

flplll

IVAN VRHOVNIK

IVAN VRHOVEC

DONESKI

K NJEGOVEMU ŽIVLJENJEPISU IN
BIBLIOGRAFIJA NJEGOVIH DEL

IZDALA
ZGODOVINSKA SEKCIJA
MUZEJSKEGA DRUŠTVA ZA SLOVENIJO

V L JUBLJANI 1933

t

IVAN VRHOVNIK

IVAN VRHOVEC

DONESKI

K NJEGOVEMU ŽIVLJENJEPISU IN
BIBLIOGRAFIJA NJEGOVIH DEL

IZDALA

ZGODOVINSKA SEKCIJA

MUZEJSKEGA DRUŠTVA ZA SLOVENIJO

V LJUBLJANI 1933

03oo iti

NATISNILA TISKARNA MERKUR
(Predstavnik Otmar Mihdlek)

LJUBLJANI

Trajen spomenik aere perennius  — si je zagotovil Ivan
Vrhovec  s svojimi zgodovinskimi deli, ki sta jim središča
Ljubljana, in Novo mesto. Kdorkoli se bavi z njuno zgodovino, se
mora opreti na Vrhovca. Njegovi izsledki so veljavni in le redko¬
kdaj izpodbojni.

Ob tridesetletnici njegove smrti in bližnji osemdesetletnici
rojstva naj nam bežen pogled na njegovo življenje in delovanje
pove. kaj nam je bil Ivan Vrhovec in koliko škodo je učinil naši
zgodovinski vedi njegov prezgodnji odhod.

Zato prinaša pričujoča knjižica prispevke k njegovemu živ¬
ljenjepisu in bibliografijo njegovih del.

Da je to delce moglo iziti, gre zahvala ljubljanskemu mestnemu
načelstvu in vodstvu Muzejskega društva za Slovenijo.

Rokopis so pregledali gg. vseučiliški profesor dr. Fr. Kidrič,
ravnatelj državne študijske knjižnice dr. Janko Šlebinger, po čigar
navodilih je sestavljena bibliografija, predsednik Muzejskega dru¬
štva za Slovenijo dr. Rudolf Andrejka  — njegova je slika Vrhov-
čeve rojstne hiše  — knjižničar dr. Jože Rus in profesor Silvester
Kranjec. Vsem gospodom srčna hvala!

V Ljubljani. 8. nov. 1932.

I. V.

Kratice, večinoma povzete po Slovenskem biografskem
leksikonu:

Bes. = Besednik; DN = Dolenjske Novice; DS = Dom in svet;
IB = Illyr. Blatt; IMK = Izvestje Muzejskega društva za Kranjsko;
J = Jutro; KMD = Koledar Družbe sv. Mohorja; LL = Ljubljanski
List; LMS = Letopis Matice slov.; LZ = Ljubljanski Zvon; LZg
= Laibacher Zeitung; MD = Družba sv. Mohorja; MHK = Mit-
theilungen des hist. Vereines fur Krain; MMK = Mitteilungen des
Musealvereines fur Krain; MS = Matica slov.; N = Novice Bleiwei-
sove; p = pismo; pK = pismo Vrhovčevo dr. Fr. Kosu; pL = pismo
istega Fr. Levcu; pV = pismo istega Iv. Vrhovniku; Pk = Perušek,
Ivan Vrhovec, životopisna črtica, Jahresbericht des k. k. Staats-
gymnasiums zu Laibach 1903; PV = Planinski Vestnik; r. = rojen;
SBL = Slov. biogr. leksikon, I.; Sl. gl. = Slov. gledališče; SN = Slov.
Narod; SV = Slovenske Večernice; u. = umrl; UT = Učiteljski
Tovariš; Z = Zvon dunajski; ZD = Zgodnja Danica; ZK = Zabavna
knjižnica; ZMS = Zbornik Matice slov.; ZUZ = Zbornik za umet¬
nostno zgodovino. — Letnice so okrajšane; izpuščeno je stoletje.

L

Ljubljanske Spodnje Poljane so nam dale dva odlična pisa¬
telja: Frana Erjavca  in Ivana Vrhovca.

Pri Grumovih na št. 46 (prej 53, prvotno 40, t. j. četrta hiša
od vojašnice kralja Petra proti klavnici) je zagledal 21. maja
1853 luč sveta drugorojenec kmetovalca, posestnika in voznika
Andreja Vrhovca (r. 1828, u. 1908). Mati Marija je bila Cr n ja¬
kova po domače Mihova iz Udmata št. 12. (r. 1833, u. 1899).
Pisateljev ded je bil Anton Vrhovec (r. 1802, u. 1844), babica
Apolonija, r. Konjarjeva iz Moravč (r. 1805 — status anim. ž.
Sv. Petra). Kakor njegovi predniki je bil ded podložen nemški
viteški komendi. Praded Lovrenc, r. na Vrhovcih pri Kozarjih,
se je priženil h Grumovim, vzemši vdovo Gašperja Lampiča.

V priprosti pritlični kmečki hiši (gl. sliko z dvorišča), spo¬
minjajoči na pesem: Ljubljan’ca dolga vas — še dandanašnji
ji je domalega tako lice in uredba, kakor za mladih dni Ivana
Vrhovca, vhod ima z dvorišča, ob katerem je nameščeno gospo¬
darsko poslopje — se je nabralo 13 otrok. Od njih žive: sedanji
gospodar Grumovine Jože, Andrej in Anton, oba posestnika na
Spodnjih Poljanah in Alojzij, vpokojeni magistratih višji oficijal,
sedaj v šiški in sestra Terezija vdova Rogelj.

6

Prvi šolski pouk je dobil Ivan v šentpetrski trivijalki, kjer
je učiteljeval Karel Gotzl. 1  Kakšna je bila ta akademija, je
popisal v prvem letniku LZ 2  nekdanji Grumov gostač dr. Va¬
lentin Zarnik, 3  čigar starši so nekaj časa stanovali v hiši stara
št. 51, ki je bila last Vrhovčevega deda.

V jeseni 1860 se je Vrhovec preselil v šenklavško šolo v
drugi razred normalke. V tretjem razredu pod učiteljem Stoeck-
lom mu je bil součenec Ivan Tavčar (v perjohah: Tautscher
Johann aus Polland), ki se je odlikoval kot šesti premijant, v
četrtem razredu pod strogim Ivanetičem pa Ivan Hribar iz
Mengša (4. premijant). Daši je kakor druge razrede tudi 4. do¬
vršil s prvim redom, ga je Vrhovec ponavljal in šele v jeseni
1864 stopil v gimnazijo.

Morda so bile domače razmere precej krive, da je kdaj
zanemaril učenje — Vrhovec je moral dostikrat pomagati očetu
pri vožnji in poljskem delu — da je nato prišel padec na koncu
petega gimnazijskega razreda, a pravi vzrok je tičal v tedanji
učni metodi. Vrhovcu so pritisnili nezadostni red iz prirodopisja
in zgodovine. Iz poslednje mu je obesil kljuko nemški profesor
Honig, 4  ki smo mu rekli »Kljukec«. Izpraševal je zgodovino po
»partijah« in zahteval skoraj dobesedno znanje. Mučil je dijake
kakor noben drug profesor te stroke.

V jeseni 1869 sem došel Vrhovca ponavljalca v oddelku b
petega razreda. Ko je prvo uro čital profesor Konšek 5  imena

1  Karel Gotzl,  r. 1789 v Kranju, u. v pokoju v Ljubljani 1876,
naredil konzistorijski izpit 1817; učitelj v Dolu, Kranju, kjer je
poučeval dr. Janeza Bleiweisa (1816 do 18); učitelj in orgljavec pri
Sv. Petru v Ljubljani; 1865 stopil v pokoj. Gotzl je bil majhen, sla¬
boten, prijazen, a zelo značajen starček; nosil je staromodni cilinder.
Kakor drugi Gotzli je bil tudi on slikar. Očetu podpisanega je nasli¬
kal sv. Jerneja z oljnatimi barvami na platno. Pri volitvah je dajal
glas narodni stranki. Njegov sin Josip, bivši davčni kontrolor, zna¬
menit igralec in režiser slovenskega gledališča (1869—89) in drama¬
tični pisatelj (Simonič, Sl. bibl. 120), se je pisal Gecelj; gledališko
ime mu je bilo Kocelj. Pred Borštnikom je bil glavni slovenski
igralec. Vzgojil je več dobrih diletantov. V sezoni 1880-81 je bil
zaposlen pri nemškem gledališču. Umrl je 1907 v Postojni (J 26, 43).

2  Nekoliko črtic iz polpreteklega časa. LZ 1881, 27.

3  Dr. Valentin Zarnik,  1837—88, odvetnik, oče slovenskih
taborov, deželni poslanec kranjski, duhovit dopisnik N in SN.

4  Ignacij Honig,  r. v šumberku na Moravskem 1814; službo¬
val na gimnazijah v Olomucu, Bratislavi, Brnu, od 1862-63 do smrti
1877 na ljubljanski gimnaziji (Jahresbericht 1877, 47).

