni, kolikor jih je zapisal neurnrli naš Fran Brjavee, kateri vam je po svojih ljubeznivih, poljudnih in poučnih spisih izvestno dober znanec. Oujte tedaj! V žabjem zboru nastane, popreje nego zaeno svojo peseneo, tišina, da bi se miska slišala, če bi potovala slučajno kje v bližini. Kar najedenkrat popraša zbrano družbo krepak moški glas: — Kaj bi jele, kaj, kaj? — Nekoliko oasa je zopet vse tiho, kakor bi se žabe posvetovale, kako slaščico bi si izbrale za večerjo. Vender posvetovanje je skoraj končano, kar se oglasi drug iz zbora in odgovori za vse svoje tovariše: — Grah bi jele, grah bi jele, grah, graht — Temu pvitrdi tudi tretji glas in pravi prav odloeno in trdo: — grrah, grrah! — Zopet trenotek vse molči, ali v tem hipu zagnni jednoglasno iz vseh grl: — Le ga, Ie ga, le ga, lega! —in ta nIega!" ponavlja se z jezicnostjo in trdo-vratnostjo, da bi jo mogel občudovati. Naposled ves zbor utihne, ali le za malo časa. Prvi pevec ponavlja zopet vprašanje in dobi znani odgoror, kateremu zopet ves zbor nentrudno pritrjuje in tako gre naprej brez konca in kraja. Pa pravite, da to ninič? Raea navodi! ali ni to krasna, prekrasna pesenca? In kdo, da ne obeuduje oni mogočni, pretresajoči samospev, ono ubranost, jedinstvo in slogo vsega zbora? Da, da, prijateljčki moji, to so vam pevci, rojeni pevci, ka-keršnih je malo, reeite, kar hočete. Oe se opisuje kak znamenit pevec, ali slavni pisatelj, navadno se omeni, kdaj se je porodil, kje, kaka je bila njegova mladost, kako je odrasel in druge važne in zaniinive zgodbe iz njegovega življenja. Kaj ne, da mi ne bodete zato zamerili, če uavedem tudi jaz nokoliko drobtinic o rojstvu ia življenji svojih pevcev, kateri, ako tudi niso tako slavni, kakor drugi znameniti pevei in pesniki, vender niso niti oni zadnji mej pevci, kateri pojo v lepej naravi božjej. Poslušajte samo pozorno! Vsem žabara je jedna zibelka — mlaka, bodi si vže velika, ali ma.jhna. Tam v cvetočej vzpomladi zagledal bodeš po ralaki sluz-nate kepe — žabja jajčeca. V vsakej kepi je do tisoč jajčec grahove velikosti, s čruira zruom v sredi. Jajčeea postajajo vedao bolj nabuhnena, a šestega dne oživi zrno, katero je v sredi, zleze iz lupiue in plava po vodi. Ta živalca — pa-glavec ali pupek — katera ima ustica kakor majhen rožen kljunček, a na vsakej strani vratu resico za dihanje, ker še nima pljuč, je precej v prvem pocetku zelo —•¦< 157 >¦•— živa. Maha in vesla s kratkim repičem, da je veselje; greje se na gorkem vzpo-mladanskem solncu in požira ono lupinico, v katerej je prišla na svet. Vender ni dolgo tako. Cez kake tri tedne zaeno se jej resice kreiti in dobi tudi zadnje noge. a prve vidijo se pod kožo skrite. Na koncu drugega meseca se pa živalea povse preporodi. Poči jej koža na glavi, usta se jej široko odpro, dobi pljuea, štiri noge, a oni repek, s katerim je pozneje tako nemirno mahala in veslala, oni repek se polagoma povse zgubi in iz živalce postane žabiea. Vender tudi to je še vedno le žabica, ker doraste še le v petem letu popolnoma in tedaj dobi tudi samec ne-presahljiv dar petja, katerega smo vže gori tako občudovali. Nu, sedaj znate za mladostna leta teh pozabljenih pevcev. Njih življenje je sieer precej jednolično, vender nikakor ni nadležno. Vso ziroo spž ti pevci zako-pani v blatu rairno zimsko spanje, a ko jih prebudi toplo vzpomladansko solnčeee, izkobacajo se iz blata in solnčijo na solncu. Nekoliko časa so pač malo zaspani in si leno pretegujejo svoja spočita uda, ali skoraj jih lepi dan povse razbistri, skačejo brezskrbno na kamenje iu na veje na bregu svoje mlake, preobračajo ko-zolee v kalnej vodi in plavajo se svojimi krakovi, da jih je veselje gledati. Borme tudi želodeek se jim