MLADI OB KRKI Glasilo pionirskega odreda Gorjanskega bataljona in osnovne organizacije Zveze socialistične mladine Slovenije osnovne šole Grm, Novo mesto Leto IV — 1974-75 Št. 13 'fo-tocR' I D /j'na/m/a/ A/rV M (O ^ ^ Aa^ol^o-oL U^'0rv>3 'Wa_xjX(9' j ^ C /Vcx ^jJ,rv>^~a >j ^-i A4fe£ov,wrn'W vD?a«^v rt£4A^^ h ^ OAcO-La^ oLtJi-C*' ^12 |®%‘il :®t^ lK> —«4_ ^ J Wx **aaw f F^5 i ■: g1##***' * hi ‘®®ge mJfjM SI» | ^^0 ■? p I Lp^-' ^mm fr-m'* |. 4;-rfg( ia‘ s 1 - j y ‘hfc ;iLs£ »r-5J S-S^ ^|3 ■RsliSPiP mt ifei tretino manj glasov. Zanjo so glasovali obrajtovodje žag, losni manipulanti ter nekaj delavcev na žagala. Plava lista pa je dobilo. komaj 16 glasov oziroma približno eno šestino. Zanjo so glasovali učitelji, uradniki banske gozdne uprave in Aurspergo-vi nemški uradniki. Povedal nam je, da so mnogo tudi študirali. Ti študijski krožki so bili v Novem mestu, Dolenjskih Toplicah in pozneje pri Slakih v Dobrniču. Uporabljali in širili so delavsko literaturo: tednik Delavska politika, mesečnik Svoboda, Ljudska pravica, To.bor, Stara pravda. Slovenska zemlja, knjige Cankarjeve družbo, Markova in Engelsova dela ter dela drugih naprednih piscev. Ta jo bila sicer dovoljena, a bolj varno je bilo, da je ležala na knjižnih policah, ker je bila nanjo pozorna zlasti cerkev. Drug ilegalni material - letaki, lepaki, brošure, okrožnice, Leninova dela in druga boljševiška dela pa so se širila preko strogo konspirativnih in izkušenih aktivistov. Leta 1933 je- v Novem mestu in Dolenjskih Tolicah zaživelo delo Svobode. Ti so organizirali izlete in predavanja. Ker so bila predavanja v glavnem po maši, so se jih udeležili zlasti kmečki ljudje in sprejemali so jih z odobravanjem. V naslednjih letih je bil organiziran sindikat lesnih delavcev, v katerega so se vključili domala vsi delavci na žagah Straža, Soteska, Podstenice. Lota 1934 je bila organizirana stavka v Povhovi tovarni, ki je dobro uspela. Slabše je uspela stavka v Straži leta 1935 zaradi stavkokazov /priseljeni delavci/, popolnoma pa jo uspela stavka voznikov lesa na žagi Soteska . Več pravic so si delavci pridobili prav zaradi enotne sindikalne organiziranosti, ki smo jo vodili mi, komunisti. Po zapiskih tovariša Zupanca uredila Ivanka Mestnik in Rafko Stančič lo ZAKON O ZAŠČITI DRŽAVE Kapitalističnemu zatiranju in izkoriščanju delovnih ljudi v Jugoslaviji so se najbolj odločno upirali komunisti o Poleg drugih ukrepov zoper nje je skupščina sprejela 2r avgusta 1921. leta zakon o zaščiti države, s katerim je bila KPJ prepovedana. S tem zakonom je buržoazna oblast poskušala preprečiti komunistom boj za pravice delovnih ljudi. Zakon je bil objavljen v Uradnem listu 11. avgusta 1921. leta. Po njen je bilo določeno, da se kaznuje s smrtjo in urobijo" do 20 let vsakdo, ki bi ustno ali pismeno širil komunistično propagando. i/n/ /d l / vC/ ./io^ o /iW / o* /n/ACk/rit/ ■ 11 Jugoslovanski kapitalisti so preganjali komuniste že od nastanka naše države. Najbolj surovo in nečloveško pa v času kraljeve diktature in po njej. Diktatura je imela Partijo za največjega sovražnika države. Tedaj je policija ob pomoči svojih zaupnikov, ki jih je vrinila med komuniste, uspela aretirati več tisoč pripadnikov Partije, nekaj sto so jih brez procesa pobili, med njimi tudi organizacijskega sekretarja Partije Djura Djakoviča. Zaradi takega nasilja je partijsko vodstvo odšlo v tujino, od koder je vodilo partijsko politiko v Jugoslaviji. Diktatura je Partijo skoraj uničila, zato je le-ta s težavo in počasi obnavljala svoje organizacije. Po obnovi partijskih organizacij se je ponovno začel krepiti njen vpliv na ljudske množice. Partija se je povezala z raznimi skupinami, ki so nasprotovale vladni politiki. DIKTATURA Oblika države, v kateri ljudstvo ne more nadzoro- vati ali zamenjati tiste, ki so na oblasti, zato ti vladajo neomejeno in nasilno. SVOBODA Socialistična kulturna organizacijo.. DELO SVOBODE V NOVEM MESTU Tovariš Franci Lakner je bil člen društva Svobodo, v Novem mestu, ki je do leta 1929 zamrlo, po tem letu pa je začelo zopet intenzivno delovati. To društvo je bila legalna organizacijo, delavstva, vendar pa pod vodstvom KP. Pripovedoval nam je: „V tistem času delavci niso smeli govoriti o marksizmu, leninizmu in komunizmu, ker bi jih označili kot protidržavne ole- - 12 ■mente in bi jih preganjali in zapirali. Zo.to se je morala propa -gancla za komunistično gibanje vršiti tajno in oprezno. Prod drugo svetovno vojno so v Jugoslavijo prihajali nemški vohuni j ki so se imenovali peta kolona. Ta je vohunila in dajala Nemcem podatke s posameznih področij, ki so jih rabili pri načrtu za vojaški napad na Jugoslavijo in zasedbo. Tako so bili seznanjeni s političnim delom- našega ljudstva in strateškimi točkami no.še domovine. Tudi v Novem mestu so bili petokolonaši, eden od teh je bil lesni trgovec nemškega rodu, po imenu Buter. Kako* se je tokrat govorilo, je bil on organizator petokolonaško službe. Ta je vohunil in med drugim tudi predložil nemškim oblastem' seznam desetih ali dvanajstih domačinov, ki naj bi bili zaradi rodoljubno-sti in politične zavednosti Nemcem nevarni in bi jih po znani nemški brutalnosti likvidirali. To se pa k sreči ni zgodilo, ker so po nekaj dneh po razsulu Jugoslavije zasedli Novo mesto Italijani. Nemška vojska ja bila pri nas namreč samo nekaj dni. Kako je petokolonaška špijonaža delovala v Novem mestu je bilo vidno, ko so ob bombnem napadu prve zbombardirali šolo Katje Ru-pena, kjer je bil šteb jugoslovanske vojske. Tudi drugače so se Nemci znašli v Novem mostu tako, kot da so bili domačini. Kar nekako minogrede so pri stari pošti zgradili oddajno radijsko postajo, vedeli so za novomeško sodišče in zapore, postavili so smerokaze za vojaška vozila, ki so hitela proti Hrvatski preko Gorjancev. po letu 1929 je nastopila gospodarska kriza tudi v Jugoslaviji. Industrija jo začela nazadovati, obrt jo pešala, kmetijo so propadale, naraščala je brezposelnost, zaslužka ni bilo. Cene kmetijskih pridelkov so bile smešno nizko. Ljudje so začutili XDotrebo, da se to stanje preobrne. Močnejša želja po boljši družbeni ureditvi je tali o postala prisotna. Nalogo, da delavske m kmečke vrste politično prevzgoji za borbo svojih pravic, je vršila tudi novomeška Svoboda. Člane smo s tem seznanjali na društvenih sestankih in s predavanji o komunizmu. Zanesljivim članom smo razdajali ilegalno komunistično literaturo in letake, ki smo jih dobivali iz Ljubljane. Tudi sami smo razmnožili časopis Boljševik. Izšle so tri številke po 60 izvodov, ki smo jih raz- - 13 ~ delili po Dolenjski in Boli krajini. Svobodo, je delovala tudi v kulturnem pogledu. Priredili smo igro Hlapec Jernej in njegova pravica, imeli smo predavouija z napredno vsebino, pa tudi zabavne prireditve in izlete smo organizirali za člane in druge. Veliko akcijo smo izvedli med članicani Svobode ob priliki škrajka v tovarni perila Povh v Novem mestu. Lastnik ni izplačeval delavkam aa nadure 50$ dodatka in jim kljub pritožbam ni hotel ugoditi. Ob moralni podpori društva in tovarišev, ki so po nalogu KP sodelovali pri tem štrajku, ter aktivnih delavk Ančke Čič, Angele Dernovšek in Pavle Cujnik je ta štrajk zelo dobro uspel. Delavke so dosegle izpla.čilo nadur, plačane praznike in kolektivno pogodbo, ki je bila ugodna. Ob areta.ciji tovarišev Srečka Prezlja, Boga Juriševiča in Franca Laknerja leta 1934- zaradi komunistične propagande, je oblast prepovedala nadaljnje delovanje Svobode z razlago, da so vodilni funkcionarji društva komunisti. Na to odločbo smo se pritožili, pa brez uspeha. Kasneje so prepovedali Svobode po vsej Sloveniji. Tako jo društveno življenje zamrlo, toda ostali so sadovi. Marsikateri član, ki se je politično izobrazil v Svobodi, jo vedel, da je njegovo mesto le v borbi za svobodo in je bil dober borec v drugi svetovni vojni. K politični dejavnosti v Novem mestu je treba še omeniti: V letih 1929 do 1935 je bila komunistična dejavnost in propaganda kar uspešna. Kurirji iz Ljubljane so prinašali ilegalno literaturo, katero smo raznašali po Dolenjski in beli krajini, pa tudi inštruktorji so prihajali iz Ljubljane z namenom, >da se čim uspešneje razvija komunistična dejavnost. Tako so nas obiskali tudi tovariši Edvard Kardelj, Boris Kidrič, France Hočevar in drugi. Zanimivo je tudi, da je bil v Novem mestu tudi Prežihov Verone, v času italijanske okupacije. Skrival se je pred o~ kupatorjem in bil nekaj dni v Novem mestu in Hrušici pod Gorjanci. Mirjam Kotnik, 8,c Ed mana Žveglič, 8,b - 14- - SOKOL Telovadna organizacija za telesno in moralno vzgojo naroda, Sokol je nasts.l leta 1862 v Pragi. Ustanovil ga je Miroslav Tyrš. Njegov namen je bil buditi nerodno zavest pri slovenskih narodnostih. Sokol so je razširil tudi ned južne Slovane. Prvo Sokolsko društvo je nastalo leta 1863 v Ljubljani. To gibe.nje se je pri nas imenovalo Južni Sokol. 1919- leta je na sokolskem shodu v Novem-:Sadu prišlo do združitve vseh sokolskih zvez v enotno zvezo pod imenom „Sokolska zveza Slovencev, Hrvatov'in Srbov" s sedežem v Ljubljani, Zveza je štela 256 društev s 40.000 člani. Po uvedbi kraljeve diktature leta 1929 so ukinili vsa sokolska društva. Ustanovili so enotno vsedržavno telovadno organizacijo pod imenom uSokol kraljevine Jugoslavije" . .0 DELU SOKOLA V NOVEM MESTU nVeste, v stori Jugoslaviji je bil sistem dela tak, da so vladade na oblasti razne struje in stranke. Od leta do leta so bilo druge na oblasti. Delile so se tudi na napredne in nazadnjaške. Napredne so bile Sokolstvo, nazadnjaške pa klerikalne struje. Kot prvi so začeli z delom komunisti. Mladino so zainteresirali za delo in tudi kmečko mladino so kmalu pritegnili k sodelovanju. Sokoli pa so bili zelo napredni zlasti pri telesni vzgoji. Gojili so zlasti ljubezen do domovine, slovanstva, poštenje in tovarištvo. Vedno več mladine se je zatekalo v Sokolske domovo zaradi teh stvari. Njihov trud ni bil zaman. Čim bolj so se približevali 41. letu, tem bolj so bili delovni. Zbirali so se in hodili v naravo. V sedanjem domu JLA je bil Sokolski’dom. Imeli so lutkovno gledališče, strelski odbor in tudi dramskega. Leta 1941 je bilo Novo mesto bombardirano.Sedaj so bili sestanki na prostem. Vršile so se razne akcije za zbiranje sani- - 15 - tetnega materiala, orožja in obleke, pisarniškega materiala itd. Takoj, ko so okupirali Sokolski dom, so začeli Sokoli gojiti atletiko, a to le za pretvezo pred Italijani, ki so jih nadzirali. Italijani seveda niso nič posumili. Akcije so potekale do oktobra meseca. Takrat pa so že začele delovati prve trojke OP,"nam je povedal tovariš Romih. Tomaž Zorko, 7.b 1. Splošen naziv za socialiste in komuniste. 2. Ljudje, ki so napredno usmerjeni. Sokol kraljevine Jugoslavije je bila telovadna organizacija za telesno vzgojo in za vzgojo značaja. Ustanovljena je bila 5. decembra 1929» Spadala je pod okrilje jugoslovanske liberalne stranke /kapitalisti/. Leta 1955 se je del Sokolov uprl politiki JUS. Ta skupina Sokolov se jo borila za napredne, svobodoljubne ideje, bila je proti fašizmu, za obrambo domovine. LEVA STRUJA SOKOLA V NOVEM MESTU O tej struji nam je tovariš dr. Davorin Gros povedal tudi tole: „V Novem mostu je delovalo nekaj let pred drugo svetovno vojno Sokolsko društvo. V njen je bila najbolj delavna lova struja. Shajali smo se v sedanjem domu JLA, kjer smo poslušali številna predavanja." LEVIČARJI LEVA STRUJA V SOKOLU Srečko Car, 7.b 16 DRUŠTVO KMEČKIH ■FANTOV IN DEKLET V začetku Je bil to podmladek Samostojne kmečke stranice /SKS/„ Zaradi nasprotovanja režima, ki Je Jugoslavijo usmerjalo k fašističnim državam, se Je vključilo v demokratično gibanje pod vodstvom. KPJ. V društvo so se vključevali kmečki fantje in dekleta, pa tudi študentje iz kmečkih družin. Namen društva Je bil napredno usmerjati kmečko mladino. Organiziralo Je številna tekmovanjajkoscev in žanjic, predavanja in izlete. DRUŠTVO KMEČKIH FANTOV IN DEKLET Kako Je bilo s temi društvi na našem področju, nam Je pripovedoval tovariš Franc Somrak. Dejal Je: ,tLeta 1936 Jo bilo na našem področju pet društev: Gotna vas, Mukaber, Mirna peč, Podhodta in Šentjanž. Ta društva so bila povezana z Okrožnim društvom kmečkih fantov in deklet, ki je izdajalo tudi svoj časopis Naša. gruda,. Največjo, naloga društev je bil povezovati kmečko mladino na različne načine: obiski društev, tekmovanja koscev in žanjic, kmečko' veselice ipd. Prirejali so tudi plesne vaje, igrice in pridobivali ■ članstvo iz vrst napredne kmečke mladine, Poseba naloga društva je bila razbijati organizacijo Orlov, ki jo je vodila duhovščina in so bili naši nasprotniki. Ta čas se je pojavila tudi posebna mladinska fašistično, organizacija. Pristaši te organizacije so nas imenovali „krivčkarji" - zaradi uniforme in zaokroženega petelinjega peresa na klobuku. Zbirališče kmečkih fantov in deklet je bilo pri Potoč rjo-vih na Muhaberju, kjer smo imeli tudi knjižnico. Predsednik je bil Franc Potočar, tajnik pa Jožo Petrič iz Mukaberja. Imeli smo bolj malo članov, a veliko simpatizerjev. Kdor je bil član kake-.-ga klerikalnega društva, je lahko dobil državno službo, naša mladina pa no. Se danes živi precej teh tovarišic in tovarišev. Ranata Rajor, 8,b - 17 - mCEOTAŠIZEM REAKCIJA MEŠČANSKA /BURŽOAZNA/ REAKCIJA REAKCIONAR ORLI Politično in idejno sodelovanje Cerkve s fašizmom . Gibanje za stanovsko /korporativno/ državo pod vodstvom Cerkve. V politiki preživele, napredku sovražne družbene sile. Politično stališče, ki zavira vsak napredek. Odpor in nasprotovanje meščanstva družbenemu napredku ali prizadevanje utrditi in ohraniti stare in preživele oblike. Nazadnjak,mračnjak, privrženec reakcije Telovadna organizacija slovenske klerikalne stranke„ Zaradi naraščanja socialističnega delavskega gibanja je papež Leon XIII. leta 1891 ukazal, naj po vseh deželah osnujejo politične stranice. Na Slovenskem so na prvem katoliškem shodu leta 1892 ustanovili Vseslovensko ljudsko stranko, ki je s pomočjo duhovščine /klera/ zajela večino slovenskega kmečkega prebivalstva. Pristaše te stranice imenujemo klerikalce. Klerikalci so hoteli imeti tudi svojo klerikalno organizacijo. Na pobudo jeseniškega župnika Čuk so ustanovili Orle. - hjs - Uniforme so imeli podobne kot Sokoli. Od takrat so se telovadci delili na liberalne Sokole in klerikalne Orle. Orli so bili pristaši klerikalne? Sokoli pa liberalne stranke. - 19 - POJDEM Pojdem, preko 'polj pojdem, v svet-, ki ga ni, da bi odrešila ljudi. Morda v Vietnamu ali Laosu, med sanjami o svobodi? Morda v rezervatu■ med Indijanci, med željami po divjini? Morda v vroči Afriki med zasužnjenimi črnci, med sanjami o svobodi? Pojdem, ponj pojdem, ki ga mogoče ni, da bi mu rekla: „Reši ljudi!" Mogoče bo rešil ta svet gorja, mogoče ga bo rešil, čeprav ga ne pozna. Kje se bo končal ta dan? V majhni kočici, temni, zatohli izbi smo razmišljali, kje se bo končal ta dan. Marjanca Božič, 6.d - 20 BIL SEM V KONCENTIiACIJSKElI TABORIŠČU »Vlada Cvetkovič - Maček ge bila politično usmerjena proti komunistom. Pripravljala se je na pristop k trojnemu paktu. Člani te vlade so vedeli, da ima KPJ na ljudstvo velik vpliv, zato so sklenili vodilne člane in ostale pristaše te orgarizacije zapreti /izolirati/ in jim tako preprečiti nadaljno delovanje. Jugoslavija je z namestnikom knezom Pavlom na čelu pristopila k trojnemu paktu. Leta 19^0 sta bili v Jugoslaviji ustanovljeni dve taborišči po vzgledu taborišč fašistične Nemčije. Taborišče, v katerem so bili zaprti Bosanci, Makedonci in Slovenci, je bilo v Medžurečju v Srbiji. Drugo, v katerem so bili Srbi, Hrvati in Črnogorci, pa je bilo drugje in zaporniki taborišča v Medžurečju niso vsi vedeli zanj. Januarja leta 194-1 so tudi v Novo mesto začeli prihajati pozivi za orožne vaje. V resnici so bili to pozivi za tabori- V' V sca. Prav tolcrat bi moral v zapor po zakonu o zaščiti države, vendam me je ta poziv rešil. Iz Dolenjske je moralo poleg mene v internacijo še petnajst pripadnikov KPJ. V Ljubljani se nas je na železniški postaji nabralo okoli tristo Slovencev. Vsi smo vedeli, da ne gremo na o-rožne vaje, temveč v taborišče. Kljub temu pa smo peli revolucionarno pesmi, kar je policijo zelo jezilo. Ko pa je na vlaku zaplapolala še rdeča zastava, je vlak takoj odpeljal, da ne bi prišlo še do večjih revolucionarnih dejanj. Vso pot je bil vlak pod strogim nadzorstvom orožnikov. Ko smo prišli v Medžurečje, smo se seznanili z zaporniki iz Bosne in Makedonije. Vseh nas je bilo okoli šeststo. Razdelili so nas v^pet novih barak, zavarovanih z bodečo žico. Zaporniki nismo stali križem rok. V vsaki baraki smo organizirali vodstva za medsebojno povezavo. Ustanovljeni sta bili tudi pevska in dramatska sekcija. Njihove nastope je vo~ - 21 dil Jožo Bobič, ki še danes živi v Novi Gorici. Nekdo je v taborišče pritihotapil radijski sprejemnik, tako da so dežurni vsak večer poslušali.poročila iz Londona in Moskve in razglasili novice. po barakah. Zaporniki smo dobivali tudi obiske. Seveda so nas obiskovali naši politični delavci. Prinašali so nam sporočila in nam dajali navodila. Straža v taborišču je bila slabo organizirana, zato so imeli nekateri politični delavci skrivne izhode. Zgodilo se je, da so internirali tudi svoje ljudi, seveda pomotoma.. Ti so se takoj ločili od ostalih. Bili so bolj sami zase, skratka, niso so družili z nami, Te so izpustili, vendar so zaporniki vedeli zakaj. Upali smo, da bodo izpustili tudi nas, vendar je prihajanje novih zapornikov up zelo omajalo. 27. marca 1941 je general Simovič s svojo vojsko vrgel vi .do in prevzel oblast. Obrnil se je tudi na Sovjetsko zvezo. Takrat je bilo taborišče razpuščeno in zaporniki smo odhajali domov. Vedeli smo, da bo vojna." Pripovedoval Vane Murn, zapisala Romana Žveglič, 8,b ILEGALNA TEHNIKA V DOLENJSKIH TOPLICAH JE DELOVALA ŽE V STARI JUGOSLAVIJI tISem Anton Henigman," se je predstavil, npripovodoval pa vam bom o delu ilegalne tehnike v Dolenjskih Toplicah, tu sem namreč živel med vojno." Takoj smo ugotovili, da imamo pred seboj prijetnega sogovornika, ki nam bo pripovedoval marsikaj zanimivega. Pričel je: „Kot član partije, vključen v partijsko celico Dolenjske Toplice, sem v letu 1939 bil med drugim zadolžen tudi za delo ilegalne tehniko. Šlo je predvsem za tiskanje ilegalnih letakov na ciklostil. V ta delo so bili' vključeni še: Henigman Angelca - moja sestra, Urbančič Viktor in Šalekar Janez, vsi iz Dolenjskih Toplic. - 22 Ciklostilna ..tiskarna je bila v podstrešni čevljarski delavnici Maksa Henigmana, včasih pa je bila zaradi varnosti premeščena v hišo Petra Henigmana. V obeh hišah sno imeli izdelana skrivališča - bunkerje, kamor smo poskrili material in orodje. Kljub večkratnim hišnim preiskavam ti niso bili nikoli odkriti. . Zakaj je bila pourebna taka ciklostilna tiskarna? Partija takrat največkrat ni imela možnosti, da bi tiskala propagandne letake, časopise itd. Zato so se odločili, da so to razmnožuje na ciklostil, le tiskarne pa naj bi bile širom po Sloveniji, povsod tam, kjer so' delovale partijske celice. Vsaka taka tiskarna je po potrebi dobivala iz CK natiskane.matrice, da so lahko razmnoževali letake". S papirjem se je morala vsaka tiskarna sama oskrbeti, To je bila največja težava, kajti povsod so se vršile preiskave in preskrbeti tako množino papirja ni bilo lahko. V Dolenjskih Toplicah smo bili zadolženi za tisk od 10 do JO tisoč letakov, ki so služili za propagando na področju Dolenjskih Toplic, Semiča, Črnomlja, Novega mesta, Žužemberka, Dobrniča in Krke. Matrico smo dobili iz Ljubljane, seveda po ?-legalni poti. Papir za tisk smo kupovali pri mesarju Zupancu Rudiju. Ta je namreč kupoval nekoliko boljši papir za zavijanje mesa. Denar za .plačilo papirja smo zbrali med člani partijske celice v Dolenjskih Toplicah, ker drugače nismo mogli priti do sredstev. Tiskarna jo zadnjikrat delovala v mesecu novembru 19^1 na podstrešju hiše Petra Henigmana v Dolenjskih Toplicah. V tiskarni smo delali: Urbančič Viktor, Henigman Angelca in jaz. Ko so opazili letake, katere smo zadnjikrat raztrosili, so Italijani skoraj pobesneli, .Takoj so napravili več hišnih, preiskav. Iz stro.hu, da ne bi bila tiskarna odkrita, je Peter Henigman skril ciklostilni stroj in nam potom trdil, da se ne spomni, kam goje dal. Mislili smo, da ga je uničil. Leta 19^3 so bile Dolenjske Toplice bombardirane. Uničena je bila tudi Henigmanova hiša. Obiskal sem obupanega Petra in ko sva si ogledovala porušeno hišo, sem med ruševinami opazil tudi dele ciklcstolnega suroja," se je nasmehnil tovariš Henigman. Mojca Novak, lo gimnazija „ ČEŠKE DEMONSTRnC I .