planinski vestnilc 5 1972
GLASILO PLANINSKE ZVEZE SLOVENIJE	LETNIK LXXII
•a
íllS
«¿sg
•sna
«M g
PLANINSKI VESTNIK GLASILO PLANINSKE ZVEZE SLOVENIJE
IZHAJA OD LETA 1895
Ing. Rudi Rajar Lofotsko otočje	209
Franc Jeromen Na Lofote in nazaj	212 Vlado
Schlambergar Moja odpravniška kariera	216
Jošt Razinger Stene, doživetje in ribe	217
Rudi Rajar	Doživetje	219
Mitja Košir	Zima v Tamarju	221
Sonja Zalar	Durmitor	226
Dr. Zeljko Poljak,
Zagreb	Izlet v Himalajo	233
Stanko Lodrant Smuk na Peci in še kaj	236
Društvene novice	240
Alpinistične novice	245
Varstvo narave	246
Iz planinske literature	248
Razgled po svetu	250 Naslovna stran:
Idrijca - Foto Jožko Dolničar
Poštnina plačana v gotovini
Lastnik: Planinska zveza Slovenije. Ljubljana. — Glavni urednik: Prof. Tine Orel, naslov: 61111 Ljubljana — pošta 11, p. p. 38, odgovorni urednik: Stanko Hribar. — Uredniški odbor: Ing. Tomaž Bano-vec, Fedor Košir, prof. Marijan Krišelj, prof. Evgen Lovšin, dr. Miha Potočnik, Janez Pretnar, prof. Janko Ravnik, Franci Savenc, Tone Strojin, Tone VVraber. — Naslov uredništva in uprave: Planinska zveza Slovenije 61001 Ljubljana, Dvorakova 9, p. p. 214. — Tekoči račun pri NB 501-8-5/1, telefon 312-553. — Planinski Vestnik izhaja praviloma vsak mesec. Letna naročnina 50 din, plačljivo tudi v štirih obrokih, za inozemstvo 68 din (4,5 US §). Oglase vodi Rado Lavrlč. — Reklamacije se upoštevajo dva meseca po izidu številke. Spremembe naslova javljajte upravi glasila, navedite vedno tudi novi naslov s tiskanimi črkami. Odpovedi med letom ne sprejemamo. Upoštevamo pismene odpovedi do 1. decembra za prihodnje leto. — Rokopisov ne vračamo. — Tiska in klišeje izdeluje Tiskarna »Jože Moškrič« v Ljubljani.
LETO LXXII ŠT. 5 LJUBLJANA MAJ 1972
planinski vesfnik
GLASILO
PLANINSKE ZVEZE SLOVENIJE 72. LETNIK
Ni prišlo nepričakovano, ko pa se je izpolnil usodni trenutek zadnjega slovesa, smo se zavedeli njegove in naše osamljenosti. Izteklo se je možato življenje z vsemi svojimi dosežki, s hrepenenjem in snom, končala se je pisana pot skozi prostor in čas, nam pa ostane spomin na vse, kar je bilo povezano z njo, spomin in grenka žalost ob neizpremenljivi odločitvi usode. Bridka misel, da ga je globoki mir življenjskega večera prekmalu zagrnil, nas toliko bolj pretresa, ker se pred našimi duhovnimi očmi iskri njegovo zdravje in moč, pred nami je njegova športna slava mladih in zrelih let,
FEDORJU KOŠIRJU V SLOVO
njegova kariera, predvsem pa njegova iskrena in poštena osebnost, s katero je osvajal ljudi, ki jih je srečeval pri poklicnem in družbenem delu. Fedor Košir, sirom po Sloveniji in zunaj meje ožje domovine znani dolgoletni predsednik Planinske zveze Slovenije, obdan z množico prijaznih znancev in z rojem vdanih prijateljev v vseh plasteh naše družbe! Fedor Košir, skromen, a velik človek!
Fedor Košir se je rodil 25. novembra 1908, pripada torej tisti naši srednji generaciji, ki je med obema vojnama doživljala svojo nadobudno mladost, v svojih moških letih pa v boju za obstanek okusila vso stisko tistih časov pred drugo svetovno vojno in se v njej odločala proti tedanjim filofašistič-nim režimom za napredno pot v prihodnost. Po maturi leta 1927 na klasični gimnaziji je l. 1933 dovršil pravne študije in delal nato nekaj mesecev kot neplačan odvetniški pripravnik na sodišču v Kranju in v Ljubljani. Vojaško suknjo je istega leta oblekel v Bileči. Po tem je od l. 1934 do marca 1936 delal kot neplačan odvetniški pripravnik pri Okrožnem sodišču v Ljubljani, nato pa je bil sprejet v državno službo kot sodni pripravnik. Po opravljenem sodniškem izpitu je kot sodnik deloval zadnji dve leti pred vojno v Kamniku, Trebnjem in Ormožu.
Ob razpadu stare Jugoslavije je bil kot vojak pri Ludbregu na Hrvatskem ujet, vendar je iz nemškega ujetništva pobegnil in se vrnil v Ljubljano, kjer vse do odhoda v partizane ni imel nobene stalne službe. Z osvobodilnim gibanjem se je povezal takoj ob ustanovitvi OF in opravljal razne dolžnosti. Bil je član rajonskega odbora in namestnik komandanta narodne zaščite. 11. okt. 1943 je odšel v partizane. Tu je bil dodeljen sodnemu oddelku Glavnega štaba NOV in POS kot inštruktor in delal tu do 19. 2. 1944, odtlej pa je bil sekretar in predsednik Komisije za ugotavljanje vojnih zločinov okupatorjev in njihovih pomagačev pri predsedstvu SNOS vse do osvoboditve. Na istem mestu je ostal tudi po osvoboditvi do 3. okt. 1947, ko je bil imenovan za pomočnika ministra za jinance LRS. Februarja 1948 je postal arbiter pri Državni arbitraži LRS, 31. 1. 1953 pa ga je Izvršni svet Ljudske skupščine imenoval za javnega pravobranilca LRS. Na tem delovnem mestu je bil do zadnjega svojega dne 31. marca 1972.
Za svoje zaslužno delo je prejel Spomenico 1941 in številna državna in družbena odlikovanja ter priznanja, med drugim tudi: Red hrabrosti, Red bratstva in enotnosti s srebrnim vencem, Red dela z rdečo zastavo, Red zasluge za narod z zlato zvezdo — in druga odlikovanja. Tov. Stanko Mihel-čič je v svojem nekrologu dejal: »Krivice tov. Fedor ni trpel. Pri tem ni delal nobene razlike. Vedno in ob vsakem času je bil pripravljen pomagati vsem, ki so ga prosili pomoči. Z vestjo pravičnega sodnika je vsakomur delal dobro. V zamotanih življenjskih in pravnih problemih je preudarno in neposredno odločal pravično, humano in nepristransko. Njegova dela in besede (zapisane in nezapisane), izrečene nam v naši delovni skupnosti, na posvetovanjih z občinskimi javnimi pravobranilci ali pa samo svojim najožjim sodelavcem in prijateljem, nas bodo vedno spominjale na njegovo skrb za človeka.«
Fedor Košir je razvijal in izkazoval svojo osebnost kot pravnik, kot politični in javni delavec, kot družbeni aktivist in kot športnik. Komaj je dobro shodil, že je pod očetovim vodstvom našel pot v hribe in jim ostal zvest več kot štiri desetletja in to kot planinec in smučar vsak letni čas. Kot sedemnajstleten gimnazijec je l. 1925 že plezal slovensko smer v triglavski steni in se v kasnejših letih spoznal še z nekaterimi znanimi lažjimi plezalnimi smermi. Z alpinistiko se podrobno ni ukvarjal, v gore pa je redno zahajal, med drugim večkrat tudi na prelepi razgledni Pšinec nad Uskovnico, kjer se je v letih pred vojno zbirala pomembna družba mladih slovenskih intelektualcev. Bil je znan kot dober hodeč, kot zdržljiv in borben smučarski tekmovalec na dolgih progah. Leta 1929 in 1930 se je kot 206
tekmovalec udeležil študentske smučarske olimpiade v Cortim d Ampezzo in v Davosu. Bil je eden ocl tistih mladih ljudi, ki mu šport nt bil zgolj prazno razvedrilo, marveč del življenjske vsebine, sestavina harmonične sodobne izobrazbe. Kot tak je našel pot tudi na športna igrišča in se uspes-no udejstvoval kot plavalec in kot član tekmovalne ekipe Smučarskega kluba Ljubljana. Rad je imel nogomet in druge športe.
Kot predsednik planinske organizacije spada med ljudi, ki so zadnja leta prehodili po dolgem in počez vso slovensko domovino. Mislim, da jih je med 160 našimi kočami le malo, ki bi jih kot predsednik ne bil vsaj enkrat obiskal Kot agilen predsednik je bil s srcem pri obnovi starih in graditvi novih koč, kot športnik pa je razumel in zato z resnično prizadetostjo usmerjal športno vsebino planinstva. Pri tem je ostal zvest klasičnim vrednotam plezalstva, ni pa se upiral novim nazorom, ki so jih v odseke zanesli mlajši rodovi, širokogrudno umevanje življenja, odmiranja in nastajanja v njem je bilo za Fedorja Koširja značilno. Zato je planinska organizacija pod njegovim vodstvom bila med najbolj delavnimi društvenimi organizacijami po osvoboditvi. Znal je pritegniti mnoge ljudi, ki bi bih sicer stali ob strani križemrok pri naši obnovi in izkoristiti njihovo vnemo in ljubezen do gora.
Veliko in važno delo je opravil v vseh planinskih funkcijah v skoraj dveh desetletjih. •
Slovensko planinsko organizacijo je vodil od L 1947 do L 1965 in s svojim delom in znanjem doprinesel časten in bistven delež k materialnemu in idejnemu bogastvu slovenskega planinstva. Pod njegovim vodstvom je organizacijsko napredovalo, uveljavilo svoj športni, rekreacijski in kulturni program doseglo prepričevalne uspehe v inozemskih gorah in v mednarodnem svetu, zrasel je njegov družbeni pomen, njegovo mesto v javnem življenju in zavesti naših ljudi sploh.
Osebne lastnosti Fedorja Koširja so bistveno pripomogle k tej rasti in napredku Bil je predvsem dober človek, obenem pa razborit in razgledan, da je zlahkoma razumel potrebe in probleme, ki jih ima obsežni delovni program planinske organizacije. Stotine slovenskih planinskih aktivistov se bodo spominjale sproščenosti in topline, s katero je znal razvnemati planinsko javnost, dobrohotnosti in razsodnosti, s katero je razpletal neugodne situacije, in spodbndnosti, ki mu je za vsakogar narekovala pravo besedo. Kot človek, ki se je poleg svojega strokovnega pravniškega dela vse življenje zanimal za našo umetniško, predvsem glasbeno, likovno in literarno dejavnost je imel globoko razumevanje in občutek tudi za kulturno vsebino planinstva in trajne zasluge pri množitvi našega planinskega slovstva v okviru Planinske založbe in Planinskega Vestnika. Z resničnim poznavanjem stvari in z globoko človečansko kulturo prežet se je uvrstil med tiste vodilne može najimenitnejšega športa 20. stoletja, ki so preudarno množili tradicionalne vrednote planinstva s pridobitvami naše socialistične družbe. Dr Miha Potočnik je v svojem slovesu od pokojnika na Žalah dejal: »Kot predsednik Planinske zveze Slovenije od leta 1948 do 1965 in zdaj nazadnje njen podpredsednik je predvsem slovenski planinski organizaciji ter dejavnosti kot taki vtisnil globok in neizbrisen pečat svoje ustvarjalne delovne in nad vse tovariške osebnosti. Skoraj četrt stoletja naše povojne obnove in velikega razvoja planinske dejavnosti bo vedno in neizbrisno povezanih z njegovim imenom in delom, če bomo kdaj ta čas imenovali po ljudeh, mu bomo morali dati Koširjevo ime ... Leta 1948 se je za Fedorja, ki je kot praktični planinec in alpinist že dobro poznal prenekatera področja planinskega dela in udejstvovanja, začela velika družb ena naloga ki ji je nadvse zvesto in vdano služil do konca: obnova in nadaljnja izgradnja slovenskega planinstva.
Za vse to je bil tudi odlikovan s srebrnim in zlatim znakom Planinske zveze Slovenije ter z Bloudkovo nagrado 1966.
Fedor Košir je bil tudi eden glavnih stebrov jugoslovanske planinske organizacije. Ves čas od 1948 pa vse do svoje smrti se je kot odbornik Planinske zveze Jugoslavije z velikim čutom odgovornosti in pristnega sodelovanja zavzemal za praktično uresničevanje bratstva in enotnosti in za čim uspešnejši razvoj planinstva tudi v bratskih republikah. Pri tem clelu je spoznal in vzljubil tudi gorski svet in se povzpel na mnoge vrhove in izletišča v Srbiji, Hrvaški, BiH, Makedoniji in črni gori. Zunanji izraz tega dela je bilo odlikovanje z zlatim znakom Planinske zveze Jugoslavije in zlatima znakoma Planinske zveze Hrvatske in Planinske zveze Bosne in Hercegovine. Dolga leta je Fedor Košir kot zelo spoštovan in široko razgledan delegat jugoslovanskih planincev užival tudi vsesplošno priznanje in ugled v mednarodnih planinskih krogih, ko je na številnih zborovanjih, konferencah, občnih zborih in sejah Mednarodne planinske unije (UIAA) in njenega izvršnega komiteja, v katerem ima Jugoslavija že od leta 1939 stalno mesto, zastopal Planinsko zvezo Jugoslavije in Planinsko zvezo Slovenije. Sodeloval je nekajkrat tudi pri delu Mednarodne komisije za gorsko reševalno službo (I KAR).
Več let je bil tudi član upravnega odbora in predsedstva Turistične zveze Slovenije in ima tudi za uspešen razvoj te organizacije zasluge, zaradi katerih je dobil tudi njen zlati častni znak.«
Z vsem svojim planinskim delovanjem je izpovedal visoko pesem samo-posebi umevne človečnosti, z njo je bilo prežeto njegovo življenje. Pretreseni, osiromašeni stojimo ob njegovem grobu.
Naj sklenemo to slovo z besedami, ki jih je zapisal v »Delu« dr. Marijan Brecelj, predsednik Planinske zveze Jugoslavije, na dan Fedorjeve zadnje poti 3. aprila 1972:
»Danes bomo spremili na zadnjo pot Fedorja Koširja, človeka, ki zapušča izredno širokemu krogu svojih prijateljev, sodelavcev in znancev v trajen spomin podobo plemenite, značajne in jasne osebnosti. Od prvih gimnazijskih let pa do trenutka, ko težko prizadeto srce ni več zdržalo in je iznenada v krogu svoje družine omahnil v smrt, so naše življenjske poti tekle tako blizu ena drugi, da ni ostalo ničesar prikritega med nami in da smo prijateljsko delili usodo lepih in težkih dni tako predvojnega življenja, kakor vojne same in vseh teh že skoraj treh desetletij novega življenjskega obdobja naše domovine. Njegov vedri značaj, nadarjenost in že zgodaj pridobljena široka splošna izobrazba so ga med pravnim študijem v Ljubljani in pa kasneje v izvrševanju sodniškega poklica postavili v krog vidnih kulturnih in športnih delavcev ter aktivnih športnikov. Bil je velik ljubitelj glasbe, sodeloval je v znanem Akademskem pevskem zboru, prav tako se je udejstvoval na drugih kulturnih in strokovnih področjih. Ko smo pogosto obujali spomine, je vselej ta čas svojega življenja imenoval — lepo mladost.
Njegovo delo je bilo deležno priznanja in spoštovanja v vseh sredinah, kjer je nastopal, posebej pa so ga odlikovali resnično človeški in dosledno tova-riški odnosi do ljudi.
Nenadna in mnogo prezgodnja smrt našega dragega prijatelja Fedor ja nas je težko prizadela, človek, ki nam je bil tako blizu, je naenkrat odšel in odnesel s seboj tudi del našega življenja. Danes ob času slovesa se s težko prizadetim srcem zahvaljujemo za prijateljstvo in zvestobo, ki srno ju bili deležni z njegove strani v polni meri. Ostal nam bo v najlepšem spominu.«
LOFOTSKO OTOČJE
Ing. RUDI RAJAR
Splošni opis.
Zemljepis. Lofotsko otočje leži blizu norveške obale, približno na 68° severne širine, torej že znotraj polarnega kroga. Sestavlja ga veliko število otokov. Na,vec,i med njimi so: Austvaag6y, Moskenestoy. Vestvaagoy in Flakstadoy, od katerih sta z alpinističnega vidika zanimiva prva dva.
Severno od omenjenega otočja se razprostira otočje Vesteraalen. vendar večna zemljevidov in vodičev uvršča tudi to skupino v Lofotsko otočje, zato tudi mi tako imenujemo obe skupini otokov. V tej drugi skupini Lofotskega otoqa |e na|zan.m.-
vejši otok Hinnoy.	. .	...
Dostop. Iz Ljubljane do Skutvika na norveški obali v višini otoqa |e z avtomobilom 3600 km, od katerih smo morali v letu 1971 zadnjih štiristo prevozit, po makadamu. Iz Skutvika do mesta Svolvaer na otoku Austvaag6y vozi trajekt (80 km). Drug. naan. po katerem je mogoč dostop do vseh otokov z avtomobilom je ta, da se od Narv.ka, kjer se otočje zelo približa celini, peljete po 200 km dolg. makadamski cesti prek vsega otočja proti JZ. Cesta drži do zadnjega večjega otoka Moskensoy. Med otok. vozijo trajekti, precej ožin pa že vežejo mostovi.
Prebivalstvo. Otočje je redko naseljeno. Le nekaj ribiških vasi je na|ti na njem. Glavno mesto je Svolvaer, ki šteje okrog 4000 prebivalcev. Preživljajo se skora| izkl,ucno z ribolovom, saj je otočje znano po največjem ulovu polenovk na svetu. Šele v zadnjih letih se je začel uveljavljati tudi turizem, ki ga stimulira slikov.ta pokrapna, vecn. poletni dan in zanimivo ribiško življenje.	.....
V odročnih krajih, kamor turizem še ni prodrl, so prebivalci zelo pr.|azm. Govorno norveško, vendar v vsakem zaselku najdeš ljudi, ki znajo nekol.ko angleško. Podnebje. Otočje leži v »deželi polnočnega sonca«. Sonce tu ne za.de od 29. ma|a do 15. julija, vendar še dolgo pred in po tem datumu ponoč. m temno. _ Čeprav leži otočje npr. v isti zemljepisni širini kot južni del Groenlanda, je podnebje izredno milo, za kar se mora zahvaliti toplemu zalivskemu toku, k. ga obliva.
Alpinistični vodič (1) piše o podnebju naslednje:	- a* i
» .. po poletni vročini Lofote lahko primerjamo s sredozemsk.m. deželami. Atmosfera je neverjetno čista in pogled seže 100 milj daleč na vse strani. Najlepše vreme |e v juliju in juniju, vendar je mogoče uspešno plezati od srede ma,a do začetka septembra. Komarji niso več nadloga, odkar so pred nekaj leti iznašli ,ol,e f.nn « Izkušnje naše odprave so nekoliko drugačne. V prvi polovici julija smo imel. od petnajstih dni le tri dni lepega vremena, vse druge dni je deževalo. To m nakl|uqe. sa, se tudi drugi avtorji pritožujejo nad slabim vremenom. Spilsbury2 pise npr.. da |e imel od sedmih poletij le enkrat zares lepo vreme, enkrat se mu ,e zgodilo, da n. mogel obiskati niti enega vrha, druga leta pa je bilo vreme spremenlpvo. Ko je bilo vreme lepo, smo imeli zares fantastične razglede z vrhov, med dezevn.m obdobjem pa so bili seveda vsi vrhovi zaviti v meglo.
Po naših izkušnjah bi temperaturo v juliju mogli primerjati s temperaturam, v nas.h aorah v aprilu, s tem razločkom, da se ponoči ne ohladi, saj noc. sploh m. O podnebju pozimi piše literatura le to, da je izredno vetrovno, temperatura ,e 10 al. 20° C pod ničlo, snega je zelo veliko. Ce prištejemo k temu še z.msk, dan, k. trap v marcu le nekaj ur. je razumljivo, da je pristopov, ki bi bili opranem pozimi.
O komarjih lahko rečemo le to. da so nas pošteno preganjali na celini vendar so naprodaj maže za kožo, ki so proti pričakovanju zelo učinkovite. Na otok.h pa komarjev skoraj nismo srečali.	__
V zvezi z mokrim podnebjem moramo omeniti še eno slabo stran lofotsk.h gora, to
je zelo bujno vegetacijo. Na otoku Moskens6y, ki smo ga obiskali, so skoraj vse stene, ki niso popolnoma navpične, porasle s travo in mahom, kar zelo otežkoča plezanje! Po podatkih čeških alpinistov, ki so obiskali otok Austvaagoy, so tam razmere še slabše, grmovje in nizko drevje otežkoča dostop do sten, tako da so se dostikrat pri prebijanju skozenj močno raztrgali ali se celo ranili.
Literatura, zemljevidi. Literature je izredno malo. Leta 1953 so izdali edini alpinistični vodič,1 ki na kratko govori o posameznih gorskih verigah, podatki pa so bili v letu 1971 že zelo zastareli. Druga knjiga, ki piše o Lofotih približno isto, le z nekoliko novejšimi podatki, je turistični vodič3 iz leta 1966. Obe knjigi sta pisani v angleščini. Razen tega najdeš le nekaj kratkih notic v Alpine Journalu ali nekaj člankov, kot je Spilsburyjev.
Zemljevidi so razmeroma zelo dobri. V vodiču3 je naslov londonske agencije, ki nam je na našo prošnjo hitro poslala zemljevide vseh otokov v merilu 1 :100 000 z ekvidi-stanco (med plastnicami) 30 m. Videli smo, da so karte zelo natančne.
Gore
Alpinistična zgodovina. Gore so začeli v glavnem obiskovati posamezni angleški po-potniki-planinci po letu 1900. Med obema vojnama so skupine planincev (v glavnem prav tako angleških) stopile na večji del prej še neosvojenih vrhov, medtem ko o plezanju preko težkih sten takrat še ni bilo govora. Po drugi svetovni vojni je do I. 1971 obiskalo lofotske gore nekaj angleških, nemških, francoskih in čeških odpravic, ki so že preplezale nekaj težkih sten. L. 1953 je bilo nekaj vrhov še neosvojenih, toda v letu 1971 smo iz ust znanega norveškega alpinista Magnarja Petersona izvedeli, da neosvojenih vrhov ni več. Vendar so večino vrhov dosegli le po eni najlažjih poti, medtem ko je velika večina sten do danes še nepreplezanih.
Zanimivosti. Če smo omenili dve slabi strani lofotskih gora, tj. nezanesljivo vreme in prebujno vegetacijo, moramo omeniti tudi celo vrsto privlačnih strani. Prvi dve smo že omenili: večni poletni dan in milo klimo. Ti dve lastnosti sta res prijetni, saj ima človek občutek svobode, nikoli ni treba posebno hiteti, nikdar te ne preganja noč. Če ne boš danes dokončal smeri, jo boš pa jutri. Prav tako učinkuje mila klima - dež te lahko sicer namoči, toda nikoli se ti ni treba bati ledenih viharjev, ki bi ti morda ogrožali življenje. Seveda velja to le za poletni čas. Tretja in četrta privlačnost Lofotov sta prav tako povezani: čudovita pokrajina in popolna samota. Cela grupa otokov je kompleks elegantnih vrhov, grebenov in sten. James Brice, nekdanji predsednik angleškega Alpinističnega kluba, je nekoč izjavil: »Če bi se ocean vzdignil do podnožja Aiguilles de Chamonix, bi dobili karakterističen pogled na lofotske vrhove.«
Skoraj bi lahko rekli, da je to res. Stene dostikrat rastejo naravnost iz morja »gladke, da bi se še ptič ne obdržal na njih«, vse polno je ledeniških jezer, fjordov, grebenov »ostrih kot nož«, vmes pa smo našli čudovite peščene plaže.
Razen tega pa lahko človek več ur dnevno opazuje »sončni zahod«, ko je sonce tik nad obzorjem, kar daje nad arktičnim morjem čudovite zlate in zelenosive barve. Morda pa je največ vredno to, da je gorovje tako malo obiskano in tako samotno. Pri naših vzponih in plezanjih nismo srečali žive duše. Šele nekaj dni pred odhodom je prišla v naše področje še skupina angleških alpinistov. Da so izbrali prav to področje za cilj odprave, priča o njegovi zanimivosti.
Alpinistične značilnosti. Vrhovi niso visoki, saj meri najvišji vrh Moisalen le 1266 m. Ker pa se stene pnejo dostikrat direktno iz morja, so lahko zelo visoke. Vodič govori o tisočmetrskih stenah, vendar take le redko najdeš, pač pa je vse polno sten z višino med 400 in 800 m.
Mi smo plezali v popolnoma kopni skali, toda videli smo, da na nekaterih drugih področjih, ki so le nekaj deset kilometrov severneje, vendar pa bliže celini, vladajo snežne in ledene razmere, podobne centralnoalpskim. Razen tega omenja Spilsbury2 da je količina snega lahko od leta do leta zelo različna. Vodič priporoča, da naj bi
vsaka naveza imela vsaj en cepin, vendar ga mi na Moskensoyu nismo nikoli uporabljali, prav tako ne derez.
Da so gore zanimive, priča tudi to, da je na večino vrhov možen en sam lažji dostop, pa še ta je navadno II. stopnje (to velja za Moskensoy in Austavaagoy). Ker pa je večina sten še nepreplezanih, ni težko najti naravne prehode IV in V stopnje. Seveda pa ne manjka tudi ekstremno težkih smeri. Ko so angleški alpinisti ogledovali južno steno Breiflogtinda, so govorili o sedmih dneh plezanja in o tehniki, ki jo uporabljajo v El Capitanu.
Od posameznih področij bomo na kratko opisali le tri najzanimivejše, ki smo jih imeli v širšem izboru. Ostale verige so opisane v literaturi.
Področje Troldfjorda. To področje na otoku Austvaagoy je verjetno alpinistično najbolj privlačno na Lofotih. Menda je fjord obdan s popolnoma navpičnimi stenami dveh gorskih verig na severu in jugu. Zahodno od njega leži najvišji vrh otoka in Lofotov v ožjem pomenu besede. To je Higraftind - 1161 m. (Izraz »tind« pomeni vrh in je priključen vsakemu imenu gore). Južno od gore leži jezero Troldtinderne s celo vrsto ostrih vrhov, ki jih označujejo kar s številkami.
Mi se nismo odločili za ta predel, ker je gotovo najbolj obiskan na vseh Lofotih. Večina tujih odprav je doslej obiskala to področje.
Proti jugu se omenjena veriga nadaljuje v skupini Rulten (1062 m), ki je tudi zanimiva, vendar so jo tik pred nami obiskali češki alpinisti.
Moisalen (1266 m) je najvišji vrh otočja. Ima dva vrhova. Vodič1 piše le o pristopu na dva vrhova I. 1937, tudi drugi vodič3 iz leta 1966 priznava, da je zelo malo znanega o tem vrhu. Ko smo se vračali mimo otoka Hinnoya, smo si lahko goro ogledali in videli, da mora biti zelo zanimiva. Na njej vladajo ledne razmere. Vsekakor bi bila vredna obiska. Mi se nismo odločili zanjo zato, ker je dostop nekoliko težaven, in zato, ker sta po literaturi sodeč v tem področju zanimiva le dva vrhova, vsi drugi pa so nižji in manj zanimivi.