5  Valentin Konschegg,  r. v Trojanah 1816, suplent v Mari¬
boru 1841; deloval na gimnazijah v Celju 1842-43 do 1854, kjer je
urejeval Celjske slovenske novine, zopet v Mariboru 1854, naposled v
Ljubljani 1854 do upokojenja 1886. Ob ustanovitvi gimnazije v Kranju
1861-62 je bil njen začasni ravnatelj. Nekaj let (do 1881) je okorno
slovenil deželni zakonik za vojvodino Kranjsko (dr. Prijatelj, Kersnik
V, 368). Umrl je v Ljubljani 1899 (SBL 494).

t

učencev, je beroč: Vrhovec, Vrhovnik, Vrhunec vzkliknil: Kdo
vas bo ločil? Eden naj odrine v oddelek a! Odšel je poslednji.

V višji gimnaziji je nato Vrhovec dobro uspeval. Zgodovina
je oduševljeno predaval poskusni kandidat Aleksander Suppan. 8
Menda se ne motim trdeč, da se je Vrhovec prav od njega
navzel ljubezni do zgodovine. Se bolj pa je vplival na Vrhovca
profesor Heinrich, 7  sicer fanatičen borec za nemštvo — v tej
smeri je prekipeval zlasti po zmagi Nemcev nad Francozi leta
1871 — a vnet izpodbujevalec dijakov za čitanje nemških kla¬
sikov in šekspirja ter vešč učitelj Gabelsbergerjeve stenografije.
Slovenščino so učili Vrhovca na višji gimnaziji Blaž Hrovat, s
Ivan šolar 9  in Josip Marn. 10

Izmed sošolcev je Vrhovec zadnji dve gimnazijski leti naj¬
več občeval s pl. Buchwaldom, poznejšim avstrijskim stotnikom,
pisateljem drame Katharina Cornaro. 11

Dne 31. jul. 1873 je Vrhovec dovršil gimnazijo z zrelostnim
izpitom. Od njegovih tovarišev, tedanjih osmošolcev — bilo nas
je 28 — so bili ob novem letu 1932 živi: dr. Štefan Dolinar,
ravnatelj električnih naprav južne železnice v p. v Gradcu;
Jožef Hauffen, sodni višji svetnik v p.; Anton Levec, dvorni
svetnik v p.; Ivan Sušnik, stolni kanonik, vsi trije v Ljubljani;
Anton šmidovnik, župnik in duhovni svetnik v Prečni pri
Novem mestu; Ivan Vrhovnik, trnovski župnik v p. v Ljubljani;
součenec iz šeste šole je razfrančiškan Valentin Maj ar, župni
upravitelj v p. Pod šentjurijem pri Izlakah.

n.

že v gimnaziji je začel Vrhovec književno delovati. Ko je
bil v peti šoli, je zapel na Dunaju Stritarjev Zvon 1870. Njegov
glas je očaral mladino in jo vabil na slovstveno delo. Mnogi so

r > Aleksander Suppan,  1847—1920, rodom iz Innichena na Ti¬
rolskem, je bil 1879—75 profesor zemljepisja in zgodovine na realki v
Ljubljani, potem dve leti na študijskem dopustu, 1877—84 profesor
geografije na vseučilišču v črnovicah, od 1884 urednik Petermanns
geographische Mitteilungen v Gothi (dr. J. Rus).

7  Anton Heinrich,  1830—88, suplent na ljubljanski gimna¬
ziji 1858, profesor tu 1865 do smrti (SBL 299).

8  Blaž Hrovath,  1832—93, profesor na gimnazijah v Celju,
Ljubljani, 1870 do smrti ravnatelj ljubljanskega učiteljišča, več let
okrajni šolski nadzornik za ljubljanski, oziroma kočevski okraj (UT
93, 53 — dr. J. Rus).

9  Ivan šolar,  1827—83, doma iz Krope, duhovnik, gimn.
profesor v Celju, Gorici, Ljubljani, deželni šolski nadzornik na Kranj¬
skem, od 1879 v Dalmaciji, kjer je umrl (Glaser III, 200).

10  Josip Marn,  1832—93, profesor slovenščine in veroučitelj na
ljubljanski gimnaziji, častni kanonik, predsednik Slov. Matice.

11  Katharina Cornaro. Ein dramatisches Gedicht in 5 Aufzugen
von Stefan von Buchwald, Wien 1880, 8°, 73. — Buchwald je opisal
tudi Plitvička jezera v nemškem jeziku.

3

razumeli njegov klic: Vivos voco in se jeli vaditi v pisatelje¬
vanju. Nekateri so si celo upali s svojimi izdelki v javnost. V
tem številu so bili tudi Vrhovčevi sošolci: Anton Bravec Ložan,
u. 29. jun. 1873 v Starem trgu pri Ložu (povest Blaga osveta
v Zori 1872), pesnik Fran Cimperman, brat Josipa Cimpermana,
u. 30. maja 1873 (pesmi v UT, ZD in Bes.), Davorin Hostnik,
pozneje profesor v Rusiji, u. po svetovni vojni (sotrudnik SN,
prevajalec gledaliških iger), Anton Levec Bistriški (pesmi:
Slovo v Z 1870 in Sokolska v Južnem Sokolu 1871, prevod
Schillerjeve žaloigre Kovarstvo in ljubezen in igre Star korporal
— SBL 640; Pet plemen človeškega rodu — MD), Fran Maselj
Podlimbarski, u. 1917 v pregnanstvu v Pulkavi na Nižjem
Avstrijskem (soneta Domovini in življenjepis Petra Velikega
v Zori 1872), Jurij Vranič Črnogorec, u. 1903 (povest Mahmud
v LMS 1870).

Razen Levca vsi mrtvi. Izmed drugih umrlih Vrhovčevih
sošolcev omenjam prvaka Franceta Severja, ki se je visokošolec
na orožnih vajah smrtno prehladil, velenadarjenega Josipa
Haringa, žrtve bosenske okupacije, Frana Hajeka, čigar živ-
ljenska pot mi je neznana, notarjev Frana Staj er j a in Alfreda
Rudescha, sodnega svetnika Frana Mikuša, ravnatelja kopr¬
skega učiteljišča Ivana Marklja, višjih računskih svetnikov
Jerneja Kilarja in Antona Mraka, rudarskega svetnika inž.
Ivana Kavčiča, že omenjenega stotnika pl. Buchwalda, asistenta
dež. blagajne Pavla Smoleja, poštnega kontrolorja Ivana Jenka;
duhovnikov: moravškega dekana častnega kanonika Janeza
Bizjana, mornariškega župnika Ivana Kuralta, župnikov Alojzija
Jeršeta in Janeza Piskarja, župnega upravitelja Mateja Frčeja.

O tedanjih organiziranih slovstvenih vajah je poročal Vrhovcev
sošolec Valentin Majar (poznejši plodoviti nabožni pisatelj o. Hri-
zogon) naslednje: Ustanovili smo si bili seveda na skrivnem svoje
društvo Vilin krog  imenovano. Modro smo sedevali v prijetnem
kotu pod Rožnikom (v sobici sošolca Antona Levca v sedanji čadovi
hiši) in rešetali pesmi in spise, če jih je kdo kaj »skoval«; 15 nade-
polnih glav nas je bilo s predsednikom in tajnikom itd., vedočih se
strogo po parlamentarnem redu. Vsak je čital oddelek svojega spisa
in potem smo drugi pravili in utrjevali svoje mnenje o spisu, ali
bo ali ne bo. Samo le grajati ni smel nobeden, zato smo imeli
poseben paragraf (SN 1879, 71). Odobreni spisi so se sprejeli v pisani
list Vilin krog. Pripomnim, da je bil ustanovitelj tega tajnega dija¬
škega društva in urednik njegovega lista Majar s psevdonimom
\ Vilinski. Delaven član Vilinega kroga kot pesnik, prozajik in kritik
je bil Vrhovec. Iz njegovih pesmi, čitanih v Vilinem krogu, je pri¬
občena edina didaktična pesnitev Naj večja lepota  (Bes. 73, 35).
H a r i c a, humorističen obraz iz naroda, objavljen v omenjenem
dijaškem listu, je začetnik njegovih z neprisiljenim humorjem pre¬
žetih prostonarodnih spisov. Vrhovčevo pisateljevanje korenini v
Vilinem krogu.

Se gimnazijec je stopil Vrhovec v kolo pisateljev Družbe
sv. Mohorja.  Ponudil ji je poleg Harice sestavka Kmet in
gospod ter Sad dobrotljivosti (Bes. 72, 184); a sodba odbornikov

3

MD tem začetniškim poskusom ni bila mila 12  in zato niso
zagledali belega dne. Tem bolj pa se jim je Vrhovec prikupil
s poslatvijo Zlatih bukev slovenskega vedeža,  ne¬
kake čitanke za priprosto ljudstvo, ki jo je sedmošolec priredil
po Hebelovi knjigi Schatzkastlein des rheinischen Hausfreun-
des (izdaja v Reclamovi Universal-Bibliotheki 143, 144) in poslal
Družbi v jeseni 1872. Tvarino je razdelil na sedem večerov.
Vsak večer se začenja s spisom iz zvezdoslovja, potem se vrste
resne in šaljive povestice, katerih presaditev na domača tla se
mu ni vselej posrečila, kratki članki iz prirodoslovja, koristni
nauki, zastavice. Iz izvirnika je marsikaj izpustil. Besednik
(73, 24) je čestital pisatelju na tej »zlati knjigi«, ki je izšla
leta 1874; a drugega zvezka, poslanega ji v rokopisu pred
20. jan. 1875 (Bes. 75, 19), MD ni dala na svetlo. Soglasno pa
je sprejel družbeni odbor Vrhovčev prav po domače razloženi
pouk o Novi meri in vagi  (1873 in 1874). Tedanji tajnik
MD Andrej Einspieler 13  je spoznal Vrhovčevo spretnost za pro-
stonarodne spise in ga s pohvalo in nagradami privezal na
Družbo.

m.

