' . ^ katedra MAR I BO R 29. NOV. 1961 LETNIKU. ŠTEVILKA 3 MARIBORSKIH ŠTUDENTOV KATEDRO mariborskih študentov izdaja Odbor mariborskih visokošjJlirtiV 49vodov Zveze študentov Jugoslavije, Maribor / Urejuje uredniški odbor. Glavni in odgovorni urednik Vlado Golob / Izhaja mesečno / Uredništvo: Maribor, Gregorčičeva 30, telefon 35-96 / Tek. rač.: 604-13-1-167 (za Katedro) / Tiska Mariborska tiskarna Maribor / Založnik in uprava: Založ.ba Obzorja, Maribor, Maistrova 5 MARIBOR CAS NAS ODMIKA OD ROJSTVA, 2ENE NAS V NESLUTENE DAlijAVE PRIHODNOSTI IN TAKO NE UTEGNEMO, DA BI SLEHERNI DAN RAZMIŠLJALI O PRETEKLOSTI. STARO JE PREPREKA NOVEMU: PRETEKLOST JE NEPO- MEMBNA V CASU NEZADRŽNEGA NAPREDOVANJA. TODA KAKŠNA BI BILA NAŠA POT, CE NE BI HODILI POD SVETLOBO PRETEKLOSTI? ALI LAHKO POZABIMO SLAVNE DNI IN LETA? KAR NAS NAPAJA Z MOČJO IN VERO, JE NAŠA PRETEKLOST. BORBA NAŠIH OČETOV, MATER, ZNANCEV. MI, OTROCI, SMO SE IGRALI V TOPLEM ZAVETJU MATERINSKE SKRBI, PREZRLI SMO STRAH IN ZLO, KI STA VLADALA POVSOD V NAŠI BLIŽINI. STAREJŠI SO PADALI, IZGOREVALI ZA NEKAJ, KAR NAM NI MOGLO BITI JASNO. TODA ZDAJ VEMO. TRPLJENJE IN DAROVANJE ODRASLIH JE NEDVOMNO HEROJSTVO! TRPELI IN DAROVALI PA SO SE TUDI OTROCI. KADAR PADAJO OTROCI, DA BI BRANILI SVOJE NEDOLŽNO PREPRIČANJE, POMENI TO ŽALOST. PRESUNJENI KRIKI UMIRAJOČIH 18-LETHA MLADOST OTROŠKIH TRUPEL, ŠE NEDOZORELIH. DA Bi SE FIZIČNO BRANILI — TO JE VENDAR GRENKOBA. TAKŠNI SPOMINI NE MOREJO NIKOLI ZBLEDETI, KAJTI KAR JE BILO ŽRTVOVANEGA ZA NAŠA ŽIVLJENJA, JE VREDNO VEC, KOT SAMO NAŠIH SPOMINOV. 29. NOVEMBER 194» TO NI SAMO ROJSTVO REPUBLIKE. TO PO- MENI MNOGO VEC: ROJSTVO NOVE DOBE. ) VSE, KAR JE DOTLEJ KRVAVELO, JE DOBILO ) SVOJ TEMELJ. TUDI NAŠE OTROŠTVO IN MLA- ) DOST! \ SLAVA LJUDEM, KI SO REPUBLIKO PRIBORILI, KI SO JO USTOLIČILI, LJUDSTVU, KI JE ZANJO DALO VSE, KAR LAHKO DA ČLOVEŠTVO OD SEBE — ŠE SEBE! KJE SO STRAŠILA, KI BI UPLAŠILA VERO IN SKALILA USEDLINE PREPRIČANJA V GLOBI N AH ČLOVEŠKIH TOLMUNOV? NITI GOBE ATOMSKIH EKSPLOZIJ NE MOREJO UBITI VOLJE, DUHA. NAM NE VEC. KAJTI ŽIVIMO IN NE ŽIVIMO ZA PREMOČ. ŽIVLJENJE PA JE BOGATO, ZMAGOVITO. NAŠ PRAZNIK — VELIČASTEN JE KOT VSI DNEM, KI SPREMLJAJO ŽIVLJENJE, — JE ZAVEST, ŽAROMET PRETEKLOSTI, POD KATERIM BO ZMAGOVALA NAŠA REVOLUCIONARNA VOLJA! Letošnjo prvo številko drugega letnika, ki je izšla oktobra. smo tiskali v 3500 izvodih, vendar smo morali drugo številko tiskati že o 4100 izvodih. Vsekakor zelo razveseljivo in vzpodbudno. Teh 4100 izvodov razdelimo približno tako: 1400 osem rednim študentom, 1400 skoraj vsem študentom v rednem delovnem razmerju mariborskih visokošolskih zavodov, 110 izvodov dobijo srednješolci mariborskega okraja, okoli 200 izvodov pa razdelimo med uredništva vseh jugoslovanskih študentskih časopisov (o zameno dobimo njihove izvode), nekaterim drugim časopisom in radijskim postajam, upravam šol, nekaterim družbenim in političnim organizacijam, nekaj smo jih namenili tudi samopostrežni prodaji, za potrebe uredništva itd. Zaenkrat izhajamo mesečno, vendar je odbor Zveze študentov v Mariboru na eni svojih prejšnjih sej sklenil, da kolikor bodo sredstva odobrena, pričnemo izhajati vsakih štirinajst dni. Slišali smo tudi očitke, da razdeljevanje KATEDRE ni najboljše. Torej še nekaj o tem. Ko je KATEDRA dotiskana — to traja sicer precej časa — jo tiskarna dostavi v skladišče Založbe Obzorja, kjer izvode razporedijo: za ose redne študente po številu naročnikov po šolah, prav tako za vse naročnike po srednjih šolah, za ose študente v rednem delovnem razmerju pa odpošljejo naš časopis na naslov, kjer študent prebiva med časom študija. Včasih pride do zastoja zaradi nekaterih objektivnih težav pri Založbi Obzorja, pri rednih študentih — naročnikih pa, za katere pošljejo paket z določenim številom izvodov, KATEDRO prepočasi delijo, največ krat pa počiva o predalu Združenja zveze študentov na šoli. Upamo, da bo to v bodoče bo-Ije opravljeno. Ob otvoritvi pedagoške akademije PRVA VISOKA ŠOLA V MARIBORU Pedagoška akademija Na mariborskem učiteljišču so imeli 3. novembra letos dva dežurna dijaka: eden je kot običajno skrbel za zvonjenje in druge naloge dežurnega, drugi pa je vsakega neznanca povpraševal, ali morda prihaja kot študent Pedagoške akademije. Vse tiste, ki so to »priznali«, je usmerjal v prostore nekdanje risalnice, ki je trenutno dobila nalogo, da služi kot predavalnica PA za predmete, ki j ib poslušajo vsi slušatelji. Tega dne namreč je začela z rednim delom prva mariborska visoka šola« Majhna s-večanost, brez pompa, brez vabljenih gostov, »ker začenjamo v tako revnih pogojih, da res nima smisla vabiti kogarkoli, ko ga pa nimaš kam peljati in ko mu pa nimaš kaj pokazati,« je pojasnila položaj prof. lluineko-va, direktorica PA. »Predvidevali smo, da bomo lahko začeli '. delom v svojih lastnih, četudi >rav tako začasnih prostorih bivše klasične gimnazije, vendar se je gradnja nove stavbe '.a višjo komercialno šolo zavlekla. Talko imamo sedaj tam samo dve predavalnici, sicer pa nas >je gostoljubno sprejelo pod streho učiteljišče. Toda tudi ootem, ko se bomo preselili v Mladinsko 9, bomo ostali tesno navezani na učiteljišče, saj bodo predavanja še vedno tukaj.« V kratkem nagovoru je direktorica poudarila predvsem to, da je mariborska pedagoška akademija ustanovljena za šolanje kadrov za osnovno šolo. Te kadre je do sedaj dajalo učiteljišče. Vendar se je vzporedno s spremembami na viseli področjih našega življenja pokazala potreba, da pride do reforme tudi na področju šolstva, še posebej pa pri vzgoji učnih kadrov za osnovno šoio. Priprave za reformo se vlečejo že precej let, začele pa so se že dosti prej, ko je izšel zakon o reformi šolstva. Morali smo najti način, kako bomo izobraževali učitelje, da bodo kos potrebam reformirane šole. Zakon o šolstvu, ki je izšel leta 1958. je dal možnost za ustanavljanje pedagoških akademij z nalogo, da vzgajajo kadre za poučevanje v osnovnih šolah. Hkrati pa naj bi skrbele za nenehno izpopolnre-vanje tudi tistih učiteljev, ki že nekaj let poučujejo. Tretja naloga, ki so jo dobile pedagoške akademije, pa je znanstveno delo na pedagoško-psiholo-škem področju. »Seveda vsega tega ne moremo uvesti takoj prvi dan po formalni ustanovitvi akademije, ampak bodo morale nekatere naloge malce počakati. Postopno pa si bomo prizadevali širiti področja dejavnosti mariborske pedagoške akademije,« je povedala tov. Ilumelkova. »Povezava teorije s prakso mora biti naše glavno načelo.« ZA ZDAJ PRVA STOPNJA »Pedagoška akademija je prva visoka šola v Mariboru, vendar še ne vemo, ali bomo takoj razvili tudi drugo stopnjo študija. Seveda bomo morali čimprej začeti s pripravami zanjo,« je nadaljevala tov. direktorica*. »Predvsem pa se moramo v trenutnem položaju orientirati na vzgajanje kadrov za poučevanje v osnovni šoli in pa na to, da bomo dali drugim strokovnim predavateljem — inženirjem itd., ki predavajo po srednjih šolah in drugod — tisto pedagoško znanje, ki jim ga njihova stroka ni mogla dati.« STRUKTURA SLUŠATELJEV Med študenti PA ni nič manj razlik kot med slušatelji drugih šol, čeprav bi morda to kdo pričakoval. Morda iih je še več. Nekaj jih je prišlo iz gimnazije. priiavilo se je tudi nekaj mladih tovarišev, ki so končali industrijsko kovinarsko šolo, želeli pa bi predavati tehnični pouk. Ti dve »skupini« še nimata nobenega pedagoškega znanja in bodo morali zato ti študentje poslušati dodatne ure iz pedagoške skupine. Precej starejših učiteljev (»starejših« po svojem stažu v strokovnem delu), ki žele doseči kvalifikacije za razredni pouk v reformirani osnovni šoli, je med izrednimi slušatelji. DVE SMERI PREDAVANJ Po reformi je nova osnovna šola — če gledamo samo formalno in ne upoštevamo novih momentov, ki so se nujno pojavili ob reformi — to, kar sta bili prej osnovna šola in nižja gimnazija. Razredni pouk se odvija v prvih petih razredih, v šestem, sedmem in osmem pa učijo predmetno. Zaradi tega se bodo tudi slušatelji PA delili v dve skupini — v tiste, ki se želijo posvetiti razrednemu pouku, in (Nadaljevanje na 2. strani) LIST IZ UREDNIŠKEGA KOLEDARJA 29 nov. KATEDRA IZ DELA NAŠIH ORGANIZACIJ пиввзвш ■ ■ ■ в 13. NOVEMBER 1961. SKOPJE. TITO. 200.000 PRISOTNIH. 138 KILOMETROV MODERNE CESTE ZAČENJA SLUŽITI SVOJEMU NAMENU. ZNOJ 47.000 MLADIH JE DOBIL SVOJ MOGOČNI SPOMENIK. TUDI 107 MARIBORSKIH ŠTUDENTOV SE SME ŠTETI MEDNJE Z VSO PRAVICO — SAJ SO OSVOJILI VSA PRIZNANJA. UDARNI-ŠTVO, SPECIALNA POHVALA IN TRAK REVOLUCIJE PREPRIČLJIVO PRIČAJO O TEM, DA SMO POVSEM IZPOLNILI SVOJO NALOGO, NAŠ PRISPEVEK DRUŽBI, PRVI BRIGADIRSKI IZ MARIBORSKIH ŠTUDENTSKIH VRST. II m 138 km nove ceste MtSI POGOVOR Z IVO ZUPANCEM Ob konferenci Ш Tovariš sekretar, kako ocenjuješ delo ZK v lanskem šolskem letu na vseh višjih šolah;* Delo ZK je bilo v Koliko novih članov je pridobila ZK na vseh višjih šolah in Mislim, da je predvsem važno utrditi osnovne organizacije ZK, kot komite, organizacijsko kaj je storila za njihovo vzgoj-iprvi vrsti lla znotraj, posvetiti čimveč po- no izpopolnjevanje? V viseli osnovnih orgamzaci- usmerjeno predvsem na akti-1 zornosti študentom, predvsem vizacijo študentov glede študija onim, ki imajo največ pogojev in reševanja raznih šolskih problemov. Cilj je bil v tem, ■da naj člani ZK predvsem aktivno sodelujejo v organizaciji ZŠ ter dajejo ton in smernice za delo. To linijo dela je zasledoval tudi komite VŠ. Delo je bil v glavnem na vseh šolali precej zadovoljivo in menim, da so osnovne organizacije ZK svoje naloge dokaj uspešno opravile tako glede dela med študenti kot v povezavi s profesorskimi zbori šol. Tu bi poudaril, da delo članov ZK tako v osnovnih organizacijah kot komiteju morda še ni našlo vseh pozitivnih smeri dela, da ■smo še togi z ozirom na star način dela in da nismo verjetno uspeli dovolj angažirati članov ZK v tsplošnem družbenem | pokazala nujna potreba, da se življenju 'študentov, kjer naj v bodoče predvidi zaradi obil- za sprejem v ZK. Osnovne organizacije morajo skrbeti za vsakega študenta ter težiti za tem, da se naše vrste okrepijo z aktivnimi člani. _ ki so vise-1 stransko ali vsaj v glavnem | razčistili vprašanji, kaj je član [ ZK in kakšna je njegova nalo- j ga. Clan ZK mora biti še vedno | avantgardist, ne glede na to, kje je njegovo delovno mesto. Vsekakor pa je važno, da v bodoče najdemo še več aktivnega dela v odborih ZŠ, nadalje, da jih aktivrziramo pri delu v svetih letnikov v šolskih svetih. Menim, da je ravno tu mesto aktivnega dela. ki bo v korist študentom. Za izboljšanje dela komiteju visokošolskih zavodov se je jah ZK je bilo do sedaj vključenih 215 članov, na novo sprejeli smo v šolskem letu 1960/61 35 članov. Skupno z letošnjimi bruci imamo okoli 270 članov, kar pa še ni dokončno ugotovljeno. Skrb osnovnih organizacij ZK je bila predvsem v tem, da mlade člane čimbolj aktivi-zirajo v delu, posebej pa smo priredili predavanja v okviru »Marksistične tribune«. Pri tem je pripomniti, da iz objektivnih razlogov nismo uspeli izvesti vseh predavanj ter se bodo nadaljevala že v tem mesecu. Za izvedbo predavanj v okviru »Marksistične tribune« skrbi posebna ideološko-politična komisija pri komiteju, katero vodi prof. Mirko Bračič. Osnovne težave so bile predvsem Izvoljen iniciativni odbor ZŠJ Že prvega dne, ko so študentje