Nuc.stra sii«*rs otros, que no tienen esperwnza”, advertia san Pablo a los primeros cristianos, y les recordaba: Nosotros creemos que Jesus mioriö y resucitö: de la nnLsrna manera, Dios lleva/rd con Jesus a los (l1,e murieron con El. Estamos seguros de que Aquel que resucitö al Senor Jesus, nos resucitard con El. Esto no impide que procurcmos proiongar nuestra vida terrena, ni que lloremos la muerte de las personas que amamos. Pero en la medida que crece nuestra fe, comprendemos con mäs claridad que la muerte corporal no es un termino, sino una “Pascua”, o sea, un “paso” con Cristo de ]a vida coi’rup-tible y mortal a la Vida incorruptible e inmortal. De esa manera, el sufri-miento que nos produce la muerte se ilumina con la esperanza de la futura resurrecciön. I*r«»j*'ovori o .solzah Otroci in stari ljudje brž solze iztresejo, (slovenski) Solza pobožnemu ne pade na tla, v večnost puhti, (slovenski) Za bolečino imamo solze, nimamo jih pa za veliko nesrečo, (francoski) Naj oči vidijo, ušesa čujejo, samo da srce, jezik in solze mirujejo, (slovenski) Kam če solza, nego na oko? (slovenski) Solze tečejo pogosteje iz oči kot pa iz srca. (ruski) Krivica st' za mizo smeje, pravica pa se za vrati joče. (slovenski) Nič se hitrejše ne posuši kakor solze, (slovenski) Več je vredno posušiti eno solzo kmeta, kakor doseči sto smehljajev ministra, (kitajski) JULIJ 1982 V DUHOVN ŽIVLJENJ LETO 49 Tuje spoštuj, svoje ljubi! Fred 120 feti |je škof Slomšek govoril v mariborski čitalnici in nted drugimi grehi, ki naj bi bili lastni (slovenskemu narodu, dal na šesto mesto ZAMETOVANJE NARODNOSTI IN SVOJEGA JEZIKA. »Le nemško! vpijejo nemconi, in Slovenci jim slepo pomagajo, se Podpisujejo in psujejo duhovne in učitelje, ki jse slovenske besede Poprimejo ali pa slovensko zapojo,“ je zatrjeval škof. Že ^iekaj let sem opazujemo, da naši rojaki postopajo nekako loko, kot jje Slomšek slikal podobo našega pa roda pred tolikimi leti. Eri nas, pa V zamejstvu in doma. Starejši — ki bodo pred Bogom 'olj zadolženi -— pa pilajši (opuščajo svoj materin jezik, ga pridno kosajo z drugimi jeziki ali pa ga postavljajo v kot namesto za mizo in na častno piesto. Ko je Slomšek opazoval položaj, je vzel ha svojo dolžnost, zapo-ooti vse potrebne akcije, da ustavi tako grešno stanje svojega rodu. V celovškem bogoslovju, kjer je bil za duhovnega vodjo, je skupaj z versko vzgojo pačel bogoslovce 'učiti slovenščine; spravil je v življenje eno največjih, slovenskih ustanov — Mohorjevo družbo za izdajanje slovenskih knjig; ustanavljal je nedeljske šole, ker so mo-rali slovenski (otroci pied tednom .hoditi v šole s poukom, ki se je Podajal, samo v nemščini, pisal učbenike, govoril in budil je Sloven-te; naj bodo Slovenci, ne pa „zmedeni pijanci“, ki zlato v prah teptajo. „Prijatelji, ne pozabimo, da smo Slovenci!“ je klical. Bil je t° klic škofa, katoliškega škofa, ki je imel za svojo dolžnost, da svoj rarod narodno vzgaja. Ko bi Slomšek pe storil tega, kar je imel za svojo dolžnost, bi danes po vsej verjetnosti ves (S*°venski narod govoril nemško. Kako velik zgled nam daje v današnji črni uri za slovenski jezik vsem katoliškim. vernikom vse Slovenije, doma in v svetu! Slomšek je ime' zadržanje tedanjih Rojakov do slovenščine za grešno. „Veliko se najde Slovencev, ki he svojega materinega jezika celo sramujejo in ne pomislijo, da je paregpešno svojega jezika se sramovati, ga zatajiti in celo pozabiti,“ so njegove besede. Vzpodbujal je, naj bo „beseda materina navadna (rabljena) v naših družbah in pri veselicah, na izprehodu kakor doma, naj ise beseda materina čuje in slavi.“ „Tako bodo pošteni tujci našo slovensko besedo spoštovali, če bodo spoznavali, da jo mi prvi spoštujemo.“ „Tuje spoštuj, svoje ljubi!“ Pričakujmo in zahtevajmo spoštovanje tega načela tudi od svojih tujih bratov, s katerimi vsak dan delamo, sedimo v pisarni ali v šolski klopi ali nam je celo globlji prijatelj. Tudi on je dolžan svoje ljubiti in naše spoštovati. „Vsak p o -š t .e n i mož ljubi svoj materin jezik in (-2 ne sramuje svojega rodu,“ pribija Slomšek. [Dejanje spoštovanja spada k poštenosti, ki je moralna krepost, (čutiti s svojim rodom je dolžnost, katere nas ne odrešijo nobeni drugačni *— nam bolj ugodni — (nagibi ali prikladnosti. Govori nam srce in pamet nas opozarja, da katoličan ne more izdati svojega Jjudstva; da mora biti gospodar, ki je prejel očetovo dediščino, hi prihaja |yem prav od [svetih bratov Cirila in Metoda. Božja beseda je slovenskemu narodu /»brodila neizmeren sad vere prav zato, ker je bila slovenska. ,Slovenska bodočnost se obeta tudi samo v družbi božje in {slovenske besede. Ni nič čudnega, da se marksistično in komunistično brezverstvo pri nas in drugod začenja z mrtvičenjem besede in onesnaženjem jezika. Kakšnih m°ž in žena «i želimo? Značajnih »— pokončnih — samostojnih — pristnih — ponosnih na svoj izvor in usodo — prezirajočih tiste večine, ki zahtevajo od njih, prodajati lastno slovensko dušo — odločenih za ideal, čeprav jih stane — verujočih bolj v blagostanje duha kot v udobnost telesa. Ljubiti svoj jezik je znak značajnosti, pokončnosti, samostojnosti, ponosa, požrtvovalnosti in junaštva. Kristjan ne more graditi svoje vernosti brez močne podlage teh yelikih kreposti. Slovenski jezik je brat španskemu, italijanskemu, nemškemu, angleškemu jeziku, ne pa hlapec ali zaničevani suženj. Pošteni bratje bodo spoštovali poštenega brata! -drum iaa«ai iaai Sveta družina, Slavko Pengov (župn. cerkev, Leskovec ,pri Krškem) APRILSKO VPRAŠANJE Je zdaj dovolj med nami poezije? Nebo rdi od sončnega poljuba. Nikogar ni, da združi melodije v spomin; sicer jih bo morje odneslo. In zrak rdi od keliha obljub. Na čolnu odloženo dolgo veslo posluša tiho, tiho valovanje morja na poti k preveritvi sanj. Je davno že dovolj pojočih dejstev? Drugače danes ptički žvrgolijo, srce zazna drugače snov življenja, zidove, strehe, lesk cvetočih vej. Bo kdaj nam znanost stkala melodijo o tem, kako veselja dim se vzpenja? BINKOŠTNA HIMNA NAŠI ZEMLJI Veter obrisal prah bo s trepalnic — zazriva se v silno vesolje! Lučka za lučko, cvetka razdalj, zemlji pošilja sij, kot kristal da roma čez mavrično polje. Tu se je Božji Sin učlovečil — da reši človeku človeka! Tu je za nas umiral Trpeč, tu se iz groba vrnil Živeč — prisluhni zvonovom odjeka! Morska bo sol očistila grli — povejva ji, zemlji edini: zvokov in barv je svet razprostrt, vonjev, okusov, stikov Pravrt, obrnjen k nebeški celini! Tu je naš rod z rodovi v Skrivnosti, ki pljuska od skal zgodovine. Sreča spoznanja. Dela prostost. Križ za uspeh. Ljubezni svetost. Ljubezen nikdar več ne mine. NA ONI STRANI REKE ARA Tudi če dež na nebesih sloni, pel bom Ljubezni presvete krvi: kako naju ljubil je, tebe in mene, kako se zabiti je dal na lesene hlode sramote najin Jezus! Tudi če luč se preliva v temo, pel bom, kako je to blatno zemljo pomladil, ko živ se je vrnil iz groba. Še danes, še danes Njegova svetloba sije na most, ki vodi k nebu. Pel bom, a tiho, če koga boli. Dež, ki me gleda vodenih oči, naj ve, da pri zidu mrtvašnice v ravni cvetijo azelije v rožnati barvi. Jezus živi — pojdiva k Njemu! ■ iNa oni strani reke‘‘, to je reke Ara, po japonsko Araukäua, je izraz, ki Pomeni v Tokiu nekak konec civilizacije ker se nanaša na zadnji okraj tega velemesta, z več kot GOO.000 prebivalci in največjim številom revnih družin; ljudje so se začeli seliti na to ogromno, peščeno ravnino šele po 2. svetovni vpjni. Tudi v tem svetu je Kristus pritegnil ljudi k Sebi; v Njegovih očeh ui nevažnih predelov mestne uprave. — Letos je razcvet azelij sovpadel z Veliko nočjo, katero pa večina teh G00.000 prebivalcev še ne sluti. — Vladimir Kos Božja beseda Verski nauk o svetem pismu Sveto pismo je najbolj znana in najbolj razširjena knjiga na svetu. Prepričani smo, da nikdo ne more ostati ravnodušen do nje Resnejši ljudje, ki jo vzamejo v roke, lahko spoznajo v njej — tudi če niso verniki — delo „obče svetovne kulture“, v katerem se vrstijo najgloblja in najbolj prodorna človeška vprašanja. S' pazljivim branjem bodo odkrili zakladnico idej, ki so navdahnile toliko p;smi pesnikov, drame romanopiscev in dramatikov, slike in kipe umetnikov čopiča in dleta, zvoke glasbenikov. Isto branje jih bo pripeljalo do virov moči, ki je spravljala v tek zgodovino človeštva in oblikovala človeka, s tem, da mu je dajala določeni verski in obči kulturni zunanji izraz. Vsakdo bo priznal, da brez te knjige ne bi bilo svetovnega duhovnega stanja, kakršno je danes. Verniki bodo šli dalje. Povezali bodo vse to z Duhom resnice in luči, ki je zasnoval to edinstveno delo in ga skozi stoletja uresničeval, ki je usposobil določene ljudi in po njih, v njihovem slogu in življenju, razodeval sebe in svoje skrivnosti, uporabljajoč pri tem sile, ki so v človeku, in ki okrog njega ustvarjajo vse novo, vzvišeno in sveto. Zato bo v sy. pismu gledal besede samega Boga, ki je nekoč „mnogokrat in na mnogote- re načine govoril očetom po prerokih, slednjič, te dni... po Sinu, ki ga je postavil za dediča vsega“ (Hebr 1,1). Njihova lastna izkušnja bo potrdila, da „je vse pismo od Boga navdihnjeno in koristno za pouk... in za vzgojo v pravičnosti, da bi bil božji človek popoln“ (2 Tim 3, 16). Popolnoma razumljivo je, da bo z vsakim dnem tudi rasla v njih želja, da sv. pismo čim več bero, bolje razumejo in popolneje doživljajo. Kdo jim bo v tem pomogeil? Bog sam po svoji sveti Cerkvi, kateri je izročil svoj razodetje, da ga čuva, svojo besedo, svoj načrt o svetu, o vseh ljudeh skupaj in vsakem posebej. Prav zato je Kristus zapovedal apostolom in njihovim namestnikom: „Pojdite po vsem svetu in oznanjujte evangelij vsemu stvarstvu“ (Mk 16, 15). „Učite vse narode!... Učite jih spolnjevati vse, kar koli sem vam zapovedal“ (Mt 28, 19—20). In dodal je' k temu: „Kdor vas posluša, mene posluša“ (Lk 10, 16). Sveta Cerkev, ki se zaveda svoje odgovornosti in potreb ljudstva, z zaročno ljubeznijo čuva izvirno božjo besedo, dobro pomni in razume božje zapovedi in jih zvesto prenaša ljudem. Predvsem nakazuje najbitnejše in najosnovnejše resnice o samem razodetju, ki nad-kriljuje sleherni ustvarjaOni um. Romanje sv. očela v Fatimo Apostolsko potovanje papeža Janeza Pavla II. na Portugalsko no-pečat marijanskega romanja, "taj je v Evropi „Marijin mesec“, niesec cvetja in pobožnosti do Matere božje. Papež je obiskal obe najznamenitejši Marijini svetišči na Portugalskem: Fätimo in Se-meiro. Tudi je pomenljiv papežev obisk Ville Vieose, saj je tamkaj knalj Janez IV. Portugalski proglasil Marijo za zavetnico svoje dežele. Jasno je pa seveda, da jo bila zlasti Fatima cilj romanja 8V- očeta. Ko so papežu predstavili načrt obiska, ki so ga izdelali Portugalski škofje, je Janez Pavel tl- izrazil željo, da bi rad molil Odkriva neizčrpno bogastvo božjega življenja in neizmerno Ijube-Zen, s katero Bog vzpostavlja no-vo, družinsko občestvo z ljudmi. S tem obenem odkriva skrivnost in smisel našega življenja, naš nastanek, naš tragični lom in greh, naše stiske in bolečine, naše upanje in zaupanje, naš končni cilj. našo bratovsko zvezo s Kristusom, božjim Sinom, našo vzvišenost in Ponos, da smo otroci božji in dediči nebes. O vsem tem torej govori sv. pismo. Zato je tudi veličastno in sveto. To je pravo pismo, ki ga je Bog napisal in poslal vsakemu človeku, da ga bere in po njem živi. (Bo še) JugoSlov. škofovska konferenca. sam 13. maja ob petih popoldne v kapeli prikazovanj, se pravi ob i-sti uri in na isti dan, ko je hudo ranjen omahnil ob atentatu nanj pred enim letom na Trgu sv. Petra v Vatikanu. V razlagi smisla papeževega romanja je kardinal Antonio Ribei-ro, portugalski patriarh, zapisal: „Prišel bo semkaj, da se bo zahvalil za prejeto milost. Prišel bo molit z romarji, ki bodo iz vseh krajev Portugalske in od drugod po svetu napolnili obširno ploščad pred svetiščem. Bo romar v pravem pomenu besede in vsi drugi bodo molili z njim in zanj v neizmernem zboru v zahvalo Bogu, ki ga je po Marijini priprošnji obvaroval in ohranil pri življenju ter ga ozdravil. Goreče bomo tudi molili za vso Cerkev in za najvišjega pastirja. Fatima bo tisti dan zares srce Cerkve in oltar sveta.“ In tako se je res zgodilo. In s Fatimo vsa Portugalska, od trenutka, ko je sv. oče stopil na portugalsko zemljo, pokleknil in jo poljubil ter pozdravil: „Pozdravljam te, Portugalska, dežela mučencev, svetnikov in junaških Kristusovih služabnikov, dežela tudi presvete Device!“ Predsednik Antonio Ramalho Eanes mu je izrekel dobrodošlico ob navzočnosti ti-sočev vernikov, mrd katerimi je bilo 15.000 otrok. „Prišel sem na Portugalsko,“ je- ganjen dejal papež, „da bi se mi uresničila dolgotrajna sanja: spoz-znati Fatimo osebno.“ Še tisto dopoldne, 12. maja, preden je odpotoval proti Portugalski, je dejal pri avdienci na Trgu sv. Petra: „Gez nekaj trenutkov bom odšel na romanje, da izrečem svojo zahvalo Mariji in da ponovno prisluhnem — tokrat na tistem blagoslovljenem kraju — v imenu svete Cerkve sporočilu, ki ga je povedala Marija, zaskrbljena za usodo svojih otrok.“ Iz letališča se je papež odpeljal v odprtem avtomobilu v stolnico. Pot je dolga 65 kilometrov. Skozi 17 km ga je ljudstvo navdušeno pozdravljalo in okrasilo hiše z zastavami in papeževimi slikami. Po obisku cerkve sv. Antona, ki stoji blizu stolnice, se je papež kratko sestal z državnim predsednikom Eanesom in nato na nuncia-turi sprejel glavne portugalske osebnosti. Proti sedmi uri zvečer je Janez Pavel II. odletel s helikopterjem v Fatimo, kjer ga je pričakovalo na prostranem trgu pred baziliko na tisoče romarjev iz vse dežele. V četrtek 13. maja dopoldne se je papež pogovarjal s portugalskimi škofi. Spodbudil jih je, naj pogumno spolnjujejo svoje pastirsko poslanstvo v sedanjem času, kj je čas globokih kulturnih sprememb, in v deželi, kjer se ohranja „globok verski čut“, kjer pa so tudi „neutajljiva znamenja sekularizacije in agnosticizma v intelektualnih krogih in v velikem delu mla- dine, medtem ko se širi nekakšno pojmovanje življenja brez Boga.* V drugem delu svojega govora je papež opomnil škofe na njihovo nalogo, da so „vodniki črede in da morajo z vso jasnostjo predstaviti življenje Cerkve vsej družbi.“ Če zavoljo utrujenosti ali boječno-sti, zavoljo človeških ozirov ah negotovosti glede lastnega prepričanja ne oznanjajo tistega, o čemer vemo, da je resnica, sami pripomoremo, da mnogi ne spoznajo Kristusovega evangelija, in sami ne bomo ostali brez krivde“. Ko je omenjal oznanjevalno službo škofov, jim je naročal, da jih „ne sme motiti misel, da njim kot škofom ne pristoja dajati smernice tehničnega, političnega ali gospodarskega značaja za družbeno prenovo vaše dežele. Bodite gotovi, da z izpolnjevanjem vaše učiteljske službe pripravljate kristjane, da bodo onj spreminjali svet s tehničnimi rešitvami, ki jih morajo prav oni nuditi družbi.“ Papež je tudi spodbudil škofe, naj bodo graditelji edinosti Cerkve kljub „mnogim žariščem napetosti, ki bi lahko razbijala občestvo. Nalepka konservativizma ali progresizma, opredeljevanje za bolj poduhovljeno Cerkev ali Cerkev, ki se zavzema za človekov tostranski napredek, zavzetost za e-no ali drugo gibanje v Cerkvi — je lahko razlog za globoko razdeljenost v cerkveni skupnosti. Zmeraj je tudi živa skušnjava, da bi tudi znotraj Cerkve povzročali razredna nasprotovanja in spopade, ki tako usodno pretresajo družbo.“ Na trgu pred baziliko, ki spominja na Marijina prikazovanja Pastirčkom Luciji, Frančku in Ja-cinti leta 1917, se je zbralo milijon vernikov. Pred začetkom maš-ne daritve se je papež sestal z diplomatskim zborom. Zaskrbljujoče jim je omenil stiske, ki jih pre-staja človeštvo: vojni spori, lakota, krivice in alarmantno naraščanje števila beguncev. Papež je prenočil v samostanu, ki ga imajo karmeličanke v Fatimi in kjer biva tudi 75 letna Lu- cija. Oba druga vidca sta umrla leta 1919 in 1920, dve leti po prikazovanjih. Veliko se je govorilo o „treh fatimskih skrivnostih“, ki jih je bila Marija zaupala pastirč-čkom. Prvi dve skrivnosti sta bili objavljeni leta 1942. Nanašali sta se na bližnjo smrt Francka in Ja-cinte in na spreobrnjenje Rusije. Tretjo skrivnost je Lucija poslala v Vatikan. Med drugimi so jo prebrali papeži Janez XXIIL, Pavel VI., Janez Pavel II. in kardinal Ottavia-ni. Nekateri domnevajo, da gre za napoved silnega gorja, ki da ga mora prestati papež in del kristjanov; drugi omenjajo hude kazni sveta, ki se bolj in bolj oddaljuje od Boga. V mašni pridigi se je papež posredno dotaknil „skrivnosti“. Dejal je, da verjame v Marijina sporočila in da je soupadanje datumov (13. maja) med prvim prikazovanjem in med atentatom leta 1981 „neko fatimsko znamenje“. „Marijino sporočilo trem pastirčkom,“ je nadaljeval papež, „se zdi trdo, vendar ga je dejansko narekovalo materinsko srce. Če je Cerkev sprejela fatimsko sporočilo, je pač zato, ker vsebuje to sporočilo neko resnico in neko povabilo, ki je v skladu z evangelijem. Z redovnico Lucijo je papež govoril na samem 20 minut. Popoldne 13. maja je otvoril „Center Pavla VI.“. se srečal z več tisoči duhovnikov in semenišč-nikov ter blagoslovil Dom za socialno oskrbo, ki bo nosil njegovo ime. V petek 14. maja je Janez Pavel II. potoval s helikopterjem v poljedelsko središče Ville Vicose, ki je tudi važno središče marijanske pobožnosti. V nagovoru tisočem poljedelskih delavcev je papež razlagal evangeljsko priliko o gospodarju vinograda in ponovil nekaj misli iz okrožnice o delu „Labo-rem exercens“. Poudaril je potrebo po pravični razdelitvi sadov dela, primernost, da bi poljedelci obdelovali svojo zemljo in ustvarjali zares funkcionalna poljedelska podjetja. Poljedelci naj z izboljšanim in izpopolnjenim načinom obdelovanja prispevajo k splošnemu gospodarskemu in družbenemu napredku in večji blaginji svoje dežele. Mlade je pozval, naj ostajajo na zemlji kot kvalificirani poljedelski tehniki. Popoldne istega dne se je papež vrnil v Lizbono, kjer je vodil somaševanje z 800 duhovniki in ob udeležbi državnega predsednika in prvega ministra. Obiskal je tudi mesto Cbimbra in njeno slovito univerzo, mesto Oporto in marijansko svetišče v Semeiri. Ravno ob letu zločinskega atentata, ob katerem bi skoraj izgubil življenje, je bil papež spet v smrtni nevarnosti, ko se je vzpenjal po stopnicah v baziliko. Atentator je komaj nekaj metrov od papeža zavpil: „Dol s papežem! Dol z va- tikanskim koncilom!