-JE " Tovariš Komelj nam je pripovedoval o demonstracijah zaradi nemške zasedbe sudetskega ozemlja na G'škem, ki je bil del enem-Ija češkoslovaške republike: „Bilo je 1938» leta, v mesecu septembru. Takrat je bilo zelo napeto ozračje. Ni se vedelo, ali bo vojna ali mir. Nemci so zahtevali sudetsko ozemlje. To ozemlje je bilo češko in so jih Nemci ponemčili šele po 30-letni vojni. &a Čehe so bile te pokrajine važne strateške meje, ki pa so bile dobro utrjene. Če pa bi meje zgubili, bi bili prepuščeni Nemcem na milost in nemilost. Zavezniki so Češko izdali in prepustili Sudete Nemcem, za okrnjeno Češko pa so dali garancijsko izjavo, da ne bodo napadli preostalo ČSR. Ko je mladina v Novem mestu zvedela za to dejanje, je SKOJ takoj organizij.al protestne demonstracije. Sestanki so bili v Sokolski knjižnici in v Režkovi vili,, kjer je sedaj sedež SZDL in ZKJ. Tu so se zbrali budi levo usmerjeni Sokoli, ki so tudi pripravljali demonstracije. Te skupne demonstracije so bile 22. septembra 1938* leta. Dogovorjeno je oilo, da se demonstracije začno proti večeru. Zbirališlo je bilo na Loki zato, ker jo bil tam češki cirkus, ki je objavljal radijska poročila. Obiskovalci predstave v cirkusu so bili pod vtisom tragičnih vesti in po končani predstavi so se priključili demonstrantom. Pomikali sc se proti trgu. Med ten se je demonstrantom priključilo še veliko drugih ljudi. Pojavile so se parole, na katerih je pisalo, naj Nemci izpolnijo obveze do Češko, in zastave. Demonstranti so imeli načrt, da bi se v slučaju, če napadejo orožniki, v skupinah razšli in. se - 24- - ponovno zbrali pri Kapitlju. Orožniki so ros začeli razganjati demonstrante, toda brez uspeha. Tako so se demonstranti razšli pozno v noč. Posledico pa so čutili dijaki, ki jih je nekdo izdal. V gimnaziji so so začela zasliševanja. Dijaki so se izgovarjali na naključje. Nekaj jih je dobilo ukore in opomine. Te demonstracije so imele v Novem mestru velik odmev. Pokazal se je vpliv SKOJ-a in KPJ." Vilma Mežan, 8.a 25 - fh v. /O/Hm/' IVA/^AJ r^( ŽIVLJENJE Kaj je življenje? Morda je to večno trpljenje? Morda je to boj proti sovraštvu, boj za svobodo, za srečno ljubezen? Življenje je boj za življenje, boj za obstanek vseh nas. Življenje edina je stvar, v kateri je vsega dovolj: dovolj je trpljenja, ljubezni, ihtenja, dovolj nam je sreče, sovraštva, veselja, vsega dovolj je v času življenja. Damjan Žulič, 8 ,c TROJNI PAKT Sporazum ned Nemči.jo, Italijo in Japonsko, podpisan v Berlinu 27. septembra 19400 Kasneje so k temu sporazumu.pristopile Madžarska /2q.11.194o/, Romunija /23.11.194o/, Slovaška /24.11,194o/, Bolgarija /1.3.1941/ in Jugoslavija /25«3»1941/. Vlade nacistične Nemčije, fašistične Italije in Japonske so se obvezale, da bodo medsebojno sodelovale v Aziji in Evropi. Njihova prva naloga Je, da vzpostavijo in ohranijo novi red. Japonska "priznava" in spoštuje nemško in italijansko vodstvo pri ustvarjanju novega reda v Evropi. Nemčija in Italija pa priznavata in spoštujeta vodstvo Japoncev pri ustvarjanju novega reda v Aziji. Sporazum naj bi veljal 10 let. DRŽAVNI UDAR 2?. MARCA 19.41 V JUGOSLAVIJI Po neuspeli letalski ofenzivi nad Anglijo 1940. leta Je Hitler sklenil, da bo sredi maja 1941 napadel Sovjetsko zvezo. Poprej pa se Je hotel še zavarovati ha Balkanu in v Podonavju, zato Je začel pritiskati na državo, ki še niso pristopile k trojnemu paktu. Novembre. 1940 so k paktu pristopile Madžarska, Romunija in Slovaška. 1. marca 1941 Je pristopila k paktu Bolgarija. Tedaj je bila nemška vojska že v Romuniji in Bolgariji. Jugoslavijo, se je tako znašla obkoljena od fašističnih držav. Le na jugu, na meji z Grčijo, obroč še ni bil sklenjen. Večletno gospodarsko in politična sodelovanje naših protijugoslovanskih vlad s fašizmom pa je privedlo do podpisa pristopa Jugoslavije v trojnemu paktu 25. marca 1941 na Dunaju. Podpis paltta je v Jugoslaviji sprožil veliko nezadovoljstvo in razočaranje ogromne večine Jugoslovanov. S podpisom niso bile zadovoljne ljudske množice, ki jih je usmerjala KPJ, pa, tudi del meščanstva, ki se je želel nasloniti na zahodne države, na Anglijo in Ameriko. V Jugoslaviji so izbruhnilo veliko demonstracijo po večjih mestih v državi,. Ljudstvo Je z letaki obsojalo pristop k trojnemu paktu, zahtevalo Jo novo ljudsko vlado, ki bi zagotovila demokratične pravice in enakopravnost narodov. Jugoslavija naj bi se naslonila na Sovjetsko zvezo in poskrbela za obrambo države. Ljudsko nezadovoljstvo proti državam osi Jo izkoristila skupina oficirjev, ki Je bila naklonjena zahodnim državam. La skupina Jo pripravila in izvršila državni udar 2?. marca 19^1 v Beogradu. Odstavila Je namestnike in vlado, kralja Petra pa Jo oklicala za polnoletnega. Novo vlado Je sestavil general Dušan Simovic, ki Je bil' vodja uporne oficirske skupine. Nova vlada Je imela zelo težaven položaj, pakta ni preklicala, navezala pa Jo diplomatske stike s Sovjetsko zvezo. TISTE DNI SEM BIL V BEOGRADU Takrat som služil vojaški rok v šoli za rezervne intendant-ske oficirje v Zemunu, Šola Je bila v drugem nadstropju kasarne, ki Jo Je zasedel polk kneza Mihajla. Kasarna Je bila skoraj prazna, ker so bili vojaki na položajih ob Donavi. Tudi mi smo ostali brez oficirjev. Ostal nam Je.?_e poročnik in nekaj podoficirjev. Predavanja so bila vedno bolj redka in prihajali so le tisti predavatelji, ki še niso bili poslani v edinice. 25. in 26. marca so se začele velike demonstracije v Beogradu, ki so ponehale šele v noč 26. marca. Takrat so namreč Beograjčani zvedeli, da je Jugoslavija pristopila k trojnemu paktu. Odšli so na ulice in vzklikali: „Bolje rat nego pakt!" „ Bol je grob nego rob!" 26. marca so je vrnil v kasarno en bataljon in pa nekaj oficirjev - rezervistov. V noči 26. marca so se začeli zbirati prod kasarno kamioni in avtobusi. Vojaki pa so ves popoldan nabijali patrone v pasove ter jih tako pripravljali za strojnice. Okrog devetih zvečer je prišel v naše učilnico rezervni oficir ter se uocdel na okno, prekrižal nogo, ter gledal proti Beogradu. Naprosil go tudi nas, nag pazimo in ga takog obvestimo, če bomo zagledali nad Beogradom zolono raketo. Okrog desetih zvečer po. g*e v Beograd odšla mitralg'ezka četa. Okrog enag'stih go proti nebu šinila zelena raketa. Oficir je skočil tor zakričal: »Kličite alarmi" •Takoj smo začeli zvoniti /kar je veljala trompeta za vojake, je veljal zvonec za šolo, da ne bi nastala zmešnjava, ker so bile v štabi tri edinice: šola, polk in letalska godba,/. Zbrali smo se na dvorišču. Pred zbrane je stopil podoclkov-nik Dinič, ki je bil komandant bataljona in poučen o vseh dogajanjih tiste noči. dejal nam je, da je hotel knez Pavel ubiti kralja Petra ter sc proglasiti za kralja. Dejal mu je, da so demonstracije proti njemu /Petru/ in da je najbolje, če zbeži. Med begom bi iztiril vlak in v splošni zmešnjavi bi bil kralj Peter ubit, on, Pavel, pa bi so proglasil za kralja. To pa je zvedela kraljeva garda in vse preprečila. Sedaj pa gre na pomoč tudi šola in pa bataljon. Tedaj se jo oglasil nekdo izmed dijakov in dejal: »Kako bomo branili kralja, če na imamo samo egzercirne partone?" Dinič pa je dejal: »Sta nam treba oružje, narod je s nama!" Po tej Diničevi pravljici so se vojaki vkrcali na kamione, mi in godba pa na avtobuse. Dijake in nekatere vojake so pustili na zemunskem mostu, nekateri dijaki pa so bili vključeni v desetino ter šli aretirat oziroma budit razne ministre: Cvetkoviča, šuteja in druge. Od časa do časa pa se je vračal na most Dinič ter dejal; »Novo vlado je sestavil Živkovič." Nato spet: »Hrvati in Slovenci niso zadovoljni z Živkovičem, zato je vlado sestavil Nedič," Spet se je vrnil ter dejal: »a Nedičem ni nič, ker z njim spet niso zadovoljni." In tako naprej. Ob eni zjutraj pa ie prišel ter dejal: »Vlada je sestavljena, vodi jo general Simovič. Godba, zaigraj, mi pa odkorakajmo v Beograd!" Tedaj je Beograd zaživel, mi pa smo korakali od ene_ zjutraj' do štirih popoldne. Nato pa še v Zemun na kolodvor. Tja je prinoljal dvorni vlak s knezom Pavlom, Ko je hotela godba za?.- gro.ti, jo neki general dejal: „Ne igrajte, če pa že hočete, zaigrajte „Totenmarš" /Smrtno koračnico/. Kneza Pavla so odpeljali v Beograd, nato pa so ga izročili Angležem. Naslednji dan so nas obvestili, da je bil vsak posamezni dijak odlikovan z redom, ki ga lahko dobi najmanj ma.jor v vojnem času. Toda ker so se začeli dogodki tako bliskovito razvijati, nismo nikdar videli teh odlikovanj. Ko je bil Beograd bombardiran, je bila šola razpuščena in vsak dijak -gojenec jo bil razporejen v posamezno baze. Večina jih je šla proti zapadu, le midva s sošolcem Kalanom sva morala na vzhod, on v Skopje in jaz v Boljevac, kraj blizu bolgarske mejo. Po pripovedovanju tovariša Komelja zapisala Vesna Smolič, 8.a BOJEVNIŠKA ORGANIZACIJA PRED II. SVETOVNO VOJNO Mod prvo svetovno vojno je- bila v Rusiji ustanovljena Dobroveljska vojaška organizacija, ki so jo sestavljali dezerterji avstroogrske vojske: Slovenci, Hrvatje in Vojvodinski Srbi. Iz teli dezerterjev sta bili ustanovljeni dve diviziji - I. in II. Poslani sta bili no. solunsko fronto in sta se tam vojskovali proti Avstro-Ogrski. Bojevniško organizacijo so tvorili Slovenci, v glavnem bivši vojaki avstroogrske vojske, pripadniki dobrovoljcev s solunske fronte in drugi nasprotniki vladajočega režima v kraljevini Jugoslaviji, naprednega prepričanja. Bili so za takšno jugoslovansko državo, v kateri bi bili vsi narodi enakopravni. Dimitrije Ljotic, ki je Hotel v Jugoslaviji razširiti fašizem, se je trudil, da bi v svojo organizacijo ZBOR pridobil tudi slovensko bojevniško organizacijo, da bi s ten ustvaril vtis, da je njegov ZBOR napredno gibanje. Napredna skupina bojevniške organizacije je spoznala, da Ljoticov ZBOR jadra v fašizem, zato je odklonila povabilo za vključitev v ZBOR-. Po pripovedovanju dr. Grosa zapisala Mojca Novak, lo ginnazija DRUŠTVO PRIJATELJEV SOVJETSKE ZVEZE Društvo prijateljev Sovjetske zveze je nastalo pri nas pod vplivom delovanja KPS zato, ker jo bilo treba vzpostavitl diplonatske odnose s to veliko socialistično državo, v kateri , jo delovno ljudstvo čutilo svojo zaslombo. DRUŠTVO PRIJATELJEV SOVJETSKE ZVEZE SMO USTANOVILI TUDI V NOVEM MESTU „V letih 1939 - 194-0 bi lahko rekli, da je bila beseda vojna v zraku. Kraljevina Jugoslavija so je čutila ogrožena od nemškega nacizma, ni pa imela pravih zaveznikov, ki bi ji bili pripravljeni priskočiti na pomoč. Vso sosednjo države so si že delale načrte, kako nas bodo napadle, zato so naše množice iskale možnost rešitve in so na raznih sestankih zahtevale, naj Jugoslavija narodi zavezniško pogodbo s Sovjetsko zvezo. Takrat je namreč šolo kraljevina Jugoslavija vzpostavila diplomatsko odnose s Sovjetsko zvezo, pred tem ni imela nobenih stikov z njo. Ker pa vlada o tem sporazumu ni hotela nič slišati, jo na-stalo spontano gibanje, ki ga je vodila in organizirala KP. V ta namen je Društvo prijateljev Sovjetske zveze organiziralo zbiranje podpisov z zahtevo po zavezništvu z njo. Tudi v Novem mestu so zbirali podpise. Vodja je bil Vinko Kristan. Organizacijski štab je bil v sokolski knjižnici /sedanji Don JLA/. Tam so tipkali pristopne izjavo in pogodbe. Člani SKOJ—a sc vzeli te pole in hodili od hiše do hišo ter zbirali podpise. Nabrali so jih ogromno„ Podpis so odklonili le trije„ To akcijo so izvršili tudi na podeželju. Podpisov je bilo več tisoč, le da niso bili pravočasno odneseni v Ljubljano, ampak so jih naslednje dni zaplenili orožniki v skladišču Murnove trgovine. To zbiranje podpisov je bila skoraj plebiscitna akcija, ki je pokazala, kakšno jo javno mnenje. Društvo prijateljev Sovjetske zveze je s pomočjo levih Sokolov organiziralo pod vodstvom Sokola predavanja o gospodao?-stvu v Sovjetski zvezi. Predavati bi moral Boris Kidrič, vendar je vlada predavanje prepovedala in glavarstvo je zahtevalo, naj lepake od Save do Kolpe prelepijo z napisom, da predavanja odpadejo. Organizatorji pa tega niso storili, ampak'so lepili še nove plakate. Predavati bi sedaj moral Vinko Kristan. Določeni dan so .ljudje začeli prihajati, a so jih pri vstopih v mesto zadržali orožniki. Ljudje so se razšli po gostilnah. V vsako je šel tudi en član partijo in vodil s njimi razgovor. Tudi to je bila zelo velika in pomembna manifestacija. " Pripovedoval tovariš Bogo Komelj, zapisala Biserka Avsec, 8. a / FAŠISTIČNI NAPAD NA JUGOSLAVIJO 6. APRILA 1941 Politične spromembe v Jugoslaviji so Hitlerja presenetile. Takoj' jo sklical vojaški štab na posvetovanje in ukazal pripraviti vse potrebno za napad na Jugoslavijo. Jugoslavijo je treba uničiti kot državo in vojaško silo in jo kaznovati, zato ker se je njeno ljudstvo drznilo upreti Hitlerjevi politiki. 6. aprila 1941; v zgodnjih jutranjih urak^je Hitler ukazal napasti Jugoslavijo brez vojne napovedi. Predhodno je bil zbombardiran Beograd - uporna prestolnica. PROSTOVOLJCI ZA OBRAMBO DOMOVINE Ob napadu fašističnih držav na Jugoslavijo, 6. aprila 1941, so se začeli zbirati v hjubljani mnogi mladi ljudje: levičarji, študentje in umetniki. Prostovoljno so se prijavili, da bi branili domovino pred sovražnikom. V boj jih je gnala ljubezen do domOvino, do delovnega ljudstva in do naprednih idej. Sovraz—li so fašizem. PRIHOD TEH PROOTOVOLJCEl' V NOVO IffiSTC :IV Novo mesto so prišli prostovoljci, da bi so borili na fronti. To so bili levičarji, študentje in svobodni umetniki. Želj'ni so bili boja, vendar brez primerne obleke in orožja to ni bilo mogoče. Nudili, smo jim laike le sulio hrano. Iz Novega mesta smo jih napotili v Kostanjevico, od koder so jih pošiljali dalje," nam je povedal tovariš Gros. Mojca Novak, 1. gimnazija NASEDLI SO JIM leta 1941 je Prane Weiss služi:, vojaški rok v Slavonski Požegi, Zaradi prodiranj a Nemcev v Srbijo so se morali umakniti v Sarajevo, kjer naj t . so spopadli z njimi. Vendar so jih Nemci prehiteli ih jim začeli obljubi jati, da jih bodo odpeljali domov, zato naj se javi j o v kasarnah., kjer jih bodo popisali; Slovence skupaj, Hrvate skupaj itd... Vsi. veseli so čakali na vlak, ki je pripeljal č' z dva dni 19. IV. 1941! • • rili so v odprto vagone in se odpeljali proti Slavonskemu Brodu. Zaradi podrtega mostu čez Savo so se pripeljali na drugi breg na spletli. Tam so jih že čakali Nemci, oboroženi s strojnicami. Te ujet'' .ne so porinili v zaprte vagone vlaka, ki jih je tam čakal. V vsak vagon so dali 50 ljudi. Nato je vlak odpeljal preko Osjeka na Madžarsko, nato v -Avstrijo pa v Nemčijo. Potovali so šest dni, med tem.pa so dobili tri obroke hrane. Vlak se je ustavil v Luckehvaldu.. Ujetniki so videli, da so jim Nemci lagali. A' tem mestu so-jih zaprli v barako, ki šobilo obdane- z bodočo žico. V teh tako imenovanih zaporih ,c u~ jetniki omedleval:', zaradi pomanjkanja hrane. Prodajali sc drug drugemu ure ali koke druge stvari, da bi dobili kaj hran« , Moj očka je hotel zaradi toga uiti, vendar ni imel s seboj civilno obleko. Bil je v uniformi, zato je piša'1 svojemu brat '., da nr \'.v ?'.• r-r ' ■4 4?-. •w . . «■, v-. , •Ž' - 35 - pošlje obleko. Ros je prišel paket, vendar ne v prave roke. Dobil ga je nemški oficir in ga pregledal. Videl je obleko in očetu rekel, da bo zaradi nega kaznovan. Oče ga je prosil, naj obleko pošlje nazaj in res jo je dobil v roke spet brat. Minilo jo nekaj tednov, a še vedno so umirali zaradi lakote. Zato so ujetnike porazdelili k večjim kmetom v vasi. Tu je bilo zanje mnogo boi.je. Dobivali so na dan tri obroke, vendar so morali delati, kakor pravimo, kot „črna živina". Vpregali so jih v plug.namesto konj in nosili so po celo popoldneve po 70 kg težke vreče. Mnogo težkih dni. je preteklo in čez štiri leta so prišli sovjetski vojaki in.jih osvobodili. Mateja Weiss, 3.c LET G 194-1 V NOVEM MESTU Leta 194-1 so bili vsi vojaški obvezniki poklicani oziroma mobilizirani v vojsko. Imeli so redno orožne vaje. Med njimi je bil tudi tovariš Gros in to v delavski četi. V novomeški osnovni šoli se je nastanila divizija Prihajali so vlaki, natovorjeni .n : n. ••• isti in tudi prostovoljci, naloženo pa je bilo tudi veliko brane. 6. pprila so Nemci zbombardirali Beograd. Starojugoslovanska vojska ni bila kos močnemu okupatorju, zato je hitro kapitulirala. Kmalu nato so nemški bombniki bombardirali Novo most;:. Nekaj dni po tem napadu se jo v mesto no" motorjih pripeljala nemška predhodnica, za njo pa je prikorakoG a .pehota. Postavili so veliko straž. Nekateri prebivalci so shranjevali orožje, V novomeški bolnici jo bil tudi roški general. Nemci so ga kasneje ujeli in ga'postavili na čele povorke ujetnikov. ■Kmalu poten so prišli tudi Italijani. Nastal je spor med nemškim in italijanskim častnikom, ki pa se je na srečo končal brez obračuna z-orožjem. Sprla sta se zaradi zasedbo mesta. Pripovedoval R. Romih, _______ zapisal Srečko Car, 7«! MOBILIZACIJA 19^1. LETA V NOVEM MESTU Ob nobllizaciji leta 199-1 so bili Novoneščani zelo razburjeni in zaskrbljeni0 Mobiliziranih je bilo veliko rezervistov, starejših in mlajših. V Novo nesto sta se preselili Komanda •*rav ske divizijske oblasti in Poveljstva rezervne divizijske oblasti Dr. Gros je bil mobiliziran v delavno četo. Drugega ali tretjega dne po mobilizaciji jo srečal sodnega svetnika Silverja Pakiža, ki jo bil tudi mobiliziran kot oficir. Ta je dr. Grosa premestil v Suhoputno stanico /zaledno poveljstvo za določeno področje/. Na to zaledne poveljstvo so prihajali v glavnem ponoči od daleč z vlakom, sicer pa iz bližnjih krajev peš, mobilizirani rezervisti in prostovoljci iz Ljubljane. Tu so vsi dobivali suho hrano, če so jo želeli, nato so bili poslani v Kostanjevico po ukazu divizijske komande. V Novem mestu je bilo mnogo hrane in raznega blaga. V sedanjem zdravstvenem domu je bilo. kasarna, polna živeža in drugega blaga. V noči od 10. na 11, april /od četrtka na petek/ 199-1 se je vojna končala. V petek, 11. aprila dopoldne, so nad mesto priletela nemška letala „štuke", ki so zbombardirala šolo /Katja Eupena/ zato, ker je bilo v njej vojaštvo, v kleteh pa skladišče orožja in municije. šola je pogorela, rušili so se zidovi in pokale šipe. Eksplozije so si sledilo več ur. V Novo mesto so začeli prihajati mobilizirani in aktivni vojaki brez oficirjev iz oddaljenih krajev. V mostu ni bilo nobene oblasti več, v njem je bilo mnogo hrane in orožja, ljudstvo je začelo pleniti. Orožje so nekateri skrili, kor so vedeli, da ga bodo še rabili. 7 sejni dvorani Botovža je imel pisarno Odbor za javni red. Nemci so začeli prihajati v Novo mesto v nedeljo 13. in ponedeljek 19-. aprila. Eden izmed Nemcev jo vstopil v Rotovž. V sejni dvorani je zagledal dr. Grosa, ki je sedel za mizo. Vprašal ga jo, kaj dela. Ta nu je nekaj povedal, Nenec pa mu je nato u-kazal, naj so unakno iz poslopja, pred katerim je že stal nemški stražar. Tako se je začela okupacija Novega mesta. Nek usmiljen brat iz kandijske bolnice je povabil dr. Grosa v bolnico. Peljal ga je v neko sobo, kjer je ležal starejši jugoslovanski general, verjetno Srb. Poizvedoval jo, kakšen je položaj v mostu. Pr. Gros nu je razložil, kakšno je stanje in nu svetoval, naj se preobleče v civilno obleko ter zbeži. General pa go. ni hotel poslušati. Čez dve uri so ga Nemci že gnali v ujetništvo. Moral je korakati po trgu na čelu kolone ujetnikov . Kmalu za tem so v Novem mestu tajno ustanovili dva vojaška odbora, enega za desni, drugega za levi breg. Vodili so jih zanesljivi ljudje, ki so zbirali orožje in nunicijo. V mestu je bil ta čas sicer preplah, v začetku pa ni bilo nasilja. Pripovedoval dr. Gros, zapisala Andreja Zveglič, 7.čl' V MESTO 30 VKORAKALI OKUPATORJI Nekega popoldneva je prišla k nam mamina prijateljica Tončka Pucelj, Med drugim sem jo vprašal, kako je bilo okupirano mesto. Moji želji je z veseljem usrregla in ni začela pripovedovati : „Prvi napad na Novo mesto so izvršili nemški bombniki, ki so napadli skladišče streliva - sedanjo osnovno šolo Katja Ru-pena. V mestu je zavladal velik preplah. Ljudje so po razpadu vojske planili po skladiščih hrane, jih zaceli pleniti in hrano nositi domov. V mesto so čez dva dni vkorakali okupatorji. Toda ljunjc se niso ustrašili. Nemcem so kradli orožje in množično odhaja— li k partizanom. Zavedni meščani, ki pa so ostali doma, so:zbirali orožje, hrano, obleko in važna sporočila ter tako pomagali partizanom." Marjan Car, 2,0 OTOŽNA MISEL Sneži, sneži ... Na strehe, na ulico, cesto. Kaj v moji duši se godi, ve, drobne snežinke, ne veste ... Kje Je Jasnina noči, kje Je opojnost pomladi, ki to srce prepaja; da Je lepo, ker smo mladi? Sonca na nebu več ni, v neštete noči neprespane, v Jutra sij, v ure rane spremlja podoba me ... Ti ... Kaj Je mogoče, da v hipu, ki ga rodi hrepenenje, kruti resnici zreš v motno oko, strast pa zamenja - trpli^nje? Prosim, na rokah odnesi ne stran,' stran, tja na pota kesanja ... Sovražim ta svet, umazan, zlagan. Zdaj pijem iz kupe spoznanja. Sneži, sneži ... Minile spet misli so vse. Ve, drobne snežinke, ne veste: zamelo je - noje srce ... Marija Trunkelj, 8.c - 39 ~ BOMBNI NAPAD NA NOVO MESTO Bilo go april 1941. let.a. Moga nama ge s svogin ockon odšla na novomeško poscago. E vlakom nag bi so pripel g* al brat Mirko, ki ge bil takrat prometnik na. postag'1 Zidani most. Vlak g*e pripelgal, na n,gen so bili železničarji. Z* vseli postaj širom Slovenije so železničarje odpoklicali in odpeljali v Črnomelj. Tud: mami?! brat Mirko bi moral biti med njimi Moga učna mu je nosla kekse in še drugo hrano, da bo imel za s seboj. A r.a tem vlaku ga ni bij.o. Vlak je cdroljal proti Beli krajini. Stari ata in mama sta odšla s perona proti domu. Med tem časom so priletela nemška .letala, Zakrožila.so nad postajo in.