mariborske Pedagoške akademije prvič prišli v šolo, so imeli tudi prvi študentski sestanek. V imenu odbora ZŠJ mariborskih visokošolskih zavodov jih je pozdravil podpredsednik odbora, l ran jo V iz jak. Zaželel je novim kolegom dobrodošlico in mnogo uspeha pri delu, nato pa jih je d kratkih besedah seznanil z vsem, kar je treba vedeti o študentski organizaciji na sploh in o njenem delovanju na mariborskih visokošolskih zavodih. Povedal jim je tudi nekaj malega o oblikah in nalogah družbenega upravljanja na naših šolah in o nalogah študentskih predstavnikov v organih družbenega upravljanja. Potem so študentje izvolili iniciativni odbor, ki bo ob pomoči odbora ZŠJ visokošolskih zavodov pripravil vse potrebno za formiranje Združenja ZŠJ na Pedagoški akademiji. glede predavateljskega toda tudi v tem pogledu tos bolje. kadr bo Studijska knjižnica si želi tesnejšega sodelovanja s študenti ne bi bili le nekak osnovni us merjevalec vsega dela, ampak kot najbolj aktivni delavci na področju vsegu družbenega življenja. Kaj se ti zdi potrebno za bodoče? nega dela profesionalni funkcionar, ki bi odgovarjal za vsa tehnična dela v samem komiteju, kar bi znatno pripomoglo k še večjemu uspehu, tako na politično-ideološkem polju, kot tudi v organizacijskem smislu. To pot sem srečal študenta tretjega semestra VSŠ Radoslava Iglarja. V šolo se vozi z avtobusom iz Hajdine pri Ptu- ju, kjer stanuje pri sorodnikih. Doma je iz Mežice, gimnazijo je končal v Ravnali: Ali si opravil pogoje za vpis v tretji semester in kuko? Odg.: S pogoji je bilo bolj težko. Po mojem mnenju je bilo izpitov preveč, zato je tudi precej študentov padlo. Da sem lahko opravil vse izpite redno, je važno to, da sem sledil predavanjem sproti ter sc obenem pripravljal za izpit. Ali si zadovoljen s predavanji in kaj meniš o profesorjih? Odg.: Zame so predavanja dobro podana in tudi razumljiva. Za izboljšanje predavanj nimam nobenih predlogov. Profesorji so pač vedno profesorji in o njih ne bi govoril. Kje preživljaš prosti čas v Mariboru? Odg.: Če je »študijska« preveč natrpana, sem gost v kavarni ali pa v »Soči«. Včasih sem zadovoljen tudi s klopjo v parku ali pa grem na »ek«. Ali se mogoče ukvarjaš s športom, hodiš v gledališče ali v kino? Odg.: Ker sem »vozač«, se v Mariboru s športom ne ukvarjam, v Mežici sem pa član »Partizana«, za katerega igram odbojko. V 'kino grem včasih v Ptuj, v gledališče ali pa na ples pa ne hodim. Sicer pa ima stric »fičota« in se vozimo skoraj vsako nedeljo na krajše izlete. Kako si zadovoljen z delom vaše študentske organizacije? Odg.: Naša organizacija dela, kolikor vem, kar dobro, vendar se sam v njej ne udejstvujem, ker nimam časa za sestanke. Z »vozači« je pač vedno nekaj narobe, ker imamo slabe prometne zveze. Vesel bi bil, če bi imeli mariborski študenti svoje društvene prostore, saj bi prosti čas lahko prebil v njih. Pred nekaj dnevi nas je v našem uredništvu obiskal upravnik mariborske Študijske knjižnice prof. Jaro Dolar. V prisrčnem pogovoru smo izvedeli marsikaj, o čemer se sprašujejo študentje, ki so redni gostje te ustanove. »Študijska knjižnica želi čim tesneje sodelovati s študenti, saj bi tako sodelovanje ustrezalo prav gotovo obojim. Brez dvoma je v interesu tako nas,« nam je predlagal prof. Dolar, »kot študentov, da bi delo knjižnice teklo čim bolje in da bi čim najbolje služila svojemu namenu.« Zato bi bilo prav gotovo zelo koristno, če bi študentje povedali Študijski knjižnici, ku-tere knjige, ki jih knjižnica še nima ali pa jih ima v minimalnem številu izvodov, bi naj-nujneje potrebovali. Tu mislimo predvsem na take knjige, ki so predrage, da bi si jih! študentje lahko sami kupovali,' ali ki iz katerih drugih vzrokov študentom niso dosegljive.; mite ali odbor ali kaj podobnega iz vrst obiskovalcev Studijske knjižnice, ki bo skrbel za red in disciplina Res se na sploh ne moremo pritožiti nad disciplino obiskovalcev čitalnice, vendar smo morali odstraniti iz avle mizo in stole, ker so jih študentje pokvarili. Tudi tega se na primer zavedamo, da pločevinast pokrov stare škatle ni najlepši pepelnik; toda nekaj lepili kristalnih pepelnikov je neznano kuko dobilo noge in ni našlo poti nazaj. Prav tako dobro vemo, kako primitivno vpliva napis v čitalnici: »SAMOPOSTREŽBA NI DOVOLJENA«. Vendar je — žal — za zdaj taka obliku še nujna, ker se še vedno najde kdo, ki misli, da mora narediti kaj po svoje, čim dežurni Uslužbenec odide iz sobe. Ne moremo si privoščiti, kot imajo to drugod, dveh uslužbencev v čitalnici. od katerih bi eden samo pazil na red, drugi pa iskal željano literaturo. To nalogo bi prav gotovo lahko prevzeli študentje sami.« je zaključi »Študentje naj bi tudi usta-j upravnik Študijske knjižnice, novili nekakšen svoj organ, ko-; tov. Jaro Dolar. mm PEDAGOŠKA AKADEMIJA (Nadaljevanje s 1. strani) mi in formalni kvalifikaciji, v tiste, 'ki se želijo specializi- ampak se mora pokazati v do- rati za posamezne skupine predmetov. Oboji bodo skupaj poslušali predavanja splošnega značaja. Vsega skupaj se lahko slušatelji mariborske pedagoške akademije odločijo za 12 različnih specializacij — če so prisiljeni študirati izredno. Za redne slušatelje pa je šola za zdaj pripravila le štiri predmetne skupine — razredni pouk. fizika in matematika, tehnični poulk in fizika, angleščina in slovenščina. »Pri delu šole,« je povedala tov. direktorica, »pripisujemo največji pomen tudi novim oblikam in metodam dela. Opustili bomo klasični način, ko je profesor vse leto samo govoril ■ n govoril, študentje pa so sodelovali le pasivno. Radi bi sc temu izognili in dosegli samostojnejše sodelovanje študentov. Zato želimo postaviti težišče na individualno delo — seminarje, vaje in opazovanja.« »Vzgojiti želimo zgleden lik učitelja, ki bo strokovnjak in predan naši stvarnosti. Uspeh šole in posameznega študenta naj ne bo le v formalni diplo- brili rezultatih pri delu na te- Tov. Draga Humek zaključila prof. Hu- renu,« je mekova. Še istega dne popoldne so študentje poslušali prva predavanja in imeli tudi prve vaje. Skupščina na VRŠ Malo ljudi -malo problemov »Ce primerjamo ruzmerja r odstotkih, bomo ugotovili, da naše Združenje ZŠJ,« je dejal v poročilu predsednik, »ni prav nič zaostajulo za ostalimi. Edino, kar drži, je to, da smo imeli le malo stikov z odborom višjih šol glede udeležbe na sejah.« Delovanje študentov na višji pravni šoli se je usmerilo predvsem v ozko študijske probleme. Res je, da je glavna naloga študenta predvsem, da dobro študira, vendar ne smemo postati preozki, današnji čas tega več ne dovoljuje. Morali bomo pripraviti vsaj enkrat mesečno kakšno predavanje Svobodne tribune in se tesneje povezati s Študenti drugih šol, saj smo res preveč sami zaise. Razen tega bi moral stari odbor vsaj v osnovi pripraviti okvirni plan dela Združenja ZšJ, da ne bomo .spet imeli problemov začetniškega značaja... Tuko je izzvenela razprava osmih disku ta n tov, med njimi tudi direktorja šole in predstavnika študentov višje komercialne šole. Od 28 prisotnih (med 38 vpisanimi — kar sev lidnol) je prosilo za besedo le pet študentov, oglasil pa se je seveda tudi delavni predsednik. Ob koncu skupščine so izvolili nov 5-člainski odbor Združenja študentov in tročlanski nadzorni odbor. Razen tega so pooblastili novi odbor, da jih zastopa na Zboru delegatov, ki bo volil predstavnike študentov v svetu združenja mariborskih visokošolskih zavodov. Izvolili so še 7 članov odbora, ki naj pripravi brucovanje — in odhiteli na predavanja. Iz Novega Sadu Na agronomski fakultet! v Novem Sadu so se te dni začela predavanja na tretji istopnji — na katedri za melioracije. Vpisalo se je dvanajst 'študentov. Iz Novega Sada Novosadska študentska zadruga je prevzela raznašanje mleka. S kamioni pripeljejo mleko na šest dogovorjenih točk, od tam jih pa 'študentje razvažajo s tricikli. Da bi ne šlo kaj narobe, imajo vsak dan pripravljeno še eno »rezervo«, ki pa še ni bila potrebna. Zbor volivcev Klub, čital niča, RTV, pl es Maribor 1958. Še nobenih visokih ali višjih šol, vsa študen-tarija odhaja v Ljubljano. V Maribor prihajajo samo na obiske. Ne ugaja jim tu: Ljubljana je večja, doma je dolgčas, nimaš se kam dati; ni nobenih možnosti za zabavo. Ples — no da — toda, saj ne moreš vsak dan samo plesati, razen knjižnica s čitalnico nekaj časa še omogoča branje časopisov, če je že kdo toliko radoveden, gostilne imajo že prve televizorje, študentov je tudi malo in jih še nihče ne meče ven. Maribor 1960. Pomladi je odprla svoja vrata že druga mariborska višja šola. Mladih ljudi med svojimi slušatelji še ni Študentski klub v Zagrebu tega so plesi le trikrat na teden, vsaj tisti, kjer se zbira mladina. Drugega nič. Popivati kar naprej ne gre, razen tega smo zdaj prišli domov. Gledališče — v Ljubljani je boljše. Kino — v Ljubljani jih je več, več je izbire, in sploh — kdo bo hodil vsak dan v kino?! Maribor 1959. Govorice o mariborskem visokem šolstvu se bližajo uresničitvi. Prva višja šolaš prvi študentje. Skoraj 1000 v skuipni številki, skoraj tri sto takih, ki niso zaposleni, k; bi pa radi užili tudi nekaj študentskega lahkotnega življenja. Ni jih še dosti takih, ki vidijo tudi kaj drugega kot knjigo, pa še ti so nekako zadovoljni: »...saj od Maribora ne smeš toliko zahtevati kot od Ljubljane ali od Zagreba, to je majhno mesto!« Študijska knjižnica absorbira vse, ki bi radi tam študirali, Ljudska imela mnogo, v glavnem so bili garači, ki so do dveh delali na svojih delovnih mestih, potem hiteli v šolo, do večera poslušali predavanja in končno domov: pozno je že! Jeseni je število študentov zraslo skoraj čez noč. Osem sto rednih študentov! Pridnih, vsaj večinoma. Toda: 24 ur na dan nihče ne more biti zbran. Treba je najti vsaj nekaj zabave, treba se je tudi razvedriti, glava boli, ne gre več vanjo. Šport. V redu. To je že nekaj. Toda ne za vse. Razen tega za podnevi. Vendar je bolje študirati podnevi kot pri luči; bolj zdravo je, saj imamo še časa dovolj za očala! Dobro! Prav! Točno! Toda kaj naj počnemo zvečer? II m j a, bi se že kaj našlo. Recimo: hodite v gledališče! Rodil se je Študentski abone-inent«. Dobro, to je po en večer, približno vsake tri tedne enkrat. V opero je mogoče iti večkrat. Točno, ampak, kdor ni posebej »udarjen« na teater, tega ne zmore. Postane mu dolgčas: »sprememba sladi nam življenje«, je slišal prav v gledališču. Dobro, pa pojdi kam drugam, recimo na koncert. Koncertna poslovalnica je sicer razpisala študentski abonement, vendar odziv ni dosegel pričakovanih obiskovalcev, čeprav je bilo tudi to poceni. Kadar si utrujen, da ti številke ali paragrafi kar plešejo pred očmi, se vtakneš raje kam, kjer se boš zabaval z manj naporne koncentracije. Ples, da, tja hodimo, toda kar naprej se ti ne ljubi, razen tega ne prija vsem, če morajo plesati ves večer, ne da bi sploh sedli. Prijetneje bi bilo, če bi lahko nekaj časa plesali, nekaj časa pa lepo udobno sedeli in recimo gledali televizijski program ali poslušali radio. Ob tem bi se prav prilegel kozarec sadnega soka ali morda celo kak brizganec. Morda tudi samo sadni sok, kokta in podobna brezalkoholna »navlaka«. Maribor 1961. še ena nova visokošolska ustanova. Novi prvi letniki na lani ustanovljenih šolah. Skoraj 1500 študentov — samih rednih — brez onih v rednem delovnem razmerju. Tisti se zabavajo po svoje: v službi so in v prostem času študirajo. Toda zdaj je tu že množica mladih, ki ne vedo, kam bi. Vprašanje zabave po res dostopnih cenah postaja vsak dan pomembnejše. »Fantje in dekleta, kolegi in kolegice, vprašanju zabave naših študentov maramo v bodoče posvetiti več pozornosti. Morali bi pripraviti takšne prostore, v katerih bi se lahko razvil nekak center mariborskega zabavnega življenja vse mladine, ne samo študentov, četudi bi prišla pobuda prav od nas. V Mariboru je več lokalov, ki bi jih lahko uporabili v ta namen.