“ Varnostni organi so ga urno zgrabili, mu odvzeli bodalo in ga identificirali-Bil je španski duhovnik Juan Fer-nändez Krohl, zagrizen tradicionalist. Leta 1978 ga je posvetil v duhovnika uporni škof Lefebvre, vendar ga je njegova bratovščina pred 2 letoma izključila iz svoje skupnosti. Sedaj je vodil neko tradicionalistično faro v okolici Pariza. Pred podobo fatimske Marije je sv. oče molil za pravično in častno rešitev vojnega spora med Veliko Britanijo in Argentino: „'S posebno prošnjo se obračam nate, o Mati, ki poznaš želje in skrbi svojih otrok. Goreče te prosim, da posreduješ za mir na svetu, še posebej med deželami, ki se v krvavih spopadih bojujejo zaradi narodnih interesov ali dejanj krivične prepotentnosti. Posebno te prosim, da bi že skoraj prenehali vojni spopadi med dvema velikima deželama v Južnem Atlantiku, ki povzročajo boleče izgube človeških življenj. Stori, da se končno doseže pravična in častna rešitev med njima, da bi prišlo do sporazuma v sporu, ki ju ločuje in ogroža z nepredvidljivimi posledicami, in da se med njima znova vzpostavi globoko soglasje, ki bi odgovarjalo njuni zgodovini, njuni civilizaciji in njunemu krščanskemu izročilu.“ 0‘~i Papeževa zaskrbljenost ob poljski in argentinsko - angleški krizi Tretjič v Bologni Na belo nedeljo, 18. aprila, je Bologna, glavno mesto italijanske pokrajine Emilia-Romagna, izredno prisrčno sprejela papeža Janeza Pavla II. Papež je bil tokrat že tnetjič v Bologni. Prvič je še kot kardinal predaval o človekovih pravicah. Sedanje papeževo pastoralno potovanje je bilo že 37. po vrsti: 27 jih je bilo po Italiji, 10 po svetu. Bologna je papeža sprejela prisrčno. Meščanom so se pridružili verniki 20 škofij pokrajine Emilie-Bomagne. Navdušenje je bilo razumljivo, saj je bil zadnji papež v Bologni pred 125 leti, mesto samo Pa je dalo Cerkvi kar 8 papežev; zadnji med njimi je bil Pij IX. Papež se je najprej ustavil v Marijini cerkvi na 300 metrov visokem vrhu nad Bologno. Odprt avto ga je potem pripeljal do mesta, kjer so ga pozdravili zastopniki mesta, tudi župan — komunist. Naslednja postaja je bila bazilika sv. Dominika, kjer je pokopan Ustanovitelj reda dominikancev. V kulturnem središču je papeža pozdravil italijanski minister za znanstvena raziskovanja in rektor bolonjske univerze. Papež je potem Uagovoril zastopnike petih univerz Pokrajine Emilie-Romagne. Raz- mišljal je o vlogi kulture. Na Piazza Maggiore ga je pričakalo okrog 40 tisoč mladih. Med drugim jim je govoril o obrambi nerojenih življenj. Po obisku v nadškofijskem domu kardinala Po-ma je popoldne obiskal pokopališče 1386 grobov poljskih vojakov An-derseve armade. V stolnici se je srečal z redovnicami in redovniki, potem pa na naj večjem mestnem trgu maševal za ogromno množico. Računajo, da je papeža v Bologni pozdravilo nad milijon ljudi. Genscher pri papežu 16. aprila je Janez Pavel II. sprejel v posebno avdienco zunanjega ministra in podkanclerja Zvezne republike Nemčije s spremstvom. Govorila sta 45 minut o napetostih v svetu in o žariščih, ki grozijo svetovnemu miru. Generalni tajnik OZN obiskal papeža Papež je 6. aprila sprejel v avdienco generalnega tajnika OZN Javiera Pereza de Cuellara s spremstvom. V govoru je papež omenil vedno mednarodno napetost, nevarnost atomske vojne in nevarnost zapletov zavoljo Malvin-skih otokov. Papež je poudaril zaupanje apostolskega sedeža OZN za mednarodno reševanje problemov in sporov v svetu. Zahvala duhovniškim pomočnicam 22. aprila je papež sprejel v posebno avdienco več tisoč duhovniških pomočnic iz 11 evropskih držav. Med njimi je bila tudi skupina iz Slovenije. V daljšem govoru se jim je papež zahvalil za veliko delo, ki ga opravljajo v Cerkvi. „Težko je prešteti vse ženske, ki danes delajo po župnijah in škofijah po vsem svetu, vodijo gospodinjstva, delujejo v katehezi in v dobrodelni dejavnosti. Duhovnost gospodinj v župniščih temelji na globoki veri in želji po sodelovanju v božjem odrešilnem načrtu. Mnoge so sestre in matere duhovnikov, mnoge so se odpovedale družini, druge poleg svoje družine skrbijo tudi za duhovnike, vse pa delajo za veliko stvar in se nikoli ne bodo mogle Bogu zahvaliti za milost, da mu smejo služiti.“ To delo je prežeto s spoštovanjem do duhovniške službe, izkazuje pa se predvsem v ponižnem opravljanju vsakdanjih dolžnosti, katehezi, širjenju verskega tiska, pripravljanju bogoslužnih potrebščin, krašenju cerkva in še marsičem, je dejal papež. Iz Slovenije je prišlo v Rim 50 duhovniških pomočnic s posebnim avtobusom. Papež jih je pozdravil v slovenskem jeziku: „Očetovsko pozdravljam in blagoslavljam župnijske pomočnice iz vseh krajev Slovenije. Bog z vami!“ Grški predsednik obiskal papeža 7. aprila je Janez Pavel II. sprejel na uradni obisk grškega predsednika Konstantina Karamanli-sa. To je bil prvi obisk grškega predsednika po navezavi diplomatskih odnosov med grško vlado in apostolskim sedežem junija 1980. Papež je v govoru grški delegaciji pohvalil bogato grško kulturno tradicijo, ki je prispevala tako pomemben delež svetovni zgodovini, kulturi in umetnosti in razvoju krščanske vere. Karamanlisu je zagotovil sodelovanje katoliške Cerkve pri napredku in blaginji Grčije. „Sveta dežela naj zaživi v miru“ Papež Janez Pavel II. je pred 100 tisoč romarji in turisti na Tr- SU sv. Petra na cvetno nedeljo Povabil kristjane po vsem svetu, molijo za to, da bi v Sveti deželi zavladal mir. Zaželel je, naj uaroda, ki živita na tem svetopisemskem ozemlju, po tolikem trpljenju priznata drug drugemu pra-vico do sobivanja ter pokažeta resnično pripravljenost do sprave in °bojestranske strpnosti, ki naj ju Pripelje k miru, dostojanstvu in svobodi. Janez Pavel je z žalostjo ugotovil, da se v deželi, v kateri je Jezus živel in učil in umrl, dva uaroda že desetletja neizprosno bojujeta med seboj. Spomnil je tudi na vojne v preteklosti, ki so prizadele toliko gorja prebivalcem Palestine. Primas Glemp v Rimu 26. aprila je primas poljske Cerkve Jožef Glemp po srečanju z generalom Jaruzelskim (25. aprila) skupaj s 4 poljskimi škofi prispel v Rim. Istega dne ga je sprejel v avdienco papež Janez Pavel II. Glemp mu je poročal o srečanju z Jaruzelskim, ko sta oba kot naj-vižja predstavnika države in Cerkve ugotovila, da je sedanje sta-nie na Poljskem zelo zapleteno in (la mora Poljska na vsak način Uajti ustrezen izhod iz krize. Papež se j e z Glempom pogovarjal še naslednji dan, ko ga je spre-j®! skupaj s škofi iz spremstva. 29. aprila so se. Poljaki vrnili v domovino. — V poljski cerkvi sv. Stanislava v Rimu je Glemp govo- ril rojakom o zapletenem položaju na Poljskem. Povedal je, da so kljub vojnemu stanju v polnem teku priprave na praznovanje 600-letnice čenstohovske Marije. Potrdil je, da je Janez Pavel 26. avgusta letos pripravljen obiskati Čen-stohovo, seveda pa je njegov obisk odvisen od takratnega poljskega in svetovnega družbenopolitičnega trenutka. Glemp je poudaril tudi veliko dobrodelno in družbeno vlogo, ki jo ima poljska Cerkev med vojnim stanjem. Cerkev pomaga predvsem versko in nravno, opogumlja ljudi in deli pomoč, ki prihaja od zunaj. Izrekel je upanje, da bo vojno stanje tiste dni nekoliko omiljeno. Izpustili naj bi okoli 1000 zapornikov, med njimi veliko sindikalnih voditeljev in žensk. Papež se je spomnil rojakov tudi pri sredini avdienci. Pripovedoval jim je o napisu v Bologni: „Po tej cesti so prišli v mesto poljski vojaki, kj so nam prinesli svobodo. Po tej cesti nam ti prinašaš evangelij.“ Dejal je tudi: „Poljaki so za svobodo darovali življenje po raznih bojiščih sveta. Koliko jih je padlo v drugi svetovni vojni! Borili so se za pravično stvar. Koliko jih potem ni našlo mesta v svoji domovini! Koliko se jih je izselilo! Danes, ko naš narod doživlja nove preizkušnje, kličemo: Na Poljskem ne sme manjkati prostora za Poljake! Vsak človek ima pravico do svoje domovine, nihče ne sme biti obsojen na izseljenstvo!“ Splitski bogoslovci v Rimu 27. aprila je papež sprejel v posebno avdienco okoli 100 bogoslovcev, profesorjev in študentov iz splitske nadškofije. Z njimi je bil tudi splitski nadškof Francs Franic. V Matildini kapeli je papež zanje maševal v hrvaščini in govoril o pomenu duhovništva, ki je božji dar, duhovniki pa so služabniki evharistije. Poudaril je moč in pomen molitve. Bogoslovce je pozval, naj bodo zvesti božjemu klicu in naj zaupajo škofom, druge študente pa je povabil, naj svojo mladost preživijo vedro in odgovorno, da bodo jutri izoblikovane osebnosti, dobri kristjani in pošteni državljani. Za mir v Južnem Atlantiku Papež je govoril o Malvinskih otokih delegacijama Argentine in Čila, ki ju je sprejel v Vatikanu 23. aprila. Svoje misli je ponovil v nedeljo 20-tisočglavi množici na trgu sv. Petra: „Svet zaskrbljeno opazuje ta spor, ki se more vsak trenutek spremeniti v vročo vojno, že samo po sebi tragično, a še strašnejšo zaradi posledic, ki jih lahko izzove. Pozivam vse katoličane po svetu, posebno tiste, ki žive v prizadetih državah, naj se pridružijo moji molitvi, da bo Gospod navdihnil odgovornim državnikom odločitve in pogum v tem odločujočem času. Navdihne naj jim poti do sporazuma, v katerem bosta prevladali modrost in velikodušnost v službi nenadomest- ljive dobrine — miru njihovih narodov in ameriške celine. Marija naj podpira njihova prizadevanja in delo vseh onih, ki delajo za miroljubno rešitev,“ je zaželel papež. Opazovalci so prepričani, da ja bilo največ misli posvečenih mirni rešitvi malvinske krize tudi na srečanju med papežem in 4 vodilnimi škofi CELAMA, svšta latinskoameriških škofovskih konferenc, ki so se mudili v Vatikanu 28. aprila. Angleški škofje so prejeli pismo svojih argentinskih kolegov, kj jih prosijo, naj storijo vse, kar je v njihovi moči, da bi se izognili vojni med državama. V prvih dneh maja se je papež ob različnih priložnostih spomni! vojaških spopadov med Anglijo in Argentino v vodah južnega Atlantika in na Malvinskih otokih. Obe sprti strani je pozval, naj ustavita sovražnosti in se naprej pogajata o spornih vprašanjih. „Tisto, česar smo se bali, za kar smo upali, da se ne bo zgodilo, tisto, na kar sem tudi sam večkrat opozarjal, molil, pozival k molitvi, da bi se ne zgodilo, tisto je zdaj postalo stvarnost,“ je dejal v opoldanskem govoru v nedeljo 2. maja-„Dva velika, plemenita in draga naroda, Velika Britanija in Argentina, sta začela vojno in zdi se, da se vse bolj zaostruje. To je žalostna in zaskrbljujoča stvarnost zaradi dragocenih življenj, ki so že bila žrtvovana in bi še utegnila biti. Zaradi jezu, ki je že odprt ’n grozi, da bo razpoko med obe-rtia narodoma še poglobil. . . Žalosti in vznemirja me še neka druga misel. Svet si želi miru, £a išče, si ustvarja organizacije, ki bi ohranjale mir. Toda brž ko Se pojavi malo resnejši spor, se zdi, da so ljudje nesposobni, da bi ta spor rešili mirno... Pred nami je nevarnost, da bi se utegnil spor razširiti še na druge na-r°de. Zato je moj klic zelo resen. Vsi, ne samo neposredno prizadeti strani, temveč tudi njuni prijatelji in vsa mednarodna javnost, ysi naj čutijo svojo zgodovinsko odgovornost. Naj svetu vrnejo u-Pnnje, da dobra volja, razumnost in velikodušnost tudi v najtežjih časih lahko obvladajo skušnjavo oboroženega spopada, ki spravlja v nevarnost mednarodno sožitje. Vsi skupaj molite z menoj za to k Bogu in presveti Devici!“ Ta papežev poziv k miru je vatikanski radio posredoval svetu v različnih jezikih. Papež je angleški in argentinski vladi poslal mirovni poslanici. Doslej mu je odgovoril le argentinski predsednik general Galtieri. V Buckinghamski Palači so že 27. aprila potrdili sprejem papeževe brzojavke kra-ijici Elizabeti II., vendar doslej Piso odgovorili nanjo. Podobno mirovno brzojavko je papež poslal tudi ameriškemu predsedniku Reaganu. Vatikanski državni tajnik kardinal Casaroli pa je v papeže-v'fni imenu brzojavil glavnemu taj-niku Organizacije združenih narodov Javieru Pčrezu de Cuellarju. V njej mu je izrazil popolno podporo v mirovnih prizadevanjih. Argentinski škofje so predsedniku angleških katoliških škofov kardinalu Humu sporočili svoja zagotovila, da molijo za mir. Angleški škofje so jim isto zagotovili. Skrb za mir je papež izrazil tudi pri splošni avdienci 5. maja. „Združimo se,“ je dejal, „bratje in sestre, v molitvi za žrtve na obeh straneh. Da bi dobra volja premagala vse težave, ki stojijo na poti k miru, da bi bila akcija, ki jo je napovedal glavni tajnik OZN, kronana z uspehom. Marija, Kraljica miru, izroči Gospodu naše prošnje!“ Z duhovniki-ognjiščarji V Rimu se je 30. aprila zbralo na III. mednarodnem kongresu o-koli 4500 duhovnikov in 1500 redovnikov ter nad 1000 bogoslovcev, članov ognjiščarskega gibanja, iz 60 držav. Srečanje je potekalo pod geslom: Duhovnik, redovnik — danes. Bilo je tudi 12 škofov in ustanoviteljica gibanja Chiara Lubich. Papež je vodil somaševanje v avdienčni dvorani Pavla VI. Slovenskim romarjem Pri splošni avdienci v sredo 5. maja je papež v slovenščini pozdravil romarsko skupino iz šem-petrske župnije v Ljubljani: „Slovenskim romarjem iz šempetrske župnije v Ljubljani prisrčen pozdrav! Z molitvijo vas očetovsko spremljam. Izpričujte svojo vernost in zvestobo Kristusovi Cerkvi. Blagoslov vam, vašim dragim doma, posebno mladini in bolnikom!“ Papež se čuti dolžnega obiskati čenstohovo Janez Pavel II. je 3. maja pri maši v lurški votlini v Vatikanu (udeležilo se je okrog 85 poljskih duhovnikov in 500 vernikov) poudaril, da se v vesti čuti dolžnega obiskati poljsko narodno svetišče Čenstohovo ob 600-letnici čensto-hovske Marije in skupaj z rojaki proslaviti ta veliki narodni dogodek. Tako je posredno povedal poljskim oblastem željo, naj mu omogočijo obiskati domovino. Isti dan je poljski primas Glemp pred okoli 100.000 romarji v Čen-stohovi med drugim povedal stališče poljske Cerkve in vernikov do poljske obnove: ,,Mi smo za dialog in za vzpostavitev miru. Prosimo za izpustitev interniranih, za pomilostitev zaprtih in za ponovno uvedbo sindikata Solidarnost.“ Poljska je še vedno v strašno težavnem gospodarskem in družbenem položaju. Število zaprtih se je po prvomajskih demonstracijah in nekaterih izgredih še povečalo. Škofje so po svojem 184. plenarnem srečanju zahtevali izpustitev zaprtih, svobodo sindikalnega delovanja in protestirali proti povečani ateizaciji v šolah in javnem življenju. PESEM Bratje! Zapel bi kakor sveti Frančišek o soncu in pticah, o cvetju in žitu zelenem, ki že za komolec visoko se vzgibi je po poljih nam v vetru večernem. Zahvalil bi ga, ki dal je kostanjem cveteti, ki dal mi nebo je, da gledam skoz vej ga zelenje, ki ptice poslal je med veje, da tehtajo se, kot bi z otroške dlani drobno zrno zobale. Zahvalil bi ga za čas, ki ura ga v kotu mi meri, zahvalil za žarke, ki mirno na cesti so obstali, zahvalil za mir, ki polzi vse okrog kot kadilo, zahvalil za rože v vazi, ki težko čez rob mi slonijo. O, bratje, ko bil bi kakor Frančišek, zapel bi vam pesem, da sonce čutili bi v sebi in ptice in cvetje in polje in žito zeleno! Karel Mauser Beseda Janeza Pavla II. ostarelim Letos obhajamo na pobudo OZN »leto ostarelih“, zato objavljamo l^sedo Cerkve o tem vprašanju. 19. novembra 1980 se je Janez Pavel II. na svojem apostolskem Potovanju v Nemčiji v mtinchen-stolnici srečal z ostarelimi in jih takole nagovoril: Moji ljubi ostareli bratje in sestre! Prav posebno veselje je zame, ha se smem v okviru svojega obiska v Nemčiji srečati z vami pri posebni molitveni uri. Prihajam kot k zaupnim prijateljem; vem, ha me v moji službi podpirajo prav yaša soudeležba, vaše molitve in žrtve. Pozdravljam vas v katedrali Maše ljube Gospe münchenske z ganjeno hvaležnostjo! Z vami pozdravljam vse vaše sovrstnike po starosti. „Grüss Gott“ vam vsem, ki na romanju skoz življenje že halj kot jaz „prenašate težo dneva ‘n vročino“ Mt‘ 20, 12), se že dalj kot jaz trudite, da bi se srečali z Gospodom in mu zvesto služili v velik.em in malem, v veselju in topljenju! 1- Papež se spoštljivo priklanja starosti in vabi vse, naj to store z nii1a. Starost je krona vseh sto-Ponj življenja. Prinaša žetev tega. kar smo se naučili in doživeli, že-tev tega, kar smo storili in dosegli, žetev tudi tega, kar smo pretrpeli in prestali. Kot v zaključnem stavku velike simfonije se zlivajo teme življenja v mogočnem sozvočju. In ta sozvok podeljuje modrost, modrost, za katero prosi mladi kralj Salomon, ker se mu zdi od-ločilnejša kot moč in bogastvo, vafe'mej'ša od lepote in zdravja (prim. 1 Kr. 3, 9, 11; Modr 7, 7, 8, 10); modrost, o kateri beremo v življenjskih pravilih stare zaveze: „Kako lepo pristaja starcem modrost in uglednim preudarnost in svet! Častni venec starcev je bogata izkušnja in njih slava je strah Gospodov“ (Sir 25, 5, 6). Današnji stari generaciji, torej vam, moji ljubi bratje in sestre, ta častni venec še prav posebno pripada: Delno ste v dveh svetovnih vojnah doživeli in sodoživeli veliko hudega, mnogi ste ob tem izgubili svojce, zdravje, poklic, dom in domovino; spoznali ste brezna človeškega srca, pa tudi njegovo sposobnost za junaško pripravljenost pomagati in njegovo zvestobo veri in njegovo moč za novo začenjanje. Modrost podeljuje odmik, toda ne odmik odtujenosti svetu; daje človeku, da stoji nad stvarmi, ne da bi jih preziral; daje nam, da gledamo svet z očmi — in s sr- cem! — Boga. Daje nam, da rečemo z Bogom da tudi k našim omejitvam, tudi k naši preteklosti z vsemi razočaranji, zamudljivost-mi in grehi. Kajti „vemo, da tistim, ki Boga ljubijo, vse pripomore k dobremu“ (RimljS, 28). Iz pomirjujoče moči te modrosti se razcvetajo dobrota, potrpljenje, razumevanje in ta dragoceni okras starosti: humor. Vi; sami, moji spoštovani bratje in sestre, najbolje veste, da ta dragocena življenjska žetev, ki vam jo je namenil Stvarnik, ni nikakršna neizpodbitna lastnina. Zahteva budnost, skrbnost, samokontrolo, včasih tudi odločno borbo. Če ne, jo vse prelahko oglodajo in razkroje lenoba, muhavost, površnost, gospodovalnost ali celo zagrenelost. Ne izgubite poguma, začenjajte z milostjo našega Gospoda vedno znova, in uporabljajte vir moči, ki vam jih On ponuja; v zakramentu kruha in sprave, v besedi pridige in beril in duhovnem pogovoru! Gotovo se smem na tem mestu tudi v vašem imenu zahvaliti od srca vsem duhovnikom, ki dajejo v svojem delu in srcu odločilen prostor dušnemu skrbstvu za ostarele. S tem najbolje služijo vsej svoji skupnosti, saj ji pridobivajo vojsko zvestih molileev . Poleg vaših dušnih pastirjev želim nagovoriti tudi duhovnike, ki so vaši sovrstniki po starosti. Moji ljubi sobratje! Cerkev se vam zahvaljuje za vaše življenjsko delo v vinogradu Gospodovem. Mlaj- šim duhovnikom govori Jezus v Janezovem evangeliju: „Eden seje, drugi žanje“ (Jan 4, 38). Spoštovani prezbiterji, nosite še naprej potrebe Cerkve v duhovniški službi molitva k Bogu — „k Bogu, ki je moje veselje in moja radost“ (Ps 43, 4). 