Z novci, prejetimi od MD, in z instrukcijskimi prihranki je
krenil abiturient Vrhovec v jeseni 1873 na Dunaj, kamor je
prav takrat vabila ljudi svetovna razstava — o njej je objavil
spis En dan na dunajski razstavi  (1874). Vpisal se je
v modroslovski oddelek dunajskega vseučilišča in si izbral zgo¬
dovino, zemljepis in slovenščino. Poslušal je profesorje Biidin-
gerja, 14  Lorenza, 15  Sickela, 16  Simonyja, 17  Miklošiča. 18  Dom je
dajal Vrhovcu jako pičlo podporo; zato mu je večkrat huda

12  O odklonitvi mnogih Družbi poslanih spisov, med njimi Vrhov-
čevih, je izšlo naslednje odborovo poročilo: »Ne manje nego 30 večjih
in manjših povesti in 25 podučnih spisov je bilo odboru v presojo
izročenih, žalibog presojevalci so našli le malo dobrega zrna; izmed
povesti  ni bila obdarovana nobena. Nekatere so samo dijaške
poskušnje, nekatere sicer izvirne, tudi zanimive, a brez podučivnega
jedra; drugim zopet se pozna, da so skovane v naglici« (Bes. 73, 24).

13  Andrej Einspieler,  1813—1888, vodja koroških Slovencev,
politik, publicist in organizator (SBL 151).

14  Maks Biidinger,  1828—1902, je bil 1872—99 profesor občne
zgodovine in starega veka na dunajskem vseučilišču (dr. J. Rus).

15  Otokar Lorenz,  1832—1904, je bil 1856—85 profesor avstrijske
zgodovine na dunajskem vseučilišču (idem).

16  Teodor Sickel,  1826—1908, je bil 1857—92 na dunajskem
vseučilišču profesor zgodovinskih pomožnih ved (idem);

17  Friderik Simony,  1813—96, je bil 1851—85 na dunajskem
vseučilišču profesor zemljepisja. Med drugim je narisal in izdal leta
1858 Panorama des nordkrainischen Beckens (idem).

18  Fran Miklošič,  1813—91, profesor slavistike na dunajskem
vseučilišču, prva avtoriteta v slovanskem jezikoslovju.

10

pela. Prebil se je z instrukcijami, peresom, pozneje s Knaflovo
ustanovo.

Po počitnicah leta 1874 sta šla s prijateljem Ivanom Jekov-
cem 1! ' peš na Dunaj, da sta si prihranila voznino. Dokler sta
hodila po slovenski zemlji, jima je uspešno rabil Mohorjev kole¬
dar, ki ju je opozarjal na župnišča, stoječa blizu Dunajske ceste.
Vrhovcu je koristila stenografija; dala mu je nekaj zaslužka
v pisarni dunajskega odvetnika Albrechta Hillerja (Pk).

V letnem tečaju 1876 je Vrhovec predsedoval akademičnemu
društvu »Sloveni  j i«. Tedaj se je pripetilo, da se je po nekem
društvenem zborovanju zapela nemška burševska pesem, kar
je naredilo v slovenski javnosti slab vtis.

Dopisnik SN, Radoslav Pukl, jurist, pozneje posestnik v
Maria Enzersdorfu pri Dunaju, velik podpornik slov. visoko-
šolcev na Dunaju, je grajal po pravici nemško petje v »Slo¬
veniji« (SN 4. jun. 76, 128). Nato je odgovoril Vrhovec dne
10. jun. 1876 v istem listu:

»Dopis v zadnji nedeljski štev. SN je po vsem tak, da si morajo
c. čitatelji SN misliti, da sedanje dijaštvo na Dunaju podpira in goji
v svojih krogih nemčurstvo. In pri onih, ki z organizacijo našega
društva niso bolj poznani, je dosegel g. dopisnik pač svoj namen. V
pojasnilo naj vzemo c. čitatelji na znanje, da zbori Slovenije imajo
tu dva dela. Resni se sestavlja iz beril, predavanj, govorov, dekla¬
macij, kritik in debat, k sklepu še iz predlogov. To je naš dnevni
red, in ko je ta izpolnjen, se zaključi Slovenija in predsednik in
odborniki odido lahko domov, ako se jim ljubi, ker pri zabavnem
delu nimajo nikakega posla. Odkar živi Slovenija, se niso še nikoli
(izjemoma Besed) dale kake pesmi na dnevni red. V zabavnem delu
je zabava popolnoma prosta, in pripetilo se je zadnjič, česar nikakor
ne tajim, da se je v veselem trenutku oglasila v krogu slovenskih
dijakov nemška napitnica. Kdo bi le zastran tega pobral kamen ter
ga vrgel v Slovenijo? Kdo bode le iz tega nedolžnega slučaja sklepal,
da slovensko dijaštvo goji v svoji sredi nemčurstvo? Nikakor pa naj
si c., čitatelji tega ne razlagajo tako, kakor bi jaz odobraval nemško
petje. — »Nemških elementov« med slovenskimi dijaki pač ne more
nihče razen g. dopisnika opaziti. Nasprotno sem prisiljen reči, da je
Slovenija popolnoma čista »nemških elementov«, in nadejati se nam
je boljše prihodnosti, kakor jo prerokuje g. dopisnik. Ako pa on
trdi, da se popevajo pesmi, ki ne ugajajo preveč estetičnemu okusu, in
ako ume pod tem izrazom nedostojno petje, me prisili k trditvi, da
v družbi nobeni dijaki ne pazijo toliko na dostojnost petja, kakor
ravno slovenski, in tudi one, zadnjič zapete nemške napitnice ne
izjemam. Toliko izjaviti se mi nalaga čast Slovenije in za resnico
vsake teh besedi zastavljam svoje ime. Iv. Verhovec, predsednik
Slovenije.«

Pukl je zavrnil Vrhovca (SN 76, 139), češ, »da nemška pesem
ne spada v »Slovenijo«, katere društveniki imajo po pravilih nalog,
»s petjem domačih pesmi izobraževati se in razveseljevati«. Ako se
kaj takega godi v mladostnem ognju, kaj šele potem, ko bodo sedanji

19  Ivan Jekovec  iz Šentvida nad Ljubljano je maturiral na
ljubljanski gimnaziji leta 1874.; jurist na Dunaju si je končal živ¬
ljenje v donavskem kanalu.

11 '

dijaki v drugačnih razmerah in si bo treba služiti kruh? Ko sta Se
peli burševski pesmi, se ni odstranil niti predsednik niti odbor.« -—
Nemško petje v »Sloveniji« pa se ni čulo samo enkrat, ampak se je
ponavljalo. O tem poroča Vencajzova Spomenica 68: »Ker so se.
ponovljeno nemškim gostom na ljubo pri zabavnih delih sej pele
nemške pesmi, je stavil jur. Pukl predlog, »da se nemških pesmi ne
sme prepevati v društvu«. Večina pa je predlog odklonila.

V »Sloveniji« se je Vrhovec uveljavil z berili,  večinoma
humorističnimi, čital je o vedenju preprostega kmeta na Du¬
naju (Plavica in slak v Z 77), o stavbah na koleh, ki jih je
razjasnjeval na kartah in risbah predsednika akademičnega
zemljepisnega društva Sušnika. 20  (SN 76, 75) in o želodcu, tem
človeškem tiranu in njegovih mukah.

Na besedi, ki jo je priredila »Slovenija« Stritarju na čast
4. febr. 1876, je nastopil Vrhovec na odru  v Stritarjevem pri¬
zoru Pri Kritonu (SN 1876, 24). Za Prešernovo slavnost ljub¬
ljanskega Dramatičnega društva 4. dec. 1877 je spisal slavnostni
govor, ki ga je imel igralec Franc Schmidt 21  (SN 77, 276).

Dramatičnemu društvu je poslal Vrhovec tri izvirne igre  :
Mlekarica (šaljiva enodejanka), Prepir radi sobe (vesela igra
v enem dejanju) in Ali si jo zadel? (šaloigra v dveh dejanjih):
— in dve prevedeni: Dvema gospodoma služim in Ena suknja
pa četiri rokavi (Trstenjak, Sl. gl. 80, 102). Vse Vrhovčeve igre
so ostale v rokopisu.

Pri slavnosti, ko se je 13. avg. 1876 odkrila spominska
plošča Antonu Janežiču 22  na rojstnem domu v Lešah v
Rožu na Koroškem, je zastopal Vrhovec dunajsko »Slovenijo«
in se osebno seznanil z narodnim voditeljem, tajnikom MD
Andrejem Einspielerjem. S Stritarjem, tudi navzočim pri tej
slavnosti, je bil znan že z Dunaja.