« »V kakšen namen pravzaprav?« »Hmja, nekak prostor, kjer bi se lahko mladina zbirala in zabavala, ne da bi jo to preveč drago veljalo. Imeti bi morali radio, televizor, morda še magnetofon in gramofon z nekaj ploščami, časopise, predvsem mladinske, pa tudi druge, dnevnike in nekatere občasne publikacije. Ce bi imeli celo tak lokal, ki ga bi lahko razdelili v več manjših prostorov, bi bilo seveda še mnogo ugodnejše. Lahko bi imeli .televizijsko sobo‘, .radijsko čitalnico', v tretji sobi pa bi se lahko nekaj parov tudi zavrtelo.« »To vendar ne bi smelo biti odprto ves dan. Razen tega bi verjetno najemnina za tak lokal ogromno nanesla in bi res ne imelo nobenega smisla, da bi to plačevali samo zato, da nam zvečer ne bi bilo dolgčas.« »Trenutek, ne prekinjaj me! Podnevi bi ti prostori služili ves dan kot čitalnica za študiran je po skriptih. Vsi vemo, da čitalnica študijske knjižnice ni dovolj velika in da ji ni uspelo povečati kapacitete svoje čitalnice. Nekaj bo res pridobila z novo čitalnico v pritličju dvoriščne zgradbe, toda to še vedno ni dokončna rešitev. V Mariboru je vpisanih že preko 3000 študentov, tudi izredni večkrat potrebujejo material, ki ga lahko dobijo samo v Študijski knjižnici in ga smejo uporabljati samo v njeni čitalnici. Po drugi strani pa imamo v Mariboru sorazmerno vendarle precej skript in vsi raje študiramo po skriptah. Zato bi lahko precej razbremenili Študijsko Ing. Radoslav Hočevar, profesor na VTŠ, je tudi obrato-vodja topilnice pisanih kovin v Livagni. Na šolo je prišel takoj po ustanovitvi, kot predavatelj za Tehnologijo kovin L, na strojni oddelek. Na kemijskem oddelku predava Analitsko kemijo ter Pregled anorganske kemijske tehnologije. Diplomiral je 1952. leta v Zagrebu na Tehniški fakulteti (kemijsko tehnološki odsek). V.: Prišli ste iz prakse, zanima me kako ste se vživeli v delo na šoli? O.: Delo v šoli je naporno. Vendar mi dosedanja praksa ogromno pomaga, da se problemov lotevam z drugačnimi pogledi. Mariborska prva etapa visokošolskega študija je po obsegu programa enaka ostalim visokim šolam in predavanja so po kvaliteti na dostojni višini. Specialno za analitično kemijo lahko trdim, da so laboratoriji urejeni najsodobneje, praktični program pa je celo nekoliko obsežnejši kot na ostalih visokih šolah. V.: Ali ste uspeli na preda vanjih ustvariti sodelovanja s študenti? O.: Na predavanjih sem ustvaril dober kontakt s študenti. Najtesneje je mogoče sodelovati s študenti ravno pri izdaji skripta, kjer lahko rišejo skice in tako omogočijo hitrejšo izdajo. Opazil sem, da je večina študentov sramežljiva. Sam vem, da jim je na predavanjih včasih kaj nejasno — to sc vidi pri izpitih ali kolokvijih — vendar se nihče ne upa vprašati kar mu je nejasno. Zaradi tega bi predlagal ustanovitev krožkov, kjer bi lahko skupno »premleli«, vse nejasnosti pa na prihodnjem predavanju iznesli. Tehnika naj se ne uči, temveč študira. Sem nasprotnik kampanjskega učenja, kot ga zlasti opažam pri giin-; nazijcih. V.: Kaj menite o mariborskih študentih? O.: Nič slabega. Vendar se I čuti pomanjkanje centralnih študentskih društvenih prosto-i rov, kakršne imajo ostala ine-j sta. V društvenih prostorih bi i bilo omogočeno boljše politič- no, kulturno in športno delo. Le tako bi Maribor veliko več iiridobil, uspeh študentov bi bil večji. Čuti se tudi pomanjkanje študentskega doma. Za uspešen študij mora biti študent brez večjih skrbi in tudi Pri Jurčiču knjižnico prav s temi prostori. Še en način dnevne uporabe -študentska zadruga, ki jo letos moramo spraviti v življenje, bo tudi potrebovala svoje prostore. Prav tako se širi delovanje Katedre mariborskih študentov, odbora ZŠJ visokošolskih ustanov in komunistov na mariborskih visokošolskih ustanovah. Nujno bo, da se delovanje družbenih organizacij in delovanje Katedre neha odvijati v istih dveh sobah, sploh pa, če bo uspelo, da začne časopis izhajati dvakrat mesečno. Katedra bo takrat prav gotovo imela redakcijske kolegije za vsako rubriko, krog njenih sodelavcev in naročnikov rase iz dneva v dan. Tudi odbor se bo moral razširiti in preiti na še samostojnejše delo posameznih komisij: letos ne bo več toliko začetnih težav in komisije bodo bolj zaživele. Za vse to bi lahko podnevi uporabljali prostor, ki bo zvečer namenjen razvedrilu.« MM Mariborski študentje so se pred dnevi zbrali, da bi izvolili svoje predstavnike v svet Združenja visokošolskih zavodov. Vsako šolo je predstavljalo pet delegatov (skupaj 30), kot določa to začasni statut Združenja visokošolskih zavodov. Predsednik odbora višjih šol je uvodoma pojasnil vlogo in naloge bodočih članov sveta in program, ki ga bodo morali posredovati svetu združenja. Njihova glavna dolžnost bo, da bodo v svetu dosledno zastopali študentska mišljenja in nas o delu sveta tekoče obveščali. Skupščina Zveze študentov na mariborskih višjih šolah Pregledali bomo delo v preteklem letu, grajali napake in pohvalili uspehe. Predlagali bomo tudi program dela za prihodnje obdobje in želimo, da bi se skupščine v čimveč-jem številu udeležili in prispevali k razpravi. Preglejte delo vaših združenj, posvetujte se z odbori, da bomo lahko z vašo pomočjo izdelali čimboljši program dela. Pripravite tudi predloge za člane novega odbora, ki ga bomo izvolili. Odbori združenj, delegati in vsi zainteresirani lahko dobe vse podatke, ki jih zanimajo, na odboru višjih šol v Gregorčičevi ulici 30. Vsi udeleženci skupščine bodo prejeli tudi tiskano poročilo o delu odbora. Vabimo vas, da pridete polnoštevilno na skupščino! ŠTUDENTJE-MILIČNIKI Lani je odbor Zveze študentov organiziral pomoč študentom z raznimi honorarnimi zaposlitvami. Plodovi te zamisli se bodo pojavili na mariborskih ulicah v prvi polovici novembra. Sedaj obiskuje tečaj za prometne miličnike šest kandidatov (število nameravajo še povečati), ki bodo po končanem tečaju nastopili službo kot miličniki z nalogo usmerjati in nadzorovati promet. Dobili bodo tudi uniforme. Na epoletah pa bodo imeli za razliko od ostalih rednih uslužbencev LU bel trak. Cas službe je odvisen od dogovora z vsakim posameznim kandidatom posebej in bo trajal 3—4 ure dnevno. To je prvi poizkus s študen-ti-miličniki v Mariboru. V Ljubljani (kjer imajo že večletne izkušnje, saj usmerja promet na ljubljanskih ulicah sedaj okrog sto študentov) in Zagrebu, se je ta stvar pokazala kot zelo koristna, tako za študente, ki so dobili možnost zaslužka, kot za LM, ki je s tem zelo razbremenila redne uslužbence, da se bodo lahko bolj posvetili ostalim dejavnostim. Dado laž. Rado-ilav Hočevar dobro preskrbljen. Le tako bo lahko posvef:t vse svoje sile za uspešen študij. Iz Zagreba Zopet so se začela predavanja Tribune »5 minuta po- j sli je 8«. Prva predavanja: j Saša Nenodovič (zunanjepolitični urednik Borbe): Berlin; Mirko Križič: Newport-ski jazz festival; Josip Djerdja (pomočnik državnega sekretarja za zunanje zadeve) : Beograjska konfe-1 renca. Iz Novega Sada V Novem Sadu je že preko 200 študentov oddalo prošnje za kredit. Potrebne formalnosti: prošnjo je (treba predati komisiji za materialna vprašanja, navesti vsoto, ki bi jo želel dobivati mesečno, priložiti (potrdilo o dohodkih na člana družine in potrdilo o višini štipendije (če jo je že dobival). Če komisija prošnjo ugodno reši, podpiše študent menico skupaj z dvema žirantoma. Nekateri bodo dobili denar že ta mesec. Novo dobo v razvoju jazza pomeni razdobje od leta 1935-36. Takrat je v Palomar Ballroomu v Los Angelesu igral Веппу Goodman s svojim orkestrom. Na tisoče ljubiteljev jazza je hitelo poslušat »pravi jazz«. Hodili so gledat in poslušat: Toddyja VVilsona, Genea Krupo itd. Za Веппуја Goodmana piše aranžmaje, poleg Dukea Ellingtona najbolj nadarjeni aranžer tiste dobe, Fletcher Henderson. V svojem orkestru je Goodman združil bele in črne glasbenike. Radijski programi so bili posvečeni »svvin-gu«. Веппу je postal znan vsej Ameriki po rednih sobotnih oddajali na NBC. Imena Teddy Wilson. Lionel Hampton in Gene Krupa postajajo pojem swinga. Višek Goodmanovcga ustvarjanja je bil koncert leta 1938 v Carnegic Hallu, ki je odprl pot jazzu tudi na velike koncertne odre in k zahtevnejši in glasbeno zelo izobraženi publiki. gov stil igranja, še posebno pa njegov ton, je skušalo posnemati veliko število saksofonistov (Georgie Auld, Ben Web-ster, Chu Веггу). Med klarinetisti sta najbolj znana Веппу Goodman in Artie Shaw; o njima so mnogo razpravljali, kdo je boljši. Веппу-jevo igranje in tehnika sta le bili bolj klasični in bolj sprejemljivi ostalim glasbenikom. Med trobentarji so najbolj znana imena Наггу James, Zig-gy Elman, Charlie Spivak, Bil-ly Butterfield, Roy Eldrige itd. Po tehničnem znanju in obvladanju instrumenta je vsekakor največji mojster Наггу James, ki pa je na veliko žalost ljubiteljev jazza kmalu izbral pot »komercialne« glasbe. Med pozavnisti je treba omeniti sentimentalnega gentle-mana swinga«, Тоттуја Door-seya, poznani pa so še Lawren-ce Brown, Jack Taegarden, BiH Harris in Juan Tizol. Med basisti tiste dobe je bil MEIN KAMPF Portret blaznega časa Piše: Boris Vidic Se en veliki orkester se pojavlja na prvih mestih tradicionalnih ameriških rang lestvic tiste dobe. To je orkester, ki ga vodi pianist Williain »Count« Basic. Ta je pripeljal v Chicago orkester, sestavljen iz mladih nadarjenih glasbenikov, med katerimi so bili najbolj znani solisti Lester Young. Buck Clayton, Dickie Wells, Наггу Edison in drugi. V ritmični sekciji je seveda bil najbolj privlačna osebnost Count Bassie sam. Vse takratno glasbeno življenje in dogajanje se je vrtelo pravzaprav okrog teh dveh orkestrov in so ostali orkestri bili tbolj stranskega pomena. Kmalu pa so se od obeh orkestrov odcepili posamezni najuglednejši solisti, ki so začeli najbolj opazna osebnost Jimmy Blanton, mož, ki je pravzaprav dokončno vpeljal bas v vse ansamble in ga tudi napravil enakovrednega ostalim instrumentom. Med kitaristi je brez dvoma najboljši legendarni Charlie Christian, omeniti pa je treba še Billyja Bauerja in francoskega cigana Djanga Reinhardta. Bobnarji so seveda bili najbolj priljubljeni in znani. Najpopularnejša imena so Max Roach, Dave Tough, Jo Jones (nedvomno največji mojster z metlicami), Buddy Eich, Gene Krupa itd. Brez števila je pianistov s klasično izobrazbo, ki so izvajali jazz, nad vsemi pa je bil DUKE EIUNGTON COUNT BASIE ustanavljati lastne orkestre. Od Веппуја Goodmana so se ločili Gene Krupa, Наггу James in Teddy \Vilson ter ustanovili lastne orkestre, ki pa so bili bolj »muhe enodnevnice«. Se najdlje se je obdržal Наггу Jamesov orkester, ki pa je ostal le ljubek posnetek swinga, čeprav so z njim sodelovali tudi jazz pevci Dick Haymes, Helen Korrest im Frank Sinatra. Ted-dy Wilson je