žo se je zaslišalo streljanje letalskih strojnic. Pred postajo je bilo polno jugoslovanske vojske. Ker j.e države propadla, so se ve ' ’ zbirali na postaji, da bi se odpeljali C )mov. Med preletom lo': al so vojaki bežali na Mar o d. Med drevjem so bili v zavetju prol avioni. Tudi nama je bežala proti gozdu, S seboj je imela atov plašč. Vrgla ga jo pod drevo, ga pustila in bežala naprej proti domu. Kq so avioni odleteli, je tekla ponj, saj se je bala priti domov broz njega. Ko je prišla vrh drevored'', je pod seboj zagledala din in ogenj. Ni vedela, da so letala med ten boabradirala sedanjo os~ , novno * "o Katja Rupena. V šoli je imela vojska naloženega mnogo razstreliva^ To je pokalo in šola j 3 gorela. Po drevoredu se ni nihče upal iti, ker so govori].!, da bo šolo razneslo. Mama je odšla po njivah, kjer se. sedaj Mestne njive, proti Mačkovcu. Tam se j c zbral, o mnogo Ijr 11. Čakali so ga brodnika. Prepeljeval je po 15 ljudi preko reka Krke, ljudje so bili preplašeni in so v gruči preko vasi Grabna odšli v mesto. Mana jo domov prišla vsa prostraše: a in pretira žena. Atov plašč je srečno prinesla, čeravno ga je ned potjo večkrat odvrgla . - 40 Stara nama j c bila. zolo v skrbeh, ker mane celih pet ur ni bilo domov. To je bilo takrat, ko so Nemci prvič z avioni napad' li Novo mesto. Sola je gorela več dni. Milena Levičnik,- 8.c NEZNANEC - KOMUNIST Stari ata ima dvainsedemdeset let in je drugo svetovno vojno s svojo družino preživel v Novem mestu. Kadar pripoveduje, kako je bilo takrat, mu z veseljem prisluhnem, saj zna tako lepo pripovedovati. Ko sen ga prosila, naj mi pove kaj', kar bi rada napisala, je dejal: „0 tem bi lahko povedal cele litanije." In del teh litanij je tole: „7 hiši, kjer smo stanovali v začetku druge svetovne vojne leta 19^1? se je skrival mlad, že predvojni komunist. Bal se je Italijanov in zlasti sosedov, ki jim ni bilo povsem zaupati. Nikamor se ni upal iti, zato sem verkrat hodil k njemu, ga strigel in bril. Včasih sva tudi kvartala. Kljub najinemu prijateljstvu ni ni nikdar povedal, kako se piše. To sen izvedel šele kasneje. Nekoga jutra sen okoli 6^ pogledal skozi okno. Bilo je maja ali junija in zanimalo ne je, kakšno jo vreme. Moral sen namreč v službo. Kar streslo me je, ko sem jih zagledal. „Pa že navsezgodaj?" sen si mislil. V vsako okno sta bili napirjeni dve strojnici. Na dvorišču je stelo nekaj do zob oboroženih Italijanov. Takoj nato sen zagledal italijanskega policijskega komisarja „Kjužolina", ki jo vstopil. Najprej jo vprašal gospodarja, kje se nahaja G. J. Ta je trdil, da ga že več let ni videl. Bil je njegov sorodnik. Komisar je nejeverno preiskal celo hišo. Tudi sobo, v kateri je ležal G. J., samo pod drugim imenom. To je dokazal z osebno izkaznico. Na vprašanje, kaj dela v tej sobi, je odgovoril, da so ga ožulili čevlji, ko se je vračal od vojakov. Ko se bodo noge pozdravile, bo nadaljeval pot proti Ljubljani. Komisar je še vedno dopovedoval gospodarju,da nora vedeti, - 41 kge ge G. J., ki ge'leta 1928 podminiral vlak v Italiji. vqt ge ta vneto zanikal, ge Italijan zahteval pričo, da tega človeka res ni v hiši. Gospodar je dejal, da to lahko potrdi sodni uslužbenec, ki stanuje v spodnjih prostorih. Mislil ge name. Ravno umival sem se, ko je „Kj.užolin" potrkal na vrata in vprašal, če poznam nekega G. J. Vedel sem, da ga ne smem izdati. Hkrati sem pomislil na družino in posledice, če izvedo, da sem lagal. „Zo. Slovenca gre!" sem pomislil in odločno izjavil, da človeka pod tem imenom ne poznam. Komisar mi je verjel in vsi so odšli. Tovariš G. J. je kasnejsprišel k meni in se mi zahvalil. Dejal je, da ga živega, ne bomo nikdar odvlekli. Prosil me je za grablje, si jih nadel in z njimi odšel v gozd, k partizanom, in vojno tudi preživel. To so bili začetki. Kaj pa je prava vojna, smo spoznali šole kasneje in trpek je spomin na tedanje dni," je končal. Romana Žveglič, 8.b ATOMSKA BOMBA Želela bi atomske bombe .strašen bes, 'želela bi njeno slo uničujočo, grom in tresk, en sam jok in stok umirajočega od radioaktivnega sevanja, gorja. Da bi odšli prav vsi z drobci tega sveta v vesolje, ki sc kdaj rekli človeštvu, naj kolje! Da bi ostali oni, oni, ki niso nikoli mislili na kri, da bi daleč od drobcev gorja odšli. Odšli bo od gorja ti, ti, ki so dobri, ti, ki vedo, zakaj nekateri na svetu jočejo. In potem bi ti, ki so dobri, zgradili nov svet. Marjanca Božič, 6.d - 42- OSVCBOBILNA FRONTA Osvobodilna fronta /OF/ je bila politična organi-sscija Slovencev v dobi druge svetovne vojne« Nastala je na pobudo Komunistične partije Slovenije /27. 'aprila 1941 v Ljubljani/ in štirih ustanovnih skupin: iz Komunistične partije Slovenije /KPS/, levega krila Sokolov, krščanskih socialistov in skupine naprednih kulturnih delavcev. USTANOVITEV OF NA DESNEM BREGU KRKE ItPribližno en mesec po tistem, ko je bila ustanovljena OF v Ljubljani, se jo nekako v mesecu maju - juniju 1941 formiral odbor OF na desnem bregu Krke v Novem mestu. Člani tega odbora so bili: Lojze Zupančič, Anton Moravec, Anton Valentinčič, Jože Lavrič, moj brat Rudolf Murn, dr. Milan Medvešček - Šumski in jaz, Vane I-Iurn. Naša skrb je bila opravljati štiri važne naloge: 1. Zbirali smo orožje bivše jugoslovanske vojske in ga odvažali na podeželje in podobna podredja. 2. Organizirali smo zavedne ljudi in jih pripravljali na oborožen odpor. 3. Zbirali smo podatke o okupatorju. 4. vVršili smo tudi propagando /ustno ali z letaki/. Vsi člani in somišljeniki OF smo redno mesečno plačevali prispevke za razne potrebe. Naš odbor je trajal približno do meseca februarja 1942, dokler niso Italijani nekaj članov pozaprli, nekaj pa se jih je pravočasno umaknilo v partizane. Q}e naloge po. so prevzeli posamezniki kot zaupniki in ti so morali biti še bolj previdni pred vohuni okupator .ja*" Vivina Gazvoda, 8*b POISKAL SEM STANOVANJE ZA VIKTORJA AVBLJA Ne spominjam se več, kdo je bil to, ki mi je naročil, naj preskrbim stanovanje za novega sekretarja novomeškega:okrožja -Viktorja Avblja. Menda je bil to Dušan Jereb tik preden je odšel iz Novega mesta ali pa morda Panika Koširjeva - Meta. Sicer pa to ni važno, kdo je bil. Razmišljal šem, kam bi 'namestil sekretarja, da bi bil popolnoma varen, oziroma varen kolikor je pač bil kdo lahko varen v okupiranem Novem mestu. Razmišljal sem takole: Če iščem stanovanje zanj pri vneti družini za OP, tam ne bo varen, ker bo slej. ko prej postala taka družina sumljiva že zaradi svoje de^-javnosti in s tem bi postal ogrožen tudi sekretar. Torej, ti dve varianti odpadeta. Zbrati bo treba družino, ki je zanesljiva in ki navzven '.e-velja za OP in ki ne sodi v aktivni nasprot ni tabor. Po dolgem razmišljanju sem se ustavil pri trgovski družini Oblakovih, ki je imela za zeta Stanka Pečarja. Ta je že pred vojno veljal za tihega simpatizerja komunistov, kar pa ni bilo nilconur znano» Tu bi se mi zdel najbolj varen, kor je bila Oblakova hiša poštena, in je v mestu veljala za zelo verno, ne pa klerikalno. Advokata Pečarja sen sicer poznal, toda kako priti v stile z lastnico, staro trgovko Oblakovo? Tudi njo in njeno hčerko -Pečarjevo ženo, sen poznal, toda ne v takšni neri, da bi se z njima pogovarjal o tako delikatni in obenem težki zadevi. »Sprejeti. na stanovauje sekretarja okrožnega komiteja KP bi ob razkritju veljalo toliko kot smrtna, obsodba Spomnil sem se vnuka Katarino Oblakovo, Boža, sedanjega priljubljenega novomeškega zdravnika dr. Boža Oblaka. Povedal sem mu, za kaj gre in ga naprosil, naj zamisel on izpelje in naj ni povo rezultat, kor je bila stvar zelo nujna. Drugi dan ni je Božo sporočil ugodno rešitev, ^-ako je izpeljal, naj povo sam. Ko se je Avbelj javil pri meni, ni je rekel, naj ga popeljem na stanovanje ir ga predstavim kot Rudija Anžlovarja. Z. Božom pa sva se domenila, naj pove Oblakovim, da je pregnani trgovski pomočnik iz Štajerske in kje naj išče pomoči, če ne pri. stanovskih tovariših. Ko sem tovariša sekretarja pripeljal k Oblakovim, sen ga, tako tudi predstavil in povedal v nekaj besedah kratko zgodbo. Stari trgovki Oblakovi so so ulilo solzo od sočutja, prav tako je bila ginjena njena hčerka in dobra družina jo sprejela Viktorja Avblja kot Rudija Anžlovarja v zavetje. Advokat Pečar pa je bil seznanjen z delno resnico in je postal vnet sodelavec OP. Bogo Koncij - 4-4 - VIKTOR AVBELJ - RUDI » ORGANIZATOR ILEGALNEGA DELA V NOVEM MESTU Težki so bili dnevi naše NOE. Mnogo je bilo takih, ki so kakorkoli pomagali partizanom pa so preživeli tiste težke dni in zdaj le še obuje jo spomine nanjo. Tudi v Noven mestu je nekaj talcih. Med njimi je tudi dr. Božo Oblak. Z Leo in Mirjam smo ga obiskale kar v zdravstvenem domu, tam, kamor vsi tako radi hodimo, k zobozdravniku namreč. Peljal nas je v pisarno, kjer je na vratih z velikimi črkami pisalo: DIREKTOR. V majhni sobici, kjer je vse dišalo po zdravilih, smo začeli naš pogovor. t,Kaj bi rade, da vam povem?" „0 Viktorju Avblju,'1 „No, njegovo ilegalno ime je bilo Rudi Anžlovar ali kar tovariš Rudi, kakor smo ga klicali. Z njim sem se seznanil takrat, ko som ga spravil v ilegalno stanovanje v Novem mestu. To jo lilo v začetku decembra 1941. Prišel je v družino Oblak - Pečar. Sprejeli smo ga kot člana družine. Njegovo legitimacijo smo po-naredili. Ponarodi! sem šrampiljko in pcdpis župnijskega urada v šentpetru, sedaj Otočcu ob Krki. Tam je pisalo, da je trgovski pomočnik, kar pa ni bilo res. Tovariš Komelj je namreč dobil nalogo, da v hitrem, času preskrbi stanovanje za partijskega sekretarja. To nalogo sem opravil jaz. Tovariš Avbelj je organiziral delo centralne partizanske tehnike, ki je tiskala vso literaturo OP od Slovenskega poročevalca do radijskih obvestil in letakov. Bilo nas je več. Ta tehnika je delovala v hiši na Glavnem trgu, kjer je zdaj prodajalna, vse do junija 1942. Nekatere so tudi zaprli, in sicer ob racijah, tehnike pa niso odkrili. Niti posumili niso. Tudi jaz som bil zaprt in interniran v Italijo, od koder som odšel ob kapitulaciji v partizane. Prav tako je storil tudi tovariš Avbelj koncem junija 1942." „Kdaj pa jo potem tovariš Rudi padel?" smo ga vprašalo. Samo po sebi se nam je zdelo umevno, da narodni heroj ne živi več. „0, saj ni! Saj še živi! Zdaj je v Ljubljani." I,ra ste se z njin poten, ko ste bili v internaciji, še kdaj srečali?" sem ga. vprašala. „0, še dostikrat sva se videla. Pa tudi zdaj se še večkrat dobimo, čeprav je bolj težko, saj živino v različnih krajih, be obujamo spomine, ampak od takrat je že dolgo, to jo že zgodovina ," Marija Trunke1j, 8.c TISOČ DNI ... Dan na dan sto sanjali o pomladi med šumečimi gozdovi in dehtečimi polji in imeli sto kot brat in brat se radi. Dan na dan sto sanjali o soncu, med krvjo ubitih in stokom ranjenih, niste se pogovarjali o koncu. Dan na dan ste s hrepenečimi pčmi gledali, kako s e dan budi in niste vedeli, če ostanete živi vsi. Dan na dan ste s solzami v očeh gledali, kako pada sneg in mislili na dni, ko za gorami svobode sonce zažari. Marjanca Božič, 6.d - 46 REVOLUCIONARNO DELO MLADINE NA NOVOMEŠKI GIMNAZIJI O Uen so nan nekega dne pripovedovali dr* Savelj /takrat dijak šeste gimnazije/ ter tovarišici Robičeva in Jakovijovi-čeva /Sonja Lavrič in Nada -Midorfor, takrat dijakinji pote oz. šeste gimnazije/. Na dan bombnega napada 11. aprila 1941 na Novo mesto so bili vsi trije a’ mestu, Šavljevi so boža:, i v Mačkovec. »Tam sen tudi srečal Vilmo Pirkovič, poznejšo zno.no delavko OP. Srečevali smo že tudi prihajajoče Nemce. Vozili so se na motorjih s prikolicami, Oblečeni so bili v zelene obleke, ki pa so bile zaradi prahu čisto siven Tudi po obrazu so bili selo prašni. Že na pogled so bili strašni,. To so bili prvi okupatorji v Novem mostu. Takoj so zahtev ali, da so zbero vsi jugoslovanski oficirji« Izdali so odlok, da nora vsak oddati orožje. Kdor tega ne stori, bo ustreljen. Kmalu nato so Nemci odšli in nastalo je nekako brezvladje« Gos nekaj dni so jo pojavila kolona ljudi v umazanozele-nih uniformah. Bilo jih je približno štirideset. Ustavili so so na avtobusni postaj: . Kmalu smo zvedeli, do. jo to Ant o Pavelič s svojim ustaškim štabom, ki je potoval v Zagreb, kjer jo potem ustanovil NDZ /Neravisna drža'a Hrvatska/. Nekaj dni zatem so prišli v Novo mesto Italijani, Ti so so zelo razlikovali od - ncev. Prišli sc vuseli, nasmejani, z godbo in pesmijo /sovecla pa so čisto drugače razpoloženi leta 194J odšli/. V talcih razmerah smo zaključili s šolskim delom* V Ljubljani jo bila medtem ustanovljena Osvobodilna fronta slovenskega naroda, V jeseni- ko smo pričeli z novim šolskim letom, so jo tudi med nami začelo šušljati o Osvobodilni fronti. Kot mladinci šestega oziroma sedmega razreda gimnazije smo se tajno povpzali z OP, Že 1« decembra 1CA1. leta smo izvedli prvo demonstracijo proti okupatorju, Prvi december je bil ^ stari Jugoslaviji - 4? - državni praznile, posvečen zd.ružitvi jugoslovanskih narodov v e~ notno jugoslovansko državo» Mi smo tonu prazniku dali drugačen poudarek. Poudarjali smo bratstvo in enotnost jugoslovanskih na~ rodov. Sredi pouka smo ob točno določenem času vsi napredni dijaki višjih razredov vstali in z enominutnim molkom počastili spomin padlih za domovino. Akcije se je udeležilo približno 200 dijakov. Podobno demonstracije so izvedle tudi ljubljansko gimnazije. Z demonstracijo je mladina pokazala veliko pripadnost OP. Okupator jo podivjal, saj je bil zanje to škandal. Direktor gimnazije, profesor Dolenc, izrazit pristaš fašizma, je zahteval izključitev teh dijakov iz vseh srednjih šol v takoimenovani „Ljulijanski provinci" /del Slovenija, zaseden od italijanskih čet/. Po nekaj dneh so vsi izključeni dijaki dobili obvestilo, da lahko nadaljujejo s šolanjem v gimnaziji, če izpolnijo naslednjo pogoje: 1. da se vpišejo v GILL, .2. da postanejo neoporečni /lojalni/ napram fašistom, 3, da se no bodo borili proti fašističnim državam. Večina dijakov ni sprejela teh pogojev. Tisti pa, ki so nadaljeva.li s šolami jem, so kmalu postali naši izdajalci. Zavedni dijaki so postali člani SKOJ-a, Osvobodilna fronta pa- je za izključene dijake ustanovila tajno gimnazijo," je dejal tovariš Savelj. Zapisal Rafko Kapš, 1. gimnazija GIL : Gioventu Italiana dol Litorio Italijanska liktorska mladina, fašistična organizacija šolske mladine. Italijanski okupatorji so jo širili tudi pri nas. Silili so šolsko mladino, da bi so vpisala vanjo, da bi proko nje širili svojo propagando o zmagi fašizma v Evropi. Pri nas se je ta organizacija imenovala G 11,1, ; Gioventu Italiana del Litorio di Lubiana /v Ljubljanski pokrajini/. SKOJ : Savez komunistične omladino Jugoslavije Zveza komunistične mladine Jugoslavijo Ustanovljena okrobra 1919» Pred vojno je bil SKOJ vodilno jedro naprednega mladinskega gibanja v Jugoslaviji. Leta 1940 je štel 30.000 članov. Med NOB, je povezoval vso domoljubno mladino Jugoslavijo za boj z okupatorji in za osvoboditev domovine. PRVA ILEGALNA GIMNAZIJA V OKUPIRANI EVROPI Ko so zaradi demonstracije izključeni dijaki odhajali iz novomeške gimnazije, jih je pred šolo čakalo presenečenje: pred njo so stali italijanski detektivi s psi. Hoteli so si oglodati te mlade komuniste, da bi jih kasneje laže spoznali. OP pa jo za te dijake organizirala tajno gimnazijo. Začela je delovati januarja 1942. leta. Bila je prva taka gimnazija v tedanji okupirani Evropi. Po pot do sedem dijakov se je zbralo po privatnih sobah, poučevali so jih pravi profesorji /begunci iz štajerske, -brezposelni in simpatizerji OP/, li dijaki in profesorji so bili v stalni nevarnosti, da jih odkrijejo. Kmalu _ 49 - so sledile preiskavo, zasliševanja in po treh mesecih je gimnazija zaradi takih razmer prenehala z delom. V to gimnazijo so hodili tudi tovariš dr. Ione- Savelj tor tovarišici Sonja Robič in Nada Jakovljevič, ki so nam o ten tudi pripovedovali. Zapisala Marjeta Derlink, 7 c TROSILNE, NAPISNE IN DRUGE AKCIJE NOVOMEŠKIH MLADINCEV MED OKUPACIJO „Tudi ni trije smo kmalu postali člani OE, čeprav je bilo to takrat zelo nevarno," je dejal rovariš dr. Savelj. „Najproj smo prenašali Slovenskega poročevalca. Pravilo je bilo: „Preberi in daj ga naprej!" Poročevalec, ki smo ga dobivali v Novo nesto, so skrivaj tiskali tudi pri nas, .v hotelu Metropol. V njen smo navdušeno {^obirali, da so se organizirale prve partizanske enote, ki se s puško v roki borijo proti sovražniku. Tudi nekateri dijaki naše gimnazije so že odšli mednje, npr. Janko Stariha, kasnejši narodni heroj. Poročevalca som dobival v Koširjevi trgovini v zavitku. Pri prenašanju Poročevalca se ni je nekega dne zgodilo tudi tole: Italijani so me-ustavili in začeli preiskovati, iskali so nanreč orožje. Zavoj s Poročevalci sen držal v dvignjenih rokah-, na zavoj pa niso bili pozorni. Ena izmed oblik našega dela so bile napisne akcije. Po zidovih hiš, ograjah in plotovih smo pisali: OE, ŽIVELA KP, DOL Z OKUPATORJEM ipd. Med sovražnike smo tako vnašali preplah, zavedne Slovence pa navduševali za bo;' proti okupatorju. Pomenka - so bile tudi „trosilne" akcije. Po mestnih ulicah, vežah in dvoriščih smo trosili lično izdelane listke, na katerih so bile napisane parole OE ali pa domoljubni verzi. Za 8. februar, dan Prešernove smrti, smo trosili listke z napisi: „Največ sveta otrokom sliši Slave!", „Manj strašna noč je v črne zemlje krili, kot so pod svetlin sončen sušni dnovii'1 Listke sno dobili že tiskane na stroj, izdelali pa sno jih tudi sani. Nanje sno z; radirko vtisnili peterokrako zvezdo." Tovarišica Robičeva se spominja, da sta šli nekega dne v trosilno akcijo dve mladinki. Slovenske in jugoslovansko zastave sta morali raztrositi v vojaško kasarno Italijanom pred nos. Ena je s pogovoren zamotila stražai^ja, druga pa je nedten opravila akcijo. Mladinci so prenašali tudi orožje. Z Marofa je bilo -treba nekega dne prenesti pet pušk za partizane. „Puško smo skrili v seno in jih hoteli prepeljati čez blok. Kor nas je nekdo obvestil, da'ne moreno čez, sno jih skrili v Seidlovi žagi. Italijanski komisar je akcijo odkril, aretiral tri novonaške fante in jih odpeljal v zapor. Zaprti niso ničesar priznali, zato so jih izpustili." ' Med njihove akcije je spadalo tudi rezanje telefonskih žic in podobne akcije. Mirjan Grašič, 7.o KULTURNI MOLK Oktobra 19.41 je Osvobodilna fronta razglasila „kulturr.i molk" , ki je imel namen pokazati okupatorju naš odpor zoper okupacijo. Nihče naj ne obiskuje kina, gledališč in drugih predstav, .pisatelji naj ne objavljajo svojih del v rem času. KULTUENI MOLK IN PRVI NOVOMEŠKI PROCES Pozivu OP so se odzvali tudi novomeški mladinci„ Tovarišica Robičeva nam je o ten pripovedovala takole: „Mladinci nismo voč hodili na nobene predstave, tudi radia nismo poslušali. Drugače pa so ravnali člani GILL-a, Tem so fašisti vrteli filme, s katerimi so jih hoteli prepričati, da bodo Italijani zmagali. Morali smo ugotoviti, kdo so člani GILL-a in to sporočiti OE. Izvedli smo „preštevno,! akcijo, a so nas odkrili in nas čez tri dni zaprli v sedanjem domu JLA, kasneje pa v mestnih zaporih. Iz novoneškit zaporov so nas odpeljali v Ljubljano, v Sodnijske zapore. Tu so nas najprej popisali, nato pobrali vezalke, pasove in podobne stvari, ds. ne bi kdo poskušal narediti samomora. Ta-'ke so nas odpeljali v celice. Pod nami so bile celice, v katerih so bili na smrt obsojeni in so jih kasneje streljali v Gramozni jami. Vrata celic so bila odprta, tako da smo jih lahko videli. Proces pred vojaškim sodiščem proti novomeškim dijakom se je začel v začetku maja. Proti nam je prišel pričat izdajalec v fašistični uniformi, ki je bil leta 19ZL3 ubit. Na procesu jo iz slovenščino v italijanščino prevajal italijanski vojak, Slovenec, ki je bil doma iz Gorice. Ta je prevajal po svoje. Advokat mi je na koncu dejal: „Zahvalite se njemu, da se vam ni zgodilo kaj hujšega!" Razsodba se je- glasila: „Zaradi pomanjkanja dokazov pet oproščenih, dva obsojena." Oba so poslali v zapore v Italijo, kjer sta bila do italijanske k.r.pitud tcJ je. Iz zaporov sem bila izpuščena sredi junija 19^2." Zapisala'Metka Gal, 7.c BILA JE ZAPRTA TAKRAT KOT TONE TOMŠIČ Tovarišici Robičevi je bilo komaj 16 lot, ko je okusila zaporo, ker je ljubila svojo domovino. V ljubljanskih zaporih pa je doživela nekaj takega, kar se ne da pozabiti. Takole je o temu pripovedovala: „V celicah smrti so bili med drugimi zaprti tudi Tone Tomšič z ženo Vido in Edvard Kardelj z ženo Pepco. Obsojeni so bili: Tono Tomšič na smrt z ustrelitvijo, ostali trije pa na dolgoletno ječo. Ti zaporniki so se držali tako pogumno, da na njihovih obrazih nisi mogel opaziti kakega trpljenja ali malodušja. 