2. Vi bratje in sestre starejše generacije, vi ste zaklad Cerkve, vi ste blagoslov za svet! Kako pogosto morate razbremenjevati mlade starše, kako dobro morete vpeljavati malčke v zgodovino svoje družine in svoje domovine , v pravljice vašega ljudstva in v svet vere! Cesto najdejo mladi s svojimi problemi laže pot do vas kot do generacije svojih staršev. Svojim sinovom in hčeram ste v težkih urah najdragocenejša opora. Z nasveti in dejanjem delujete v mnogih gremjih, združenjih in iniciativah cerkvenega in civilnega življenja. Ste nujna dopolnitev sveta, ki se navdušuje za zalet mladosti, za moč tako imenovanih „najboljših let“, sveta, ki tako zelo šteje, kar je mogoče šteti. Opominjate ga, da gradi dalje na pridnosti tistih, ki so bili prej mladi in močni, in da bo moral tudi sam nekega dne svoje delo izročiti mlajšim rokam. V vas postaja očitno, da smisel življenja ni le v služenju in trošenju denarja, da mora v vsej zunanji dejavnosti zoreti tudi nekaj notranjega in v vsem časnem tudi nekaj večnega — ustrezno besedi svetega Pavla; „Daši se naš zunanji človek uničuje, se naš notranji rv ■ v.;. A •. n. °d dne do dne obnavlja“ (2 Kor 4, 16). Da, starost zasluži naše spoštovanje, ki zasveti v stari zavezi, če nam postavi pred oči Abrahama in Saro, če kliče Simeona in Ano k sveti družini v tempelj, če imenuje duhovnike „starešine“, če strne poklonitev vsega stvarstva v niolitvi štiriindvajsetih starešin, in končno, če Boga samega označuje: ..Staroletni“ (Dan 7, 9, 22). 3. Ali je mogoče zapeti večjo hvalnico dostojanstvu starosti? Toda, moji ljubi starejši poslušalci, gotovo bi bili razočarani, če papež ne bi upošteval tudi druge plati staranja; če bi vam prinesel s Seboj samo — morda nepričakovano — počastitev, ostal pa bi vam dolžan tolažbe. Kot spada k jesen-8kemu letnemu času, v katerem Srno, poleg žetve in slovesnega razkošja barv tudi golenje vej in od-letavanje in trohnenje listja, poleg mehke, polne svetlobe tudi vlažna, negostoljubna megla, nekako tako tudi staranje ni le krepak zaključen akord ali pomirljiv seštevek življenja, temveč tudi čas venenja, čas,, ko utegne postati človeku svet tuj, življenje breme in telo muka. In tako se ujema z mojim vzklikom: „Zavedajte se svojega dostojanstva!“ tudi drugi „Sprejmite svoje breme!“ Breme starosti obstaja za večino najprej v nebogljenosti; čuti niso več tako ostri, udje ne več tako gibčni, organi postajajo občutljivejši (prim. Prid 12, 3). To, kar se more človeku primeriti v mlajših letih v dnevih bolezni, postane v starosti cesto vsakdanji — in nočni! — spremljevalec. Mnogim dejavnostim, ki so nam bile ljube in drage, se je treba dokončno odpovedati. Tudi spomin more odpovedati: novih informacij ne moremo več tako lahko sprejemati in mnoge stare z blede. S tem svet izgublja svojo zaupnost; svet lastne družine s tako popolnoma predrugačenimi življenjskimi in delovnimi razmerami odraslih, s tako spremenjenimi interesi in izraznimi oblikami mladih in z novimi učnimi nameni in metodami otrok. Tuja postaja domovina s svojimi rastočimi mesti, z naraščajočo gostoto prometa in mnogoterno preoblikovano pokrajino. Tuj postaja svet gospodar, tva in politike, anonimen in neprediren postaja svet socialnega in zdravstvenega zavarovanja. In celo tisto področje, ki naj bi nam bilo najbolj domače. Cerkev v svojem življenju in nauku je mnogim med vami postala tuja v svojem prizadevanju, da bi se približala zahtevam časa, pričakovanjem in stiskam mlajših generacij. Čutite, da vas ta nerazumljivi svet ne razume, da vas celo odklanja. Za vaše mnenje, za vaše sode-Ibvanje, za vašo navzočnost ne povprašuje — tako čutite, in tako je žal mnogokrat tudi res. 4. Kaj naj papež tu reče? S čim naj vas tolažim? Ne bi si rad tega preveč olajšal. Ne bi hotel stiske starosti, vaših slabotnosti in bolezni, vaše nemočnosti in osamitve omalovaževati. Toda rad bi jo z vami gledal v spravljivi luči našega Odrešenika, „ki je za nas krvavi pot potil, ki je za nas bičan bil, ki je za nas s trnjem kronan bil“. On je v preizkušnjah starosti vaš sotrpin, in vi ste sopotnlifki njegovega križevega pota. Nobene solze ne jočete zaman (prim. Ps 6, 9). S trpljenjem je odrešil trpljenje, in s trpljenjem sodeluje pri njegovem odrešenju (prim. Kol 1, 24). Sprejmite svoje trpljenje kot njegov objem in sprejmite ga v blagoslov, s tem da ga z Njim sprejmete iz roke Očeta, ki v nedoumljivi, toda nedvomni modrosti in ljubezni deluje za vašo izpopolnitev. V ognjeni peči postaja ruda zlato; v stiskalnici postaja grozdje vino. V tem duhu, ki nam ga more dati le Bog, laže razumemo tiste, kli s svojo malomarnostjo, nepaz- ljivostjo, brezmiselnostjo sopov-zročajo našo stisko, in tudi laže oproščamo tistim, ki nam zavestno, da, namenoma povzročajo bolečino, pa vendar ne morejo nikdar pov-vsem sprevideti, kako zelo so nas zadel!!. Govorimo s Križanim: „O-če, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo“ (Lk 23, 34). Tudi o nas je bila izgovorjena ta edino odrešu joča beseda. 5. V tem duhu — za katerega v tej uri molimo drug z drugim in drug za drugega — bomo tudi ču-ječi in hvaležnli za vse tiste ljubeznive misli, besede in dejanja, ki jih dnevno prejemamo, na katere se zlahka navadmo in jlih zato tako lahko sprejemamo kot samo po sebi umevne in jih spregledamo. Danes slavimo praznik svete Elizabete, svetnice, ki jo je vaš narod podarlil vsemu svetu kot simboi požrtvovalne karitas. Je velik zgled in vzvišena zaščitnica vseh, ki — bodisi poklicno, v častnih službah ali pa v krogu znancev in sorodnikov — služijo pomoči potrebnemu sočloveku in v njem -— če vedo ali ne — srečujejo Kristusa. To, ljubi moji.ostareli, je plačilo, ki ga dajete tem, katerim ste tako neradi v breme. Vi ste jim povod za srečanje z Gospodom, priložnost, da prerastejo samlil sebe, in vi jim dajete, s tem da se obračate nanje, delež pri omenjenih sadovih življenja, ki po božji volji zore v vas. Ne zakopavajte svojih prošenj v omahujočem, razočaranem in očitajočem srcu, izrazite to čisto samo po sebi umevno s prepričanjem 0 lastnem dostojanstvu in o dobroti v srcu drugega. Veselite se vsake priložnosti, ko morete navajati na to kraljevsko besedo „hvala“, ki se dviga z vseh oltarjev in ki bo nekoč izpolnjevala naše večno blaženstvo. In tako se smem gotovo skupaj 2 vami zahvaliti vsem tem, ki se v cerkvenliih, civilnih in javnih organizacijah, združenjih in iniciati-V{th, na občinskili in višji ravni, v zakonodaji in upravi ali pa tudi čisto zasebno trudijo za blagimjo starejše generacije, za polno živ-ijenje in trajno udomačenje v družbi. Posebno pozdravljam to, da Postaja delo za ostarele vse bolj deIo z ostarelimi. 6- In s tem sem zopet pri vas, moj|j starejši bratje in sestre, in Pri tolažbi, ki jo pričakujete od oiene. Pregovor pravi: „Če si sam, °bišči koga, ki je še bolj sam kot ti;!“ To modrost bi vam rad položil na srce. Odprite svoje misli za tiste sopotnike, ki jim v kakršnem koli pogledu gre slabše kot vam, k)i jim v kakršnem koli pogledu morete pomagati — s pogovorom, s tem, da jim kaj prinesete ali preskrbite ali vsaj s tem, da jim pokažete sočutje. V Jezusovem i-menu vam obljubljam: V tem boste našli moč in tolažbo (prim. Apd 20, 35). Tako vadite v malem to, kar v velikem smo. Mi smo eno telo v veliko udih: tliisti, ki prinašajo pomoč, in tisti, ki jo sprejemajo, bolj zdravi in bolj bolni, mlajši in starejši; tisti, ki so se v življenju že obnesli, tisti, ki se šele uveljavljajo, in tisti, ki so še na začetku poti; tisti, ki so mladi, in tisti, kfi bodo stari jutri. Vsi sestavljamo drug z drugim polnost Kristusovega telesa in vsi drug z drugim zorimo v to polnost: „do popolnega moža, do mere polne starosti Kristusove“ (Ef 4. 13). 7. Zadnja tolažba, mojli ljubi so-romarji, ki jo drug z drugim iščemo „v tej solzni dolini“, je tolažba vpričo smrtii. Od svojega rojstva ji gremo naproti, toda v starosti nam postaja njeno bližanje z leta v leto zavestnejše — če ga nasilno ne potiskamo iz svojih misli in čutov. Stvarnik je uredil, da je v starosti sprejemanje in obstajanje smrti skoraj naravno, olajšano in prlivajeno. Saj je vendar staranje, kot smo videli, postopno poslavljanje od nezdrobljene polnosti življenja, od neoviranega kontakta s svetom. Velika šola življenja in umlira-nja nas vodi k marsikateremu grobu, nas postavlja k marsikateri smrtni posteljlil, dokler ne bomo sami na tem — Bog daj, da bi bilo tako — da bodo drugi stali ob nas in molili. Star človek je doživel več takih učnih ur življenja kot mlad in jih doživlja v stopnjujoč!!) se pogostosti. To je njegova velika prednost na poti k velikemu pragu, ki sli ga mnogokrat slikamo kot brezno in noč. Pogled čez prag je z naše strani skaljen; toda tistim, ki so šli pred nami, dovoljuje Bog v svojli ljubezni pogosteje, kot si mislimo, da spremljajo naše življenje in skrbe za nas. Le misel globoke in žive vere je mogla dati eni izmed Cerkva tega mesta kot patrocinij ime „Cerkev vseh duš“. In obe nemški cerkviii v Rimu se imenujeta San^ ta Maria in Čampo Santo (Sveta Marija na pokopališču) in Santa Maria deli’ Anima (Sveta Marija uboglih duš). Bolj kot prihajajo soljudje našega vidnega sveta h kraju svoje pomoči, tem bolj moramo gledati sle božje ljubezni v njih, ki so smrt že prestali in nas priileakujejo zgoraj: v svetnikih, posebno v naših osebnih patronih, in v naših sorodnikih ter prijateljih, za katere upamo, da so že varni v božjem usmiljenju. Mnogi med vami, moje sestre in bratje, so v vidni bližiimi že izgubili svojega življenjskega druga. Njim velja moja dušnopastar-ska prošnja: Dajte, da bo Bog vedno bolj zavestno partner vašega življenja, kajti tako ste hkrati povezani s tistim, ki vam ga je nekoč On dal za sopotniika in ki je sam že našel v Bogu svojo sredino. Brez zaupanja v Boga ni tolažbe v smrti. Kajti prav to hoče Bog s smrtjo: da se vsaj v tej eni veliki uri pustimo pasti v njegovo ljubezen brez vsake druge gotovosti kot prav te ljubezni. Kako bi mu mogli bolj neskaljeno pokazati svojo vero, upanje in ljubezen. Še zadnja misel v tej zvezi. Gotovo je marsikateremu med vami govorjena iz srca. Smrt sama je tolažba. Življenje na tej zemlji, četudi ne bi bila „dolina solz“, nam ne bi moglo za zmeraj nuditi doma. Bolj in bolj bi nam postajalo ječa in „pregnanstvo“ (prim. Salve Re-glina). Kajti „vse minljivo je le prispodoba“ (Goethe, Faust II., zaključni zbor). In tako nam silijo na ustnice nikoli zbledele besede svetega Avguština: „K sebli si nas ustvaril in nemirno je naše srce. dokler ne počije v tebi!“ Tako ni smrti posvečenih in ne stoječih v tako imenovanem življenju. Kar nas vse čaka, je rojstvo, spremenjenje, katerega bolečin se bojimo z Jezusom na Oljski gori, katerega sijoči konec pa že nosimo v sebi, odkar smo bili prli krstu z Jezusom potopljeni v smrt in zmago (prim. Rimlj 6, 3—6; Kol 2. 12). Z vami vsemli, z vsemi tu v katedrali Naše ljube Gospe, z vami pri radiu in televiziji,, z vsemi, s katerimi sem se smel v teh blagoslovljenih dneh srečati, z vsemi državljani in gosti te lepe dežele, f vsemi verujočimi in za vse, ki iščejo, z vsemi otroki in mladimi, 2 odraslimi in ostarelimi bi rad v tej uri slovesa naša premišljevala prelil v molitev. .,Nate sem se opiral od rojstva, °d naročja moje matere si bil moj varuh; ne zavrzi me na stare dni, ko mi pešajo moči, me ne zapusti!“ (Ps 11, 6, 9). Pridi nam na pomoč s svojim usmiljenjem in brani nas pred zmoto in grehom, da bomo polni zaupanja pričakovali prihod našega Odrešenika Jezusa Kristusa! In v katedrali naše ljube Gospe bi rad našo molitev, ki jo vedno izgovarjamo v Jezusovem imenu, ki vedno le po Jezusu prihaja k Očetu, povezal z molitvijo Nje, ki je naša Prva Odrešena mati. in sestra: „Sveta Marija, Mati božja, prosi za nas grešnike — zdaj in ob naši smrtni uri! Amen. Amen. Hvaljen bodi Jezus Kristus! PAPEŽEV DELOVNI DAN Osservatore Romano v francoskem jeziku je pred kratkim obja-V>1 potek papeževega delovnega dne. Prepričani smo, da bo zanimiv tudi za naše bralce, zato ga objavljamo. Janez Pavel II. vstane vsako jutro ob 5.30, sledi molitev 'n premišljevanje. Ob 7.00 mašuje v svoji zasebni kapeli v različnih jezikih, odvisno od jezika, ki ga kovorlijo navzoči. To so pogosto skupine študentov rimskih kolegijev, bolniki, škofje, ki so prišli v ^>m na obisk ad limina, skupine laikov ali posamezniki. Papeževa kapela lahko sprejme največ petdeset oseb. Po maši se papež pogo-Varja z gosti, ki so bili prli maši. ”°gosto povabi koga na zajtrk, ki te ob 8. uri. Ob 8.30 odide v svojo pisarno, kjer se z najožjiimi sodelavci najprej pogovori o tekočih zadevah, 'tetinah, pismih itd. Do 11. ure de- la sam. To je čas* ki ga strogo porablja za osebno delo. Ob 11. uri začne v svoji osebni knjižnici sprejemati goste. Teh zasebnih avdienc je zares veliko, saj papež v enem letu ta čas sprejme od 450 do 500 gostov. Vsakega posameznega škofa, ki prlide v Rim na obisk ad limina, sprejme posebej. Za vsakega se tudi skrbno pripravi tako, da prebira poročila o njegovlii škofiji, razčlenjuje posamezne težave itd. V tem času sprejema tudi ljudi iz kurije, kardinale, ki stalno živijo v Rimu, državnike, člane vlad, diplomate, ki mu izročajo akreditivna plasma, predstavnike kulturnega, znanstvenega in javnega življenja, skupine vernikov itd. Ob 13,45 kosi. To je običajno delovno kosilo, saj nanj pogosto povabi osebe, s katerimi se želi temeljiteje pogovoriti o vpraša- njih, ki se jih je za časa zasebne avdience komaj dotaknil. Janez Pavel II. h kosilu navadno povabi škofe, ki so prišli v Rim na obisk ad limina. Po kosilu počiva pol ure, nato pa odide na teraso, kjer dobro uro moli brevir, premišljuje iin se uči tuje jezike. Trenutno se uči holandščine. Naužije se tudi svežega zraka in se odpočit vrača v svojo pisarno, kjer dela do 18,30. Bela v tišini in ne sprejema nikogar. Ob 18.30 se sestaja z odgovornimi člani vatikanskega državnega tajništva. To so uradno ustaljene avdience. Trikrat na teden sprejema kardinala državnega tajnika Casarolija, dvakrat substituta tajništva nadškofa Somala in nadškofa S'ilvestrinija, tajnika sveta za javne cerkvene zadeve, enkrat pa prefekta kongregacije za verski nauk in kongregacije za škofe. Papež večerja ob 20. uri in tudi ta večerja je delovna. Kadar zve, da bo italijanska televizija poročala o kakšnem pomembnem dogodku, gleda večerni dnevnik. Dru- gače pa takoj po večerji odide v svojo pisarno, kjer nato študira dokumente, ki mu jih pošilja vatikansko državno tajništvo ali posamezni kurijski uradi. Vsi dokumenti apostolskega sedeža, tudi tisti, ki jih ne podpiše, gredo skozi njegove roke. Potem ko jih pazljivo prebere, doda svoje pripombe ali pa pokliče odgovorne, naj se oglasijo pri njem, da se bodo pogovorih o spremembah, ki jih bo treba vnesti v predloženo besedilo. Veliko časa Janez Pavel II. nameni pripravi za avdience naslednjega dne, pisanju osebnih dopisov, branju italijanskih in tujih časopisov in knjig, ki jih dobiva z vseh strani. Okrog 22,45 papež sklene svoj natrpani delovni dan z branjem brevirja. Nekateri dnevi pa so posvečeni poleg tega še posebnim pobožnostim in dejavnostim. Vsak petek, tudi takrat, ko potuje, papež moii križev pot. Vsak teden opravi spoved. Ob sredah ima redno splošne avdience in ob nedeljah opoldanska srečanja pri molitvi angelovega češčenja. KDAJ SE PRIČENJA DAN? Star judovski rabin (učitelj) je nekoč spraševal svoje učence, po čem je mogoče določiti trenutek, ko noč odhaja in se pričenja dan. —• Ali po tem, da že od daleč zlahka razločimo psa od ovna? — Ne, pravi rabin. — Ali je to tedaj, ko razločimo datljevo drevo od figovega drevesa? — Ne. M ! — Kdaj je to potemtakem? — Tod.ij, ko v kateremkoli človeku, ki ga vidiš, prepoznaš svojega brata ali svojo sestro. Vse dotlej pa je v tvojem srcu še noč. Sv. Frančišek Asiški in naš čas (Nadaljevanje in konec) „Bodite moji posnemovalci, kakor sem jaz Kristusov.“ S temi besedami sv. Pavla, ki smo jih obrnili na sv. Frančiška Asiškega, smo v prejšnji številki končali Prvi del našega pastirskega pis-hia. V drugem delu bi radi pokazali, kako bodimo posnemovalci sv. Frančiška v našem razmerju do narave in do stvari in v naši ljubezni do Cerkve. Vse je delo božjih rok Frančišek je čutil veliko ljubezen, spoštovanje in zaupanje do narave in vseh stvari. Tako domače so mu bile, da jih je imenoval „brat ogenj“, „sestra voda“ in Podobno, saj so tudi one delo božjih rok. Njegova Sončna pesem je Prava hvalnica stvarstvu. Ljubezen do stvari je obenem ljubezen do njihovega Stvarnika. Stvari so božje „ogledalo“, ker razodevajo njegovo modrost, lepoto in dobroto. So pot k Njemu, „ki je najboljši, brez začetka in brez konca, nespremenljiv, neviden, neizgovorljiv, češčen, spoštovanja vreden in vzvišen, velik, blag, usmiljen in poln ljubbezni ter edini, b kateremu moramo težiti od tod do večnosti“ (Nepotrjeno Pravilo iz leta 1221). Danes, ko se je vsesplošno one-snaženje okolja in uničevanje na- rave tako razmahnilo, da se strokovnjaki resno sprašujejo, ali bomo sploh preživeli, nam je Frančišek s svojim spoštovanjem do dela božjih rok še posebej živ vzor. Zato ga je tudi papež Janez Pavel II. 29. novembra 1979 s posebnim apostolskim pismom razglasil za zavetnika ekologov, tj. raziskovalcev okolja in borcev za zdravo, čisto in neokrnjeno naravo. Učitelj uboštva Bogat ni, kdor veliko ima, ampak kdor malo potrebuje, pravijo. Frančišek si ni ničesar prilaščal in od bratov je zahteval, naj nimajo nobene lastnine, ne posamezniki ne skupnosti. Ni maral, da bi si bratje gradili samostane kot stalna bivališča. Hotel je, da vsi opravljajo koristno delo, ni pa hotel, da bi stvari kopičili, kajti to bi bilo znamenje nezaupanja do Očeta, ki je o njem Jezus rekel: „Poglejte ptice pod nebom: ne sejejo in ne žanjejo in ne spravljajo v žitnice in vaš nebeški Oče jih živi. Ali niste vi veliko več vredni ko one?