Osrednji del otoka Moskenesoy s taborom in prvenstvenimi smermi
I.	grapa
v Brasraastindu
II.	smer »Vesna«
v Krokhammertindu
III.	Slovenska smer v Breiflogtindu
IV.	zajeda
v Meraftestindu
V.	kamin
v Krokhammertindu
162 BRASRAASTINI
MMERTi
741 SEGELTIND
^ 1031 Ci ^
iermansdaltind
Področje Kirkefjorda no otoku Moskensoya je ostalo naš končni cilj. Ima več prednosti. Predvsem je mnogo manj raziskan kot področje okrog Troldfjorda. Le tri smeri so bile tu preplezane pred našim prihodom (Angleži leta 1969). Dostop je enostaven, saj smo se lahko z ladjo pripeljali direktno v Kirkefjord in smo imeli do prostora, kjer smo postavili tabor, le nekaj sto metrov. Razen tega je odtod možen dostop do treh gorskih verig: področje Breiflogtinda, Kloketinderja in Helvedestinda. Razen lega smo lahko od tod obiskali tudi srednji del otoka z najvišjim vrhom otoka Hermansdaltindom (1036 m). Več o tem področju pa govorijo drugi člani odprave.
Viri:
1 P. Prag: Rock climbs in Lofoten Norway, London 1953.
^ Harry P. Spilsbury: Lofoten and the Nordland. Članek v knjigi Norsk Fjellsport, Grondahl and Sons Ferlag, Oslo 1958.	1 K
3	Mountain Holidays in Norway, London 1966. Turistični vodič.
4	Dopisovanje z norveškim alpinistom Arne Renders Heenom, Andaalsnes, Norveška * Dopisovanj s člani češke odprave iz Ostrave (I. 1970).
6 Osebni razgovori z norveškim alpinistom Magnarjem Petersonom, Petroleum Station, bvolvaer, Austvaagoy, Lofoten.
NA LOFOTE IN NAZAJ
FRANC JEROMEN Priprave
Zdi se, da sta študentski odpor zoper formalizem in pravoverne ideje že od nekdaj priljubljena med člani APD, saj so vse njegove odprave odšle v kraje, ki niso našteti v grupi I A med kraji, primernimi za alpinistične zagnance. Tako smo se tudi mi, potem ko smo črtati Hindukuš in Svalbard, kakor imenujejo Norvežani Spitzberge,' oprijeli Lofotov. Povedati moram, da tej odločitvi ni botrovala samo želja po odkrivanju nečesa novega, ampak predvsem čas, ki smo ga imeli na razpolago, in pa sredstva, ki bi jim lahko rekli tudi denar. Lofoti, kakršni so se nam zdeli iz Ljubljane, so nam bili všeč po več plateh. Prvič: Lofoti so za slovenski in jugoslovanski alpinizem popolnoma novo področje, so bližnji sosed Svalbardu, ki se nam je izmuznil, in dostop je sorazmerno enostaven.
Kot vsi resnični odpravarji smo se seveda tudi mi najprej zagnali v študij literature in kmalu ugotovili, kot se to spodobi, da tistega, kar iščemo, ni ali pa vsaj ne v zadostnem obsegu. Več sreče smo imeli pri manj uradnih, zato pa tembolj učinkovitih privatnih zvezah, po katerih smo kar kmalu prišli v stik s Čehi, ki so bili na Lofotih leto dni pred nami. Najbrž je eno leto ravno tisto obdobje, ko človek pozabi neprijetnosti in težave, ostanejo pa mu vsi lepi spomini.
Zato so bila pisma, ki smo jih dobivali iz Češke, vsa polna hvale in epitetov o našem cilju. V resnično veliko pomoč pri odločitvah o končnem cilju nam je bila tudi literatura in zemljevidi, ki jih je poslal prijazni Arne Heen, trgovec iz Andaalsnesa, ki je hkrati tudi eden najboljših poznavalcev norveškega alpinizma. Z njim smo prišli v stik po posredovanju članov slovenske odprave, ki se je uveljavila z odličnimi vzponi v področju Trolltinda.
Potem ko smo za našo odpravo dobili vse potrebne blagoslove, se je celotna ekipa pričela sukati z enakomerno pospešenim gibanjem. Vsak je dobil določene obveznosti in bolj ko se je bližal dan odhoda, bolj učinkovito smo jih izpolnjevali. Spominjam se, da smo kmalu uveljavili stoječo obliko sestankov, kar nam je predlagal eden od naših zelo izkušenih članov. Lahko trdim, da smo tako že v korenu zatrli razna »zanimiva« predavanja in polemike.
Iz arhiva ekspedlcije APD
Pogled s Segeltinda proti oceanu
To da smo izbrali za naš cilj tako civiliziran del sveta, kot je Skandinavija, je imelo za" nas dobre in slabe strani. Tako smo lahko računali na dobro ure|en, vendar gost promet, na dobre, vendar drage servise, na sicer zelo korektne, vendar pos ovne odnose. Ugodno je bilo za nas tudi to, da norveška vlada nima nikakršnih ministrstev in uradov, ki bi odpravam milostno podeljevali ta ali oni vrh.
Ko smo preverjali različne možnosti za transport celotnega moštva in prtljage, se je kmalu izkazalo, da bo še najprimerneje vozilo soliden kombi VW Pri tem smo sicer tvegali, da je v primeru okvare blokirana celotna odprava ter da dobi zaradi utesnjenosti in miroljubnih debat kdo od članov živčni zlom, če ne ko, hu|sega. Okvar, hvala bogu in šoferju, ni bilo. za eventualno živčnost pa je lofotsk. mir pravi balzam.
Na sever
Odpeljali smo se 2. julija s četrturno zamudo v upanju in prepričanju, da imamo s seboj vse razen standardnih vsakodnevnih skrbi, ki naj bi ostale v Ljubljani. Na Jesenicah so nam prijatelji podtaknili nekaj trdne valute, ki naj bi jo na severu zamenjali za škornje iz tjulnove kože. Čeprav smo imeli med nam. dva magistra tehnike ter kot pomočnike še tri inženirje in enega ekonomista, nam v Narviku ni uspelo izračunati, kako naj kupimo par škornjev z denarjem, ki bi zadoščal za štiri petine enega čevlja. Tako smo morali devize pač pretihotapiti nazaj v Jug0slavi|0. Korensko sedlo je bilo dvojna preizkušnja za naš kombi. V Jugoslaviji smo preizkusili motor, v Avstriji pa zavore. Celotno preizkušnjo je kombi prestal odlično in menili smo, da pred nami ni več zaprek. Res smo prišli v Frederihshaven, ki leži na skra|-nem koncu danskega polotoka, že čez 35 ur. Na trajektu, ki nas |e prepel,al v Göteborg, smo si vsi pretegnili otrple sklepe, nekateri zvitejši pa so se celo okopah. Pri izkrcavanju v Göteborgu smo doživeli prvi dokaz za nas kar nerazuml|ivega zaupanja v poštenost. 2e na ladji so namreč carinski uslužbenci razdelil, rdeče listke s črko A in zelene s črko B. Iz navodil, ki so bila tiskana tudi v srbohrvaščini, smo lahko razbrali, da moramo pokazati carinikom zelen listek, če menimo, da nimamo s seboj ničesar, kar bi nasprotovalo švedskim carinskim predpisom. V nasprotnem 213 primeru bi morali pokazati carinikom rdeč listek. Da pa stvar le ne bi bila preveč
enostavna, je na koncu navodil pripomba, da včasih cariniki pregledajo tudi avtomobile z zeleno oznako. Štejemo si lahko v čast, da je pripomba napisana tudi v drugih jezikih in ne samo v srbohrvaščini.
Ker so nas v domovini precej plašili z nemogočimi norveškimi cestami, smo želeli priti čimprej čim više na sever, tako da bi nam za slabe ceste ostalo nekaj več časa Zato smo s. ogledali Oslo v slogu, ki bi ga lahko imenovali industrijski turizem, kjer so vsi koraki natančno preračunani. Osebno sem sklenil, da se z Oslom še vidiva. Po treh ali štirih urah smo se že peljali naprej. Ker pa smo proti večeru pričenjali ze tret|i dan praktično neprestane vožnje in bi bilo nadaljevanje le malo preveč tvegano, smo se zaustavili ob nekem na pogled kar romantičnem jezeru. Iz roman-ike smo bil, v nekaj minutah prestavljeni v realizem, ki so ga predstavljali bojeviti komar,, Poleg tega se je izkazalo, da voda iz jezera ni primerna niti za kuho, da |e nas kuhalmk odl.čen samo na prospektu, pa še to in ono. Vzrokov dovolj, da smo se drug za drugim zavlekli v slonove noge in poskušali zaspati, pri tem pa nas je seveda mot.la dnevna svetloba, čeprav so se kazalci na uri že pomikali proti enajsti. Naslednji dan smo v prvi trgovini kupili mažo proti komarjem in s tem je bil problem številka ena rešen. Če se nam je zdela pokrajina med Goteborgom in Oslom kar nekam premehka za to zemljepisno širino, pa je postajala sedaj, ko smo od morja zavih v notranjost ,n se je cesta pričela vzpenjati v gore, vedno trša. Poleg tega je pncelo iz nizkih oblakov že zoprno deževati, tako da je bil vtis popoln. Takšno žalostno vreme nas je spremljalo kasneje vse do baznega taborišča. Vožn,a proti našemu cilju je minevala brez posebnih pretresov in četrto noč po
odhodu iz Ljubljane smo že prespali v zapuščeni, napol podrti baraki v vasi Skutvik, ki leži približno 100 km jugozahodno od Narvika naproti glavnemu mestu Lofotov Svolvaeru. Deževalo je in pihal je zoprn veter, ko smo se naslednji dan vkrcali na
Čeprav smo skoraj vsi člani naše odprave tudi veliki ljubitelji morja, so dolgi valovi Atlantika kar hitro omejili naš sicer zanimivi pogovor z zgovornim lofotsk.m zdravnikom na kratke »yes« in »no«. Zdravnik je sicer govoril kar napre|, m. kot poslušalci pa smo se menjavali in si z globokim dihanjem na palubi mirili želodčne težave. Ko smo prišli v zavetrje Lofotov, so se valovi pomirili in ob pristanku v Svolvaeru smo že vsi skupno z drugimi turisti vihali nosove zaradi smradu, k. je prihajal iz tovarne ribjih konzerv. Tudi ta duh spada med lofotske značilnosti in nan, smo se kmalu privadili tako kot na dež, sladki kruh in stalno svetlobo.
V Svolvaeru smo obiskali lofotskega alpinista Magnarja Petersona. Čeprav se je ravno pripravljal, da odpelje naročniku cisterno gorilnega ol|a, s. |e vzel cas, da nam je pojasnil vse, kar nas je zanimalo. Povedal nam je, da bi natančnejše podatke a preplezanih smereh dobili sicer v Londonu, ker so bili pač Anglež, kot povsod tudi tu prvi, ki so načeli strme lofotske stene. Veselilo nas je, ko |e potrdil, da ,e področje v Kirkefjordu, razen treh smeri, praktično nedotaknjeno, čeprav |e alpinistično zelo zanimivo. Prihod angleške odprave v Kirkefjord dober teden za nam. je to trditev le še okrepil. Naš končni cilj. do katerega smo prišli s komb.|em, |e bila vas Reine, ki leži ob vhodu v Kirkefjord. Po Lofotih smo potovali pocasne|e zaradi slabih cest in zaradi trajektov, ki povezujejo posamezne otoke. Kl|ub temu smo prisl. v Reine še isti dan zvečer. Prvo noč na Lofotih smo prespali v hišic, v kateri prebivajo v sezoni ribiči, ki pridejo od vsepovsod v bogata lofotska lovišča. Naslednji dan smo vso našo prtljago preložili na ladjico, ki nas ,e pripeljala do zaselka na koncu Kirkefjorda. Čeprav so večino sten zabrisale megle m oblak, smo med vožnjo že odkrivali možnosti za vzpone. Zal nam je dežev|e v nasledkih 15 dneh prekrižalo marsikateri načrt.
Proti domu
Ko nas je ladjica zopet peljala proti Reineju, smo bili začuda tihi in mirni. Nekaj mesecev kasneje nam je eden od himalajcev povedal, da so se tudi on. na povratku z nore držali bolj vsak zase. Najbrž je ta občutek značilen za vse odprave. ^ _ Do Svolvaera smo se vračali po že znani poti, potem pa smo nadal,eval, vozn,o preko otokov Vesteralen proti Narviku. Tam smo na pošti izpraznil, predal z napisom »poste restante«. V Narviku sta nas dva doživljaja spomnila na domovino. Na|Pre, so bili to drobni predmeti razstavljeni v vojnem muzeju, k. so |.h izdelali v težkih dneh naši internirane! v koncentracijskih taboriščih na severu Norveške, drugo pa so bili Tomosovi motorji Lamo, ki stojijo skoraj pred vsako športno trgovino v Narviku Pri tem smo s čudnimi občutki ugotavljali, da ni nikjer na motorju napisa, ki bi povedal, da je motor narejen v Jugoslaviji. Človek bi razumel, ce bi se v prid poslovnosti napisu odrekli npr. Nemci, ne pa Jugoslovani.
Od Narvika nas je vodila pot še kakih 200 km proti severu, potem pa smo zavil« v notranjost proti Finski. Na to, da smo v novi državi, nas je opozonb le majhna tabla z napisom Suomi, z velikodušnimi cariniki pa smo se namreč srečal, sele vec km v notranjosti Finske. Opis Finske bi spadal bolj v Ravninski, kot pa Planinski Vestnik. Povem pa naj, da nam je bila zelo všeč, razen po jezikovni strani, ker s. nismo mogli z našim znanjem jezikov pomagati prav nič. Medtem ko smo v drugih skandinavskih deželah razvozlali vsaj bistven pomen raznih napisov in opozoril, so bil. vs. nas. poskusi pri finščini brezupni.
Na trajektu, ki nas je preko Baltika popeljal na švedsko, smo se zopet enkrat pošteno naspali ter se odpočili pred zadnjo 2200 km dolgo etapo. Najbrž nam bo od te zadnje etape ostal še najbolj v spominu postanek v Martuljku, ko smo po st.nh tednih zopet z mirnim glasom, ne da bi se poprej pozanimali za ceno, naroči, poleg drugega dvojne porcije solate, pa še sadno kupo in pivo povrhu.
MOJA ODPRAVARSKA KARIERA
VLADO SCHLAMBEGAR
Udeleženci odprave na Lofote so moji stari hribovski tovariši. Z nekaterimi plezamo skupaj že več kot deset let. Ker sem imel hrano na skrbi, posebno pa še, ker so me zaradi moje kvalifikacije določili za kuharja, sem se odpravil na dolgo pot z mešanimi občutki. Kaj pa če se eden od prijateljev postavi po robu in kategorično odkloni jed z besedami: »Tega pa že ne bom žrl!« Saj lahko potegne za seboj simpatizerje, ki jih v tako številni odpravi gotovo ima in odprava z vso svojo pomembnostjo bo v veliki nevarnosti.
Ker sem žrtvoval za odpravo tudi tihi mesec doma, svoj redni letni dopust in možnost da me mali sinko kliče striček, ko pridem domov, sem bil ob odhodu resno zaskrbljen" Pogodbe, ki sva jo sklenila z ženo, niti ne omenjam.
V kratkem času smo spravili hrano skupaj za osem lačnih želodcev. Jaz naj bi jo pretvarjal v prebavljivo obliko. Popolnoma sem se zavedal odgovorne naloge in odgovornosti za prijatelje. Začel sem izredno dobro: dva dni mi sploh ni bilo treba kuhati, ker smo se neprestano vozili in je bil vsak od nas srečen, da mu ni bilo treba sedeti spredaj in igrati navigatorja (pomagati šoferju pri orientaciji) ali pa celo šofirati.
Tretji dan se je dobro začel, pa slabo končal. Pri večerji so nas namreč skoraj požrli komarji. Nekajkratnih kasnejših kulinaričnih poskusov niti ne omenjam, ker prijatelji zaradi lakote sploh niso kritizirali jedi.
Prišli smo v bazo in zame so se začeli težki časi. Vsak dan sem bil bolj zaskrbljen Dobrih jedi, oziroma jedi, ki so nam vsem ugajale, je bilo vedno manj in če ne bi bilo prijatelja Janeza z njegovimi palačinkami, bi se zame vse verjetno slabo končalo. Ze sem pričel z liričnimi kuharskimi kombinacijami, kot so ovseni kosmiči v špargljevi juhi in podobno, ko mi je šinil v glavo stric Lojze (naj mi ne zameri, ker ga citiram) m njegova uporabna zgodba o treh kanadskih drvarjih. Pridni fantje so drvarili ves dan. zvečer pa je bilo treba tudi kaj toplega skuhati. Določili so prostovoljca, ki je odgovorno delo sprejel s pogojem, da čez kuho ne bosta zabavljala. Kakor hitro bo kdo od njiju pričel zabavljati, bo sam dobil kuhalnico v roke in kuhal, dokler se ne oglasi tretji. Po treh mesecih kuharju navdušenje že pošteno splahni in njegovo kuharsko potrpljenje gre h koncu.
Vsak dan je hrana manj užitna, prijatelja pa jo še kar naprej hvalita. Nekega dne se ujezi do konca in jima zapeče v polpeto losov iztrebek. Prijateljema diši dobra večerja in eden od njiju je kar ne more dočakati. Z užitkom ugrizne v polpeto. Ko začuti tuj okus, povalja grižljaj po ustih, nakar ves jezen zavpije: »Pa saj to je losov drek!« Po hitrem premisleku pa s smehom na ustih doda: »Ampak diši pa odlično.« Zdi se, da so se prijatelji vdali v usodo, kajti kuhal sem do poslednjega dne. Prijatelji so mi podtaknili še pasjo hrano, vendar ponovno trdim, da sva jo s Franetom kupila na oddelku, kjer prodajajo hrano za ljudi in kot tako sem jo tudi skuhal. Zadnji dan sem se izmazal, ker smo jo vsi skupaj mahnili v Martuljku v gostilno pri Jožici. Prijatelji pa so ostali še naprej usmiljeni z menoj in še sedaj me samo hvalijo.
Prehrana odprave
Odprava naj bi bila zdoma en mesec. Polovico meseca naj bi preživeli na poti polovico pa plezali. Hrano smo zato razdelili na dva dela.
Stene in ture se po dolžini ne razlikujejo dosti od naših. S pripravo hrane zato nismo imel. težav m smo skušali naše navade prenesti na daljni sever. Nič preveč nisem
navdušen za novotarije in tudi iz pripovedovanja prijateljev sem sklepal, da je najboljša hrana tista, ki si je vajen. Take smo imeli s seboj dovolj. Z nakup, (bol, redkimi) smo jo dopolnjevali.	. Konserve mesa, zelenjave in sadja smo kombinirali z močnat.m. |ed.l., posebno pa nam je ugajalo mleko. Dokupovali smo v glavnem kruh, ki je posebnega okusa. Navaditi se ga nismo mogli do odhoda. Premalo je slan.
Prijatelji so konservirano hrano včasih nadomestili z ribami, ki so j.h nalovili. To |e
vsem prijalo.	.. .. .
Ne vem, ali smo imeli večjo srečo pri izbiri članov odprave al. pri vrst. hrami (k. ni bila najboljša iz objektivnih vzrokov), kajti nihče se nad hrano n. pritoževal. Izbirčni smo postali šele na poti domov, kar je razumljivo.
Kako smo do hrane prišli? Verjetno enako kot vse alpinistične odprave. Naše proste niso naletele na gluha ušesa in prijetno smo bili presenečeni, da imamo tudi alpinisti veliko prijateljev. Ti svojega navdušenja ne obešajo na veliki zvon, pokazat, pa ga znajo ob pravem času. Rad bi se jim v imenu vseh članov odprave m Akademskega planinskega društva še enkrat zahvalil za pozornost, ki so nam jo izkazali s svop
pomočjo.	...
Odprava se je hranila izključno z izdelki spodaj naštetih proizvodnih organ.zac.|: Delamaris, Izola; Kolinska, Ljubljana; Eta, Kamnik; Mesna industrija Zalog; L|ubl|anske mlekarne, Ljubljana; Živilski kombinat 2ITO, Ljubljana.
STENE, DEŽEVJE IN RIBE
JOST RAZINGER
Lofotske gore se kot mogočen zid pno iz Vostfjorda. Podobo, ki so jim jo vtisnili ledeniki manjše gorske skupine z ostrimi grebeni, stolpom podobnimi vrhov, m zbrušenim, stenami, ki padajo naravnost v morje - so ohranile do danaSnph dni. To |e lahko razumljivo, če se spomnimo, da so zgrajene, podobno kot sosedn|. skand.navski sat. iz starih kamenin, ki se odlično upirajo eroziji. No. in gabru, gnajsu m granitu smo morali prilagoditi svojo opremo, posebno kline, ko smo jih izbiral, v L|ubl|am. Pri prvih poizkusih vzponov se je pokazalo, da se izkušnje, ki smo ,.h nabral, v granitu Centralnih Alp, ne dajo v popolnosti prenesti v granit skandinavskih gora. Skala je namreč tu precej drugačna: dosti bolj monolitna je, namesto globok,h m cist,h razpok, v katerih klini lepo zapojejo, smo srečavali plitke in slepe zareze. Klim, k, so bili izdelani lani po naročilu komisije za alpinizem, niso bili na|bol|si. ker so narejeni iz premehkega materiala. Krivili so se, namesto da bi prodirali v razpoka Za ta tip granita bi bili primernejši klini iz trdega jekla, kakršne izdelu|e avstr.|ska firma Stubai, angleška Clogwyn ali ameriška Chouinard. Zal ima|o tudi t. slabo lastnost - izredno visoko ceno.
Bolje se je obnesla oprema za širše razpoke. Poleg Simondovih žlebastih klinov smo imeli še lesene zagozde, aluminijaste kline, izdelane iz profilov U različnih dimenzi, in pa aluminijaste zagozde z zanko (Angleži jim pravijo »chockstone« - zagozden kamen). Opozoril bi posebno na zadnje, ki imenitno prijemlje|0 tudi v ozkih slepih počeh, v katerih odpovedo vsi drugi pripomočki, razen prstov seveda. Pogrešali smo le trde jeklene kline s profilom Z (ameriški »leeper peg«) in pa bong-bonge. ki bi jih lahko uporabljali namesto lesenih zagozd, sa, |,h |e dosti laze
izbijati.	. .	,.
Nismo pa imeli problemov le s plezalsko opremo, temveč nam ,o je zagodlo tudi 217 vreme. Iz peklensko vroče švedske, kjer je živo srebro skočilo na 28° C. smo zapel,al,
severno od Oslo v gozdove skandinavskih gora, nad katerimi se ni hotelo znočiti na streho pa nam je začel liti dež v potokih. No, in ta dež nas je spremljal naslednje r. tedne. 2al smo moral, priznati, da so imeli prav tisti poročevalci, ki so hvalili lepo o m slikovitost lofotskih gora, o vremenu pa niso vedeli povedati nič dobrega. Na lastni mokr. kož, smo se prepričali, da je ribiška baraka, pa čeprav še tako vegasta, bol,ša od vsakega šotora. Lofotska tla so praktično nepropustna in vsak na,man,s. dež jih spremeni v močvirje. Voda, ki se ji ne posreči pridreti v šotor skoz, streho s, poišče pot skozi dno. Taborjenje v takih razmerah ni prav nič podobno ,d,lik, s prospektov. Na srečo pa se na koncu skoraj vsakega fjorda na ozkem pasu položnejšega sveta med morjem in strmimi stenami, stiska ribiško naselje z zelo prijaznimi domačini, ki tujcu z lahkim srcem odstopijo prazno sušilnico rib. lako |e bil problem baznega taborišča kaj hitro rešen.
Nasploh je bila voda naš največji sovražnik. 2e na poti po Norveški nam je postalo zal. da smo pustil, doma škornje, s katerimi smo se ob odjugi branili pred ljubljansko plundro. Pozneje, ko smo se na pohodih po otokih prebijali skozi mokro praprot, k. nam je segala do prsi, pa bi škornjem z veseljem dodali še nepremočljiv jadralski komplet Različni anoraki in vetrne hlače pa še visoke gamaše povrh so puščale kot reseto. Na|bol|ša rešitev bi bila najbrž kar potapljaška obleka.
Nismo pa samo plezali ali postopali po močvirjih, kot bi se morda zazdelo kakemu bralcu, ampak smo včasih tudi sedli k taroku, napisali domov kako »pismo iz lofotske mreže« m seveda lovili ribe. Rodolfo je v televizijski oddaji citiral Frenetoveaa strica, k. nam |e pred odhodom iz Ljubljane zagotovil: »V lofotskih vodah je toliko polenovk da veslo, ki ga zasadiš v vodo, kar samo stoji pokonci.« Ta stavek je segel globoko v dušo Olgi Ratej, ki je v komentarju k oddaji zapisala, da smo se zaradi slabega vremena raje vozili s čolnom in lovili ribe, kot da bi plezali Pa pustimo vsakomur njegovo mnenje. Saj hribovski prijatelji že sami vedo, da se o vzponih ne splača lagati.	r
Iz arhiva ekspedicije
V steno naravnost iz čolna
DOŽIVETJE
RUDI RAJAR
Ležim vrh gore no mehkem, suhem mohu. Mirno, globoko dihanje mi pove, da prijatelj spi. Jaz pa ne čutim nobene utrujenosti. Škoda se mi zdi spati tu gori, bojim se, da bi zamudil eno tistih redkih doživetij.
Podložim si glavo, da lahko gledam proti severu. Nebo nad nama je jasno, proti severu pa se širi sloj oblakov točno v najini višini, tako da vidim nad in pod nje. Širijo se nad oceanom proti nama, toda preden dosežejo gore, se izgubijo. Skrivajo sonce, ki je nekaj stopinj nad obzorjem. Zgoraj so oblaki zlatorumeno obarvani, spodaj pa razločim ob obali še valove, dalje jih nekaj časa še slutim, proti obzorju pa se vse izgubi v široki zlati cesti, ki drži v fantastične daljave. Zdi se mi, da bi lahko kar hodil po njej. V rani mladosti sem si takole predstavljal cesto, po kateri bi lahko odšel v neznane kraje, v Indijo ali na Kitajsko.
Še nikdar prej nisem gledal sončnega zahoda na morju s take višine in zdi se mi kakor v pravljici, da mi pogled sega tako neznansko daleč.
Lepo prijetno toplo je. Pogledam na uro. Le še sedem minut manjka do polnoči. Danes bova torej le doživela tisto opevano polnočno sonce. Smo sicer že nekaj dni prek tistega datuma, ko se konča večtedenski poletni dan v teh krajih, toda vrhovi so še vsi v soncu. Tu gori sega pogled prek obzorja in za naju danes sonce ne bo zašlo.
Spet doživljam enega tistih lepih trenutkov, ki jih je le nekaj v življenju. Zal! Ali pa tudi ne, saj tako lepih ne bi moglo biti mnogo, ker bi obledeli. Premišljam. Mnogo pogojev mora biti izpolnjenih, da lahko to doživim.
Vas Reine na otoku Moskeneso/	lz arhiva ekspedicije
Pogled iz Kitovego zaliva proti Breiflogtindu
Iz arhiva ekspedicije
Biti mora to nekje v neznanih, samotnih gorah ali pa vsaj v zelo skritem kotičku naših gora. To daje občutek nečesa skrivnostnega, pustolovskega. Tu daleč okrog ni človeške duše. Le dva prijatelja se morda še mučita v steni nekje pod vrhom v sosednji verigi. Mučita? Ne, le živita z goro.
Navadno imam tak občutek po uspelem vzponu. Spomnim se najine smeri. Lepo delo sva danes opravila. Prvenstvena smer je, dobro sva jo poiskala v skoraj navpični steni najine gore. Morda poprosim prijatelja, če jo lahko imenujem v spomin na drago osebo. Dolgo sem si želel tega. Pa saj ni niti važno to, da je prvenstvena! Danes sem res užival ob plezanju. Čista, trdna skala, nobene nevarnosti padajočega kamenja, sijajni oprimki.