Po petletnem premolku se je leta 1876 vnovič oglasil Stri¬
tarjev Zvon.  Z veliko vnemo so ga pozdravili dunajski sloven¬
ski visokošolci, zbrani v »Sloveniji«. Njen načelnik Vrhovec je
izjavil, da so dijaki prvi, ki so poklicani pokazati pravo navdu¬
šenost in vdanost Stritarju.

že pri nastopu predsedništva je naznanil Vrhovec, da hoče
obračati svojo pozornost posebno na slovstveno delovanje. Nje-

20  Franc Sušnik  je bil leta 1872/3 meščanski učitelj na Dunaju
(Vencajz, Sp. Sl., 142).

21  Franc Schmidt,  osnovnošolski učitelj, rojen 1849 v Ljub¬
ljani, je nastopal v slovenskem gledališču v dobi 1869—78 (Trstenjak,
1. c. 157). Dne 11. apr. 1875 je igral Frana Moora (Danilo, Spomini
31). Prevel je dve igri iz nemščine in eno iz francoščine. Bil je jako
lep mož in zelo sposoben igralec. Odklonil je vabilo k nemškemu
gledališču. Umrl je v Žireh krog leta 1894, kjer so mu tovariši uči¬
telji postavili spomenik (J 26, 43).

22  Anton Janežič,  1828—69, profesor slovenščine na celovški
realki; izdajatelj Slov. glasnika, Cvetja iz domačih in tujih logov,'
slovnice slovenskega jezika in slov. slovarjev (SBL 376).

12

gov predlog, da naj bi si »Slovenija« omislila list, ki bi ga pol¬
nili proizvodi, namenjeni za berila o društvenih večerih, je bil
z odobravanjem sprejet (Vencajz, 1. c. 64). Ko je oživel Z, ni
bilo treba »Sloveniji« posebnega glasila, saj je Stritar rad spre¬
jemal zrele slovstvene plodove v svoj list; še bolj pa je hrepe¬
nela po njih Pajkova Zora,  ki je tedaj životarila v Mariboru.
V njenih predalih se je pojavila leta 1877 Vrhovčeva povest
Kopriva  (prvikrat psevdonim Ivan z Vrha),  ki radi
slabe tehnike in površno risanih značajev ni uspela.

Istega leta je postal Vrhovec tudi Z sotrudnik s črtico:
Lepa  ni!  o katere izvirnosti utegne biti dvom upravičen, s
humorističnimi prizori iz domačega življenja: Plavice in
slak in s Potrganimi strunami,  ki so izšle v Z brez
pisateljevega podpisa in brez vsakršnega znaka, med tem ko so
vse druge povesti v imenovanem listu opremljene z imeni pisa¬
teljev ali vsaj šifrirane. Nekateri so Potrgane strune pripisovali
Stritarju. Zoper to domnevo se dviga jezik, ki ni njegov, in pri¬
znanje Vrhovca, »da so člani Slovenskega kluba v Ljubljani po-
tuhtali Potrgane strune, in sicer je bil profesor Levec prvi;
morda je zvedel to po svojem bratu (Antonu) z Dunaja« (pV
8. 4. 81). Vrhovec je zagrešil s tem smel plagiat (LZ 97, 293).
Oče tej povesti je Nemec Maksimilijan Schmidt, pisatelj Hoch-
landsgeschichten (DS 91, 332, 376). Zagonetno je, zakaj je
Vrhovec opustil podpis; še zagonetnejši je njegov molk potem,
ko je počil glas o plagiatorstvu. Krivda pade kolikor toliko tudi
na Stritarja, saj je po njegovih besedah »urednik odgovoren za
vsak spis v svojem listu, če ga tudi sam ni pisal« (Z 78, 109).

Leta 1878 je Z prinesel Vrhovčeva Zemeljska čuda  v
obliki pisem »ljubeznivi gospici«, namenjenih izprva Zori. 23

Ob Zemeljska čuda se je spoteknil Luka Jeran, 24  ki je v Zgodnji
Danici (1878, 83) očital Vrhovcu, da so njegova izvajanja mestoma v
nasprotju s sv. pismom, na katero se ponekod sklicuje, a tako, da se
opazi protislovje med njim in vedo. Jeran je trdil, da so taki spisi
mladini nevarni; spisovali naj bi jih le tisti, ki so v bogoslovju in
hkrati v prirodoslovju podkovani. Take stvari naj bi se obravnavale
v znanstvenih listih, ne pa v lepoznanskem časopisu. Obenem je
grajal obliko. Pri Erjavčevih Rastlinskih svatbah, 25  katere je pohvalil,
je primemo, da so pisma naslovljena »milostivi gospe«, ker se govori
o cveticah, pri geoloških in svetopisemskih vprašanjih pa »ljubezniva
gospica« nima nič opraviti. Jeranu je namesto Vrhovca odgovoril
Stritar, da ni ne bogoslovec ne prirodoslovec, a spis Zemeljska čuda

23  V listnici Zore (77, 68) stoji opazka: g. Iivanj z Vtrhal:
Hvala za »Pisma«; prosimo nadaljevanja.

24  Luka Jeran,  1818—96, r. v Javorjah nad Škofjo Loko,
u. stolni kanonik; plodovit cerkveni pisatelj, urednik cerkvenega lista
Zgodnje Danice 1852 do smrti; ustanovitelj dijaške kuhinje (SBL
404).

25  Znameniti prirodopisec Fran Erjavec,  1834—87, je opisal
v 5 pismih v dunajskem Zvonu 1877 Rastlinske svatbe »milostivi
gospe« (ib. 167).

13

se mu ni zdel nevaren; vendar pa je tam pa tam zbrisal kako be¬
sedo, ki bi se bila utegnila napačno umeti in jo nadomestil z drugo.
Spis ne pobija poročila sv. pisma, ampak ga svobodomiselno razlaga
tako, kakor mnogi učenjaki in tudi bogoslovci (Z 78, 109).

V Mohorjev koledar bolj nego v lepoznanski list bi bil spa¬
dal Vrhovčev spis; Za zimski večer pri peči,  opisu¬
joč s šaljivo besedo in drastičnimi primerami iz navadnega
življenja solnce in solnčane, ako jih je kaj. To je bil Vrhovčev
zadnji v dunajskem Z (79) natisnjeni spis. Humorističnega be¬
rila o želodcu  Stritar ni sprejel v list, dasi je Vrhovcu ob¬

ljubil. Tudi odlomek drame,  najbrž tiste, ki jo je spisoval
Vrhovec v gimnaziji in ji je bila vzeta snov iz dobe kmečkih
uporov, je obtičal v Stritarjevi miznici, čeprav mu je igra jako
ugajala, kar priča njegov dopis Vrhovcu dne 17. jun. 1879:

Poslali ste mi dosedaj naravosloven spis, tega sem sprejel v list,
potem »želodec«, ki ga sprejmem o priliki, slednjič kos drame v pre¬
gled. Ta spis sem začel brati, a nehal sem takoj; zakaj? to je malo
sitno povedati. Trstenjak 26  ve. — Vi ste spisali nekaj, kar sem jaz že
davno v glavi nosil; vendar to nič ne de, ne verjamem, da bi se zopet
stvari lotil. To pa moram reči, kolikor sem bral, bilo mi je jako
po volji.  Oprostite me, gospod! za zdaj, jaz sem bolan, strašna

26  Anton Trstenjak,  1853—1917, osnovatelj Slov. literarnega
društva na Dunaju, urednik Slovana, pisatelj knjige »Slovensko gle¬
dališče«, naposled kontrolor Mestne hranilnice v Ljubljani.

.14

nervoznost me muči že več časa, da nisem za nobeno rabo. Vaši spisi
se dobro hranijo, če jih hočete pustiti še nekaj časa pri meni, prav.
če ne, pošljem Vam jih, kadar hočete! Srčen pozdrav! Stritar.

Pohvala dramskega odlomka je dobro dela Vrhovcu — sam
je podčrtal dotični stavek; toda navdušenost za Stritarja se mu
je ohladila. Zlasti mu je zameril, ker mu hi pošiljal Z, niti tistih
številk, ki so prinesle njegov spis. O tem je pisal prijatelju:

»Stritar je postal neizrečeno umazan; za moje spise mi od no¬
vega leta sem še celo Zvona ne pošilja; zvedel sem šele po prijate¬
ljih, da se je moj spis »Za zimski večer« ponatisnil. Prihodnjič mu
bom pisal, kolikor se bo dalo, kocasto pismo« (pV 7. 4. 79). — »Kar
pa se Stritarja tiče, ga bom ignoriral popolnoma. Moja »pravična
želja« je bila, naj se mi vsaj oni list pošlje, v katerem se je tiskal
moj spis, ako že celega tečaja ne zasluži. Stritarju sem menil pisati,
da je njegova adresna knjiga kaj pozabljiva postala. Lani se je ve¬
delo do konca leta, kje je Oszlop, 27  in prejel sem vse liste in tudi
letos mi je vedela še prvi list (»na ogled« seveda) poslati, zatem pa
jo je spomin kar popolnoma popustil« (pV 25. 5. 791.