pozneje ustanovil enega najbolj znanih sekste-tov, Gene Krupa pa je v začetku imel orkester, v katerem sta sodelovala tudi trobentar Rov Eldridge in pevka Anita ()’Day, pozneje pa se je popolnoma posvetil samo bobnarski šoli. ki jo je vodil stkupno z Cozy Colom. Iz te dobe moramo omeniti še dva orkestra, in sicer orkester Jimmyja Lunceforda in orkester Glennn Grnya. Posebno Gray je bil znan po svojih vajah. Godbeniki so namreč dolge ure vadili ne le igranje, temveč tudi obnašanje na odru, kajti z vsem je bilo potrebno pritegniti publiko. V tej dobi so prvič začeli sestavljati ankete ter izbirati najboljše glasbenike na posameznih instrumentih. Ravno ta izbira je vplivala na sestavo svving-orkestrov. Naj omenimo najbolj znane glasbenike. Med saksofonisti je najbolj znan eden izmed velikanov jazza. Coleman Hawkins. Nje- genialni pianist Art Tat um. ki je ustvaril enega najbolj značilnih swimg stilov. Najbolj znani pianisti »klasiki« kot Sergej Rahmaninov in Vladimir Horoviz so hodili poslušat Tatuma in občudovali njegovo neverjetno tehniko. Nihče ni mogel niti približno zaigrati vsega tega, kar je igral Tatum. Poleg Tatuma je posebno pomemben pianist Earl Hines, ki je prvi uvedel tako imenovani trobentarslki« stil igranja klavirja ter s tem posnemal igranje najboljših pianistov tiste dobe. Med pevkami tiste dobe moramo omeniti Mildred Bailey. Billie Holliday in končno odkritje bobnarja Chica Webba — Ello Fitzgerald, med pevci pa Frenka Sinatro, Joeja Turnerja. Dicka Havmesa in Jym-myja Rushinga. Svoj višek je swing dosegel v letih 1910 in 1941, pozneje pa je začel odmirati, ker je nastopil nov stil jazza — be-bop. V nekakšni obliki pa se je swing ohranil še do današnjih časov — to je tako imenovani rock n’roll, ki ima v sebi mnogo elementov s:\vinga (predvsem živahen ritem) je pa v glavnem bolj njegova karikatura kot pa posnemanje. Kot vsaka biografija, pričenja tudi ta film švedskega novinarja nemškega rodu Erwina Leiserja z rojstvom glavnega junaka in tudi konča s smrtjo — vendar ne z njegovo smrtjo, temveč s smrtjo milijonov ljudi, ki jo je zakrivila blaznost zapeljanih in zaslepljenih pripadnikov ideologije nasilja, nečlovečnosti in uničevanja. Začetnik, glavni pobornik in simbol vsega tega je bil glavni junak tega grozljivega filmskega dokumenta — Adolf Hitler. V prvi polovici skuša režiser pri sestavljanju dokumentarnih posnetkov, izrezkov iz filmskih tednikov in fotografij slediti svojemu »junaku« po človeški plati: vidimo ga kot otroka, kol mladeniča, vojaka, mladega politika — a tudi kot malce nespretnega, vsiljivo anibi- Nekuj ganljivega, na .svoj na-č.in pa tudi pomembnega je veliko število d katerem so se odzvali ljubitelji glasbe pozivu na Chopinov koncert. V času, ko je o umetnosti toliko špekulant-stva, toliko izumetničenosti in zlaganosti se mi takšen odziv zdi prej kot nekakšno ljudsko glasovanje za to kar je v umetnosti dobrega, poštenega in trajnega. Resnično: ko človek posluša večer glasbe samega Chopina, se kar ne more dovolj načuditi, kako sveže, da ne rečem moderno učinkujejo njegove modulacije, njegovi harmonski obrati, še danes — po vseh novotarijah in zapletenosti, ki nam jih je prinesla moderna harmonija. Če pa so se vendarle pojavile tu in tam gube na večno mladem obrazu nesmrtnega mojstra, tedaj so tega krivi interpreti. ADAM 11ARASIEW1CZ je mlad pianist, katerega tokrat nismo prvič poslušali; imel je samostojen koncert že pred dvema letoma. Gost je prav za izvajanje Chopinovih del, prejel že nekaj visokih priznanj — med njimi leta 1955 prvo nagrado na konkurzu Chopina v Varšavi. Samostojen koncert Adama Ilarasiervicza ni prinesel cioznega, naivnega kričača demagoških parol, ki se primitivno smehlja zadovoljen nad svojimi uspehi. Toda potem kmalu zasenčijo ti uspehi vse človeško v njem: Hitler se spremeni v simbol poplave histeričnosti prvega navala nacionalsocializma, ki ga dviga vedno višje in mu daje v roke vedno več moči. In potem sledi logična posledica blaznosti tistega časa: preganjanja Židov, priključitev Avstrije, okupacija Češkoslovaške in druga svetovna vojna z vsem uničevanjem, ki ga je prinesla s seboj. Poleg posnetkov, ki jih je režiser mojstrsko izbral iz množice znanega filmskega materiala, najdemo v filmu tudi še nikoli objavljene privatne posnetke in kot najgrozljivejši dokument blaznosti tistega časa odlom- ke iz filma, ki so ga v propagandne namene posneli nacisti sami v varšavskem Ghetu, ker so z njim hoteli dokazati svojo tezo o židovskem podčloveku. Toda film, ki je nastal, je bil tako grozen prav zaradi svoje dokumentarnosti, da so ga nacisti sami skrili v arhiv. Tako ves Lciserjev film z mojstrsko montiranimi posnetki toliko bolj obtožuje ne samo svojega glavnega junaka, temveč se njegovo gibanje, vso blaznost tistega časa, po katerem so ostale v koncentracijskih taboriščih po milijonih ljudi samo kupi odrezanih človeških las, iztrganega zobovja, zavrženih očal, otroških 'igrač... In še nekaj je ostalo, kar film ves čas jasno govori, tako da tega skoro bi ne bilo treba poudarjati: »Kaj takega se ne sme več ponoviti!« S H AR AS IE WICZOM PRI CHOPINU kakih presenečenj niti v programskem niti v reproduktivnem pogledu. Za svoj koncert si je izbral dela, ki so največkrat izvajana, takorekoč popularna, katera pa — globlje poznavalce Chopina — niso ogrela. V prvem delu koncerta je pianist presenetil s prefinjeno interpretacijo scherza v cis-molu op. 59, s katero je popravil dokajšnjo nesigurnost v izvajanju prvih treh skladb. Po odmoru je bila na sporedu slovita sonata op. 55 o b-molu, kateri je predvsem manjkalo dramatične napetosti in zlasti v počasnem stavku tudi poezije. Sledilo so tri mazurke, nato pa veličastna poloneza v As-duru op. 55, s katero pa ni povsem zadovoljil zahtevnejšega poslušalca. Verjetno naš gost tokrat ni bil najbolje razpoložen, ali pa je bil preutrujen (od potovanja) in je zato prišlo do malenkostnih spodrsljajev. Kljub temu pa je prejel za svoje izvajanje spontano priznanje poslušalcev, katero se je ob dodanem koncertu še stopnjevalo. Ivo Meša Egipt Al Azhar in ostale univerze Egipt je univerzo A? lonoscn na svojo Azhar, ki sodi med najstarejše šole na svetu, saj je bila ustanovljena leta 972. Al Azhar je blizu tisoč let služil šolanju mladih muslimanov, ki so študirali koran in islamsko filozofijo, delno pa tudi ostale vede, kakor so matematika, astronomija, medicina itd. Razen Al Azharja ima fciD07»^c. □ □ RESNICA, francoski film o problemu »prevarantov«, j ki je posebno zanimiv v Franciji (problem namreč), izredno[ □ filmsko aranžiran, vendar upajmo, da dogodek ni tako! □ obravnavan v resnici.......................9 (T-) f □ LJUBEZEN IN MODA, jugoslovanski film, malo kome- j Hdijantski, z nekaj znanimi solisti in ansambli jugoslovan-|_ □ ske zabavne glasbe, Raf in Ckalja ter ostali humoTisti in C □ nekuj lepih nog............................ SLAD (na nekem reklamnem lepaku, ki je bil sicer □ napisan v slovenščini, smo videli »slatko«) KO ŽIVLJENJE, j H Fellinijev italijanski predvsem reportažni film, z dokaj sim-1 O boličnim uvodom, toda ne vedno v isti izražajni ravni, vča- §□ sih malo premalo komentatorski (kakor simboli na nekaterih mestih)................................9 (+) INDIJSKI NAGROBNI SPOMENIK, nadaljevanje Ešna- □ purskega tigra. Old Shatterhund se v Indiji srečno potolče Qz vsemi, zmaga, tokrat brez novih barvnih razglednic, [= n zato 4 — Egipt še štiri univerze, in sicer v Kairu, Aleksandriji, Helio-polisu (ali po arabsko Eir Samsu) in Asijutu. Na kairski in ostalih egiptovskih univerzah študira kakih 60.000 študentov, od tega blizu 6000 študentov, ki naj bi napolnili praznine v potrebah dežele po novih ljudskih izobražencih. Kairska univerza je bila ustanovljena leta 1908, zgradili so jo skoraj izključno s prostovoljnimi prispevki državljanov, ki so hoteli s tem izpričati željo po neodvisnosti im odpor proti okupatorju. Odtlej se je kairska univerza razvila in ima zdaj 9 fakultet in 4 inštitute. Njena vloga v arabskem svetu je zelo pomembna, saj študira na kairski univerzi največji del arabskih izobražencev. V zgodovini boja proti britanski okupaciji so bili študentje te univerze zmerom na strani naprednih narodnih gibanj, zdaj pa se zbirajo Okrog Nacionalne unije v želji, da bi se njihova domovina hitreje razvijala in napredovala. Posamezne fakultete so začele delovuti kot razne srednje in višje šole že v minulem stoletju, kakor na pr. medicinska, ki je bila leta 1827 medicinska šola za potrebe vojaških ranocelnikov in zdravnikov. Univerza v Kairu ima tudi svojo knjižnico s 300.000 zvezki, univerza v Aleksandriji s 100.000, Al Azhar pa z 78.000 zvezki, med katerimi je 22.000 drago- □□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□Licenih starih rokopisov. Кџ se аШјенм v џши* шш 7 Kako neprijetno je, če postane nekomu dolgčas. To ni le у.пак notranje osamljenosti, tem-oeč praoa podoba okolja, o katerem živi. Težko se je znajti in preganjati d sebi morečo praznino, ko narašča iz trenutka o trenutek, kakor da bi hotelu premeti vsega človeka ter ga preplaviti z nesmislom. Naravno je, da se človeški organizem in duša temu upirata. Marsikdaj se borba med smislom in nesmislom odvija ravno v javnosti, pred obličjem najrazličnejših dogodkov. Mesto bogate raznoličnosti je množica, ljudje pa se zbirajo razen na delu, še v zabaviščih ali v kulturnih ustanovah. Kje išče mladina zatočišče pred puščobo in dolgočasjem? Pred kinom je vedno živo Po gručah ljudi na pločniku pred kinom prav lahko ugotovimo, kako mnogo mladih ljudi išče zakuve pri gledanju filmov. Film je posrednik smeha, solza, skrivnostnega in nestrp-uega pričakovanja, pretiranih konfliktov s fantastičnimi zapleti ter na koncu pouka in resničnih umetniških užitkov. Po tri predstave v treh naših dvoranah sprejmejo dnevno okrog pet tisoč gledalcev. Ce bi pa imeli na levem bregu še dvorano ali dve, bi seveda tolikokrat ne ostajali brez vstopnic, zlasti ikadar si želimo ogledati kak posebno privlačen film. Vendar si bomo morali počasi že privoščiti to razkošje, da bomo znali pravilno ocenjevati filme in na podlagi teh ocen braniti te ali one odlike. Skoro vsak film lahko nudi določenemu krogu gledalcev kaj posebnega, s čimer pač zadovoljuje njegove zahteve. Prevodi: slabo Posebno poglavje v našem predvajanju filmov so prevodi. Dober prevod je ne le veren prenos tujega besedila v filmu, ampak mora omogočiti primerno poglobitev in čustvovanje. Kdor je gledal filmsko realizacijo Hamleta, kjer smo v podnaslovih brali Zupančičev dramski prevod, bo s temi besedami gotovo soglašal. Toda slabi, nesposobni in pogosto napačni prevodi niso vsa nesreča. Zadovoljni bi bili, če bi dobi.li vsaj slovenske prevode Sedaj pa je stanje 3,5 : 1 v korist srbohrvaških prevodov. Vsak, ki čuti in ljubi materinščino, mora biti resno zaskrbljen. Ali tega res ne moremo preprečiti? Potrebno je vedeti, da so naša kino podjetja že večkrat posredovala pri tistih distributerjih iz drugih republik, ki vztrajno pošiljajo filme s hrvaškimi prevodi, vendar do /daj niso mnogo dosegla. Filmski pouk je potreben Film je danes prav tako proizvod zelo nezahtevne zabavne industrije, kot tudi umetniška ustvaritev. Da bi pa gledalec pravilno doumel smiesel in namen filma, bi moral obvaladati