21. maja, ko so odpeljali Toneta Tomšiča v smrt, je vsa jetnišnica pela Internacionalo. Stražarji so bili nemočni. V znale žalovanja za. organizacijskim sekretarjem KPS drugi dan nismo hoteli iti na dvorišče in tudi hrano smo odklonili." Zapisala Andreja Žveglič, 7.d ILEGALNA TEHNIKA Delo v tajnih tiskarnah, v katerih so komunisti skrivaj tiskali časopise, letake, brošure in drugo. Ilegalna tehnika je delovala skrivaj tudi med NOB. ILEGALNA TEHNIKA ¥ NOVEM MESTU Za propagiranju narodnoosvobodilne borbe jo vodstvo OE Slovenijo izdajalo glasilo Slovenski poročevalec, propagandne letake, brošuro in obvestila. . Kor tega materiala ni bilo mogoče tiskati v tiskarnah, ki so bile pod nadzorstvom okupatorja, so je to tiskalo s ciklostil-no tehniko in šapirografsko tehniko. Za Dolenjsko ir Belo krajino jo od decembra 194-1 o obstojala ilegalna ciklostilna tehnika v Novem mesta. Bila jo najprej v Oblakovi hiši na Glavnem trgu, nato pa v hotelu Metropol, nekako od marca 194-2 pa v sedanji Koštialovi ulici številka 1 v prizidku hiše, kjer je bila sušilnica za perilo. S papirjem je to tehniko preskrbovala knjigarna-Vinka Kosa, ki je bila v prostorih sedanje prodegalne-Novotehne - Avtodoli. Vetriče in vsebinski material je prihajal iz Ljubljane, pozneje, pa tudi iz Novega mesta. Ilegalna tehnika se je morala večkrat seliti, ker so bili okupator in njegovi domači pomagači stalno na pregi. Okupator je, kot izgloda, zasumil, da se v hiši nekaj dogaja, ker so bile večkrar hišne preiskave, toda nikoli jih pot ni zanesla v sušilnico perila. Spominjam se, kako so nekako v sredini februarja 194-2. ob prvem svitu prišli italijanski karabinjerji pod vodstvom njihovega- policijskega agenta. Preiskali so stanovanje, toda našli niso ničesar. Leseni kovček s ciklostilom je bil v spalnici sestre pod žimnico, sestra pa je sedela na postelji in se pogovarjala- z agentom. Tube s tiskarsko barvo so bile varno zaprte v jekleni škatlji in skrite v hlevčku za domače zajco... S karabinjer- — ji s g n moral hoditi po vrtu in z rovnioo kopati <, kjer so mi uka-zali. Ciklostilna tehnika je tedaj šele prišla v hišo, zato ni bilo še nič tiskanega materiala in ciklostilnega papirja. Kmalu smo privoli s tiskanjem Slovenskega poročevalca in drugih letakov. Prihajali so zanesljivi mladinci in odnašali razmnožene materiale. Nekoč v aprilu proti mraku, ko smo menda natisnili prvo številJso Dolenjskega partizana in so mladinci odnesli razmnožene številke, som pospravljal uničene matrico, izpraznjene tube s tiskarskim črnilom in neuporabne kopije, sem zaslišal pred sušilnico na Osojni poti neko copotanje in italijanske komande. Pogledam skozi špranjo polknic in zagledam tik pod oknom sušilnice italijanskega karabinjerja v polni vojni opremi s čelado na glavi.. Urno sem porinil pole ciklostilne-ga papirja pod tram strešne konstrukcije, ostali material pa sem vrgel v zaboj za smetir in ga pokril s pepelom, ki ga Je stranica v hiši hranila od zime za spomladansko gnojenje vrta. Čez kakšno uro sen se izmuznil iz sušilnice v drvarnico, ki Je bila pod sušilnico, od koder sem prinesel drva v hišo. Italijanski stražarji so so sprehajali do policijske ure okoli hiše, potem pa so so pomaknili dalje proti koloniji in Cankarjevi cesti. Nekaj časa. nismo več tiskali. Zdi so mi, da so zadnji izvodi ilegalne tehnike izšli sredi junija, ko se Je tehnika preselila na osvobojeno ozemlje v Dolenjsko doplice. S 1. julijem 1942 sem bil aretiran in nato interniran v Italijo. Začela se Je velika italijanska ofenziva:. Novo mesto so okupatorji obdali z utrdbami in bodečo žico, tako da skoraj ni bilo mogoče prenašati literaturo preko blokov. Zaradi vso hujšega okupatorjevega terotja in propagande bele gardo se Jo pokazala potreba po obnovi ilegalne tehnike v Novem mestu. Začelo so Je zopet ne starem mestu, vendar z večjo previdnostjo. V njej so delali predvsem mlajši mladinci, ki so po zvezah konspirativno dobivali potrebni material in navodila z osvobojenega ozemlja in iz Ljubljane. Po pripovedovanju brata, ki Jo delal v njej, so neko Jutro spomladi ali poleti leta 1943 Italijani pričeli s hišnimi preiskavami in racijami, še proden se Je zdanilo. Zavil Je zaboj s ciklostilom v vrečo in Jo nesel k sosedom, ki so imeli prevozništvo s konjsko vprego. Izročil ga Je njihovemu hlapcu in ga prosil, naj ga da na vprego, ko bo peljal material na železniško postajo in nu lahko služi tudi kot sedež. Hlapec ni vedel, kaj Jo v njem'. Nazajgrede naj ga izroči v pisarni socialnega zavarovanja, kjer Je bil oče šef ekspoziture. Stvar Je odlično uspela. Voznik Je rad izvršil to uslugo, Italijanom pa - 55 - ni bil sumljiv. Pri hišni preiskavi pa seveda niso ničesar našli. Nekaj.časa se je razmnoževalo na ta ciklostil takorekoč pred nosom italijanske divizijske in civilno komande, ki je bila na sedanji občini in otroškem vrtcu na Ljubljanski cesti. Ko sem so vrnil iz internacije in so v Novem mestu domobranci in Nemci izvajali svoje nasilje, so domobranci izvršili hišno preiskavo. Stanovanje jo bilo opustošeno in delno izropano, saj so v njem po nonškem vdoru gospodarili pripadniki turkestan-ske divizije, ki so jo sestavljali bivši ruski vojni ujetniki, ki so prisegli zvestobo Hitlerju, Pri urejevanju stanovanja som naletel na ostanke ciklostilne tehnike. Nekatero stvari sem sežgal in uničil, ker som pričakoval hišno preiskavo. Res so se nekako v sredini novembra pojavili domobranci, Preiskovali so stanovanje, posebno pa. še ostale hišne pritikline. Verjetno šo dobili podatke, da je bila v hiši ilegalna tehnika. Ko niso ničesar našli, so zahtevali, da jim pokažem še klet, ki je bila vlomljena in skoraj prazna. Trkali so po zidovju, gledali v odtočni jarek, potem pa so jo eden od domobrancev, očitno vodja, sklonil z dolgim italijanskim bajonetom pod zaboj za krompir. Tja. nikoli prej nisem pogledal. Na moje veliko začudenje je zagledal sveženj Slovenskih poročevalcev z rdečo zvezdo. Kri mi je zledenela v žilah. Domobranec jo z bajonetom planil proti meni in me pričel obsipavati z najhujšimi psovkami in vpitjem. Hotel je vedeti, « kako je material prišel v hišo. Na hitro sem z očmi preletel po svežnju časopisov in ugotovil, da so datirani z letnico 19^35 to jo v času, ko sem bil v internaciji. Odgovoril som, da nimam pojma, saj od julija 1942 sploh nisem bil doma. To je potrdil tudi domobranec, ki je bil z njim in me je poznal z novomeško gimnazije. Vodja domobrancev je pobral materiale in zahteval, da grom z njim na komando. Uprl som se. Odpel je puško, mi jo nastavil na prsi in šel sem z njim na zaslišanje v gimnazijo in potem v domobranski zapor v Bevčevi kleti v Ulici talcev pod gimnazijo. To pa jo že druga zgodba. Pozneje, po osvoboditvi, ko se jo brat vrnil iz vojske, ni Je pripovedoval, da Jo hranil vsak izvod Slovenskega poročevalca in drugo letake, ki Jih Je tiskala ta tehnika od februarja 1943 do septembra 194-5, to Je do kapitulacije Italije, ko se Jo tehnika reorganizirala in tako prenehala obstojati v Novem mestu. Franc Moretti TUDI ON JE DELAL V ILEGALNI TEHNIKI Med NOB so tudi novomeški študentje, tako kot mnogi drugi, v ilegali tiskali č.asop:'so in letake« 0 tem smo se pogovarjali s tovarišem Oblakom« „V ilegalni tehniki, ki Je bila izredno pomembna za vso novomeško okolico, sem sodeloval od decembra 1941. Začetek Je pomenil prihod tovariša Viktorja Avblja v Novo mesto. Ta Je prišel kot:ilegalec k tovarišu Komelju, ki mu Je preskrbel stanovanje pri nas. Tovariš Rudi Je organiziral advokata Staneta Pečarja, Ludi Midorfer, Zdravko Ape in mene. Ves material smo imeli v advokatski pisarni. Razmnoževali smo vso literaturo OP od Slavonskega poročevalca do radijskih vesti, letakov in par 1. S stroji, ki Jih Je naredil Andrej Viršček st. smo oskrbovali tudi druge kraje. Mislim, da smo razposlali štiri razmnoževalne stroje, enega v Šentjernej,za ostale pa so ne spomnim. Razmnožili smo vsake številke po 5000 izvodov. Jaz. in tovarišica Ape sva tipkala matrice?. V tistem času je delovala v Novem mestu še ena, manjša tehnika, v kateri sta delovala Marjeta Vašič in Ciril Polajnar. Bila jo odkrita, oba so zaprli in obsodili. Tehnika je nato delovala pri Morettiju. Časopise smo predajali v trgovino, kjer sta jih tovarišico, Betka, trgovka, in tovariš Boris Berotič, trgovski pomočnik, določenim ljudem dajala, da so jih nato raznašali. Delali smo nemoteno in nam niso prišli na sled, saj je b?lo že to, da je bil tovariš Pečar advokat, dovolj velika, krinka. Tako smo tiskali do junija 1942, nato smo se razšli, tiskar- - 57 ~ no pa predali ženi Pavleta Splichala. Kasneje so delo najbrž nadaljevali, Kaj natančnejšega po. van ne bi mogel povedati. Tove.riš Avbelj je šel na osvobojeno ozemlje, advokata Pečarja so zaprli in po nekaj letih je umrl v nemškem taborišču. Ludi in Zdravka sta se pridružili partizanom, mene so tudi zaprli, po kapitulaciji Italije pa som odšel v partizane.’1 Lea Cvitkovič, 8.c ZARADI NAPISANI' PAROLE - ENAINTRIDESET1 ZAPOROV ;,Leta 19^15 še preden je okupator zasedel Novo mesto, sem bil zaposlen kot paznik v novomeških zaporih. Zo istega leta pa so zasedli naše mesto Italijani, ki so za čeli zapirati ljudi, medtem ko šo se Nemci umaknili do Otočca. Največ jo bilo zaprtih komunistov. Ze takrat sem začel delati za partizane. Ko sem nekoč pisal parolo z rdečo barvo po nekem poslopju, sta me zagledala dva Italijana. Imel sem srečo in sem se v ozkih ulicah izmuznil, da sta mo izgubila izpred oči. Tisto barvo sem vrgel na najbližji vrt. Zo sem se oddahnil, ko pa sem nenadoma zagledal rdeče madeže na rokah, sem spoznal, da ni rešitve. Prav tedaj sta so pri kazala Italijana in me aretirala in odpeljala. Tam so me tako pretepli, da ni bilo več zdrave kože na mojem telesu. Potom so me odpeljali na Sušak, kjer sem bil obsojen-na tri leta in pol zapora. Nekaj časa sem bil v Manjaripoli v Italiji. Sicer pa sem v vseh troh letih premenjal enaintrideset zaporov, V nekem taborišču, tega no bom nikoli pozabil, sem se seznanil s slovenskim pisateljem Jušem Kozakom. Imel sem ga zelo rad, kajti bil jo nad vse dober in miren človek. Moram pa priznati, da so Italijani dosti bolj človeško ravnali z nami, Nemci pa sploh niso imeli srca," nam je pri- povedoval tovariš Fodršo.g . Vivina ^azvoda, 8.b DELEŽ ŽELEZNIČARJEV V NOB i Nekoga .sončnega dne . smo obiskali tovariša Zupančiča, ki bil pro.j v službi na železnici. Zaprosili sno ga, naj nam pove kaj zanimivega o žolezr nci in delu na njej med NOB;. Začel je: „0b začetku vojne je bil velik nered na postaji. Transporti so tu zastali, ljudje so material pobirali in ga nosili domov. Iz Ljubljane so se proti Novemu mestu začeli voziti prostovoljci. En transport je prišel tudi sem. V Ljubljani je bilo naročeno, da tu oborožijo. To so bili predvsem komunisti in napredna mladina. Do oborožitve ni prišlo. Nekateri železničarji so jih sprejeli na domove, drugi pa so sc razšli. Ob prihodu Italijanov jc bilo delo na železnici zelo težko. Povsod so nadzorovali delavce,.na vsakem delovnem mestu sta bila po dva Italijana. Začeli smo se organizirati. Ob napadu na Sovjetsko zvezo, 22. julija, smo ustanovili OF, v kateri so bili predvsem komunisti, ti pa so pritegnili še drugo. .Naloge smo dobivali iz Lju bljane. Zbirali smo denar za podporo ljudem v internaciji in za partizane. Organizirani smo bili v trojkah, to pomeni-, da smo bili po trije v akcijskih celicah. Sestanke sno imeli na prostem Pogovarjali- smo se o delu, o partizanih, o zbiranju denarja in orožja, predvsem pušk in municije. Naša.naloga je bila tudi pridobivati ljudi za partizane. Leta 194-1 sno predvsem skrbeD.i za opremo in orožje, leta 1942 pa smo začeli resno sodelovati z Ljubljano. Dobivali sno veliko materiala in ga odvažali. Največ ga je bilo v paketih na lokomotivah. Med materialom je bila tudi pošta. Prenašali smo jo v kantah za olje. ki so imelo dvojno dno. Spravljene so bilo v skladišču, ^atorial smo spravljali v snežne pluge, s katerimi smo plužili tračnico. Ponoči smo to odvažali. S prometno slugbo smo bili zmenjeni za prevoz. Največ natoriala so poslali, naprej tisti, ki so imeli nočno službo. Imeli smo tudi zvezo s partizani. Pakete smo oddajali v mlinu v Potočni vasi. Potiskali smo vlak, nato material zmetali na svinja-k in o ten obvestili gospodarja. Ta je šol takoj naprej poiskal voznika in odpeljal material. Največ so ga odpeljali proti Trški gori in Straži. Povezani smo bili tudi z mestom. Predstavniki Gerbec, Kasto lic in Avbelj so večkrat prišli na naše sestanke. 15. septembra 1942 smo ustanovili Železniški komite na Karlovcih nad Zdinjo vasjo pri nekem kmetu. Tega dogodka se še sedaj spominjamo in imamo vsako leto tam proslavo. Ob italijanskem razpadu smo se razšli, podrli mostove in postajo, vagone zmetali v Krko in odšli v partizane. Material smo odpeljali v Kočevski Rog in tam ostali do 20. oktobra 1945, ko so vdrli Nemci. Kurir nam jo povedal o njihovem vdoru in takoj smo se umaknili. Kasneje sem bil zopet na železnici. Tam smo bili določeni za različne stvari /za sabotaže, ža stroje .../. Leta 1943 so bili minirani pri neki lokomotivi cilindri in tako je ta ostala doma prod staro kurilnico. Vso do konca vojno smo delali take stvari in ni mi žal!" Mirjam Kotnik, 8.0 - 60 ~ NOVOMEŠKA BOLNICA MED NOB /Pogovor s tov. Senico/ „Leta 1939 jo Hitler rapadel Čoško, Poljsko in Avstrijo, kjor jc bilo zaposlenih tudi mnogo naših zdravnikov in bolničarjev. 'Ti so sc morali vrniti. Pripovedovali so o zločinih Nemcev, ki so vse umobolne, s katerimi se niso mogli okoristiti, ubili. Prov tako so ubijali tudi neozdravljivo bolne. Nekatere so zastrupili, da jim niso bili v balast, kakor je rekel Hitler. 9.. in 10. . aprila 199-1 so se Nemci znašli tudi pri nas v Novem mestu. Zdravniki so bili mobilizirani. Ob 8. uri so zvedeli za kapitulacijo Jugoslavijo in zdravniki iz vojaške bolnišnice na Grmu so se razbežali. Nekateri so ostali in material rešili ter ga prepeljali v bolnišnico. Vse zdravnike so' angažirali vanjo. Ves ta saniteten material nam je pozneje prišel prav za partizanske enote. Prve čete Nemcev so bile še kar dostojne. Iz stra.hu pred zastrupitvami so si kuhali sami. Ti prvi Nemci so odšli dalje in prišli so novi, že bolj kruti. Nemci so zaprli vso inteligenco -učitelje in duhovnike. Zapirali so vse od kraja. Na prša so jim obesili tablice, na katerih je pisale, kdo so in morali so kopati jarke. Italijani niso zapirali inteligence, ampak samo partijce in vse sumijive 1judi, Italijani in Nemci so se končno sporazumeli o razdelitvi Jugoslavije. Ljubljansko provinco je ločevala Sava in tu je bilo tudi Novo mesto. Bivši jugoslovanski oficirji so pribežali k nam v bolnišnico, naj jim pomagamo. Preoblačili smo jih v bole obleke. Orožje smo skrili v premog ali v bunker ob Krki. Uspelo nam je rešiti vse oficirje, Z 21. junijem se jo začelo v bolnišnici organizirano delo proti Italijanom, Bolne iz zaporov je bilo treba zdraviti. V bolnišnici so 61 Italijani organizirali poseben oddelek za ujetnike. Karabinjerje, ki so jih stražil.i, smo zlahka prinesli okrog. Zunaj so se začele formirati partizanske enoto. Ker Italijani osebju bolnišnico niso zaupali, so poslali svojega ravnatelja, sedem naših bratov pa so odpeljali. Italijanski vojni kurat - kapicn ni imel zdravnikov in strežnikov za sumljive in smo lahko r.a lep način od njega zvedeli, kdo bo zaprt, kdo naj se umakne, koga bodo odpeljali na sojenje ali v taborišče. Italijanski zdravniki so imeli kontrole in kadar smo jih pričakovali, smo bolnikom menjavali izvide, da je izglodalo, da še niso zdravi. Za Lušina so odredili smrtno kazen. Župnik je želel, da ga zdravniki in osebje prepričamo, da bi so spovedal. Jaz sem to sporočil in pripravili smo pobeg. Prvi ni uspel, drugega pa smo mu razložili do potankosti in tako jo uspel. V Portovalu so ga čakali OP-ovci. Lušin je šol k maši in iz vrste smuknil skozi stranska vrata. Pobeg, jo uspel. Ko so prišli od maše, so Italijani o-pazili pobeg in to javili komandi. Ti so takoj zasedli položaje. Vse so zasliševali. Osumljen sem bil tudi jaz in 6. decembra so me odgnali v Italijo. Bolnica je de?.ovala naprej. V njo so ilegalno sprejemali tudi partizane. Septembra 19/12 so pripeljali še nekega tovariša Kazimirja v isti kraj kot meno. Takrat sera delal v umobolnici in imel 350 pacientov. Tovariša Kazimirja, ki jo prišel v Italijo, so dobili talco, da so se preoblekli v partizane in poklicali zdravnika, Ta je prišel in aretirali' so ga. Mene so pogojno izpustili. Odšel sen v Novo mesto. Nekoč so morali študentje prevzeti material in ga oddati toroncem. Ravnatelj gimnazije jih je izdal. Komandant pa so jo prihajal k nam obsevat. Vedno je imel s seboj torbico. To sen videl in pogledal vanjo. V njej jo bil list o aretaciji študentov. Za trenutek sem se vrnil h komandantu, nato pa zopet odšel, prebrskal torbico in na ta način preprečil aretacijo študentov. Terenci so prihajali po material v bolnico. Ob vhodu v mesto so vsakega ustavili. Tako so terenci prihajali z dovolilnicami, češ da prinašajo hrano in mleko v bolnico. V bolnici;smo imeli znak za razpoznavanje. Kdor ga ni poznal, ni'mogel dobili materiala. Enkrat je v bolnico prišla ženska iz Slatnika. Že petič je šla tisti'dan čez blok. Zunaj so prosili za rjuhe in tri je imela ovite okrog sebe. Na nesrečo so jo Italijani pregledali, ko se je vračala. Zvezali so jo in odpeljali na upravo. Ženska je rekla, da je rjuhe ukradla. Upravitelj ji jo oprostil, a ji prepovedal še kdaj priti v bolnico. Velikokrat je bilo treba nositi pakete in jih peljati zapornikom v bolnico in obratno. Pomagali smo tudi uri zasliševanju oseb, ki so bile sumljive in Italijani so me vzeli tudi za tolmača. Večkrat sem prevajal kar po svoje in tako pomagal iz zagato. Včo.sih smo morali ilegalno sprejeti v bolnico partizane. Vsi ti so imeli tuja, lažna imena, ker bi se Italijani maščevali nad njihovimi družinami. V ten času so se Amerikanci že nevarno približali Rimu ir Italijani so bili zelo vznemirjeni." Tovariš Senicalje malo pomislil, nato pa nadaljeval: „Med drugimi je v bolnišnici delci tudi dr. Pavlič. Nekega dne lota 1942 so je v prostorih bolnišnice zgrudil z zelo razširjenim rakom na pljučih. Italijani nu niso dovolili iskati pomoč kje drugjo. Nekoč smo zvedeli, da nekdo ovaja. Odkrili smo, kdo je to in strežniki so ga pošteno prebuhali. Seveda jih jo zatozil, a ni bilo nič. Leta 1943 so Italijani začeli popuščati. Bližala se je kapitulacija. Enkrat sen dobil nalogo, da ukradem štampiljko. To ni jo tudi uspelo. Takoj sen jo izročil naprej. Te so bile zalo potrebne, 8. septembra 1943 so Italijani kapitulirali. Prišli so Nem- ci. Ti so Novo no sto večkrat bombardirali. Po drugem bombardira— nju jo bilo toliko ranjenih., da smo morali devot dni in noči operirati. Po tretjem napadu je bomba padla na stavbo porodnišnice in bolnice za žensko. Ubitih je bilo 16 bolnic in doktor. Vse ostale poškodovance so operirali celo noč. Bolnica je bila po tem napadu neuporabna. Organiziran je bil tudi prevoz težkih ranjencev v Srebrniče. Tam smo organizirali bolnico za težke ranjence. 20. novembra 19,,+o je neki tovariš preplaval Krko in no,s obvestil, da bodo -so ranjence pobili in da naj jih umaknemo. Odpeljali smo jih v Kočevski Rog. Z-njimi sen odšel, tudi jaz.. Kmalu so po Novem mestu rohneli Nemci. TovarišTonček Draginc jo' uspel zažgati vos arhiv. Vse pokrotne bolnike je rešil. Ob velikih aretacijah bi morali aretirati tudi meno in moral bi biti obešen. Na srečo pa nisem bil ujet od Nemcev in so to ni moglo zgoditi." S teni je bil naš razgovor končan. Tovariš Senica nam je povedal še nekaj zanimivosti, ki pa nišo bile v zvezi z bolnico. Zahvalili smo se nn za razgovor in še pod vtisom pripovedovanja odšli domov . Vesna Pečavar, 8.b POBEG IZ BOLNICE V novomeški bolnici je ležal ranjen eden izmed komunistov, ki je sodeloval pri neki akciji. Ker so Italijani vedeli, da je komunist, je italijanski vojni svet v Ljubljani izdal ukaz., da ga kaznujejo s smrtjo. Ustreliti pa ga morajo takoj, ko se vrne iz bolnice. Ko je zdravniško osebje zvedelo za to, so sklenili, da mu pomagajo pobegniti. Imel je le manjšo poškodbo, zdravniki pa so skovali taklo načrt: .simulirati jo moral napad slepiča, dali pa so mu tudi - 64 ~ zdravila proti malariji, po katerih Je.postal rumen. Ito.liJani so zvijači nasedli, zlasti še, ker so jim zdravniki pokazali lažne izvide, zato so privolili v operacijo. In res so napravili navidezno operacijo. Po dveh dneh jo pobegnil čil in zdrav. Nihče, razen zdravnikov, pa ni vedel kam. Seveda k partizanom! Irena Žlogar, 8,b NEMCI NISO UPOŠTEVALI ZASTAVE RK Nekoga sončnega . dne je šla moja stara mama Magda Rifolj, otroška negovalka, v bolnico. Nenadoma je zaslišala glas avionov. Skrilo, se jo v parku blizu bolnice. Zelo je bila prestrašena, ker so bili avioni nemški. Bombardirali so mesto in bolnico, čeprav je bila na strehi bela zastava z rdečim križem. Ko. so avioni odleteli, jo stekla v bolnico in pričela reševati bolnike, izpod ruševin. Pri reševanju bolnikov iz porušene bolnice so pomagali vsi zdravniki in medicinsko sestre, na pomoč so jim pritekli rudi drugi Novoneščani. Čeprav je bilo. zastava na strehi bolnice zelo velika in daleč vidna, Nemci niso . pošt ovali mednarodnega znaka. Rdečega križa. Špela Dular, 2.c RDEČA POMOČ. Ta organizacija je skrbela predvsem za tiste družine, katerih svojci so bili v partizanih, da bi laže preživele vojno. Okupator jim ni dajal nobenih sredstev ali hrane, večinoma niti živilskih nakaznic. Bile so povsod zapostavljene. Tisti, ki so imeli dokaj dobre pogoje, so jim živilske na- kaznico odstopili. To je sevoda organizirala Osvobodilna fronta. Za vsako partizansko družino je bil določen član, da je poskrbel zanjo na kakršenkoli način, le da je družina dobila osnovna živila, sevoda brezplačno. Tako so bile na področju Novega nesta preskrbljene vse partizanske družine. Povedal Vane Murn, zapisala Vivina Gazvoda, 8.b ZIMSKA POMOČ Posebno v prvih letih vojne je Osvobodilna fronta skrbela za preskrbo vseh partizanov. V zinskih nosečih so pogrešali predvsem topla oblačila in obutev, zato jo Osvobodilna fronta pristopila k zbiranju potrebnih stvari. Zaupni člani so jih zbirali Gona in pri zavednih ljudeh. Zbirali so moško obleko in perilo, smučarsko opremo, posebno pa obutev. Vse to blago je prišlo ned partizane. Nekatere šivilje pa so jim šivalo posebne telovnike iz časopisnega papirja, da so se borci zavarovali pred. mrazom. Proti koncu lota 19zt4- in v letu 194-5 ta akcija ni bila več potrebna, ker so edinice NOV že prejemale pomoč zaveznikov. Povedal Vane Murn, zapisala Vivina Gazvoda, 8.b - 66 Aft' /W /iTi/mm^ru/ ■/• IZGNANSTVO ' ■ Da, hudo .jo bilo rici vojno. Hudo je bilo, če si bil v partizanih, čo so ti požgi, li dom, če si bil v izgnanstvu Nehaj spominov iz izgnanstvo nam jo povedal tovariš Galič, direktor podjetja Gorjanci iz Novega mosta. Takole je pričel s pripovedjo: „Bila je mračna jesen 1941. lota. Star sen bil 14 let. Dona som iz Brežic, ki so bile v tistem času pod nemško okupacijo. Slovence so izselili iz obmejnih krajev Nozavisnc države Hrvatske« Selili so na dolenjski in što.jorski strani z 20 m obrežnega pasu . vse prebivalce. Naša sedemčlanska družina niti slutila ni, da bo morala zapustiti dom in rodno zemljo, leta 1941 so nas izselili. Bila je zima. Zjutraj je na vrata potrkal nemški vojak in rekel: uDo 121' morate biti pripravljeni za odhodi" Ni mogoče povoda-.;!, kaj se je porajalo v teh urah v mislih otrok in staršev. Vendar za tako premišljevanje ni bilo veliko časa. Pripavili smo skromno prtljago, vsem pa se nam je tožilo, ko smo se spomnili,'da bomo morali zapustiti hišo, imetje, polno shrambo, kajti ravno to loto jo bila letina zelo bogata. Odšli smo v zbirno taborišče Rajhenburg, današnjo Brestanico. Tu so bile improvizirane barake, zbirališče za izseljence iz Posavja. Življenje v tem zbirališču je bilo obupno. Jok, stokanje odraslih, bolnih, starih in otrok. Tam smo bili teden dni. V tem času pa so pripravili transport. Okoli 50 družin so naložili na vlak. Živo pa se spominjam, kako so prod odhodom vlaka ljudje padali na kolona in poljubljali slovensko zemljo, ki so jo zapuščali. Vozili smo se skozi Štajersko, Avstrijo in tako smo prispeli v zahodno Nemčijo, ki je bila naš cilj. Nastanili so nas v taborišče ob Balonskem jezeru. Tu sen prvič v življenju občutil strašno domotožje, čeprav smo bili s starši skupaj. Vse, ki smo bili stari nad 14 let, so ločili. Pantjo smo bili posebej, dekleta pa zopet posebej. S starši smo se videli le ob delitvi hrane, to je bilo zjutraj in zvečer. Vsi, ki smo bili stari nad 14 let, smo morali takoj na delo. To delo seveda ni bilo plačano. Imel:' smo le hrano in stanovanje v taborišču. Seveda pa smo vsak dan razpravljali in govorili le o domu. V taborišču smo bili sami Slovenci. Morilo nas je le eno vprašan je , na katerega ni vedel nihče odgovora: „Do kdaj bomo tu in ali bomo sploh še kdaj videli domovino in zapuščene domove?" Tale o jo teklo življenje v taborišču štiri leta. Težko smo čakali dan, ko bo vojne konec in so bomo lahko vrnili domov. Leta 1945 so kraj, kjer smo bili zaprti, okupirali Francozi. Živo so spominjam, koko prijazni so bili z nami, saj so tudi oni preživeli drugo svetovno vojno podobno kot mi. Skrbeli so za nas in nam dajali hrano. Domov so nismo mogli takoj vrniti, ker so bile slabe zvezo. Porušeno so bilo železnice, ceste, mostovi ... Vrnili smo so šole v septembru 194-5. leta. 68 Ko smo srečni prišli domov, smo ponovno občutili grozote vojne in opustošenje domovine, saj so Nemci, ki so bili v ten času naseljeni v nr.