“ (Mt 6, 26). Frančiškova odločitev za popolno uboštvo ni izhajala iz zametavanja stvari, ampak iz zaupanja do Boga, iz vere evangeliju in iz sklicevanja na božjo ob- ljubo. Iz njegove ljubezni do u-boštva je izviral tudi njegov odpor do denarja, v katerem je zaslutil, kot trdijo nekateri poznavalci, krivičnost družbenega reda, kjer se bogata manjšina večkrat tako rekoč posmehuje revni večini. Včasih smo Frančiškove ledo-ve šteli med tako imenovane „beraške“ redove, čeprav Frančišek ni. hotel množiti števila prosja-kov, saj je od bratov zahteval pošteno delo. Prosit je šel le v sili in zato, da je okusil kruh lačnih in ponižnost ubogih. Prav njegova zahteva po polnem uboštvu je naletela na največ odpora. Zasebna lastnina je pomenila že tedaj in pomeni še danes urejenost in varnost. Frančišek se je zavedal tveganja, a imel ga je za zahtevo evangelija. Kristjan kot kristjan naj ne računa z nobeno človeško varnostjo in zavarovanostjo. Tako imenovane frančiškanske kreposti: uboštvo, hvaležnost, sveto veselje in čista preprostost ne izhajajo iz askeze, ampak iz najčistejše pozornosti do Gospoda. Kakšen nauk za našo potrošniško miselnost! Zvesti sin Cerkve Rimska kurija s papežem Inocencem III. na čelu je sprva nasprotovala Frančiškovemu življenjskemu vzorcu. Prepričal jih je šele kardinal Colonna, škof v Sabini, ki je dejal v kardinalskem zboru: „Bratje, ta človek noče nič drugega kot živeti evangelij, če to prepovemo, trdimo, da ni mogoče živeti evangelija, ker presega človeške moči. S tem pa smešimo Kristusa.“ Tako je Frančišek s svojimi prvimi dvanajstimi brati dobil ustno potrditev svojega prvega pisanega Pravila, sestavljenega iz nekaj svetopisemskih citatov, zapisanih na košček papirja. Prigovarjali so mu, naj prevzame kakšno že presku-šeno redovno pravilo, a jih je odločno zavrnil: „Ne govorite mi o nobenem pravilu; živeti hočem, kakor je meni Gospod razodel.“ Njegovo življenje temelji na e-vangeliju samem, ne pa na kakšnem pravnem ali asketičnem sistemu. Frančišek torej spodbude za svoj način življenja ni dobil od cerkvenega vodstva, iskal pa je njegovo odobrenje. Cerkev je namreč ljubil in spoštoval. Kiiub številnim slabim zgledom njenih predstavnikov je ni nikdar postavil na sramotilni oder. S svojim zgledom pa je vplival ne le na ljudstvo, ampak tudi na duhovnike in škofe, da bi se zavedali potrebe nenehnega spreobračanja, ki ga Cerkev neprestano potrebuje. Koncil je Cerkekv označil za romarico, ki še ni na cilju m je še vedno na poti. Zato mora svobodna in kolikor mogoče neobremenjena stopati novemu življenju naproti. Sveti Duh je tisti, ki dda v njej. Duh p.s veje, kjer hoče, kadar hoče in kakor hoče. Brezbrižnost do navdihov Svetega Duha in zanemarjanje osebnih karizem ni ljubezen do Cerkve, ampak greh. Ne bi bilo prav, če bi posamezniki in skupnosti In čakali na spodbude in navodila od zgoraj. Poslušni moramo biti Duhu, ki daje svoje darove ob vsakem času. Cerkev mora upoš-števati proces spreminjanja sveta. Resno mora jemati tudi resnične znanstvene dosežke, sociološka dognanja, tehnične novosti in moralno zavest današnjega človeka, da bo mogla resnično služiti in oznanjati na valovni dolžini današnjega človeka. Reševati in dvigati mora ter pomagati človeku, kjerkoli je potrebno in niogoče. Biti mora Kristusov „vesoljni zakrament za odrešenje sveta“ (C 48), dokler vsi ne dospe-nio do edinosti vere in spoznanja božjega Sina, do popolnega moža, do mere polne starosti Kristusove“ (Ef 4, 13), kakor je pisal apostol Pavel Efežanom in kakor je 16-krat zapisano v koncilskih dokumentih. Ljubezen do Cerkve Posledica Frančiškove ljubezni do zgodovinskega Kristusa, do božjega Sina, ki je postal človek, je bila njegova ljubezen do skrivnostnega Kristusa, ki je Cerkev. Frančišek se je zavedal, da Cerkev niso stavbe iz mrtvega kamna, ampak ljudje, ki se vzidavajo v božje svetišče. Bil je predan Cerkvi in jo ljubil takšno, kakor jo je ustanovil Kristus. Težko si je predstavljati koga, ki bi tako spoštoval papeža, škofe in duhovnike kakor on, pa naj so bili tega vredni ali ne. V njih je gledal božjega Sina, ki ga pri sveti daritvi samo oni prikličejo na oltar, ga sami prejemajo in delijo drugim. Frančišek je tudi iskreno ljubil Marijo, ki nam je rodila Kristusa. Cerkvica Marije Angelske (Porciunkula) pri Assisiju je kraj, kjer se je najrajši mudil. Zavedal se je, da ne bo nikdar podoben Kristusu, če ne sprejme „nespameti križa“ (prim. 1 Kor 1, 18). Zato je pokoril svoje telo z dolgimi in pogostimi posti in drugim zatajevanjem. Ker je živel popolnoma po evangeliju, izstopajo v njegovem življenju e-vangeljski sveti pokorščine, uboštva in čistosti srca in duha, ki sta bila prepojena z božjim Duhom. Sklep Vidimo, da nam ima FramVak, če ga prav razumemo, veliko povedati. V jubilejnem letu se poglabljamo vanj in se pri njem u-Čimo. Prosimo podobno, kot je molil papež Janez Pavel II. na svetnikovem grobu: „Sv. Frančišek Asiški, pomagaj nam, da bomo približali Kristusa Cerkvi in svetu. Ti, k* si v svojem srcu nosil vsakovrstne tegobe svojih sodobnikov, pomagaj nam s srcem, ki je blizu Odrešenikovemu Srcu, objeti vsakovrstne stiske ljudi današnjega časa: hude družbene, ekonomske in politične probleme, stiske sodobne kulture in civilizacije, vse trpljenje današnjega človeka, njegove dvome, njegova zanimanja, njegova stranpota, njegove napetosti, njegove predsodke, njegov nemir... Pomagaj nam vse to spremeniti v rodovitno evangeljsko govorico. Pomagaj nam vse to reševati na evangeljski način, da bo mogel biti človeka našega časa samo Kristus ,pd. resnica in življenje' (Jan 14, 6)-Spremljaj nas s svoji mblagoslo-vom!“ Dragi bratje in sestre! Ko vam letos postavljamo pred oči sv. Frančiška Asiškega, vas spodbujamo in prosimo, da bi ga zares skušali posnemati. Vaša ljubezen do Boga naj se pokaže v poglobljene mmolitvenem in zakramentalnem življenju, vaša ljubezen do bližnjega v telesnih in duhovnih delih usmiljenja in vaša ljubezen do Cerkve v krščanskem pričevanju in sodelovanju. Blagoslov troedinega Boga 0-četa in Sina in Svetega Duha naj pride nad vas in nad vaše družine in naj nad vami vedno ostam'. Vaši škofje Nared, narodna zavest, ki se izraža v jeziku, v zgodovinski povezanosti in sploh v zavesti, da sem sin ali hči slovenskega naroda, je zares velika vrednota. Pri naši narodni zavesti ima jezik veliko vlogo. Kolikor morem zgodovinsko presoditi, je pri slovenskem narodu tudi vera igrala izredno veliko vlogo bodisi za ohranjanje jezika bodisi za buditev narodne zavesti Kljub temu pa moram reči, da pri poslanstvu Cerkve narod ni prva in edina vrednota: nam gre predvsem za oznanjevanje evangelija-Stvar, ki sem jo povsod poudarjal, je zvestoba dvema vrednotama: os'anite verni in ostanite povezani s svojim narodom. Jezik je zame najprej izraz človeka. Človek z jezikom in besedo pokaže, kaj je kot človek. Zato je jezik zame zmeraj znamenje kulture, ne samo civilizacije. Če jezik razpade in postane vulgaren, tudi človek postane tak. Skrb za jezik je skrb za človika, za njegovo kulturo, za njegovo razsežnost. Nadškof dr. Alojzij šuštai’ Se o človekovi vrednosti Vsaka stvar ima svojo vrednost. Stari modreci so učili, da je vsaka stvar že samo zato, ker je, tudi dobra in vredna. Vsaka stvar, to-^ej tudi človek. Niso pa samo zato že vse stvari tudi enako vredne. Človek je gotovo stvar, ki je največ vredna. Težko pa nam je njegovo vrednost določiti in izraziti. Dvojni zablodi se moramo ogniti, ko skušamo to storiti: da vrednost določamo le v primerjavi z drugimi ljudmi ali celo rečmi, in pa, da jo določamo v denarju. Denar je na svojem področju mera in enota vrednosti, ne more pa izmeriti in izraziti vsake vrednosti. Človekova vrednost je taka vrednost, ki se upira ocenjevanju v denarnih enotah. A kadar človeka tako vrednotimo, mu ne pripisujemo le cene v Pesih ali dolarjih, ki bi jih kdo zanj plačal. Cenimo ga često tudi po tem, koliko ima, po višini bančnega računa ali po predmetih, ki jih poseduje in jih more dobiti za denar. Tako ga zopet sodimo po denarju, čeprav le posredno. Zlasti ugled, ki ga nekdo uživa v družbi, radi določamo po tem, kar ima, včasih celo brez stvarne po-t-rebe in samo za ugled. To pa ni nič novega in današnjega. ge z doma se spominjam, da se je v vasi ugled nekoga določni tudi po tem, če je imel konje ali ne. Konj je gotovo na kmetiji bila potrebna stvar in je bilo prav, da ga je imel, kdor ga je mogel imeti. A marsikdaj je bil konj tudi pri hiši ali na posestvu, kjer je bil bolj v breme kot v pomoč, ker ga posestvo ni moglo vzdrževati ali ga je le težko vzdrževalo in ker zanj ni bilo dovolj dela, s katerim bi mogel vzdrževanje plačati. Včasih je zaradi njega trpelo vse gospodarstvo. Konj pa je vendar moral biti, ker je hiši in gospodarju dajal ugled. Pred nedavnim pa sem dobil zdoma pismo, v katerem so mi sporočili tudi, da imajo mnogi sovaščani avte, nekateri celo po dva. Avte imajo celo pri hišah, kjer nekoč niso imeli niti konj, še volov ne, ampak so vožnje opravljali s kravami. Danes imajo avto. Vprašanje je, ali je zares vedno potreben, ali pa tudi služi bolj ugledu kot potrebi. Avto danes uspešno nadomešča konja, tako za potrebo kot za u-gled. V današnji družbi človek brez njega pomeni manj kot drugi, če zelo izrazito ne izstopa v življenju kako drugače. Tako izstopanje pa je teže dosegljivo, se ne da kupiti, zato se z avtom laže pripelješ na vrh ugleda. Zanimivo je, da niso samo drugi, ki nekoga sodijo po avtu, da se tudi sam rad počuti kaj več, kadar pride do avta. Zlasti pa ima avto poseben mik in čar za mlade. Za to je več razlogov, a med njimi tudi ugled, ki ga daje posest avta. Že pred leti, ko vsaj med nami tukaj avto ni bil tako vsakdanji in si ga je marsikdo teže nabavil kot danes, mi je nekdo potožil, da so ga otroci dejansko prisilili kupiti avto, ker jih je bilo pred vrstniki sram, da niso imeli avta. Danes je seveda tudi avto že tako vsakdanja stvar, da ne daje več tistega ugleda kot nekoč in je zato treba pač kaj drugega. Tudi v tem pisanju je avto le primer nečesa, po čemer merimo ugled soljudi. Ne podcenjujemo s tem avtomobila, niti ga nikomur ne zavidamo. Kakor druge tehnične pridobitve, je avto stvar, ki lajša življenje in delo. Gotovo je udobneje doma sesti v vozilo, se odpeljati na cilj in se- pozneje zopet odpeljati domov. Ni treba iti do kolektiva in ga čakati, ne se v njem prerivati, ne prenašati ne vedno prijetnih sopotnikov, ne se boriti za izhod, ne od izstopne postaje po morda temnih in praznih ulicah tavati proti domu. Vse to avto prihrani. Pa tudi kadar ne gre za resnično potrebo, je posest avta nekaj dobrega. Služi za izlete in obiske, zelo prav pride na počitnicah, ki jih lahko popestri, tudi užitka, ki ga daje sama vožnja, ne smemo omalovaževati. Avto je dobra stvar, ki smo lahko Bogu in ljudem hvaležni zanjo. A nekaj je imeti avto in ga ■ u-porabljati, in nekaj drugega po avtu in zaradi avta vrednotiti človeka. Človek in sicer vsak človek ima svojo vrednost, ki je ne more meriti po tem, kar ima, marveč le po tem, kar je. Morda bi bilo pravilneje soditi avto po človeku, ki ga ima in kakor ga uporablja. Avto, kakor vse tehnične pridobitve, je kakor nož, ki ga moreš unorab-biti za to, da bližnjemu urežeš kos kruha, ali pa da ga raniš. Zato je njegova vrednost v tem, za kaj služi. Vrednost človeka kot človeka je nad njim in jo moramo določati drugače. Vinko Brumen Otrok postane človek v pravem pomenu besede šele, ko si je prisvojil materin jezik. Ni nobenega drugega popolnejšga pristopa k resničnosti, kakor je imenovanje sveta z materinščino. Zato ga sprejemamo vase z materinim mlekom, pravimo na podzavestni in igrivi vendar najtotal-nejši način. Resnica človeštva ima mnogo obrazov, vsak jezik je zase del te resnice o svetu in življenju... Nihče si ne more izbrati svoj jezik ali se šele kasneje svobodno odločiti zanj. Jezik je človeku določen z rojstvom vred, zato ga nihče ne more in ne sme odvreči ali zamenjati. Slovenci smo si jezik kot sistem besednega izražanja razvili do takšne stopnje oblikovne dognanosti, da ne zaostajamo za drugimi, starejšimi jeziki. Slovenščina se more celo ponašati z odlikami, ki jih marsikak drug narod nma. M. M. 4U Človek v gneči Vsaka človeška skupnost je taka, kot so ljudje, ki jo sestavljajo, če raziskujemo razmere v skupnosti, vzroke raznih pojavov in težav, se vedno srečamo z ljudmi, ki so vzrok obstoječega stanja ali i'azmer. Nič ne nastane samo od sebe, slučajno. Člani ali pripadniki vsake skupnosti s svojimi mis-slimi, dejanji in opustitvami u-stvarjajo medčloveške odnose in vsakokratne razmere. Problemi; skupnosti in družbe so tesno povezani s človekom, njegovim zadržanjem in ravnanjem. Kot vemo, je človek po naravi individualno in družbeno, socialno bitje. Najprej se vzgaja in oblikuje v družini in šoli, istočasno tudi sam, in se tako vključuje v skupnost. Ni enak nobenemu članu skupnosti, le podoben je vsem in Vsakemu. Tudi z vključitvijo in delom v skupnosti ohrani svojo posebnost ter se tak skupaj z drugi-nii, tudi različnimi, a podobnimi, trudi za skupno dobro. Skupnost in družba sta potrebni dopolnili za vsakega človeka, ker le tako lahko razvija in oblikuje svojo osebnost. človek se razlikuje od sočloveka v telesnem in čutnem, enak pa je v moralnem in duhovnem bistvu svojega obstoja. Vsak je ustvarjen °d Boga in ima isti končni živ-ijnnjski cilj. Ti dve naravi, ki obdajata v človeku, si nista nasprot- ni, ampak se dopolnjujeta, sta tesno povezani. Po naravnem redu je na prvem mestu vedno moraln.) in duhovno, ker iz teh poganjajo korenine, volja in sposobnost za službo skupnosti. Od individualnosti do mase Za normalen razvoj potrebuj; človek pomoč sočloveka, na prvem, mestu ljubezen, ki je največja zapoved življenja. Večkrat člove,k pozablja na dolžnosti do sočloveka in skupnosti, postane sebičnež, posebej še, ko išče lastno blagostanje ali ko se mu dobro godi. Pomanjkanje socialnega čuta vodi človeka v individualizem, ki je morda dosegel svoj višek v prvi polovici preteklega stoletja:. Kot reakcija na to se je pojavilo socialistično poudarjanje skupnosti, ki bi naj končala in dosegih svoj višek v kolektivizmu. Ta kolektivizem pa postavlja pogoje in prvi je, da se človek odpove svoji osebni svobodi. Ne odloča več sam niti se za to ne sporazumeva z drugimi, ta pravica je prenešena, ali bolje rečeno, so se je polastili voditelji, ki imajo vodilno vlogo v kolektivistični skupnosti. Takö hočejo doseči enakost med člani skupnosti, ki je tesno povezana z idejo mase. Ta obljubljena enakost nikoli ni življenjska realnost, ampak utopija. Značilno za skupnost in družbo mase je pomanjkanje osebne volje in odgovornosti, pomanjkanje svobode za odločanje in oblikovanje lastne osebnosti. Družba mase pomeni razpad zdrave človeške družbe, svobode in življenja v demokraciji. Svoboden človek in skupnost rasteta iz lastnih energij, masa pa je vodena od zunaj. Zato se dogaja, da enkrat sledi enemu, drugič drugemu namišljenemu voditelju ali voditeljem, ker sama ni sposobna rešiti svojih problemov. Ta nezmožnost jo zastruplja s sovraštvom, in tukaj je iskati vzroke, zakaj ne spoštuje pravic in dostojanstva bližnjega. Od slojne mase do mase konglomeratov Socialistični marksizem je ustvaril slojno maso, ker je hotel z njeno pomočjo izvesti revolucijo in doseči oblast v družbi. Bila bi naj mu odskočna deska za u-resničitev diktature proletariata. Vendar v naši dobi, ko socializem ali komunizem dosežeta oblast, odklanjata idejo mase in postavljata trditev, da njuna oblast sloni na suverenosti ljudskih množic. Te pa niso masa, ampak socialni agregat, povezan za dosego določenih ciljev, partija pa je njegova avantgarda. Slojno maso je socialistični marksizem formiral s pomočjo koncentracije industrijskega delavstva v okolici industrijskih središč. Skoraj istočasno s koncentracijo industrijskega delavstva se je začela tudi koncentracija prebivalstva v mestih. Iz nek- danjih majhnih in srednjevelikih mest so postopoma nastala velemesta. Življenje v mestih bi naj bila ena izmed človekovih pravic do uživanja sadov civilizacije. U-veljavljanje teh pravic je povzročilo beg iz dežele v mesta. Mesta ne morejo sprejeti vseh pribežnikov zaradi pomanjkanja stanovanjskih prostorov. Zato prenatrpanost v obstoječih stavbah. Gradijo se nove, a z zelo majhnimi stanovanjskimi prostori. Prevladujejo stolpnice, tišči se v višino. Tako se ustvarjajo konglomerati, ki jih sestavljajo prebivalci določene stavbe, stanovanjskega bloka ali kraja. Ta konglomerat, ki je v sodobnih mestih neizbežen, ni skupnost, ker je ta organizirana z določenimi cilji, v konglomeratu pa ni nobene organizacije in resnične življenjske povezanosti. Več konglomeratov sestavlja maso navadno idejno neopredeljenih ljudi, za katere je značilna fizična bližina ali gneča. Kljub temu, da živijo na tesnem prostoru drug ob drugem, jih ne vežejo nobeni skupni cilji ali interesi. V tej neorganizirani soprisotnosti posameznik; hitro izgubijo kontrolo nad lastnim vedenjem, zato se velikokrat sproščajo iracionalni, nezavedni impulzi posameznikov, zatrta agresivnost in podobno (Družboslovje, Leksikoni Cankarjeve založbe, Ljubljana 1979, str. 166). V sodobnih mestnih stanovanjskih prostorih ljudje nimajo odgovarjajočega življenjskega pro- štora. To velja posebej še za družino. Stanovanja so premajhna in ne odgovarjajo večkrat niti minimalnim potrebam dostojnega življenja. Posebej še v stolpnicah, modernih golobnjakih, živijo v tesnih stanovanjih, tik ob in nad drugim, večkrat drug drugemu v nadlego. To gnečo je ustva-r>la sodobna tehnokratska in potrošniška družba. Kljub temu, da živijo nakopičeni drug ob drugem, se prebivalci stolpnice ali bloka med seboj ne Poznajo in tudi nočejo poznati. Vsak hoče ohraniti svojo anonim-nost in brezimnost. Kljub tej težnji ne ostane neopažen noben stanovalec konglomErata. Stalno je Pod kontrolo. Sostanovalci ob, pod in nad njim prisluškujejo razgovorom, jih komentirajo in širijo. Posameznik in družina sta oropana pravice do zasebnega in intimnega življenja. V konglomeratu ima ugled, kdor Več ima. To se sodi po oblačenju, Površini in opremi stanovanja, Prehrani in znamki avtomobila. Iz tega izhaja nevoščljivost, kar Povzroča tudi občasna trenja. U-Poštevajoč to realnost se v novejši dobi formirajo mestni konglomerati iz ljudi približno enakega statusa. K temu pripomore že gradnja stanovanj. So mestne če-trti, v katerih se gradijo stanovanja samo za bogate, za srednji sl°j in nazadnje za revne z majh-n'mi dohodki. Vse to je obdano s Predmestji, natrpanimi z barakami in podobnimi revnimi stanova-vanjskimi prostori. Stanovanjska gneča onemogoča dostojno družinsko življenje, zato se branijo otrok. Tukaj je iskati tudi vzroke za mnoge brodolome. Postala je tudi zatočišče za mnoge zločince. Včasih so le-ti iskali skrivališča daleč od ljudi, v samoti, dandanes jim je gneča najboljše zatočišče. Kljub temu, da živijo Lesno drug ob drugem, se nekateri čutijo osamljene. Masa jih prezira, ne najdejo prijateljstva ali vsaj dobre besede. To stanje vodi nekatere v