K uživanju in doživetju je gotovo tudi pomagal občutek, da se nama prav nikamor ne mudi. Danes je to res čudovito. Občutek, da sonce še teden dni ne bo zašlo in da je popolnoma zanesljivo vreme, mi daje prijetno zavest, da je čisto vseeno, kdaj se vrneva. V današnjem tempu civilizacije lahko le redko doživim ta občutek. Zato je danes toliko lepši.
In razgled! Ob severovzhodnem pobočju najine gore mi zdrsi pogled do »Kitovega zaliva«. To je nekaj sto metrov dolga in še bolj globoka peščena plaža, stisnjena med same navpične stene. Bili smo že tam doli pred nekaj dnevi. Zaliv smo imenovali po ogromnem kitovem okostju, ki smo ga našli v pesku. Desno od zaliva je tista 220
slovita, silno gladka stena, ki ¡o po pravici imenujemo »eno največjih obmorskih sten v Evropi«. Ko gledam še dalje v desno, mi pade pogled v naslednji zaliv, nato na gore sosednjega otoka, ki se našega skoraj dotika. Potem spet jezero, pa ostri grebeni, fjordi in spet vrhovi. Na jugu žari v soncu zgornji del najvišjega vrha na otoku. Če bo le še en dan lepo vreme, pa se povzpnem nanj. Morda bom z njega lahko pogledal proti neraziskanemu južnemu delu otoka. Danes pa me najbolj privlači pogled na širni ocean na zapadu in na severu. Do ameriške celine tod ni drugega kot morje. Ni čudno, da veter lahko naredi tako ogromne valove celo ob lepem vremenu.
Kaj je še potrebno za tako doživetje? Morda tišina. Napnem ušesa. Res je vse tiho, toda če dobro poslušam, le lahko razločim nekaj glasov: bučanje valov, ki se plazijo in lomijo ob pečino skoraj tisoč metrov niže. Ali pa komaj slišen krik galeba. Ali pa rahlo šumenje vetra, ki piha prek grebena.
Prijatelj se premakne in vidim, da tudi on uživa. Lahko bi rekel, da sva danes postala prijatelja. Znani alpinist je postavil kot eno glavnih privlačnosti alpinizma to, da pri nobenem drugem športu ne pride tovarištvo tako do izraza. Pri plezanju lahko v nekaj urah spoznaš človeka in njegov značaj, na mnoga vprašanja dobiš odgovor. Na primer, ko sem se skoraj pol ure mučil, da bi našel primerno špranjo za klin, ko me je on varoval na nerodnem stojišču, ali ne bo začel sitno priganjati? Ali bo imel razumevanje, da me bo fotografiral z nekim motivom, ki mi je izredno pri srcu? Ali se bo jezil, ko se v lahkem grebenu ne zanesem več na roke in bi rad, da se pošteno varujeva? Ali bo pravično razdelil težo v moj mali nahrbtnik? Ali bo ohranil mirno kri, ko situacija postane težka?
Se mnogo je takih vprašanj in nikjer drugje ne bi človeka v dvanajstih urah tako dobro spoznal.
Nič ne govoriva, toda počasi vstajava. Doživetje je končano, le v spominu bo ostalo vse življenje. Strašno si želim, da bi mogel vse to pričarati na moje diapozitive, da bi vsaj del tega lahko doživeli tudi moji prijatelji in znanci.
ZIMA V TAMARJU
MITJA KOŠIR
Tschadova smer
Rahlo je snežilo, ko sva z Borisom stopila v temo meglenega, zimskega jutra. Po dolini je ležal globok sneg in gore so že nekaj časa samevale. Takoj za kočo sva zagazila v celec. Pramena najinih čelnih svetilk sta nama pomagala iskati pot, ki pa je nikakor nisva mogla najti v nepopisni zmešnjavi dreves in grmovja. Sem in tja sva čutila stezo pod nogami, največ pa sva se vdirala med zasneženo vejevje, si stresala sneg na glavo in za vrat in seveda pri vsem tem pridno robantila. Ker je vsake stvari enkrat konec, je bila tudi ta nesrečna gmajna končno za nama in v prvem jutranjem svitu sva zavila proti najini steni. Snega je bilo vedno več in kar nekam dvomljivo sva začela govoriti o najini plezariji. Porajajoči dan je vse bolj zmagoval nad nočjo in z zadnjim mrakom so izginile tudi megle, nama pa odkrile vso prelestno lepoto zimskih gora nad dolino, nama tako drago, polno spominov na dni, ko smo tu preživljali brezskrbno mladost, ko nam je bila edina dolžnost plezanje.
Tudi danes sva srečna. Tako domače nama je vse tukaj, gore naju vabijo vse hkrati. Kako rada bi se odzvala! Toda kaj, ko pa so nam dane tako skromne možnosti. Pokoriti se morava močnejšim zakonom in se zadovoljiti z enim samim ciljem in še
od tego naju loči strma stena, globoko zasnežena in na videz nepremagljiva. Pot naju vodi strmo navzgor proti vstopu. Strma snežna vesina naju ne navdušuje, saj oba le predobro poznava vse nevarnosti, ki jih predstavlja takle globok sneg. Še celo gamsi, ti najpopolnejši prebivalci gora, so se ji ognili. Prav na robu vidiva globoke gazi, kjer so si živali utirale pot stran od plazov. Toda midva nisva gamsa in najina pot ima drug cilj. Rijeva kot krta in se preplašeno ozirava navzgor. Ne preostane nama nič drugega, kot da verjameva v srečo, ki nama je že nekaj časa naklonjena. Ko sva končno na varnem tik pod steno, ugotavljava, da nas verjetno neka višja sila hrani za prav posebno priložnost. Takrat pa bo šlo zares. Mraz nama ne prizanaša in edino z gibanjem se lahko ogrejeva. Zato se naveževa, pripraviva opremo. Ze Boro obdeluje prvi raztežaj. Obilica suhega snega na skali mu ne dovoli hitro napredovati in preden doseže stojišče, sem že trd od mraza. Kot v posmeh se na drugi strani doline grebeni Ponc vabljivo bleščijo v soncu, kakor da podčrtavajo neumnost najinega početja. Toda to je naša usoda. Če se hočemo preizkusiti, moramo pač tvegati, pozabiti na vse ugodnosti dolinskega življenja in riniti v zasnežene stene, kjer se vse početje skrči v eno samo prezebanje in drgetanje od mraza ali od strahu. Pa vendar nas neka notranja sila vedno zvabi iz doline in nam ne da obstanka. Kdor še ni okusil opoja gora, tega ne more razumeti. Boro doseže stojišče in me kliče za seboj. Počasi se prebujam iz odrevenelosti in kmalu se oba prestopava na zelo neudobnem stojišču. Tu je še celo star klin, ki nama zagotavlja, da sva v pravi smeri. Plezanje naju tako zamoti, da ne opaziva, kdaj se megleni zastor okoli naju zopet zagrne. Šele ko iz pod neba priplešejo prve snežinke, postaneva pozorna na vreme. Nič več ni sončnih grebenov in jekleno-modrega zimskega neba. Najino obzorje se je zmanjšalo na nekaj metrov, nato pa stena izginja v mlečni sivini nekam navzgor. Pa kaj bi vreme? Sedaj, ko sva tu, ne greva nazaj. Najina pot drži samo navzgor. Dan se nagiba proti koncu, ko imava končno spodnji, strmi del stene pod sabo. Nad nama pa se razprostirajo prostrana, strma snežišča. Več pa ne utegneva videti, ker se popolnoma znoči, in zopet gredo na delo čelne svetilke. Hodiva po nekakem grebenu, se vdirava med skale in končno imava za danes vsega dovolj. Na ravnem prostoru pripraviva bivak. Boro se kot večji strokovnjak loti kuhe. Jedilni list je pač omejen le na dobrote, ki jih imava s seboj, vendar si mojster kuhar ne dela skrbi. Med tem ko pijeva krepilno toplo čokolado, kramljava o najini nadaljni poti. Ker ne neha snežiti, naju razjedajo vse prej kot brezskrbne misli.
Če čez noč zapade veliko snega, bova postala neprostovoljna ujetnika stene, izpostavljena na milost in nemilost plazovom, ki bodo gospodarili po teh pobočjih. Ko popijeva še zadnjo kapljico, se zavijeva vsak v svojo spalno vrečo in poizkusiva zaspati. Toda preveč sva še pod vtisom današnje poti in tega strogo veličastnega trenutka, da bi lahko zaspala. Zaman poizkušava priklicati spanec, ni ga od nikoder. Končno pa naju le premaga utrujenost in za nekaj časa se iztrgava premišljanju in utoneva v polzavestno dremanje. Od časa do časa se prebudim in pogledujem na vreme. Sneži. Ali se je tokrat res gora zarotila proti nama? Nočem verjeti, ne smem verjeti. Saj bi bil potem bliže porazu kot pa uspehu, tako pa svetlo upanje utrjuje voljo in krepi zaupanje v goro.
Proč s temnimi mislimi. Zasanjam. Saj ni snega in ne mraza. Sonce sije in razliva svojo čudežno toploto po prostranstvu. Tam doli po zelenih dolinah živijo dobre vile. na visokih vrhovih kraljuje troglavi bog, ki kaznuje vsakogar, kdor s podcenjevanjem in lažnim pogumom prestopi prag njegovega kraljestva. Kdor pa pride s spoštovanjem, odkrito, brez podcenjevanja, temu brez jeze odpira vsa pota v svetišče lepote. Na samotnem bivaku sredi Travnikove severne stene sem sanjal o tem. Prebudim se in nekaj časa traja, da ugotovim, kje sem. Aha, nekje v Tschadovi. Saj tukaj mora biti tudi Boro. Res spi poleg mene. Kar nekam razočaran sem nad resničnostjo. Pogledam na uro. Zgrozim se. Pol sedmih je že. Vsaj na moji uri, Borova pa kaže tri. Temno je še, le sneži ne več. Skozi tanko plast megle prodira rahla, lunina svetloba, brez svetilk lahko iščeva pot. Zavijeva v strmi žleb, nad katerim slutiva greben. Dobre volje sva in med tem ko eden pleza, drugi na varovališču
preizkuša svoj posluh z obupnim prediranjem v gluho noč. Poslušalec pa je samo eden in še ta ne preveč zahteven, saj tako vpitje predstavlja samo dobro prijateljevo počutje. Dneva pa ni in ni. Je pa le Borisova ura imela prav.
Nič zato, bova pa prej doma. Priplezava na položno ramo. ki brez večjih težav privede navzgor na greben. Torej je pred nama samo še nekaj lahkih raztežajev. Zdani se, le globoko v dolini kraljuje mrak. Boro zatuli, kot bi ga devali iz kože. Kaj pa mu je, da dela v mrzlem decembrskem jutru reklamo za radensko? Le na vrh je splezal in to je znamenje zame, da ne bo več pehanja po strmi steni, ne bo prezebanja na stojiščih. Nič več negotovosti in plahega pričakovanja, kdaj bo konec težav. Vrh je plačilo za vse napore in to dragoceno plačilo. Končno tudi sam pri-rijem navzgor in se zarežim v prijateljev kosmati obraz. Težko je opisati tak trenutek na vrhu. Lahko bi rekel - ena želja manj. Toda kaj, ko pa je toliko želja. Po vsakem uspelem vzponu si zaželimo novih, še lepših, še težjih. Počasi sva se odpravila po zasneženih grebenih proti Vršiču. Za nama je ostajala stena, ki nama sedaj tudi pozimi ni več neznanka, saj nama je bilo dano preko njenih deviško belih strmin potegniti gaz v dokaz najine volje in v veliki meri tudi sreče.
Tschadova smer, Travnik; 2. zimski vzpon, plezala 27. in 28. XII. 1969 Boris Krivic in Mitja Košir.
V Kotovi špici
Globok sneg je ležal po gorah, vreme pa je obljubljalo najboljše. V Tamarju se je zbralo lepo število alpinistov iz vse Slovenije. Saj je bil tu organiziran zimski tabor, ki ga je uspešno vodil Boris Krivic, odličen poznavalec gora nad Planico. Veliko se je plezalo, vendar le po prisojnih pobočjih od Ponc pa do Kotove špice in Jalovca. Severne stene pa so v svoji navidezni nepristopnosti in globoki zasneženosti samevale.
Boro nas je kot strogi vodja navsezgodaj vrgel iz postelje, in le njemu se imamo zahvaliti, da nas je jutro našlo že zelo visoko pod Kotovim sedlom. Vreme kljub včerajšnjim najboljšim obetom ni nič prida. Jalovec je v oblakih, preko grebenov Sit in Travnika pa silijo dolgi, cunjasti jeziki megle prav do doline, nebo prekriva tanka plast mrenastih oblakov. Den strokovnjaško ugotavlja, da je to slabo znamenje, Nejc pa stoično mirno pravi, da ne bo nič hudega. Gremo v steno, pa naj bo, kar hoče. Nazaj bomo še zmeraj lahko šli. Pri vstopu pohitimo s pripravami, saj bivakirati ne smemo, ker smo Borisu obljubili, da bomo še nocoj v koči. Prvi raztežaji so kmalu za nami, potem pa ne vidimo ničesar več. Zoprne megle, ki so se prej podile le čez greben, se sedaj strnejo in nam onemogočijo dober razgled. Zavijamo v prvo grapo nad nami. Saj ne more biti tako težko, da nam ne bi uspelo. Plezamo kar drug za drugim in globina pod nami hitro raste. Na srečo ne vidimo izteka teh strmih pobočij. To bi bila skakalnica, kakršna še ni prišla nobenemu konstruktorju na misel. Potem pa je grape konec. Visok previsen skok je edina pot navzgor. Loti se ga naš mornarski kandidat Nejc in ga mojstrsko spravi podse. Midva z Denom se ne mudiva preveč in kar po vrvi zlezeva navzgor na nekakšno ramo. Ničesar ne vidimo. Kot slepci stopamo navzgor po strmem snežišču in ugibamo, če smo sploh še v Kotovi špici. Da nismo na poti v nebesa? Den ugotovi, da mi ne smemo računati z nebesi in tudi pot tja gor verjetno ni tako strma in naporna. Šale pa imamo hitro dovolj, ko se snežišče spremeni v pobočje iz samih gladkih plati, na katerih je le nekaj sipkega snega. Napredovanje postaja skoraj nemogoče in vsaka kretnja lahko poruši že tako slabo ravnotežje. Uspe nam prečiti v desno, kjer dosežemo strm žleb, vrh katerega se zopet bohoti precejšen skok, nad njim pa ta stokrat prekleta megla. Z dvema klinoma nam uspe pokoriti tudi to zapreko, ki ni niti prva, še manj pa zadnja. Gora že ve, kako se mora braniti pred vsiljivci. Sneg nad skokom je skrajno zanič in pri vsakem koraku se vdre do tal.
Kaj pa je to? Snežišče postaja vse manj strmo in naenkrat stojimo na nekem grebenu, za katerega pa ne vemo, kam bi ga pravzaprav dali. Morda pa je to le res vršni
greben Kotove špice. Utrujamo možgane, mozgamo in končno smo si edini, da smo le že na vrhu. Megla je obupna in ko izgine Nejc nekaj metrov naprej, ga nič več ne vidiva. Biti moramo previdni. Na grebenu so opasti, stena proti zahodu pa pada globoko v Koritnico. Sestop tja dol ne bi bil prijeten. Sedaj je naša naloga, da najdemo pravi sestop. To pa je skoraj nerešljiva uganka. Vse bi šlo, ampak skozi to meglo ne bi prodrl niti z radarjem. Pridemo nad neko grapo, za katero Den trdi, da je prava. Nisem povsem njegove misli. Den pa prepričuje vztrajno in zaupljivo. Nejc pravi, da mu morava verjeti, saj ima kar svetniški sij okoli glave. Ko smo deset metrov pod robom, sva tudi z Nejcem popolnoma prepričana v pravilnost našega početja, ko pa smo za dva raztežaja globoko, vsi trije vemo, da smo zgrešili. Ne pomaga nobeno klicanje vseh svetnikov na pomoč, nazaj na greben moramo sami. Odločimo se, da poizkusimo bolj levo. Tokrat obupamo že takoj za robom. V tej megli je videti vse tako nemogoče. Pa se staknejo tri pametne glave in najdejo rešitev. Po grebenu na Vevnico. Jasno, nič lažjega. In že grizemo kolena navzgor na vrh Kotove špice in naprej po grebenu proti V Koncu špici. Toda že je tu globoka škrbina, ob kateri si trije utrujeni heroji polomijo zobe.
Kaj pa sedaj? Nekje vendar moramo dol. Zopet se podimo po gazi nazaj na vrh in že smo tam, kjer smo začeli. Kaj bi dal sedaj, da bi se megla vsaj za trenutek razgrnila. Nič ni treba dati, megla vztraja. Poizkusimo še enkrat. Z Nejcem zveževa vrvi in spustiva Dena navzdol. Vrne se in zagotavlja, da je našel pravi sestop. Ko pa greva še midva navzdol, ugotovimo, da je skok, preko katerega bi se morali spustiti, previsok in prestrm. Dokončno imamo vsega dovolj in še zadnjič rinemo nazaj na greben. Tokrat se takoj odločimo za sestop po smeri vzpona. Nič kaj veseli nismo te situacije, a kaj hočemo, v dolino moramo še danes. Hitro izginemo iz tega negostoljubnega in vetrovnega grebena. Hitimo, kolikor se le da. Počasi postajamo navdušeni nad uspelim vzponom, saj tu pred nami pozimi ni lazil še nihče. Še opazimo ne, kdaj smo se izmotali iz megle. V dolini je že mračno in velik kamen se nam odvali od srca, ko končno po celodnevnem pehanju gor in dol po Kotovi špici le stopimo na prostrana snežišča pod Kotovim sedlom. Za nami je plezalna tura v steni, ki nima slovesa kot stene na drugi strani doline, vendar smo prav tam gori spoznali, kako majhen in nemočen je človek, če se hoče gora poigrati z njim. Srečni smo, da smo kljub vsem tem zaprekam uspeli obrniti še en list, ne najlažji, v knjigi našega življenja v gorah.
Torellijeva smer - vzhodna stena Kotove špice, prvenstveni zimski vzpon. Plezali 26. 1. 1970: Danilo Cedilnik, Jernej Horvat in Mitja Košir.
Med Travnikom in Šitami
Zima se počasi bliža koncu, pred nami pa je še cel kup neuresničenih načrtov. Razmere v gorah so že nekaj časa znosne, zato se na brzino odločimo za prečenje Martuljških grebenov. Prišel je čas odhoda in mala odpravka je odšla na pot, toda brez mene. Zaradi službe sem moral ostati doma. Vsak si lahko predstavlja, kako mi je bilo pri duši. Ker se v takem primeru lahko potolažim samo s tem, da izginem nekam v gore, sem v tovarni izprosil en dan dopusta, kar mi je skupaj z nedeljo dalo dva prosta dneva. Toda kam naj grem sedaj, ko pa sem se ves čas pripravljal za grebene, le vem, tam v Tamarju med stenami Travnika in Sit je smer, ki pozimi še ni bila preplezana. Tam bom poizkusil srečo. Morda uspem? Zvečer se vsi trije zberemo v Tamarju. Z menoj je Lojze, mlad fant iz našega odseka, in Janez, ki trenutno ni imel drugih resnejših načrtov.
Ob petih zazvoni budilka v oskrbnikovi sobi. Mrzlo je, to pa nas navdaja z upanjem, saj je to dobro znamenje. Po že utrti gazi smo hitro pod steno. Med tem se je že zdanilo in obljublja se nam lep dan. Visoki vrhovi so že vsi v soncu, le tu v dolini še vlada mrzla jutranja senca. V tem kotu pod strmimi stenami še poleti ni veliko sonca. Medtem ko pri vstopu pripravljamo opremo in se navezujemo, ogledujemo našo steno in iščemo najboljše prehode. Spodnji del smeri predstavlja nekaj raz-
težajev visoka stena, ki ¡e poleti sestavljena iz samih skoraj navpičnih plati izlizanih od vode in kamenja, sedaj pa leži na teh plateh sneg, zbit od plazov. Le izredno dobre razmere omogočajo vzpon. Ko začnem prvi raztežaj, sem prepričan, da take razmere tudi imamo. Silno strmo je in na pomoč morajo sem ter tja tudi klini. Varovanje je le navidezno in vsak se mora do skrajnosti potruditi, saj bi najmanjši spodrsljaj katerega koli izmed nas pomenil padec naveze.
Dereze čudovito prijemajo in so poleg okla lednega kladiva edina opora na poti navzgor. Prijatelje vidim le, če se nagnem navzven. Stiskata se na drobnem stojišču in se poizkušata izogniti sneženim in ledenim drobcem, ki jima jih kot blagoslov pošiljam od zgoraj. Strmina je neizprosna, kot v Les Droites. Res da se ta stena tukaj po veličastnosti ne more primerjati z eno najtežjih lednih sten v Alpah, toda ko se tukaj z nosom skoraj dotikam poledenelega snega in pobožno želim, da prvi štirje zobje derez ne popuste, imam vedno pred očmi ledenega orjaka nad ledenikom Argentiere. Kaj hočem, po lanskem poletju so nam te gore okoli Mont Blanca zelo blizu...
Medtem ko ob majavem klinu varujem prijatelja, razmišljam o vsem mogočem. Kako popolno doživljanje gora je zimski alpinizem! Tu ni prvenstva. Danes plezam v čudovitih razmerah, jutri pa se lahko borim z vsemi mogočimi težavami in nevarnostmi zasneženih gora za golo življenje. Danes brezskrbno hitim navzgor, že jutri pa lahko en sam snežni plaz, nepomemben trenutek v življenju gore, prekine življenjsko pot nam tako dragoceno, v primeri s temi nesmrtnimi gorami pa tako nepomembno. Neprekosljivo lepe in tudi krute so zasnežene gore.
Končno dosežemo rob teh strmih plošč in zavijemo v grapo. Sneg je trd in nam omogoča hitro napredovanje. 2e sem prepričan, da zastonj vlačimo opremo za bivak s seboj. Do vrha stene tako ni pričakovati večjih težav. Vsi trije hkrati napredujemo navzgor, sončnemu vrhu naproti. Čeprav se zavedamo, da smo še meter pod robom stene bliže dolini kot vrhu, že govorimo o tej turi kot uspeli, končani. Sam sem verjetno najsrečnejši, saj bo ta smer lepo nadomestilo za tako zaželene Martuljške grebene. Da, ti grebeni. Kolikokrat sva s Stanetom govorila o potrebni opremi, o divjih prehodih, o negotovih razmerah. Se v pozni jeseni sva po nedeljski plezariji
Jalovec s svojo soseščino pozimi	Foto Vojko Bizjak
v steni prehodila najtežji in najbolj divji del grebena med Ferdamanimi policami m Riglico, ko pa je šlo zares, sem ostal doma. Prav tako kot lani Marjan. Nosil |e opremo v steno, živel samo še za ta vzpon, na koncu pa smo samo trije, brez n|ega, zmagoslavno stali na vrhu Rakove špice. Zelo težko je vskladiti gore m službo. Najlepše bi bilo, če bi lahko živel od gora za gore. Pa kaj bi sedaj razmislil, v gorah sem in plezam in vsaka lepa stvar ima svojo ceno, ki jo je treba plačati. Ker pravijo, da je alpinizem sam po sebi nekoristen, jim pač moram verjeti. Za mene pa |e hoja po gorah bistvo življenja, ki ima točno določen cilj. Brezciljno življenj pa m
življenje.
Tudi zadnji metri stene so za nami in v sončnem popoldnevu si stisnemo roke na visokem grebenu, visoko nad dolino. Do sem še ni segla zahrbtna bolezen civilizacije, tu igra glavno in edino vlogo pravo, iskreno tovarištvo. Razgled, k. se nam nudi, nas tako prevzame, da za trenutek celo pozabimo na steno, ki jo imamo za sebo|. Globoko pod nami leži spokojno mirna Kugyjeva Trenta, nad njo pa soncn. greben. Pelcev in Srebrnjaka tja do Bovškega Grintovca.
Malo dlje pa neprekosljivo visoko kraljestvo - Triglav. Vsi ti bližnji in daljni vrhovi navdajajo človeka z mirom, porajajo pa v njem tudi veliko željo, spoznati in doživeti vse to.
Počasi pospravljamo opremo in se kar nekam ne moremo odpraviti s tega prostorčka visoko pod zvezdami. Toda pot je še dolga in do noči hočemo biti v koči. Gazimo preko grebenov do Malega Kota. Za nami ostaja nepozabno doživetje, pred nas pa gore že postavljajo nove naloge, še večje, še težje in zelo si jih že želimo.
Smer Šara-Meglič-Mirnik: prvenstveni zimski vzpon. Plezali: 1. 3. 1970 Mitja Košir, Lojze Novak in Janez Kunstel].
DURMITOR
SONJA ZALAR	Medtem ko pomeni domačinom ime
Durmitor (poudarjeno na drugem zlogu!) le gorski svet, pa z njim lahko označimo širše področje med Pivo ni Taro.
Današnji čas mnogo potujemo, saj je možno, da v kratkem času prepotujemo velike razdalje in spoznamo tuje kraje. Pri tem pa često dobimo le bežen vtis o pokrajini, krajih in ljudeh, ker je naš potovalni načrt prenatrpan. Tako smo uklenjeni v program, ki nam sicer daje veliko raznovrstnih doživetij, jih pa pogosto ne utegnemo sproti »prebaviti«, kaj šele, da bi vtise poglabljali. Zato se je treba vračati v kraje, ki so nas pritegnili, in intimneje zaživeti z ljudmi, s pokrajino. Tako ni naključje, da sem se odločila ponovno obiskati Durmitor, ko se mi je ponudila priložnost poleti 1971. Prvič me je v te kraje privedla pot 1968 s skupino študentov biologije. Potem ko smo preživeli nekaj dni v gorah nad Sutjesko, smo se namenili v Črno goro, na Durmitor. Njegove gore so nas pozdravlje že z obzorja. Doseči jih, pa pomeni prečkati enega izmed kanjonov, ki jih obdajajo. Z visokih bosanskih gora okrog Magliča nas je čakal spust v globoki kanjon reke Pive in nato spet vzpon na 1700 m visoko planoto. Vsepovsod se bregovi strmo pno iznad Pive, nikjer ni videti prehoda navzgor. Sledili smo bistri reki proti toku, dokler nismo prispeli do visečega mostu in prešli na drugi breg. Tu se je po hudourniški grapi vila navzgor razdrapana steza, ki nas je pripeljala na rob durmitorske planote. Prespali smo pri prvih kočah zaselka Boriči. Ko je bilo neurje mimo, so pod nogami še dolgo časa hreščala ledena zrna toče. Tisti dan nas je na 30 km dolgi poti do Zabljaka doseglo še eno neurje, ki se je
Pogled s Čurovca na Taro in vas Tepco
Foto Vojko Bizjak
sprevrglo v provo deževje. Toko smo imeli smolo, ker nom ,e Durm.tor postregel z vremenskim preobrotom, ki prihrumi od morjo in Za eva ob n,egove visoke gore Pri tem pristopu sem prvič in verjetno tudi zadnjič videla reko Pivo. Takrat po dolin, še ni odmeval hrup gradbenih strojev, čez dve leti se bo pod strm.m. robov, durmi-torske planote širilo 40 km dolgo akumulacijsko jezero HE Mrat.n,e. Jezerska gladina bo za vedno prekrila temnozelene tolmune, kjer Piva zapušča svo,o podzemno pot in se preliva med zelenimi livadami. Izvir Pive - Pivsko bo le še spomin. Tudi Pivski manastir bi doletela ista usoda, toda restavratorji ga bodo v celot, prenesli neka, sto metrov više.
Lani poleti pa se mi je ponudila priložnost, da v družbi kolegov biologov zopet obiščem Durmitor. Ker ga prvič nisem kaj prida spoznala sa, nam stalno dezev,e ni omogočalo večjih tur, sem šla na pot polna načrtov. In te m, ,e lansko susno poletje pomagalo izpolnjevati drugega za drugim.