\. vasi, opustošili marsikaj. Posekali so vinograd,, kor z njim niso znali ravnati. Tako so naredili veliko škodo, ker je v naših., krajih to največji vir dohodka. Hiša je bila'prazna, nismo imeli orodja in živino za delo in popravljanje doma. Vendar smo s pomočjo, ki smo jo dobili od družbe, in z lastnini napori začeli novo življenje in tako so bile to hudo rane počasi spet ozdravljene. Teh nekaj misli sem povedal zato, ker šole danes ven iDrav ceniti, kaj pomeni.domovina, svoboda in kaj pomeni biti doma. med svojimi ljudmi," je zaključil tovariš Galič. Andr e j a Žve glič, ?.d TABORIŠČE RAB Za pogovor som prosila tovariša Gr. Bogdana Škerlja. Ko som mu povedala, kaj žel1 im vedeti, je začel pripovedovati: „Kot vsi zavedni rodoljubi sem se tudi jaz v začetku okupacije našo domovine povezal z osvobodilnim gibanjem, zaradi česar so me v poletju 1942 na ovadbo nasprotnikov QF atetirali in me po tritedenskem zaporu v Novem mestu odpeljali v internacijo še z nekaterimi drugimi Novomeščani. V Novem mestu so nas pod nočno stražo italijanskih karabinjerjev in vojakov stlačili v živinske, vagone in nas zaklenili, da sploh nismo vedeli, kan nas peljejo. Tako smo prišli na Reko, kjer so nas strpali na ladjo ter nas odpeljali v za nas neznane smer. Sele ko smo se izkrcali na nekem otoku, sn.o spoznali, dr smo na Rabu, Sprva smo se razveselili, saj smo mislili, da se bomo lahko tu svobodno gibali. Naši upi so se razblinili, ko so nas pod stražo odpeljali v notranjost otoka. Po nekajurni hoji smo zagledali z reflektorji razsvetljena taborišča, z nočno bodočo žico ograjene prostore, v katerem sc iiug pri drugem svali vojaški šotori. Sredi noči so nas strpali v takozvano sprejemno taborišče, kjer so nas do golega ostrigli ter nanpreparili obleko, kar naj bi pomenilo razkuževanje, v resnici pa jo tam vsak dobil uši. Nato so nas razporedili v šotore v glavnem taborišču za moške, nedaleč stran pa jo bilo drugo taborišče za ženske in otroke tor za nad 60 let stare moške. Ob mojem prihodu jo bilo tam nekaj sto ljudi, kasnej3pa so jih samo v naše taborišče stlačili nad 7000. To je bilo v začetku avgusta, v največji sončni pripeki, V vsem taborišču ni bilo niti one sonce, pod šotori pa je bilo tale o soparno, da nisi mogel biti v njem. Hodili smo bosi in sonce je tako razgrelo zemljo in kamenje, da sploh nismo mogli stati na enem mestu, temveč smo se prestopali z noge na nogo. Hrana je bila tako slaba, da bi še tako zdrav človek brez kakršnekoli pomeči od zunaj ne vzdržal dalj časa. Ker nas je bilo veliko, so na delo hodili le prostovoljci, ki so zato dobili kakih 5 dkg kruha na dan več kot drugi. Sprva Italijani internirancem niso dostavljali pošiljk,četudi so jih svojci pošiljali. Sele ko so zavezniki v jeseni 194-2 pregnali Italijane iz Afrike, so se nekoliko zbali. Tako so nam naenkrat dostavili vsa • prejšnjih mesecih poslana živila in sem v decembru prejel kar pet škatelj. Obenem so jo tudi dnevni obrok hrane povečal za kako žlico riža ali makaronov, saj smo prej dobivali le, „čcrbo'!. Tako je v teh jesenskih mesecih umiralo zaradi podhranjenosti 50' do 80 ljudi dnevno. Skratka, razdore so bilo tu tako težko, da sc jih le nerad spominjam, saj jo vsak, tudi če jo kaj dobil od doma, imel ,,.e zase in za ožji krog znancev in še ta ob strogo racionalni razdelitvi dnevnih dodatkov,. Kdor si še tisto malo, kar jo dobil od doma, ni znal razdeliti, mu jo to več škodilo kot koristilo. Pozne.l som ljudi, ki so so zvočor po prejemu paketa do sitega najedli, zjutraj pa se niso več zbudili, ker prebavila niso prenesla obremenitve. Razmere v letu 194-3 so se izboljšale in so zlasti zono in otroke premeščali v druga taborišča. Jaz sem bil izpuščen na prošnjo matere in žene sredi avgusta 194-?, taborišče samo pa jo ^azpe.dlo ob kapitulaciji Italije septembra 1943. leta," je svoje pripovedovanje zaključil dr. Škerlj. Mirjan Grašič, 7.c TAM JE TRPEL TUDI MOJ STARI ATA Neko popoldne ni je pripovedoval: nNa Rabu sem bil od leta 194P do 1943, torej do leta, ko je Italija kapitulirala. V taborišču nas je bilo več tisoč, no spominjam so več dobro. Trpeli smo hudo lakoto, saj smo dobili za, kosilo malo vode, v kateri je plavalo nekaj koščkov kruha ali makaronov. Žene so nam pomagaj.e tako, da so nam pošiljalo' suho sadje, saj so tudi v domači vasi stradali, ker jim je sovražnik vse pobral. Toda te pošiljke so največkrat ostale kar v rokah Italijanov, saj so bili lakomni na vse stvari. Tako je veliko internirancev končalo svoje življenje od lakote ali pa so utonili, nd poplavami, ki so spomladi grozile lesenim barakam, ki so stalo ob bregu reke. Le tisti, ki je imel močno voljo do življenja, je lahko zdržal." „Kaj so jo ' zgodilo lota 194-3?" sem vprašala. »Toga leta, kot - .š, je Italija kapitulirala. Zato so bila vsa taborišča na Rabu 'osvobojena. Kar nas je ostalo živih in kateri smo bili sposobni za borbo, smo odšli v Rabsko brigado in se z njo borili do osvoboditve," Dejal jo še: „Ne veš, kako krvava jo bila pot do osvoboditve in svobodo, katero sedaj uživamo!" Marj ana Bečaj, 8,b * BILO JE STRAŠNO „Bilo 3g lota 19^2 pri izkopu vaško cisterne na Uršnik solih. S kamioni so se pripeljali Italijani in nas pobrali z izgovorom, da gremo na zaslišanje," jo dejal stari ata. „Z vlakom so nas odpeljali na novomeško sodišče, kjer smo ostali sedem dni. Po sedmih dneh so nas odpeljali na postajo v Bršljin. Tam so nas naložili na živinske vagone, kjer nas je bilo okoli 20, in odpeljali so nas proti Ljubljani. V staren delu Ljubljane so povedali, da nas peljajo na Reko. Vožnja jo bila selo naporna. Mnogo jih je v vagonu zgubilo zavest. Ko smo prispeli na Reko, so nas naložili na ladje. Dejali so nam, da gremo obdelovat vrtove na Rabu, a so nas odpeljali v taborišča 20 minut od luko. Tam jo bilo že veliko šotorov. Interniranci, ki so že bili tam, so bili večinoma iz Prezida, in Babjega polja. Bila je huda vročina, katero nismo bili vajeni. Hrana je bila zelo pičla. Na dan so bili vrije obroki: zjutraj je bila črna kava oziroma brozga; ob 9« uri smo dobili 7 ikg kruha, ki smo ga imeli za cel dan; opoldne pa kuhane buče, včasih pa tudi košček govedino ali sira v obliki koščka sladkorja; zvečer so bile zopet kuhane buče, ki so ostale od kosila. Nad taborom je bila bivša osnovna šola. V njej je bila italijanska komanda. Vsako jutro so na poslopju razobesili zastavo. Vsak interniranec je moral pod pratiskom okupatorja stopiti iz šotora in jo pozdraviti z roko. Na Rabu je bilo približno 12000 internirancev iz raznih krajev Jugoslavijo. Velika vročina je povzročila hudo žejo. Bila je hujša od lakote. Čez čas so vendar pripeljali vodo. Takrat je nastal velik naval. Ko je vojak odprl pipo, je nastala veliko. gneča. Ker je vsak hotel priti do vode, smo se prerivali, da jo jo 90/o steklo po tleh. Po nekaj dneh so se po taboru razpasle uši. Nekateri so z ovadi podhranjenosti in uši začeli otekati po obrazu in telesu. Začelo se. jo množično umiranje. Vsak dan jih je umrlo A2 do 47. Mrtvece so odpeljali s kamioni na pokppališče ob lu- kie ^cun go bilo zaposlenih okoli 100 ljudi. V taboru go bilo veliko majhnih otrok,ki so gih vodile italijansko učitolgico na sprehod izvon taborišča. Ti otroci r~' bili na začetku zelo razigrani, čez tedon dni pa so postali slabotni in izčrpani. 29« soptembra 194-2„ lota g'e nastal ponoči okoli 22*1 velik vihar z dožgem i.r debelo točo. Ker so bilo na ravnini ženo in otroci, ge mnogo otrok in žena odnesla voda. Odnašala ge šotore, odejo - vse, kar je 'bilo v taboru, Kastal je hud preplah, krilc in jok. Žene in otroci so tekali proti moškemu taboru, ker je bik ta višji. Drugi'dan jo bil' ne žensko taborišče grozen pogled. Predon so ga obnovili, je trajalo dolgo, zato so vabili delavce. Prosili so prostovoljce, če gredo pomagat, za nagrado pa bodo dobili boljšo hrano. Razumljivo je, da jo vsak hotel imeti boljšo hrano, zato so jih je javilo kar lopo število. Na pobudo KP nismo interniranci hoteli več delati za Italijane. Ko jo italijanska komanda to zvedela, je komandant taborišča izdal poziv, da se zberemo vsi interniranci na srodino tabora. Prišol jo s prevajalcem in zahteval, da se morajo vsi delavci odzvati in iti delat. Do kapitulacije Italije je no. Rabu umrlo 4-000 ljudi, nekatero so na prošnjo svojcev odpustili domov, druge pa so odgnali v Italijo v mosta Visco in Gonars." • Stari ata se jo vrnil iz toga taborišča smrti in takoj odšel v gozd med partizane. Pomagal je osvoboditi našo domovino, pomagal jo tudi meni, da mi je sedaj lepo. Andreja Mazele, 7.d - 4 ' . ^ V ■J --------------— V ZLOGLASNE BEGUNJE IN NAPREJ ... /Pripoveduje Janez Fir, Gcfrna vas/ „6. septembra I9A3 ~ kapitulacija Italije. Italijani so begali sem ter tja po mestu in pobirali orožje. Skrivali smo se v Mokrem polju, Mokronogu, Škocjanu in Zagradcu. Tu sc jo osnoval bataljon VOS. Potem smo krenili čos Sotesko in Stare žage ter se tam nekaj časa zadrževali. Marca 1944 smo se odločili, da bomo šli na Štajersko. Spotoma smo so ustavili v Trebnjem, kjer smo nameravali imeti miting. Toda neka ženska nas je izdala belim in ko smo ravro imeli kosilo, so nas obkolili domobranci in nas napadli. Vsi smo se razbežali, kdor so je kan mogel. Nekaj se jih jo rešilo, nekaj padlo, nekaj pa so jih polovili, med drugimi tudi meno,. Peljali so me na trg prod tank. Nekaj časa som moral čisto na miru stati, no.to pa so me posadili na vrh tanka in me peljali po mostu, da bi no vsi videli. Pripeljali so me naravnost v zapor. Neprestano so me zasliševali, coda delal sem se neumnega, kot da nič ne vem. Ko so videli, da iz mene ne' bodo nič spravili, so mo. nagnali zopot v zapor. Tam mi je nek nemški tolmač povoda!, da je boljo, da sem tako storil, ker bi moral iti pokazat, kje se je vse to godilo, tam pa bi me ustrelili. Oddahnil sem se. Kmalu zatom pa sem zvedel, da nas bodo odpeljali. Naložili so nas na tri tovornjake, moške, žensko in otroke in nas peljali v Ljubljano. Med potjo srno poli partizansko pesni, Tam so nas zaprli, še prod ten pa so nam pobrali obleko, nas napodili pod tušo in nas oblekli v posebno zaporniško obleko. Iz Ljubljane so nas v zaprtih avtobusih odpeljali v Begunje. Neprestano smo bili v strahu, kaj bo z nami. En dan smo prebičali v bunkerjih, drug dan pa so nas z vlakom odpeljali v Mathausen. Tam smo mnogo pretrpeli- Od tam. po. sc nas spet prepeljali v Lienz. Talce so nas mučili med celo vojno in le malokdo od nas jo vzdržal. Maja meseca 1943. pa so nas pripeljali nazaj, v svobodno domovinoc Vivina Gazvoda, S.b V TABORIŠČU Tovariš Janez Ponča mi je povedal, kako so ga odpeljali v italijansko taborišče in kako je bilo tam: „Lcta 1941 so prišli v Novo mesto Italijani. Zavedni Novo-meščani so odšli v gozdove in napadali fašiste. Da so partizanom ne bi priključili dijaki in študentjo, so 1. julija leta 1942 Italijani zgodaj zjutraj napravili policijsko preiskavo po hišah Novega mesta. Mlade ljudi so zaprli v jetnmške sobe, kjer jo zdaj novomeško sodišče. 20. julija pa so nas nenadno odpeljali v živinskih vagonih proti Italiji. Na vsaki postaji so nas Italijani zmerjali, nam grozili in nam kričali: uRibelli!" /Ujetniki/ Pripeljali so nas v taborišče Monigo pri Previsu; Največ nas je bilo študentov, dijakov, učiteljev in profesorjev. V taborišču so bile velike vojaške kasarne, obdano z visokim zidom in bodc.čo žico. Na stražarskih stolpih pa so stali stražarji z žarometi in strojnicami, V začetku je bilo tu še malo Slovencev, kmalu pa se jih je zbralo več tisoč. Med ujetniki pa so bile tudi cele družine iz .Gabra. Hrana je bila slaba in jo je bilo malo: zjutraj 3.0 dkg kruha in malo črne kave: opoldan 1 liter juhe z nekaj makarnoo-ki$ zvečer spet juha, vendar male. Močno smo oslabeli, shujšali. in zboleli o Meglilo se nam je prod očmi od lakote. Vsak mesec pa smo lahko pisali domov in prosli za hrano. Nekaj tednov Italijani niso hoteli dajati pisem, zato od doma nismo dobili nič hrano. Ko pa smo jo dobili, smo jo tovariško delili s tistimi, ki od doma niso nič dobili. Ker jo bila hrana, ki so nam jo dajali Italijani, slaba, smo se pogovarjali,.kako bi pobegnili. Najbolj veseli smo bili takrat, ko.smo zvedeli kaj o par-tizaniEt in zaveznikih. Nekoč sem od čabrancev kupil četrt kg koruzne moke, ki so jo imeli s seboj. Hotel sem jo skuhati, ker sem bil zelo lačen. Nabral sem skrivaj po taborišču trsk. V skritem koti' dvorišča za kasarno sem zakuril ter pristaval vodo. Dobil pa Cu je karabinjer Sultan, ki je bil zelo strog. Privezal me je h kolu sredi taborišča, kjer sem moral stati dve uri na vročem sončni v opomin, da s i drugi no-bi upali-narediti kaj takega. V taborišču sem bil trinajst mesecev. Zelo smo trpeli, a med seboj smo bili vsi zelo tovariški. Ko pa je Italija propadla, som se vrnil v Novo mesto. En mesec sem ostal doma, nato pa sem odšel k partizanom v gozdove, kjer sem bil do osvoboditve." Sanda Progar, 3.a ima/. u/ /k vd' A'V^Aa\JJUAA/ Lev KONTRAREVOLUCIJA. *•>> 'V-' • protirevolucija, ki naj bi ponovno vaposta' vila družbeno in politično ureditev, ki je tila z revolucijo zrušena. BELA GARDA - izdajalska pblitična in vojaška organiza- cija slovenskega reakcionarnega meščanstva med narodnoosvobodilnim bojem. Prvič se je pojavila v boju proti NOV na Dolenjskem /Ljubljanska pokrajina/ leta 19^2 v takozvani „roški ofenzivi". Končni obračun z njo je opravila Prešernova brigada septembra 19A3 na Turjaku. PLAVA GARDA - takoimenovana „jugoslovanska kred jeva vojska" v Sloveniji. Med NOB. je sodelovala z okupatorjem proti enotam NOV. Partizani so jo uničili septembra 19A3 v Grčaricah. POJAVI BELE GARDE V NOVEM MESTU /Pripovedovanje tovariša V. Murna/ Začetnik organiziranja bele garde je bil šmihelski kaplan Volbank. A tudi ta je uspel samo deloma in to pri dekletih. V svojo mrežo je zajel predvsem pobožna dekleta. Uporabljal jih je predvsem za službe obveščanja. Aktivne so bile le tisti čas, ko so bili belogardisti v Šentjoštu. Na našem področju ni bela garda pridobila aktivnega članstva v svoje vrste. V svojo vrste so'pridobivali v glavem zapornike, da bi se rešili internacija. Belogardisti Novega mesta so se v malem pokazali ob kapitulaciji Italije, ko so se Itali- jani umikali« Pa tudi tedaj so bili zelo maloštevilni„ V večjem številu, so se pojavili v času Nemcev- Ti so bili tu ±z cele DO“ lenjske. ♦ Suzana Gutman, 8„b 0 DRUŽINI PREŽELJ IN ŠE 0 M/RSIČEM V Novem mestu je živela družina Prezelj. Imeli so več fantov in deklet. Vsi so bili . aprednih misli, levičarsko usmerjeni. Ena izmed hčera, Marija, se je celo po. ečila z levičarjem in odšlo v Rusijo. Sin Jože je odšel med prvimi v partizanec Težko je bil ranjen v trebuh, z ilegalno ponarejenimi dokumenti je prišel k prof, dr:. Lavriču in tovarišu dr. lergancu, ki sta bila zdravnika, „Tu, čez ta hrib," se je živo spominjala Grosova in pokazala z roko. „tu je stal gradičok Graben, kjer so živeli Krauto-vi. Imeli so dve hčerki, ki sta bili izredno hrabri. Noč in dan sta delali za partizane. Moj mož je bal takrat odpeljan na Rab v internacijo. V hišo sem vzela begunce, brezdomce. Vzela sem tudi svojo sošolko Tvadije vo s tremi otroki. Neko noč smo zaslišali, da me zunaj nekdo kliče. Prestrašila sen se, saj tabelih ni manjkalo tod naokoli. Pa vendar sem zbrala pogum in odšla pogledat, kdo je. Bila je Jelko. Krautova. Povedala mi je, da ima s sabo Prežijevega Joža ter da ga hoče spraviti ilegalno čez mejo'nazaj v partizane, Veste, to jo bilo izredno težko, Na hribu za našo hišo je bila meja z italijansko stražo. Takrat ni mogel nobeden priti čez. Odprla sem jima vrata in ju spusti]a v hišo. Ta je bila prenatrpana z ljudmi. Moj' sin je bili. takrat star 12 let. Vznemirjen in silno radoveden je bil zaradi tega ranjenega partizana. Drugi dan ga tudi v šolo nisem pustila, da ne bi komu nehote kaj ne povedal. Ponoči je šla Jelka iskat zvezo. Vrnila so je zjutraj ža- lostna in obupana. Ni ge našla* Naslednji dan proti večeru so gi go posrečilo dobiti zvezo, da prepelje Jožeta čez nego ilegalno. Proti večeru je prišel z motorjem. Jaz pa sem bila strašno vznemirjena. Bala sen se za Jelko, bala sen se za ranjenca, bala sem se, kaj bo z mano, kaj s sinom, kaj z begunci! Fant z motorjem me je potolažil: „Nič se ne bojte, vse bo v redu." Jelka je jokala, Zdelo se mi jo, da je imela Jožeta rada. Ranjenca sen zavila in mu okoli vratu zavezala možev šal, na glavo pa sem mu dala lovski klobuk. Zelo težko je sedel na motorju, kajti rana v trebuhu je bila huda. Jelka mi jo ob slovesu rekla, da bo ona tiste., ki se bo prva vrnila čez nejo. Nato so se odpeljali proti meji na Brski. Obrnili so -se, še preden so prišli do bloka, kajti prehod je bil nemogoč. Odpeljali so se v Šmihel.. Tudi tu jo bil prehod nemogoč. Ranjenca sta lahko odpeljala na kozolec v smeri proti Cikavi. Jelka je odšla domov in hlapca prosila, da je preskrbel odejo. Jelko so Nemci kasneje leta 19J3 ujeli in odpeljali v Nemčijo. 