IV.

Po dovršenih in odobrenih domačih nalogah — iz splošne
zgodovine o poročilih o odnošajih Karla Velikega
do slovanskih narodov  in iz avstrijske zgodovine o
izvolitvi Friderika V. Štajerca za rimskega
cesarja  (Pk) — se je Vrhovec pripravljal na ustni izpit.
Ker ni imel denarnih sredstev, da bi ostal na Dunaju, se je
vpregel v službo domačega učitelja.

Na ponudbo mu je bila služba na Brdu nad Kranjem, a jo
je odklonil boječ se, da bi bilo tam preveč druščine, ki bi ga
odvračala od študija. V popolnoma nemški ogrski vasi Oszlopu
v Bakonjskem gozdu, poltretjo uro od pošte in pet ur od želez¬
nice, je poučeval dva »sila lena« sina barona Airoldija. 28

V Oszlopu ni bilo razen nedeljskega kegljanja nobene zabave.
Vrhovcu je dala največ razvedrila grajska knjižnica, kjer je tičal
dan za dnem. čutil se je popolnoma srečnega, ko je sedel za kupom
knjig. Knjižnica je štela nad 2000 večinoma geografskih in zgodo¬
vinskih del; zgodovinska so bila omejena zgolj na ogrsko zgodovino.
Kar se je morda v nemškem, latinskem in madžarskem jeziku pisalo
'o madžarski zgodovini, se je nahajalo v knjižnici, o slovanski zgo¬
dovini pa ne ene knjige. Geografska knjižnica je obsegala vse zem-

27  Ko jih je bil Vrhovec reklamiral, mu je odgovoril Stritar v
listnici uredništva: »G. J. V. c. v Oszlop! Radi ustrežemo Vaši pra¬
vični želji, samo povejte nam, prosimo, kje je ta Oszlop? Poštni kolek
kaže neko drugo ime, katerega pa razločiti ne moremo« (Z 79, 128).

28  Dne 28. okt. 1878 je pisal slikar Janez Šubic poznejšemu rav¬
natelju obrtne šole Ivanu Šubicu z Dunaja: »Verhovec gre ta teden
na Ogersko za učitelja pri rodovini Albori(i), predvčerajšnjim so
ga menda pili pri Bauchu na »srečno rajžo« (ZUZ VIII, 26). Pk pa
poroča, da je Vrhovec sprejel ponudbo za domačega učitelja pri
ogrskem plemenitašu Airoldiju, kar je po dobljenih obvestilih pravilno.

15

Ijepisne strani, astronomija in kosmologija sta bili zastopani le-z
Aragovimi in Humboldtovimi deli. Politična, fizikalna in potopisna
geografija je bila silno bogata.

Od slovenščine je bil odrezan. »Odkar sem na Ogrskem, nisem
bral nobene slovenske vrstice razen Dolinarjevih pisem in pisem s
mojega doma, sedaj pa šele Tvoje vrstice,« je potožil prijatelju (pV
7. 4. 79). Nikogar ni imel, ki bi mu bil odkril svoja čutila. Obrnil
je nase Schillerjeve besede v spevu Der Taucher:

Unter Larven die einzig fiihlende Brust,

Allein in der graBlichen Einsamkeit,

Bei den Ungeheurn der traurigen Ode.

(pV 18. 6. 79).

Trpka šola je bilo za Vrhovca bivanje pri Airoldovih. Presedalo
mu je tisto vedno poniževanje po principu, da se človek šele pri
baronu začne. Spoznal je, kako grenak je hofmeisterski kruh in
kolikor imenitne j ša je družina, toliko grenkejši. Marsikatera puščica,
naperjena nanj, je zletela poostrena nazaj in zadela nasprotni cilj.
Njegov ugled je rastel.

Najbolj pereče je bilo denarno vprašanje. Borštnik 29  je Vrhovcu
dobil učiteljsko službo v Oszlopu in mu obljubil po 40 gld. na mesec
in vse prosto. Vrhovec je bil v tretjih nebesih; toliko denarja še ni
imel svoje žive dni in še preden je bil na Ogrskem, je preračunal,
kam s toliko kopico bankovcev, ki si jo v enem letu prisluži. A ko
je prišel tja, ga živa duša ni vprašala po pogojih. Naslov »baron« mu
je proletarcu jezik popolnoma zavezal na to stran. Pretekel je en,
pretekla sta dva meseca, da mu baron ni novca pokazal. Naposled
mu je pošel denar, ki ga je z Dunaja rešil s seboj; pa je jel polagoma
trkati kakor Mozes na skalo, a s tem razločkom, da je skala ostala
suha. Komaj je izdrl nekaj novcev za tobak. V Ljubljani je imel uro
zastavljeno; povedal je baronu in ga prosil za denar; zastonj. Baron
je mignil z rameni: Ne morem, nimam! Družba sv. Mohorja mu je
poslala denar za prejete spise, šel je na pošto, poravnal nekatera
poštna povzetja in se vrnil s 30 gld. Takoj je prišel baron k Vrhovcu
in si izposodil 10 gld. čez malo ur so prišle dekle, ena po 4, druga
po 3 gld.; četrto je zavrnil rekoč, da nima več. Ko se je baron pri¬
pravljal, da pošlje na pošto, je izpolnil Vrhovec poštno nakaznico za
ljubljansko zastavnico in jo nameraval z denarjem vred oddati; a
baron ga je pregovoril, da mu je posodil še zadnjih deset gld. Tako
je priplaval na suho in ura je ostala v zastavljalnici (pV 18. 6. 79).

Obleka mu je jela pešati; čevlji raztrgani. Ko je prišel z Mo¬
horjevo nagrado s pošte, je takoj poslal svoje raztrgano obuvalo
čevljarju. Ali Vrhovec je bil že suh, še preden so bili čevlji za¬
krpani; le še dva forinta je tiščal. Nekega popoldneva so sedeli
Vrhovec, baron, baronovka in učenca pri malici kave, ko je prinesla
neka kmetica surovo maslo na prodaj. Lepo je bilo; vsem se je
zdel kup vreden in sklenilo se je, da se kupi; a kdo bo plačal? Vsi
so se naenkrat spogledali. Vse oči so se obrnile na Vrhovca, veli¬
kega mogula. Po kratkem premoru se oglasi baron: Herr Professor
(tako so ga titulirali), haben sie einen Gulden? Vrhovec je pritrdil
z dostavkom, da čaka čevljarja, ki mu prinese vsak čas čevlje. Oj, mu
odvrne baron, v treh dneh dobodem denar, le dajte forint! In dal
ga je. A čuden slučaj! Od doma so mu mati poslali za god tri forinte
in pravkar je pričakoval hlapca s pošte z denarjem. Tedaj je prinesel

29  Prane Borštnik,  poznejši gimnazijski profesor v Dubrovniku.

16

čevljar čevlje, pa je moral dobre pol ure čakati na svoj zaslužek.
Vrhovec je bil zadovoljen, da se je tako izšlo (ib.).

Poleg plemenitaške napihnjenosti beračija. »Izkusil sem, da je
vsak učitelj v aristokratični hiši suženj; celo tu bi radi pometali z
menoj — ko bi se dalo« (ib.).

Ogrsko enoličnost je prekinil izlet na Dunaj, kamor se je
Vrhovec zatekel v zdravstvenem oziru — ogrskih zdravnikov ni
maral.

Tamkaj je našel Slovensko literarno društvo. 30  O
njem je poročal iz Oszlopa 7. apr. 1879: »To društvo se je porodilo,
ko sem bil že na Ogrskem. Osnovano je po zgledu Slovenije, le zabav¬
nega dela mu manjka in, dosedaj še, onih historičnih prepirov. Razen
Trstenjaka, Hubada 31  in Podgornika 33  so vsi udje mladiči prvoletniki.
Bil sem med tem časom, kar sem tu, enkrat na Dunaju, ter dobil
povabilo k seji. Veselje, dejal bi, navdušenost mladih ljudi je vse
hvale vredna; videl sem par bistrih glavic, mimo njih pa tudi
nekoliko fizionomij, ki jih je le radovednost k društvu prignala...
Sicer pa je zadobilo društvo moje popolno priznanje, dasi se je pri
oni seji mnogo prazne slame mlatilo, n. pr. ali se piše Srb ali Serb,
tujec ali ptujec. Kritika pesmi je po Stritarjevih »Klasičnih pogo¬
vorih« prikrojena, pusta, zagrizena in naposled brez vse bistvenosti.
Razpravljajo se res lepe teme in želim društvu, da se ne bi kmalu
k pogrebu neslo, dasi mu obetam naglo smrt, ako se ne pre-
osnuje« (pV).