Polne vznemirjenja nas je avtobus vozil čez planoto Kosanico na jug proti Durmitorju. Ta pa se je postavil v bran s svojim najglobljim kanjonom, ki ga |e reka Tara vrezala v tisočmetrske apnene sklade. Cesta se v okljukah spušča po prisojnem bregu navzdol, ko to ni več mogoče, je med bregove razpet drzen most, ki se pne 130 m nad reko. Verjetno je bil ta pogled na divjo reko glavna pobuda, da smo za prvo turo izbral, to čudovito reko. Čez nekaj dni smo jo ponovno opazovali s skalnega razgled,sca na Čurovcu (1625 m), kako se prebija 1100 m nižje med strmimi bregov,. Tu |e treba spoštljivo omeniti vztrajno poglabljajoče delovanje reke. saj je Tarsk, kanjon drug, najgloblji na svetu. Takole z višine nas je navdal občutek, da je pod nas,m, nogam, plitva rečica z belimi kamni, prek katerih zlahka prideš na drugi breg. Ko pa smo po napornem sestopu po strmi grapi prispeli na breg nas je.presenetila z d,v(o silovitostjo. Svoje vodne mase vali čez nagrmadeno skalov|e, |.h vrtinci v globokih tolmunih in jih buta ob previsne stene. Skušali smo spoznati vsa| del n|enega toka, vendar ob vodi se ne pride daleč. Kmalu nam je pot zaustavila strma stena padajoča v tolmun. Prava pustolovščina mora biti spust s čolni po reki navzdol. Medtem ko planoto pokrivajo smrekovi gozdovi, si je v strmih bregovih našel zatočišče znameniti bor munika (Pinus heldreichii). S svojimi eksotičnimi krošnjam, ustvarja v,dez
tu,e. az„ske pokra,me. V vse to navdušenje nad divjino je le kanila kaplja grenkobe. Pregrada v n.z,em oku ,e r.bam zaprla pot navzgor, pa tudi dinamit gospodari v tolmunih. Tako ,e reka že skoraj brez rib. Pa ne samo to, poznavalci te čudovite reke ze opozarjajo na nevarnost onesnaženja z industrijskimi odplakami v gornjem toku. Ce ,e Piva ze izgubl|ena, bi vsaj Taro morali ohraniti čisto. Ko ne bi poznali pogleda z roba kanjona, bi kar težko verjeli, da je v tej divjini prav blizu zaselek. Tu se je na levem bregu Tare apnenec umaknil skrilavcem in peščenjakom m erozija ,e ustvarila blage položne bregove, primerne za naselitev m obdelovale Na stiku kamenin pa privro na dan številni studenci in napajajo vas ter zene,o danes ze maloštevilne mline.
Ker ob vodi navzdol ni bilo mogoče, smo se morali povzpeti v breg in čez slabo uro dospeli do prve kmetije vasi Tepca. Stoletne izkušnje in razmere so ustvarile svojstven videz kmečkega gospodarstva, ki ga sestavlja nekaj na kup zgnetenih nizkih hišic z visokimi strmimi streham,. Les ,e glavni gradbeni material. Katera je stanovanjska koča, smo lahko ugotovili le po radovednih otroških obrazih, ki so kukali skozi majhna okna. Ko smo ,,h ogovorili, so se prestrašeni poskrili. Odrasli so bili verjetno na polju al, pri košnj,, pod lopo se je v loncu kuhalo kosilo. Na drevju za hišo so visele konjske lobanje, že leta jih pere dež in beli sonce. Ob steni koče je bilo posamič neka, panjev: takih iz votlih debel in pokritih z zvitim lubjem. Vendar vse kmeti,e v Tepci ne da,ejo takega videza. Marsikje obnavljajo stare in zidajo nove h.se tako da vas ne izumira, čeprav mladi raje jemljejo v roke kladivo ali knjigo ko pastirsko palico.	1 a
Narava je s plodno zemljo skoparila; le toliko je je, da preskrbi vsako družino z na,nu|ne|Slm pridelkom. Na skromnih njivicah med kočami zraste nekaj krompirja, tizola, pšenice m koruze. 2ito meljejo v preprostih mlinih-vodenicah. Ker je pridelek skromen so njihovo največje bogastvo travniki in pašniki, ki hranijo črede drobnice m goveda. Te, z.vmi velja vsa skrb. Ko se spomladi umika sneg vedno višje se pomika,o pastir,, s svojimi čredami za njim. Sprva na planoto, potem pa še na visokogorsko paso v durmitorske gore. Poleti bivajo cele družine pri svoji živini v pastirskih stanov,h-katunih. Pastirjev ne potrebujejo le konji, ki se celo poletje svobodno pase,o po širnih planjavah. Ti konji so jezdni, medtem ko tovorni ostanejo tudi cez polet|e pri h,s, za raznovrstna dela.
ToadnoUiP°meM ^ ^ ^^ Sen° nakOSi,'°' k6r 'e P°let'e kratko in	dolga.
To polet,e e bilo izredno sušno, saj še neviht ni bilo. Pod kosami so padale redke
nTbHovd VndT P°graublienih traVnikih se ¡e	razpokana "zemlja. Sena
ne bo dovolj za dolge z.mske mesece in zato je vsakdo skušal prodati čimveč drobnice. Neka, dni poprej sem bila na živinskem sejmu v 2abljaku, kamor so kmetje
b la prevelika, povpraševanj majhno in pozno popoldne je marsikdo odgnal svojo čredo naza, prot, domu. tud po več ur daleč. Cez teden dni ni bila kupčija n° bol, a. Trpko ,e bilo spoznanje o trdem življenju teh gorjancev, saj si je v udobnem
pTdTiet1 |en|u i; predrlia:! tegobe's katerimi se °ni ^ ^
koJ13ii;,so r nasel|es:a,i v dolinah zaradi ^-¡^ ra
olanoVr T t I VS° ^^ °dd0na' S° 56 'Z P°,etnih Pastirsk^ bivališč na planot, razvila stalna našel,a. V novejšem času se ljudje, ne glede na ostrejše Tn
zelo snežne z,me. ra,e naseljuje na planoti. Tako so bliže 2abljaku, ki je daleč naokol
na,vec„ kra, ,n obenem tudi upravno središče. V Tepci pa je vsak stik s svetom
povezan z vzponom na rob kanjona, od koder je še 7 km'do' 2abljaka. V ndar so
razdal,e tu ,n se za mars,katero drugo vas vsako leto krajše. Ceste prodirajo vedno
onaenk"aH ,6m T1^ " * ^^ ^	sredstvo' konji in
opanke, danes ze brni,o avtomobili. Tem ljudem se le obetajo boljši časi, pa čeprav
elektrika se ne bo tako hitro segla do najbolj odmaknjenih vasi	P
Se pod vtisom Tarskega kanjona in njegovih prebivalcev smo se odločili za novo
Planoto na dva dela: 'na9 Jezersko in 5T ^sC^V
200 m višja od prve. Obe planoti sta se izoblikovali kot močno zakraseli površin, že pred ledeno dobo. Ob poledenitvah so ledeniki, ki so se spuščal, z grebenov, zgladili in zasuli z morenskimi nanosi Jezersko površ. O tem pr.čajo mnoga leden.ska jezera Na Pivsko površ pa niso mogli prodreti, ker je od grebena loč. Sus.ck. kan|on. Tako je ta del planote ohranil svojo prvotno zakraselo podobo še izpred poleden.tve. Padavine hitro poniknejo v razpokana apnenčasta tla in površinska erozija je m.ni-malna. To je tudi poglaviten vzrok za nastanek kanjona, saj se zaradi poman|kl|.vega površinskega odtoka niso razvile rečne doline s profilom odprtega V, ampak z ostrimi robovi v planoto zarezane soteske. Dolina Sušice se v mars.čem razlikuj od tarske, saj je razbita na več enot. Začetek tvori okrešelj Škrke, ki preide v rečno dolino. Šele ko ta zapusti gore, dobi značaj kanjona, ki se prebija neka| kilometrov skozi planoto, preden se izlije v Taro. Sušički kanjon ima malo obiskovalcev, ker |e težko prehoden in je za dan hoda oddaljen od Zabljaka. Sproti je treba poizvedovat, za pot. Ker pa so izjave pastirjev in drugih lahko zelo različne al. celo prot.slovne,
je potrebna dobra karta.	v#
Naša pot k Sušičkemu kanjonu nas je sprva vodila skoz. plitvo leden.sko Poscensko dolino s petimi jezerci za morenskimi nasipi. Vhod doline čuva vitek vrh Stoz.na, ki so ga ledeniki značilno obrusili. Dolina se konča s 1800 m v.sok.m sedlom, prek katerega smo prešli v široko kotanjo s pastirskim naseljem Dobr. do m od tu se do naslednjega Todorovega dola. Ves čas smo hodili po zelo slab. makadamski cest., ki povezuje 30 km oddaljeno vas Trso in druge zaselke z Zabljakom. Nad Todorov.m dolom se vzdiguje Prutaš (2400 m), prava poslastica za geologe. Plast, apnenca so postavljene popolnoma navpično in se izmenjujejo z vmesnimi zelen.m. pasov. k|er je bila mehkejša kamenina erodirana. Tu smo zapustili cesto .n se povzpel, cez greben, ki se spušča s Prutaša. Tu se nam je širil enkraten pogled na Sarene pasove, katerih raznobarvne nagubane plasti učinkujejo kot ornament. Šaren. pasov, so le eden izmed vrhov, ki obdajajo velik okrešelj z Velikim in Malim Skrčk.m jezerom. Med jezeroma stoji na lepem kraju koča (1766 m), nekdanj. ed.n. planinski dom v vsem Durmitorju, ki ga pa danes uporabljajo pastirji. Voda, k. se steka
Plitva ledeniška dolina Duga poljana in panorama durmitorskih vrhov (levo Savin kuk, v sredi Medjed, desno Bobotov kuk)
Foto Vojko Bizjak
z obsežnih snežišč pod najvišjimi durmitorskimi vrhovi, se zbira v obeh jezerskih kotanjah, od tod pa odteka po podzemnih razpokah. Ko naleti na prepadni rob okrešlja, zdrvi v slapu navzdol. Tu se začenja Sušički kanjon, po katerem teče v zgornjem delu hudourni potok Skakala. Preden smo se odpravili na to pot, nas je že skrbelo, kako bomo premagali skalni prag okrešlja. Brali in slišali smo, da so Skakala neprehodna. Toda ovce ne črtajo priročnikov in so si izhodile stezico poleg prepadnih sten. Vsepovsod je bilo pod nogami slišati klokotanje vode, ki se je na več mestih prebijala na prosto in padala v globino. Stezica nas je varno pripeljala navzdol tam, kjer je bilo z vrha videti prav nemogoče. Poti naprej nismo našli, zato smo jo ubrali po potoku navzdol. Bistra voda nas je spremljala le kratek čas, potem pa se je porazgubila v produ. Nadaljevali smo po suhi strugi, kar je bilo manj naporno kot prebijanje skozi nizko drevje in grmičevje. Na mestih, kjer so hudourne vode nagrmadile skalovje in vejevje, smo se z obilnimi nahrbtniki nerodno prebijali. Pri vsem tem pa previdnost ni odveč, kajti modras in gad nista redka v teh krajih. Ko se je dno kanjona nekoliko zravnalo, smo naleteli na stezo, ki nas je vodila dalje skozi smrekove gozdove in čez jase z mogočnimi javorji. Tu so se spreletavali številni lepi pri nas zelo redki gorski metulji apoloni. Izpod proda se je večkrat prikazala voda m spet izginila. Na razširjenem delu kanjonskega dna nas je čakalo presenečenje. Pričakovali smo vodno površino Sušičkega jezera, pa smo zagledali le suho jezersko dno prekrito s posušenimi algami. Voda se je ohranila le v najglobljem delu kot plitva luža. V njej je kar mrgolelo nekih preprostih rakov (Branchipus), ki žive v pre-sihajočih vodah, kakršno je tudi Sušičko jezero. Neporasli skalni bregovi so dokazovali, kako visoko lahko seže gladina. Takrat odteka jezernica v reko Sušico ki se izliva po nekaj kilometrih v Taro. Hoteli smo se spustiti še naprej po kanjonu ' pa nam je načrte prekrižalo vreme. Najprej nas je napadel roj komarjev in čez pol ure se je iz poletne sopare razdivjala nevihta in nas napodila v zavetje gozda Po izkušnjah smo lahko pričakovali, da se nevihta sprevrže v deževje in ni nam kazalo ostati v kanjonu brez strehe nad glavo. Se preden smo se dvignili na rob. je bil dež ze mimo. Ostale so le sive megle po bregovih. 2e drugič na tej poti smo prespali v zavetju gozda. Drugo jutro smo se na poti v Zabljak povzpeli na bližnji 2100 m visok« Veliki Stulac med kanjonoma Tare in Sušice. To je najvišja točka s pogledom na Taro, k« prek 1500 m nižje gloda svoje bregove. Z vrha se nam je ponudila panorama, v kater, so zajeti vsi elementi durmitorske pokrajine: vse naokrog visoka planota z rečnimi kanjoni, v sredini pa se dviguje prek 2500 m visoko gorovje. Vsi trije element, se prepletajo in na majhnih razdaljah predstavljajo vedno nova presenečenja. Visokogorski alpski svet skalnih vrhov podaja roke travnati ravnini in obsežnim gozdovom, ki se tu pa tam razprostirajo na planoti.
Durmitorju je današnje lice oblikovala ledena doba. Ko so se ledeniki ob nastopu toplejšega obdobja umikali, so zapustili za seboj obrušene vrhove, široke doline in debele morenske nanose, kjer se je ohranilo 18 ledeniških jezer. Najobsežnejše je
^zTvJhTL vii10 M rietr° tUdi na'boli ZanimlV°" PravzaPr°v je sestavljeno iz dveh delov: Velikega m Malega Črnega jezera, ki ju povezuje ozek in plitek preliv.
Po kol.cn, padavin se ravna vodni režim obeh jezer, ki je dokaj zapleten Ob pomladnem opl|en|u snega m ob obilnem deževju se voda pretaka iz Malega prek preliva v VeI,ko jezero in od tod po Jezerski reki proti Zabljaku, kjer ponikne Ob sus, povrsmsk. odtok Jezerske reke presahne. Tedaj se voda pretaka v Malo jezero m požiralnik, v dnu ,o odvajajo v globino. Zanimiv je tudi različen nastanek obeh ,ezer Malo jezero ,e izdolbe! viseči ledenik, ki se je spuščal po pobočjih Mededa. Kotan,o Velikega |ezera pa ,e ustvaril stranski ledenik, ki je polzel po dolini Mlinskega potoka. Jezer, sta se šele kasneje povezali prek preliva. Podobno kakor Črno
i«^-* j•	1 1	i uuuuiiu KaKor i„rno
jezero lezi tud. manjše Zmm|e ,ezero sredi smrekovih gozdov in je zaradi svoje okolice
se posebno mikavno. Druga jezera pa lahko razdelimo v dve skupini. Ena so na travnih p!an,avah in da,e,o videz barskih jezer ali ribnikov, druga so v gorskem svetu m so podobna našim Triglavskim jezerom.
Pristop v gorski svet je hiter zaradi velike nadmorske višine Zabljaka (1450 m), ki je izhodišče za vse planinske izlete. Durmitorske gore so zanimive za navadne turisti
Domačija v Tepci
Foto Sonja Zalar
pa tudi za izkušene planince in alpiniste. Poti na najbolj znane gorske vrhove so markirane, za ljubitelje samotnih steza in skal pa je tudi veliko možnosti. Gorska pokrajina je zelo podobna naši alpski. Ledeniki so izoblikovali skalne vrhove in obsežne krnice z ostenji. Snežnica in deževnica sta ponekod razjedli skalovje in ustvarili visokogorski kras s škrapljami in žlebiči. Po travnatih dolih so se razvila pastirska naselja - katuni. Kljub obilnim padavinam zaradi apnenčeve površine izvirov in studencev v višjih legah ni in tako je večina katunov vezana le na kapnico in snežnico. Stanovi so skromni, le z enim prostorom za bivanje, medtem ko živino prek noči zapirajo v ograde iz ruševja. Sečnja ruševja za ograde in kurjavo še zdaleč ne zavzema take mere kot uporaba ruševja v tovarni eteričnih olj. Pred leti sem v teh gorah srečala cele kolone tovornih konj težko obloženih z ruševjem. Posledice takega ravnanja se pokažejo prav hitro. Na razgaljenih tleh voda hitro začne odnašati prst in pokaže se golo kamenje.
Med vsemi vrhovi sta Meded (2280 m) in Savin kuk (2312 m) Žabljaku najbližja in tudi lahko dostopno. Oba slovita po obsežnem in poučnem razgledu. Savin kuk je znan še zaradi posebnosti, da je dobrih sto metrov pod vrhom izvir Savina voda. Vsekakor je dokaj nenavadno, da tik pod vrhom izvira studenec, ki niti v suši ne presahne. S tem studencem je povezana legenda o svetem Savi, po katerem se imenujeta vrh in izvir. Nekoč se je svetnik v družbi učenca povzpel na goro. Pod vrhom sta malicala in ker ju je mučila žeja, je sveti Sava prekrižal skalovje s svojo palico in pritekla je voda. Hladen izvir teši žejo danes mnogih planincem, predvsem 231 Pa pastirjem in njihovi živini. Savin kuk in bližnje Šljeme (2477 m) padata prepadno
na severozahod v krnico Veliko karlico, na jugovzhod pa se spuščata v skalnih grapah in travnih vesinah. Po teh pobočjih se pasejo številne črede ovac, ki jih čuvajo šolski otroci. Srečanje z 12-letno Milenko mi bo ostalo dolgo v spominu. Krhko svetlolaso dekletce žene vsak dan, le ob nedeljah ne, prek 50 ovac proti vrhu na pašo. Ovce rade uhajajo v skalovje, da mora Milenka kljub močno raztrganim gumijastim škornjem neprestano plezati za njimi in jih zaganjati v čredo. Precej niže smo naleteli na drugo čredo, ki jo je naganjal v dolino osemletni deček. Njemu je nekoliko laže, saj mora na pašo le enkrat tedensko, ker svojo dolžnost deli še z drugimi dečki iz vasi. Nekaj popestritve prinašajo tem malim samotarjem planinci, ki radi poklepetajo z njimi.
Durmitor dosega največjo višino z Bobotovim kukom (2522 m) in je zato najbolj obiskan vrh. Z njegovega temena se očem nudi izreden razgled na bližnjo in daljno okolico. Veličasten je pogled na Škrke, Šarene pasove in na zanimiv nazobčan greben - Zupce. Posebno privlačna je lahko dostopna ledena jama ob poti na
Ledena pečina
Foto Nace Sivec
Bobotov kuk. Ne glede na poletno vročino se v jami celo leto obdržijo tudi prek dveh metrov visoki ledeni stalagmiti. Svetloba prodira navzdol ob strmem snežišču in skozi ledene zavese modro razsvetljuje nenavadni prostor. Oblikovno ali geološko so najbolj zanimivi vrhovi na jugu skupine, kar nakazujejo nekatera imena: Uvita in Sedlena greda, Stožina ter Boljske grede. Sem lahko prištejemo že omenjene Sarene pasove in Prutaš. Med temi gorami se začenjata slednja durmitorska kanjona Grabovica in Komarnica, ki se izlivata v Pivo.
Se in še bi lahko pripovedovala. Poudarila bi le še to, da Durmitor nima tako globokih dolin niti tako mogočnih gora kot naši Julijci, vendar tak, kot je, je edinstven in nepozaben. Zaradi svojih posebnosti in naravnih lepot je bil razglašen za narodni park. Ima 36 000 ha površine.
Dvakrat sem že obiskala te kraje na jugu naše dežele in odkrivala njih lepote. Toda vseh še nisem utegnila spoznati in se ne bi mnogo obotavljala, ko bi se mi še v tretje ponudila priložnost.
IZLET V HIMALAJO
(Napisano za Planinski Vestnik, prev. T. O.) DR. 2ELJKO POLJAK, Zagreb
Ali je kje planinec ali alpinist, ki ne bi hrepenel, da obišče Himalajo, da jo doživi z lastnimi očmi, da se vzpne na kak vrh najvišjega gorovja na svetu? Tej želji tudi laz nisem usel, toda kako .p uresničiti? Znano je, da je Himalaja rezervirana samo za redke srecnike, ki po dolgotrajnih m napornih pripravah in treningu organizirajo zelo drage in zahtevne ekspedici|e. N|ihov uspeh zavisi zelo pogosto od srečnih ali nesrečnih okolišem A pimst, ki ni uvrščen v ekspedicijsko moštvo, o Himalaji samo šaman. Tako |e bilo do nedavna, zdaj pa so se časi spremenili: Nepal je na široko Himalajo	m tur,sticni tokovi postopoma vdirajo tudi v nekdaj nepristopno
S' Himalajo - je to mogoče? Je, danes jo lahko obišče vsak, kdor tvega kakih 1000 do ariev in kdor ima dobro planinsko kondicijo. Na svetu je cela vrsta orqa-nizacii, ki se ukvanaio z ekspedicijami ali z uslugami ekspedicijam. Ena od teh je tudi »Mountain Travel« v Kathmanduju in se je že afirmirala s svojimi uspehi. S posredovanem znane športne hiše »Schuster« v Miinchnu. ki je prevzela tudi orqani-zaci|o prevoza do Kathmanduja, sem se pridružil k takemu izletu v Himalajo. Orqa-niziral ga |e v podroqe Annapurne penzionirani angleški polkovnik James Roberts, ki danes vodi firmo Mountain Travel.
Udeleženci izleta naj bi spoznali Himalajo, najvišje dosežke himalajske ekspedicijske ¿t'."/®,01°eneT povzpel, na kak pettisočak. Kdor je plačal pristojbino, se je lahko pridružil, ne glede na plezalske sposobnosti, starost, državljanstvo ali planinsko organizacijo. Organizator ,e oskrbel kompletno kvalitetno opremo (razen odej) m naivecp možno udobnost Na vsakega udeleženca so prišli trije nosači in en šerpa ki |e za svoiega »sahiba« skrbel na vsej poti, se z njim v navezi povzpel na vrh in ga varoval. Seveda organizator ni garantiral vrha, saj to zavisi od osebnih sposobnosti posameznika, od megove kondicije, treninga in od vremenskih razmer Vsak |e mogel po svojih močeh dospeti do enega od osmih taborov in tu ostati s svojim serpo in nosaci ter cas do snidenja z grupo porabiti za lažje izlete in vzpone. Potovanja so se udeležili tudi trije šestdesetletniki. Eden od njih je celo prišel do visinskega tabora drugi pa so se zadovoljili z bazo ali z nižjimi tabori in ves čas prebili v sprehodih.
Udeleženci niso imeli nobenih obveznosti. Od prtljage so nosili samo foto-aparate. Aklimatizaciia in primarne na višino je potekala po razporedu: dnevni vzpon poprečno 600 metrov z 8 tabori (5 do baze in dva višinska nad njo). Tura je bila organizirana v ekspedici|skem slogu. Najeli so 56 nosačev, 16 šerp in kuhinjsko osebje. f\u.P?° ? alpinisti 100 ljudi. Organizator je pripravil kvalitetne šotore z dvojnimi krili ezisca iz stirppora, za vsakogar po dve spalni puhasti vreči, plezalno opremo in kvalitetno prehrano, ki so |o kuhali šerpe štirikrat dnevno.
Potni stroški so znašali 3150 DM. V tej ceni so bili vračunani transportni stroški, kom-
Dietni pension na vsej poti, oprema, šerpe, nosači, krožno potovame po Nepalu m fnd ii z atraktivnim programom, npr. jahanje na slonu, vožnja s čolnom pc».svet. rek. Ganaesu itd in še vstopnice za muzeje. Dodatni stroški so bili le spominki in >>bak-SišJ Tako ugodno cenoPie omogočil si) % popust, ki ga daje A.r Ind.a za skupinska
potovanja, sicer toliko stane samo let do Kathmanduja.	Avstriie
Po svojem sestavu je skupina imela mednarodn. znacm. Bilo nas ie 21, J iz Avstnje. 2 iz HolandHe. po eden iz Jugoslavije in Švice, drug. so_ b.l. Nemci, večinoma lavarci izMifncfna. Sporazumevali smo se po nemške, s serpam, ang «ko ^ udeleženci ie bilo tudi 7 žensk. Po ambici|ah smo se delili v dve skuprni srarejsi čl a n h veči noma pla n i n ci na koncu planinskega staža, so hotel, spoznat. J» «imalaio. četudi s podnožia mlajši pa so želeli doseči tudi več, kot ,e ponuml program. Po proqramuP?e b°fv načrtu vzpon na Mardi Himal (5435 m), sredi med Annapumami I, H III in IV Zavoljo take lege in bližine lepega sedemt.sočaka Machapuchare ne-palski Matterhom) je vzpon S tem področju zares idealen za razgledavan H ,a,e in uživanje v njenem najlepšem delu. Zavoha .mprov.z.ranega oerodroma p . Pok hari, 150 km zahodno od Kathmandup v ppcinoz,u Himalaie sei\e vzpon, začjl tako po izstopu iz aviona. Tako smo se izognil. dolgotra|nemu napornemu maršu, kate remu redko uidejo himalajske ekspedicije.	. „ , ,	Mpnozabna so
KvmiMim^
mmimmmm
'istočasno' biti skoraj suženjsko ustrežljiv, vendar zadržati enakopravni odnos do nas
mmm0i§mm.
^i^llisite
ŽSi dan^o^Mz džungle na greben in no n|em nadevali Vzpon Imeni*! razgledi na vse vrhove Annapurne, posebe, na Annapurno II in IV, na kater. |e prea
ŠVICARSKA POMOČ NEPALSKEMU KMETIJSTVU
FHnuard Rieben razpravlja (Les Aipes 1970/4. str. 251) o švicarskem doprinosu k iz-Ku htoK ¡n varovanju naravnih virov v Nepalu Opise nepalske posebnosti, govori o vzrokih in nasledkih erozi.e, o po ene,a n, obramb zoper n o
° P 9	niu i"	J^I^J' J2S,' Švica ^ zadnfem
Si»»
nn ;P Pno od zaostci ih področ.i, k|er vlada stalen demogratsk pr.t.sK, ciove* pu anarhično^ posega v rastlinsko odejL in v relief dežele posledice pa so pogubne za vodni režim in za poljedeljstvo. Zato e Švica ustanovila v Jiri|u (Vzh Nepa ) gor ski eksSerimentalnf center, s katerim je pokazala, kako e treba vlagati sredstva za zatimnfe erozije utrditi zemljo in ohraniti naravne živl.enjskevire te veličastne dežef^ Center za te stvari je imel za seboj švicarsko vlado -n »Helvetas«, sv.carsko društvo za tehnično pomoč.
Neoalski zemeljski relief je gotovo edinstven na svetu - posebei značilne so globoko zarezane transverzalne doline silno strmih pobočij, ki so
aeološka podlaqa je zelo metamorfična, torei taka, da ga voda hitro odnaša. Poleg ?ega se voPde vltirih, petih mesecih zlijejo za vse leto - monsum prinaša rodovitnos , trga in odnaša pa tudi rodovitno površino. _ Gozdov, so vec,. del "epr.stopn. p -stopne pa preveč izkoriščajo. Nižje in srednjev.soke površine so Nepala sp emenih t namakalne terase in jih vzdržujejo z neverjetno vztrajnost,o. V v,s,.h predelih, nad 3000 m. je razvito pašništvo, do višine 3000 m še pol|edel|stvo, vendar ga močno ogroža erozija, ki jo povzroča anarhično obdelovanje in ,zsekavan,e bl.z,.h zaščitnih gozdov. Izsekavati so seveda morali, ker je pritiskala lakota, treba |e bilo vec pol|e-
dvema letoma zavihrala nasa zastava. Peti dan smo na višini 3600 m prodirali skozi prav. gozd rododendrona sesti dan pa smo dosegli snežni pas. Bosonogi nosači so le težko dosegi, glavno bazo na 4200 m in se takoj vrnili v rododendron, da tam Docakaio na naso vrnitev. Ostali smo sami s šerpami.