osnovna pravila vrednotenja filma. Filmski krožki na šolah so sicer imeli to nalogo, vendaT se doslej ne moremo hvaliti z uspehi, kot smo jih pričakovala Največji dosežek je menda bil v predvajanju nekaj nekomen-tiranili predstav, s čemer pa seveda mladim gledalcem nismo posebno razširili filmske razgledanosti. Pohvale vredne so mladinske kino predstave ob sobotah in nedeljah. Predavatelji se pa preveč omejujejo na statistične podatke o filmu, ne povedo pa, kakšno umetniško veličino smemo filmu pripisati in v čem je umetniški poudarek. Morda bi bilo dobro pokazati tudi primer prav posebno slabega filma in ga kritično »raztrgati«. Za to seveda potrebujemo sposobnih predavateljev, za katere pa verjamemo, da jih tudi imamo. Manj za boginjo Talijo Vprašajmo študente, če hodijo v gledališče! Dobili bomo zelo različne odgovore. Nekdo zamahne z roko, češ, saj nima smisla, drugi se pohvali, da je reden obiskovalec, nekdo se zopet potoži zaradi časa. Potem še povedo, da hodijo od časa starinskih hišah ob Dravi. Nasprotno: prepričal se je, da je soustvarjalec velikega življenja. katerega spremlja v dogodkih v radiu in televiziji. Pokazati pa mu je tudi treba, da on sam, njegovo mesto in narod prispevajo enakovredno bogastvo v zakladnici svetovnega bogastva. Zato bi naj naš »teater« ne ostajal — kljub omenjenim sredstvom — v senci gledališč iz večjih mest. Kako naj iščemo sorazmerje med ljubljansko dramo in mariborsko dramo, med ljubljansko opero in mariborsko! Kdo vse v Sloveniji in Jugoslaviji pozna naše mariborske igralce in kdo ne pozna imen, kot so: Sever, Souček, Miklavc, Potokar in drugi? Kdo ne pozna ljubljanske opere z imeni: Korošec, Brajnik. Vid- do časa res v gledališče — če delo — vendar pogosto poudarjajo, da so navdušeni le nad dramo. So pa tudi taki, ki trdijo nasprotno. To je razumljivo. Ali smo povsem zadovoljni? Bilo bi napak, če bi kot ljubitelji gledališča ne smeli izraziti svojih pomislekov. S tem, da gledalec kritično ocenjuje svoj odnos do ustanove, kakršno je Slovensko narodno gledališče, aktivno poglablja medsebojno zvezo in s tem že vključuje v njegovo delovanje, saj je glasno povedan pomislek želja lahko velika pomoč pri dvigu kvalitete. Gledališče v Mariboru ima bogato tradicijo in je v nekaj desetletjih dalo mnogo predstav, ki so tako ali drugače predstavljale kulturne vrednote v mestu ob severni meji. Prav tako so iz njega izšli mnogi nepozabni odrski liki. Po tej strani bi bili Mariborčani morda lahko zadovoljni. Toda v novejšem času ima ljudsko gledališče še večje naloge: kot kulturna ustanova mora z vsem svojim delovanjem postati obče ljudska last, mesto kulturnega izživljanja in zadovoljstva čim večjega števila ljudi. Maribor je dobil vrsto višjih in visokih šol, pa tudi srednjih šol, ki jih doslej ni bilo. Občinstvo je zato iz dneva v dan bolj zahtevno. Izobražuje se iz knjig, preko radia in televizije. Zlasti zadnja je prinesla mnogo sprememb v umsko obzorje in dala veliko možnosti primerjave. Mariborčan torej ni le meščan Maribora. Preko nevidnih kanalov in žic in magnetno-električnih gibanj je stopil v sredino svetovnega dogajanja. Tako mu ne gre samo mesto v marjeva itd. In kdo pozna — z redkimi izjemami — mariborski operni ansambel? Zal le mi Mariborčani. Mi poznamo Ljubljano, Maribor in ostali svet. Medtem ko drugi poznajo nas zelo malo, ali pa sploh ne. Zakon o decentralizaciji se je dotaknil tudi tega vprašanja: kvaliteta v vsak kraj. A le v diskusiji. Piri nas se še vedno ni nič spremenilo, še vedno s strahom pričakujemo premiere, ker ne vemo kaj se bo zaradi neakademske malomarnosti zgodilo, da ne bo tako kot si želimo. Zakaj ni gostovanj SNG iz Celja in Ljubljane Kako drugače bi bilo, če bi lahko od časa do časa prisostvovali gostovanju poklicnih in amaterskih skupin iz Celja in Ljubljane ter drugod. Ker se to ne zgodi, tudi ne moremo gledati vrhunskih igralcev in občudovati njihove igre. Prisiljeni smo, da se zadovoljujemo z domačimi razmerami, ki vendar niso vselej na višku. Ljubljanska drama in opera imata vrhunske umetnike. Maribor je le za tretjino manjši, a ... Ampak to je tradicija, zastarela, zakrnela. Nikjer ni zapisano, da se ne bi smel tudi Maribor razviti v samostojno kulturno središče. Mar je ob tolikem denarju (industrija) vprašanje denar? Tudi plešemo radi Današnji družabni ples je zabavna igra, ki se je razvila vzporedno s človekom. Ples je bil prvi zavestni izraz umetniškega upodabljanja in tako ni čudno, da se je človeško telo, utrujeno od vsakodnevnega napora, spraščalo v gibih, ki so posnemali najrazličnejše pojave in gibanja, pa tudi pretekli trud. V njem so torej tudi elementi dela, ritem dnevnega življenja in odraz razvoja in tudi civilizacije in kulture. S tem pa se je začel deliti v izrazni, umetniški, družabni in zabavni ples. Družabni ples se je razvijal seveda v svojo smer in je poleg prirodne potrebe po plesnem izživljanju zahteval tudi določeno družabno uglajenost in spretnost. V našem času je že vsakomur težkoi, če se znajde v okolju, kjer bi se moral znati pravilno »zavrteti«, pa tega ne zmore. Pred Časom smo preganjali »divja« plesišča ala Ruška cesta in tako se je zgodilo, da so naredili tistim plesom onstran Drave konec. To je bilo zaradi razmer, ki so se tam razvile, tudi pravilno. Toda tedaj se nihče ni vprašal, zakaj je prišlo do stvari, ki so šle preko meja družabnosti, čeprav je odgovor zelo enostaven: mladi plesalci niso našli poti, ki bi jim omogočala normalno izživljanje v plesu in so se zato vdajali bučnemu divjanju. I Dlesni učitelji mnogokrat tožijo, da na sploh slabo plešemo, in navajajo, da je ves njihov trud brezploden, kajti od tega, česar so se učili mladi ljudje v tečajih jim ni ostalo mnogo v spominu. To je morda res. Toda ples je vendarle proizvod doživljanja in sprostitve! In zato ugotavljamo, da je v današnjem plesu preveč zgodovi-j ne, s katero smo že zdavnaj obračunali. Ali stu potrebni četvorka in poloneza? Tudi družabni ples naj postane umetnost, kjer se bo lahko izživljal vsak posameznik, seveda v okviru določenih zakonitosti. Plesni tečaji bi naj bili torej zato, da bi začetnik dobil v njih osnove, na katerih j bo gradil svet svoje fantazije in izvajanj. Vsaka dobra improvizacija je plod skladnosti duše in telesa. zato ne smemo pozabiti, da je ples poseben izraz simpatij do partnerja. Ce izključimo erotično zbliževanje, je to pravzaprav sestaneJk pod reflektorji, kjer se kažejo gracioznost naših simpatij in konture našega duševnega bogastva. Končno še to: v razmerah, v kakršnih plešemo mi, bomo težko uresničili naša hotenja. Morda bi bilo pravilno, da bi plesne sekcije začele razmišljati o zabavnih večerih v klubih, kjer bi načrtno skrbeli za naravni razvoj družbene plesne umetnosti. Ce je posredi vprašanje prostorov, — in to brez dvoma je — bi bil pač že čas. da se Maribor potrka na svoje industrijske prsi in pocedi nia-lo srčne krvi za naše ljube domače razmere. Kdaj bomo to dočakali? Povedal sem le nekaj stvari, ki niso opravičile svojega poslanstva in ki ne opravljajo svojih nalog v sedanjosti, tudi sem zanemarjal pohvale (žal je teh manj), to pa zato, da se ne bi mogli na njih še nadalje osla-n jati. Kajti navada, da drug drugega hvalimo, je povročila že marsikatero bridkost. In vendar moramo s časom v korak. Ne vzklikajmo, da je človek prvo, pri tem pa nanj pozabljamo! Ne pozabljajmo, da je človek zidar in stanovalec družbene nadstavbe hkrati. Martin Prašnicki DENAR Prečital je pismo. Se vedno stari duhoviti Miha. Spomin mu je ušel leto dni nazaj, ko sta bila še sošolca, pozneje pa skupaj o službi. Velikokrat sta skupaj popivala. Nikoli mu ni bilo žal denarja. Bil je odkrit fant. Mnogo je tudi kadil. Le kako se počuti sedaj, ko mu primanjkuje cigaret? Popraskal se je po glavi, pomislil nase in vojaščino, ki ga še čaka. Tudi eno leto je dolgo, si je dejal. Drugega dne mu je med predavanjem odpisal. Lepo bi bilo, če bi mu poslal nekaj denarja, je pomislil. Vojaki nimajo dosti denarja, enako kot študentje. Obrnil se je k sosedu in ga prosil, da mu posodi pet sto dinarjev. Nimam, samo tri sto. Dobro. Sposodil si je denar in ga priložil v pismo. »Komu si pisal?« ga je vprašal kolega. iMihcu! Poslal sem mu nekaj denarja.« •»Koliko?« »Tri sto dinarjev.« Kolegove ozke ustnice so se raztegnile v cinični smeh, Dornišljavec, je siknil skozi zobe in odnesel pismo o nabiralnik, ki je bil pritrjen pri vhodu šole. Ura je bila deset. Nekdo je še vedno pomival posodo, pod kotli je prasketal ogenj, dežurni je pojasnjeval skupini vojakov, kaj morajo počistiti v jedilnici. »Prekleto zelje!« je mrmral predse in gledal kup zelja, ki ga že gledam in še eno leto se ga ne bom rešil. Človek bi se zaklal. Zopet polž! Nesnaga, ven z njim, juha ni dobra, če je preveč mastna! Kako velike glave in največ polžev je na njih,« »Duro, daj mi jednu cigaru!« je zaklical kuharju na drugi strani kuhinje. »Nernam više, častna mi riječ! je odgovoril kuhar. Cigan! Predvčerajšnjim je dobil paket in cigarete. Le počakaj, da bo mati prodala telico! 2e ko sem bil doma, je bila tako lepa. Zasadil je nož o rob mize in se zagledal v zelje. Nekoliko kasneje je prišel k njemu dežurni: »Slovenac, do-bio si poštu.« Presenečen je vzel pismo in ga odprl. »V začetku ... dobro ... in Tebi... pošiljam ... pozdrave ... podpis/« »Ho, ho, tri sto dinarjev! Od kar ga poznam, je vedno skuhal kakšno neumno.« Sedel je zopet na klop in nadaljeval s čiščenjem, »Mogoče dobim tudi od matere ta teden denar,« je pomislil. »Prek... o pardon, gospod polž, neuniformiranim osebam je prepovedan vstop v vojaške prostore.