Kako rad bi se bil izkopal iz ogrskih vezi, a baron mu je
bil vso plačo na dolgu. »Kadar žito dozori in bo šlo na prodaj,
bom vzel tudi jaz slovo od Ogrskega,« je pisal Vrhovec 4. jun.
1879 (pV). A žito še ni dozorelo, stalo je še na polju, ko so se
Židje spopadli zanj. »Kako bom prišel do svojega honorarja, je
postala zame že zelo važna zagonetka. Sicer pa se bo stvar v
enem mesecu razmotala,« se je nadejal v začetku avg. 1879
(pV). »če prej ne, 15. sept. se poslovim v Oszlopu za gotovo.«
Dne 2. avg. 1879 je pisal: »že štejem dneve, ko bom rešen ogrske
ječe. Prišel bom, ako dobom svoje tako krvavo zasluženo plačilo
popolno izplačano (kar ni zelo gotovo) in o tej priliki bom
potrkal na Tvoja vrata.« (pV).

Vrhovčeve namere je podrl baron, ker mu ni plačal hono¬
rarja — moral ga je iztožiti. Vrhovec se je moral zopet vpreči
v jarem domačega učitelja. Z novo službo pri višjem želez¬
niškem uradniku Sieberereju v Sisku  se je pohvalil prijatelju:

»Ljudje so zelo prijazni z menoj in so v skrbeh, če mi morda
ne izpolnijo vsake želje, dasi je ne izrazim. Kot noč in dan, tako
sta si podobni moje lansko in letošnje življenje. Zadovoljen sem na
vse strani. Opravka malo in najboljša postrežba.

Literarno društvo  je bilo ustanovljeno na Dunaju leta
1879; nehalo je delovati leta 1883 (Vencajz, Sp. Sl. 132).

31  Josip Hubad,  1850—1906, prirodoslovec, naposled ravnatelj
na obnovljeni gimnaziji v Kranju; gl. SBL 356.

32  Fran Podgornik,  znamenit politik in časnikar, lastnik
in urednik Slovanskega sveta 1888—97 in Slav. Echo 1899, 1900, 1903,
1904; u. 1904 na Dunaju.

17

Ne vem Ti dovolj zatrditi, kako mi hrvaški jezik dopada. Kar
ves dan bi po trgu hodil ter ušesa nastavljal. Danes zjutraj sem bil
pri pridigi, a umel sem malo, ker se je glas preveč po stenah namesto
okoli mojih ušes lovil; prihodnjo nedeljo se pa ustavim pač tik
pod lečo. žal mi je, da ne morem brati hrvaških listov, ker so
kavarne sila drage, skoraj tako kakor na Dunaju. Sisak je gnezdo,
do pol z Židi napolnjeno, gnezdo, kakor jih je morda malo, draginja
zelo velika« (pV 5. 10. 79).

V isti družini je deloval leta 1880 in 1881 naposled v Mari¬
boru,  kjer se je deček vpisal v prvi gimnazijski razred. V
počitnicah 1881 je bil Vrhovec brez opravka in doma (pL
6. 7. 81). V mariborskih krogih se Vrhovec ni čutil domačega.

»V dotiko ne prihajam z Mariborčani do malega nič; sploh so
mi zelo apatični ljudje, zlasti ženske, a posilil se jim ne bom. Jutri
sem k dr. Sernecu 33  namenjen; šel ga bom iskat, samo da se sezna¬
nim ž njim. V čitalnico se ne morem vpisati, ker je tam občinstvo
kaj malo izbrano, v kazino pa se skoraj ne smem, sicer bi si znali
Slovenci to Bog vedi kako razlagati, dasi ni nič drugega, kakor
dunajska »Lesehalle« (pV 25. 3. 81).

V.

Izpitna naloga, ki mu je priborila pohvalo strogega vse-
učiliškega profesorja Biidingerja, je dala Vrhovcu povod, da je
spisal v Oszlopu razpravo Grmanstvo in njega vpliv
na Slovanstvo v srednjem veku.

»Sestavil sem jo bil, skoraj bi dejal, za svojo zabavo; kolikor
mi je prišlo ravno tvarine v pest, toliko sem jo porabil« (pV
5. 5. 79). Bleiweisu je oglasil svoj spis (pV 25. 5. 79). Sporočil
mu je, da ima pripravljeno znanstveno razpravo o germaniza¬
ciji Slovanov. Bleiweis mu je odgovoril takoj in dejal, da jo
rad sprejme, ako je le res znanstvena, se vzdržuje vsake politike
in ako ne obsega več kot dve tiskani poli.

Da bi razpravo izpopolnil, je pisal na Dunaj svojim znan¬
cem in jih prosil, naj mu kateri preskrbi Hilferdingovo knjigo,
ali Giesebrechta, Waitza itd., a nikomur se ni zdelo vredno
storiti par korakov v biblioteko. »Morda sodim ljudi preostro,
a moja misel je, da so mi nevoščljivi. Poslal bom spis torej tak,
kakor je, Matici v Letopis. Ne vem, zakaj pravi Bleiweis, da ga
sprejme v Letopis, ko sem mu ga le za znanstveni časnik 34
ponudil« (pV 4. 6. 79).

Bleiweis mu je nato odgovoril takole: »častiti gospod! Rad
sprejmem za Matico poslani mi rokopis, in ker imam za Letopis že
gradiva obilo, mislim Vaš članek v posebni brošuri za letošnje leto
Matič, na svetlo dati.

33  Dr. Janko Sernec,  1834—1909, odvetnik, narodni prvak, so-
ustanovnik SN in MS (dr. Glonar, Poučni slovar 314).

34  Slovenska Matica je nameravala tedaj izdajati znanstveni
časnik.

2

18

V tem oziru pa imam dve želji: Ena je ta, da bi dodali še
kaki dve pisani poli in bi tako brošurica imela kake 3 tiskane pole.
Morda bi mogli kak uvod k zanimivemu članku dodati o Slovanih in
Germanih v obče seveda ne političen, ker Matica se ne sme vtikati
v politiko, ampak le etnografičen ali zgodovinski. Druga želja pa je
ta, da premenimo naslov knjižici, ki bi se glasil bolj splošneje, na
priliko: Vpliv germanstva (ali nemštva) na slovanstvo, ali pa še
šimeje: Slovanstvo in germanstvo (nemštvo) v srednjem veku. Pro¬
sim kmalu odgovora in brž ko ga dobim, Vam pošljem kakih 50 for.
na račun.

Morebiti bi mogli to, kar že imamo, brž v tisk dati, če vemo,
kam da dodatek pride, ki bi ne motil tiska tega, kar že imamo.

Z odličnim spoštovanjem Vam udani Dr. Jan. Bleiweis.

V Ljubljani 26. 7. 79.« (pV 29. 7. 79).

Bleiweisova zahteva je presenetila Vrhovca. »Bleiweis je
pač čuden človek,« je vzkliknil, »da mi najprej omeji razpravo
na dve poli, zatem pa mi jo vrne ter me prosi, naj jo raztegnem
na tri, kakor kuharica testo. Morda mi boš pritrdil, da se za
»akademijo« taka strahopetna omejila ne spodobijo. Kaj bomo
počeli, če se nam bo reklo, kako velike smejo biti naše znan¬
stvene poskušnje, sicer ne bodo zagledale belega dne. — Po¬
prava ali bolje pomnoženje mojega spisa bo narastlo morda več
kot za eno polo, zlasti če nasnujem uvod po Bleiweisovi misli.
Pripeti se lahko, da mi Bleiweis rokopis vrne z dostavkom,
ukazal sem Vam ga le za eno polo pomnožiti« (pV 7. 8. 79).

Bleiweis mu je vrnil razpravo že gramatikalno popravljeno
in za tisk urejeno. »Kaj rad bi vedel, kdo jo je korigiral. Ma-
nuskript je ves prekrižan in skoraj Ti je ni strani brez poprav¬
kov. Mož, ki je trinogaril po mojem rokopisu, piše zelo čvrst in
koščen jezik; za poskušnjo Ti hočem navesti nekoliko njegovih
popravkov — morda boš ugibal Levstika: 35

Ponemčevanj  e 36  je nadomestil povsod z »grmanizacijo«.

Jaz pisal: Popravek:

stoletje

zahod

njegovi nasledki
velicemu

število

vek

zapad

njega nasledki (s tem se ne
strinjam)

velikemu (v šoli so nas vedno
učili, naj pišemo velice¬
mu, druzemu, celo suse-
mu itd., nasproti temu
pa se mi je popravilo
sega 36 v»seza«, erstreckt
sich)

broj

35  Pa je bil Josip Cimperman,  kar sklepam iz ocene Ma¬
tičnih knjig za 1879 (N 80, 94), kjer Jos. Charpentier (Cimperman)
radostno pozdravlja »najnovejše delo pisatelja, čegaver ime sluje
med najboljšimi udi naše »mlade garde«... To knjižico brali smo
slučajno v rokopisi in takoj se nam je videla nekamo posebnostna
v svoji vrsti.«

36  Podčrtal Vrhovec.

19

kmalo

prebivalci

našteva

kupec, kupčija

kmetija, Bauerngut

skoraj

Stanovniki

nabraja

trgovec, trgovstvo

naslednik njegov
v njegovi okolici

kmetijstvo (se zopet ne stri¬
njam)

naslednik njemu
v njega okolici

(po mojih
mislih je

last (Eigentum)
lastnik

to gotovo napačno; pri¬
devnik se mi zdi vsekako
bolj slovenski)
imovina
gospodar

Tej vzporednici je dostavil Vrhovec; »Opomnim, da sem
se marsikaj naučil iz popravljenega spisa in zelo se mi hoče
dozdevati, da je bil Levstik popravljatelj, le pisanje se mi ne
zdi njegovo; roka je videti že zelo stara. »Pri Slovanih se je
delala izjema« sem pisal jaz; popravilo se mi je: V Slovanih.
Ali se spominjaš, kdo piše tak jezik mimo Levstika? Jurčičev
Tugomer je, kakor znano, Levstikovo delo, kar se tiče gramati-
kalnih zunanjosti« (pV 7. 8. 79).