0 njej nisem ničesar vedela. Rudo mi je bilo zanjo. Kako. je bila hrabra! Gele noči sta s S'stro pekli kruh za partizane. Ničesar se ni ustrašila. Vedela jc da mora pomagati, da se nora boriti, da nora pomagati partizanom. S sinom sva takrat pobegnila po ilegalni poti v Ljubljano, kajti zvedela sva, da sva na spisku za likvidacijo. Ravno takrat so pogosto streljali svojce partizanov. V Ljubljani sem šla k moji znanki iz Gotne vasi, Ani Štihovi. Tam sem srečala nečakinjo Štihove in našo sosedo Sedlarjevo. Nečakinja Štihova mi je povedala, da je bila Jelka Krautova ubita pri Dresdenu. Povedala je, da sta bili skupaj zaprti. Prihrumeli so avioni, Jelka je stekla k oknu in gledala. Ona sc je skrila v omaro. Tudi Jelko jo prosila, naj so skrije, vendar se ni hotela. Stavba jo bila bombardirana in s steno vred je Jelka zgrmela na dvorišče• in se ubila. Štihovo pa je z omaro vred vrglo ven, vendar je ostala živa. V Novem mestu, v naši hiši, je ostala poleg beguncev se Anico. Tvrdi. Bila je tuberkulozna. K nam je prišla iz Srbije s tremi otroki. Dekletce je bilo staro 14 let, on fankte 9 in eden 7 lot. Pr im ari g' Perko ge vzel na mojo prošnjo za nekaj časa Anico v bolnico, jo zdravil in skrbel zanjo. Njeni otroci so bili izredno pridni. V hiši so so nasolili poleg petih begunskih družin še Nemci in mi grozili z ustrelitvijo, dokler se mi ni posrečilo priti v Ljubljano. Po nojem odhodu so spravili domobranci vse begunce iz hiše, sami pa so hišo spremenili v domo-bransko bolnišnico. Spomladi leta 1944- se je iz italijanskih ječ vrnil v Ljubljano moj mož. Nemci so ga takoj zopet zaprli. Svobodo som dočakala v Ljubljani na Dolenjski cesti. Prvega partizana sem videlu tu. To je bil begunec iz naše hiše, tovariš Kovše, ki je od nas odšel v partizane. Stekel je k meni in objela sva se. Iz oči so mi vrele solze. To je bil nepozabni trenutek, ko dočakaš svobodo, katero smo čakali težko in dolgo štiri leta in ko se objameš s človekom, ki je živel pod mojo streho," se živo spominja Grosova. „Za zaključek pa naj povem še to, kar ne sodi tu zraven," je rekla tovarišica Grosova. MPozrala sem tudi Dušana Jereba. Bil je naš prijatelj. Ob začetku vojne jo večkrat prihajal v našo hišo glddo organizacije OP. Škoda, da ga nisto poznali! To je bil čudovit človek, resnično! Humanist, socialist, ros, edinstven jo bil," je rekla rosno, preudarno.Njene oči so glodalo ■ skozi okno, njen obraz je bil resen, plenonti. Mojca Novak, 1. gimnazija TISTO NOČ SO POBILI VALANTIČEVO DRUŽINO Ko sem zadnjič zopet prosil staro mamo, naj mi pove kaj iz vojne, je takole pripovedovala; „Veliko večerov sem med vojno sama preživela doma. Vso. v strahu sem poslušala bombardiranje in streljanje iz avionov. Neke noči pa zaslišim streljanje čisto od blizu. Ker je bilo po S, uri prepovedano iti na cesto, se mi je to zdelo zelo čudno. Zjutraj pa sem izvedela, da so sovražniki pobili Valantič ov o družino in jih nato na vozu odpeljali v Krko. Kor sem osebno zelo dobro poznala gospo in hčerko, so mi je ta dogodek zelo globoko urezal v spomin. Od tistega večera smo vsi vedno trepetali v strahu, kdaj bo po nas0 V spomin na ta dogodek so imenuje ulica, kjer stoji njihova hiša „Valantičeva ulica’'Tako mi je pripovedovala stara mama Anica Koncilja. Damjan Kozjan, 2.c FO POKOLU VALANTIČEVE DRUŽINE Na. Grmu so pobili družino Valantič«' Ob tem dogodku jo bilo vso mesto pretreseno. Tovarišica Beletovc, ki je takrat stanovala na Grmu, je pripovedovala : „Bilo je leta 194-5. Tukaj so bili še vedno Italijani, Z njimi je bila povezana črna roka. To .je bila skupina domobrancev, katerih znak je bila črna roka. S ceni znaki so označevali hiše in tista, ki ga je imela, je bila obsojena na nekaj strašnega. Tako so- je'zgodilo tudi z družino Valantič. Oče je bil pleskar. Poleg žene je imel se 22-Letno hčer Almo in 11-letnega sina Lojzke.. Druga hči Vida pa je bila takrat v partizanih. Pripadniki črne roke so ponoči vdrli v hišo, družino odvlekli v klet in jo tam zverinsko poklali. Potem so jih na vozičku odpeljali in vrgli v Krko. Drugi dan se je to hitro razvedelo. V hiši so bilo mlake krvi, družino pa je rokaj dni kasneje naplavila reka. Po tem dogodku smo bili vsi preplašeni. Bilo nas je grozno strah. Vrata smo vsak dan zaklepali, se zabarikadirali in ko jo prišla noč, so ni nihče upal zapustiti hiše in še luči si nismo upali prižgati. Ves Čas nas je pr ganjal strah, tako da še zaspati nismo upali. - 81 Potom, ko so lota 194-3 prišli v Novo mesto Nemci, smo se oddahnili, kor smo bili rešeni črno roke«, Obonem pa smo dobili nov strah - SS-ovce. Od Valantičevo družine ni ostal nihče živ«, Tudi hčerka Vida Jo 1 ©ta 194-5 padla v partizanih. Zn grenkobo v srcu se spominjam tistih težkih dni, posebno tistega dno, ko so pomorili Valantičeve," je dejala tovarišico. Mimi Bele. Mirjam Kotnik, 8.c ZASLIŠEVANJE V VALANTICEVI HIŠI /Pripovedovanje tovariša Murna/ Ker sem imel stalno zvezo s partizani, so domobranci to nekako zvedeli in to posebej komandir 2. čete, poročnik Mave. S tem v zvezi so me domobranci nekako spomladi leta 194-4-aretirali. Odpeljali so me v komando 2. čete v Valantičevo hišo. Takoj se mi je zdelo, da no bo nič dobrega, ker me niso odpeljo.-li na policijo. Bal som se tudi zaradi tega, ker sem vedel, kaj se je v tej hiši pred meseci dogodilo, da so pomorili vso Valantičevo družino. Osumljen sem bil, da imam zveze s partizani in vedeli so, da sem pred dnevi poslal preko bloka partizanon razno blago. Takoj sem vedel, da če bom količjaj priznal, da bom izgubljen. Zasliševal mo je poročnik Mave, doma iz Mirne peči. Priznal nisem ničesar, zato je začel s pretepanjem. Imel je en meter dolgo, okroglo vzmet, debeline gumi plašča za kolo. Pri zamahu se je vzmet raztegnila., po udarcu pa skrčila, da so bilo bolečlno izrodne. Udarjal je predvsem po hrbtu. Ne vem, kako bi se vse končalo, če ne bi moja žena sledila, kam so me odpeljali. Na na -svet znancev je odšla na komando policije in jih seznanila, kaj je z mano. Še v pravem času je prišel kurir z naročilom, da v kolikor sem kriv, noj me takoj izročo policiji, v nasprotnem - 82 primeru pa izpuste. Čeprav nejevoljen, me je komandir izpustil z opozorilom: Če bom govoril, kaj se je z mano dogajalo, bo prišel po meno in naj se zavedam, kaj no poten čaka. Suzana Gutman, 8«b /m/ /-i/vvtio/ /miwv VE R So -r.otiB LoVAU Z. ^ a n btrt , Gob o iTRB :i 1 l v '• ^ V-v v v.- _J ' r ZLOČIN JE VSE PRETRESEL Po hudem bombardiranju 19^3« lota so čez nekaj dni Nemci vdrli v mesto. Bilo je skoraj prazno, ostalo je lo nekaj moških, katere so ujeli in jih obesili na Ločenaki cesti na vrtno ograjo gostilno Košir, ker so. pri njih našli orožje. Koncem decembra 199-3 so domobranci na Glaven trgu, nasproti Rotovža, postavili vislice. Tam, kjer stoji danes spomenik, so obesili dva mlada partizana in to Alojza Hacina in Franca Janča, Vsi dohodi na trg so bili zastraženi in tako, da ni nihče mogel s trga. Domobranci so hodili po trgovinah in pisarnah na Glavnem trgu in zahtevali, da se prostori zapro in vsi odidejo na trg* Tudi z ulic so podili ljudi no. trg, tako da je bilo nekaj prisilno navzočih, kor se je vsak temu obešanju ognil, če se je le mogel. Vsi Novomoščani so bili zaradi tega dogodka tako prizadeti, da tisti dan skoraj nisi videl človeka na trgu, naslednjo dni po. le, če so imeli opravke. Pripovedovala Štefka Krampel j , zapisali Metka Gal, 7.c in Suzi Rugelj, 8ob MOJ STRIC JE BIL OBEŠEN NA GLAVNEM TRGU Leto. 1942 je moj stric Alojz Hacin odšel v partizane. Bil jo želczničo.r. Preje jo vozil na progi Novo mesto - Karlovac. Dolo.l je kot aktivist, ker jo imel zelo veliko možnosti za zvezo s partizani. V silnem boju okoli Kostanjevice jo pobil 13 Nemcev. S partizani je bil takrat tudi Ivan Gorše, ki je pozneje pobegnil k belogardistom. Ta je partizane izdal Nemci so pri Mačkovcu ujeli mojega strica in še tri drugo partizane. Ronski oficir je prišel povedat moji stari mami : “Ujeli smo vašega sina, dajte mu perilo, ker je poln ušle" Tri dni Je bil zaprt v Seidloven hlevu; tam so ga mučili. Od tam so ga premestili v sodnijske zaporo. Mama mu Je nosila Jošti v kanglici, ki Je imela dva dna. Tako Je ubogi revež lahko pošiljal listke, na katerih Je napisal, da ga mučijo. Dne 30. decembra Je hotela mana odnesti kosilo. Dve nemški prilcžnici sta prišli povedat, da so strica obesili. Takrat so belogardisti prisilili vse NovomeŠčane, da so gledali ta strašni prizor. Moral Je san izkopati Jamo za vislice in napeljati vrv. Ker niso znali obešati, se Je mučil 22 minut. Šele ko mu Je Nemec dvignil in zvezal noge, Je lahko umrl. To Je bil skašon prizor. Ko mi Je mamica to pripovedovala, Je Jokala. Tudi meni Je hudo za. stricem, ponosen sem nanj. Boris Mali, 5.d NEISKRISEN SPOMIN . Stari oče ni večkrat pripoveduje dogodke iz vojne. Mislila sen, da so to pravljice. Toda on mi Je rekel, da Je to san doživel. Opisala vam ooa dogodek, ki se Jo zgodil v Novem mestu. Bilo 30» decembra 194-3* Star:-, oče, Janez Hribar, Je bil v mestu. Hotel Je domov v Šmihel, kjer Je stanoval. Toda pri mostu sta ga ustavila dva domobranca. Nista ga pustila naprej. Eden ga Je udaril s puškinim kopitom v trebuh. Padel Je. Ko si Je opomogel, Je odšel nazaj proti Glavnemu trgu. Zagledal Je strahoten prizor. Na vislice sta bila obešena dva mlada partizana. Nujnih imen se ne spominja. Spomni se le to, da Je bil eden viničar, drugi pa železničar. To Je slišal od drugih, ki so bili na trgu. Čoz nokaj ur so iuhko spet odšli iz mosta proti domu. Ulico niso bilo več zastražene. Stari očo vsako leto na ta dan položi šopek na vaškem pokopališču k spomeniku neznanim padlim partizanom. Ta dogodek mu bo ostal v trajnem spominu. Vedno pravi: „Slava padlim za našo svobodo!" Martina Bučar, V ULICI TALCEV Tudi noj stari ata Je doživel nekaj strašnih trenutkov. Enega, izned njih mi Je pripovedovala .nama, ker Je stari ata n,url kmalu po vojni. Po poklicu Je bil električar, žaro Jo moral biti vedno na razpolago Nemcem. Dona ga Je v strahu, da se mu ne bi kaj zgodilo, čakalo šest otrok in žena. Njihov strah Je bil upravičen. Bilo Je leta. 19/0. Stari ata Je ravno plezal na drog, da bi zvezal pretrgano žice, kar takrat ni bila redkost, ko so mimo prišli Nemci. Ravno so nabirali talce. Ko so zagledali starega očeta, na drogu, so mu ukazali, naj gre z njimi. Najprej so ga. odvedli v zapor. Tam Je bilo zbranih že veliko ljudi. Ko se Je.Nemcem zdelo, da Jo talcev že zadosti, so Jih prenehali zbirati. Drugi, ki so Jih že nabrali, med njimi Je bil tudi moj stari ata, so bili zaprti, dva dni. Tretji dan so vse odvedli v današnjo Ulico talcev. Tam so morali poklekniti. Kmalu se Je vsem posvetilo, kaj mislijo z njimi. Prve, ki so bili pri roki, so obesili kar na ograjo. Drugi so morali vse to gledati in čakati, da pridejo na vrsto. Marsikdo' si Je želel, da bi ga čimproj obesili, da ne bi gledal to grozodejstvo. Vrsta Je prišla tudi na starega očeta. Že so ga privedli pred ograjo, ko sc Je pripeljal Nemec in rekel, da potrebujejo ljudi za prisilno delo. Vsi talci, ki so to strahoto preživeli, si od presenečenja niso'opomoglio Tudi vstati zaradi tega niso mogli. Šele čez čas so vstali, ko so Jih Nemci začeli preganjati. Vsi preživeli So odšli na postajo, kjer so morali raztovarjati vlak. Po nekaj dneh sc je stari ata vrnil.domov. Vsa družina jo že mislila, da je mrtev. Ko je prišel, so se ga vsi razveselili, obenem pa jim je bilo hudo za nedolžne žrtve. Elka Bobnar, 7.d - 86 V NOVIM MESTU TAKRAT NI BILO LAHKO . V Novem mestu je veliko ljudi, ki so tu stanovali-že med vojno. Obiskala sem tovarišico Virtovo, ki stanuje v naši ulici. Prijazno me je sprejela. V. štedilniku je prasketal ogenj in širil prijetno toploto. Ko sem ji povedala, Zraka j sem prišla, mi je začela pripovedovati-: {,Med vojno se je dogajalo veliko stvari. Hudo je bilo. Najbolj se spominjam Hudih bombardiranj. Nekega dne sva s hčerko sedeli v kuhinji. Naenkrat se je zaslišal oster žvižg. Nedaleč od hiše je padla granata. Vlegli sva se na tla in najmlajša hčerka je v strahu zavpila: „Mami, na naju bo padlo!" Stisnili sva se in tolažila sem jo, kakor sem vedela In znala. Kmalu je bombardiranje minilo, vendar nikli ne bon pozabila strahu, ki sva se ga takrat naužili. Bombardiranje je bilo potem še večkrat. Spominjam se, da sem nekoč stala za hišo.Na nebu sem opazila nekaj letal. Obstreljevala so se in granate so kdaj pa kdaj padle tudi na tla. Naenkrat sem začutila rahel piš ob nogi. Pogledala sen in opazila drobec granate, ki se je zaril v zemljo. Stekla sem v hišo in povedala, kaj se mi je pripetilo. Nihče mi ni verjel in rekli so ni, da si domišljam. Čez nekaj časa pa je mož šel ven in tudi on opazil skupinico letal. Videl je, da se je drobec granate zaril med drva, ki so bila zložena v skladovnici. Poten ni je verjel. Najhujšega bombardiranja pa nisem doživela. Z nekaj sose-dami sen odšla po jabolka na Potov vrh. Ko smo se vračale, smo naenkrat opazile, da nad Novin mestom krožijo letalo.. Vlegle smo se na tla in čakale, da so odletela. Neto smo pohitele domov in ko smo se bližale Novemu mestu, smo srečevale prestrašene ljudi, ki so nam pravili, da je mesto v ruševinah. Vprašale smo jih, če vedo, ali je bombardiran tudi Grm, pa nam niso vedeli povedati, šele doma sem se nekoliko oddahnila, ker je naša hiša le ostala cela." „Kako pa je bilo s hrano v Novem mestu ned vojno?" sem jo ~ 8? - vprašala. „Pocl Italijani sno še dobili nekaj hrane, predvsem makaronov in riža; pod Honoi.pa skoraj nič. Hrano smo iskali po okoliških vaseh. Pri mlinarju sem dolgo prosila za kilogram koruzno moke, la' s m imela doma lačne otroke, pa mi je ni dal." Njihovo hiše so zasedli Nemci in šestčlanska družina se jo morala stiskati majhni sobici. „nomci so si prinašali meso in si ga pekli, nam pa niso dali prav ničesar. Iz njihove kuhinjo smo dobivali zolo slabo hrano. Pogosto jo bila postana, brez koščka mesa. Na podstrešju pa so imeli Nemci voč nosa, ki so ga nisem upala niti dotakniti. Mod vojno je bil uničen tudi vodovod, kar smo meščani bridko občutili. Po vodo smo hodili v Krko ali pa na Težko vodo. Vso vodo smo morali prekuhati. Nosila sem jo na glavi.. Pa tudi to jo bilo nevarno. T'obro so spominjam, da som nekega dne nesla vedro vode. Pot jc vodila v hrib, tam kjor je sodaj tovarna IMV. Bila jo mogla in zračilo se jo žs. Hitela sem v hrib, naenkrat pa mi je nad glavo zažvižgala krogla, kmalu za njo še ona, go nekoliko nišo, Plenic, sem se na tla in -uvno tisti trenutek je priletela tja, kjer ser prej stala. Po kolenih sem se splazila navzdol in srečno prišla do križišča. Naenkrat sem zaslišala smrten krik. Vedela som, da prihaja od bunkerjev, ki so bili takrat za rezervoarjem in tam "doli do Gotne vasi." Ura v . ob.':. ' ; enakomerno tikuokala. „V Novem mestu je c.lo, vedno veliko letakov, raz,trošenih po ulicah, ki so pozivali na boj proti okupatorju. Nekega dne so belogardisti zaprli starejši dve hčerki in še nekaj njunih sošolk in sošolcev. Ukazali so jim, da morajo poiskati storilce. Njim pa to še na misel ni prišlo. Šla sem prosit komandanta, naj ju izpusti, saj je bila ena hčerka bolna in je imela visoko vročino o Ko sem mu to omenila, se je porogljivo zasmejal in rekel: t;No to jo pa ,,fajn", je vsaj ne sebe," in si pomel roke. Tovarišica mi :je povedala, da so mnoge noči prebili v sosedovi kleti, ki., so jo s koli podprli, kor so so bali bombnih napadov. Kadar sc odhajali v klet, niso vedeli, ali se bodo še lahko vrnili v to hišo. Žal mi ge bilo. da sem morala zapustiti prijetno kuhinjo, kjer sem izvedela toliko zanimivih stvari. Spoznala sem, da je potrebno, da nam starejši ljudje pripovedujejo o teh dogajanjih, saj se bomo le tako naučili ceniti mir in svobodo. Mojca Janžekovič, 6. c JUTRO Ko zjutraj sonce vstane in njegovi žarki, škrlatno rdeči, kot ogrinjalo kraljice se spustijo name, pomislim na vse tiste mamo, ki so v vojni ostale same. Ko gledam lipo, ki je še v teni, se mi zazdi, da jih vidim, kako jim solzo po licih drsijo, ko sinovo sliko v rokah držijo. Ko slišim tiho šumenje vetra, nežno petje ptic, se mi zdi, da čujen zadnje besede kurirja Petra, da slišim njegov poslednji klic: „Pojdite, brat,,e, zdravo! Potolažite mojo mamo! Povejte ji, naj nikar ne joč®., pal som za to, kar domovine hoče: za svobodo!,! Marjanca Božič, 6.d "d) /vo7 /K/ hujjj rjjmz; AEŽ Antifašistična fronta žena Množična organizacija naprednih, žensk, ustanovljena ned NOB /6. decembra 19^2/ v Bosanskem Petrovcu* 1955> .jo bila preimenovana v Zvezo ženskih društev Jugoslavije, 1961. pa v Konferenco za družbeno aktivnost žensk. ■ DELO APŽ PRI NAS /Pripovedovala tovarišice Krampljeva/ Tovarišica lirainpljeva nam je pripovedovala: „Ženska zaščita, katere predsednica je bila tovarišica Marjeta Vasic, jo izvrševala vse zadano naloge. Simpatizerjev je bilo veliko, da so skoraj vse delale. Poleg zahtevnih nalog, ki so prih.ajn.le od zunaj, smo zbirale tudi hrano, blago za izdelavo sanitetnega materiala, obleko, zdravila in kemikalije. Veliko so pomagali pri nabiranju hrano tudi trgovski pomočniki. Sanitetni material smo izdelovali pri zanesljivih ženskah, od tam smo ga nosili v bolnico, da so ga sterilizirali, nakar smo ga poslale v partizane.i: Suzana Gutman, 8. b _ 90 - « MNOGO JE PRETRPELA /Razgovor s tovarišico Angel'.o Henigman, por. Sakelšek/ Obiskala sem tovarišico Angelo Sakelšek, rojeno Henigman, ki naj bi obudila spomine na svoje predvojno in medvojno politično aktivistično delovanje. Vprašala sem jo: „Ali se spominjate skupščinskih volitev leta 1938?" t,Takrat smo se delili na dve stranki," je dejala. „Prva je bila sokolska, druga pa klerikalna. KP je hotela postaviti v Skupščino svojega odbornika - to je bil Mihael Darovic iz Dol. Toplic, zato sta obe stranki sklenili, da predlagata svoja človeka. A ker je delovala KP v strogi ilegali, ni mogla na kandidatno listo postaviti svojega kandidata, temveč smo imeli le simpatizerja. Emagala je klerikalna stranka." „Kako vam je uspelo združiti fante in dekleta in kako je Društvo kmečkih farto\ in deklet delovalo?" „Bila sem članica tega društva, sedež pa smo imeli v vasi Podhocta. Naloga KP je bila, da združi kmečke fante in dekleta. To nam jo Innah.i uspelo in društvo, ki jo delovalo legalno, jo bilo ustanovljeno. Prirejali smo razna tekmovanja kmečkih del, kot na primer: fantje so žagali drva, kosili, daklota so žela, grabila itd. Ko je bilo delo opravljeno, smo se zbrali, priredili kratko proslavo, imeli smo tudi govornika. Na koncu pa smo proglasili mesta in razdelili nagrado. Ko pa se je začela druga svetovna vojna, so vsi člani te organizacije odšli v partizane." „0menili sto že, da sto sodelovali v KP. Ali mi lahko to opišete?" sem jo prosila. „1938. leta sem končala osnovno šolo in se začela učiti za čevljarico. Starejši brat me je vpeljal v delo KP. V Dolenjskih Toplicah jo bila ustanovljena partijska celina, ki so jo sestav -Ijali: Rudo Zupanc'Aasneje član CK/, Marija Zupanc, Maks Henigman in Pavel Henigman. Leta 1937° sva bila z bratom Antonom sprejeta v SKOJ in bila zadolžena, da sva širila ideje KP med mladino, saj smo delali v strogi ilegali. Midva z bratom sva pona- gala talco, da .sva tiskala letaka. Ta tiskarna "je delovala od leta 1937. do jeseni 1941. leta. Pozno zvečer sva zatemnila okna in pričela z dolom. Bilo'jo zamudno in dolgotrajno delo, saj sva delala ročno, brez vsakega stroja. Letako smo sprva skrivali pod pod : , ji?r pa so vsakokrat, ko so bili letaki razsuti, delali hišno ' preiskavo, smo kasneje imeli'skrivališče v bunkerju, kamor se je dalo priti z zunanje strani s strehe, če si odmaknil nekaj strešnikov. Torej niso ob preiskavah našli ničesar in so z dolgimi nosovi odšli, mi pa smo tiskali dalje. •V skupini nas je bilo takrat šest. Od teh so bili štirje-partijci, midva z bratom pa skojevca. V Dolenjskih Toplicah so na našo sestanke hodili še: Tone Tomšič, Vida Tomšič /razlagala sta nam Marxov Zapihal/, Franc Leskošek in Miha Marinko. Vida Tomšič jo .menila, .da je brez smisla, da sva z bratom skojevca, ostali štirje, pa. partijci, zato sva bila decembra 1939* leta sprejeta v partijo." „Kako je bile, ko se jo začela vojna?" uKo se je 6,aprila 1941. začela vojna, so karabinjerji hoteli zapreti brata Maksa Henigmana in Ruda Zupanca s pretvezo, naj pride Maks 11. junija 1941 na karabinjersko postajo umerit čevlje. Kor pa jo zvedel za njihovo namero, jo tja poslal mene', on pa je z Zupancem odšel v partizane," „Kaj pa jo bilo z ostalo mladino, ali je bila organizirana?" „Vsa. Pomagala je partizanom ali po je izvajala razne sabotažo, kajti v Dolenjskih Toplicah so bili Italijani." „Ali se spominjate katere od sabotaž?" ^Italijani so za vojake kuhali v velikih kotlih, pod kotli pa kurili z drvmi, ki so bila zložena v skladovnici. Skupina mladih je jemala drva, jih preluknjala, vanje so vtaknili razstre livo, drva -pa vrnili na skladovnico. Ko pa so jih Italijani no„~ lagali, je eksplodiralo in tako jo s kotli vred poletela vsa hrana v zrak .in vojaki so ostali lačni.- To je ena od sabotaž. Potem so še na primer rezali telefonske žice in podobno." "j „Kako pa je bilo lota'1942?" „Do naga 19^2. leta so imeli Toplice v rokah Italijani. Potem so odšli. Še istega dne so prišli partizani v ta majhen kraj Priredili so miting in so dogovorili j da bodo prihodnjega jutra izpraznili skladišče in odpeljali hrano v Eog v partizansko bolnico. PLekla in svetovala sem jim, naj hrano in ostalo odpeljajo ponoči, ker se- zna zgoditi, da se Italijani vrnejo, a me niso poslušali. Zjutraj so hoteli nakladat, 'a so jih prehiteli Italijani, namesto njih izpraznili skladišče in odšli. Vse to pa se je zgodilo po Zvonovi zaslugi, ki je sporočil Italijanom, do. so skladi ščo. polna. Po odhodu Italijanov so se zopet vrnili partizani in Žvana prijeli." „Ali so bili organizirani, tudi pionirji?" „Ko so po nalogu partijo morali oditi vsi v partizane, sem v Dolenjskih Topličoli ostala sama s pionirji. Sklenila sem, da jih bom organizirala. Vsi so bili seveda pripravljeni pomagati. Izvajali so tudi manjše'sabotaže, zvečer pa smo odhajali v Podturn* Za partizansko bolnico smo nosili zdravila, hrano, obleko. Pri tem so sodelovali pionirji od šestega do štirinajstega leta starosti. Manjše, to so bili sodem in osemletni, smo pošiljali v mesto po kvas, šibico in sok, tja so odnašali ilegalna pisma, nova pa prinašali v Dolenjske Toplice. Potom so si izdelali lesene puške, mene pa so zaprosili, da jim naredim še titovko. Ko sem dobila blago iz štaba, sem jim ustreglo, pod pogojem, da jih bodo skrili zunaj hiše in da jih bodo nosili le v nočnih akcijah. Njihovega veselja se res ne do. popisati - poli so partizanske pesmi, ki sem jih naučila." „Kdaj in kako so vas aretirali?" „13. septembra 1942. so prišli v Dolenjske Toplice partizani po hrano za ranjence in me zadolžili, da s pomočjo pionirjev zberom nekaj hrane in po možnosti tudi zdravil. Vse, kar sem zbrala, sem odnašala v sobo v naši hiši. Potem sem odšla še do bližnjega mlina in dobila 6 kg moke. Na poti proti domu sem zagledala tri Italijane, med njimi pa bivšega komandirja žandar-marije, Leskovcu, ki mo je poklical, rekoč: „Mi srao pa namenjeni ravno k ven, gospodična Henigman." In tako sem bila izdano, in so me aretirali. Potem so pripeljali še sesto. Najprej so naju zaprli v Dolenjskih Toplicah. Od tam so naju- prepeljali v Novo mesto. Sojenje je bilo v Ljubljani. Najprej so me obsodili na smrt, potem pa pomilostili in dobila sem dosmrtno ječo. Odpeljali so me v Italijo v zaporo v Trstu, pozneje v Benetke, Padovo, Bologno, v Perugi pa sem dočakala kapitulacijo Italije." Najinega nadvse zanimivega pogovora je bilo konec. Tovarišica sc je v spominih vrnila daleč nazaj za 30 in več let. čisto se je razvnela in njene še tako lepo rjave oči so se kar iskrile. Andreja Ivanetič, 80b MAMICA JE BILA RANJENA Mamica mi jo pripovedovala o dogodkih mod vojno. Čeprav jo bila še otrok, se marsičesa spominja. Povedala mi je, kako je bila ranjena v nogo. Ko jo 'Cankarjeva brigada spomladi lota 19dd napadla belogardistično postojanko Trebnjo, ji je Gubčeva brigada pomagala. Po uspeli akciji v Trebnjem je brigada odšla v Mirno poč. Imela je nalogo, da tam uniči sovražnikovo utrdbo. Bila jo jasna pomladna noč. Partizani so so pritihotapili po hribih nad vasjo in jo tako obkolili. Naslednjega dno so pričeli napadati sovražnika. Vaščani so so zatekli v kleti, kjer so bili varnejši pred granatami in bombami. Mamica je rada hodila k sosedovim. Tudi takrat jo stekla tja. Odšla jo v kuhinjo, kjer je njena starejša prijateljica hitela s kosilom. Prav v tistem trenutku pa jo padla na streho granata. Prebila jo streho in košček granate je priletel mamici v nogo. Močno ji je krvavela. Sosedovi so poklicali njeno mamo. Takoj ji je nogo obvoza- - 94- - la, jo položila v cizo in se podala na costo proti Novemu mestu. Bila je junaška, ta njena mama. Ko jo tako pešačila, so ji kroglo švigale mimo nog. Odvezala si jo predpasnik, ki je bil svetlejše barve. Mahala je z; njim in klicala: „No streljajte, ranjenci smo!" Partizani so jo verjetno slišali j kajti prenehali so streljati toliko časa, da jo prišla pod ki ar. o c. Mamica, se je potom zdravila v novomeški bolnišnici. Spominja so zabijanja sireno, ki je napovedovala letalski napad na Novo mesto. Vsi so božali v zaklonišče, ki je bilo v kletnih prostorih. Njo in vse bolnike, ki niso mogli hoditi, so v zaklonišče nesli. Iz bolnišnico so je vrnila po šestih tednih. Noga je ozdravela, vendar z njo ni mogla več tako hoditi kot prej, še dolgo potem jo šepala.. Doma so ji povedali, da so naslednjega dne, ko je ona odšla v bolnišnico, pamir;..vni pregnali sovražnika iz njihove vasi. Ko so se sovr.ažno kolone s tanki začele umikati iz vasi proti Novemu mestu, je bil to sa Gubčevo brigado velik uspeh. Marjetka Špilar, 2.c IZGIBILA JE TRI SINOVE i,Kako neki jo bilo takrat, ko je stara mama z otroki preživljala težke čašo pod okupatorjevo roko?" me je začelo zanimati . Sedla sem kraj nje in jo prosila, naj mi pove kak dogodek, ki so ga, spominja, dače la jo: tIVeš. .težki .