Naslednji dan se selimo v prvi, dan nato v drugi višinski tabor (4600 m). Imamo čudovito vreme in upamo, da bo jutrišnji naskok na vrh uspešen. 2al je nenadoma kratek pa silovit monsun prekrižal naše načrte. Noč smo prebili udobno pod šotori
nakíonile°svoj blagor.	P,azov¡' kaméni ¡n -ežni. Tablete za spanje so nam
3. novembra 1971, kritični dan, dan naskoka na Mardi Himal. 2e okoli štirih nas serpe bude m ponu|a,o za,trk, vsi že v polni opremi, pripravljeni za pokret. S svojimi čelnimi lučkami begap po taboru kot kresnice. Vreme je slabo, sneži. Moj šerpa po imenu Pemba (ime pomeni sobota), nenavadno prijazen mož, mi prinese topli zaitrk v šotor. Med zaitrkom moram pomoliti noge skozi vrata, da mi naveže dereze Preštevanj: sedem nas je, med nami tudi ena ženska. Drugi belci raje ostanejo v toplih vrečah. Spočetka |e strmina blaga, kasneje se hrib upre. Po malem sneži v prs.cu so dereze brez pomena. Čim bolj je strmo, tem globlje gazimo. Ne vemo, kaj >e .^J?6-^10^,0 9«. ali vedno tanjši zrak. Duškamo večkrat, in dolqo. Vem, da na,tez,e sele pride. Vidim, da ne bom dohajal mlajših, ki so v polni kondiciji. To sem ze vcerai slutil, ko sem gledal velikansko opast na grebenu, ki naj bi ga doseqli in sem za rezervni cil| izbral lažji vrh v isti skupini, 300 m nižji od Mardija, brez opasti. Pemb. dopovedu|em spremembo, ne vem, ali mu je bilo prav, vendar me je tako, ubogal. Spustila sva se navzdol, nato pa obrnila na desno proti mojemu vrhu. Pol ure zatem se |e začelo danit. Po dveh urah prideva na greben. Tu naju je pričakal mocan, leden veter. Stokrat hvala Alešu Kunaverju, vodji JAOH 1969 na Anna-purno. V megovem vestonu se počutim skoro kakor v toplem zapečku. Imam najboljši vestori v skupim. Megle od časa do časa odkrivajo najin cilj. Seguro lahkega vipona
PnrSo, o- ?a,.,h iQOr°h b'	komai čftrt ure' na te¡ višini moramo na deset
korakov počivati. In končno vrh. Vis.nometer kaže nekaj nad 5100 m. Brezimen! vrh
ime sem mu dal jaz, na|brž «mam pravico za to. Šiljast je, pokrit z ledeno kučmo!
Je-P i°ra s°mo,ZC! eno n°90. Zasadim cepin in nanj privežem zastavico, hrvatsko m ,ugos lovansko, kakor |e to navada. Nepalske žal nisem imel Srečen sem, vesel, ker sem uspel in ker je bilo konec naporov. Tudi Pemba se ie veselil z meno, Pri,atejisk. nasmeh roka in objem za končni izraz prijateljeva ki e .e razvilo v preteklih desetih dnevih skupnega življenja. Vem, da »mo vrhfpo višini daleč zaosta|a za himalajskim, velikani. Sicer pa, koliko pa je v Jugoslaviji l?ud k so s svonmi močmi prišli nad 5000 m visoko? Se nekoliko fotografiranja" ' " spuscamo navzdol.	a 1
in ze se
dirnin^nhor feZ ¡e, bil° zel? živahno Belci so že odšli dolini nasproti. Serpe po-d.raio tabor. Ka| ,e bilo s skupino, k. ,e šla na Mardi? Naredili so po pameti: zaradi
deljskih in pašniških površin. Kar je bližnjih gozdov ostalo, so brez vrednosti Zato kurno z govnom, posušenim na soncu, s tem pa zemlji jemljejo gnoj? rodovitnost usiha pridelek se man,sa čeprav ,e posejanega in posajenega več. Zato se v Nepalu se zatekaio k »poz,ga n.stvu«, na drugi strani pa gozdove slabe s k les teme m za zimsko klaio, nasledek ,e - učeno - denudacija in degradacija - po domače - zemlia notnh	monsumska voda jo po svoji zakonitosti trga in odnaša, še boh
potuhniena in dalekosezna pa ,e podtalna erozija, ki je ne vidimo, njen učinek pa ,e se vecj. Integralna sanac.,a - celovito obvarovanje zemlje je v Nepalu nujno če ne bo prišlo do katastrofe, pravi švicarski strokovnjak.	'^epaiu nu,no, ce
hiin^0leJl|Četh°--em0 z°?reti n^arnost moramo začeti pri vzrokih: Odpraviti anarhično eksploatac,,o površin, utrdit, gozdove in pašnike, jih izboljšati. To sta prevzela
L tn ; |m °me'n|eL! fnter V Jiri'u; °ba deluieta v Nepalu že 13 Tet SvfcarT o nnin nio 6 a na fr0n,,'	so ,udi s socialnimi spremembami Id nuino
nasta,a,o s preureditvi,o gospodar,en a, s potrebo kooperacije! ki zadene nd viduah nega nepalskega kmeta al kmeta kjerkoli na svetu. Zato je gozdni center v JirUu uvedel tud, neke vrste gozdne zadruge, nekake pašnike »sindikate« zaradi osesk n
Sukturf nPnZn-^Ca?ASe ^^ 6a J ne Podirai° tamkajšnje sodoC strukture, napregajo pa I,ud« za umno gospodarstvo, sinhronizirajo različna življenjska
podroqa m koordiniraj napore za obnovo hribovskega gospodarstva. Izredno poučno je Riebenovo poročilo o pogozdovanju.
S svojima dvema projektoma je avtor pravzaprav z majhnimi sredstvi zastavil delo ki ze kaze svo,e sadove N,egove metode je začela že uvajati sosedna Indija. Delo bo spremenilo podobo dežele, če pa ga bo z uspehom uvajala tudi Indija, se bo nekoč obvarovala pred hudimi povodnjimi. Dr. Rieben konča s pozivom, naj bi švicarski narod se naprej podpiral to dejavnost, predvsem tisti del naroda, ki živi v hribih in gorah.
slabeaa vremena in grmenja plazov so se raje umaknili kljub požrtvovalnosti šerp. Torej sem samo jaz dosegel športni uspeh! Skromnost je to pot dobila svo,o nagrado
in priznanje.	T
Danes, tri mesece po vrnitvi, so v mojem spominu obledele vse težave vzpona Tudi monsun je treba doživeti, da bole spoznaš Himalajo. Zanimivo le.daienanas Evropejce naredila globlji vtis džungla. Snega, ledu m vrhov .mamo dost. tud. v
V spominu, še bolj pa globoko v srcu mi bodo ostali šerpe. Bolj kot vzpon in bolj kot pogled na osemtisočake in ledenike so mi na misli ljubezniv., požrtvovalni.preprosti, veseli ljudje, ki z največjim veseljem store človeku dobro. k. j.m nikdar m težko tudi v najtežjih okoliščinah ne. ponudit, prijateljsko uslugo. Onnh|eb,loze mnoao napisanega, vse besede pa so samo bleda podoba, daleč od dejanske res-nice9 Lahko je opevati himalajske vrhove, kdo pa bo opisal te subtilne clove ke vezi. ki se koma kje odkrivajo s pogled, v drobn., komaj opazn. gest.v obz.rm navzočnosti? In zato me ni sram priznati, da me je pri slovesu stisnilo ' grlu in da se nisem mogel zdržati solza. Težko mi je b.lo ob misli, da se nikoli vec ne bom srečal s temi dobrimi možmi.
SMUK NA PECI IN ŠE KAJ
STANKO LODRANT
Karavanke, v stari avstroogrski državi meja med Koroško in Kranjsko so postale po nrvi svetovni vojni tudi državna meja. Verjetno se je zdela tistim, ki so pred petde-sehmTTeti za zelenimi mizami v Versaillesu, St. Germainu in Rapallu na novo par-celirali Evropo, od daleč ta rešitev kar imenitna. Al, so ka| slutili, kaj so na m storili? Saintgermainske mojstre zemljevidov je morda nerodna raz metan ost vzhodnih K ■ vank bolj motila kot pa plebiscitni boji. Pri Pec, m Urslj, gor. nm je zmanjkalo izra-ziteaa mejnega grebena Morali so skočiti proti Dravogradu, kjer se ,e s Kozakom spe?ponujala9 naravna meja. Pri tem skoku se jim je posrečila zanimiva napaka: Mej žiška dolina, v stari Avstroogrski del Koroške, e prišla pod Jugoslavijo Ta spodrs\\a\ iehotel popraviti Hitler, ki je Mežiško dolino ob okupaciji tako, spet »vrml mater, koroški« PSaR.n°germainski gedgrafi so bili pač mešetarji. N.so postavljal, narodnostn.h
TENDENCE, CILJI IN MERILA ŠPORTNEGA PLEZALSTVA
O evanaelski akademiji v Bad Bollu, ki prireja alpinistične simpozije, smo v prejšnjih letih okvirno in v izvlečkih poročali. V I. 1970« ,e ta akadem,|a pndruz,la s,mPoz,,u v Tutzinau pri Urachu. Razpravi ali so o množičnem turizmu, o Nanga Parbatu IV/U, o plezanju v ZDA in o politizaciji planinstva. Vrh je razprava dosegla s temo oso-dobrih tendencah, ciljih in kriterijih športnega plezalstva, s katero sta nastop la s tezo Re i n h o d Messner'. z antitezo pa Dietrich Hasse. Da^eze pravzaprav n, pr.slo, rporav ie - teoretično vsa - na dlani. Poleg tega Messner tez m do roka oaaai X da antiteze niso mog e biti pravočasno formulirane. Hasse je bil pri mora n, da voie antHeze grad na supozicijah, kar je bilo zamudno in so bile bol, dopolnitev kakor pa strogo nasprotno stališče. Za diskusijo ki naj bi pomagala iskat, sintezo, je zmanjkalo časa. Tudi je bil program preveč nabit.
O Hassejevih nazorih glede športnega plezanja in stališča do Messnerjev.h nazorov smo žepi šali. Hasse je bil pred 15 leti »ekstremist«, mož iz znamenite »saške naveze« v Cini zda pa viden in prodoren sociolog, zelo razgledan strokovnjak, v plezanju še vedno aktiven. Iz osebnih stikov z njim vemo, da je njegov ugled v nemškem alpinizmu in intelektualnih krogih dobro utrjen.
Ker smo o Messnerju v vseh njegovih - pravzaprav kratkih - letih vzpona ze¡ precej poročali, navedimo nekaj iz Hassejevih antitez. Začel je z opredeh_W.,o sportnega plezalstva: Marsikakšno mehkejše srce vidi v povezovanju alpinizma m spor a pravo izzivanje. Vendar je ta »koncesija« v zgodovin, planinstva utemeljena. Plezanje s svojimi stopnjami in moderni ekspedicionizem je dejansko »športna .gra« v prvobitni, samotni aorski naravi, igra v tem smislu, da se človek pri njej zavestno m prostovoljno podreja nekim pravilom, da človeka »fascinira« in mu celo naravnava življenjsko pot, poleg tega pa ugotavljamo pri njem športne impulze (tekmovalnost, slavohlepje, pogum, afirmacija), impulze torej, ki človeku lepšajo z.vl|enje, ce ne
mej zaokroževali so le svoje interesne sfere. Boji ob omenjeni meji in plebiscitne
i S danes livi ^p^i^^olezSvo Meiii^ do.ine s Podjuno: sodnija v Pliberku; ustanovitev prevalfskega slovenskega planinskega društva v Pl,berku;v prodaja pod-iunske ž vTne in žita rudarjem in fužinarjem Mežiške dol,ne; pogoste voznie plibrsteaa grofa na poletno pristavo na Ravnah; šolanje stare še inteligence v Celovcu ...Toda hočeš-nočeš se je bilo treba privaditi na nove meje pri Kral|U na Homcu. Namesto avstr jske sodnije v Pliberku je začelo deliti pravico ,ugoslovansko sodisce na Prevajali in pozneje v Slovenjem Gradcu. Glavarstvo na Prevalih, zatem nacelsWov Dravogradu je iaigralo vlogo prejšnjega »becirka« v Velikovcu Vecji nakupi b aga so se usmeril odslej v Slovenj Gradec ali celo v Cehe. Studence so morali v Mar,bor. Zamenjava Celovca z Maribirom ali Celjem ni bi a enakovredna; pomen, a |e na meTto prejšnjega enournega skoka z vlakom po lepi spodn,ekorosk. ravnm. v Celovec najmanj JveLmo vožnjo v Maribor, po dolgi dolini Drave z neprnetno b izmo vode ali še nerodnejše prebijanje skozi soteske Hude lukn.e preko Velema do Celm. V Ljub Mano smo se vozili, dokler še ni bilo avtobusne lini e, ako da smo sedli zvečer ob osmT°rf na Prevaljah v vlak ter se preko Maribora in ^danega mosta ajaz.l. proti metropoli vso dolgo noč. V istem času bi prišel z vlakom iz L,ubl|ane tudi v
Meia ie bila v petdesetih letih različno stroga. Med obema vojnama si ¡ojegalno moLel prekoračiti, na Peci na primer, že s samo planinsko legitimacij Takrat so b h S3al artikli« saharin in vžigalniki. Med drugo svetovno vomo meje sploh n. bilo. Zato Pa so o takoj po osvoboditvi domalega hermetično zaprl,. Kot posebni privile-n ir an as os e na m t i ste čase zdeli oni redki, ki so bodi i ustrezna dowl|enia. Po vec-
J3 h društev v Mežici, na Prevaljah in Ravnah. Vse omenjeno |e tako blizu
z avtom p reko hfol rnca v direktni prestali dosegljivo. Na P/VTL^med B?s" ico Hnlino ni omembe vrednih klancev. Do na|viš|e točke pri Kral|U, razvod|U med Bistnco in Mpžo ni niTi petdeset metrov višinske razlike. Pomislimo na strme mejne prehode
Sns I^S^I^ ge^mučarsko prvenstvo v Kranjsko Soro. mislimo Dri tem na nevrotične svetovne rekorderje, ampak na najhumanejše učinke
mmmm
wmmm
Najbliz|e ,e bilo seveda preko Celovca in Beljaka. Ker je naletaval sneg, nisem tveaal
ITaŽ I®2 Pu°,dk0^enu C6 |Ql lem, skofi Trbiž na R^če. Dve uri smo se vozili po eni deželi a bili v treh državah. Jugoslovansko-avstrijsko mejo smo prešli na Holmcu avstn,sko-.tal,ionsko v Thoerlu. italijansko-jugoslovansko pa pri Ratečah Sebor\
mn f^mejne-1 0,|'ganu (sa| St? i1?- vsaki me'i dv°) so odkrili- da je e™ izmed dijakin mo,e skupine imela mamin potni list, ne pa svojega. Se sreča, da nas je obmejni mil č
isti no H PnvrntpL^o M^'t V ^T	,Seved° se	drznili domov po
st poti. Povratek ,e bil neskončno dolg: preko Jesenic, Ljubljane, Trojan, Ane vasi
Velen,a. Sloven, Gradca m Raven je bila na Prevaljah sklenjena, za zimski čas naporna, predolga klobasa okoli Karavank.	1	cas na
Prav posebno poglavje zasluži naša obmejna Peca. Crnjani in Mežičani jo imajo tako pred nosom, da ,e niti dobro ne v.d.,p Živijo na njenih pobočjih. Preva jam in zlasti R mninmo10 ^F™ °-koll ,od daleč, a zato lepše. Ce jo nameravamo obiskat ?,!„«.?«1° f °11 ?n' °,c' ^''	^P1^ nanjo preko Mežice oziroma Črne z
lugoslovanske stran, al, preko L,buč in Bistrice z avstrijske. Pot do vznožja je na obe stran, enako dolga, le da ,e potem avstrijska strmina veliko mikavnejša. Opasana je z vzpen|aco sedeznico z dolzmsk.m superlativom. Ko ji pozimi na vrhu pomagata sJe dve smučarski vlecn.ci, se ponuja edinstven 2 km smuk še v pozni pomladi, saj je vse pa. !,2 0 ,m' Možen .e tud, 7km smuk do podjunske nižine. Zanimiv \i ogled registrskih tablic ob spodm, posta|, vzpen|ače parkirajočih avtomobilov, pri »Petzen-koenigu« po novem, po domače pri Najberžu. So dnevi, ko je od več sto avtov vsaj f°'0VJcak.f. I^goslovansko (rea mež.škodolinsko) oznako. Ob bolj samotnih dneh pa
®kl2f i!' ?-9°rua| nat.ST-LISC^h sP,loh s?™ Jugoslovani. Poslevodeči pri vzpenjačah in obeh tamka,sn,ih gos mskih obratih se dobro zavedajo našega deleža pri uporibi tega sistema m gredo se kar na roko. Ob zamenjavi dinarjev za tamkajšnje usluge še ni
likovcu Prevehkega od.ran,a, takega kot tu in tam pri trgovcih v Pliberku in Ve-
*
L°n;nai!iUČiU f—u-e znfše,' ni? Peci sr.edi sv°i',h dijakov. Po smuki smo se, malce utruja ■ ° |-mfrLVnck' nastavl'al1 s,?"c» in se zalagali z novimi kalorijami, Tudi zabavo smo .mehr lahko smo opazoval,, kako so v naši soseščini skušali nek\ fantje navezah stike s prikupnim dekletom. Ker ni šlo po nemško, so začeli angleško, edtn \e zna celo neka, francoskih besed, a vse skupaj ni vžgalo. Videti je bilo, da S ovenk oblegan,e niti m bilo nepri,etno. Vzela je icozarček žgane pijače ¿d posebe vsiE venetno tud, ze od p„ace razgretega osvajača. Žganje, nasmehi in gesti zokorni l^u'^^hr'iv?mu'^j. o^'Ie med njimi Mladina okoli mene ni molčala £ ' 1 'anJe,'e bilo edin, vzrok, da od ugodja nisem zadremal...
J w6\Sie deutsch!r le v Popolnoma osvestil. Se naprej so padale besede: »Wer kann Sie verstehen, diese verdammte jugoslawische Sprache!«
Hasseju se zdi važnejši del razprave o vprašanjih odgovornosti, pri čemer are za zavest športne m človeške odgovornosti, pa tudi da se zavedaš odgovornosti za to kar govor,s m pises. Športna odgovornost mora plezalca odvrniti od prvenstvenih vzponov, k, „m brez prekomernega števila pripomočkov ne bi bil kos, od ponovitev k, b, „h zmogel z veao »tehn.ko« kot prvenstvena naveza, in ga prisiliti k razun-m! mer, pr, varovanm tako pri prvenstvenih vzponih in pri ponovitvah. Plezaln vzTon ,e skupna alpm.st.cna astnma, zato je taka odgovornost do njega nujna nleaovo objektivno vrednost le treba spoštovati. - to spada k pravilom iigre«. V tmS s. prizadeva zadn,a leta UIAA, da bi prišlo do renesanse zdravegd alpinizma Človeška odgovornost terja od alpinista, da »pleza z glavo« (kakor bi rekel Joža Cop), da ne ogroža svo,ega zivl,en,a m ne svojih tovarišev v navezi in zunaj nje,
v s.rsem smislu nobenega k, se mud, na gorskih potih. Izkušeni ima v gorah večjd odgovornost, sposobnosti tovarišev so zanj meje, ki jih mora upoštevati.
Odgovornost za govorjeno ali pisano besedo terja, da je poročilo resnično in ra-zumhivo (op,s, pripomočki, posebne težave, čas itd.), da alpinist zavzema v javnosti
banalniUzjavitd PimZmU °k°Vn° ne°P°rečna in ^esna stališča, da ne ptide do
Vprašanje odgovornosti res ni lahko, marsikaj je še nerazčiščenega, npr. vprašanie zgleda prvenstvenikov, psihoze k. se ustvarjajo brez premisleka, vprašanje Svobodne odločitve, vprašanje tvegan,a itd Subjekt,vno tveganje, to je tveganje, ki se tiče samo mene, vendar pr, stvar, ki jo ob|ekt,vno čim bolj poznam. Ce hočem tveaanje kon-rohrat. - m kdo pr, subjektivnem tveganju misli na zmožnost kontroliranja9- moram imet, varnostne rezerve (znanje, kondicijo. pa tudi primerne objektivne razmere v sten,, dobro vremensko napoved itd.) Pri plezanju pa gre tudi za objektivno tveaanje npr prvenstven, vzpon pomen, objektivno tvegati (ni vselej jasno, če bo nadaljnji /azteza, omogočil nadal,n,, vzpon, če bo prečnica našla pot navzgor, npr. Hinte -stoisseqeva v I. 1936!). Pogum utegne postati norost. Ce je kaj nemoralnega je goiovo
... Govornik |e bil pre| opisani neuspešni osvajač, svarilo pa namenjeno naši skupinici, »ts gibt keine |ugoslawische Sprache... obstoje le slovenski jezik, hrvatski, srbski « sem ga, seveda v nemščini, poučil. In še sem mu hitel razlagati, kako je pri nas v eni državi vec narodnosti, medtem ko nemško govoreči narod prebiva v več državah med njimi tudi v Avstriji. Da bi videli reakcijo! Končno je našel nekoga, nad katerim bi lahko stresel prej nabrano nejevoljo ob neuspešnem osvajanju, in je vzrojil-»Ka| delate tukaj? Kdo ste?« - »Korošci, smučamo se kot vi.« - »Kakšni Korošci, če pa ne govorite nemško!« je tekel z njegove strani zelo glasen dialog, da so ljudje zaceli postajati pozorni. Prizadeti dijak, ki je razumel prepir, je hitel po nepotrebnem poiasmevati, da smo Korošci iz Slovenije. Mislim, da je naš razboritež prav namerno napak razumel morda res malce nerodno nemščino dijaka. Začel je klicati ljudi: »Da behauptet einer: Kärnten gehört zu Slowenien!« Prav nesramno je zmaličil pomen besed, nam začel groziti s kolom in kričati, da naj zginemo, od koder smo prišli. Vpiti sem seveda začel tudi jaz. Pozneje sem se zavedel, da nisem posebno , I pametnega povedal. No pa saj v tistem prepiru ni bila toliko važna vsebina besedi kot pa |akost glasu.
Tistega srboriteža s kolom so nekam odvlekli; meni se je nekdo opravičeval, da je oni pac malo okajen in da so vsi malo razburjeni »wegen dieser Schmieraktionen« ki so prav gotovo čez mejo »infiltrirane«, da sicer Avstrijci želijo v miru živeti z vsemi' sa| so ravno Avstrijci pobudniki za združeno Evropo... Da, sem trpko pomislil, vi pa zdruzena Evropa! Pod vašo nemško komando seveda! Prej opravite sprejemni izpit d°maJ se vendar bojite teh nekaj Slovencev? Komaj toliko jih je še ostalo, kljub vasi zel|i po »mirnem sožitju«, da bi vam lahko služili za turistično zanimivost. Vse lezike bi bil malo prej smel tukaj govoriti, še kitajščina ne bi bila neprijetna, edino slovenscina ne. Nisem |az tu|ec tu na Peci, ampak mnogi izmed vas. Na teh tratah, k|er se zda| kregamo, so imeli svoje stane in so pasli živino kmetje iz Podkraja, med nprni tudi mo|i dedi in pradedi. Na pokopališčih Pliberka, Libuč, Šmihela in Večne vasi naidemo n|ihova imena. Vsakdanji pogled na Peco je zame skaljen.
igranie z zivl|en|em. Ce ka lahko odklanjamo, potem odklanjamo zglede norega poguma. Na to pri vzaoji mladine nikoli ne pozabimo! Absolutne svobode ni, ker je človek socialno bit|e, ki se ne sme znebiti čuta odgovornosti do družine, do otrok prijatel|ev, do družbe.
To so Hassejeve misli v Bad Bollu in Urachu k tezam o absolutni svobodi, ki naj odpira zeleno luč za kakršnokoli ravnanje, o svobodi, o kateri sanja človek že sto-let|a in vedno znova spoznava, da slehernika uklepa ta ali ona nujnost in obveznost.
T. O.
VULKANI NAŠEGA PLANETA
Po podatkih raziskovalcev je sedaj na zemeljski kroglji 624 delujočih vulkanov, 546 na kopnem in 78 pod morsko gladino. 418 ali 67% jih je na področju Tihega oceana,
nr oo on!	|U 61 ali 9,8 °/o' na P°dr°čiu Azije in Indijskega oceana pa 145
ali 23,2 % V ZSSR ie 67 aktivnih vulkanov, 28 na polotoku Kamčatka in 39 na Kiril-skih otokih (3 od teh so podvodni). Zanimivo je še, da je na severni polobli mnogo vec aktivnih vulkanov kot na južni; razmerje je približno 2 .-1.
Vulkani so posamezno ali v skupinah na vulkanskih področjih, največ pa jih je razporejenih v pas dolg nekaj tisoč kilometrov, ki se vleče prek geološko mladih planinskih gorstev in ob veliki poklini v zemeljski skorji. Največ jih je blizu morskih in oceanskih obal. Na planetu so naslednja vulkanska področja: sredozemsko tiho-oceansko in mendiansko, ki se deli na dva dela - atlantski in indijskooceanski. Na|bol| znani vulkan v Evropi je Vezuv, visok 1186 m. Za lažji dostop so zgradili zobato zeleznico, v vznožju žrela pa je vulkanološki laboratorij. V njem so ugotovili ze mnoge zanimivosti, ki pomagajo k boljšemu razumevanju vulkanov. Ena od teh le tudl- da ¡e Vezuv ob večjem izbruhu poslal v atmosfero tudi 20 000 m3 pepela.
Franci Savenc
društvene no vi c e
PRAZNIK MLADINE NA VRHU TRIGLAVA
Alpinistični odsek planinskega društva Jesenice, ki je verjetno eden izmed naj-prizadevnejših med 20 alpinističnimi odseki, kolikor jih deluje v PD, se že vsa leta po osvoboditvi trudi in prizadeva, da bi vključil v aktivno množično planinstvo in plezalni šport čim več delavske, šolske in študentovske mladine. Takoj po osvoboditvi so jeseniški planinci in plezalci, skupaj z gorskimi vodniki in gorskimi reševalci uspešno pripravili vse potrebno za prvi množični zimski vzpon na svobodni Triglav prek Luknje in po poti prek Plemenic na Za Planio in Triglav.	.
Od 27. aprila do 1. maja 1946. so visoko: gorski alpski smučarji skupaj z alpinisti in gorskimi reševalci proslavljali na vrhu Triglava petletnico ustanovitve OF. To je bilo prvo večje in pomembno množično slavje na vrhu Triglava po osvoboditvi, ki se ga je udeležilo prek petdeset hudi. Jeseniški planinci so prvi predlagali in tudi izvedli republiško Titovo štafeto z vrha Triglava 21. aprila 1948. Letos se bodo jeseniški planinci že pet-indvajsetič povzpeli na vrh Triglava, da poneso maršalu Titu prisrčne pozdrave za njegovo 80-letnico. Vsaka triglavska, Titova, mladinska štafeta je bila praznično doživetje. Poleg vsakoletnih triglavskih mladinskih štafet v počastitev Titovega rojstnega dne je AO Jesenice organiziral še več triglavskih štafet v počastitev obletnice ustanovitve OF in v počastitev dvajsetletnice II. zasedanja AVNOJ v Jajcu. Štafetne palice so izdelali jeseniški zele-zarji, pisma s pozdravi in najlepšimi željami so napisali mladinci, mladinke in delovni ljudje.