obup, mnogi celo življenje veliko trpijo. Te ljudi v duhovni in večkrat tudi tvarni stiski izrabljajo brezvestneži in jih zbirajo v svojih stanovanjih proti dobremu odplačilu pod pretvezo, da jim hočejo pomagati. Ta pomoč traja le toliko časa, dokler zmorejo zahtevano plačilo, potem so pa zopet prepuščeni osamljenosti. Gneča na kolesih Vsaka koncentracija prebivalstva potrebuje tudi odgovarjajoča javna prometna sredstva. Potrebujejo jih mestni prebivalci, potrebujejo jih vsi, ki prihajajo na delo v mesto. Cestno omrežje navadno nikoli ne odgovarja dejanskim potrebam, niti razpoložljiva prometna sredstva ne morejo ustreči vsem potnikom. Zato se jih posebno ob urah, ko množice gredo na delo oziroma se vračajo iz dela, večina mora prerivati, da dosežejo prostor na vozilu. V tej borbi za pro- štor dostikrat ni nobenega obzira in spoštovanja do sočloveka. Vsak gleda le na to, da vstopi ali izstopi, preden se zapro vrata. Natrpani kot sardine se potniki prerivajo, eni iščejo primeren prostor, drugi sedež, drugi hočejo izstopiti. Ta borba in prerivanje je brezobzirno, večkrat vzrok moralnih prestopkov. Tudi masa v gneči na prometnih sredstvih je anonimna, brezimna. To nekateri izrabijo, da dajo duška svojim nizkim nagonom in strastem. Kolikokrat klici, kričanja ali preklinjanje pripadnic ženskega spola v natrpanih železniških vagonih, proseč, da naj jih pustijo v miru. V odgovor dobijo krohot in zasmeh anonimnih karikatur človeka, ki še povrh brez sramu skoraj z nečloveškim glasom opisujejo svoje dejanje nepoznanemu sopotniku. Temu nečloveškemu dejanju se pridružijo še tatvine, časopisi poročajo, da obstajajo šole, ki vežbajo za krajo v gneči. Medsebojna bližina ne plemeniti človeka, ga ne vzpodbuja k solidarnosti in razumevanju, ampak se izrablja kot priložnost za izbruh najnižjih strasti. To pomanjkanje človeške solidarnosti in spoštovanja je odsotno tudi pri vozačih osebnih avtomobilov, ki se prerivajo v cestnih gnečah. Veliko jih je brez čuta odgovornosti do človekovega življenja, mnogi povzročijo škodo bližnjemu iž navadne škodoželjnosti, ker vedo, da jih človeška roka pravice ne bo dosegla. Kako iz gneče? Zaenkrat v sodobni družbi n’ izgledov, da bi se prenehalo s koncentracijo industrije, gradnjo mestnih konglomeratov in tako z gnečo. Sodobni človek je prisiljen to sprejeti. Zboljšanje bo postopa no in bo trajalo dolgo časa. V nekaterih evropskih deželah ljudje že bežijo iz mest na deželo, ponekod so začeli misliti na decentralizacijo javne uprave in smotrno razporejanje industrijskih središč. Vse to je še v povojih in realizacija zahteva velike vsote. Ker je sedanje stanje človeka nevredno, je treba nujno spremeniti mišljenje in s tem vedenje človeka. Vzgojiti ga je treba kot človeka, da bo živel in se vedel kot človek. V sodobnem življenju, v tovarni in tudi pisarni, se človekovo delo vrši v glavnem na ravni človek-stroj. človek streže stroju, ta mu ukazuje hitrost in način dela, zahteva njegovo predanost. če poleg tega upoštevamo še trajanje delovnega časa in vozni'' na delo in z dela. je človek večino dneva vezan na stroj. Odnos. do sočloveka je potisnjen na zadnje mesto. Tehnika je desocia-lizirala človeka, več mu pomeni stroj kot pa človek, bližnji. Desocializacija ali razdružblje-nost človeka, spremljana z živ-Ijenskim materializmom, je priŠ' la že tako daleč, da se ljudje, ki so preživeli več časa skupaj v enem prostoru in se razgovarjalb prebijejo čas v isti tovarni in pi' sarni drug ob drugem, potem iz* **ADEC, ZAZNAN «D VSEH POTRESOMEROV Adam je stopil v stvarstvo, ki Je bilo poslej prekleto. In vendar, ®e preden je prestopil usodni prag, j® bila že nad tem stvarstvom razpeta mavrica: obljuba odrešenja. človekova prazgodovina — fantastično razdobje pol milijona let je za nas preveč zavita v temo, 'ta bi nam bilo mogoče ugotoviti, v kakšni meri je to pričakovanje tlelo v zavesti človeštva. Zgodovina — recimo pettisočlet-j'e pred Kristusom — pa nam nudi dokumentacijo, v kateri je mogoče to občutje objektivno identificirati. v tem pogledu seveda predstavlja temeljni tekst judovska stara zaveza, ki se posebno v svojem Preroškem delu zarisuje v eno sä-^10 zanosno napoved Prihoda. Za-®enši z osmim stoletjem Izaija in rtjhej, Ezekijd in Danijel, Jere-Puja in Zaharija v profetski pol- Ven delovnega prostora ne pozdravijo, nočejo poznati, človek P°zna sočloveka samo takrat, kadar ga potrebuje. To se posebno °Paža med mladimi, a jim hitro aledijo tudi starejši. življenjski materializem vodi v jriaterialistično pojmovanje člove-in nekulturo. Zopet je treba oloveka prepričati, da naj ne išče Sreče v tvarnih dobrinah, ampak vrne h kulturnim in duhovnim virom življenja. Avgust Horvat temi, ki ne izključuje presenetljivih detajlov, že uperjajo oči v Napovedanega, ki v njihovi predstavi niha med kraljem sijaja in možem bolečin. Že v drugi polovici osmega stoletja, ko je Evropa še na prehodu iz bronaste v železno dobo, je z zemljepisno natančnostjo napovedan kraj njegovega rojstva — Betlehem-Efrata: A ti, Betlehem-Efrata, majhen si med Judovimi tiisoč-iz tebe mi izide on, \ nijami, ki naj vlada. Izraelu . . . (Mihej, 5, 1—3J Se da podobno pričakovanje vsaj posredno razbrati tudi iz drugih literatur — indijske, babilonske, egipčanske ? O grško-rimski literaturi ni tvegano reči, da je zaznamovana z vrsto adventnih razpoloženj. V njej najdemo besedila, govoreča nam v jeziku, ki ga lahko imienujemo predevangeljskega. Presunljiva vera v vsevidno Pravico pri Hesiodu; občutje neke ne nerešljive človekove tragičnosti pri Aishilu, Sofoklu, Evridipu; pojmovanje napuha kot temeljnega greha pri Herodotu; zanosna odklonitev imanence pri Platonu; doumetje Prauma in določitev štirih kardinalnih kreposti pri Aristotelu ; prepovedovanje človeškega bratstva pri stoikih; zmožnost skoraj mističnega molitvenega zagona pri Katulu — iz vseh teh avtorjev bi se dala sestaviti antolo- gija, ki bi bila tako rekoč prope-devtika k evangeliju. Simone Weil je na primer poskušala, mogoče z več genialnosti kot zanesljivosti, identificirati jedra temeljnih krščanskih dogem v nekaterih intuicijah Platonove filozofije. To občutje vztrepeta v prav vi-gilijsko razpoloženje pri največjem pesniku Rima, pri Vergilu. Kako je iz njegovega dela spregovorila duša, ki je bila že po naravi krščanska, je pokazal Theodor Haecker v svoji znameniti knjigi „Vergil, oče Zahoda“. To občutje se vrže v pravi preroški vrh v pesmi, imenovani Četr- ta ekloga. V njej Vergil štirideset let pred rojstvom v Betlehemu napoveduje zlati vek, prcrojenje sveta, rojstvo dečka ki bo odvz'el grehe človeštva. Literarna znanost mora seveda pri tem izključiti vsakršno mistiko. Znamenitega „dečka“ mora identificirati v sinu tega ali onega viso-korodnega Rimljana. Pri tem ostaja vprašanje, kako je mogel Vergilov genij v svoji klasični samo-obvladanosti poseči za tako prigod-niško temo po tako doneči trobenti, tudi če je šlo za Avgustovega sina. Na vsak način se kristjan težko ubrani ganotja, ko sliši pesnika pogana takole peti: O modrica pastirske, zdnosnejšo pesem zapojmo! Vsakomur všelč ni grmičje in niti ne krhka metljika. Ako opevamo gozd, naj gozd bo konzula vreden. Ze dozorel poslednji je čas prerokbe kumanske. Scelega zdaj prihaja na dan nova vrsta stoletij. Ze sA spovrača Devica in z njo Saturnovo carstvo: nov naraščaj iz strmih nebes se spušča na zemljo. Dečku, ki skoraj bo t'ojen, naklonjena bodi, Prečiš ta, doba železna se z njim prelila bo v zlate vekove. .. Vsekakor za kristjana ne more biti dvema, kam so se stekale vse dotedanje reke zgodovine. Za koga je dotlej delal teološki genij Izraela, miselni genij Helade in državniški genij Rima. Za koga se je sredozemski bazen poenotil v eno samo državno in kulturno občestvo, se uravnovesil v nekaj • stoletni mir ter s>e razživel v vzorno omrežje cestnih in pomorskih komunikacij. Kristjan bo reke1! s Peguyem: Tudi konji Aleksandra Velikega so peketali v Njegov prihod . ■ ■ Alojz Rebulu Umrl je kardinal Cody 25. aprila je umrl 74-letni čikaški nadškof kardinal John Patrick Cody-2 leti po mašniškem posvečenju jfc' dobil službo v vatikanskem državnem tajništvu (1931). 1938 se j® vrnil v ZDA, 1947 postal pomožni škof v St. Louisu, 1961 koadjutor v New Orleansu, 1965 pa nadškof v Chicagu. Kardinal je poslal 1967. NEKAJ VOJAŠKIH IZKAZOV V poročilih o bojih za Malvin-sko otočje srečujemo razne špan-ske vojaške izraze. Starejši, ki Srrio doživeli zadnjo svetovno voj-I10, poznamo tudj nekaj slovenskih 'n tujih, ki so bili ali so še v ra-k>. Kadar gre za najmodernejše 0r°žje, pa naše znanje navadno odpove, ker nimamo tesnega sti- z narodom v domovini. V vojaškem izrazju je sloven-ščina bolj revna. Ni se mogla do-v°lj razviti, ker nimamo lastne Vojske razen tako imenovane te-ritorialne obrambe, ki je pod po-voljstvom republike Slovenije. V toi je slovenščina poveljevalni in ^Pravni jezik, medtem ko v redni jugoslovanski vojski še vedno kraljuje srbščina kljub ustavnim sPremembam leta 1974. Vendar se nekateri zavedni ro-jaki trudijo za večjo veljavo ma-t'l|,:nščine tudi na vojaškem pod-1’°cju. Tako je — na pobudo slo-yenske revije Naša obramba — ■zšel (leta 1977) Vojaški slovar, k' je prvi besednjak te vrste, četudi namesto lajlage navaja srb-^ke !zraze, je vseeno koristen. Točna pojasnila pa deloma lahko ^ujdemo v še nedokončanem Slo-yarju slovenskega knjižnega jezika. Vojno letalstvo razpolaga z južnimi vrstami letal ali avionov, kot so bombniška (^bombniki), °vska ( = lovci), izvidniška, mor-J'ui’iška, prdtipodmorniška itd. ^olikopter, artilerijski helikopter (helicoptero artillado). Kadar je kakšno letalo sestreljeno, se pilot skuša rešiti s padalom. Včasih pa padalci vdre na sovražnikovo ozemlje. Ladja, ladjevje = b rodov ja = flota, mornarica. Beseda armada v slovenščini pomeni (suhozemska) vojska, ne mornarica. Beseda brod se v pomenu ladja malo rabi (pač pa v srbohrvaščini), njen pravi pomen je splav ali čoln za prevoz tv z vodo pr. tud: kraj, kjer ie voda tako plitva, da se da prebresti (=brodišče). Brodolom (naufragio; v knjigah se rabi tudi ladjelom), brodolomec. Ladja plove ( = pluje), izpluje ali od-plove iz pristanišča, pristane, nasede, se potopi ipd. Gredelj (qui-lla), krma (popa; krn je starinski izraz), premec (proa), krov ali paluba (cubierta), le'i bok (babor), desni bok, sidro (an-cla; starinsko: maček), sidrišče (ancladero), ugrez (calado). Ladja se usidra, zasidra (spusti sidro). Najbolj znane vojne ladje so: križarka (crucero), korveta (z v), rušilec (destructor), fregata (z c; beseda je italijanska), letalonosilka, podmornica itd. Še nekaj izrazov: oporišče ali baza (vojaška, pomorska, letalska -), blokirati, blokada, pehota, žarg. pešadija (infanteria), pe-säk (= vojak pehotne enote), o-balno morje (nekatre države zahtevajo 200 milj). Simon Rajer KRATKA ZGODOVINA SLOVENCEV SPODNJA PANONIJA Približno pol stoletja potem, ko je postala Karantanija frankovska grofija in je slovenskega kneza zamenjal frankovski grof, so Slovenci poskušali v Spodnji Panoniji obnoviti samostojno državo. Kmalu potem, ko so Franki uničili Obre, so ustanovili v Panonski nižini poleg drugih tudi mejno grofijo Spodnjo Panonijo, kjer so bili naseljeni Slovenci. Njeno središče je bilo v gradišču Blato-grad ob Blatnem jezeru. Mejni grof je imel nalogo, da opustošeno zemljo ponovno poseli z novimi priseljenci in s tem poveča gospodarsko in vojaško moč te dežele. Priseljenci so prišli večinoma z drugega slovenskega ozemlja. Mejni grof je moral braniti tudi meje. Najpomembnejši mejni grof je bil Kocelj, ki je pozneje izrabil slabost frankovskih vladarjev, pretrgal z njimi vezi in postal samostojen, neodvisen knez. Naslonil se je na sosednjo slovansko državo Velikomoravsko. Kocljev sodobnik Rastislav, knez Velikomoravske, ni maral vpliva frankovskih duhovnikov na ljudstvo in na svojo oblast. Prosil je cesarja v Bizancu, naj mu pošlje take ljudi, ki bi razlagali in širili krščansko vero v slovanskem jeziku. V Bizancu so prošnji ustregli. Poslali so mu izobražena brata Konstantina in Metoda, ki sta bila doma iz Soluna in sta znala slovanski jezik. Konstantin je bd knjižničar in učitelj na najboljši šoli v Bizancu in dober govornik. Metod je bil v višji državni službi, a je kmalu stopil kot laiški brat v samostan, medtem ko je mlajši Konstantin postal duhovnik. Blata sta že pred odhodom iz Bizanca sestavila iz grških črk prvo slovansko abecedo glagolico in prevedla nekaj cerkvenih knjig v slovanski jezik, ki je s tem postal knjižni je:(:k, in sicer starocerkvenoslo-vanski jezik. Ko sta prišla Konstantin in Metod na Moravsko, sta širila in utrjevala krščansko vero v domačem jeziku in uporabljala v cerkvi slovanske knjige. Pri ljudstvu sta imela velik uspeh. Frankovski škofje so jima zelo nasprotovali in ju tožili v Rim papežu, da učita krivo vero. Zato sta morala peš potovati v Rim na zagovor. Konstantin je pod imenom Ciril v nekem samostanu u-mrl. Metod pa se je čez nekaj časa vrnil k Rastislavu kot nadškof Panonije in Moravske. Pot ga je vodila skozi Kocljevo knježevino. Kocelj se je navdušil za Metodovo delo. Povabil ga je. naj ostane v Panoniji, in mu dal mnogo učencev. Metod je na to pristal in več let deloval med Slovenci. Ravno v tem času je postala Spodnja Panonija neodvisna država pod Kocljevim vodstvom- -frankovski škofje so odločno nastopili proti Metodu. Ker niso rnogli zavreti njegovega dela, so z zvijačo ujeli in zaprli. Tako ‘So prekinili in onemogočil njego-kulturno delovanje v Panoniji, r Tankovska oblast pa je z vojsko Uničila tudi Koclja (leta 874). V Spodnjo Panonijo se je zopet vrnil frankovski grof. Tako se tudi druga slovenska kneževina ni obdržala. Ima pa ve-Jk pomen, ker se je v njej začela razvijati slovanska književnost. Metodovi smrti so frankovski škofje zatrli tudi njegovo delo. Okoli 200 njfe|govih učencev so dognali na jug. šli so med Bolere, Srbe, Hrvate in makedon- ske Slovane ter tam uspešno delovali dalje. Iz glagolice so sestavili bolj pregledno in lažjo abecedo cirilico, ki ,so jo pozneje prevzeli še Rusi. Na Hrvatskem se je v Primorju začasno ohranila v cerkvi glagolica, v drugih slovanskih deželah na Balkanu pa cirilica. Beseda Cirila in Metoda je živela dalje v letopisih in cerkvenih knjigah, pisanih bodisi z glagolico ali s cirilico: na dalmatinskih otokih, v Srbiji, Bolgariji in prilagojena jeziku teh narodov. Učeni menihi so v njuni besedi izobraževali ljudstvo v dneh tlačanstva ter mu vlivali vero v lastne moči. (Iz Inzkove Zgodovine Slovencev) Spomladi lahko vidiš kmeta, kako se njegov zamišljeni pogled ^Prehaja prek tihih brazd, kakor bi hotel vprašati: Kaj neki mi boš letös dalo, moje polje? Toda polje mu mirno odgovarja: Najprej mi Tovej, kaj boš ti meni dal! Tudi študent se ob vstopu v novo šolsko leto zamisli: Kaj neki "rani za me to leto? Novo leto življenja, ki je pred njim, ga tiho Priganja: Odvisno je od tega, kaj ti misliš meni dati. Prejel boš, lcar boš za svoje delo zaslužil... Žel boš, kar boš sejal... Tihomir Toth Obšlo me je poželenje, silnejše od gladu in žeje; udarilo mi je v dušo Upadoma in me je vsega prevzelo. „Le enkrat še da bi videl njen obraz, °braz materin!“ Saj ne zahtevam veliko; ne, da bi sedela poleg mene, ‘Ja b: me držala za roko in me tolažila v tej samoti. Samo njen obraz .a bj videl, samo za minuto; da bi ga videl, kakor je bil tih in blag U usmiljen. Milost božja, prosim, to mi daj: le eno minuto! In če je 0 Preveč, trenutek vsaj, pol trenutka! Še manj; le tisti hip, ki se ga pariti ne da; kakor da šine lepa misel skoz dušo in ugasne, še komaj a Je zasvetila; ali kakor tisti najkrajši hip, ko človek občuti smrt! Ivan Cankar Za mladino ŽIVLJENJSKA NAČELA PRAZNOVANJE NEDELJ IN ZAPOVEDANIH PRAZNIKOV Človek je dolžan častiti Boga ne k kot posameznik, ampak tudi kot član družbe. To pa more storiti, če je za to določen poseben dan. V Stari zavezi so posvečevali soboto, v Novi zavezi pa so apostoli določili nedeljo za Gospodov dan, ker je Jezus na ta dan vstal od mrtvih in v nedeljo poslal Svetega Duha. K nedeljam je Cerkev dodala nekaj praznikov, ki jih imenujemo zapovedane praznike, ker smo jih dolžni prav tako posvečevati kakor nedelje. Zapovedani prazniki so v Argentini: božič ali Gospodovo rojstvo 25. decembra, praznik božje Matere Marije 1. januarja in Marijino brezmadežno spočetje 8. decembra. Praznovanje Gospodovih dni je važno za posameznika in za družbo: a. Cerkev hoče doseči skupno češče-nje Boga, Marije in svetnikov. b. Nudi nam telesni počitek, da si naberemo novih moči. c. Ostvari povezanost med člani družine, ko se vsaj ta dan zberejo. č. Nedelja napravi spet vsakega človeka. Način praznovanja Gospodovih dni Opustiti smo dolžni težka teles na dela, ki so usmerjena k pri' dobivanju: industrija, trgovina, obrti. Smrtno greši, kdor brez razloga ta dela opravlja več kot 2 uri. — K hlapčevskim delom n'e spadajo ona dela, ki so namenjena za razvedrilo (n. pr. šport, turizem). Prepovedana so tudi druga javna dela (trg, sodne obravnave, dražbe). Opravičuje hlapčevska dela: a. Uboštvo, če se nudi večji zaslužek ^bogim. — b. Nujna potreba: požar, povodenj, nujno delo na polju ab v tovarni, ko ne morejo dela Ustaviti zaradi prevelikih stroškov (ugasiti peči). — c. Božja čast: če ui bilo tega mogoče opraviti med tednom (krašenje cerkve). — V bvomu more dati spregled škof ali župnik. Biti moramo pri sveti maši. Sveta maša je naj višji način božjega češčenja in veliko sredstvo zveličanja ter središče krščanskega živ-benja. Zato so prvi kristjani prihajali k sveti maši pogosto in z veselj;em. Ko so verniki to navado vedno bolj opuščali, je Cerkev na 4- lateranskem koncilu 1. 1215 da-'a vernikom zapoved in jih pod smrtnim grehom zavezala, da mo-rajo po izpolnjenem sedmem letu starosti in so pri pameti, biti pri sveti maši v nedeljo in na zapovedane praznike. Biti morajo pri celi sveti maši. Osebno navzoči: po TV ne zadostuje. Če so zunaj cerkve, morajo biti povezani s tistimi, ki so v cerkvi. Pri maši morajo biti zbrano, da vsaj pri glavnih delih svete maše vedo, kaj se godi. Po 2. vatikanskem koncilu je liturgija tako prirejena in še v domačem jeziku, da je lahko slediti. Odveže nas od udeležb, pri sveti maši nujna služba; skrb za bolnika, če ni drugega, da bi se zvrstili ; velika težava (bolezen ali dolgo potovanje, slabo vreme). V dvomu dasta spregled škof ali župnik. Danes je izpolnitev obveznosti sv. maše olajšano tudi z večernimi sobotnimi mašami. Anton Orehar PREDEN BO PREPOZNO (VIL) Ullmlitn v premislek — TV Obsedenost, da se brez televizi-•ie — najprej črnobele, potem v barvah — ne da živeti, je že mar-s>Rje zdavnaj v pozabi. Nekje po samem razvoju, drugod po odločbi staršev, še drugod po naključju. „Ko se nam je aparat pokva-r'i, ga nismo dali popraviti,“ pra-v|jo, „smo pa tudi hoteli ugoto-vRi, kakšno je življenje v druži-ui brez TV.