« Dvignil ga je na konico noža in ga vrgel v kanto za smeti. Dado - VIŠJA PEDAGOŠKA ŠOLA - PRVI DIPLOMANT - GLASBENI ODDELEK Albin Horvat: Za seboj imam 64 let Ko smo izvedeli, da je višja pedagoška šola, ki je letos že prerasla v samostojno Pedagoško akademijo, dobila svoje prve diplomante, smo se odločili, da z enim od srečnežev, ki že imajo za seboj obdobje »per aspera od astra« ter so dosegli svoj cilj, navežemo krajši razgovor. Da je bil razgovor zanimiv in privlačen, priča že eamo dejstvo, da je bil izbrani diplomant vse študijsko obdobje izredni študent in kot tak seveda v delavnem razmerju, če že ne govorimo o njegovi intenzivni aktivnosti na drugih področjih. O slednjem sva se prepričala s fotoreporterjem že takoj v začetku, ko nama je ob priložnosti nameravanega intervjuja, za katerega sva izbrala po najinem mnenju najsi-gurnejši čas, da bi ga presenetila v njegovi delovni sobi, njegova žena ljubeznivo pojasnila, da ga, žal, ni doma, ker je še v službi in da ga tudi kasneje ne bo, ker ima nato pevske vaje in neko sejo. Upala sva torej na naslednje popoldne ob petih. In imela sva res več STCCG. Albin HORVAT je diplomiral 25. oktobra letošnjega leta na oddelku za glasbo. Cim smo posedli v njegovi delovni sobi, ki jo krasijo številne diplome kot priznanja za njegovo glasbeno dejavnost, je razgovor po uvodnih formalnostih stekel spontano in sproščeno. Želeli bi, da orišete pogoje, pod katerimi ste študirali. Kako ste se počutili kot študent, kakšna je obsežnost študijske snovi in kako ste jo ob vsakdanji službi premagali: Javil sem se na razpis VPS in bil sprejet kot absolvent, ker sem bil že več kakor petnajst let predmetni učitelj. Za seboj imam 64 let in osebno mi je bil študij v breme. Tako sem težko čakal, da diplomiram. Prvega dne sem presenečen opazil, da so postali moji kolegi nekateri, ki sem jih — devet let sem bil pomožni inšpektor za glasbo — že inšpiciral. Februarja smo začeli s tečaji, ki smo jih imeli tudi junija. Ti šestdnevni tečaji — po osem nr na dan — so bili precej naporni. Prvotno sem domneval, da bom lahko junija diplomiral, toda dvajset izpitov je zahtevalo več časa. Žrtvovati sem moral tudi počitnice. Diplomsko nalogo sem dobil na koncu avgusta. Končno sem dosegel svoj cilj prejšnjo sredo kot prvi diplomant na oddelku za glasbo. Štiri dni pred menoj so prvi kolegi že diplomirali na oddelku za gospodar-skotehnični pouk. Seveda ni potrebno poudarjati, da so bili kriteriji za nas starejše povsem enaki kot za mlajše kolege. Omenili ste tečaje. AH so ti v celoti zadostovali? Ne. Za nekatere predmete smo profesorje še posebei naprosili za dodatna predavanju. Na našem oddelku predvsem zn harmonijo in kontrapunkt ter glasovno izobrazbo. Kje ste uslužbeni in kaj menite o odnosu služba — študij — prosti čas? Bil sem že upokojen, a sem se zaradi materialnih razmer reaktiviral. Poučujem na Cankarjevi šoli. Prostega časa pri izrednem študiju pravzaprav sploh ni. Pred diplomo ni bilo časa za beletristiko, dnevni tisk, sprehode... Čeprav sem dve tretjini snovi obvladal že prej, mi je vendar ostala tretjina narekovala resno in vztrajno študiranje. Skoraj da sem moral računati z vsako minuto. Ali vam je bila praksa v znatno pomoč? Ze. Vendar je bilo to bolj neka individualna zainteresiranost ob praksi, ki mi je pripomogla, da sem se dosti naučil. Vse to sem sedaj krepko dopolnjeval in ob poglabljanju v študij našel v njem določeno zadovoljstvo in pripravljenost na izpite. Vaš uspeh priča o prizadevnosti in poletu. Kaj menijo o tem vaši bližnji? Prijatelji in znanci pravijo kratko in jedrnato: »Jaz se česa takega ne bi lotil.« Moj sin, ki študira elektrotehniko v Ljubljani in je tudi že absolvent, me je seveda spodbujal: »Kar dalje!« Kako gledate na problematiko izrednih študentov, ki stanujejo izven Maribora? Vsak posamezen primer je nekako problem zase. Pri nas prebredejo te težave običajno na ta način, da prihajajo po svojih možnostih v študijsko mesto na tečaje in tu in tam na predavanja. Sploh pa je tu potrebna še posebna meru volje in marljivosti. Ali je bila kakšna specifična zanimivost na izpitih? Izpit iz izobrazbe glasu: med drugim prikazati kultiviran glas in interpretirati. Najtežje? Kontrapunkt in harmonija. Na bolj ali manj konkretno in obenem malce indiskretno vprašanje o uspehu na izpitih, nam je v svoji značilni skromnosti odvrnil samo: »Hvala, je šlo.« V njegovem indeksu pa se v razpredelku »Podatki o izpitih« blestijo skoraj izključno le številke devet in deset. Kateri instrument igrate? ... Nisem dober goslač, le amater s pridnostjo. Odkar imam iz posojilnice klavir, mi pride seveda zelo prav. Morda tudi komponirate? Deloma. Eno najlepših partizanskih pesmi — Konjuh planino — sem harmoniziral v večjo skladbo. Moje nagrobnice pojejo po vsej Sloveniji. Na področju zborovodstva? Moj pionirski zbor je bil več kot deset let okrajni prvak. Obširnost urnika in razni krožki onemogočajo kvaliteto, ki še vedno zahteva stalno delo. Na Taboru vodim moški in ženski zbor. Mešani zbor mi ne uspe, ker nimam kvalitetnega zbo- \ rovskega materiala. Letos nameravamo spet prirediti samostojni koncert. Vaš konjiček? Šah. Ali bo po vašem mnenju Bo-tvinik ob naslednjem dvoboju še ostal na šahovskem tronu? V dvoboju s Taljem nas je presenetil. Nedvomno je silen igralec. Vendar nima več tistega vzgona in to se mu utegne v bodočnosti usodno maščevati. Vaše mnenje o podelitvi Nobelove nagrade Andriču? Bral sem Travniško kroniko in Most na Drini. To veliko priznanje je Andric zaslužil. Česa si želite v mariborskem kulturnem življenju? Novo gledališko hišo. Kot dirigent našega zbora pa kulturni dom na Taboru. Kaj menite o formiranju mariborskega študentskega pevskega zbora? Tu je treba stalne linije in izrazite^ vztrajnosti. Ljubljanski študenti so odlični. Če niste preveč okupirani s študijem, bi šlo. Zakuj ne? Vaiši načrti za bodočnost? Počasi v pokoj. Pred intervjujem, ko nismo poznali njegove vitalnosti in njegovega življenjskega in poklicnega elana, bi mu to mogoče še verjeli... Bili smo na VP S Višja pravna šola je namenjena predvsem izrednim slušateljem, kar se vidi že po sami razporeditvi predavanj. Predavanja se namreč začenjajo ob 15.15 popoldne. Slušatelji prihajajo iz različnih poklicev, da bi izpopolnili svojo strokovno izobrazbo: iz gospodarskih organizacij, sodišč, občin, bolnišnic, TNZ itd. Pri študiju jim mnogo pomaga žc pridobljena praksa, v čemer so na Mnogo poklicanih - malo izvoljenih Vse mariborske višje šole omogočajo za razliko ostalih visokih šol v naši državi sorazmerno velikemu številu zaposlenih ljudi izreden študij na visokošolskih zavodih. Tako je v Mariboru izredno vpisanih približno tisoč štiri sto študentov, rednih pa celo manj. Na višjih šolah, kjer imajo malo praktičnih vaj in razpolagajo z dovolj učbeniki in skripta, še nekako gre. Izredni slušatelji lahko prihajajo polagat izpite takrat, ko naštudirajo določeno snov. Na VSŠ je stvar nekoliko drugačna. Sam študijski program je precej »natlačen«, po-lega tega pa je veliko praktičnega dela. Lani je bilo v prvi letnik Višje stomatološke šole vpisanih dvaindevetdeset izrednih slušateljev. Nekaj jih je takoj odpadlo, tako da vodi uprava šole v evidenci sedaj še štiriinsedemdeset slušateljev. Tisti izredni slušatelji, ki stanujejo v Mariboru in so s praktičnim delom lahko hodili v korak z rednimi študenti, so imeli precej olajšano delo. Za zunanje pa je bil organiziran štirinajstdnevni seminar, kjer so morali predelati teorijo in prakso obenem. Čeprav je Višja stomatološka šola dovolila izrednim vpis samo s prvo skupino izpitov v drugi letnik, to je s fiziko, kemijo in biologijo (brez normalne morfologije, ki obsega anatomijo, histologijo in osnove embriologi-je), je bil rezultat zelo slab: od štiriinsedemdeset izrednih slušateljev se jih je v drugi letnik vpisalo osemnajst. Nekateri izmed teh so uvideli, da je izredni študij izredno težak in naporen ter so se v tretji semester vpisali redno. O tem, zakaj se je vpisal redno, nam pravi tovariš Koloman Prelec takole: »V prvi letnik VSS sem bil vpisan kot izreden študent. Študij mi je znatno olajšalo priznanje izpitov fizike, kemije in biologije iz študija na visoki šoli v Zagrebu. Ostala mi je torej iz prvega letnika le normalna morfologija. Tako sem imel v začetku šolskega leta precejšnjo časovno prednost. Kljub temu sem začel sistematično študirati. Žal, me je terenska služba mnogo ovirala. Razen tega mi delajo težave pri učenju: dobiti potrebne učbenike. V juniju je šola pripravila za izredne slušatelje 14-dnev-ni seminar in vaje. Tu sem se prvič srečal s povsem novim predmetom za mene, predkli-nično protetiko. V kratkem času sem moral dojeti teoretično in praktično bistvo predmeta. Posebne težave mi je delalo praktično, ročno delo, njegova točnost. Na zaključku vaj sem sprevidel, da tega predmeta kot izreden slušatelj ne bom zmogel. To je bil povod, da sem se odločil za reden študij. Mnogo lažje je tistim izred- nim slušateljem, ki imajo možnost vaje v zobnih laboratorijih, posebno če jim je osebje pripravljeno razložiti določene posege v protetiko. Po mojem mnenju je izreden študij na naši šoli priporočljiv le toliko časa, dokler sam študent ne spozna, kako dolgo lahko študira vzporedno z rednimi študenti, tako, da ne bi pozneje v poklicu čutil vrzeli zaradi izrednega študija. Izrednim študentom naše šole, ki so izven Maribora, svetu- j jem, da se povežejo z rednimi slušatelji in od njih dobijo zapiske predavanj. Tako bodo v glavnem seznanjeni o važnosti posameznih poglavij. Vaje na VSS boljšem od tistih rednih slušateljev, ki prihajajo iz gimnazije. Zato obstoja več upravičenih razlogov. Mnogo izrednih slušateljev sploh ne prebiva v Mariboru, tako da se sem pripeljejo le na izpite. Ti slušatelji so največ iz raznih krajev Slovenije, ostali pa iz Ilrvat-ske, manj iz ostalih republik. Ti torej predavanj sploh ne obiskujejo. Nekoliko drugače je z izrednimi iz Maribora in bližnje okolice. Ti prihajajo na predavanja od časa do časa, nekateri več, drugi manj, kakršno je pač njihovo prizadevanje. Mnogim tega ne dopušča zaposlenost, ali pa so po delu preveč utrujeni, da bi prišli na predavanje. Zdi se, da so od vseh najbolj vztrajne ženske. Te so v stalnem službenem razmerju in imajo poleg tega še družino. Ena od njih, ki je najbolj vneta, to je naša Slava, je večkrat s vprašanji skoraj spravila v zadrego dr. Bajta. Opazila sem tudi, da je pri ženskah tudi način učenja dru-gučen kot pri moških. Večina si vzame nekaj dni pred izpiti dopust. Zenske se pripravljajo večinoma v krožkih, kjer snov izredno hitro predelajo. Možje pa se čutijo mnogo bolj samostojni, zato študirajo vsak zase. Mogoče je ravno predeč samozavesti pri učenju (ali zaradi položaja v službi) škodilo nekaterim, da ji,m je prvič na izpitih spodletelo. Mnogo je tudi takšnih, ki jim učenje nič kaj več ne gre, in se morajo za izpite potruditi kar dvakrat ali še več. Na sploh je uspeh izrednih slušateljev zadovoljiv, povprečne oeene so celo višje kot pri rednih. Res pu je, da jih je skoraj polovica odpadla. Vsi soglašajo v tem, da je zu zaposlenega izredno težko polagati izpite v skupinah dva ali tri. Alenka Košak Številnim letošnjim proslavam v počastitev dneva vstaje in 20. obletnice revolucije se je pridružil tudi KMŠ z ljubljanske univerze, ko je med počitnicami izvedel I. partizanski pohod po poteh pohorskega ba taljona. Akcija je v polni meri dosegla svoj cilj: udeležencem Po poteh Pohorskega bataljona je omogočila natanko spoznati pot junakov severne Slovenije, počastiti njihov spomin, izkazati jim spoštovanje in proslaviti njihov spomin. Partizanski pohod je v mnogih stvareh simboliziral legendarni pohorski bataljon, saj je bil njegov formacijski sestav isti: 104 udeležencev iz vrst delavske, kmečke, srednješolske in študentske mladine iz vseh krajev Slovenije; mladinci so tudi nosili različne vrste pušk in ob improviziranem spopadu z gojenci predvojaške vzgoje iz Slov. Bistrice so zapeli na bojišču pri Treh žebljih isto pesem kot junaški borci pred osemnajstimi leti... Pokrovitelj pohoda je bil generalni podpolkovnik Stane Po-točar-Lazar, v imenu katerega je mladinsko-študentski bataljon vseskozi spremljal podpolkovnik Miha Butara-Aleks, bivši politkomisar XIV. divizije, ki nosi mnogo zaslug, da je ta pohod tako lepo uspel. Bataljon je krenil iz Maribora do Slov. Gradca s kamioni in se vmes ustavil v Radljah ob Dravi in v Dravogradu. Prvi dan pohoda je zahteval 20 km strme hoje: Slovenj Gradec — Pavčkove bolnice — Partizanski dom — Ribniška koča. Nepozabno je bilo za vse udeležence srečanje s partizansko mamico — Pavčkovo materjo — pa tudi nadvse zanimivo pripovedovanje domačina Antona Britovška-Propagande na kraju pohorske partizanske Pavčkove bolnice. Drugi dan so udeleženci prehodili partizansko in ne običajno planinsko pot od Ribniške koče preko Velike Kope, Rogle, Peska do Osankarice. Neugodno jili je presenetil dež, ki je padal štiri ure, vendar ni nihče prekršil povelje štaba, da je treba pot nadaljevati in s tem varovati smisel pohoda po poteh pohorskega bataljona. Tega dne je prišla do izraza globoka zavest in discipliniranost naše mladine, o čemer se je pohvalno izrazil tudi h v. Franc Zalaznik-Leon, spremljevalec pohoda in preživeli borec pohorskega bataljona, z besedami: »Zelo sem srečen, da gledam navdušenost te mladine...