čn? so bili takrat. To, kar ti bom povedala, so.jo zgodilo, ko so v Novom mestu osnovali OP. Otroci so raznašali razne listke, peterokrake zvezde in jugoslovanske zastavice. Tudi moj sin Lado jih jo raznašal. S kolesom so je z drugimi fanti vozil po cestah in skrivaj trosil listke. BM—' Nekoga dne go hiroi domov, na poti pa so ga ustavili Italijani in ga aretirali. Kar zeleni so postali, ko so pri njem našli vse polno listkov z napisi OP. Nekaj so godrnjali v svoji spakedranščini, potem pa poklicali - zglodalo je - šefa. Ta jo ukazal, da ga morajo takoj zapreti, Tako se je mlad fant znašel med prvimi zaporniki v Novem mestu. V zapor sem mu lahko prinašala le suho hrano, pa še to so prej pregledali. Zgodilo se je tudi, da sem že zgodaj zjutraj odšla od doma, a morala sem stati pred zaporom v vrsti celo dopoldne, vendar še nisem prišla na vrsto, da bi oddala svoj paketek sinu, ki ga je težko čakal. Po dolgem času je bil izpuščen, toda'ne za dolgo, saj je bil na seznamu med prvipi, ki'so delovali proti okupatorju. Tako je bil ponovno zaprt. Dolgo časa nisem vedela, kam so ga odpeljali iz novomeškega zapora. Med tem časom sem imela v partizanih dva sina. Oba sta padla kot zavedna državljana za našo svobodo. Sin Frenk je umrl po hudem mučenju v Šentjoštu, sin Roman jo bil ubit od nemškega tanka, ko je stal na straži. Končno sme zvedeli še za sina Lada, ki jo preživljal tegke čase, lakoto in mučenje po taboriščih, od koder se ni več vrnil. Dostikrat se spomnim na hude čase ned vojno, kako so me preganjali in zasliševali zaradi mojih otrok in moža, ki so delovali proti sovražniku,” Tako se stara mama s solzami v očeh spominja vojne in takratnega trpljenja. Tudi meni je v srcu hudo ob:poslušanju tega. Izgubiti kar tri sinove in moža v kratkem času pa je res huda bolečina. Mojca Belo, 7. d 96 - IZDAJALEC JE KRIV ZA NJENO TRPLJENJE ' Tudi noja teta Je mnogo pretrpela ned NOE. Večkrat mi Jo pripovedovala^ kako Je živela v taborišču. Takrat 'ni ni govorila o teh dogodkih, ampak o ton, kako so po kapitulaciji Italije prenašali iz bunkerjev orožje partizanom. Bilo Je tri dni potom, ko Je prišla iz italijanskega .taborišča. Ker Je Italija kapitulirala, so vojaki za seboj puščali veliko orožja. To sta zvedeli tudi moja teta in njena prijateljica. To sta sporočili še drugim in sklicali so sestanek, ki so ga imeli v njenem stanovanju. Ponoči so šli v akcijo. Nebo je bilo jasno. Med potjo je srečala udeleženca sestanka in ga povabila, da skupaj nadaljujeta pot. On se ji jo izmikal in ji govoril, da mora v službo. Ko so se vsi zbrali na določenem mestu, so odšli v akcijo. Prišli so do bunkerja in začeli nositi orožje. Hodili so čez polja, travnike in močviirja. Do zore je bilo že vse orožje pri partizanih. Zelo izmučeni so se vračali domov. Zopet je teta srečala udeleženca sestanka in zopet ji je dejal, da mora v službo. Kar mraz jo je stresel po vsem telesu. Vedela je, da jih je izdal. To je sporočila še -drugim aktivistom. Popoldne je nekdo potrkal na njena vrata. Bili so Nemci. Vklenjeno so jo odpeljali na zasliševanje. Tam se je srečala še z drugimi aktivisti. Na zasliševanju niso nič priznali. Čez en mesec so jih odpeljali v koncentracijsko taborišče. Moja teta je bila tudi žrtev viva eksperimenta. Marjan Bogolin, 7.d VTVA EKSPERIMENT Mod drugo svetovno vojno so Nonci nasprotnike Hitlerjevega režima zapirali v uničevalno, koncentracijska taborišča, v katerih, so načrtno pobijali zaprte nasprotnike na najbolj strahotne načine. Eden takšnih načinov so bili zdravniški poizkusi na živih zapornikih. Na njih so preizkušali, kako človeški organizem prenaša mraz, vročino, malarijo in druge nalezljive bolezni. Mnogi so podlegli, mnogi pa so ostali pohabljeni za vse življenje, NJEN PRVI „PODVIG" Z Ireno sva se zmenili, da obiščeva, tovarišico Danico Modic--Lakner, ki naj bi nama pripovedovala, kako je bilo 21. oktobra leta 1943, ko so od Brežic proti Novemu mestu prihrumeli Nemci. Njena beseda je stekla tako: „Bila sen pri rajonskem odboru OP v Novem mestu, ki je imel sedež v Šmihelu. Bil je zolo lep sončen dan in čeprav je bil oktober, je bilo tako toplo, da sem bila oblečena le v krilo in volneno jopico. Okrog poldneva jo pritekel nekdo povedat: „Nomci gredo proti mostu, bežite!" Pograbili smo to, kar je bilo mogoče vzeti s seboj in zbežali čez gozd proti Birčni vasi na Padcž. Tamkaj se nas je zbrala večina, ki smo bili zaposleni pri rajonskem odboru, na komandi mesta in partizanski straži Novega mesta. Noč smo probili na Padežu. Ker je bilo zelo hladno, smo prezobo.li in treba je bilo misliti, kako bi prišli do toplih oblek. Nek partizan, Ivo Majcen, je predlagal, da bi šli po obleko v Šmihel v partizansko krojaško delavnico, kjer je bilo precej obloke. Med osmimi, ki so sc prijavili za ta podvig, sem bila tudi jaz. Ponoči smo šli, ne vem, ali je bil to prvi ali drugi dan, ko smo se umaknili v gozd, ven pa, da smo se le tako lahko toiD-lo oblekli. Tamkaj smo dobili hlače in volneno jopico, ki son jili nosila vos čas, ko sem bila v partizanih, to Jo 22 mesecev. To Je bil moj prvi partizanski podvig, da sem si upala s skupino osmih partizanov oditi v kraj, kjer so bile že postavljene nemške straže.1' Mojca Bele, 7*čL Irena Gradecki, 6. ŽIVEM JE v STALNEM STRESU Moj stari oče Franc Je bil partizan. Pri glavnem štabu Jo bil šofer komandanta Dušana Kvedra. Stara mama Je ostala v Got-ni vasi z dvema majhnima otrokoma. Bila Je v veliki nevarnosti, kajti sovražniki so partizanske družine sovražili. Veliko strahu in žalosti Je pretrpela. Najbolj se spominja bombardiranja Novega mesta oktobra 1943. S hribčka Je opazovala letala, ki so motala bombo. Slišalo se Je zamolklo pokanje in bobnenje. S kraja, kjer Je bomba zado la, so se dvigali črni oblaki dima. Prizadeta Je bila tudi ženska bolnišnica. Kmalu po bombardiranju so v Gotno vas prihrumeli Nemci. Domači izdajalci so Jim izdajali družino, ki so dajale partizanom zavetišča. Požgali so nekaj gospodarskih poslopij. Na martinovo nedeljo leta 1943 je bila bombardirana tudi Gotna vas. Jasmina Dular, 5.d ZA POMOČ BORCEM JE FJEJELA MEDALJO Rezko. Matoh, rojena Novina, sc jo rodila lota 1906, v Podturnu. Z devetini leti, med prvo svetovno vojno, je zgubila očeta, s petnajstimi leti pa je začela hoditi v službo. V drugi svetovni vojni je konec 199-1. leta stopila med člane OP. Za partizane je nosila različen materini iz bolnice, kjer jo delala. Fašisti so jo imeli dvakrat na sumu, da sodeluje s partizani. Prvič sc ji belogardisti preiskali vso hišo. Pisen niso našli, ker so bila skrita v kleti pod kadjo. Drugič pa so jo Italijani odpeljali na kandijsko postajo in jo tam celo noč topli, Ker ni ničesar priznala, so jo naslednji dan izpustili. Na Drski, kjer jo stanovala, so belogardisti postavili cestno zaporo. Ker je delala v bolnišnici, je lahko hodila čez, obenem pa prenašala tudi skrito pošto. Pri tem ji je pomagal tudi nek belogardist, ki fašistov ni ravno preveč maral. Ta ji je povedal, da so partizani potolkli fašiste in da bodo vsak čas prišli. Bila jo zelo zadovoljna in vesela. Tistega dne je pokalo samo še v §otni vasi, potem pa so se fašisti razbežali, nekaj pa so jih partizani tudi ujeli. Tako je dočakala svobodo. Dobila jc medaljo Zasluge za narod. Sedaj jc upokojena in šivi v Novem mestu. Ponosen sem na svojo babico. Leopold Matoh, 7.c BILI SMO PARTIZANSKA. DRUŽIN! A Nekoga dne sem obiskala staro mamo Pavlo Doberdrug in jo začela spraševati, kako jo bilo med vojno. Vprašala sem jo, česa se najbolj spominja. Dejala je: „Prišli so Italijani. Iz naročja so mi izbili hčerko, to je tvojo mamico, in me začeli tepsti. Trdili so, da so v celi družini sami komunisti. Odpeljali so mojega brata Karla in ga po trimesečnem mučenju ustrelili. - 100 Kmalu potoir so prišli tudi po starega očeta in ga zaprli v novomeške zapore0 V zaporu je bil za talca, a ga niso ubili. Poslali so ga v internacijo, kjer so-ga pretepali. V Italiji je ostal do kapitulacije, nato pa se je pridružil italijanskim partizanom. Od tam je.prišel na koncu 1945. leta. Spominjam so tudi, kako sem prenašala pisma. Sorodnici iz mosta som prodajala mleko. V kangli z dvojnim dnom je ta nosila pisma. Na bloku c Bršljinu je stražar pregledal posodi, a ni nič odkril. Nato sva posodi zamer .kili in odnesla sem pošto domov. Predala sem jo v zaupne roke, Ta jo je odnesel partizanom. Se leta 1941 se jo brat Karol pridružil partizanom, nato pa še oče in jaz. Oče je bil akti'ist, jaz pa sem prenašala pis ma, pomagala pri zbiranju orožja, brane in literature. V partizane so- šli tudi drugi moji bratje in sestro. Bili smo partizanska družina61 - Mama so vojne zelo spominja. Bilo je hudo. Bojana Omeržel, 6.a Med drugo svetovno vojno /1939 - 1945/ se je Italija sku • paj s Hitlerjevo Nemčijo borila proti Amerikancem, Angležem in Sovjetski zvezi ter njihovim zaveznikom. Italija je odprla bojišče v Severni Afriki, kjer se je spopadla z Angleži, ki so Italijanom odvzeli precej ozemlja, zato so Nemci poslali svojo vojsko v Afriko, da bi od tam pregnali Angleže. Probi združenim Nemcem in Italijanom ao Anglo-Amerikanci izvedli veliko ofenzivo v času od novembra 1942 do maja 1943, ki so je končala s popolnim porazom nemške in italijanske vojske . Zavezniki so nato začeli napad na Italijo. Junija meseca so se izkrcali na Siciliji in to osvojili. Bombardiranje italijanskih mest, prodiranje zaveznikov na Apeninski polotok je preplašilo italijanske kapitaliste. 25. junija so vrgli Mussolinija zato, ker je izgubil vojno. Nova italijanska vlada se je tajno sporazumela z zavezniki in sklenila, da se bo Italija vdala. Vdajo so objavili 8. septembra 1943. leta. Po izkrcavanju zaveznikov na Sicilijo je Vrhovni štab NOV uvidel, da bo fašistična Italija prepadla, zato je svoje vojaške silo tako razvrstil, da bo z njimi ob kapitulaciji italijanski vojski zaprl pot domov. Ob kapitulaciji Italije je partizanska vojska razorožila 11 italijanskih divizij in osvobodila vsa ozemlja, ki so bilo. zasedena od Italijanov. Narodnoosvobodilna vojska je postala lastnik vsega italijanskega orožja in opreme in njena vojska se je povečala na 300.000 borcev in bork. V Sloveniji so partizani ob kapitulaciji Italije osvobodili vso „Ljubljansko pokrajino" razen Ljubljano in železniške proge Ljubljana - Prst, ki sta padli Nemcem v roke. Naše ljudstvo je zajelo veliko navdušenje. Na Primorskem se je ljudstvo uprlo Italijanom in so množično pridružilo partizanom. Ob kopitulrciji Italije sta propadli dve izdajalski vojaški -102 - organizaciji - bela in'plava garda. Piavo gardo jo uničila XIV. divizija 8. septembra 1943, belogardisti pa so se razkropili, nekaj jih je pobegnilo domov in so se začeli skrivati, nekaj jih je pobegnilo k Nemcem ^ Ljubljano, najbolj zagrizeni pa so se zatekli v Turjak. Septembra•meseda 1943 je Prešernova brigada po hudih borbah na juriš zavzela grad in belogardiste premagala. Tako je bilo konec plave in bele garde. Nemci so iz pobeglih belogardistov ustanovili oktobra 1943 ^Slovensko domobranstvo", ki je bilo v bistvu nemška vojska. Ta je leta 1944 prisegla Hitlerju zvestobo. V NOVEM MESTU OB RAZPADU FAŠISTIČNE ITALIJE S Tomcem sva obiskal;’, tovariša Janeza Draba iz Gaberja, ki nama je povedal o razorožitvi Italijanov v Novem mestu naslednje : „Čeprav smo že dolgo pričakovali spremembe v italijanski politiki, no,s je ta vest tako vzralostila. da smo bili prvi hip kakor otroci, ki od sreče ne vodo, kako oi se obnašali. Več kot dve leti so se Italijani šopirili po naših mestih in vaseh, streljali po hribih's topovi, minometi, nožigali, ropali in hajkali, zdaj pa nenadoma - kapitulacija! Vendar moram takoj povedati, da kapitulacija pri nas ni potekala brez zapletov, kakor marsikdo misli. Italijani nam niso kar tebi nič meni nič nosili orožje v naročje, 'ampak jih jo bilo treba marsikje razorožiti s silo. To pa ni šlo povsod gladko in preprosto. Povedal vam bon, kako je potekalo razoroževanje italijanske vojske v Novem mestu. Ko je. štab. XV« divizije NOB' in POJ, ki je bil takrat v okolici Trebnjega, zvedel za kapitulacijo, je tekoj sklenil poslati v Novo mesto parlamentarce, ned katerimi sem bil tudi jaz. Prostovoljci so se takoj javili, med njimi je komandant izbral 23 najboljših borcev. Oborožili so se z najboljšim orožjem in oblekli najboljše obleko. - 103 Ob potih zjutraj, 9. septembra 19^3, je Dore skupaj s četo prostovoljcev odrinil proti Novemu mestu. Do mestnega omrežja je šlo še kar gladko. Tam so nas Italijani ustavili: pod nobenim pogojem niso hoteli pustiti našo čete v mesto. Pristali, so le na parlamentarca /Dore/ in njegovega spremljevalca. Odšla .sta sama naravnost na sodnijo. Mi smo ostaki zunaj ograde in čakali onadva. Ob sedmi uri zvečer so prišli v mesto politični aktivisti, ki jih je vodil sekretar Okrajnega komiteja KPS za Novo mesto, Prane Orne - Klement. Stopili so v stik z našimi parlamentarci. Pred nočjo so se -pogajanja končala, brez uspeha. Ko me je pozneje, ko smo se že vrnili v štab, tovariš Marneta vprašal, kakšne občutke smo imeli, ko smo šli v Novo mesto na pogajanje, sem mu smeje, toda zaupljivo odgovoril: t,oli smo ros prostovoljci. Toda ko smo se znašli mod zeleno množico do zob oboroženih Italijanov, ko smo videli besne belogardiste, ko smo bili mod sovražnikovimi tanki, topovi, minometi in strojnicami, smo prav malo upali, da se bomo so kdaj vrnili v brigado.11 Pod noč so šle nekatere čete Slandrove brigade minirat progo Ljubljana - Novo mesto, da se nc bi skušala laška vojska prepeljati z vlakom proti Ljubljani. Drugo četo pa so delale prepreko in zasede na vseh važnejših, prometnih cestah. 9, septembra zvečer so politični aktivisti obiskali Novo mesto in italijansko brigado Isonzo, ki jo je vodil Guido Gorutti. Med osmo in deseto uro so se borci čete Narodne zaščite že oborožili z orožjem. Do jutra so so oborožile tudi druge čete in začele so kor no. lastno post osvobajati bloke. Do polnoči je ljudsko, oblast žo prevzela hranilnico in tudi mestno in občinsko blo.gajno. Gez noč so se sile Šlandrove brigade že prebile do Mačkovca in od tam krenilo proti Novemu mostu. Zjutraj so posamezni oddelki brigo,do prišli do blokov in začeli s silo razoroževati Italijane.V Bršljinu so so že polo,- - 10*. stili prvili topov, minometov, strojnic in streliva. Počasi se je razvil boj, ki pa še ni dosegel prav Novega mesta. 10. septembra, na dan, ko so Italijani propadli, je prišel v Novo mesto tudi Boris Kidrič in neki angleški major ter še nekaj višjih funkcionarjev. Ves dan so oddelki Šlandrove brigade lovili po mestu razkropljene Italijane. Mnogo jih je padlo, veliko pa se jih je predalo, pri čemer je splahnel up generala Ceruttija, ki se je nameraval s svojini vojaki vrniti v Italijo. Do popoldan 10. septembra 19/+3 so klonili še vsi ostali Italijani in meščani so navdušeni pozdravili osvoboditelje. Popoldne istega dne je bil na Glavnem trgu velik miting. Tako je bila Dolenjska v glavnem osvobojena, le v okolici Turjaka so še divjale borbe med partizani in Italijani. Igor Zoran in Alojz Tomc, 8.c OSVOBODITEV NOVEGA MESTA 1943. LETA Moj stari ata Vane Murn mi je pripovedoval: „Bilo je sredi druge svetovne vojne. Zavezniki so na vseh bojiščih zmagovali. Italijanska vojska je bila izčrpana in njeni voditelji so se zavedali, da so vojno izgubili. Na lan G. septembra 1943 jo Italija kapitulirala, V Novo mesto so prišli partizani in prevzeli oblast. Italijanom so pobrali orožje in dovolili, la so se vrnili domov. Prebivalci Novega mesta so se veselili zmage nad Italijani. V vrste partizanov se je prijavilo veliko prostovoljcev. Vojne še ni bilo konec, zato so se ustanovile nove partizanske brigade. Bilo so dobro oborožene in odšle, so v boj proti Nemcem," Alenka Gazvoda, 3.a RA.Z0H0ZIEEV ITALIJANSKE DIVIZIJE OD MLADINE NOVEGA MESTA Italija jo kapitulirala. Vojne je bilo Italiji dovolj. Italijanski vojaki so odhajali tudi iz Novega mesta. Odhajala je „slavna" Soška divizija. „Boris Kidrič se je z italijanskim komandantom pogajal, ali bo razorožitev ali bo umik z orožjem. Dosogli so prvo. Italijani so v vrstah, stali pred Metropolon in na Glavenm trgu, 16 in 17“ letno, dekleta pa so jim snemale puške z ramen. Branili se niso, niso mignili s prstom. Sicer pa, kdo bi pobiral, kdo bi razorože-vo.l ro.zon deklet? Fante so odgnali v taborišča, drugi pa so odšli v partizane. No. levem bregu Krke, v Kandiji, je bilo drugače. Tam so čakali zadnje minute belogardisti. To pa niso bili Italijani. Upirali so so in božali. Bežali so prod lažjo o zmagi. K sreči sta so pojavili dve partizanski enoti: Šlandrova brigada in XV. divizija. Ti so dokončno zatrli odpor belogardistov in odnesli njihovo orožje* Novo mesto je bilo svobodno le dva meseca, dokler ga niso zasedli Nemci. Kako, to jo pa druga zgodba." Tako se to razorožitve spominja tovarišica .Jakovijeviceva, ki je takrat obiskovala 7h gimnazijo. Marjanca Božič, 6. d PARTIZANSKI MITING „V septembru 194-3 so partizani priredili velik miting; na Glavnem trgu. Udeležilo se ga je ogromno ljudi. Govorila sta tovariš Kidrič in mlada ruska partizanka. Navzoč jo bil tudi angleški major Jones. Po mitingu so peli partizanske pesmi," je povedala tovarišica Krampi j ovc . Suzana Gutman, 8.b 106 0 i£/ Na ozemlje, ki so ga zapustili Italijani in so ga zasedli partizani, so začeli pritiskati Nemci, ki so oktobra 19^3 začeli z veliko ofenzivo proti partizanom, Nemci so pobili precoj Slovencev in požgali mnogo domov. Partizani so prešli v protiofenzivo in znova vzpostavili osvobojeno oženije v Boli krajini, na Dolenjskem in Notanjsken. Nemška ofenziva se je razširila tudi po drugih pokrajinah Jugoslavije. Niso hoteli, da bi partizani obdržali ozemlje, ki so ga zapustili italijanski okupatorji. Sani so ga hoteli dobiti. V Novo mesto sp vdrli Nemci 21. oktobra 194-3. V samem mestu so pobili in pobesili mnogo ljudi. Kogar so zalotili z orožjem, so na mestu ustrelili. Trupla so ležala na Marofu in po mestnih ulic ali« - 10? - ;4 •r-\ X •y '■> - ?