“ — Večinski zaklju-eek; prileže se in družina postaja res spet družina. Je dovolj časa za razgovor po večerji, ni razburjanja med kosilom ali večerjo in konci tedna so bolj pestri. Televizija spada med tiste pridobitve človeštva, ki sta se ji začeli vsaj dve generaciji istočasno vdajati: tako za starše kakor o-troke je bila novost. In starši sami so morali hkrati z otroki gledati program?, ki bi jih verjetno ne, če bi staršem bilo dano videti iste programe že prej.. Tako je televiziji kljub napredku v znanosti in tehniki vendarle uspelo, da je spodnesla tla nravstvenim vrednotam. Ne z vsemi programi, je res, pač pa že s samim pojavom, saj je v družino prinesla najbolj zgovornega, zabavajočega, pa tudi podivjanega in duhovno razklanega „sorodnika“. S televizijo je tako začela družina kot družina hirati. In čeprav je bilo v božji volji, da je človeški um posredoval to iznajdbo, je pred njo bila že božja volja o spoštovanju družine. Prav gotovo je bolj pametno gledati dirke F-l na televiziji, kakor pa trošiti denar za osebno navzočnost; še bolj velja to za vse druge športne oddaje. Tudi prenašanje zgodovinskih filmov z resničnim ozadjem, dokumentarnih serij in poučnih prikazov je za marsikoga bolj zdravo kakor pa stalno srepenje v lahkotne teatrske zgodbice, streljanje vsevprek vseh vrst kriminalcev proti oblasti, razbijanje čeljusti in junačenje „večnih“ zmagovalcev. Televizija — da, a po pameti in resni presoji. Pavle Rant VELIČINA ČISTOSTI Kdo je čist? Ko smo bili še majhni, so nam govorili, da moramo biti čisti. Tedaj smo morda mislili, da gre za to, da nismo umazani. Zdaj vemo, da gre za spolnost. Kdo je torej čist? Čist biti ne pomeni, da ne bi ničesar vedeli o spolnosti, ali da se ne bi smeli o tem poučiti. O tem nas poučijo starši in vzgojitelji. Tudi ne pomeni, da ne bi spolnega nagona nikdar v sebi čutili, čist biti pomeni, da o vsem, kar je v zvezi s spolnostjo, lepo in pametno mislimo ter govorimo; da vemo, kako velik in lep cilj ima Bog s tem, ko je v človeka položil spolni nagon, čisto živi, kdor ne zadovoljuje spolnega nagona pred zakonom. V zakonu mož in žena spolni nagon uporabljata zato, da poglabljata medsebojno ljubezen in da dasta življenje otrokom. Ne smeta ga pa uporabljati lahkomiselno in brez odgovornosti. Kdo nečistuje? Nečistuje, kdor spolni nagon u-porablja zunaj' zakona ali ga v zakonu uporablja izključno za u-živanje. Fant in dekle, ki bi tako živela, kakor da bi bila že poročena, bi nečistovala. Tudi ni prav, če se kdo sam igra s spolnimi organi ali dovoli, da to pri njem delajo drugi. Dekle, ki preveč razgalja svoje telo z neprimerno obleko, greši proti 6. zapovedi. Pri moških izziva strasti in jim povzroča skušnjave. Gr-5ijo tudi tisti, ki o spolnih refch grdo govorijo, zbijajo šale, P'šejo, rišejo, berejo knjige ter kledajo filme in televizijske od-^aJe, ki na nesramen način prikazujejo spolnost. Prav tako grešijo tisti, ki se radovoljno, brez upiranja vdajajo nespodobnim Predstavam, mislim in željam ali 81 Üb radovoljno vzbujajo. Jezus Kristus je dejal ob neki Priliki: „Ne mečite biserov pred svinje!“ človeško telo s spolnostjo vred je biser božje stvaritelj-ske moči. Zato ni za igračo, ni za smeh, ni za zlorabljanje! Čistost je božji dar Od vseh nagonov je spolni na-g°n najmočnejši. Zato ga je tudi ebvladovati najtežje. Biti čist, pomeni biti močan. Moč pa nam daje Bog. Čistost ni največja krepost, je Pa zelo važna. Od nje so tudi od-vjsne druge kreposti. Kdor izgubi čistost, izgubi milost in, če se ne poboljša, prej ali slej izgubi tudi vero. ^držno življenje Večina ljudi se poroči. Nekateri ostanejo samski. Vzroki so raz-hčni; nekateri se ne poročijo za-radi slabega zdravja; drugi za-radi okoliščin; drugi spet zaradi svojega poklica: življenjsko srečo 'u zadovoljnost najdejo v tem, f'a se popolnoma posvete svojemu °cklicu. Izmed vseh, ki ostanejo MOLITVENI NAMEN ZA JULIJ SPLOŠNI: Da bi bila zakonska ljubezen, okrepljena s stanovsko milostjo zakramenta sv. zakona, močnejša kot slabosti in krize, ki jim je izpostavljeno družinsko življenje. MISIJONSKI: Da bi služenje Cerkve človeku napravilo evangelij čim bolj verodostojen med afriškimi narodi. samski, sveto pismo najbolj povzdiguje tiste, ki „so samski stan izvolili zaradi nebeškega kraljes-va“ (Mt 19, 12). Duhovniki, redovniki in redovnice živijo zdržno zato, da sebe in svoje zmožnosti popolnoma posvetijo Bogu in delu za Cerkev. Sveti Janez Evangelist v Razodetju poveličuje devištvo, ker je posebno všeč Bogu in uživa v nebesih veliko čast. Takole piše: „Deviški spremljajo Jagnje, kamor gre. Ti so odkupljeni izmed ljudi kot prvenci za Boga in Jagnje“ (Raz 14, 4). Za zdržno življenje je potrebna posebna božja pomoč. Jezus sam je rekel: „Ne umejo tega vsi, ampak katerim je dano. Kdor more razumeti, naj razume!“ 5E o o ŠOLA SKUPNEGA ŽIVLJENJA Zakon mora šele „shoditi“ V prvih letih zakona naj se dva človeka prilagodita drug drugemu. To je čas, ko namesto „jaza“ začenja stopati v ospredje „ti“, ali z drugimi besedami: nadaljuje se zorenje v novo zakonsko dvojico. Ta se mora iz dneva v dan bolj osvobajati navezanosti na svoje nekdanje okolje in nekdanjo družbo. Zdaj namreč zakon že živi, obstoji kot stvarnost. V posebnem pomenu so zdaj porušeni vsi mostovi v predzakonsko življenje, namesto njih pa so že vzpostavljeni nekateri izredno pomembni odnosi. Predvsem mislim na skupnost, ki je zdaj povezana po spolnem življenju in po skupnem bivanju. Navkljub temu zakon svoje dokončne podobe z vsem tem še ni dobil. Ta mu ni navržena sama po sebi s sklenitvijo zakonske zveze kot nekakšno darilo, temveč jo je treba vzajemno, prizadevno in nesebično iskati, ustvarjati in oblikovati Zato je obdobje medsebojnega prilagajanja, ki mu pravimo tudi „otroštvo zakona“, tolikega pomena. Novoporočenca in starši Najbolj pogosto prihaja do zapletov, motenj in težav v prvih letih zakona zaradi ločitve od staršev, posebno še zaradi ločitve mladega zakonskega moža in njegove matere. Vez med njima je podzavestna in koristno je, da si mlad mož dovolj zavestno dopove, da se te čustvene vszi neizbežno morajo pretrgati. Zato je modro in preudarno, če se mlada žena premišllje-no varuje vsakega nastopa proti tašči. S tem bi spravila moža v dvome in odločitve, v katerih se bo v prvih letih zakonskega življenja navadno postavil za zagovornika svoje matere. Pametno bo, Če se bo mlada žena v takih primerih borila ne zase, temveč za zakon-Našla bo marsikatero priložnost, da bo izkazala ljubezen tudi moževi materi. S tem in z odkrito bese- do med obema ženama se bodo razbile tudi teža\e, ki se bodo zdele skoraj nerešljive. Še enkrat pa naJ poudarimo, da pomenek v nosnem primeru ne sme biti narav-llan ne proti moževim staršem, ne Proti možu, temveč k novemu zakonu in k miru ter k medsebojnemu razumevanju v družini. Navezanost na starše se lahko °draža v pogostnem omenjanju, knj bi v posameznih primerih na-redili moževi (ali ženini) starši. Na primer: „Mama je rekla...“ „Očka bi zdaj takole storil. . ‘td. Dalje ni prav, če se zakonca Zaupno menita s starši o vseh nadrobnostih novega življenja in celo o medsebojnih zadregah. Taka navezanost na starše ni odvisna samo od njihove bližine in znano m, da je v nekaterih primerih ne Pretrga niti smrt staršev. Ni nujno, da se pravkar opisani znpleti pojavijo v vsakem mladem Zakonu. Želimo le podčrtati, da so navedeni pojavi znak napačne na-vezanosti na starše. Čim bolj normalno so bili mladi zakonci kot otroci vzgajani, čim boij so jih starši vodili k svobodnosti in samozavesti, tem bolj zdrave in pra-vilne odnose bodo ohranili novopo-ročenci do svojih staršev. Starši Pa morajo seveda tudi še po poroki Päziti na to, da zavzemajo pravo stališče do svojih že poročenih ot-^°k in njihovih zakonskih tovari-jev. Vselej in za vsako ceno naj spoštujejo svobodo poročenih in 'mj se nikoli ne odločijo za kakršnekoli „vzgojne“ ukrepe in pose- ge, ki bi omejevali svobodo mladih. Nič ni lepšega kot iskreni, topli, dobri m prijateljski odnosi med zakoncema in njunimi starši. Ti se porajajo iz medsebojnega spoštovanja in niso samo v korist mlademu zakoncu, temveč bodo prihajali do izraza tudi v odnosu med starimi starši in vnuki. „Skrbna“ tašča Važno je tudi vprašanje konkretne pomoči sorodnikov mladima zakoncema. Posebno velja to v primerih, ko je zaposlena tudi mlada žena. Pomoč te vrste je velika podpora zakonu v njegovi „otroški dobi“. V zvezi s tem pa moramo opozoriti na nevarnost, da bi tašča ali mati odtujevala otroke mladi materi in jih bolj navezovala nase. Babica je dolžna storiti vse, da svoje vnuke čimbolj naveže na njihove starše. Nasprotna izkušnjava je pogosto vabljiva, posebno še, os babica nima svojega gospodinjstva in zdaj na vsem lepem začuti, da se ji spet ponuja taka priložnost. Mlada žena, ki ob preveč „skrbni“ tašči ne bo mogia voditi gospodinjstva in družinskega življenja nasploh, se bo vedno bolj navezovala na službo in poklicno delo, vedno manj bo kot mlada mati v svoji družini dejansko prisotna. Vse to se bo najbolj odrazilo na otrocih. Skupno življenje različnih rodov postaja iz dneva v dan važnejši problem, ker se poprečna doba človekovega življenja podaljšuje in je vedno več starih staršev. Velja pravilo: čim bolj zares bo mladi mož s poroko zapustil matar in mlada žena svoje starše, tem bolj bo to pomagalo k zorenju novega zakona in tem bolj se bodo med mladima zakoncema ter njunimi starti tkale in poglabljale vezi pristnega prijateljstva. Jaz in ti — „midva“ „JAZ“ začne, odmirati, ko se med mladima porodi in začne utrjevati tista ljubezen, ki je eden izmed glavnih pogojev za sklenitev zakona. To odmiranje traja vse življenje, toda v prvih letih zakona prinaša največ bolečin. Vsak zakonec misli, ca bo v zakonu o-hranil nekaj svobode, pravic in zasebne lastnine. Kmalu mora spoznati, da ni tako. To ne pomeni, da so vse te pravice in lastništvo v zakonu prešle na drugega, temveč da odslej pripadajo enakovredno in enakopravno obema zakoncema, kajti zdaj nista v=č „JAZ“ in „TI", temveč samo in edino „MIDVA“. Dokler se zakonca med seboj bojujeta za svobodo, za pravico, oblast in premoženje, dokler se Še sklicujeta na enakopravnost, še nista doumela pravega bistva zakonske zveze. V prvih letih zakona morata seveda šele prav odkriti in spoznati harmonijo srca in razuma. To j s tisio zorenje, ki jima šele omogoča pravo zakonsko sožitje. Zato si naj ne nalagata takoj spočetka dolžnosti, ki-jim še nista dorasla. Pri še tako skrbnem šolanju — naj omenimo na prvi pogled zelo vsakdanji primer — ne more biti mlada žena že prvi dan odlična gospodinja, in še pri tako izrazitem moškem značaju mladi mož ne bo že prvi dan zakona dober gospodar. Takih „funkcij“, da se tako izrazimo, za katere je treba šele postopoma dozorevati, je kajpak v zakonu mnogo. Zato pa naj imata zakonca drug za drugega mnogo posluha, mnogo pripravljenosti za medsebojno pomoč in še več dobre volje. V isti sapi merimo poudariti, naj se mlada zakonca tpkoj v začetku odvadita žaljive kriti’-e in se je izogibata za vsako ceno, kajti v njej se skriva smrtonosen ttrup. (Krščanski zakon) Zarja pa je sijala z vso svojo zlato glorijo na Jureta in na njegov dom. Urno je šel, poti ni čutil, klanca ni videl.. . in zdelo se mu je, da raz;-prostira dom svoje mogočne temne roke v ljubezniv pozdrav. In v prečudni iz samih nebes poslani radosti je videl Očeta, velikega, svojega, vsemogočnega, ki se mu je smehljal; in je čutil roko Materino, ki ga je božala po licu: „Kaj so ti storili, ubožec moj?...“ Ivan Cankar Ob bežnem spominu, v enem trenutku premeri in občuti človek vseh tisočero stopenj ljubezni, od najstrašnejše bolečine do najslajše radosti. Kdor ljubi svojo domovino, jo z enim samim objemom svoje misli obseže vso; ne samo nje, temveč vse, kar je kdaj ljubil in kar bo ljubil kdaj pozneje. Zakaj ljubezen je ena sama in nerazdeljiva; v en kratek utrip srca je stisnjeno vse — mati, domovina, Bog. Ivan Cankar Wilhelm Hünermann Goreč šipkov grm Damijan de Veuster je stal na ladijskem nosu in gledal na košček zemlje, proti kateri je plula ,,R. W. Wood“. To je bil torej cilj! Svetli °tok, ki se je dvigal iz morja kakor drag kamen, okrašen z vsemi barvami pomladi. Njegova nova domovina! Za belo obalo se je dvigalo svetlo aiesto, odeto v blesk tisočerih cve- Oče Damijan (fotografija) točih vrtov. Orjaške palme so dvigale krone v nebo. Zeleni nasadi so se vzpenjali po vznožju gora in za njimi so se dvigali razdrapani vrhovi. Na desni je ležala snežnobela koralna čer, ob katero se je zaganjalo morje, ki se je nato v zelenih, penečih valovih poganjalo proti o-bali. Iz pristanišča je prihajalo mehko ubrano petje in odmev nenavadno turobnih zvokov glasbil. Na bregu so stali ljudje, ki so nosili na glavi in okrog vratu ter ob bokih pisane kite blestečega cvetja. Ali je bilo vse to resničnost ali so bile le lepe sanje? Damijan je nehote pomislil na milne mehurčke, o katerih je mati nekoč rekla, da se nenadoma razpočijo in padejo na nos kot milna kaplja. Kakor omamljen je Damijan stopal po ladijskem mostičku. Komaj pa so redovniki stopili na cvetoč, pojoč otok, jih je obkolila množica rjavih ljudi v pisanih oblačilih in jih kriče in pojoč krasila s cvetličnimi venci. Očetje in bratje v beli in črni obleki Courdinovih sinov so jim stiskali roke. Nato so se uvrstili v slovesen sprevod. Šli so po cesti, posuti z drobnim snežnobelim peskom. „To je cvetna nedelja. Samo o- sliča še manjka!“ se je pošalil brat Damijan. „Da, drugega res ne!“ je resno odgovoril neki pater. „Celo farizeji stojijo na cestah in čakajo priložnost, da bi iz cvetne nedelje napravili veliki petek! Poglejte samo onale gospoda!“ „Hu, kako se kislo držita!“ je pritrdil Damijan. „Kdo pa so ti klavrni patroni?“ „To so puritanski pridigarji, ki se pač ne veselijo prihoda novih papeških misijonarjev.“ Medtem je sprevod dospel do pročelja veličastne bele cerkve. „Honoilulska stolnica!“ je ponosno povedal eden izmed redovnikov. „Stolnica!“ je ponovil Damijan strme. „Pripeljali smo se čez široko morje, da bi tu spreobračali divjake, pa nas sprejme cerkveni pevski zbor s hozano in nas pelje v katedralo. Zdi se mi, da sem misijonar, ki so ga poslali v raj.“ „Dragi prijatelj, še dovolj zgodaj boste spoznali drugo plat življenja na tem otoku! Ni vedno cvetna nedelja!“ je zelo resno pripomnil redovnik. Odprla so se cerkvena vrata. Na oltarju je gorelo veliko luči v morju lesketajočega se cvetja. Na svodu so vihrale dolge, pisane zastave. Petje in glasba sta se razlegala po prostorni cerkvi. Palme so šeleste-le. Vzkliki veselja so polnili božjo hišo. Pred oltarjem je stal v škofovskih oblačilih apostolski vikar Sandviških otokov, Maigret, star Kristusov pionir, ki se je že trideset let boril na teh vročih tleh za Kristusovo kraljestvo. Ponosno in veselo je sivolasi škof gledal mlade misijonarje, ki so z žarečimi obrazi prihajali v cerkev. Spomnil se je dneva, ko je po dolgi naporni vožnji sam prišel na ta otok. Takrat ni bilo vriska ne zastav ne okrašene cerkve. Pater Bachelot mu je preprosto stisnil roko in dejal: „Pozdravljen pred vrati katakomb!“ In res je tu živel življenje katakomb s prvim katoliškim misijonarjem tega otoka, s patrom Ba-chelotom, katerega je puritansko misleča vlada venomer preganjala, pa se je vedno znova vrnil na tla, v katera je zasadil križ. V oddaljeni, samotni slamnati koči so patri pozno v noči brali sveto mašo. Leta ossmnajstosedemintridese-tega so misijonarje izgnali z otoka. Hudo bolnega patra Bacheiota r.o z drugimi misijonarji vred odvlekli na ladjo. Na morju je v Mai-gretovem naročju izdihnil. Po dveh letih se je pater Mai-gr;t lahko spet vrnil. Njegovi zvesti katoličani so ga najprisrčneje pozdravili. Povsod je vzklilo novo življenje. Ljudje so želeli sprejeti krst. Veliko se jih je odvrnilo od puritanske ločine. Prišli so v stolnico, ki jo je zidal Maigret. Kamehameha III., kralj otoške države, je očitno podpiral katoličane. Ustanovljenih je bilo na stotine katoliških šol, samo na Havajih so postavili štirideset kapel-V Ahuimanu so odprli visoko šolo — kolegij. Kamehameha IV. je zaprosil tudi za misijonske sestre, ki naj bi vzgajale dekleta in žene. škof Maigret je zahteval novih aioči, in zdaj so bili tu. Klečali so na oltarnih stopnicah. Tresoč se je sivolasi škof dvignil roke, da bi jih vse blagoslovil. »,Zelo mladi ste še!“ je rekel škof Maigret pozneje, ko je pozdravil vsakega posebej. Ko pa so aato s svojimi mladimi rokami tvdno in odločno segli v njegove, Je vendar čutil, da je bila tudi v ttjih še stara moč ustanovitelja reda. „Kmalu boste morali na fronto, Prijatelji moji!“ je rekel trem bogoslovcem. „V dveh mesecih vas bom posvetil in vas takoj poslal na svoja mesta, kjer boste docela sami. Ta čas vam pustim za pripravo. Šli boste v kolegij v Abui-raanu. Izkoristite čas! Borite se z Bogom za milost! Potrebovali jo boste!“ Prišli so tedni zadnje priprave, tedni tihote in miru in velikega svetega pričakovanja. Samo dva Meseca jim je pustil škof. „Trem apostolom je Kristus na 8ori poveličanja pustil samo eno noč in jutro!“ se je tolažil Damijan. Damijan de Veuster se je sprehajal po samostanskem vrtu ob Vznožju vulkana Palija. človeka jo bolela glava od opojnega vonja vsc te lepote in sprehajajočega fo brata Damijana je često zgra-odo silno hrepenenje po pusti v Brabantu. „Vse to cvetno razkošje bi dal za šopek resja ali za eno samo smrekovo vejico od doma.“ Izza vseh barv pa se je mračno in pošastno dvigala gora Pali, vulkan, v čigar žrelu so ležale kosti mnogih žrtev. „Raj in pekel si tu podajata roke!“ je otožno pomislil misijonar. Nato pa ga je misel, da bo čez štiri dni prejel mašniško posvečenje, napolnila z grozo. Njegove roke bodo posvečene za najvišjo službo, čelo se bo uklonilo pod škofovim blagoslovom in molitvijo, ki mu bo za vedno vžgala v dušo božji pečat. „Moj Bog, nisem vreden! Nisem vreden! Ne še!“ je kričalo v njem. Kaj je sedaj to? Ali ni bil dan posvečenja cilj mnogih let, polnih hrepenenja? Zakaj ga je zdaj, ko je že skoraj na cilju, misel na posvečenje napolnila s tako grozo? De Veusterju je bilo, kakor da bi se pod njim nenadoma začela tresti tla. Ali je vročina potresa-la zemljo ali je le nemirno drhtelo njegovo srce? Damijan se je ustavil pred veliko podobo Križanega, ki je sredi palm dvigal roke proti nebu. Da, križ je kažipot vseh misijonarjev! „In moje zemsko srce hrepeni po šopku resja,“ se je žalostno nasmehnil. „Kdo mi bo dal moči, da bom hodil za teboj. Gospod?