Letošnja jubilejna, srebrna triglavska štafeta v počastitev 80-letnice predsednika Tita bo prav gotovo še bolj množična in slovesnejša.
Prve priprave potekajo ugodno, organizatorji pričakujejo rekordno udeležbo, prijave prihajajo že sedaj. Ne ostanite doma!
Uroš Zupančič
USPEŠNO DELO PD BOHOR
Ker je bilo treba pregledati rezultate enoletnega dela in program za prihodnje obdobje, je bil 18. februarja^ 1972 na Senovem v osnovni šoli občni zbor PD Bohor. Zbora se je udeležil predstavnik meddruštvenega odbora Zasavskih planinskih društev tov. Marjan Oblak, predstavniki PD Brežice, PD Lisca Sevnica ter člani PD Bohor, ki so v tako velikem številu, predvsem z mladino in pionirji,
pokazali, kolikšno je njihovo zanimanje in ljubezen, ki jo gojijo do naših prelepih gora.
Pred zborom je tov. Aleš Kunaver, naš znani alpinist, vse udeležence z enoinpol-urnim predavanjem popeljal na Annapurno II, vrh, ki ga je osvojila naša alpinistična odprava leta 1969. S številnimi diapozitivi je navdušenim planincem prikazal celotno pot, ki so jo opravili alpinisti od doma do vrha. Vse udeležence je pozdravil tov. Milan Mahovne, ki je poročal o delu društva v preteklem letu. Število članov v letu 1971 je doseglo zavidljivo visoko številko, in to 803 člane, od katerih je 483 pionirjev, ki se aktivno ukvarjajo s planinstvom na petih osn. šolah, in sicer v Krškem, Brestanici, Zdolah, Leskovcu ter Senovem. Od aprila 1971 pa do občnega zbora so organizirali kar 16 izletov s 1316 udeleženci, od tega enega tridnevnega v mesecu juniju na Velebit, v juliju pa na Triglav. Obiskali pa so tudi skoraj vse zasavske hribe. Maja 1971 se je 190 pionirjev udeležilo dvodnevnega srečanja v Novi Gorici. Letos jeseni bo prišlo že do petega takega srečanja, ko bodo Novo-goričani obiskali mlade planince PD Bohor. Na Bohorju je bila v mesecu ma|u dvodnevna planinska šola, v katero so mladi planinci povabili tudi pionirje PD Lisca. Organizirali so tudi orientacijsko tekmovanje. Podmladek PD Bohor je v zimskem času organiziral tudi tri smučarske izlete: dva v Črmošnjice ter enega v Pečice.
Akcija »Pionir-planinec« se je med mladimi pionirji zelo razširila, saj so do letošnje podelitve značk v Kamniški Bistrici planinci prejeli že 80 bronastih, 21 srebrnih ter 4 zlata odličja. To je zanje izredno velik uspeh, kajti pogoji za dosego značk za naše mlade tekmovalce niso tako lahki. Danes ima pogoje za pridobitev zlate značke še več pionirjev. Znak bodo prejeli na Dan mladosti. Največji uspeh podmladka PD Bohor je »Podmladkova značka«, ki jo je izdelala akademska kiparka tov. Vladka Stovič-kova.
Društvo se je jeseni 1971 lotilo zunanjega premaza na koči na Bohorju, januarja 1972 pa so si uredili društveni prostor na Senovem. Potrebno bo seveda še nekaj denarja, da bodo svoj prostor opremili. Markacisti so v preteklem letu markirali vse poti na svojem območju. Tov. Mahovne je nato podal še delovni program za prihodnje obdobje. Program je zelo obširen. Tako bodo morali vsi člani veliko delati, če bodo hoteli naloge realizirati. Zaključek obširnega poročila in programa je bil moto mladih planincev: »Kdor ljubi gore, ostane večno mlad.« Blagajniškemu poročilu je sledila raz-
prava. Tov. Smerdelj ¡e poudaril, da je delo z mladino zelo pomembno, kajti mladi so garancija, da bo društvo še nadalje živelo in želo take uspehe kot do sedaj. Izrekel je vso zahvalo in priznanje vodstvu PD Bohor. Tov. Oblak je v imenu meddruštvenega odbora zasavskih PD pozdravil zbor in izrazil zadovoljstvo za tako veliko in uspelo opravljeno delo v društvu. Zbor sta pozdravila še predstavnika PD Brežice ter PD Lisca tov. Zorko in tov. Motore. Tov. Kunaver je na vprašanja mladih radovednežev odgovarjal še o odpravi na Himalajo v mesecu juliju 1972. Ob koncu je tov. Oblak podelil častne znake PZS. Srebrnega so prejeli: Ema Medveščak, Staša Šoba, Hilda Lipovšek, Slavko Smerdelj, bronastega Marija Daugul, Rezika Smerdelj, Brigita Guček, Jože Zaje ter mladinski odsek PD Bohor. Častni znak o prehojeni zasavski poti so prejeli Jože Zaje ter Albinca in Milan Mahovne, katerima je to že tretji znak. Vsi ti znaki so posebno priznanje PZS za dosedanje delo, vsem pa bodo tudi vzpodbuda za še plodnejše prihodnje delo.
Nevenka Zaje
OBČNI ZBOR PLANINSKEGA DRUŠTVA KRANJ
V	sredo, 23. februarja 1972, so se zbrali kranjski planinci v dvorani obč. skupščine. Predsednik Ciril Hudovernik je začel občni zbor s pozdravom, nato se je spomnil lani umrlih planincev, ki so dalj časa delali kot odborniki našega društva: tovarišev dr. Marjana Ogrizka, Dušana Reja in Dušana Renčlja. Zvedeli smo, da je ob koncu leta imelo društvo 2005 članov, od teh 315 mladincev in 700 pionirjev. Mladina je številčno še vedno v vodstvu. Propagandisti so skrbeli za predavanja v Kranju in tudi v šolah. Skupni izlet vseh odsekov v Centralne Alpe je vključil alpinistične treninge. Člani upravnega odbora in mentorji pionirskih sekcij so odšli na skupni izlet na Bleščečo planino in na Kepo. Dan planincev smo počastili s ponodom prek Krvavca v Kamniško Bistrico. Bilo nas je prek 100.
V	gospodarskem in finančnem poročilu smo izvedeli o oskrbovanju naših postojank na Kališču in v koči ob žičnici na Krvavcu. Tov. Padjera je nakazal potrebe obnove in dozidave obeh koč, a sredstev zanje nimamo. Nerešeno je tudi vprašanje starega doma na Krvavcu. Letališče Ljubljana Pula ga je pripravljeno odkupiti, a Planinska zveza Slovenije ne da svojega soglasja. Pregled finančne bilance je pozitiven.
Mladina je organizirala svoje prireditve in izlete. Pomagala je pri prenosu hrane na Kališče in popravljala planinska pota. Odhajala je na republiške orientacijske pohoae in zvezno prvenstvo. Sami so priredili pohod Po poteh Kokrskega odreda.
Na tečaju mladinskih vodnikov v Vratih so pridobili dva nova člana. Skrbeli so za povezavo s srednjimi šolami in s skupino planincev-vojakov. Udeležili so se shoda planincev Jugoslavije na Kopao-niku. Sodelovali so z odborom za vseljud-sko obrambo. Za Dan mrtvih so krasili grobove borcev in planincev v okolici Storžiča.
Ločeno je delal pionirski pododsek zaradi specifičnosti dela in nalog. Združeval je najmlajše planince iz osmih popolnih osemletk in dveh štirirazrednic. Izdelali so enotno shemo za delo v teh sekcijah. Pripravili so tekmovalni program. Vključevali so se tudi v programe mladinske komisije in si pridobivali bronaste, srebrne in zlate znake Pionir-planinec. Največ teh znakov so si pridobili planinci iz šole Lucijan Seljak in Preddvor. Tekmovalni program Mladina in gore, ki ga je izdelal pododsek, da razgibava planinsko dejavnost med najmlajšimi, je obsegal: število članov, izletništvo, dopisovanje v časopise, tekmovanje v orientaciji, v kvizu znanje iz področja planinske šole (lani prvo pomoč, orientacijo in varstvo narave) in še pridobivanje znaka Pionir-planinec. Tekmovanje je vodila posebna komisija. Upoštevala je delo zadnjega šolskega leta. Rezultati so bili naslednn: 1. mesto šola Lucijan Seljak, slede: Preddvor, dr. France Prešeren, Stane Žagar, Simon Jenko, Šenčur, Predoslje, Gorice, Olševek in Cerklje. Največ članov imata sekciji France Prešeren in Stane Žagar (115 oz. 114), glede na število učencev pa največ sekcija Preddvor. Vse sodelujoče sekcije so prejele od upravnega odbora knjižna darila, s katerimi si vsako leto dopolnjujejo planinsko knjižnico. Če seštejemo vse izlete pionirjev, dobimo število 91, udeležencev pa nad 2000. Nepozabni so ostali množični izleti na Snežnik, Mrzlico, z jamarji pa v Kočevski Rog in zaključni izlet za najboljše na Nanos in Čaven. Na pobudo planincev in n|ihovih mentorjev je bilo veliko tudi športnih dni na naših šolah usmerjenih v gore. Močna so prizadevanja mentorjev in vodstva pionirskega pododseka, da bi planinska vzgoja prodrla v naše učno-vzgo|-ne programe, da bi zainteresirala celotne kolektive in pedagoška vodstva za vse pozitivne elemente planinske vzgo|e pri oblikovanju mladega človeka, ki mu hoče privzgojiti pravi odnos do narave in do sočloveka.
Poročilo načelnika pionirjev so dopolnili zastopniki vseh sekcij in povedali, kaj so delali v preteklem šolskem letu. Alpinisti so v minulem letu želi lepe uspehe. Uspešno so izvedli ekspedicijo v Hindukuš, plezali so v Centralnih Alpah in domačih stenah. Skupaj so opravili 412 vzponov, precej je bilo prvenstvenih smeri. Imeli so zimski in letni alpinistični tečaj in sodelovali v smučarskih tekmah. Odsek je mlad, poprečna starost 19 let. 2ele še več povezave s starejšimi alpini-
sti-veferani. Načelnik Marjan Ručigaj je odlikoval najboljšo navezo Francija Štera in Nejca Zaplotnika. Dobila sta plezalne pasove. Nagradili so tudi Janeza Hriber-nika za večletno vztrajno delo v odseku. Markacisti so popravili pota: Mače-Ka-lišče, Kališče-Jakob, pot na Taško in do stare Cojzove koče, Kurirsko pot od Bašlja do Kališča.
Jamarji so tesno sodelovali s planinskimi sekcijami na osnovnih šolah. Tu so izvedli 10 predavanj z barvnimi diapozitivi. Vodili so 4 avtobuse pionirjev v kočevske jame, raziskali so kanjon Kokre in vrsto jam na Gorenjskem in drugod v Sloveniji. Gorski reševalci slave letos 25-letnico svojega odseka. Imeli so več uspešnih akcij v reševanju ponesrečenih planincev in kondicijske treninge z nočnimi vajami. Ze osmo leto dežurajo na smučiščih Krvavca.
Razrešitvi starega odbora so sledile volitve. Za predsednika je ponovno izvoljen tov. Ciril Hudovernik. Sprejet je tudi delovni načrt, ki zajema vsa delovna področja. Občni zbor sklene, da pošlje vodji odprave na Istor-o Nal dr. Ivu Valiču pozdrave in posebno zahvalo za uspešno vodstvo ekspedicije.
Pregled starega dela in pogledi na bodoče naloge se tesno prepletajo. Potreben nam je nov optimizem in idealizem, da bomo vztrajali na začrtani poti.
Marija Brudar
POGOVOR S TAJNIKOM PD ZABUKOVICA
Franček Ježovnik, eden vodilnih uslužbencev banke v Žalcu, je sila skromen človek, toda v pomenku bogat, kratek in jedrnat. Minilo bo leto, ko je poleg drugih dejavnosti v javnem življenju prevzel tudi funkcijo tajnika PD Zabukovica. Srečala sva se na Homu in to v nedeljo, 5. marca 1972. Društvo je imelo nekakšno slovesno sejo; počastili so žene-planinke, dali priznanje - stisk rok in planinski poljub - starejšim članom: osemdesetlet-niku Dragu Ocvirku, tovarišu Poteku in še nekaterim. Seja je bila živahna, navzoč je bil tudi ing. Zakonjšek - direktor komunalnega podjetja v občini Žalec in vnet pristaš zamisli, da se planinska postojanka vrh Homa dostojno opremi, tam je bil Zivko Podvršnik, ki ima mnogo zaslug pri izgradnji ceste s severne strani Homa; skratka, bilo jih je lepo število in predsednik Franček Kovač je ves zagret dejal: »Poleg službe in kapelništva pri godbi na pihala v Libojah me veže mno-o dolžnosti, vendar se bom potrudil, da o dobršen del skrbi posvečen našemu društvu. Nismo klonili, ko smo začeli tako rekoč z golimi rokami, še manj bomo sedaj, ko vidimo, da je število članov poraslo in imamo dobre tovariše na občini in celo pri PZS.« Nato mi je tovariš
Ježovnik povedal, da bodo (nekatere so že) ustanovili sekcije v vseh okoliških krajih, organizirali bodo tečaj prve pomoči, odbor se bo trudil, da bo v društvu zavladalo pravo planinsko vzdušje, da bo kar največ izletov v naravo, v hribe in gore, da se bodo vrste planincev stalno večale; na ta dan so ugotovili, da je članov 570, vendar se bo število -tako upajo - kmalu močno zvišalo. Pogovorili so se o plačevanju članarine -ki bo v tem letu taka kot lani - zagotoviti si morajo vnete poverjenike. Prav to nedeljo pa je odšla na pot skupina - pod vodstvom srčnega planinca Florjana Šona - po novi obsavinjski trans-verzali; pot med tremi postojankami so že markirali. Predlagani so naslednji vrhovi in domovi: Dragotov dom na Homu, Kamnik, Lovski dom na Gozdniku, Gozd-nik (vrh), Dom na Šmohorju, Malič (vrh), Celjska koča, Svetina, Stari grad Celje, Dom na Resevni, Kungota, Lovski dom »Rinka«, Lovski dom Založe, Planinski dom Oljka, Mozirska koča, Dobrovlje (vrh), Planinski dom-Čreta, Planinski dom na Menini planini, Zvajga nad Preboldom, Lovski dom na Golavi, Planinski dom na Bukovici; pri organizaciji te nove planinske poti moramo zares pohvaliti prizadevnost Florjana Šona. Tajnik PD Zabukovica pa mi je nato povedal še nekaj besed o občnem zboru, ki pa je bil 15. januarja 1972. Navzočih je bilo okoli 200 članov, od tega približno 50 pionirjev. Da se je na šoli v Grižah ustanovila pionirska sekcija, je predvsem zasluga pokojnega Slavka Mi-klavca, ki je bil društvu več let predsednik in prav pod njegovim vodstvom je bilo mnogo, mnogo storjenega. Sedaj vodi to sekcijo učiteljica Dragica Ulaga. Poročilo o delu društva je na zboru podal podpredsednik Franci Čadej, o delu pionirjev pa je poročala pionirka Vodeb: mladim so pripravili dva izleta, šli so po poteh I. štajerskega bataljona. Navzoč je bil prof. Tine Orel, ki je pozdravil zbor v imenu PZS, navdušil s preprostimi besedami, da je planinstvo tako rekoč najbolj množičen šport in sorazmerno najbolj poceni in najbolj zdrav; zato je treba mlade znova in znova navduševati, jih vzpodbujati, jim vcepljati pravega planinskega duha. Tovariš Sazonov je prikazal film »Zimska pravljica v gorah«. Na zboru je bilo mnogo povedanega, sprejeti pa so bili tudi sklepi: mladi so predlagali srečanje mladincev-planincev na partizanskih Dobrovljah, medtem ko so starejši govorili bolj o dopolnjevanju prepotrebnih stvari na postojanki vrh Homa: dokončno se mora urediti cesta z obeh strani, postojanko oskrbeti z vodo, urediti sanitarije, opremiti kuhinjo, pred domom bodo zgradili povsem nov trakt (približno 8X6); tu bo tudi prehodna soba z bifejem, kamor bo imel dostop vsak zanesljiv in zares srčen planinec ob vsaki uri in vsakem času.
Vrh Homo: Levo cerkev sv. Helene, desno spredaj prijazni domek zabukovških planincev
Ni zmanjkalo besed, vendar so vsi hkrati poudarjali, da je bolje manj govoriti in več delati; vmes pa je nekdo pripomnil, da ima klen planinec Mirko Petrove god, brž smo mu pripravili planinski šopek -smrekove vejice obložene s storži - z gramofona se je zaslišala planinska polka; med plesom pa smo zvedeli še to, da bo v kratkem ponovno srečanje, znova bodo govorili o načrtih - počastili pa bodo tudi 80-letnico očeta PD Zabuko-vica tovariša Ocvirka in 60-letnico tovariša Poteka - pionirji osnovne šole »Nade Cilenške« iz Griž pa bodo pod vodstvom mentorice Dragice Ulaga pripravili kulturni program.
Drago Kumer
OBČNI ZBOR PD 2ALEC
UO PD je delal s tremi komisijami, s komisijo za organizacijo izletov, s komisijo za delo z mladino in s komisijo za vzgojo in propagando.
V preteklem letu je najboljše rezultate dosegel mladinski odsek PD na OŠ Žalec in OŠ Petrovče. Število članov se je na teh dveh šolah občutno povečalo. Planinske legitimacije ima 605 pionirjev in mladincev, od tega števila je 289 deklic in 316 dečkov. Rezultati aktivnosti pionirjev-planincev so prav tako razveseljivi. V letu 1971 so pionirji-planinci opravili 14 planinskih izletov, od tega so bili trije izleti dvodnevni. Pionirji-pla-nici so obiskali: Celjsko kočo, Svetino, Šmohor, Paški Kozjak, Goro Oljko in Mrzlico. Sodelovali so tudi na proslavi 30. obletnice NOB na Igriših pod Mrzlico, udeležili so se pohoda po poti I. štajerskega bataljona. Pohod je organiziral pionirski odred osnovne šole Žalec. Bolj oddaljeni izleti pa so bili v tednu narcis
na Golico in Španov vrh, v bolnico Fra-njo in Vršič. Obiskali so tudi Mozirsko kočo, Smrekovec, Uršljo goro in Stol. Primanjkuje mentorjev. Tako ima preko 600 včlanjenih mladincev-planincev na osnovni šoli Žalec in osnovni šoli Petrovče samo enega mentorja. Velika večina pionirjev ne zmore kriti stroškov, ki jih zahteva večdnevni izlet v planinski svet. Zbor mentorjev, ki se je vršil dne 16. in 17. oktobra 1971 na Zelenici, je med drugim obravnaval vprašanje finan-siranja planinske šolske dejavnosti iz virov telesnovzgojne skupnosti in SLO ter sklenil, naj bo planinska skupina na šoli enakovredna v okviru šolskega športnega društva. Na podlagi realnega plana naj dobi določena materialna sredstva oa ŠŠD, medtem ko naj občinske telesnokul-turne skupnosti finansirajo PD. Vprašanje finansiranja je pomembno za kadrovanje mentorjev. Mentorji morajo dobiti nadomestilo stroškov, če vodijo izlete šolske mladine.
UO je hotel pridobiti iz vrst učiteljev mentorje, ki bi bili pripravljeni delati s šolsko mladino na ta način, da je vključil v delo UO dva prosvetna delavca. Pri teh prizadevanjih nismo naleteli na razumevanje.
Komisija za organizacijo izletov je v letu 1971 organizirala skupinske izlete na Peco, Triglav, Raduho in Ojstrico. Na vsakem izletu je bilo poprečno okoli 30 planincev.
Razen skupinskih izletov je bilo še več neorganiziranih izletov. Večje število naših članov hodi po slovenski in zasavski transverzali. Z uspešno organizacijo teh izletov smo povečali število članov planincev.
kril polovico strehe, v gostinskih prostorih in veži je položil nov pod iz keramičnih ploščic ter oba prostora prebelil.
V	preteklem letu so trije člani dobili za uspešno in požrtvovalno delo v planinski organizaciji priznanje: srebrni znak PZS tov. Tone Delak, bronasti znak pa tov. Alenka Tofant. Tov. Mira Cafuta je dobila priznanje od občinske zveze za telesno kulturo.
Število članstva je od leta do leta raslo, od 181 v I. 1967 na 704 člane v I. 1971.
V	letu 1971 se je število članov povečalo kar za 360 članov ali izraženo v procentih za več kot 100%. Vsi omenjeni člani imajo planinske legitimacije PZS in so v letu 1971 poravnali članarino. Zaradi tega je nerazumljiv odnos občinske zveze za telesno kulturo občine Žalec, ki ni upoštevala dejavnosti društva pri dodelitvi priznanj in finančne podpore za delo društev v letu 1971. Pri dodelitvi materialnih sredstev posameznim društvom naj v bodoče obč. zveza upošteva dejavnost društev, rekreativni pomen planinstva ter vlogo plan. organizacij pri čuvanju narave, kakor tudi pomembnost planinstva v sklopu SLO.
MO PD Celje v pretekli mandatni dobi ni pokazal kake večje aktivnosti. Da je stanje takšno, so kriva vsa PD, ki so včlanjena v meddruštveni odbor.
OBČNI ZBOR PD RAVNE NA KOROŠKEM
Zadnjo nedeljo v januarju so se zbrali ravenski planinci, da bi pregledali svoje dosedanje delo.
Društvo šteje skupno 793 članov, od tega je 559 članov, 202 pionirja in 32 mladincev. Od prejšnjega leta je zlasti porastlo število članov, saj se jih je včlanilo kar 83.
Mladinski odsek je imel v lanskem letu 12 izletov, priredil pa je tudi turni smuk in orientacijsko tekmovanje na Naravskih ledinah. V planinski šoli so imeli šest predavanj iz prve pomoči, zgodovine planinstva, spoznavanja gorstva itd. Mladinski odsek, žal, nima dovolj mladinskih vodnikov.
Propagandni odsek se je pri svojem delu oprl na sosednje planinsko društvo Pre-valje in skupno so zelo uspešno organizirali izlete in predavanja. Tako so priredili pet predavanj, ki so bila lepo obiskana (poprečno 180 poslušalcev). Organizirali so štiri izlete in to na Obir, na Celovško kočo in Stol, doma pa so obiskali Logarsko dolino in za uspešen konec sezone še Vršič in Prisojnik. Skupina sedmih članov obeh društev pa je pila meseca avgusta na Mt. Blancu. V pretekli sezoni je bil najbolj aktiven gospodarsko-gradbeni odbor, ki mu je uspelo, da je dogradil zbirni rezervoar in zajetje za vodo ter uredil celotno vodno instalacijo. Tako je dobila koča v mesecu avgustu prepotrebno pitno vodo. Uredil je okolico koče, postavil nove klopi, uredil parkirni prostor, pre-
Za gostinsko sobo in spalnico je društvo kupilo dve trajno goreči peči. Na občnem zboru so bila podeljena tudi srebrna in bronasta odličja Planinske zveze Slovenije za zvesto delo v planinski organizaciji.
Vinko Krevh
IZGUBILI SMO MARLJIVEGA MARKACISTA
V enainšestdesetem letu nas je za vedno zapustil dolgoletni član PD, odbornik in markacist Franc Plemenitaš. Francelj je ljubil gorski svet, gore so bile njegove in on ves njihov. Večino svojega prostega časa je prebil v njih že pred vojno, posebno pa po osvoboditvi, ko se je vrnil iz NOV.
Prehodil je slovensko transverzalo, kakor tudi razširjeno, zasavsko, ki mu je bila najbližja, kar osemkrat, kozjaško, Trdinovo, karlovško, zagorsko, medvedniško,
samoborsko, pomursko in seveda štajer-sko-zagorsko. Tej je bil eden od glavnih pobudnikov in seveda jo je tudi vso markiral. Mnogo skrbi je posvečal belo-rde-čim krogom na tukajšnje »velikane« Boč in Donačko goro kakor tudi na transver-zali. Mnogokrat smo ga srečali z opremo za markiranje. Sedaj bomo srečali samo še njegove rdečo-bele kroge, njega pa nikoli več. Na črnem žametu so ostala mnoga priznanja, ki so mu bila dodeljena, med njimi tudi srebrni znak Planinske zveze Slovenije. Ne bomo ga pozabili, zelo težko nadomestili.
Franc Komerički
alpin i s ti c n e novice
LETTENBAUER
Lettenbauer ¡e ime, ki smo ga v desetletju pred drugo svetovno vojno izgovarjali s spoštovanjem kot imena Comici, Welzenbach, Schmid, Solleder in še nekaterih. Znan je posebno po svojem vzponu v severozahodni steni Civette iz I. 1925 in je v petih letih zabeležila le deset ponovitev, po drugi vojni pa komaj tri solo-vzpone in prvi zimski vzpon. Toni Hiebeler je v »Alpinismusu« 1971/5 priobčil razgovor z ostarelim Lettenbauer-jem, ki živi v Erlangenu. Še dela, o hribih pa se nič kaj rad ne pogovarja. Ima delavnico za ortopedske aparate, ima številno družino, zaradi katere se je plezanju odpovedal že I. 1929, še ne 30 let star. Zdaj jih ima že 72, samostojni ortopedski mehanik ¡e zadnjih 30 let. Plezati je začel I. 1920 v sekciji »Bayerland« (DÖAV). Začel je s severnim razom v Laliderer, vsega skupaj ima 20 do 25 prvenstvenih vzponov. Natančne dokumentacije nima. V Civetto je vstopil 7. avgusta 1925 s Sollederjem in jo zdelal v 15 urah s 15 klini, ki jih je sam izdelal (»ker drugim ni zaupal«). Imela sta s seboj tudi lesene zagozde - Lettenbauer je prepričan še danes, da jih je v steni prvi uporabil. Solleder se je I. 1931 smrtno ponesrečil pri prečenju La Meije. Z Lettenbauerjem se je spogledal zaradi opisa Civette, ker je pisal, da je on vodil do kamina s slapom, tam pa si je ranil ramo in v vodstvu ie bil potem do vrha stene Lettenbauer. Najlepše spomine hrani na vzpon po zahodni steni Totenkirchla, v kateri je doživel neurje, nato še padec, pri katerem ie izruval tri kline, četrti pa ga je obdržal. Kljub temu sta z Berglerjem nadaljevala, doživela še en vihar, bivakirala brez bivak vreče in naslednji dan v neurju izplezala.^ Bil je drzen plezalec, pravi, da je razmišlial o »plezanju po stropu«, da pa ni dobil sonaveznika.
Ko je I. 1935 sedanji predsednik CAF Lucien Devies z znamenitim Italijanom Giustom Gervasuttijem kot 34. naveza preplezal Lettenbauerjevo smer v Civetti, je predlagal, naj se po njem imenuje vstopna poč, ki jo je pri prvem poskusu plezal Lettenbauer kot prvi plezalec. V prvih desetih navezah od I. 1925 do I. 1930 so bili plezalci takega slovesa, kot so Toni Scnmid, Ernst Krebs, Anderl
Heckmair, Matthias Auckenthaler, Attilio Tissi, Giovanni Andrich, Hans Steger in Pavla Wiesinger (1. ženska). Samohodci so bili doslej trije, in to od I. 1951 do I. 1952: Maestri, Gonda in Egger. L. 1963 so si konec februarja prvo zimsko ponovitev zapisali Trbižan Piussi, Redaelli in Hiebeler.