skoraj oglasi, saj ni čudo, ker niso imele vže toliko časa ni drobtiniee v ustih, zatoraj začno loviti razne žužke, metulje in muhe. Na tem lovu so kaj spretni in srečni, a pomaga jim najbolje njihov debel, mesnat jezik, kateri jim za čudo ni prirasel od zadaj kakor pri drugih žipalih, nego od spredaj. — To traje nekoliko časa, dokler ne nastanejo še toplejši dnevi in takrat se zafine še le pravo žabje življenje, ko se oglase iz njih širokih grl krepke in močne pesence; kajti kaj bi začela žaba brez petja! In od sedaj pojo vsakega večera, dokler ne nastanejo hladnejše noči, takrat postajajo njihope pevske zabave vedno krajše in tihejše, dokler naposled povse ne utihnejo. A ko se je približala zopet mrzla zima tedaj hajdi zopet v mehko blatno posteljico nazaj in ondukaj spančkajo v sladkih sanjah do prihodnje vzpomladi, doklor jih ne zbudi zopet gorko solneece. Tako je žabje življenje od leta do leta, kakih petnajst let, če jih vže popreje ne umori kateri izmej mnogobrojnih njihovih sovražnikov, katerih vse mrgoli na tem božjem svetu, a mej katerimi je izvestno najhujši clovek, kateremu posebno diše njihova ukusna, mehka bedrca. Kaj hočemo, to je hvaležnost tega sveta, mesto, da bi te pevce, kakor bi se spodobilo, spoštovali in cenili, ubijamo jih zaradi onili bedrc! Nevedni svet ceni bolje njihova bedrca, kakor njihove mile pesence! Na zvršetku srao. čitateljčki moji! Pripovedoval bi vara še mnogo lepega o teh pozabljenih pevcih, vender bojim se, da rae ne bi poslušali. Ali se še spomi-nate one basni o volu in žabi, ki je hotela postati velika kakor vol in se tako dolgo napiho?ala, dokler ni naposled počila. Zahvalite Bogu, prijateljčki moji, da se ni takrat izpolnila njena želja, ker bi imeli sedaj strahovito žival, kakeršne še ni videl beli svet. Usta morala bi imeti vsaj jeden meter široka — o jej, to bi bila usta, saj bi pohrustala za zajutrek jednega izmej vas, mali poniglavčki moji, in kdo ve če bi jej še dosti bilo. In kake skoke bi delala? Hitrejša bi bila od najliitrejše železnice. Navadna povodna žaba skoč-i po metor daleč, kar je malo ne saj dvajsetkrat toliko, kolikor meri jedtia žaba; a ona volovska žaba, skočila bi potem najedenkrat tako daleč. kolikor meri dvajset volov. če bi jih postavil drug poleg drugega. Oe raeunamo tedaj dolžino vsakega vola dva metra, skočila bi ona —•¦< 158 >¦•— žaba najedenkrat štirideset metrov daleč. Pa recite zdaj, da bi ne prehitela vsake železnice! A glas, oni glas, katerega sedaj tako malo cene naši ljudje in kateri se vender čnje pol ure daleč, kakšeu glas bi imela ona volovska žaba? Kaj bi bilo rjovenje leva v puščavi, kaj pokanje topov, kaj gromenje proti onemu glasu? Zemlja bi se tresla, hiše bi se podirale, kakor zidovi mesta Jerihe pred Izraelci, a ljudje bi ogluševali. Pa, če bi vže jedna žaba tako prepevala, kako bi še le pel mnogobrojni žabji zbor! Mravlje eloveka izpreletavajo, ce na to le pomisli in vesel je, da se je žaba popreje razpočila, uego je postala velika kakor vol. Kaj bi bilo drugaee ? Menim, da sem storil dosti v slavo pozabljenih pevcev. Zapomnite si, čita- I teljčki Ijubi, moje vrstice, samo jih nikari ne pripovedujte nikjer, ker sem stalno ,1 uverjen, da bi me žabe, če bi zvedele, da se ,je našel naposled venderle človek, m kateri zagovarja njihove pevske zmožnosti in pravice, precej izbrale za častnega '¦ občana svojega žabjega gradii v blatnej mlaki, a na večer prišle pod moje okence M in rai zapele krasno, v srce segajočo podoknico. Nii, jaz sem skromen človek, pa 1 zato odklanjara take slavnosti, a zadovoljava me povse zavest, da sera saj nekaj ¦ storil v korist in obrambo zatiranih in pozabljenih pevcev. In to je tudi nekaj! —¦ ^JM