“ Ne, ne gre, ne še! Prosil bo škofa, da mu da še leto dni za pripravo, vsaj še pol leta. Morda bo ta čas božja milost skovala iz njega vrednejše orožje, škof mora uvideti, da še ni sposoben za tako odgovorno službo. Damijan je prosil: „Gospod, pojdi od mene, ker sem grešnik!“ Tedaj pa se je neka roka dotaknila njegove rame. Zmeden se je de Veuster obrnil in zagledal pred seboj voditelja duhovnih vaj. „Oče, ne morem! Ne še!“ je s::okal. Sivolasi duhovnik pa ga je resno in dobrotljivo pogledal in rekel : „Gospod pravi; Niste vi mene izvolili, ampak sem jaz vas izbral, da greste in obrodite sad in da bo vaša žetev brez konca!“ „A jaz ne morem,“ je vztrajal Damijan. „Moje srce je kakor zmedeno trnje.“ „Nekoč je Bog pokazal Mojzesu, ki je dvomil, da more trnov grm spremeniti v večni plamen, kaj zmore. Brat, ponižno molite, da Bog nad vami obnovi čudež z gore Horeb.“ V zadnjih dneh pred posvečenjem je mladi brat veliko molil. Molitev je njegovemu srcu vrnila mir. Ko je štiri dni nato klečal v stolnici, da bi ga škof posvetil, ga je minila vsa negotovost in strah je izginil. Ostalo je le še zaupanje in ljubezen. Škof je zaznamoval čelo božjega izvoljenca. Drugo jutro je pater Damijan dvignil belo Gospodovo Telo in zlati kelih v jutranjo luč, ki je skozi vsa okna lila v katedralo. Po maši so se množice preriva- le okoli novomašnika in ga prosile za blagoslov. Mlademu duhovniku so se tresle roke. Rjavi, tuji ljudje! Nikogar, nikogar ni bilo tukaj, ki bi ga Damijan poznal. Novomašniku je bilo, kot da morata od nekod priti oče in mati. Ko se je zavedel, da išče med tujo množico njuna obraza, se je nasmehnil. O, kako rad bi zdaj položil staršem roke na čelo in jih blagoslovil, nje, ki so ga tako bogato blagoslavljali s svojo ljubeznijo. Star, razcapan Kanak in slepa, opotekajoča se starka sta pokleknila k njegovim nogam. Ko ju je pater Damijan zagledal, se mu je zdelo, da sliši neki glas: „Glej, tvoj oče! Glej, tvoja mati!“ In mladi duhovnik je s tako ljubeznijo in s tako prisrčno molitvijo položil roke na beli glavi, kot da bi pred njim na mrzlem tlaku resnično klečali njegovi starši. .. Vatikanske umetnine v ZDA Vatikanske zbirke, papež in umetnost — bo naslov velike razstave, ki jo bodo na povabilo ameriškega kardinala Terenca Cooka priredili prihodnje leto v ZDA. V 3 ameriških mestih (New York, Chicago, San Francisco) bo razstavljenih nad 200 umetnin, ki jih branijo vatikanski muzeji v Rimu. Romarji in turisti v Rimu si bedo ta čas lahko ogledovali le mavčne odlitke razstavljenih del v ZDA. Kip Janeza Pavla II. v Hirošimi V tem japonskem mestu, žrtvi prve atomske bombe, so meščani v spojin na papežev obisk odkrili 2,4 me-h’a visok spomenik. V njem so v japonskem in angleškem jeziku vtisnili papežev poziv: „Mlade vsega sve-ta pozivam: zaživimo znova v bratstvu in ljuibezni.‘‘ IS temi besedami je februarja lani papež pozval mlade Japonce k delu za mir. Papeški letopis 23. januarja je bil objavljen pa-Peški letopis za letošnje leto, v katerem so zajeti podatki o katoliški Cerkvi, njeni strukturi in osebju ob koncu lanskega leta. Iz letopisa zvemo, da ima Cerkev 124 kardinalov, 2375 rezidencialnih škofij, 1988 naslovnih škofij, 80 pre-latur, 8 apostolskih administracij, 21 apostolskih eksarkatov in ordinariatov za vzhodni obred, 73 apostolskih vikariatov, 59 prefektur, 3 misije s Pravicami,27 vojnih vikariatov, 100 škofovskih konferenc, 13 patriarhalnih sinod in konferrenc vzhodnega obreda; 10 škofovskih konferenc ima mednarodni ali medcelinski značaj. Lani je papež imenoval 100 novih 'škofov. Apostolski sedež je vzpostavil diplomatske odnose s Togom, Sin-gapurom, Dominikansko republiko in Ekvatorialno Gvinejo. Samo v Rimu je 17 papeških univerz in atenejev (v svetu jih je 45). Poleg tega je po svetu še 44 cerkvenih fakultet, 33 teoloških fakultet pa deluje v sklopu dlržavnih, 228 molških redov z 248.527 člani in 1216 ženskih redovnih skupnosti s 760.207 redovnicami. Soglasno sprejeta izjava o verski svobodi Generalna skupščina OZN je 30. novembra 81 v New Yorku soglasno sprejela osnutek deklaracije OZN o svobodi vesti, vere in mišljenja. 8 točk obsegajoča izjava obsoja kakršnokoli obliko nestrpnosti in diskriminacije človeka zaradi njegovega verskega prepričanja ali prepričanja, ki mu ga narekuje lastna vest, kot tudi kršenje teh človekovih osnovnih pravic. Deklaracija poziva vse državne oblasti, naj uvedejo primerne ukrepe proti kršilcem teh pravic. Stalni opazovalec apostolskega sedeža pri OZN nadškof Cheli je osnutek te deklaracije pozdravil kot dragocen prispevek za obrambo temeljnih človekovih pravic. Novo vodstvo jezuitskega reda 6. oktclbra 81 je papež zaradi hude bolezni vrhovnega predstojnika jezuitskega reda p. Pedra Arrupeja imenoval p. Pavla Dezzo za svojega osebnega delegata, ki bo začasno vodil Družbo in pripravil generalno kongregacijo. Le-ta je najvišje zakonodajno telo reda in jo sestavljajo vsi provinciali in delegati provinc. Med drugim kongregacija tudi voli vrhovnega predstojnika. Papeževo i-menovanje je izzvalo različne razlage, kajti tak poseg je edinstven v zgodovini Družbe. P. Pavel Dezza je bil spovednik Pavla VI. in Janeza Pavla I. in že takrat, ko so izvolili Arrupeja, najresnejši kandidat za službo vrhovnega predstojnika. Decembra je spolnil 80 let. Verstva v Indiji Indijske oblasti so objavile izide najnovejšega popisa prebivalcev. Ti so pokazali, da je Indija zaenkrat /i> Kitajsko na:.vJcvi'..,nv.j4fl država sveta, saj v njej živi 648 milijonov ljudi. Največ je hindujcev, 82 odstotkov, 11 odstotkov je muslimanov, kristjanov pa le 2,6 odstotka ali 14 milijonov. Poleg navedenih žive v Indiji še pripadniki manjših verskih skupnosti, kot so budisti, džaisti itd. Katoličanov je 10 milijonov, oskrbuje pa jih 12 tisoč duhovnikov, 46 tisoč redovnic in 25 tisoč katehistov. Med redovniki je veliko jezuitov, 3220, ki v glavnem poučujejo na različnih (šolah. Umrl je kardinal Felici 22. marca je nenadoma umrl v Poggi, ko je sodeloval na proslavi obletnice Marijinega svetišča, kardi-nalFelici. — Pericle Felici je bil rojen 1911. Po končanih študijah teologije, civilnega in cerkvenega prava je dolga leta služboval po različnih uradih rimske kurije. Janez XXIII. ga je imenoval za nadškofa in tajnika pripravljalne komisije za koncil. Pozneje je postal tajnik II. vatikanskega cerkvenega zbora. Bil je dober moderator. V debati o zbornosti škofov je Felice zagovarjal osrednje vodstvo Cerkve. Pavel VI. ga je imenoval za predsednika komisije, ki je uradno tolmačila koncilske listine. 1967 je postal kardinal. Na škofovskih sinodah se je odlikoval z jasnimi in odločnimi nastopi. Njegovo ime pa bo ostalo najbolj povezano z novim zakonikom cerkvenega prava. Neutrudno je delal, da je skupaj z raznimi sodelavci pripravil končno besedilo, objave pa ni dočakal. Preganjana vera v Albaniji Lani je jugoslovanska agencija Tanjug v Beogradu izdala knjigo „Enver-Hodžina Albanija“. Na dveh niestih je v tej knjigi govor o veri *n vernosti Albancev v Albaniji. Iz knjge zvemo, da so v Albaniji za-prte vse džamije (muslimanske molilnice) in cerkve. Duhovnike in hod-že so , iprekvalificirali“ v najrazlič-PjSe poklice ali pa so na .prevzgoji“' Verske praznike so zamenjali Prazniki s „socialistično vsebino“, 'Prav tako tudi narodne običaje. Pred 14 leti je Enver Hodža prepovedal vero v Boga. Izjavil je, da Bog več ne obstaja in da se v džamije in cerkve me sme več zahajati. Porušili so nad 2000 cerkva in dža-odj. Ostale so samo tiste, ki so zaščitene kot narodni spomeniki, vendar so iz njih odstranili križe in polmesece. Zamenjali so jih z rdečo zveedo in marksističnimi parolami. Po tej odredbi so 21G9 džamij, cerkva in samostanov, „centrov mračnjaštva in misticizma“, spremenili v zabavišča, skladišča in zdravstvene ustanove. S tem odlokom je bil prepovedan tudi pogrebni obred. Do .prepovedi je bilo v Albaniji “0% rrobivalcev muslimanov, 25% Pravoslavnih in 15% katoličanov. Pastoralno posvetovanje nemških škofov V Freiburgu v Nemčiji so se pred kratkim zbrali na večdnevno pastoralno posvetovanje člani .nemške škofovske konference. Razpravljali so 0 mnogih perečih vprašanjih: o zakonu in družini, ekumenizmu, naraščajoči brezposelnosti, odnosu Cerkve do zinanosti, navezovanju mednarodnih stikov, kršitvi človekovih pravic itd. Škofje so govorili o potrebi u-strezne pastoralne pomoči družinam* o vprašanju uravnavanja rojstev. Znova so poudarili, da je zakon neločljiva ustanova ter da ponovno poročeni ločenci ne morejo prejemati zakramentov. Veliko pozornost so namenili vpralšanju naraščajoče brezposelnosti v ZRN in s tem povezami sovražnosti, ki se poraja do tujih delavcev in zlasti do brezposelnih. Govorili so tudi o premnogih težavah z muslimani i(teh je v ZRlN 1,7 milijona, od tega 1,5 milijona Turkov). Izrekli so solidarnost s poljskim narodom, zahtevali ukinitev vojnega stanja in izpustitev zaprtih. Pripomnili so, da Cerkev na Poljskem nima političnih namenov ter da se zavzema le za izpolnjevanje upravičenih zahtev poljskega ljudstva. Praga Glasilo češkoslovaške partije Rude Pravo je v enem svojih prispevkov ostro napadlo Cerkev v ČSSR. Očitalo ji je, da podpira nazadnjaške sile. Janez Pavel II. — trdi pisec — je spremenil Cerkev v ČSSR in na Poljskem v orodje, ki naj spodkopava edinost ljudi v socialističnih državah. Prostozidarstvo in Cerkev Na svetu je trenutno 33 tisoč priznanih prostozidarskih ali fra-masonskih lož, nekakšnih osnovnih organizacij. V Italiji je najbolj znana loža „Veliki Orient“, ki je razirjena tudi po nekaterih drugih državah. Loža P-2 ni bila priznana in je delovala v popolni tajnosti. Sodniki iz Rima in Milana so jo sedaj obsodili prevratniških namenov, podtalne dejavnosti in vohunstva. Seznam 593 imen članov lože, ki so ga objavili v časopisju, je povzročil pravi vihar, saj so bili med njimi vodilni ljudje iz italijanske kulture, armade in politike. Večino so že suspendirali in sedaj čakajo parlamentarne preiskave. Med njimi je tudi nekaj znanih i-men iz argentinskega javnega življenja. Spomenik žrtvam Jalte Po 35 letih so Angleži le na neki način priznali svojo krivdo in soodgovornost pri množičnem izročanju protikomunistov komunističnim vladam v letu 1945. Gre za 2 milijona vrnjenih Rusov, kozakov in Jugoslovanov, med njimi tudi 12 tisoč naših domobrancev, ki jo Angleži danes sami priznavajo. Že leta 1976 je skupina poslancev britanskega spodnjega doma dala pobudo za postavitev spomenika žrtvam jaltskih dogovorov. 6. marca letos je bil ta spomenik odkrit. Stoji nasproti Victoria-Albert muzeju na Thurboe Square, South Kensington. Odkritje spomenika so med drugimi počastili poslanci konservativne, laburistične in liberalne stranke. Spomenik je posvetil londonski protestantski škof, ni pa bilo na žalost predstavnika kardinala Humea. Ruski emigrantski zbor je zapel nekaj žalostink. Glavni govornik je bil sir Brain. Ta je prvič v javnosti priznal britansko odgovornost pri vračanju antikomunistov, katerim se je zgodila vnebovpijoča krivica. Napis na spomeniku pa o tem še sramežljivo molči. Vsega naj bi bile krive komunistične vlade. Listina anglikansko-katoUške komisije 5. maja je Kongregacija za verski nauk objavila svoje pripombe k besedilu listine mednarodne angli-kansko-katoliške komisije. To listino so dobile v razpravo škofovske konference po vsem svetu, na posebno papeževo željo pa jo je kritično pregledala tudi kongregacija za verski nauk. Kongregacija je ocenila najprej pozitivne vidike dela mešane komisije, Delo je bilo zahtevno, odlikovala ga je potrpežljivost, strpnost in skrb za vzpostavitev edinosti med anglikansko in katoliško Cerkvijo. Opravljeno delo pomeni velik dogodek. Podrobnejši pregled doktrinarnih težav pa pokaže, da se komisija še ni lotila vseh bistvenih vprašanj, čeprav je v njej najti izrečno priznanje anglikancev, da nekaterih katoliških verskih resnic ne sprejemajo, na primer češčenja evharistije, pa peževe nezmotljivosti in verskih resnic o Mariji. Nekatere pa sprejemajo le deloma, na primer prvenstvo rimskega škofa. Sklepni listini kongregacija očita, da so nekatere trditve premalo dognane, druge pa za katoliško Cerkev nesprejemljive. O nekaterih vprašanjih pa je komisija premalo razpravljala, tako med drugim o apostolskem nasledstvu in mo- kalnem nauku katoliške Cerkve. Kongregacija v sklepnem delu poziva k nadaljevanju pogovora, posebej o tistih točkah, ki niso zado-Voljive. Anglikanci na primer razumejo evharistijo kot žrtev, ne pa tudi kot dejansko Kristusovo navzoč-n°st. Med zakramenti upoštevajo le krst in evharistijo. Odprto je ostalo tudi vprašanje ženskega duhovništva. Čeprav je mešana komisija svoje delo opravljala vrsto let in se sedaj Ua prvi pogled zdi, da je bilo de'o zaman, je listina kljub vsem pomanjkljivostim velik prispevek k ekumenskemu pogovoru. Avstrijski škofje ■n pereča vprašanja 'Aiv'strijskii Škofje so na svoja spomladanski konferenci pred veliko Uofljo ma Dunaju obravnavali štavil-,ria pereča vprašanja družbeno političnega, nravnega, ekonomskega in cerkvenega življenja v Avstriji. Razpravljali so o vprašanjih delavstva, Naraščajoče breziposhmsti v Avstrijk o škofovski sinodi, (ki bo drugo leto v Rimu posvečena zakramentu Sprave. Vprašanja greha, krivde, sprave in 'odpulšlčanja so osvetlili z ^ravnega stališča. Obravnavali so tudi vprašanje javne morale. Poudarili iso, da ,,demokracija potrebuje značaje“. Denar in moč sta vedno S'kusala ljudi, da so ju izkoriščali v ^°jo (korist. Današnja družba naj cbli'kpje pravilna stališča do vseh ^zednot ter pritegne k sodelovanju izgradnjo domovine vse državlja-®e- Govorili so tudi o preizkušam 'Poljski in o Polijakib, ki so se množično zatekli v Avstrijo. Japonska Cerkev za atomsko razorožitev Japonska škofovska konferenca je začela obsežno kampanjo za popolno prepoved atomskega orožja in razorožitev na mednarodni ravni. Do konca marca so zbrali okoli milijon podpisov tisitih ljudi, ki so odločifio proti orožju in oboroževanju. Te podpise bodo izročili OZN. Obenem pa je japonska škofovska konferenca pozvala tudi katoličane po drugih azijskih državah, naj se priključijo njihovi akciji. Tudi Janez Pavel II. se je v pri-ložnostneim pismu spomnil preživelih •iiz hirošimiske atomske katastrofe 1. 19415. V ujem je zapisal, da je edino sredstvo, s pomočjo katerega bi mogli obvarovati človeštvo pred popolnim uničenjem, odpoved jedrskemu o.rožju. Pismo je temu društvu, ki se imenuje Svet žrtve atoma, pred kratkim izročil apostolski nuncij v Tokiu. Gospodarski položaj Vatikana 18. marca se je v Rimu končalo tridnevno zasedanje petnajstčlanskega sveta kardinalov, ki ga je papež ustanovil maja lani, da bi skupaj z vatikanskimi gospodarskimi strokovnjaki reševal gospodarski položaj a-postolskega sedeža, člani tega sveta niso kurijlski kardinali, temveč Škofje iz različnih delov sveta. (Sestanek je vodil kardinal Ca-saroli, sodeloval pa ije tudi kardinal Caprio, predstojnik prefekture za gospodarske zadeve. Svet je najiprej pregledal nekatera organizacijska Vprašanja. Kardinal Caprio je predložil bilanco za leto 198:1 in predlog proračuna iza tekoče leto. Primanjkljaj old lanskega leta so z boljšo organizacijo zmanjšali, pokrili pa so ga z daraždjivostjo vernikov z vsega sveta, tudi tistih iz revnejših držav. Zdi se, da bodo morali za leto 1982' zlbrati sredstva za pokritje primanjkljaja 30 milijonov dolarjev. Primanjkljaj pričakujejo kTjdb skrbni štednji, glavni krivec pa je inflacija, ki v Italiji dosega 20 odstotkov. Zaradi tega je vedno več težav s plačami vatikanskih uslužbencev, ki jih je sedaj natanko 5179. Dohodki apostolskega sedeža so iz leta v leto približno enaki, stroški pa vedno večji- Svet je razpravljal tudi o tem, kako naj (bi krajevne Cerkve pomagale apostolskemu sedežu. Kardinali so siklenili, da se bodo obrnili na nekatere škofovske konference s prošnjo, naj svojim vernikom prikažejo gospodarske težave apostolskega sedeža. Zadnji dan se je seje udeležil tudi papež. Kardinalom se je zahvalil za sodelovanje, krajevnim Cerkvam pa za edinost z vesoljno Cerkvijo, ki se kaže tudi v bratski pomolči. Zbegati — preganjati — izkoreniniti Enemu izmed londonskih časopisov ise je posrečilo zvedeti za skrivni program, etiopske revolucionarne vlade, kako namerava izkoreniniti vero v državi, poroča Linzer Kir-cihenzeitiumg. Povzemamo nekaj izvlečkov iz tega programa. „Ustvarjajte sovraštvo in sum med verniki, ki hodijo ik maši, da se bodo medsebojno obtoževali in ob-doliževali. Pri tem uporabite denar in tajno isfažlbo. Strašite jih s tem, da bodo odpuščeni iz službe ali da bodo dobili manj živil. Sredstva javnega obveščanja naj neprestano pišejo o temi, da Cerkev ovira osvobajanje zatiranih narodov. Žensko je treba vzgojiti, da bodo zapeljevale duhovnike in jih nato ovajale. Ker so etiopski duhovniki zelo nezaupljivi, je treba to akcijo izpeljati z vso skrbnostjo. Vse velike samostane in cerkvene zgradbe je treba Ispremeniti v gledališča in kulturna središča. Vsa sveta pisma in liturgične predlmete, ki so shranjeni v samostanih in cerkvah, je treba Žibrati, jih sežgati ali odposlati v prijateljske dežele.“ Načrt opozarja revolucionarje 'pred iluzijami: „Ljudske množice se bolj ko kdaj zlbirajo 'k maši. Zato je nujno potrebno izpeljati akcijo, da bo religija izkoreninjena.“ „Družina“ ima 30 let 7. maja je preteklo 30 let, odkar je izšla prva številka Družine. U-stanovil jo je pokojni apostolski administrator za Slovensko primorje dr. Mihael Toroš, njen prvi urednik pa je bil duhovnik ljubljanske nadškofije dr. Jože Premrov, prvi odgovorni urednik pa pokojni primorski duhovnik in glasbenik Vinko Vodopivec. 171 SilWHWJE Molitvenik „Kristjan moli“ Po veliki noči je izšel molitvenik ^Kristjan moli“. Pripravili so ga vsi trije liturg-ilčni sveti, izdala pa družina. Ima šitiri dele: molitveni d6!, zakramenti, cerkveno leto in še razne litanije. Namenjen je starejšim in mlajšim kristjanom. Molit-vetiik iželi biti most med zasebno in liturgično molitvijo. Ima ckrog 300 strani. Cerkveni dokumenti 15 Zvezek obsega 3 dokumente kongregacije za škofe oz. kongregacije Za- redovnike in svetne ustanove: Navodila za odnose med škofi in redovniki v 'Cerkvi (1979), Redovniki in človeški napredek (1980) ter Kon-l-emplativna razsežnost redovniškega 'življenja '(1980). Pastoralno študijski dan Škofijski pastoralni svet v Ljubljani je 24. marca priredil 8. študij-pastoralni dan na temo: Kaj o-znanjati današnjemu človeku? Predavali so Ivan Blažič: Oznanjevalec danes, Tone iStres: Slovenec leta Go-sP°devega 1982 kot poslušalec božje besede, in Jože Vesenjak: Vsebina našega oznanjevanja. Nekaj statistike za 1. 