ALPINISTIČNA GERUZIJA
Anketa med plezalci, starejšimi od 60 let, v vrstah DAV in OAV se ni ravno posrečila. Prišlo je vsega 34 odgovorov. Hotela je vedeti, koliko procentov starejšega članstva še pleza, kakšnih poklicev so ti starejši »mladinci«, do katere stopnje v plezalstvu so plezali v mlajših letih, česa se lotevajo danes in kje, ali jih danes alpinistično dogajanje še zanima in kakšni so njihovi najtežji problemi pri plezanju in smučanju. Odgovori na prvih 6 vprašanj niso presenetljivi, saj govore o komaj 7% aktivnih šestdesetletnikov. Odgovori na 7. vprašanje pa vsa prejšnja pojasnjujejo. Gre za štiri probleme: Zelo težko je dobiti primerne tovariše za navezo; plezanje je naporno, moči pa je v človeku z leti manj, gneča na kočah in njihova neudobnost; strah pred poškodbami, ki so zaradi starosti češče. Največji problem je sonaveznik, ker jih v tej življenjski dobi tako malo pleza, mlajši pa posegajo po težkih smereh. Taka je analiza v »Alpinismusu« 1971/5. Vse kaže,_ da naraščajoče množice v gorah prinašajo probleme za prihajajoče in odhajajoče rodove.
LIVANOS ŠE PLEZA
Georges Livanos, francoski alpinist grškega rodu, dolomitski specialist in domač v francoskih Calanques, obmorskih pečinah, je star 47 let in je lani dosegel 45. prvenstveni vzpon v zahodni steni Cima d'Auronzo. Ko mu je to uspelo, se je seveda izprsil, češ, stari Grk je lahko zadovoljen: »Če bi pred 20 leti to zmogel, bi bil ponosen ...« Njegova žena, drobna Sonja, na tej turi niti enkrat ni stopila v streme, da bi z njim izbila previsu zobe. Tudi Sonja jih ima 47 in lep alpinistični curriculum - 50 ženskih prvenstvenih!
T. O.
KOVINSKI SMUČARSKI ČEVELJ ni več zadnja novost - na trg je prišel v zimi 1969/70, seveda v Ameriki. Ves vrhnji del čevlja je iz srebrno svetle kovine, zraven nekaj vijakov in premičnih ploskvic, da se kovinski del nogi bolj prileže in bolje sedi. Če je na nogo umerjeno, menda si|a|no drži in opira gleženj. Teža: 5 kg. Hoditi pa se s takimi čevlji ne da, so samo za spust.
VARSTVO NARAVE
OREL
2e citirani švicarski avtor A. Fluckiger (Les Alpes 1970/3) ve marsikaj povedati, kako je z orli v švicarskih Alpah. O tem smo sem in tja že kaj zapisali, saj je za vsakega planinca mikavno doživeti »letalsko igro« orla in orlice, ko se parita in se pri tem nad prepadi gresta »ujemi me«, padata, ploveta na gorskih sapah in delata vsemogoče umetnije z vetrom in proti vetru, se prevračata, vrtita, prava zračna akrobata, kralja vetrov in ptičev. Svatbenega plesa se zlepa ne naveličata, zjutraj začneta, se dražita, lovita, iščeta in preganjata. Sele okoli poldneva se umirita. Orel si naredi več gnezd in vsako leto izbere drugega, v steni ali tudi v drevesu, ki raste v nepristopnih strminah. Največji sovražnik orla je človek, zato gnezdo skriva predvsem pred njim, rad pa mladiče obvaruje pred pripeko in neurjem. Tako je gnezdo torišče celih rodov, tudi sto let in več staro so našli. Spleta ga iz vej in postelje z ma-cesnovimi, smrekovimi in jelkovimi vršički, vse skupaj je tudi meter visoko in zelo trdno, široko odprto za jutranje sonce. Gnezda ne postavlja previsoko, še v ozdni meji, ker je tu dovolj gradiva in rane. V začetku aprila orlica leže jajca, 6 do 8 cm dolga. lOdkg težka so pravzaprav primeri z velikostjo ptiča majhna, umazano siva in rumenkasto bela. Največ dve jajci, kvečjemu tri. Vali šest tednov zelo skrbno, skrben pa je v tem času tudi samec. Prinaša hrano in samico sem in tja nadomešča pri valitvi. Skratka: zgleden zakonski par, neločljiv do konca življenja, živi pa lahko zelo dolgo. Na Kavkazu orle še uporabljajo za lov na lisice in volkove, Izučeni orli imajo tam zelo visoko ceno, zamenjavajo enega ptiča za dve kameli, za polnokrvnega konja. V Franciji so I. 1845 ustrelili takega orla — zahotelo se mu je prostosti. Okoli vratu je nosil zlato verižico in medaljon z napisom: »Kavkaz je moja domovina, Blisk mi je ime, Badinsky je moj gospodar 1750. Ta orel je živel najmanj 95 let.
Mladiči so zelo nežni in majhni, skoraj brez teže, en sam kljun s kremplji in očesci, rastejo pa za čuda hitro. 2e po prvem tednu izgube puh in jim že poganja druga oblekca, prav tako bela in nekoliko gostejša. So pa zmerom lačni, vendar jih starši ne razvajajo. Hrano jim donašajo redno in najboljšo, puščajo pa jih same tudi po nekaj ur. Orli so odlični lovci, zato so lovci zoper totalno zaščito orlov. Njihovim zagovornikom se je posrečilo, da so z natančnimi raziskavami dognali, kako »srčkano« majhno škodo naredi nad jagenjci in
kozlički. Danes le redek še verjame, da se orel spusti na zibko in hribovski materi odnese otroka. Raziskava orljih gnezd je dognala, da so tam le redkokdaj ostanki psov, mačk in drobnice. V svobodnem naravnem gospodarjenju je orlu dodeljena naloga, da pospravlja bolehno, bolno, šibko, slepo divjad in ospravlja poginulo. Divjad pa je konec oncev od vseh, ne pripada samo lovcem.
Po dveh, treh mesecih si mladi orli že sami preskrbijo hrano, ko se v njih prebudi dedna lastnost - veselje do potovanja. Zakaj ta lastnost, kdo bi vedel! Veselje do življenja, mladostni zanos, moč in lepota ženejo orle, da preletavajo meje velikih držav, ves svet je lahko njihov, skoraj povsod pa nanje preži tudi smrt. Orel rad napade. Iz zadnjih časov je nekaj dokazov, da se tudi letala ne boji. Neko letalo AN2 na progi Aksu--Ajuly-Karaganda je doživelo frontalni orlov napad, pilot pa se je trčenju izognil. Orel ni popustil in je letalo zasledoval vse do 10 m nad pristajalno stezo. Zaletel se je v letalsko krilo s tako silo, da je letalo zanihalo. Krilo je dobilo vdrtino in je moralo na popravilo (po »SZ danes«). Tudi Air Zermatt je doživel orlov napad. Reševalni helikopter bi bil verjetno strmoglavil, če bi se bil orel zaletel v rotor. K sreči je pilot orla spretno izmanevriral. Orel tehta kakih 15 kg, njegova hitrost pa je velika. Da pa otrok ne odnaša, je dognal švicarski inženir, kontroliral pa ga je Amerikanec. Dognala sta, da orel lahko dvigne kvečjemu 5 kg in s tem odleti, vendar ne daleč.
Človek je orlu od nekdaj prisojal posebno moč, bil je kralj ptičev in ptica bogov in kraljev. Pripisovali so mu nenavadno varovalno moč. Stari Grki in Rimljani, prav tako Germani, so verjeli, da prinaša in napoveduje srečo. V srednjem veku je pokazal, kje naj se zidajo gradovi in cerkve. Bil je orientalski simbol zmage, krščanstvo ga je prevzelo za simbol zmagoslavja. Cesto so ga upodabljali v boju s kačo. Indijanci so si iz njegovega perja delali znamenite perja-nice, ki so veljale za simbol poguma in neustrašenosti. Ze Kari Veliki ga je okrog I. 800 uvedel v grbe, žezla, pečate, novce, ščite in orožje. Kot tak simbol se je razširil po vsem Nemškem. Dvojnega orla so poznali že Hetiti. Liibeck ga je imel v mestnem grbu že v 14. stoletju. Zlatega dvojnega orla na črnem polju so uvedli ruski knezi. Razlaga: »Ko je Zeus dopustil, da sta dva ona vsak od svoje strani obletela svet, sta se srečala v Delfih - po grškem pojmovanju - v središču sveta in sedla na vsako stran
Omfalosa na popku sveta«. Napoleon je dal I. 1804 izdelati cesarskega orla v krono in za vojaške embleme. Tudi emblem ZDA je beloglavi orel. In tako dalje...
T. O.
UHARICA
Fluckiger pravi, da je »svetovljanka«, skoraj povsod lahko živi, ko pa se naseli, ostane zvesta svojemu revirju 20 do 30 let, do konca svojega življenja. Rada se spakuje, s tem se izraža, to je njena navada in strast. Vedno je na oprezu, le kadar zadremlje, se pomiri z okoljem. Predstavlja nenavadno lep ptičji obraz. Večkrat se zdi zamišljena, vzvišena, globoko mirna, kakor da bi prezirala svet. Zato velja za simbol modrosti. Ušesa? Nimajo nič opraviti z odličnimi in res velikimi ušesi. Peresa nad ušesi so le koketna garnitura, ne glede na filozofski mir. Kljun, imenitno orodje in orožje, pa je napol skrit v majhnem puhu, nič ne vzbuja strahu. Če pa z njim useka, gorje! Pa oči! 2e Homer jih je slavil: Glavkopis Athene, sovooka Atena, lepa boginja modrosti... Večje so kot človeške, dva svetlikajoča se topaza, z vencem svetlega puha okoli sebe. Očesi sta drugo od drugega neodvisni. Če je eno v senci, njegova zenica ostane velika, medtem ko se zenica drugega očesa, ki pride na sonce, zmanjša na drobno buciko. Vedno aleda naravnost, z nepremičnimi očmi. To so oči za noč. Pravijo, da so slepe za barve, svet je zanje siv. Z glavo pa počenja neverjetne stvari, kakor da bi jo vrtela na krogličnem ležaju. Njeno perje je pravi ptičji čudež, vsako pero je po obliki in barvah prava umetnijo, najfi-neiši kitajski ali japonski akvarel na svili, paša za oči.
Uharica ni pretirano škodljiva. Na nie-nem iedilnem listu so predvsem miši. Ta vsakdanji kruh si seveda popestri. V Wal-lisu so nekaj let opazovali dve gnezdišči v višini 650 m in 2000 m in ugotovili v njih ostanke 17 belih zajcev, 17 belk, 9 poljskih zajcev, 5 lisic, 1 hermelina, 3 kače, 65 žab, 29 ježev in še nekaterih živali. Uharica pa lovi tudi škorpijone, murne, razne hrošče. Doslej v Švici še niso ugotovili, da bi se polakomnila fazanov, jerebic ali divjega petelina. Človeška fantazija je iz nje naredila nevarno nočno moro, ki ji nobeden ne pride do živega. Nobena druga ptica človeka duševno ni tako zasegla. Verjeli so in še verjamejo, da prinaša nesrečo. V starem Egiptu, v stari Indiji in starem Rimu je veljala za znanilko smrti - za mrtvaško ptico. Plinij poroča: »Če se spusti sova na hišo, bo v njej v kratkem nekdo umrl. Ko je nekoč sedla na tempelj na Kapitolu, so morali .očistiti' ves Rim. Ko je bil konzul Marij, je sova tudi priletela nad mesto. To je bilo slabo
znamenje, zato so darovali odrešilne žrtve.« Na Siciliji pribijajo sove na slemena, da bi jih obvarovale pred strelo in ognjem. Za krščanstvo je bila sova simbol teme, neverništva, čarovništva in uporništva. Maximus iz Turina ie pisal: »... oslepe kakor sove v žarkih prave luči«. Atenci so sovo častili po božie -»oči Palade Atene so se bliskale skozi megle kakor sovje oči«. Tudi stari Peruana so molili sove zaradi njihovih lepih, velikih iskrečih se oči. Norveški kmetje so veseli, če sova gnezdi in vali v njihovi bližini, tako piše okoli 1755 Pon-toppidan. Nekaj tega je tudi v stari angleški besedi o sovi:
A wise old owl lived in an oak the more he saw, the less he spoke; the less he spoke the less he spoke the more he heard; why can't we be like that old bird.
(Modra stara sova je živela na hrastu; čim več je videla, manj je govorila; manj je govorila, več je slišala; zakaj le mi ne moremo biti taki kakor ta stara ptica).
T. O.
ZNAMKE ZA LETO VARSTVA NARAVE 1970
Poštno združenje zahodnoevropskih držav CEPT je v letu 1970 sklenilo emitirati posebne znamke, posvečene problemom varstva narave. CEPT ima kot simbolični emblem stilizirano drevo s koreninami in listjem, obdano v krogu s 14 petokra-kimi zvezdami, ki predstavljajo 14 članic (SFRJ ni članica).
V okviru te akcije je 16 držav izdalo 36 znamk, nekatere med njimi s posebno posrečenim oblikovanjem motivov. Navajam v nadaljevanju po časovnem redu države in motive znamk, kot so izhajale.
9.	2. 1972 je emitirala Turčija serijo 3 znamk s simboliziranim prikazom varstva naravnih virov dobrin, varstva flore, varstva favne.
10.	2. Finska eno znamko, planinski orel na gnezdu z mladičem.
23. 2. Irska dve znamki z enakim stilizi-ranim simbolom, ki prikazuje ptičjo glavo v triperesni deteljici, predstavljajočo boljšo naravo za življenje, delo in prosti čas.
7. 3. Belgija 2 znamki: bukve v državnem botaničnem vrtu (!), breze.
9.	3. Luksemburg 2 znamki: navadna ve-likonočnica, ježeva družina.
21. 3. Francija, rožnati flamingo iz Ca-margue.
10.	4. Norveška 4 znamke, volk, vetrnica,
slap Voringfossen, belorepec (obmorski orel).
30. 4. Lichtenstein 4 znamke (vsi cvetovi hkrati s prečnim prerezom cvetnega popka), brstična lilija, čmrljeliko mačje uho (vrsta orhidej), ledeniška zlatica, mrz-ličnik.
11, 5. Švedska 2 znamki, isti motiv brzic na reki Ljunga.
19. 5. Avstrija, znamka s slapom Krimml, za katerega zavarovanje je evropska skupnost podelila Avstriji »evropsko diplomo« za uspešno zavarovanje posebno pomembnega spomenika narave, ki so ga energetiki nameravali spremeniti v elektrarno. Lahko si predstavljamo, kakšna bitka se je razplamtela okoli tega projekta - nič manjša kot za našo Sočo! 16. 6. Grčija 4 motive: grška jelka, Jan-kaea Heldreichii - cvet Olimpa, skalni jereb (kotoma, ki živi tudi v Primorju), kretska bezoarska koza. 3. 8. Ciper 3 znamke: gladiola (gl. sege-tum), poljski mak, rumenocvetna Ferula communis.
25. 8. Island 2 motiva: nasprotnolistni
kamnokreč, veriga vulkanskih kraterjev Lakagigar.
17. 9. Švica eno znamko z emblemom CEPT.
28. 11. Italija znamki z istim motivom, ki simbolično prikazuje tovarno in odmrlo drevo.
14. 12. (ali 16. oziroma 18. na podeželskih poštah) poslednja (spet boste seveda porekli in ne boste dolgo ugibali katera država...) - rjasti sleč in brkati ser. Iz gornjega pregleda povzemamo že, da je vrsta motivov flore in favne tudi nam dobro poznana in če primerjamo estetsko plat, bi bili z našima znamkama lahko še kar zadovoljni - če bi jih le dobili na vseh poštah. Počakajmo na letošnje emisije za leto varstva okolja: seveda nas zanima, ali bo jugoslovanska serija v celoti tudi v »prosti prodaji« ali pa spet samo »racionirana«? Pa prihodnjič kaj več o motivu varstva narave na znamkah po svetu: ta tematika predstavlja danes že kar zajetno zbirko.
Mirko šoštarič
IZ planinske
NAŠE PLANINE
Če bi ob prebiranju XXIII. letnika »Naših planin« hoteli opozoriti na nove vidike glasila, potem so to nedvomno pogostejši opisi nejugoslovanskih gora. Pri tem nimam v mislih samo dr. Zeljka Poljaka članek o Himalaji, temveč predvsem opise tur v Montblanški skupini, na Mat-terhorn, odprave na Groeniand itd. Nedvomno se v teh člankih kaže ambicija po samostojnih hrvatskih odpravah v Himalajo, v Ande itd., ki naj po svoje proslave 100-letnico hrvatske planinske organizacije.
Upoštevanja vredna je literarna kvaliteta nekaterih stalnih sodelavcev tega glasila. Glasilu ne manjkajo odlične fotografije, ki zaradi kvalitete papirja ne pridejo do izraza, kot bi sicer zaslužile. Podoba je, da je prav tiskarska tehnika slaba točka jugoslovanske, tudi slovenske planinske literature, ki je ob vedno večjih turističnih zahtevah že neodpustljiva pomanjkljivost. Seveda pa planinske organizacije ob sredstvih, ki so na razpolago, ne morejo napraviti čudeža, dokler bo komaj vsak 15. član PSJ naročnik katere od planinskih revij ali kupec planinskih knjig.
Med gradivom je zanimiv članek »15 let slovenske transverzale« s podatki, koliko je dobitnikov znaka po starosti in po PD izven Slovenije. Kot kurioziteto naj napišemo, da je bil najstarejši dobitnik znaka za prehojeno pot ing. Vojteh Fu-
literature
gina iz Beograda ob svoji 86-letnici. Za mnoge torej še ni prepozno! Ob šestih dvojnih številkah se tudi v lanskem letniku razgrinja prijetno planinsko branje, ki mu ne manjkajo novice iz planinskega življenja po Jugoslaviji.
Tone Strojin
MIRKO MARKOVIČ: PASTIRJEVANJE NA DINARSKIH PLANINAH
Zbornik za ljudsko življenje in običaje
Ta razprava o pastirjevanju na Dinarskih planinah je osnovana na številni literaturi z etnografskega, geografskega in naravoslovnega področja. Z njo opozarja na bogate pašnike, ki so jih včasih znali pravilno izkoriščati. Danes stare oblike planinskega gospodarjenja propadajo. Nove ne nastajajo in ta svet postaja zapuščen, čeprav paša ni več tradicija, ampak odraz nuje v prirodni in družbeni sredini.
Vzrok za nastanek pastirskih gibanj je iskanje dobre paše. Živina iz primorja preživi večji del leta v primorju, samo 2-3 mesece v gorah. Živina iz gorate notranjosti ne gre nikoli prezimovat v primorje. Tako je bilo tudi v preteklostj. Vendar pa vzroki za iskanje novih pašnikov niso povsod enaki. Odvisni so od klimatskih in fenoloških prilik. Obstajajo
klimatskih in fenoloških prilik. Obstaja več področij.
še v preteklem stoletju je bila ta razdelitev drugačna. Ta področja se spet delijo na ožja. Tako je najbogatejša planina huminskega področja Bjelašnica, mejna planina med Huminom in Bosno. Obe strani se držita že od davnine postavljenih meja. Potem Rudinsko področje, značilno po mrzlih zimah. Zato tam ne poznajo postopnega umikanja živine na nižje predele, ampak preživi živina zimo v stajah. Najdaljšo pot do pašnikov pa ima živina iz Črnogorskega primorja. Včasih so kmetje iz okolice Bara in Ukinja vodjli živino na Kučko planino 7-8 dni. Paša okrog Biokova in Velebita pa je skromna, čeprav je iz preteklosti Velebit znan kot dober pašnik.
Reliefno drugačen je centralno-planinski predel. Zanimivo je, da je tu planina lahko menjala lastnika. Tako je Lum-bardska planina postala last vaščanov iz Peči (vaščani iz Lumbarde), ostalo pa ji je ime prejšnjih lastnikov. Skoraj vsaka planina je razvila svoje pastirske običaje.
Pastirske poti se po pravilu umikajo večjim naseljem, obidejo polja in gozdove, ostajajo pa v bližini svobodnih pašnikov, studencev in potokov. Uporabljajo steze, znane že od nekdaj. Ohranili so se tudi najemniški odnosi med pastirjem in lastnikom planine v Hercegovini in Črni gori. Najstarejša oblika je plačevanje s sirom, maslom. Vsak pastir je moral dati gospodarju planine oziroma stana hleb sira za vsako ovco in 1/21 masla. Gospodar pa mu je dal sol, vsako leto nove opanke in vrečo hrane. Po vojni so pogodbe drugačne. Planšar je dobil kilogram soli za vsako ovco in gospodar za 7-8 molznih ovac kilogram sira in masla. Danes pa sklepajo samo denarne pogodbe.
Arheološke izkopanine pričajo, da so tu pastirjevali že v davnini. Prof. Branimir Gušič domneva, da se je začelo pastir-jevanje v začetku neolita, ko je človek - lovec začel gojiti živino. Niso ga odpravila niti hunska turška osvajanja. Od srednjega veka naprej obstajajo pisani dokumenti. Prvi. viri iz 11. st. govorijo o vlaških pastirjih, poznejši srednjeveški dokumenti jih imenujejo nomade. Kaže, da so bili pred turškim gospostvom zelo razširjeno l|ud-stvo. Tudi imena, kot so Vlaška nižina, Stari Vlah, Vlahinja to potrjujejo. O njihovem gibanju po dinarskih pašnikih pa vemo malo. Selili so se hitro, povsod so se počutili domače. Zime so preživljali v toplih dolinah, poletja pa na planinah. V turških časih prezimujejo v rečnih dolinah, kjer srečajo Slovane. Ti so se že prej ukvarjali z živinorejo. Vlahi sprejmejo njihove običaje. Postanejo tuai poljedelci. Tako so se začela mešati nomadska, balkanska plemena s
Slovani. Dr. Markovič zaključuje zelo aktualno: »Pot do uspeha ni v umetnem vzdrževanju preživetih oblik planinskega gospodarstva in tudi ne v oživljanju starih pastirskih poti, ampak v metodah, ki jih poznajo tuje alpske dežele.« To je tudi slovenski problem. V istem trenutku, ko iz stanov nastajajo vikendi in se po planinah pasejo črede izletnikov, se potrebe po dobrem mleku večajo.
Meta Rotovnik
JEROME WYKOFF: SKRIVNOSTI ZEMLJE
(Geološke spremembe skozi stoletja)
Čeprav poljudno pisana knjiga, v kateri spoznamo zgradbo zemeljske skorje in spreminjanje zemeljske površine, ne spada med pravo planinsko literaturo, je snov številnim planincem tako blizu, da lahko nanjo opozorimo. Prav v gorah se srečamo z visokimi skalnimi stenami, v katerih je naložena apnenčeva plast na plasti. Ponekod so te plasti skoraj vodoravne, drugod močno nagubane, prelomljene in zdrobljene. V globokih dolinah se srečamo z razdiralnim delom vode, ki prenaša s seboj skale in manjše kose. Pod strmimi pobočji se nabirajo velikanske množine grušča. _	( Ti in še številni drugi pojavi so razloženi v Wykoffovi knjigi »Skrivnosti Zemlje«, ki je pred kratkim izšla pri Mladinski knjigi. Avtor knjige se namenoma ni spuščal v težka razglabljanja o tistih poglavjih geološke zgodovine, ki za nestrokovnjaka niso posebno privlačna. Zato pa je na privlačen način nanizal vrsto pojavov, ki jih vsak pozoren planinec srečuje na svoji poti. Srečamo se z delovanjem vode, vetra, s plazovi, podtalno vodo in izviri, z jezeri in močvirji ter z razlago njihovega nastanka, s ponikalnicami, s slapovi, z rekami, ledeniki, z okameninami in še z marsičem drugim. Za tiste, ki z odprtimi očmi hodijo po svetu, so zanimiva poglavja o nastanku gorovij. Wykoff piše: »Večina gorovij je nastala zaradi gubanja Zemljine skorje. Alpe, Himalaja in Skalno gorovje so nagubane tvorbe. Razen gub pa opazimo v takšnih gorovjih tudi prelome in razpoke. Nekatera gorovja so se dvignila zgolj ob prelomih. Toda ker sčasoma erozija močno uniči vsako gorovje, se posreči ugotoviti le strokovnjaku, ali je bilo gorovje prvotno nagubano ali grudasto.« Na drugem mestu pravi: »Za geologe so Alpe najrazburljivejša kamninska uganka na svetu. Nekateri geologi so vse življenje posvetili proučevanju Alp in skušali iz ostankov zvitih in zmečkanih plasti natančno ugotoviti, kaj se je tam dogajalo. To gorovje so primerjali kupu koščkov in rezin velikanskega marmornega kolača, ki ga je nekdo stiskal, mečkal in razrezal v več smereh.«
Besedilo pojasnjujejo številne barvne fotografije in risbe, ki snov bralcu še bolj približajo. Wykoffova knjiga je sicer vsebinsko bogata, vendar ni zahtevna, saj je pisana za mladino in za vse, ki jih zanimajo osnove geološke vede. Knjiga »Skrivnosti Zemlje« je vsaj deloma zapolnila veliko vrzel, ki je pri nas
v tovrstni literaturi. Poljudno pisane geologije so redke. Upajmo pa, da bomo dočakali tudi delo, ki bo v poljudni obliki vodilo bralce po domačih deželah in jih ob tem seznanjalo z geološko zgradbo našega ozemlja.
dr. Rajko Pavlovec
RAZGLED PO SVETU
VELIKONOČNI SPREHOD K ČOMO-LUNGMI se glasi naslov univ. profesorja dr. Erwina Mehla, enega od najbolj znanih avstrijskih planinskih avtorjev, ki danes v visoki starosti živi kot upokojenec v Weidlingu pri Dunaju. Lani si je privoščil potovanje, o kakršnem kot mladenič še sanjati ni mogel. V dveh dneh se danes z letalom pride od Dunaja prek Züricha ali Frankfurta v Kathmandu pred oči boginje Annapurne (8078 m). Z ladjo je danes pri zaprtem Suezu do Indije zelo daleč. Z letalom si tretji dan dopoldne potnik že ogleduje himalajske vršace skozi okna letala Royal Nepal Airlines Corporation. Dr. Ervin Mehi, ki smo ga v prejšnjih letih večkrat omenjali zaradi njegovih razprav o višinski fiziologiji, je prišel v Kathmandu samo za veliko noč. 14-dnevno potovanje je organizirala s potovalno agencijo delovna skupnost Zdravstvenega doma, Dunaj 1120, Assmayergasse 42, v zvezi z agencijo Capri. Vodja je bil dr. Gancz, avtor poliglotskega vodnika po Indiji (v I. 1971 je izšla že tretja naklada). Potnikov je bilo 25. Po uslugah se je slabo obnesla »Indian Airlines«, bilo je tudi zelo vroče (30° C), nekateri so imeli težave s prehladi in s prebavo. Proti tifusu in koleri so bili cepljeni vsi. V Kathmanduju so jih nastanili v »Blue Star«, v hotelu Modra zvezda in že pri zajtrku doživeli presenečenje: Srečali so se z dr. Tichyjem, ki je I. 1954 vodil najmanjšo ekspedicijo na Čo Oju, zdaj pa je pri 50 letih še vedno stalno na nogah -dejal je, da mora narediti »malenkosti« (ki pa niso nižje od 5000 m), nato pa gre na Filipini, odkrivat neodkriti gorski svet. Dr. Mehl Tichyja že 12 let ni videl, vse od I. 1958, ko je Tichy imel v gosteh Pa-sang Davo Lamo na Adlersruhe. »Pasang si s Tichyjem še vedno dopisuje. S svojo zadnjo, zelo mlado ženo ima več otrok, vodi pa šolo za gorske vodnike.« Dr. Mehi je bil tedaj na Adlersruhe v spomin na svojo maturo, ki jo je opravil I. 1908 in je od očeta dobil zato 100 kron (danes ca. 2000 šilingov!). Ker se je okrog Gros-sglocknerja kadilo kot v »pralnici«, se je tudi on raje umaknil Tichyjevi in Pasan-govi družbi.