Kako je Vrhovec raztegnil rokopis na tri pole? O tem je
poročal (pV 2. 8. 79) naslednje: »Bleiweisu sem odgovoril, naj
mi pošlje rokopis, da vsilim med odstavke tu in tam, kar bi bilo
morda spisu na korist. Splošnega o Slovanih ne vem pisati,
imam pa obilo malenkosti, ki bodo razpravi zelo pristajale po
mojih mislih. V resnici pa sem imel kaj malo porabljivega.
Tako skrčen rokopis, kakor sem ga prvič Bleiweisu poslal, je bil
za zgodovinski stil mnogo ugodnejši, vendar sem nekatere stvari
v novi izdaji boljše napravil«.

Prav ko je pečatil pismo za Bleiweisa, je prejel prijateljevo
poslatev: listek SN (79, 184, 185) — Rutarjeve »Spomine na
gornještajersko slovanstvo« — poročilo o Kronesovi razpravi.
Vzradoščen je povdaril v zahvali, da utegne biti velike vred¬
nosti za njegov spis; »a morda bo še bolj v čislih, če se bom,
kar se mi sicer dozdeva, zelo s Kronesom slagal« (ib.).

Vrhovec je v svoji knjižici Grmanstvo ledino oral. Kamor
je pisal: v Miinchen, na Dunaj, v Berlin, povsod so mu odgo¬
vorili: ta zgodovinska stran še ni nič obdelana. Nihče ni pisal
o njej (ib.). V tem svojem prvem historiškem poskusu (pK
5. 4. 80) je skušal dognati »nekatere najvplivnejše vzroke, ki so
pomagali po sedaj nemških tleh slovanski narodnosti v grob«.
Domnevo, češ da bi bil kriv zli usodi Slovanov nedostatek omike,
je izpodbijal Vrhovec z dejstvi, dokazujočimi, da nekdanja slo¬
vanska omika ni ostajala za nemško. Zavedal se je, da se je na
nekaterih mestih zaletel čez historiške oj niče. Taka mesta je

20

nameraval izpustiti v nemškem prevodu, namenjenem za diser¬
tacijo (ib.).

Kritike se ni bal; pričakoval je, da bi mu edino to utegnili
očitati, da je zbiraje tvarino pogostokrat pozabil zapisati, odkod
je. Povdaril je, da ne ve za človeka, ki bi mogel njegov spis
stvarno kritizirati. »Ali nisem prešeren? Vendar je temu tako!
Edini Bradaška 37  bi morda znal reči kompetentno besedo, ker
ne vem ga, ki bi se s staro slovansko srednjeveško zgodovino
sicer pečal, šuklje — glej, na tega sem čisto pozabil! Da, ravno
tega bom prosil, če se sam ne bo lotil, stvarne kritike. Levsti¬
kovo zgodovinsko znanje ne sega čez Cirilovo in Metodovo dobo,
v tej in prejšnji dobi pa je zelo domač, kar vem iz lastne iz¬
kušnje« (pV 2. 8. 79). Zaželene kritike ni bilo.

Strah, da bi mu razprava o germanizaciji zelo zavirala ka-
rijero in da bi mu utegnilo pri izpitu škodovati njegovo pred-
sedništvo pri »Sloveniji«, se ni obistinil. »Naj je! Pripravil se
bom toliko bolj. Kadar bom pa skušnjo napravil, bom zelo ro-
govolil po slovenski slovstveni ledini! Nekoliko imena pa bi si
vendar rad že prej pripravil in slišal bi rad že enkrat sodbo,
kako misli naš publicum o mojih poskušnjah« (ib).

V Bakonjskem gozdu je spočel Vrhovec tudi članek Nestor
in ustanovljenj e ruske države,  natisnjen v LMS
1881, ki ga je prof. Krek 38  (Kres 1882) označil za goli površni
prevod Thomsenovega dela Ursprung des russischen Staates, in
očital Vrhovcu, da je marsikaj izpustil, kar je na vel Thomson,
da ni popravil njegovih hib in izopačil citate.

Glede na Krekovo kritiko in očitke, izvirajoče iz nje, se je za¬
govarjal Vrhovec v SN 82, 171: »Ker mi nekateri mojih prijateljev
očitajo in podtikajo, da se v letošnjem Matičnem Letopisu v spisu
Nestor in ustanovljenje ruske države s tujim perjem šopirim in tuje
razprave za svoje ponujam, izjavljam jim tem potom, da sem z ime¬
novanim spisom le nameraval Slovence seznaniti z jako zanimivim,
a pri nas še nikjer ne omenjenim prepirom o pričetku ruske vele-
vlasti, ter posnel v to svrho slovečo knjigo Thomsenovo: Der Ur¬
sprung des russischen Staates. Ne vem se več spominjati, po čigavi
nerodnosti, ali po moji ali po tiskarjevi, je izpala iz spisa odločna
izjava, da se spis strogo drži Thomsenovih razprav, sicer pa je ta
knjiga pod črto večkrat (— trikrat —) navedena. — S tujim perjem
šopiriti se, ni moja navada, vrhu tega pa slovi Thomsenova knjiga
tako, da je poznana vsakemu, kdor se je le količkaj za starorusko
zgodovino pobrinil. S takim tujim perjem torej šopiriti se, bi bilo,

37  Franjo Bradaška,  1829—1904, zgodovinar, gim. ravnatelj v
Varaždinu, naposled v Zagrebu; med njegovimi deli najimenitnejša
razprava »O najstarejši slov. zgodovini« (LMS 70, 260), dobro došla
Vrhovcu za Grmanizacijo (SBL, 56).

38  Dr. Gregor Krek,  1840—1905, r. v četeni ravni pri Javor j ah
nad Škofjo Loko; profesor slavistike na vseučilišču v Gradcu; oče
slovenskega dijaštva; leta 1902 je stopil v pokoj in se naselil v Ljub¬
ljani. Proslavil se je s knjigo Einleitung in die slav. Literatur-
geschichte (SBL 557).

21

če že drugega ne, vsaj zelo nespametno. Za posnetek in ne za origi¬
nalno delo je smatral spis tudi sl. Matični odbor, ker mu je določil
nagrado, kakršna je prevodom navadna. Toliko svojim prijateljem v
pojasnilo.«

Mohorjevi družbi je poslal Vrhovec z Ogrskega na Ein¬
spielerjev poziv po SN sestavljeni spis O naši bosanski
vojski  (1879) in poročilo Kako smo obhajali pet¬
indvajseto obletnico cesarjeve poroke  (1879).
Prirodopisna razpravica O hudi uri, blisku in gromu, dasi spre¬
jeta v porabo (KMD 80, 140), ni prišla iz Mohorjevega krila na
svetlo.

VI.

Misel na izpite je preganjala Vrhovca. »Večnega študiranja
se že sramujem. Profesorjevi spisi bodo gotovo bolj zalegli, kot
dijakovi ter pozornost bolj nase obračali,« je pisal iz Oszlopa
(pV 25. 5. 79).

Z nagrado MD je šel Vrhovec k ustnemu izpitu. Dostal ga
je 26. okt. 1880 in 3. jul. 1881 in dosegel prav povoljen uspeh.
»Sedaj so vse skrbi zadušene,« je poročal prijatelju; »napravil
sem izpit za zgornjo gimnazijo iz zgodovine in geografije in
sicer mnogo bolje, kakor sem sam pričakoval, zlasti Lorenz me
je ekscelentno sodil. Biidinger mi je dejal: Ich bin sehr zu-
frieden... Sedaj se pripravljam za izpit iz nemškega in sloven¬
skega jezika za spodnjo gimnazijo. Morda mi bo to kaj poma¬
galo. Prišla mi je te dni dobra misel. Slovenska domača naloga
bi mi vzela mnogo časa in morda bi je celo tu (v Mariboru) za¬
voljo pomanjkanja knjig še napraviti ne mogel. Poskusil bom,
če se bo dalo, predložiti Kreku v Gradcu vse, kar sem spisal, da
mi na podlagi teh spisov odpuste domačo nalogo; če bi bil zelo
predrzen, bi prosil celo za odpuščenje cele skušnje za spodnjo
gimnazijo... Domačo nemško nalogo bom delal v Ljubljani o
počitnicah, ker tu v Mariboru ni biblioteke; če mi pa tudi slo¬
vensko nalože, naj mi jo, saj se z Levstikom dobro umeva, če
pomislim, da so šukljetu le, ker je dobro odgovarjal, dali nem¬
ško za spodnjo gimnazijo, bi dali pač tudi meni lahko slovensko«
(pV 25. 3. 81).