« Pri Treh žebljih je po improviziranem spopadu, ki ga je odlično in strateško pripravil narodni heroj tov. Janez Hribar, sodelovalo v veliki komemoraciji poleg udeležencev pohoda in 150 gojencev predvojaške vzgoje tudi precej tabornikov, ki so tisti čas taborili na Pohorju. Zvečer so ob tabornem ognju na Osankarici govorili narodni heroj Janez Hribar, predstavnik ZB NOV Slov. Bistrice Radko Bosančič, podpolkovnik Miha Butara-Aleks, Franc Zalaznik-Leon in štabov-ci »mladega« pohorskega bataljona. Kmalu je nastalo pravo partizansko vzdušje, kateremu ni manjkalo tudi razvedrila in šal. Dan vstaje, 18. julij, ali zadnji dan pohoda je bil zaradi trdovratnih žuljev in dolge poti od Osankarice preko Šumika do Ruš zelo naporen. Toda ta dan je bil tudi zelo pester, posebno še, ko sta prišla bataljonu naproti predstavnika ZB NOV Ruše Jože Gašpe-rič, ki nam je namreč med potjo do Ruš pokazal precej važnih postojank, zatočišč in točk pomembnih v NOV! Po lepo pripravljenem sprejemu je sledila komemoracija, ki so jo izvajali ZB NOV Ruše, godba na pihala in recitatorji iz vrst pohorskega bataljona KMŠ. Še istega dne se je bataljon poklonil spominu padlih talcev pri spomeniku v Sodni ulici, položil tam lep venec in pripel na prapor, okrašen s spominskimi zastavicami občinskih odborov ZB NOV Dravograd, Radlje ob Dravi, Slovenj Gradec, Slov. Bistrica še eno zastavico: poklon občinskega odbora ZB NOV Maribor-Center. Da je prvi partizanski pohod KMŠ tako uspel, imajo mnogo zaslug občinske in terenska organizacije ZB NOV Maribor-Center, Radlje ob Dravi, Dravograd, Slov. Bistrica, Ruše, Maribor-Tabor, Oplotnica, Ma-ribor-Studenci, JLA, okrajni odbor SZDL in okrajni komite ZKS. Pa še nekomu gre velika zahvala: požrtvovalnosti, discipliniranosti, tovarištvu in samo-premagovanju udeležencev pohoda. Vse pogosteje namreč nasploh ugotavljajo, da sedanja mlada generacija rada zahaja na pot pomehkuženja in da je odo premalo ideološko aktivna. Toda s to akcijo je KMŠ dokazal, da to ni res! Nova odbora KMŠ in odbor mariborskih visokošolskih zavodov ZŠJ lotita se organizacije tega več- jega partizanskega študentskega pohoda po poteh pohorskega bataljona! Da bi tudi drugi mladinci imeli priložnost spoznati pot naših vzornikov borcev, bi bilo prav primerno, da bi tudi drugo leto bila akcija PARTIZANSKI POHOD PO POTEH POHORSKEGA BATALJONA med nalogami ljubljanskih študentov. Se bolje bi izzvenela, če bi jo priredili skupno z mariborsko študentsko organizacijo in to morda po predelu Šaleške in Mislinjske doline (Razbor, Uršlja gora), kjer je bilo zbirno področje I. pohorskega bataljona, v katerega so se pozneje združile pohorska, revirska in savinjska četa. Osrednja točka bi potem takem bila Graška gora, ikjer se je proslavila tudi slavna XIV. divizija in enote IV. operativne cone. Smiljan Pušenjak IAESTE — AIESEC — ZA SEDAJ NAM NEDOSEGLJIVA IAESTE — mednarodno združenje študentov tehnike in AIESEC — mednarodno združenje študentov ekonomije, sta organizaciji, ki si prizadevata uresničiti mednarodno izmenjavo študentov — praktikantov in delujeta preko nacionalnih komitejev s sedežem v Beogradu. Po statuarnih pravilih teh mednarodnih organizacij imajo naše šole vse potrebne kvalifikacije za pridobitev članstva, vendar so težave pri dodelitvi praktikantskili mest, ki jih določajo letne konference vseh nacionalnih odborov, ki pripadajo omenjenima organizacijama. Na teh konferencah delegacije izmenjujejo praktikantska mesta in so zato naši nacionalni komiteji odvisni od ostalih komitejev. Pri nas se je ustalilo načelo, da imajo pravico odhajati na prakso v tujino le študentje 3. oziroma 4. letnika in so tako vsa dodeljena praktikantska mesta razdeljena med študente omenjenih letnikov v naših univerzitetnih centrih. Iz tega je razvidno, da trenutno ni nikakršnih možnosti za vključitev v omenjeni organizaciji. Od kongresa ZŠJ pa pričakujemo, da bo razpravljal tudi o teh vprašanjih in sprejel primerne zaključke. Naše sodelovanje z inozemstvom bomo zato omejili sedaj na naša lastna prizadevanja in možnosti, kar pa bo predvsem odvisno od naše iznajdljivosti in prizadevnosti. Pozivamo vas zato k sodelovanju v mednarodnih komisijah vaših združenj in pa v komisiji odbora. F. V. OD VSEPOVSOD Iz Zagreba Najstarejša Višja pedagoška šola (obstaja že 42 let), bo letos začela odmirati, saj ima samo še dve generaciji »starih« študentov. Seveda ne bo nehala delovati, ampak bo prerasla v Pedagoško akademijo. Letos je zabeležila nepričakovano velik vpis — preko 300 študentov. Največ zanimanja je za skupino matematiika-fizika, zemljepis-zgodovina in biologiija-kemija. Ruščino so vpisali samo trije študentje... Stomatološki oddelek zagrebške Medicinske fakultete se letos odvaja v samostojno fakulteto. Nova visoka šola bo imela tudi zavod za preventivno in otroško stomatologijo, ki ga doslej ni bilo. Zaradi izrednih potreb po kadrih bo študij trajal samo 8 semestrov namesto do- sedanjih 12, hkrati pa so letos odprli tudi nove dvoletne Višje stomatološke šole v Splitu, na Reki in v Osijeku. Iz Kragujevca V Kragujevcu, ki ima že okoli 1600 študentov, delujejo Strojna in Ekonomska fakulteta ter Pedagoška in Tehniška višja šola. Prvi dve se borita z vprašanjem prostorov za predavanja itd., medtem ko se bo decembra Višja pedagoška šola vselila v novo, moderno stavbo. Zanimivo je, da ima ta šola neizkoriščene kapacitete: na 'Skupino matematika se je vpisalo n. pr. samo pet slušateljev prvega letnika. Hude probleme postavlja pred mladi študentski center vprašanje stanovanj za študente. Doma nimajo, cena privatnih sob v povprečju dosega vsoto 4000 dinarjev. KOŠARKARJI OLIMPIJE TRETJIČ DRŽAVNI PRVAKI Scdsj pst z Realom■■■ Toda Olimpija je uspela!^ To e bila zasluga kapetana držav-le reprezentance Iva Daneva, nsokih srednjih napadalcev Jermastije, Millerja. Jelšnikar-a in Logarja, odličnega diri- Studentje-košarkarji ljubljanske Olimpije so letos tretjič osvojili naslov košarkarskega prvaka Jugoslavije. To je vsekakor izredno velik uspeh, kajti konkurenca v zvezni ligi je bila letos zelo huda, razen tega pa so bili ljubljanski štu- dentje osamljeni v borbi proti srbskim, lirvatskim in bosanskim ekipam, ker so se morali boriti brez pomoči drugega slovenskega predstavnika. genta Kandusa, drobnega Lokarja, učinkovitega Kaplja in borbenih igralcev Vrhovca, Povža in drugih. Vse pa je v najtežjih trenutkih vodil z akademsko spretnostjo in znanjem inž. Boris Kristančič. Za vsako tekmo — bilo jih je kar osemnajst — je pripravil posebno taktiko, ki so jo igralci do zadnje piike izpolnili. Posebno taktiko je pripravil za Korača, posebno za visoka srednja napadalca Lokomotive Petričeviča in Kovačiča in druge. Le proti hitrim igralcem iz Zadra igralci Olimpije njegovih zamisli niso izpolnili. 0 Prvo mesto v elitni družbi 0 najboljših jugoslovanskih it košarkarjev so si ljubljan-0 slci študentje priborili z ve-0 liko truda. Trenirali so vsaik 0 dan, pred odločilnimi sreča-0 nji celo dvakrat na dan. 0 Uprava kluba je zn igralce 0 uvedla strogo disciplino, na 0 tekmah pa so se borili do 0 zadnjih moči. K temu na 0 moramo še dodati, da igralci Inž. Boris Kristančič 0 niso pustili vnemar študija. Ш 0 Tako je trener inž. Boris 0 Kristančič že pred dvema 0 letoma diplomiral, kljub te-0 mu da je bil vrsto let »prva 0 violina« Olimpije. Lani je 0 diplomiral Mariborčan Ba-0 jec, letos pa še Marijan Kan-0 dus. Kot državnega prvaku čakujo Olimpijo še letos izredno težke tekme v tekmovanju za pokal evropskih prvakov. Tokrat imajo Ljubljančani možnost visoke uvrstitve, saj jim je bil žreb zelo naklonjen. V prvem kolu se bodo namreč sestali z avstrijskim prvakom, v dnigem pa z nemškim. Kakovost avstrijske in nemške košarke pa je precej slabša od naše. V četrtfinalu pa bo naš nasprotnik bržkone španski klub Real iz Madrida. Tekma s Španci bo zelo težka, saj nastopajo v njihovi ekipi nekateri odlični ameriški košarkarji. Razen tega pa lahko pričakujemo, da Španci, podobno kot nogometaši njihovega kluba, ne bodo varčevali z denarjem in kupili v inozemstvu še nekaj odličnih košarkarjev. Mednarodna košarkarska zveza in tekmovalna komisija pokala evropskih prvakov je namreč na zadnjem sestanku sklenila, da lahko tuji igralci nastopajo v novem moštvu že po osmih dnevih. Dobri košarkarji in dobri študentje • Ugoden žreb v tekmovanju za pokal evropskih prvakov • Prihodnje leto brez Daneva in Kandusa Dirigent in realizator: Ivo Danev Kaiko pa bo drugo leto? Bržkone bodo morali spomladi obleči vojaško suknjo Danev, Kandus, Bajec in Dermastija. Olimpija bo torej zelo oslabljena, zato se bodo morali ostali igralci potruditi, da po uspešnem letu Olimpija ne bi pristala na začelju, ali pa se morda celo poslovila od lige. Ver- jetno do tega ne bo prišlo, ker sta nova člana zvezne lige Mladost iz Zagreba in Zeljezničar iz Sarajeva preslaba za resnejše borbe v zvezni ligi. Nekateri pelo menijo, da bosta ti dve ekipi rezervoar ostalim ekipam pri nabiranju razlike v koših. M. M. Jugoslovanska mladina obiskala mednarodno delovno brigado v ZAR Že nekaj let vlada tradicija, da se mladina Združene arabske republike udeležuje naših delovnih akcij. Vsako leto najdemo v sklopu mednarodnih delovnih brigad na avtomobilski cesti' mnogo mladincev iz ZAR. Prav tako je že nekaj let praksa, da tudi naša mladinska organizacija pošilja vsako leto nekaj svojih članov na delovne akcije v ZAR. Namen teh izmenjav ni samo opravljanje dela, marveč predvsem medsebojno spoznavanje, izmenjava mnenj, spoznavanje oblik dela mladinskih organizacij in drugo. Letos je naša delegacija štela dvajset članov iz vseh naših republik. Delegacija je odpotovala iz Beograda z letalom v Kairo petnajstega avgusta. V Kairu je doživela prisrčen sprejem. Na letališču so jo sprejeli člani vrhovnega sveta mladine Združene arabske republike. Po svečani večerji so delegati drugo jutro odpotovali iz Kaira v Baltim. Avtomobilska cesta, ki jo gradi arabska mladina, vodi iz Baltima ob Sredozemskem morju v El Mahala El Kobro. V kampu se je zbrala mladina iz devetnajstih različnih držav. Iz Evrope sta prispeli zahodno-nemška in naša delegacija. Delo na cesti je trajalo štirinajst dni. Delovni čas je znašal dnevno šest ur in delo ni biilo prenaporno. Problem za naše delegate je predstavljala edino voda, ki je popolnoma topla, saj polagajo vodovodne cevi v vroč puščavski pesek. V taboru je bilo okoli tri sto dvajset brigadirjev. V prostem času so prirejali medsebojna športna tekmovanja, v večernih urah pa so imeli politične seminarje. Na teh seminarjih so predelovali aktualne teme iz svetovnega dogajanja in mladinske probleme posameznih delegacij. Seminarji so potekali v dveh jezikih: angleškem in arabskem. Ob koncu vsakega seminarja so sprejeli resolucijo. Življenje v taboru se je odvijalo v lepih barakah. Posamezne barake so tekmovale