Izletniki so si oaledali 115 km moderne ceste, ki so jo »darovali« Nepalu Kitajci. Cesta drži do kitajske meje in teče po prigorju od 300 m nadmorske višine do 1500 m v smeri proti Lhasi. Obiskali so tudi Chinia Lamo v Bodnathu, poglavarja tibetanskih budistov v Nepalu, na velikonočno nedeljo pa so z letalom predrli meg|o v višini 5000 m in v višini 6 000 m leteli od Čo Oju proti Čomolungmi in seveda fotografirali, kolikor so le mogli iz pilotove kabine. To je bil - pravi dr. Mehi - vrhunec doživetja, videti od blizu »božansko mater« - najvišjo goro na planetu takorekoč pred nosom.
VZHODNONEMŠKI ALPINISTI so se junija I. 1971 udeležili alpiniade v Mongoliji v gorovju Turgen - Oola. Mongoli so povabili tudi Čehe in Poljake. Nemški alpinisti so opravili več težkih plezalnih vzponov v stenah in grebenih gorovja, prav tako češki in poljski. Alpiniada je bila samo del proslave za 50-letnico mongolske ljudske republike. Alpinistične naveze so sodelovale tudi pri kulturno političnem delu proslave.
ŠVICARJI V JULIJCIH. V biltenskem delu »Les Alpes« 1971/9 je v rubriki »Tečaji« H. Kaiser poročal o švicarski skupini, ki je prebila en teden v Julijskih Alpah od 29. avgusta do 6. septembra 1970. Od Jesenic dalje jih je vodil Uroš Zupančič. Spoznali so Vršič, Prisojnik, Razor, Po-ačnikov dom, Pihavec, Triglav (po Bam-ergovi poti), Kredarico (to pohvalijo), Hribarice, Triglavska jezera in Bohinj. Kaiser omenja nesnago okoli Aljaževega stolpa in kup konservnih škatel na dnu jezera, sicer pa dobro vodstvo in oskrbo po kočah.
TONI SEELOS je marca I. 1971 praznoval konec svojega šestega desetletja. Kdo od starejših smučarjev ga ne pozna, znan pa je po imenu tudi vsem najmlajšim smučarskim dirkačem, ki se v taki ali drugačni tehniki zvijajo in vrte skozi razpo-stavo ovir in vratc na smučarskih tekmovalnih progah. Imenitni dvojni seelos -kje so že leta, ko se je ta pojem rodil! Seelos pa je znan še posebno zaradi
svoje »paralelne« tehnike, ki jo je prenašal kot svojo zmagovito izkušnjo na francoske, ameriške, nemške in avstrijske smučarske ase v državnih moštvih. Iz njegove šole je prišel Engelo Haider, svetovni rekorder Emile Allais, znan tudi kot alpinist, brata Chranz in olimpijski zmagovalec A. Mead - Lawrence. 30 let je Seelos vodil smučarsko šolo v Seefelau na Tirolskem.
KOZOROG S SOVATNE je motiv, ki ga je avgusta 1970 posnela Vida Strošek, članica fotokrožka PZS. V PV je kot priloga izšel v št. 12/1970. V oktobrski številki OBZ (Osterr. Bergsteiger zeitung) je posnetek objavljen kot ilustracija k članku L. Naumanna, »Srečanje z divjadjo« z navedbo vira.
POSKUSNI ZAVOD ZA HIDROLOGIJO IN GLACIOLOGIJO že več let deluje v Zürichu. Sodelavce te znanstvene ustanove smo v tej rubriki že citirali. V »Les Alpes« 1970/4 je objavila svoje poročilo o stanju švicarskih ledenikov v I. 1968/69. Ker smo prejšnja leta redno poročali o stanju alpskih ledenikov, bo to pot za tega ali onega zanimivo slišati, da ledeniki zadnja leta skoraj ne usihajo več. Po vročih poletjih 40 let (od I. 1942 dalje) so ledeniki izgubljali na dolžini in prostornini. Po I. 1955 se je ta proces ustavil, I. 1963/64 se je spet zelo očitno pokazal, po tem I. 1964/65 pa švicarski ledeniki naraščajo, vendar se to na ledeniških jezikih bistveno ne pozna. L. 1969 je simpozij pod geslom »Hydrology on Glaciers« v Cambridgu ugotovil, da je bila količina ledeniških voda precej manjša. Vzrok je v tem, da so ledeniške površine manjše, da so se v letih pred I. 1964 ledeniki močno »posušili«. L. 1970 so na podobnem simpoziju, kjer so spet imeli glavno besedo švicarski glaciologi, ugotovili, da se bo v naslednjih dveh desetletjih ohlajevanje še nadaljevalo, da bodo ledeniki na splošno naraščali. Do otoplitve bo prišlo šele med I. 2010 do I. 2020.
IHE (International Himalaya Expedition 1971) bo prišla v zgodovino himalaizma kot zelo poučen dokumentarij. Že na pot je krenila ob slabem zdelu - bilo je več štrajkov med nosači, ki so zakrivili nekaj zamud, eden od vodij nosačev jo je »po-
tegnil« z izplačilom za svoje ljudi; sneg je zapadel štiri dni pred baznim taborom. Nadaljnja poteza - za to je kriv tisti, ki je izdelal tak načrt - razcepitev na dve smeri, na dve skupini, ki se po pomembnosti nista čutili enakovredni - o tem smo že poročali. Do tabora 1 (6100 m) so morali veliko energije porabiti za varovanje poti, vgradili so nekaj kubikov lesa, obesili ducat aluminijastih lestev, napeli mnogo vrvi. S prenosom opreme in oskrbe na tabor 2 so začeli z veliko zamudo. Potem težka smrt Bahugune, Axtove ozebline, slabo delovanje zvez, veliko novega snega, viharji, osamljenost posameznih taborov, Hiebelerjev umik (ni prenesel Indijčeve smrti), nevarnost plazov zaradi novih snegov, vedno nove zamude. Ko se je Dyhrenfurth odločil za Južno sedlo, so se uprli šerpe in potegnili z manjšino v jugozahodni steni - kjer je bila krajša pot; Axt je zbolel za gripo, za Vauchera so se bali, da ima nevarno trombozo, nato umik Mazeauda in Vauchera, ker sta se čutila opeharjena za vrh. Haston in Whillans v jugozahodni steni sta s svojo skupino 1. maja v taboru 4 (7500 m) imela v primeri z načrtom 25 dni zamude. 1. maja sta napela potrebne vrvi do tabora 5 (8050 m), 5. maja pa je bil tabor 5 urejen. Nad tem taborom se pne 400 m visoka stena, ki bi terjala 10 do 14 dni opremljanja. Oba Angleža sta se odločila, da jo zaobideta na desno in sta uredila tabor (8200 m). Ker pa se je vreme poslabšalo, je oskrba zastala in 20. maja sta Angleža kapitulirala. Hiebeler, eden od vidnih članov IHE, pravi v svojem poročilu (Alp. 1971), da so vse analize o »obratni nesreči« IHE zmotne. »Če bi na Everest spravili 32 bavarskih debelobuč-nežev, bi prav tako lahko zapravili vrh.«
AMERIKANSKI PLANINSKI FILM nima tradicije, pravi Norman G. Dyhrenfurth v Alp. 1971/7. Kljub razmeroma velikim uspehom ameriških alpinistov - seveda redkih - v Rocky Mountains, na Alaski, v Južni Ameriki, je poprečen Američan brez smisla za alpinizem, ker se mu zdi nesmiseln. »Verjetno moramo našo slavo I. 1963 (po uspehu na Everestu - AMEE) pripisati temu, da nas je sprejel John F. Kennedy v Beli hiši, ne pa vzpon na Everest sam.«
DOGODIVŠČINA IN POL bo pot, ki jo pripravlja Mitch Michaud, štiridesetletni Amerikanec. S 15 spremljevalci bo brez motoriziranih vehiklov startal na sovjetskem otoku Diomedes v Beringovem prelivu in nato s kajaki, sanmi, smučmi in bicikli prepotoval Kanado, ZDA, Srednjo in Južno Ameriko do Punta Arenas v Chilu. Mož ni suženj časa, začrtal si je konec potovanja v juniju 1974. Spotoma bo stopil na šest najvišjih vrhov v severni in južni Ameriki, »v prvem planu« so Mount Mc Kinley na Aljaski, Popocatepetl v Mexicu in Aconcagua v Andih. Dober alpinist je Michaud postal, ko je v Evropi služil svoj kadrovski rok.
Hollywood je doslej posnel »Beli stolp« (The White Tower), »Tretji no gori« (Third Man on a Mountain) in »Goro« (The Mountain), ekranizacija Ullmanovih romanov. V enem je reševal kvaliteto Spencer Tracy.
Dyhrenfurth je posnel pet dokumentarnih filmov v petih himalajskih ekspedicijah. L. 1971 je imel s seboj sedem filmarjev, I. 1963 je bil sam za vse. Frost, Robbins, Chouinand in drugi so marsikaj snemali, vendar bolj za privatne predstave v alpinističnih klubih. Velik uspeh je doživel v ZDA angleški film »The Conquest of Everest«, ki so ga za Ameriko predelali iz 16 mm v 35 mm in za RTV. Dyhren-furthov film »Americans on Everest« iz I. 1963 je bil prvotno preračunan na 75 minut, v TV celo na 90 minut, vendar je mecen - National Geographic Society -originalno verzijo skrajšal na 52 minut, da bi se s svojim raziskovalnim programom čim bolje prilagodil ameriški televizijski industriji, ki jo kontrolirajo fa-brikanti mila, cigaret in avtomobilov. Trajalo je dve leti, da je mecen, zavarovalnica Aetna, v Columbia-Broadcasting-System plačala za RTV 250 000 dolarjev, Encyclopedia Britannia pa 125 000 dolarjev. Ker je film stal 225 000 dolarjev: je bil glede na ekspedicijske stroške deficit velik. 20 000 000 ljudi je film gledalo, kritika ga je oklicala za višek leta 1965, vendar ni prišel več na program, ker mecena nista hotela dati še enkrat četrt milijona dolarjev za to, da bi se film vrtel zvečer. Več let se je Dyhrenfurth naprezal, da bi film dobil boljšo 35 mm teatr-sko verzijo. V Hollywoodu ni dobil človeka, ki bi se bil upal investirati v dokumentarni film, izposojevalne družbe pa niso verjele, da bi dokumentarni film, ki so ga enkrat samkrat vrteli, mogel privabiti publiko še enkrat, ali pa tisto, ki film še ni videla. Torej - omejene možnosti v deželi neomejenih možnosti!
nimalna pa -13,4% (dne 15. feb.). Obe
vrednosti sta bili v mejah doslej znanih temperaturnih ekstremov, ki so: maksimum 7° (29. feb. 1960) in minimum -27,7° (dne 15. feb. 1956).
Srednja mesečna oblačnost (7,6) je nasproti mesecu znatno porasla. Zato se je zvišala tudi mesečna višina padavin, znižalo pa število ur s sončnim sijem. V skupno 19 padavinskih dneh (od tega 17 dni s sneženjem) je padlo 140 mm padavin, kar je 163% od normalne vrednosti. Snežna odeja ie ležala ves mesec, njena maksimalna debelina pa je merila 277 cm. Februarski rekord debeline snežne odeje na Kredarici je bil zabeležen dne 26. feb. 1960, znašal je 410 cm. Heliograf na Kredarici je v februarju registriral samo 57 ur s sončnim sijem, kar je komaj 20% od maksimalnega možnega trajanja sončnega sija. Največ sončnega sija v Sloveniji je prejelo Primorje: Koper 68 ur s sončnim sijem ali 24% od maksimalnega možnega. Iz navedenih podatkov povzamemo, da vreme v februarju zaradi visoke stopnje oblačnosti ter s tem povezanim razmeroma visokim številom padavinskih dni ter nekoliko prekomerno količino padavin planincem ni bilo najbolj naklonjeno.
dr. F. B.
VREME NA KREDARICI V FEBRUARJU 1972
Iz podatkov o poprečnih mesečnih temperaturah zraka na Kredarici v obdobju 1955-1967 razberemo, da je mesec februar najhladnejši mesec v letu. Vendar letos ni bilo tako. Če sodimo po velikosti odklona srednje mesečne temperature zraka letošnjega februarja od dolgoletnih temperaturnih poprečkov, potem zaključimo, da je »toplemu« januarju sledil »toplejši« februar. Temperaturni popreček Kredarice v pravkar minulem februarju je znašal -6,1°. Bil je za 2,7° nad dolgoletnim poprečkom (obdobje 1955-1967). Najvišja temperatura na Kredarici v februarju je znašala -f 3,9° (dne 7. feb.), mi-

]( KAMIN
Ulj ZMEDA
ZLE& | 6RA?A ' ITJČ.POKLIklA
^ Ga&Bto, vja TtOŠČE
TRAVA ♦ -it WŠJE kun k ttoiic.
0 DOMtO STOJIŠČE
0 i>LM>\) snojisče
LEGENDA
	POLICA
	5,mHA
	mvv;.
rs	NliA.VOTLIMIS
r\	
"<6	tttUŠČE
VEŽICA - SPOMINSKA LAHOVA SMER
Dostop: Od doma na Korošlcl čez Petkove njive do spodnje tretjine Šraj peska — prlbl. V, ure. S ceste v Kamniško Bistrico po lovski poti ali pa po Železnem grabnu - pribl. 2'/2 uri. Opis: Vstop je približno na polovici poti med Perčičevo in akademsko smerjo. Po poklini navzgor do previsa (V). Prestop v levo in nato čez previs (V-f) v drugi previs (VI). Čezenj v široko poklino. Po njej navzgor in preko travnatih stopenj in plošč (IV) v kot na travnato stopnjo. Tu desno navzgor. Preko previsa in po poševni poklini (VI, V+, V) navzgor do pod strehe. Tu levo na poličko. Po njej levo in okoli vogala v žleb. Po njem navzgor, preko plošč (V-) in nato po žlebu do stene. Tu na polico v kot. Rahlo desno po poklini navzgor (VI) do pod strehe. Tu prečnica v levo pribl. 8 m (VI -). Nato navzgor na polico. Naravnost navzgor v smeri pokline (V+) na vrh odpočenega stebra. Tu čez previs in nato še čez enega (VI) v žleb. Po njem do kaminčka. Nato levo preko razjedene plošče (V-) na poličko. Navzgor v smeri pokline, pod streho levo čez ploščo (VI-) in nato desno v žleb in na vrh stene. Sestop: Po robu stene in skozi rušje na vrh Vežice ali pa na pot Presedljaj-Korošica. Do doma na Koro-šici pribl. 2',2 ure.
Po robu stene in skozi rušje na vrh stebra. Od tu po polici navzdol do začetka grape-žleba (v Lahovi smeri). Od tu 2 spusta po vrvi (klin za spust, skupaj 60 m) do akademske smeri. Izpod stene čez Sraj pesek na Korošico — pribl. 1 '/2 ure.
Ocena: VI Višina: 210 m
Čas plezanja prvih plezalcev: 26 ur Datum: 4. 5. in 23. VII. 1971
Plezal: Janez Kosec In Bojan Pollak - AO Kamnik Opomba: V smeri je ostalo okoli 50 klinov
1	S raz
2	SZ raz
3	Neznana smer
4	Hunikina — spominska
5	Geršak-Grčar -spominska
6	Akademska
7	Lahova — spominska
8	Perčičeva — spominska
VEŽICA - SPOMINSKA HUNIKINA SMER
Dostop: Od doma na Koroški čez Petkove njive do pod skoka sredi Sraj peska - pribl. 40 minut. S ceste v Kamniško Bistrico po lovski stezi ali pa po Železnem grabnu m nato do polovice Sraj peska - pribl. 3 ure.
Opis: Vstop ie levo od votline, ki je v kotu, desno od skoka. Po polici desno navzgor, nato levo k odpo-čeni luski. Navzgor preko plošče in nato po desnem robu plošč navzgor (IV). Preko navp,enega roba v zajedo (V) in na polico. Desno navzgor pod previs. čezenj (VI) m navzgor do klina (V+). Tuevo v tegu vrvi prečnica v zajedo. Po njej do plošč. Po njihovem desnem robu, nato preko previsa (VI) m na polico. Po njej levo do konca, z kota preko previsa (V) in plosce na višjo polico. Po njej pribl. 10 m levo. Nato desno na plošče in preko njih (V) v dno kamina. Čezenj (IV) na polico. Po njej do konca -do ploščadi. Tu naravnost navzgor po plitvem žlebu pribl. 25 m. Nato desno pribl. 5 m in navzgor do plošče. Levo preko nje (IV) in navzgor do police in travnate vesine. Desno v kot pod veliko obokano streho (možic). Levo navzgor preko plošč na polico, ki pripelje v dno kamina. Čezenj (V) zajedo in po njej do konca. Levo čez previs (VI) in ploščo (V-). Nato navzgor po razčlembah rahlo desno v smeri kamina - pribl. 2 raztežaja (ll-l). Desno preko praga na polico in po njej okoli vogala. Nato naravnost navzgor do rušja in še naprej do vrha.
Sestop: Po grebenih do sedla pod Dedcem in noto na Koroško - pribl. 1 uro.
Ocena: V+ (mesto V-. štiri mesta V. Tri mesta VI) Višina: 325 m
Cas plezanja prvih plezalcev: 15 ur Datum: 5. in 20. VI. 1971
Plezal: Janez Kosec in Bojan Pollak - AO Kamnik Opomba: V smeri je ostalo okoli 50 klinov
KROKHAMMERTIND, 738 m - VZHODNA STENA
KROKHAMERTIND, 738 m - ZAHODNA STRAN
»Kaminska smer»
Plezala: Gradišar Janez — Rupar Janez (AAO)
Ocena: IV +
Čas: 8 ur
Višina: 350 m
Datum: 17. 7. 1971
Dostop: Iz vasi Kirkefjord po travnatih pobočjih do kaminov, ki režejo celo steno, 1 ura. Opis: Desno od kamina, preko razbitega sveta na travnato poličko. Z nje desno proti vznožju kamina, preko plati (desno kamin - raz). Po kaminu do previsov (K), preko njih v lažji svet, ki pripelje do kamina v zgornjem delu stene. Po njem do konca (nerodni prestopi preko travnatih plati iz kamina v kamin). Po lažjem svetu v sedlo med glavnim In stranskim vrhom. Sestop: Levo po travnati polici in dalje iskanje prehodov na glavni vrh. Sestop po vzhodni steni Krokhamertinda (II, III) na sedlo, 6 ur.
Centralna poč
Plezala: Rudi Rajar — Jošt Razinger (AAO)
Ocena: IV, V+
Čas plezanja: 7 ur
Višina stene: 450 m
Datum: 15. VII. 1971
Dostop: Iz Kirkefjorda na sedlo med Segeltindom in Mont Maalheia ter levo po travnatih vesinah pod vzhodno steno Krokhammertinda, 1,5 ure. Opis: Smer teče po poči, ki prereže gladki spodnji del stene in po ploščah v zgornjem delu stene. Skala je izredno trda, razpoke pa posebno v zgornjem delu močno zasigane.
S snega spust v krojno poč. Po sistemu kaminov in poči pet raztežajev naravnost navzgor. Ko se poč zgubi v monolitni steni, v tegu vrvi okrog stebrička v desno. Sledi izredno delikatna prečnica v desno preko strme plošče z neznatnimi vdolbi-nicami (15 m, V +). Dva raztežaja navzgor proti desni in po dobro razčlenjenem svetu. Nato po ploščah naravnost navzgor in po previsni poči (V-}-) do široke police. V levo do kamina in po njem na položne plati sredi stene (stik s smerjo normalnega pristopa). Zgornji del stene je brez izrazitih razčlemb. Vstop levo od snega in po plateh šest raztežajev proti desni navzgor. Izstop na ozko travnato poličko in po njej v desno do smeri normalnega pristopa. Po njem na vrh. Sestop: Po smeri normalnega pristopa na sedlo med Mont Maalheia in Krokhammertindom. Po strmih travnatih vesinah proti jugu v Kirkfjord, 2 uri.
BREIFLOGTIND, 761 m - JUGOVZHODNA STENA
Slovenska smer
Plezala: Gradlšar Janez — Šlambergar Vako (AAO)
Ocena: V. VI.42
Čas: 19 ur
Višina stene: 500 m
Datum: 13. in 15. 7. 1971
Dostop: Iz vasi Kirkefjord po travnatem pobočju do sedla in navzdol pod steno, 1,5 ure.
Opis: Po grapi 3 raztežaje (2K, IV, V, Al, zagozde) do konca. Prečnica v levo in navzgor do velikega bloka (4K, IV +). Prečenje na polico in po kaminu, ki preide v poč do vrha stolpa (3K, 1 za-gozda, V+, A2). Levo preko plati, nato navzgor preko previsnega sveta in desno do travnatega bolkona (2K, 1 zagozda, IV+, V). Pod zagozdenim bolvanom čez travnato previsno poč (VI, A2, 3K) do kaminov. Po njih na rob stene. Sestop: Z vrha po vzhodnem grebenu pod steno in nato v vas, 3,5 ure.
MERAFTESTIND, 480 m - VZHODNA STENA
Plezala: Jeromen France — Rupar Janez (AAO)
Ocena IV, V
Čas: 7 ur
Višina: 3C0 m
Datum: 15. 7. 1971
Dostop: Iz vasi Kirkefjord po travnatih pobočjih pod steno — 30 minut.
Opis: Vstop okoli 30 m desno od vpadnice velike zajede, ki se vleče čez celo vzhodno steno. Za lusko navzgor (IV-(-) do stojišča na polici. Od tu raztežaj levo navzgor na stojišče. Preko previsa (IV+) na ozko poličko. Po njej vodoravno levo do zajede in preko previsa (V—) na stojišče pod streho. V zajedo in po njenem levem boku na stojišče za veliko lusko (IV). Se dva raztezajo (mestoma V-) po zajedi do previsa. Tu se zajeda razdeli na dva kraka. Po levem dva raztežaja (mestoma V—) navzgor In levo ven na dobro stojišče. Preko previsa (V—) v zajedo in skozi kamin na travnato polico. Navzgor skozi okno in po zajedi (mestoma V-) v lažji svet. Sestop: Po grebenu proti severu In po vzhodnem pobočju na sedlo med Meraftestindom in Krokham-mertlndom, 1 ura.
pnriFD NA DEL TOPLE SODOBNE KUHINJE OPREMO ^ZDELALA TOVARNA IGO. LJUBLJANA
INDUSTRIJA GOSTINSKE OPREME
LJUBLJANA - JUGOSLAVIJA
Podjetje za projektiranje izdelavo
in montažo opreme za vse vrste kulTnj samopostrežnih restavrac.) in qostinskih obratov. Uprava: Trnovski pristan 8. Telefon: h. c. 20-869, 21-747, dir9ktor: 22-778 komerciala: 24-415, servis. mterno 05, telegram: IGO Ljubl|ana, Tek. račun: KB 501-1-502-3.
li TOVARNA DOKUMENTNEGA IN KARTNEGA PAPIRJA
RADEČE PRI ZIDANEM MOSTU
risalni »Radeče«, papirje za filtre itd.
barvi	__—
cJadra u turi si
LJUBLJANA, PROLETARSKA 1
Podjetje za oddih, rekreacijo in izletništvo se priporoča za obisk v svojih penzionih: . PORTOROŽ	• JADRANOVO
• CRIKVENICA	® NOVI GRAD
Gospodarsko razstavišče
Vas vfbl na naslednje sejme in razstave v letu 1972
ALPE ADRIA SETEX 1972 LESNI SEJEM
VINO 1972 HORTI-
KULTURA 1972 ELEKTRONIKA 1972
11. mednarodni vzorčni sejem - 13. 21. ™al	_ Q maj _ 1. junij
f-si-sa^^t P——- - -
26'. avgust — 3. september
«M*. samska razstava c,e. ,n sad - «.-24. september

BOMBAŽNA PREDILNICA IN TKALNICA TRŽIČ
CESTA JLA 14
Telefon 70-340 Telegram Predilnica Tržič
Industrijska bombažna preja, česana in kardirana do Nm 70
Beljene, surove in barvane bombažne tkanine v širini od 80 do 252 cm
Bejene, barvane in tiskane tkanine iz mešanice bombaža in polino^h vlaken Konfekcioniranje posteljnega perila	»"u^nm viaKen
TRGOVSKO PODJETJE
Jzbira
LJUBLJANA, TOMŠIČEVA 2/VI - Telefon 25-523, 22-571
KUPUJTE VSE MODNO BLAGO V NAŠIH POSLOVALNICAH-
zz	ssr,riko,aža' —
j^r^-rT3 —	i9rače
perilo, pletenine '	312 °24" ~ sPecalna trgovina za ženske rokavice, nogavice,
Združeno železniško transportno podjetje Ljubljana
riSlISPKll
železniška špedicija za tuzemski in mednarodni promet Uprava: Moša Pijadejeva 39/II
s svojimi poslovalnicami v Ljubljani, Mariboru, Novi Gorici in Kopru prevzame vso skrb o organizaciji in prevozu vašega blaga
V	MODIMl HIŠI
V	LJUBLJANI IN MARIBORU
si lahko za šport in izlete ogledate vrsto udobnih modelov otroške, moške in ženske konfekcije. V modni hiši ne pozabite tudi na praktične pletenine, ki so primerne za vse starost, m postave. Kvaliteta materialov in dosegljive cene vam jamčijo ugoden nakup
KOTEKS-TOBUS
EXPORT - IMPORT LJUBLJANA, Miklošičeva 5
-	3'"298 Koteks-Tobus Ljubljana - Brzojav:
Odkupujemo vse vrste kož, tudi kože divjadi!
Obiščite trgovino z artikli visoke mode /)of f ff f f £» v poslovni stavbi Miklošičeva cesta 5
PETROL
Vsi, ki potrebujete proizvode naftnih derivatov, obračajte se na naše podjetje. Postrežem' boste hitro, solidno in pravočasno
TOVARNA DUŠIKA RUŠE
PROIZVAJA
KALCIJEV KARBID standardne kvalitete FEROZLITINE
—	ferokrom suraffine
—	ferokrom carbure
—	silikokrom
—	ferosilicij ABRAZIVI
—	normalni elektrokorund
—	plemeniti elektrokorund beli
—	plemeniti elektrokorund rožnati
—	silicijev karbid VISOKO OGNJEODPORNI MATERIALI
—	taljeni magnezijev oksid TEHNIČNI PLINI
—	kisik
—	dušik
—	acetilen — dissous plin
—	ventili za tehnične pline STRANSKI PRODUKTI
—	nizko procentni ferosilicii
—	grafit
—	kromova žlindra
—	žgano apno
TOVARNA DUŠIKA RUŠE
Brzojav: AZOT MARIBOR -
MEŠANA GNOJILA
—	NPK in PK granulat
—	MIKROFOS — fosforno gnojilo SPECIALNA GNOJILA
—	CVETAL — tekoče gnojilo
—	NITROFOSKAL — special za vrtičkarje
—	NITROMONKAL ORGANSKA GNOJILA
—	BIOTER — special
—	SOTA bela
—	SOTA črna
SREDSTVA ZA VARSTVO RASTLIN
—	ORTHOCID — 83 WP
—	ORTHOPHALTAN — 50 WP
—	MVCODIFOL
—	M-COMBI
—	M-SPECIAL
SREDSTVA ZA UNIČEVANJE ŠKODLJIVCEV IN MRČESA
—	LIMALO
—	AEROSUM — spray SPECIALNA SREDSTVA ZA VARSTVO OKRASNIH RASTLIN
—	PIROX-P — puhalka
—	PIROX — spray
—	AEROFLEUR — spray
—	KARATHANE - puhalka
- Teleprinter: 33-112 Yu dušik — Telefon: 76-108, 128, 148
Svojim kupcem, poslovnim prijateljem in delovnim ljudem čestita
k prazniku dela
ZDRUŽENO PODJETJE SLOVENSKE ŽELEZARNE
LJUBLJANA
ŽELEZARNA JESENICE
ŽELEZARNA RAVNE
ŽELEZARNA STORE