■ K f, NAJSREČNEJŠI DOGODEK 'Tovariš Janez Ponča mi je pripovedoval o dogodku iz partizanskega življenja. Imenoval go. je „najsrečnejši dogodek". „Bila jo josen leta 194-4. Bil sem partizanski bolničar. Petnajsta divizija, v kateri sem. to doživel, jo dobila nalogo, naj napada Nemce in donobranc-e od Mirne do Litije. V teh. borbah je bilo mnogo partizanov ranjenih. Po končanih bojih je naš bataljon dobil nalogo, da moro. zbrati ranjence vseh brigad v vasi Solo nad Mirno. Iz Sela bi jih morali nato odpeljati proti osvobojenemu ozemlju, kjer so bile partizanske bolnišnice. Popoldne smo odšli na dolgo pot. S sabo smo nosili okrog dvajset ranjencev. Sredi noči smo so ustavili blizu Trobnjega in poslali izvidnico, naj pogleda, če nam pri prehodu čez cesto in železniško progo Ljubljana - Novo mesto no preti kakšna nevarnost Kmalu smo zaslišali strele. Hitro smo sc začeli umikati preti vasi Selo. Toda še isti dan smo morali z ranjenci na šest ur dolgo pot. Zopet smo sredi noči prispeli do železniške proge in ceste ter ponovno poslali izvidnico. To noč sovražnik k sreči ni bil na proži. Srečno smo prečkali cesto in progo. Ranjence so poleg naših tovarišev nosili tudi ujetniki raznih narodnosti, ki so pobegnili iz nemških taborišč. Bili so Francozi, Italijani in ameriški letalci. Močno utrujeni smo rcnjence na vrhu griča Grmada južno od Trebnjega predali drugi partizanski enoti. Ta enota pa jo imela na.logo varno pripeljati ranjence preko Krko na osvobojeno ozemlje v partizanske bolnišnice nc. Rogu. Mi, partizani, smo morali za ranjence zelo skrbeti, jih ščititi pred vsemi nevarnostni in zanje odgovarjati. Ko smo jih varno izročili tovarišem iz druge enote, smo bili neizmerno srečni, da smo to nalogo uspešno izvršili. lo opravljeni nalogi smo so ponovno vrnili na vas Solo. po dveh neprespanih nočeh smo končno mislili, da so bomo lahko odpočili, kajti bili smo silno utrujeni. Iznenada pa so vas napadli Nemci in domobranci. Hitro in brez izgub smo se unak- nili iz vasi. Pomislili smo, kakšna sreča je bila, da smo ranjence pravočasno oddali. Če bi jih ob napadu še imeli, se ne bi mogli tako hitro umikati. Prav,gotovo bi bili izgubili mnogo naših tovarišev. Ta dogodek sen imenoval „najsrečnejši dogodek" zato, ker smo uspešno izvršili zaupano nalogo in s tem rešili mnogo dragocenih življenj naših tovarišev partizanov." Barbara Bulc, 3.a PRVI DAN SVOBODE loga dno nisem doživel jaz, ampak noga nama. Tako ni ge pripovedovala o ten srečnen dogodku: „Težko so lg'udge pričakovali konec vog'ne in z ng‘o osvoboditev. Veliko so prestali v drugi svetovni vojni. To vodo le oni, ki so takrat živeli. Po težkih dneh vojne so Novonoččani veseli in navdušeni pričakali 8. naj, ko so v nesto prikorakalo prvo partizanske brigade. Vsi so bili veseli, da so njihovega navdušenja ne da popisati. Moji nami se vso to dozdeva, kot da je bilo včeraj. Živo in nepozabno se spominja tega dne, saj ljudje niso verjeli svojin očem, da je konec vojne, da se okupator in z njin belogardisti umikajo. Preteklo je sano nekaj ur po njihovem odhodu in žo so vkorakali v mesto prvi partizani. Posebno so bili ob ten divji in zaskrbljeni belogardisti, ki so zagotavljali ljudem, da so bodo vrnili v nekaj urah. Izgleda, da še danes v zamejstvu čaka.jo in .mislijo na to. Vse staro in mlado je tisti dan zapustilo domove. Odšli so na Glavni trg, kjer so pričakali partizane - borce. Navdušenja in vzklikanja ni bilo in ni bilo konec, skratka, veselje jo bilo nepopisno. Partizane so ljudje objemali in jih obsipavali s cvetjem. Vsi so rekli: „Če jemo samo enkrat na dan, da je le konec teh grozot." Osvoboditev Novega mesta je bila ravno na tis ti dan, ko se je rodila moja nama. Toga dne v njihovi hiši ni bilo na nizi torte, niti niso imeli gostije, vseeno pa pravi, da je bil to najlepši rojstni-.dan v njenem življenju. Grejgor Teršar, 7. d Obiskala sera borca NOB, Ivana Kristana iz Novega mesta, ki mi jo o prvem dnevu svobode pripovedoval tole: „Prvi dan v svobodi mi jo ostal v lepem spominu. Prav dobro se spominjam šc vseli podrobnosti, ki som jih. doživel ta d m. Po je bilo 0. maja 1945, ko smo osvobodili naše Novo mesto. Bil sem v podoficirski šoli v Starem trgu ob Kolpi. Šola je bila 30. aprila 1945« razfornirana. Dobil sem nalogo, da grem s svojim vodom vojske preko Bele krajino in Gorjancev proti Novemu mestu.. Vedel sem, da bo vsak čas konec vojno. Proti jutru 8» maja smo prišli v Podgrad, kjer smo se srečali še z nekaterimi drugimi partizani. Tam sem zvedel, da je v mestu še polno Nemcev in belogardistov. Takoj smo s partizani iz Podgrada nadaljevali pot proti Novemu mestu. Ko smo prišli do pogane, to je vas-pri Gotni vasi, smo se srečali s partizani komande mesta Novo mesto. Komandant, katerega imena so ne spominjam, nam je dal nadogo, da se moramo v ndej-ših skupinah neprestan o premikati na relaciji od Šmihela do Žabjo vasi in so po možnosti čim bolj približati ljudem. To smo delali zaradi propagande, da bi dajali Nemcem in belogardistom občutek, da nas jo veliko. Na žalost pa nas je bilo samo 80 do-IGO borcev. Naši kurirji so brez vsakih ovir odhajali v Novo mesto s pošto za komandante sovražnikove vojske. Sovražniku smo po-nudli dvo možnosti in predlagali, da pridejo na, pogajanja. Do tega ni prišlo, kur se je vsa sovražnikova vojska ob enajsti uri dopoldne brez vsakega ..bo ja umaknila iz mesta. Kurirji in obveščevalci so nas obvestili, da je sovražnik zapustil mesto. Veseli smo se oddahnili, saj nas jo bilo za boj premalo. Ob dvanajsti uri smo mirno vkorakali v mesto. Prvi jo jezdil komandant na belem konju in naša zastava je v prvi vrsti zmagoslavno plapolala. Spominjam so, da smo peli partizanske pesmi, Čeprav smo morali biti previdni in pripravljeni na takojšnjo obrambo. Navdušenje ljudi jo bilo nepopisno. Pozdravljali so nas z vzklikanjem, nas objemali in poljubljali in nam dajali cvotjo. la logodek jo težko opisati; med pozdravljanjem s.o Ijudjo od navdušenja jokali. be danes se dobro spominjam žalostnega pogleda na porušeno mesto. Tudi žice, oziroma vžigalne vrvico, so bile še pripravijo--ne na mostu, ker ga je kotel sovražnik pred umikom porušiti. .Stari Novomeščani so to dejanje zadnji trenutek preprečili. Ob 15. uri so imeli vsi borci kosilo v neki gostilni. Prvič po toliko lotih smo jedli zo. pogrnjeno mizo. Ven, da jo bila za kosilo juha, krompir, pečenka in solata. To je bil za nas izreden dogodek. Takoj po kosilu smo zasedli vse dohode v mesto. Ob osvobajanju Novega mesta ni padel niti en strel. To se mi še danes zdi skoraj neverjetno. Močno streljanje pa se je slišalo nekje pri Otočcu, kjer je približno ob 15. uri popoldne Sedma udarna brigada preganjala še zadnje sovražnike. Naše brigade so se v dnevih pred svobodo pomikale proti Ljubljani, Stajer ski do avstrijske mejo in proti Trstu, kjer so se odvijali krvavi boji. Res je bil za meno prvi dan svobodo 8. naj. Vedite pa, do. s ten dnovnom vojna ni bila končana. Veliko borcev je- padlo še- po tem dnovu, predvsem za osvoboditev Trsta in ob avstrijski meji. Mi partizani, teronci in aktivisti, smo bili še vodno v nevarnosti, Domači izdajalci so niso mogli sprijazniti s porazom. Šc nekaj nosocGV je za vsakim vogalom prežala nevarnost," je dejal tovariš Kristan. Nataša lJapož, 7.d Danes sem bila z mojim očetom pri stricu Janozu Ruparju, ki tudi stanuje v našem bloku. Vprašala sen ga, kako so Novomoščani doživeli prvi dan svobode. Pripovedoval jo, da jo bil ta den v mesecu naju 194-5. leta. Spominja so, da so vsi ljudje skupaj z otroki na ta dan bili zelo srečni in voscli. Na ulicah so se objonali partizani in dbnači-ni in so veselili zmage nad fašisti. Vse hiše in tudi vozilo., na katerih so so vozili partizani, so bili slavnostno okrašeni s cvetjem in zastavami. Ljudje so peli partizanske pesni in vpili: ltŽivela svoboda! Živel tovariš Tito! Živela nova Jugoslavija!11 Daši Roetočil, 2. c Veliko som že slišala in brala o NOB, toda zahotelo sc ni je, da bi zvedela, kako je bilo 8. maja lota 1945, na dan zmago. Sklonila sem, da o ton povprašam staro mamo. Pripovedovala je: ,,Ravno ta dan sem imela nek opravek na občini. Kar naenkrat smo zaslišali no. ulici vik in krik. Nekateri ljudje so kričo.li: i,Bežite, bežite, gredo!" To so bili tisti, ki so delali za Nemce: domači izdajalci.' Zvedeli so, da se od Gorjancev bližajo Novemu mostu partizani. Zato so jo hitro popihali proti Žužemberku, kjer je bilo njihovo gnezdo. Naložili so se kar na vozove, tako da se jo slišalo strašno ropotanje in topotanje konjskih kopit. Kmalu zato:: s: v no sto vstopili partizani. liahali so z zastavami, bili s polni veselja in peli so pesni svobode. Prinesli so nam zmago, svobodo! Ljudje so tekli iz hiš in skoraj jokali od zadovoljstva, kajti vsi so bili že naveličani vojne in njenih grozot. Matere so gledale proti dolgim kolonam in iskale svoje sinove ter može. Marsikatero so ostale brez svojcev, ker so padli v boju. Do tega dne je bilo v mestu vse pusto, ulice so bile zamolkle, vse v ruševinah' in tudi ljudje se niso dosti zadrževali na cestah. Sedaj pa je v mestu vse zaživelo. Na okna so obešali zastave, pesmi veselja, sreče in svobodo so jim kar same donele iz ust. Matere 'so objemale svoje sinove, može, dekleta^fante ... Kmalu so so začeli zbirati v mladinske delovne brigade, ki so pomagale pri obnavljanju hiš in zidanju novih poslopij. Iz. porušenega Je rastlo novo mesto." Cb njeno11 pripovedovanju som so večkrat zamislila. Kako no iznerno je moralo biti vesolje, ko so so našli svojci in kako huda bolečino, mater, katerih sinovi in možje se niso vrnili. Mojca Bele, 7. d Na svetu jo bilo in je še veliko vo.jn. Ena izmed njih je bila druga svet ovna vo ja. Veliko ljudi je v tej vojni padlo, veliko pa jih je pomagalo borcem— partizanom. Nosili so razna pisma, zbirali obleko, zdravila in municijo, pomagali ranjenim partizanom in še veliko drugega. To pa niso delali samo odrasli, ampak tudi otroci. Nekateri pa so bili za vso to še premajhni, a so z odprtini očmi sledili dogajanju. Vojna jim je uničila mladost. Med njimi je bil tudi moj očka.. Najbolj so spominja, ko so po.rtizani osvobodili Šmihel, ki takrat še ni bil pod Novim mestom, in nato še Novo mesto. Takrat.je bil star 10 let in je prebival v mnihelu. „Bilo je v prvih dneh maja 194-5* lota. Zdelo se je, kot da je svoboda že prod vrati.Vsepovsod je bilo tiho, mirno. Nikjer ni počil strel. Otroci smo se lahko podili po vasi brez bojazni pred Nemci, ki so imeli bunkerje okoli vasi, a se niso ganili iz njih. Kmalu so pričeli odhajati. Še posebno 6., 7* in 8. no.ja. Izglodalo je, kot da so začutili, da so izgubili vojno, da bodo po.rtiza.ni kmalu vkorakali v vas. Oni so se namreč zo.drževali v okoliških gozdovih. In res. Bilo je toplo majsko popoldne. S tovariši sem se igral na travniku ob cesti. Naenkrat sem zaslišal konjski peket. Zagledal sem komandanta izvidniško enote, ko je prihajal na konju proti vasi. Stekel sem in povedal tovarišem, nato pa še vaščanom, kaj som videl. Takrat pa so že v vas vkorakali partizani. Obsipali smo jih s cvetjem, jih objemali in poljubljali. Izobesili smo - 128 tudi slovensko zastavo. Zavladalo jo nepopisno navdušenje. Marsikomu so tekle solze, sreče in veselja. Zopet je zavladala svoboda in mir v naši deželi. Pregnali smo sovražnika iz naših krajev. Svoboda je ros nekoj velikega, kar potrebuje vsak človek." S teni besedami jo očka zaključil svojo pripoved o osvoboditvi domačega kraja. Sabina Jerman, 7.c POGOVARJAL SEM SE Z NOSILCEM SPOMENICE 19^1 Tovariša Karla Veneta poznam žo nekaj let, saj večkrat pride k nam no. obisk, zato sem ga poprosil, naj mi pove kaj o sebi, ko se je boril med drugo svetovno vojno. V sredo zvečer sva se zmenila za razgovor. Vprašal sem ga: „Tovariš Vene, kje ste bili, ko jo sovražnik napadel no.šo domovino?" „611 sem v rodni Kostanjevici. Imam še dva brata in eno sestro in vsi so bili vzgojeni v naprednem duhu. Pred vojno som bil član Sokola..Ko se je začela vojna, so se Sokoli povezali s partizani. Ze aprila 19A1 smo so pripravljali na oborožen upor. Zbirali smo. orožje. Pri neki zbiralni akciji sem bil na Krškem polju aretiran in zaprt v gradu ne. Raki. Od tam sem pobegnil skozi okno tako, da šem si z odej napravil več metrov dolgo vrv." tIKdaj ste odšli v partizane in koliko sto bili stari?" ,(Takrat sem bil star sedemnajst let. V partizano sem odšel konec marca 194-2 v Gorjance na fcpilarjevo špico nad Šentjernejem. Hrano, ki smo jo prinesli s seboj, smo oddali v partizansko kuhinjo. Takoj smo so začeli učiti vojaških voščin. V Gorjancih jo zapadel visok sneg in bilo je zelo mrzlo. Ne spominjam se, do. bi me še-kdaj tako zeblo kot tedaj." uAli ste začeli takoj napadati sovražnika?" „V začetku son hodil v dolino v patrolo, nato so se začolo diverzantske akcije. Prekopali smo cesto, presekali telefonsko omrežje itd. Kasneje smo delali zasede. Poleti smo že oblegali Kostanjevico TLn Šentjernej in imeli vos položaj v svojih rokah. To je trajalo vse do septembra 19^2. leta. Oktobra istega leta je bila prvo italijanska ofenziva. Naš Gorjanski bataljon je štol 50C partizanov. Gorjanci so bili obkoljeni z vseh strani. Iz obroča se'ni dalo prebiti, zato smo se formirali v manjšo skupine. Vsak je šel proti svojemu kraju, jaz proti Kostanjevici.- Nekaj dni som se skrival s sošolcem po raznih senikih. Pod enim izmed njih so se ustavili Italijani. Tu sva ostala štiri dni brez hrano in v stra.hu, kdaj naju bodo odkrili." „Kam ste odšli po ofenzivi?" „Odšli .smo na zbirna mesta na Gorjance, ki smo jih določili že ob prebijanju skozi obroč. Bilo nas je precej manj, ker se jo nekaj borcev predalo sovražniku. Takoj smo začeli z akcijami. Zavzeli smo belogardistično postojanko Suhor in zajeli 80 izdajalcev. Pri napadu so sodelovali tudi hrvaški partizani. Do kapitulacije Italije sem bil vodnik voda Gorjanskega bataljona, nato pa sem odšel v Deveto brigado za komandirja čete. 1. novembra 194-3 sem dobil čin poročnika." „Kje vse ste se berili?" „Z eveto brigado smo odšli v Gorski Kotar, kjor smo vodili borbe do februarja 1944. leta. Nato smo se preselili na Kočevsko, Ribniško dolino vse do Škofljice z namenom, da preprečimo pomoč nemškim postojankam. Pot od Broda na Kolpi pa vse do Škofljice smo prehodili v oni sami noči in so takoj vključili v bitko. Tisti dan smo sedemkrat jurišali na sovražnika. Osem nojih borcev je bilo ubitih od sovražnikove krogle," „Kdaj vam jo bilo najtežje?" „Težkih trenutkov je bilo mnogo. V jeseni 1945. je brigada dobila nalogo, da se prebije s civilnim prebivalstvom ribniškega območja iz Jelenovega zloba na Notranjsko. Dodeljen sem bil v zaščito. Padli smo v zasedo in prišli le do Medvedjeka. Z mano sta bila Novomesčana Branko Žoga in Ivan Avbar, Ki je bil ranjen v pljuča." „Kje ste dočakali svobodo?" nZ drugim bataljonom devete brigado sem odšel v Istrski.odred in tu dočakal svobodo." „Ali ste bili po vojni Se alctiven vojak?" „Do leta 1953 sem bil komandant bataljona Prešernove brigade, nato v Cankarjevi brigadi, ono leto sem bil v vojaški oficirski šoli v Bjelovaru.’. Leta 1953 sem šel na lastno željo iz JLA s činom rezervnega kapetana. Do upokojitve sem delal v gospodarstvu." „Ali imate kakšna oblikovanja?" „Sem nosilec spomenico 19^1, dobil sem orden za hrabrost, zasluge za narod II, stopnjo, partizansko zvezdo II. stopnje, orden bratstva in enostnosti." „Kaj delate kot upokojonec?" „Upokojen sen že deset let. Sem lovec pri LD Otočec, v prostem času obdelujem manjši vinograd na Trški gori in pomagam prijateljem." Tovariš Vene ni je povedal še mnogo zanimivih dogodkov iz partizanskih časov. Pokazal mi je tudi vsa odlikovanja. Sel sen domov in v srcu čutil globoko spoštovanje do njega. Robi Peric, 7.čl BIL JL MED OSVOBODITELJI NOVEGA MESTA Ob 50-letnici osvoboditve Beograda jo šla iz naše šole v Beograd. skupina pionirjev. V Beogradu .smo spoznali polkovnika Sava Pičurica. Ta je bil udeležen v boju pri osvobajanju Novega mesta in jo tudi v njem služboval v 1952. in 1953« letu. Obiskal, sem ga na domu in veliko novega ni je povedal: „Najprej ti bom poveda.1 nekaj o sebi. Bil sen mlad borec, star kakih 22 let. Bil sem"komisar sodmega bataljona VII. črnogorsko mladinske brigade „Budo Tomovič" , ki-je bila usto^novl jena 28. decembra 19^3. leta in je štela 800 borcev. Bili smo stari od 22 do 25 lot. V brigadi jo bilo ubitih 439 borcov, od toga 25 deklet. Pri napadu na Novo mesto je brigada štola 2800 borcov. Napad sem opazoval z Grma, od koder smo poten vdrli v Novo mesto. [Enote brigado so prišle iz Belo krajine preko Gorjancev. Novo mesto smo napadli z Grma pri železniškem mostu in iz smeri Žabjo vasi. Napad jo bil izvršen v noči od 7* na 8. maj 1945. leta. -Skupina borcev se je splazila do roko Krke pri železniškem mostu, nato jo to preplavala in napadla skupino Nemcev, ki so stražili no. oni strani mostu, če bi napadli s katero druge stro.ni, bi imeli Nemci čas most porušiti, saj jo bil to njihov namen, če bodo morali zapustiti mesto. No, zapustiti so ga nore.-li., saj sp takoj za tem vdrle skupine partizanov druga za drugo v mesto. Poulični boji niso trajali dolgo in kmalu so se Nemci pričeli umikati pre-kc Marofa in naprej, nekateri proti Ljubljani in Trstu, drugi proti Mariboru. Celotna brigada je bila v Novem mestu 8. maja 1945 okoli 16. ure. Tu jo borce pričakala vesela množica meščanov. ■;: Jaz sem moral s svojim bataljonom takoj naprej, v borbo. Četrti bataljon jo lovil pobegle fašiste, ki so bežli iz Novega mesta /1200/, ujel pa jo mešano skupino Nemcev, ustašev, domobrancev, italijanskih fašistov in črnogorskih četnikov. Sedma brigada je svojo bojno pet končala v Zidanem mostu. Tu je razorožila: dole VII. SS divizije „Princ Eugen", dele nemške 181. in 22. divizije, nekaj edinih ustašev, domobrancev, četnikov in del 11. poljske letalske divizijo. Brigada je v Zidanem mostu zaplenila: 7009 vojakov in ofi- cirjev, 220 tovornjakov, 93 osebnih avtomobilov, 24 prikolic, 2 tanka, 3 oklopna vozila, 1400 vozov, 2000 konj, 50 topov, 15 minometalcev 81 mn, 9 minometalcev 45 mm, 7 protiletalskih mitraljezov, 246 puškomitraljezov, 146 drugih puškomitraljezov, 4200 pušk, 150 brzostrelk, 400 pištol in okrog 1700000 različnih nabojev Sedmo brigado je vodil znani črnogorski borec - narodni heroj Niko Strugar." Po pripvodovanju in zapiskih tovariša Pičurica, zapisal Lojze Tomc, 8,b PJiZMEJITEV DOLENJSKE PRED DRUGO SVETOVNO VOJNO IN PO NJEJ Prod drugo svetovno vojno je bila Jugoslavija upravno razdeljena na 9 banovin. Vsaka banovina, se je delila na okraje /sreze/, srezi pa na občine. Dolenjska je takrat pripadala Dravski banovini. Novomeški okraj, pozneje nsrez", je imel sedež v Novem mostu. Ena največjih občin v novomeškem okraju je bila Šmihel -Stopiče, toda le no obsegu, ne po številu prebivalstva. Sedež te občine je bil v Kanuiji. Meja mod tedaj majhno novomeško in večjo šmihelsko občino je bila reka Krka. Novomeškemu okraju je bil sosednji krški okraj. Med narodnoosvobodilnim bojem so nastali in so razvili Narodnoosvobodilni odbori /N00/. Po vojni, sredi leta 19^5} so se NGO preimenovali v Ljudske odbore /LO/. Ti so bili po obsegu dosti manjši od nekdanjih občin. Pozneje je prišlo do združevanja ljudskih odborov. Takrat ni bilo „občin11, obstajala so pa Itokrožja", po njihovi ukinitvi pa okraji, ki so bili ukinjeni leta ?.965. Občinski, mestni in okrajni ljudski odbori so bili ustanovljeni leta 1952. Z ulcinitvijo okrajev so občino dobile večje pristojnosti. Nekdanje občino in njihovi odbori so bili postopoma ukinjeni. Večale. so se preostale občine in tako je novomeška postala z ukinitvijo občin Šmarjeta, Škocjan, Šentjernej, Žužemberk itd, zelo velika in je obsegala ter še obsega območje bivšega novomeškega okraja. Pripovedoval' dr. D. Gros, zapisala Vito Gabrič in Samo Drab, 7»b O REVOLUCIONARNI PRETEKLOSTI IN NOB SO ČLANOM LITERARNEGA KROŽKA PRIPOVEDOVALI : 1. dr. Davorin Gros; advokat v pokoju, Ragovska 1, Novo' mesto 2. Rudi Zupanc; upokojenec, Ragovska 36, Novo mesto 3. Pranci Lakner; upokojenec, Valantičevo' 13, Novo mesto 4. Riliard Romih; upokojenec, Ragovska 10, Novo mesto 5. Franc Somrak; upokojenec, Paderšiceva 16', Novo mesto 6. Vane Murn; upokojenec, Resljeva 4, Novo mesto 7. Anton Henigman; direktor podjetja Bor v Dol. Toplicah, Paderšiceva 4, Novo mesto V/ ' ' 8. Bogo Komelj; direktor Studijske knjižnice, Nad mlini 16, Novo mesto 9. dr. Božo Oblak; zdravnik, Glavni trg JI, Novo mesto 10. dr. Tone Savelj; zdravnik, Ragovska 39, Novo mesto 11. - Sonja Robič.; ravnateljica osnovne .šole, Nad mlini 20, Novo mesto 12. - Nada Jakovljevič; upokojenka, Nad mlini 4, Novo mesto 13. Franc Moretti; inženir, Mestne njive 11, Novo mesto 14. Janez Zupančič; upokojenec, Pot na Gorjance 28, Novo mesto 15. Franjo Senica; medicinski tehnik, Kristanova 4J, Novo mesto 16. /Štefka Krampelj; upokojenka, Kristanova 24, Novo mesto Polog tega. so otrokom o tistih dneh pripovedovali še mnogi drugi borci in aktivisti /sorodniki, znanci, sosedje .../. Vsem hvala! - 1J4 - PRIZNANJE IN PRIPOROČILO Potem, ko ste obrnili zadnji list knjige spominov, ste obogatili znanj‘e o revolucionarni preteklosti našega mesta pred in med narodnoosvobodilno borbo. Zbiralci in zapisovalci gradiva, oblikovalci, korektorji in mentorji zaslužijo visoko priznanje in pohvalo. Opravili so veliko delo. Udeleženci revolucionarne preteklosti, aktivisti in borci narodnoosvobodilne borbo, ki so pripovedovali ali zapisali svojo spomine, so z veliko naklonjenostjo in razumevanjem sodelovali s pionirji, mladinci in mentorji. Iskrena jim hvala! Pionirji in mladinci! V knjigi so zapisane pripovedi ljudi, ki jih poznate. Vaši sosedje so. Dnevno jih srečujete. Ti preprosti ljudje so ustvarjali zgodovino. Vsak od njih je prispeval „opeko" ali dve za mogočno zgradbo — svobodno, socialistično Slovenijo. Zato j.ih spoštujemo. S to knjigo ste poskrbeli, da no bodo pozabljeni. Zbirajte še naprej spomine in pripovedi borcev in aktivistov narodnoosvobodilnega boja! Letos praznujemo 30-letnico osvoboditve, ki jo moramo dostojno proslaviti. Tovarišice učiteljice in tovariši učitelji! Poskrbite, da bodo vsi učenci prebredli to knjigo! Knjiga spominov naj služi tudi prihodnjim generacijam učencev osnovne šole Grm za spoznavanje krajevne zgodovine narodnoosvobodilnega boja. V Novem mestu, 25. februarja 1975 Ravnatelj Miroslav Vuto - 135 Zbrali in uredili člani literarnega krožka osnovne šole Grm pod vodstvom predmetne učiteljice Ivanke Mestnik. Pri delu so pomagali člani zgodovinskega krožka pod vodstvom predmetnega učitelja Safka Stančiča, ki je napisal tudi vse zgodovinske komentarje. Z nami so sodelovali tudi nekdanji člani literarnega krogka, sedaj dijaki 1. gimnazije Novo mesto. Likovne prispevke so izdelali člani likovnega krogka pod vodstvom predmetnega učitelja Nika Goloba. Likovni prispevki: 1. Svoboda, Dušan Plut, ?'.d 2. Zapornika, Davorin Gczvoda, 4.d J. Ranjeni, Sonja Golob, 4.a 4. Pomoč partizanom, Davorin Gazvoda, 4.d 5. Izgnanci, Nataša Plut, 7*1 6. Talci, Srečko Hočevar, 7-a 7. Obešanje talcev, Robi Fajdiga, 5» 8. Partizan, Katarina Celič, 4.d 9. V partizansko bolnišnico, Igor Šuštaršič, 7.1 10. Ob ognju, Nataša Cujnik, 4.d 11. Ilegalec v akciji, Gregor Tršar, 7*1 Novo mesto, marec 1975