med seboj pri delu na cesti. Najboljša baraka je vsako jutro dvigala zastavo. Zaključek dela po štirinajstih dnevih je bil svečan. Proslave se je udeležil minister za prosveto in najboljšim razdelil diplome in odlikovanja. Vsi člani naše delegacije so dobili pohvale in odlikovanja. Po vrnitvi v Kairo jih je sprejel eden od članov Vrhovnega sveta mladine ZAR. Med drugim jim je razložil tudi sestavo njihove mladinske organizacije. Do leta 1952, ko je v Egiptu revolucija pometla s starim Farukovim režimom, jeilitičnih strank. Vsaka od teh 1 jeno mladinsko organizacijo, bilo v Egiptu šest glavnih po-1 je imela svojo politično usmer- I Te organizacije niso imele med seboj nobene povezave. Po revoluciji je bila ustanovljena enotna mladinska organizacija. Vrhovno telo je Vrhovni svet, ki je obenem tudi organ vlade. Ta ima tri pododbore, ki odgovarjajo našim republiškim CK LMJ. Vseh teh pododborov ima devet komitejev: za zdravje, šport, delovne akcije itd. Nadalje imajo okrožne, mestne in krajevne organe, ki bi približno odgovarjale našim adekvatnim komitejem. Clati mladine postane vsak, ki je izpolnil šestnajst let. Ločijo pa posebne sekcije za delavsko, srednješolsko in študentsko mladino, ki delujejo vsaka za sebe. Naša delegacija si je ogledala še Kairo, Aleksandrijo, Suez, Port Said in nekatera druga mesta. IZ PREKMURSKE METROPOLE m Prekmurje je bilo v preteklosti dolga leta le slabo povezano z ostalo Slovenijo. V letih po osvoboditvi pa je doživelo nagel gospodarski in politični vzpon. Vendar mu daje zgodovinska dediščina še vedno svojevrsten pečat. Pred vojno je imela Murska Sobota samo gimnazijo, v zadnjih letih pa dobiva murskosoboški okraj, v skladu z naraščajočimi potrebami, vedno več srednjih strokovnih šol. V kratkem času so vznikle: učiteljišče, dve ekonomski šoli, gospodinjska, srednja telovadna, medicinska, srednja tehniška šola in druge. Kakor drugod po Sloveniji je tudi murskosoboška gimnazija pričela z novim načinom opravljanja zaključnih izpitov. Vendar jovabil tekmovalce na čaj. Ob čaju so študentje izbirali »najzaslužnejše« udeležence prvenstva. Naziv najbolj borbenega si je priboril Franjo z VTS. V PARTIZAN" - MARIBOR VAS VABI Društvo za telesno vzgojo tudi družabnih večerov s ple-»Partizan« Maribor je s 1. oktobrom ponovno pričelo z delom v telovadnicah Krekove in Cankarjeve ulice ter v prostorih »Uniona« na Partizanski cesti. Delo v društvu je izredno pestro in zanimivo, načini udejstvovanja pa različni, saj delujejo rokometna, košarkarska, plavalna, smučarska in plesna sekcija. Telovadna ura se sestoji iz razgibavanja, preprostih vaj na orodju, športnih iger in proste dejavnosti, izurjeni telovadci pa imajo mimo tega še poseben trening pod vodstvom priznanih strokovnjakov. Pri tem ne smemo pozabiti na vzporedne dejavnosti društva. Člani imajo redne smučarske tečaje na Pohorju in počitniški tabor v Rovinju, redno pa se udeležujejo som. Objavljamo točen umik vadbe in pripominjamo, da društvo »Partizan« Maribor vabi vse študente v svoje vrste! ČLANI — starejši: vsako sredo od 18. ure do 19.30 (Union); mlajši: ponedeljek in četrtek od 19. ure do 20.30 (osnovna šola bratov Polančičev — Krekova ulica 1); Članice in mladinke: ponedeljek in četrtek od 19. ure do 20.30 (osnovna šola bratov Polančičev — Krekova ulica 1); POSEBNA ORODNA TELOVADBA — člani: ponedeljek in četrtek od 20. ure do 21.30 (osnovna šola I. Cankarja — Cankarjeva 5); članice in mladinke: ponedeljek in četrtek od 18. ure dalje (Union). ing- IKS /алки DRAGA! Arhitektu si vir navdihov. Igralcu pomeniš boginjo. Za poeta si dih večnosti in lepote. P. s.: Zame si deficit! — Toda oče, kaj nameravaš s tem teletom? — Mogoče bo imelo več sreče kakor ti. (Index — N. Sad) IMAGINARNA KULTURA Urednik kulturne rubrike se posvetuje s sodelavci o vsebini o naslednji številki: — In o mariborski kulturi? Kaj bi tokrat pisali?? U rednikovemu razmišl jan ju se pridruži sodelavec: — Težko je o tem pisati... — Seveda, ko je pa ni! — Iskali ste za osem tisočakov poseben vbod. Tu ga imate! (Študentski list, Zagreb) Svoj novi brigadirski pozdrav (dinamit, dinamit, dinamit, piš' me o ...!) so dekleta prevedla brigadirjem Bitoljske brigade kot ljubezenski pozdrav za lepa dekleta. Toda že zvečer so slišali iz tabora Bitoljčanov: »Jedan ljubavni pozdrav za slovenske žene: Dinamit, dinamit, dinamit, piš' me v .../« Vodoravno: 1. kostnica, 7- bojcčnost, 14. francoski pisatelj (Jean), 16. vrtni škodljivec, 17. organske spojine, 18. kratica za radio in televizijo, 20. letopisi, 21. tri (it.), 22. francoski kompo-nist-modernist (Maurice), 24. italijansko moško ime, 25. loviti po jamah, 27. pritok italijanskega jezera Como, 29. pustinja v severnem Cilu 30. štev-nik, 32. milo, 34. turški velikaš, 35. angleško univerzitetno mesto, 36. dalmatinsko gorstvo, 38. znanstvenik, ki se ukvarja z atomistiko, 40. dišeče drevo, 41. italijanski pisatelj (Enri-co). Nuvpičrno: 1. kis, 2. sodelavec, 3. gorovje na zapadu Brazilije, 4. konci kopnega v morju, 5. dva samoglasnika, 6. pritok španske reke Tajo, 8. začetnici velikega nemškega komponista (Eroica), 9. naplačilo, 10. glavno mesto Indokine, 11. orientalsko moško ime, 12. trpežnost, rednost, zanesljivost, 13. zbor treh glasbenikov, 15. iluzija, 19. lancc, 22. egipčanski bog sonca, 23. mesto v italijanski pokrajini Girgenti, 25. slovenski slikar (Božidar), 26. kazalni zaimek, 27. Verdijeva opera, 28. žensko ime, 30. drug naziv za acetilen, 31. ime pisatelja Kovačiča, 33. oratve, 35. žensko ime, 37. medmet, 39. znamka italijanskih težkih tovornih avtomobilov. Križanka Pri kemijskih vajah na VTS modruje študent Esad, ki že tretjič dela en in isti poskus: — Kako lepo bi bilo, če bi bila naša laborantka kuharica pri * Abonentu*! — Zakaj pa ravno kuharica? vpraša laborantka Jerica malce užaljeno. — Ker vedno tako rada daješ repete! Ni minil dan, da Miloš ne bi Očetu vrača štipendijo zamudil pouka. V opravičilo je /t imel pripravljeno večno frazo: _ _ . . . , (z ) yOa, tovariš profesor, vic je v mi je vsega dovo*j. tem, da... vic je o tem...* °ce stalno prinaša le petice, ti STROGO ZAUPNO Ko je prejšnjo soboto spet I)a enice. Takoj ko se je po domovini Prič.el svojo *popevko*, ga je (Študent, Beograd) razširila vesela vest, da je po Profesor prekmil: >Vic je v tem, sklepu švedskih akademikov d*laz msem rednik P AVLI - postal Ivo Andric Nobelov na-grajenec, se je uredništvo *Ka-tedre« odločilo za brzojavno čestitko. Da bi izvedeli pisateljev točni naslov, smo zavrteli telefonsko številko informacij in takoj dobili malce začuden odgovor: — Ivo Andric? Ali je to kakšno podjetje? STOMATOLOŠKA KABALA ALI MISTERIJ VOGALOV ARHIMED IN TANGO Dva študenta stomatologije sta hotela ugotoviti, kateri bolje obvlada latinščino, ker sta se poprej sprla pri nekem strokovnem anatomskem izrazu. Prvi prične: — Ali mi znaš prevesti tisti Arhimedov odgovor rimskemu vojščaku: Noli tangere circulos rneost? — Ne pleši tanga n mojem cirkusu! Nemirne sanje tik pred izpitom. (Naši dani, Sarajevo) OD ROJSTVA V 3. strojnem TSS v Mariboru je profesor spraševal elektrotehniko. Polglasno je poklical: *Javnikar*. Poklicani je neslišno vstal. Profesor je še nadalje gledal v dnevnik in ponovil: tjaaavni-kart* Stoječi je refleksno pritegnil: Humoristov коспмИаг članku. >Ze od rooojstoa/« „gg ernkcat matura!« PRELUDIJ ODDAM SOBO ZAKONSKEMU PARU BREZ OTROK. UPORABA KUHINJE IN KOPALNICE. ŠIFRA »SREČA« * * — Midva sva, veste, veste ... — Vemo, prišla sta zaradi sobe — pravi stanodajalka z belo psico v naročju. — Takoj vama jo bom pokazala. Krasna sobica! Prosim, pojdita tule levo skozi kuhinjo, pa skozi shrambo, preskočita te sklede in lonce in smo v sobi. V razburjenju nisem pazil in sem stopil v vedro, polno vode. — To je soba. Krasna soba. Sončna, zakonska. Sta zakonski par? Lepo, lepo. Mladoporočenca, se vidi. In — pogledala naju je strogo in pomenljivo — nimata otrok? — Kako, otroka? A, otrok? Nimava, nimava. — Pravim vam, idealno stanovanje za zakonski par brez otrdk. — Brez otrok — sem mehanično ponavljal. — Veste, otroci — to je velika skrb. Sama nimam otrok. Le tole psičko. Vidite, kako je srčkana, mamina! Položite ji prst na nosek, pa boste videli, kako ona ap in cap za prstek. Imata rada pse? Jaz jih obožujem. Vsak dan jo kopam v kopalnici. Ce imate radi pse, jo lahko tndi vi kopate. Vse, Ikar zahtevam od vas, je, da bosta z njo nežna, kadar vama bo skočila v posteljo. Tako rada skoči v posteljo ,in vam liže nos! Ko bi videli, kako to počenja, ko bi videli, ko bi videli! (Lasje so se mi ježili, ko mi je tiščala ščene pod nos.) — Kdaj pa kdaj se lahko z njo tudi sprehajala po ulicah. Kako je to lepo, kadar je zakonski par na sprehodu s psičko! Končno je odšla iz sobe. Oddahnil sem si. Zena je hitro vzela najino dete iz kovčka, toda ilegale in konspiracije nevajeni otrok je takoj spustil glas, po katerem sem takoj sklepal, da hoče doseči Marijo Cullas. Gospodinja je že bila na pragu. — Ali ste kaj slišali? — Da, veter zunaj silno piha. — Kakšen veter, neki! Otrok joče! — Ah ne. To je jokala mo ju Cica. Padla je na izpitu. Veste, ona joče brez solz. Iz trebuha. Včasih je nastopala v cirkusu. To je bila slavna točka. No, Cica, pokaži gospe, kako jočeš! Zena me je začudeno pogledala. Toda moje besede so kot bi ohrabrile ilegalca v kovčku, da se je zadrl na ves glas. — O-o Rozi, 0-0 Rozi, la-la-la-laa — sem pritegnil na vse grlo. — J a j, vi povete! - Pojem, gospa, takšne narave sem. — Zdi se mi, da nekje joka otrok. — Dejansko — otrok joče. Cica. poglej, če ni slučajno kakšen otrok pod posteljo ali pod preprogo? — Ne, ni ga... Morda so to duhovi. Ali sanjate kdaj o otrocih? Da, morda se nam samo dozdeva, da joče otrok. Sanjate, kako otrok joče, joče, joče. In čim ga vzamete, se prebudite. — Ali me imate za norcu? Saj vendar otrok joče — glejte, glejte, tam v kovčku! — Glej, resnično, otrok v kovčku! — Da, v kovčku, takoj sem vedela. Vprašum vas, od kod je ta at rolk? — Pa... Prinesla ga je štorklja. — Štorklja? Od kod štorklja v jeseni? — Res, od kod bi štorklja v jeseni prinesla dete?!... Torej, našlo se je dete. — Kako? ,Našlo se'je,' pa še v kovčku? — Da, našlo se je, dete pač. Nihče se ga ne nudeja, ko sc ono, hudiček mali — hop, nenadoma znajde... kjerkoli. — Toda kalko, da ni na ulici, marveč v kovčku? — Morda nama ga je kdo podtaknil. Vedno pravim: Cica, pazi. da ti kdo ne podtakne otroka. Ona pa meni: Kaj ti je. Djoko, kdo mi naj podtakne otroka. In zdaj glejte — otrok, in to, kakor pravite, v kovčku. Poglejte, ikaiko je malo in joka. Ne more niti tiho, ko je podtaknjeno.. . Kaj naj storimo z njim? Ali ga nuj vržemo skozi olkno? — Aauu, Djoko, dala žena. me je iz- — Pravim vam, podtaknjeno je. Tako kot kadar kukavica podtakne jajce. Stokrat sem rekel: Cica, ne dajaj iajc v kovček! Toda ona... Poznal sem nekega čarodeja: vzame jajce, gledaš — jajce. Nato sune, dvigne, sem in tja in glej — v kovčku dete. Kakor tokrat. — Kaj vendar govorite? — Majhen, srčkan otrok je. Vidite, podoben je vaši psički. No, kako bi bilo. če bi ga posvojili? Veste, tudi to je otrok, čeprav je talko rekoč podtaknjen. — Zgubite se ven! — je zacvilila do vrha glasovnega registra gospodinja in — nežno gladila svojo preplašeno psičko. Draaan Miloševič (»ŠTUDENT«)