1981 Število prebivalcev po škofijah; stalno prijalvljenib prebivalcev so imele škofije 31. marca 1981: Koper — 244.429 (12,97%), Ljubljana — 810.0Ö3 (42,99%), Maribor — 828.429 (43,96%), Razkrižje — 1.589 (0,08%), Slovenija — 1.884.497. Rojstva, smrti in naravni porast; 'Koper: 3.499 — 2.588 — 911 (3.7'3 iprom.il), Ljubljana: 13.135 — 7.306 — 5.829 (7.70 premil), Maribor: 13.489 — 8.790 — 3.699 (4,47 pro-mil), (Slovenija: 29.123 — 18.684 — 10.439 (5.54 promili). Civilne poroke v Sloveniji: 12.436 '(66 na 10.000 prebivalcev). Civilnih razvez je bilo 2.473 (113, 12 na 10.000 prebivalcev). 9. pastoralno-študijski dan Bil je 26. maja na Teološki fakulteti v 'Ljubljani. Predmet: duhovnikovo petje v bogoslužju. V pogovor in vaje so uvedli trije prisipevki: Vloga duhovnikovega petja v bogo-sfluižju (dr. Franic Oražem), Oblikovanje maše pod vidikom diuhovniko- vfaga petja (dr. St. Liipoivlšek), Praktične vaje duhovnikovega petja (iprof. Jože Trošt). Slomškov beatifikacijski postopek Kongregacija za zadeve svetni' kov je 18. decembra 1£>81 sporočila mariborskemu škofu: 1. Na predlog ipospešavatelja v postopku dr. Franca š'eguile je kongregacija na svoji redni seji 18. decembra 1981 preučila vprašanje glede pregleda spisov božjega služabnika Antona Martina Slomška in odgovorila: „Nobene ovire ni, zato se more prestopek nadaljevati , vendar ima vrhovni branilec vere pravico, da iadela ugovore, če pravno obstajajo.““ 2. P. dr. Bruno Korošak OFM, profesor v Rimu in generalni vice-postulator, pripravlja že drugi del postopka, to je znanstveni življenjepis božjega služabnika, ki je potreben, ker nimamo več živih prič, ki bi mogle izpovedati njegove herojske kreposti. Upati je, da bo do poletja tega leta mogel končati življenjepis in da bomo konec leta ž'e imeli drugi odlok, se pravi o Slomškovih herojskih krepostih. Umrla duhovnika Ivan Kolenc 21. marca je za srčno kapjo umrl na svojem domu v Gomilicah, župnija Turnišče, Ivan Kolenc, župnijski upravitelj na Hotizi. Rojen je bil 1908 v Gomilicah, bil 1935 posvečen v Mariboru, nato je 37 let služboval v Gradu. Po vojni je po Plečnikovem načrtu prenovil notranjščino in zunanjščino Marijine romarske cerkve v Gradu. 1973 je zaprosil za pokoj in se naselil v Gomilicah, a je 1975 prevzel še službo /upniškega upravitelja na Hotizi. Anton Vogrinc 29. marca je v Libeličah po mučni in dolgi bolezni umrl tamkajšnji župnik Vogrinc. Rojen je bil v župniji ®v. Vid pri Ptuju, bil 1936 posvečen v Mariboru, deloval nato kot kaplan pri Mali Nedelji in pri Sv. Andražu v Slovenskih Goricah, bil med vojno od Nemcev preseljen na Hrvaško, 1946 pa prevzel župnijo Libeliče, kjer je ostal celih 36 let, prav do smrti. Prvi pogovor o prikazovanjih v Medjugorju Informativni list hercegovskih Škofij v letošnji 3. številki poroča, da se je 5. marca v mostarskem škofi jakem ordinariatu prvič sestala komisija 'za raziskovanje „Marijinih prikazovanj“ v Medjugorju. Prvemu zasedanju komisije je predsedoval mostarski škof Pava o žanić. Navzoči so bili vsi člani komisije: dr. Ivan Dugandžić, dr. Ante Braj-ko, dr. Želknir Puljič in dr. Mato Zovkič. Popoldne so člani komisije odšli v župnijo Medjugorje, kjer so se pogovarjali s frančiškani, ki delujejo v tej župniji. Obiskali so tudi veliko župnijsko cerkev, v kateri se dalje žbirajo številni romarji in obiskovalci. člani komisije predvidevajo, da se bo njihovo delo precej zavleklo, Saj morajo opraviti težavno in zelo odgovorno delo. Njihova prva naloga je zjbrati izjave otrok, ki trdijo, da se jim je Marija „prikazovala“ in da se jim še „prikazuje“. Zbrali bodo tudi o'čividlce „čudežnih pojavov in ozdravljenj“. Srečanje jugoslovanskih škofov 22. aprila se je v nadškofijskem domu v Zagrebu končalo redno tridnevno spomladansko zasedanje jugoslovanske škofovske konference. Škofje so reševali tekoča vprašanja, 8 katerimi se srečuje Cerkev v Jugo-slaviji. Med drugim so govorili o briipravi posefonega pisma mladim, 0 prihodnji škofovski sinodi v Rimu, ki 'bo razpravljala o zakramentu Oprave, o socialnem zavarovanju duhovnikov ter poslušali poročila različnih svetov in komisij. Posebej je tekla razprava o nedavni izjavi kongregacije za duhov nike o sodelovanju duhovnikov v različnih društvih. Tudi jugoslovan-ska škofovska konferenca bo sodelovala na simpoziju evropskih škofov. Pevski festival v Logu Pri Vipavi V nedeljo 9. maja je bila velika Marijina cerkev v Logu pri Vipavi bolna do zadnjega kotička. Postojnski dekan msgr. Vladimir Pirih je že cetrtič organiziral pevsko srečanje v k'Ogu. Letos se je festivala udeležilo 13 cerkvenih pevskih zborov s 405 Pevci. Najprej je vsa cerkev zapela ’.Spet kliče nas venčani maj, nato «o Se zvrstili zbori: iz Vipavskega Kri- ža, Levpe, Dražnice, Ajdovščine, Goč, Budanj, Trnja, Vrtoljbe, Cola, Krkavč, zbor semeniščnikov iz vipavskega malega semenišča, zbor iz Vipave in za konec stolni zbor iz Kopra. Vsak zbor je imel na voljo 2 pesmi: kot prvo je moral izbrati vstopno mašno pesem za navadno nedeljo, drugo pesem so prosto izbirali. Za sklep so vsi pevci napolnili prezbiterij loške cerkve in pod vodstvom prof. Jožeta Trošta in ob orgelski spremljavi zapeli Vodopivčevi: čudodelna Mati mila in Kristus Kralj. Na koncu so pevci skupaj s poslušalci zapeli še nekaj ljudskih pesmi. Pri pevcih in pevovodjih so letos prevladovali mladi. Namen loškega festivala je gojitev cerkvenega petj . Za festival se zbori temeljiteje vadijo,. na srečanju zlbori drug drugega poslušajo in se na ta način glasbeno izpopolnjujejo. Poslušalci pa tudi doživijo lepoto in izrazno moč naših cerkvenih pesmi in tudi njihovo oz-nanjevalno vlogo pri bogoslužju. V nedeljo, 2. maja so v isti cerkvi nastopili mladi: 210 otrok in mladine iz Vipavskega Križa, Šturij, Ajdovščine, Budanj in Vrhpolja. Letošnje srečanje otroških in mladinskih zborov vipavskega pastoralnega področja pa je bilo tretje po vrsti. Seja slovenskih škofov 6. Pia ja so se slovenski škofje v nadškofijskem domu v Ljubljani zbrali na svojo 18. sejo, ki jo je vodil metropolit dr. Alojzij Šuštar. Popoldne so se v zbornici teološke fakultete sestali s teološkimi profesorji. Srečanja so se udeležili tudi m&čL nami Uu4i>genfini Obletnica v Carapachayu V nedeljo 2. maja je Slovenski dom v Carapaohayu slavil svojo 22. obletnico. Oib 11.30 je po dviganja zastav idelegat m s gr. Anton Oreh ar daroval sv. malšo za žive in umrle Slane Doma. Po maši je bilo skupno kosilo. Popoldanski preigram je začel -predsednik Doma Edo Škulj, slav- slovenski redovni predstojniki. Na st-ji so najprej posamezni škofje podali poročilo o svojih področjih, nato so govorili o medškofij-skem katehetskem svetu, o nekaterih vprašanjih v zvezi s celjsko Mohorjevo družbo, o izjavi kongregacije za duhovnike o duhovniških društvih. Škof Lenič, delegat slovenskih škofov za dušno pastirstvo med izseljenci, je poročal o položaju duhovnikov med izseljenci v Zahodni Evropi. Govorili so tudi o sestavi prevajalske in redakcijske kom. za prevod novega zakonika cerkvenega prava, ki bo izšel novembra. S profesorji teološke fakultete so se pogovorili o vlogi in mestu teološke fakultete v Cerkvi na Slovenskem. nostni govornik je bil arh. Jure Vom bergar, nato je bil nastop Jurčičeve šole, mladinskega pevskega sekste' ta in folklorne skupine. V zabavnem delu je igral Slovenski instrumen" talni ansambel. Občni zbor Slomškovega doma 'V nedeljo 25. aprila je imel Slomškov dom letni občni zbor. V prete kleni letu je bila zgrajena dvorana, za katero ima zasluge zlasti predsednik SD Matevž Potočnik. Od' bor za tekoče poslovno leto, ki je bil po poročilih dosedanjih odbornikov izveljen, sestavljajo: predsednik Ma' teviž Potoičnik, podpredsednik Marijan Šušteršič, tajnik Marjan Schiffrer, namestnik tajnika Franc Pergar, blagajnik Zdenko Hribar, na' mestnik blagajnika Tone Lavrenčič, (prosvetni referent Jernej Tomazin, namestnik Ivan Makovec in Tone Kržišnik, mladinski referent Mar' jan Loboda, 'šolski referent Lojize Lavrič, gospodar Tine Bohinc, prireditveni referent Tone Kastelic, namestnika Lojize Kočar in Tone Ja-vorček, zadružni referent Franc Ve" ster in nadzornika Božidar Fink in Herman Zupan. Občni zbor Slovenske pristave V Castelarju je bil 25. aprila redni občni zbor društva Slovenska Pristava. Letos ni bilo volitev. Odborniki so poročali o svojih področjih, prav tako predstavniki ustanov >n organizacij, ki delujejo na Pristavi. Poudarjena je bila ugotovitev 0 večjem sodelovanju mladine pri vsakovrstnem delu. Občni zbor Kožmanovega zavetišča 16. maja je bil v Slovenski hiši občni zbor Slovenskega zavetišča dr. Gregorija Rožmana. 14 sob je že dograjenih in zasedenih, 6 jih bo v kratkem dokončanih, v načrtu jih °stane še 5. Odbor sestavljajo: predsednik Matevž Potočnik, podpredsednik Lovro Tomaževič, tajnik Jože Žerovnik, namestnik Franc Oblak, blagajnik Vencelj Dolenje, namest-n>k Božo Šušteršič, odborniki: Fran-Ce Avguštin, Emil Cof, Janez Jenko, Ivan Korošec, inž. Anton Matičič, Valentina Oblak, Marija Podlogar, Ivanka Puhek in Vera šurman, nad-2°rniki: dr. Jože Dobovšek, Marjan Loboda in Marjan Amon. Romanje v Lujän V nedeljo 9. maja je bilo vsakoletno romanje Slovencev iz Velikega Huenos Airesa v Marijino svetišče v Lujän. Letos je nekatere rojake odvrnilo od udeležbe izredno slabo vreme od zgodnjih jutranjih ur pa vse čez dan. In tudi napovedano množično peš romanje argentinskih verniKov za srečno rešitev malvin-ske krize je obetalo izredno gnečo. Kljub temu je romalo okrog 2 tisoč rojakov. Romarsko sv. mašo je začel msgr. Anton Orehar ob 10. uri ob asistenci bogoslovcev Jožeta Repov-ža in Igorja Groharja. Pridigo je msgr. Orehar začel tako: ,.,Ko velika argentinska družina trepeta za življenja toliko mladih ljudi in kot ena družina priporoča Bogu pravice nad svojim ozemljem ter željo po čimprejšnji rešitvi in miru, se mi kot člani te družine vključujemo v te prošnje in Mariji prinašamo tudi probleme svoje slovenske skupnosti v Argentini.“ Nato je razvijal misli o naši skrbi za božjo in slovensko besedo. Božja beseda nam pove, kaj moramo storiti za krščansko življenje, da bomo notranje srečni na tem in na onem svetu. Slovenska beseda pa je naša materina beseda in nam poglablja ljubezen do naše skupnosti v Argentini in do vsega našega naroda. Skrbimo zato za božjo in slovensko besedo v naših družinah, pošiljajmo otroke v naše šole in skrbimo za naše liste. — Lazarist Ladislav Lenček je pri popoldanski pobožnosti med drugim dejal: „Naj bo to naša javna manifestacija vere v Kristusa in ljubezni do Matere božje kot tudi izraz trdnega hotenja vse naše skupnosti: Hočemo biti boljši ljudje, da se bomo imeli radi med seboj, v družinah, v soseščini, v organizacijah, v vsej naši ljubi skupnosti, da bomo drug drugemu požr- tvovalno pomagali. Biti hočemo boljši ljudje, da bomo posebno v teh težkih dneh še bolj sodelovali z. našo novo domovino Argentino, da iz današnje in prihodnje stiske vstane v novo, lepše življenje.“ Po procesiji znotraj bazilike, petih litanijah Matere božje, blagoslovom z Najsvetejšim in sklepni pesmi „Marija, skoz življenje“ smo se začeli razhajati na svoje domove z obnovljenim zaupanjem v materinsko pomoč Marije v naših osebnih, družinskih in skupnostnih potrebah. Visokošolski tečaj 'V ‘soboto 3. aprila je bil v Slovenski hiši začetek visokošolskega tečaja. O filozofiji je predaval univ. prof. dr. Milan Komar in o slovenski problematiki dr. Marko Kremžar. V soboto 8. maja sta predavala visoko-šolcem dr. Alojzij Starc o teologiji in Zorko Simčič o slovenskem jeziku. Namen visokošolskega tečaja je povezovati naše visokošolce, jim pomagati pri oblikovanju krščanske osebnosti ter jih tako pripr-avljati za življenje in tudi za delovanje v slovenski skupnosti. Tečaj je vsako prvo soboto v mesecu od 14. do 19. ure. Kulturni večeri SKA 5. maja je v mali dvorani Slovenske hiše na kulturnem večeru SKA predaval France Papež o Edvardu Kocbeku, njegovem času in njegovem delu; nekaj odlomkov je prebrala Pavči Eiletz; 29. maja je predavala Katica Cukjati o srečanju z izo- braženci v Evropi; 19. junija dr. Vinko Brumen o ,,Dojemanju stvarnega“, 26. junija pa Jože Bokalič in Andrej Rot o „Toneta Stresa zavračanju marksizma“. Ameriški Slovenec — škof 13. aprila so v Rimu uradno o' javili novico, da je papež na žeiij0 clevelandskega .škofa Anthonyja Pi" lla imenoval za pomožnega škofa v Clevelandu slovenskega duhovnika Edvarda Pevca. Edvard Pevec je sin slovenskih staršev; rojen je bil v Clevelandu !• 1925. V 'duhovnika je bil posvečen 1950 in je opravljal različne službe, med drugim je bil štiri leta (1975' 1979) 'župnik slovenske župnije sv. Vida, nazadnje pa je bil ravnatelj malega isemenilšča v Widkliffu v Ohiu. Apostolsko pismo o družini V Cerkvenih dokumentih, ki jih izdaja „Družina“, je kot 16. zvezek izšlo „Apostolsko pismo o družini* (Familiuris consortio). Papež Janez Pavel II. ga je izdal kot sad škofovske sinode o družini. Predlogom škofov je dodal še svoja razmišljan;a. Pismo je razdeljeno v 4 poglavja:, prvo opisuje razmere, v katerih ta današnji zakon in družina, drugo razkriva božji načrt o njima, tretji govori o nalogah današnje krščanske družine, četrto pa o skrbi Cerkve za srečne zakone in družine. Za dobro (in .slabo) voljo v Sloveniji Čarovnico spoznaš po uvoženi metli. Pri nas je vse narobe; namesto neumnosti smo obdavčili pamet. „Ozrimo se na prehojeno pot,“ je nekel tovariš, ki je to pot prevozil v avtomobilu. Delavec ima vedno prvo besedo, vodilni pa zadnjo. Bogatina ni težko odkriti, če je zi'aven nekaj revežev. Praksa ustvarja delavce, teorija Pa govornike. Ob majhnega človeka se spotaknemo, velikim se izognemo. Direktor: „Hudi časi! Vsak dan teze ugotovim, od kod veter piha...“ „Imam srečo v nesreči,“ je rekel kapitalist, ki je živel v socializmu. Težko narediš korak naprej, če sediš v fotelju. Kako naj si baše v žep tisti, ki klač Sipi oh nima. Mnogo plazilcev je že izumrlo. ■A-H sö zdaj na vrsti nekateri lju' dje? Konferenca je sprejela sklep, da sklepa ne ibo sprejela. „Vilšina vašega dohodka naj bo tajnost! Ne pripovedujte Okoli, koliko zaslužite!“ „Brez sknbi, tovariš kadrovski. Saj je mene tudi sram!“ Zdravje je naše največje boga stvo. še poselbno, kadar manjka zdravil. Lažje se braniš z dolgim jezikom kot z dolgimi rokami. iNajtožje je pometati proti vrhu. Manj ko je banketov, bolj je IjHidstvo veselo. Ljudi brez obraza zaušnica ne boli. Nekateri bi prevzeli vlogo delavca, tolda za honorar, večji od delavske plače. Kbežal sem vase, pa so me tudi tam našli. } Humorist je človek, ki se poskuša preživljati s humorjem. Zato se mu tudi vsi smejijo. (Politikov ideal: človek s spuščeno glavo in dvignjeno rolko. Ljudstvo ve, kje je cilj. Vse pogosteje pa ne ve, kje so sredstva. ISmo zelo vljudni: ko stranko na-ženemo, ji odpremo vrata. not JE K4J l^;-’-f'-J's/s-'y.' /f/ {,{ ///1 t! i J i A'^''-1' * ' '''' 'v\ \ \ -.N .^T, •?M ...s „:-£5 LETO 40 JULIJ 1982 UVODNIK Tuje spoštuj, svoje ljubi! (-drum) ........ 385 IZ ŽIVLJENJA Romanje sv. očeta v Fatimo ............. 3S>1 SV. OČETA Papeževa zaskrbljenost ob poljski in argen- tinsko-angleški krizi ................... 395 Beseda Janeza Pavla II. ostarelim ........ 401 Papežev delovni dan ....................... 407 SODOBNA Božja beseda (Jugoslovanska škofovska kon- VPRAŠANJA feren/ca) ................................. 390 Sv. Frančišek Asiški in naš čas (Pastirsko pismo slovenskih škofov) ................ 409 Še o človekovi vrednosti ((Vinko Brumen) 413 Človek v gneči (Avgust Horvat) ............ 415 Padec, zaznan od vseh potreeomerov (Alojz Rebula) ................................. 4«19 SLOVENŠČINA Nekaj vojnih izrazov ((Simon Rajer) ...... 421 IZ NAŠE Spodnja Panonija (Po Irizkovi Zgodovini ZGODOVINE Slovencev) .............................. 422 ZA MLADINO Praznovanje nedelj in zapovedanih praznikov (Anton Orehar) 424 Mladim v premislek - TV (Pavle Rant) . . . 425 Veličina čistosti ........................ 42‘6 V DRUŽINI šola skupnega življenja (, Krščanski zakon“) .............................................................. 428 LEPOSLOVJE Aprilsko vprašanje ((Vladimir Kos) ....... 388 Binkoštna himna naši zemlji (Vladimir Kos) 388 Na oni strani reke Ara (Vladimir Kos) .... 389 Pesem ((Karel Mauser) ..................... 400 Oče Damijan (Wilhelm Hünermann) ........... 481 NOVICE Svetovne novice .......................... 435 'Novice iz Slovenije ...................... 441 Med nami v Argentini ...................... 444 HUMOR Za doibro (in slabo) voljo v Sloveniji .... 447 Malo za šalo, malo zares Novinar sprašuje starega mornarja: ,,Kclaj vam je bilo na morju najhujše?“ „Nekoč v Biskajskem zalivu, ko nam je zmanjkalo ruma.“ „Veš. dragica, v klubu smo tekmovali, kdo bo največ popil.“ ,,In kdo je dobil drugo nagrado?“ Škot vpraša Škota: ,,Ali Pii lahko posodiš cigareto?“ „Nimam niti ene več.“ „Dobro, bom pa svojo pokadil. Samo glej, da mi jo boš kasneje vrnil.“ „Boštjan mi je rekel, da sem neumna gos.“ „Nič ne maraj: vse gosi so neumne.“ „Ali nisi rekel, da boš s seboj na ples pripeljal tudi ženo?“ „0'jej! Ves čas se mi je zdelo, da sem nekaj pozabil!“ je slovenski verski mesečnik, ki ga izdaja konzorcij (msgr. Anton Orehar); urejuje uredniški odbor. Editor responsable: msgr. Antonio Orehar — Ramon L. Falcon 4158, 1407 Buenos Aires, Argentina. Registro de la Propiedad Intelectual No. 1.313.507. Tiska Vilko s. r. 1., Estados Unidos 425, 1101 Buenos Aires, Argentina. POVERJENIKI ARGENTINA: Dušnopastirska pisarna, Ramon L. Falcön 4158, Bs. Aires. ZDA: Rev. Julij Slapšak, 6019 Glass Ave., Cleveland, Ohio 44103, USA. Slovenska pisarna, Baragov dom, 6304 St. Clair Ave., Cleveland 3, Ohio 44103, USA. KANADA: Ivan Marn, 131, Treeview Drive, Toronto 14, Ontario, Canada. TRST: Marijina družba, Via Risorta 3, Trieste, Italia. ITALIJA: Zora Pilčanc, Riva Piazzutta 18, Gorizia, Italia. AVSTRIJA: Naročnino pošiljajte Mohorjevi družbi v Celovec. NAROČNINA Naročnina za leto 1982 je 450.000 pesov. DENARNA NAKAZILA NA NASLOV: Antonio Orehar, Ramon Falcon 4158, 1407 Buenos Aires, Argentina. Zunanja oprema: Franci Holosan; notranja: Stane Snoj. wwm