96 LET GORŠETOVE MAME
V letošnjem februarju bo praznovala svoj 96. rojstni dan najstarejša občanka v kraievni skupnosti Zadvor Antonija GORSE, ki živi na Papirniški poti 18 (v Zadvoru). Sklenil sem jo obiskati, ji za visoki jubilej stisniti roko in seveda malce pokramljati z njo.
Zmotil sem jo pri branju časopisa. V kuhi-nji je bilo vse lepo pospravljeno in urejeno, pa me je zanimalo. če si stanovanje ureja sama ali ji pri tem kdo pomaga. Povedala mi je, da stanovanje večinoma sama ureja, si tudi sama kuha in opravlja vsa druga dela, sem pa tja kaj težjega opravijo njeni domači. Rad sem ji verjel, saj sem opazil, da je za svojo starost še precej vitalna, tožila je le, da jozapužeatasluh inspomin. Takoj vzačetku pa mi je dejala, da naj upoštevam to, da izhaja iz Vidergarjeve rodbine, v kateri so
večinoma vsi dočakali visoko starost. Tej pripombi se nisem preveč čudil, ker je to res in sem o tem že nekoč pisal. Za pogovor je bila takoj pripravljena, malce pa ji je poma-gal pri spominu tudi sin Rihi. Zaupala mi je, da je zagledal luč sveta 6. februarja 1881 na Vevčah kot tretji otrok od vsega štirih hčera, kolikor se jih je rodilo njenemu očetu, papir-niškemu delavcu. Osnovno šolo je obisko-vala v takratni šoli v D. M. v Polju in dokon-čala štiri razrede. Že v njenem 8. letu starosti ji je umrl oče. Za uk ni bilo ne časa ne denar-ja. Po končani Ijudskišoli ješlaza nekaj časa služit, v 18. letu starosti pa se je že zaposlila v Papirnici Vevče in tam pet let delala kot prebiralka. Leta 1906 se je poročila s papir-niškim delavcem Francetom GORŠETOM iz Dobrunj. Po poroki je doživela marsikaj grenkega, zaradi stavk v papirnici je izgu-_ bila delo, otroci pa so prihajali drug za dru-gim. Z družino se je leta 1907 preselila v Gratweid v Avstrijo, kjer je bila tudi papir-niška industrija, vendar z možem nista dolgo zdržala. Vrnila sta se domov in mož je spet dobil delo v papirnici Vevče. Z možem sta imela v zakonu pet otrok, štiri fante in dekli-co. Treba je bilo misliti na svoj dom. Leta 1912 sta si dogradila hišo, nato pa je mož za osem let odšel v Ameriko in se vrnil šele leta 1920. Tisti čas je bil zanjo hud, treba je bilo preživljati otroke, denarja pa ni bilo dovolj. Po moževi vrnitvi je bilo življenje lažje, a je
prišla II. svetovna vojna in hiša je ostala znotraj žične okupacijske ograje. Sinovi so se razkropili na vse strani in marsikaj so pretrpeli. SinFranceješelžel3. julija 1941 v Molniško četo in kot borec II. grupe odredov že leta 1942 v boju padel, moža in sina Rihija so zaprli, sin Miro je pribežal iz Reicha domov, Feliks je ostal doma. Tako so doča-kali konec vojne — vsi, razen sina Franceta. Jubilantka je že več let vdova, živi pa od moževe družinske pokojnine. S svo-jim življenjem, čeprav je marsikaj pre-trpela, je zadovoljna, pravi pa, da je prišel čas umika, čeprav ji je visoka starost všeč. Prihajajo težave s sluhom, spominom in seveda s fizično močjo. Kljub temu pa je jubilantka za svojo visoko starost neverjetno vitalna. Ko sem jo vprašal, če še kaj bere, mi je naš-tela časopise Delo, Naše delo — glasiio vevških papirničarjev, Naša skupnost, Naša žena in drugo, kar ji pride pod roke. Na koncu razgovora me je prosila, naj ne pišem o njej preveč, pa tudi po-gledam da naj, če je kaj narobe poveda-la, ker jo je spomin že preeej zapustil. Verjel sem ji pa ji zaželel še vrsto zdra-vih in zadovoljnih let ter krepko stisnil
nieno uvelo roko.
ALOJZ   KASTELIC