Vrhovec je bil usposobljen za pouk zemljepisja in zgodovine
z nemškim učnim jezikom na vsej gimnaziji. Za slovenski učni
jezik je naredil izpit 27. febr. 1885 in prejel pohvalno spričevalo
zaradi veščine v materinščini (Pk). Misel, da bi naredil izpit iz
slovenščine za gorenjo gimnazijo in morda tudi nemščine, je
opustil. Nameraval je napraviti doktorat — disertacijo: prevod
Grmanstva in njega vpliva na Slovanstvo v srednjem veku je
imel že odobreno — a njegova denarnica ni zmogla pristojbin
(pK L 3. 80).

22

V jeseni 1881 je nastopil Vrhovec na višji ljubljanski gim¬
naziji pod vodstvom profesorja Heinricha poskusno leto. Na
koncu leta sta mu dala ravnatelj Jakob Smolej 39  in profesor
Ivan Vavru 40  spričevalo, polno hvale zaradi živahne marljivosti,
velike vestnosti in natančnosti v pripravi, zgledne discipline in
drugih vrlin (Pk).

Da bi kot »probekandidat« laže dihal, se je Vrhovec na¬
dejal, da mu MS podeli razpisano tajniško službo. Zaman se je
obrnil na njenega predsednika dr. Janeza Bleiweisa. Izmed
8 prosilcev je postal matični tajnik Franc Orešec. 41

Slabe gmotne razmere — pri Siebererjevih je poučeval za
stanovanje in hrano — so mu vsilile v roke pero. Zopet se je
moral nasloniti nanj.

»Kruharsko pisateljevanje bi že silno rad na kol obesil,« je po¬
tožil 18. maja 1881 iz Maribora, »najmanj me veseli za družbo
(sv. Mohorja) pisariti, kjer se človek niti ganiti ne more. Tekst naj
je mikaven, najrajši še humorističen — toda peruti so Ti popolnoma
zvezane. Kaj se hoče? Pomagati se ne more, dasi tudi priznavam,^ da
naj si šteje naš narod za srečo, ko je tak zavod, kakor je Družba,
vzel v roke skrb, kaj naj priprosto ljudstvo bere in kaj ne, vendar
bi včasih malo erotike lahko mimo cenzorja šlo« (pV).

Družbeno vodstvo je obsipalo Vrhovca s književnimi naročili.
»Naročeno imam cesarjevičevo ženitev. Da bi mu le kmalu na misel
prišlo ženiti se! Einspieler mi je dalje naročil male potopisne slike iz
socialnega življenja narodov v Ameriki, Aziji, Afriki itd. Najrajši pa
bi se lotil zgodovine srednjeveških Slovencev po Ogrskem, podobne
Grmanstvu, a žalibog manjka mi knjig. Tudi pomen Kranjske za
nemško srednjeveško zgodovino me zelo mika, a še Dimitza ni dobiti
tu« (pV iz Maribora 25. 3. 81).

Oglasil se je zopet pri MD, ki je objavila njegovo razpravico
Potres  (1881) in satiro Med hribovci  (1881). V tej je med
drugim karikiral starodobnega šolmeštra in bičal lahkovernost
priprostega ljudstva. Posledica je bila zamera pri učiteljih.

V N (1882) je popisal Upor v Krivošiji, Hercego¬
vini in Bosni.  Vrhovčeve utegnejo biti Naravoslovne
sanje  v SN (1882). V SV je izšel prigodni spis Turki pred

38  Jakob Smolej,  1825—99, r. na Brezju (ž. Kovor pri Tržiču);
gimnazijo dovršil v Ljubljani; vseučilišče (latinščina in grščina) na
Dunaju; vzgojitelj pri gr. Chorinskem; služboval na gimnazijah v
Opavi, Bratislavi, Ljubljani; tu gimnazijski ravnatelj 1866, deželni
šolski nadzornik 1884, upokojen 1890 (V. Kragelj).

40  Ivan Vavru,  1830—1905, Čeh; leta 1859 prišel na ljubljansko
gimnazijo, kjer je poleg klasičnih jezikov, slovenščine in nemščine,
brezplačno poučeval telovadbo 1860—63. Leta 1861 je izdal knjižico
Gymnastische Uebungen fiir die Turn-Anstalt am k. k. Gymnasium
zu Laibach (Jos. Blasnik 16°, 47). Z Levstikom vred je Vavru sodelo¬
val pri sestavi slovenske sokolske terminologije (Drenik). Bil je mnogo
let odbornik MS in njen knjižničar 1865—78. V pokoj je stopil meseca
nov. 1887.

41  Franc Orešec,  suplent na gimnazijah v Gorici, Celju, Ma¬
riboru in na realki v Ljubljani, tajnik MS 1881—83 (LMS 81, 84).

23

Dunajem leta 1683. Za Mohorjev koledar (1883—85) je
sestavljal Vrhovec Razgled po svetu,  v katerem se je s
toplo besedo spominjal med drugim v oni dobi umrlih veljakov,
zlasti Jurčiča, čigar slavnost na Muljavi je popisal, in dr. Janeza
Bleiweisa. Pri opisu Jurčičeve slavnosti se je spomnil Vrhovec
na njej navzočnega pesnika Simona Gregorčiča in njegove
»zlate knjige«, »v kateri ni spotekljive pesmi in jo smeš dati
nedolžnemu dekletu v roke«. Te besede je Vrhovcu za zlo vzel
dnevnik »Slovenec« (30. 12. 83).

Tudi v poznejših letih, ko se mu je zboljšalo gmotno stanje,
je Vrhovec ostal MD zvest in s svojimi zanimivimi, prosto-
narodnimi spisi pripomogel, da se je uspešno širila med ljud¬
stvom. V njenih koledarjih in SV je obdeloval raznovrstno, ve¬
činoma aktualno snov: Hodite na pošto!  (1886; pouk o
poštni hranilnici), Pošta  (1889), Mutec  (1890), Kako se
potuje po Afriki  (1892, krasen popis Stanleyevega poto¬
vanja), Krištof Kolumb  (1892; v spomin 4001etnice od¬
kritja Amerike), Afriška sužnost  (1894), Velikonočni
potres v Ljubljani in okolici  (1895). Poslednje Vrhov-
čevo delo za imenovano družbo, izgotovljeno 1. 1891 (pL 5. 2. 91),
izdano 1899, je bil zemljepisno-etnografski spis Avstralija
innjeotoki.

Vrhovčeva bojazen, da pojde morda po dovršenem poskus¬
nem letu krave past (pV 25. 3. 81), se ni vresničila. Prišel je na
ljubljansko realko kot nadomestnik na dopustu bivajočega pro¬
fesorja Antona Raiča 42  z nagrado 40 gld. na mesec; namestoval
ga je od 10. maja do 15. julija 1882. Dne 30. septembra pa ga
je imenoval deželni šolski svet za nadomestnega učitelja na
omenjeni šoli (Pk).

VII.

Ljubljana se je prerajala, ko se je Vrhovec vrnil vanjo. S
preselitvijo Zvona (1881) je postala slovensko slovstveno sre¬
dišče. V političnem oziru se je pobelila z zmago narodnjakov pri
volitvah v mestni občinski svet.

Magnet, ki je potegnil Vrhovca nase, je bil Literarno-
zabavni klub,  ki se je shajal najprej pri Slonu, potem v
Evropi (dr. Prijatelj, Kersnik VI, 2 in 3, 38). Vrhovca je izne-
nadil kolegijalni sprejem v klubu. Pohvalil se je, da mu je »pri¬
ložnost občevati s skoraj vsemi slovenskimi kapacitetami... To

42  Anton Raič,  1845—88, r. pri Mali Nedelji, po dovršenih iz¬
pitih iz slovenščine, zemljepisa in zgodovine na Dunaju je od leta
1872 služboval na ljubljanski realki; odbornik SM, tajnik Slov. pisa¬
teljskega društva; med njegovimi spisi je najtehtnejši razlaga Sta-
pletona. Umrl je v Pragi, a počiva pri Sv. Krištofu v grobnici Slov.
pisateljskega društva (LZ 88, 635).

24

je namreč  v »Slovenskem klubu«, ki se snide vsako
soboto zvečer. Udje so profesorji, doktorji cuiuslibet facultatis
in sploh možje z akademičnimi študijami. Programa nimajo
nikakega, le vsak je k enemu berilu zadržan. Iz ravno tega
kluba so izšla ona tri predavanja v Čitalnici. 43  Kolegijalnost je
velika; jaz se čudim, pričakoval je nisem; profesorji so prvi
v tem. — Prav čudil sem se, ko so me nagovorili z »Ivan z
Vrha«, ko sem prišel v klub; menil sem, da v Ljubljani tega
imena živ krst ne pozna... Jurčič, o katerem sem čul, da je
velik tiran in se zelo umišlja, je z mano sila prijazen; s Kers¬
nikom in njim se pomenimo o marsikateri važni stvari, kar se
tiče naše beletristike« (pV).

Jurčič!  Malokrat je bil Vrhovec ž njim skupaj v Lite-
rarnozabavnem klubu. V začetku maja 1881 je padel v prerani
grob. Kakšna čuvstva so ob tej grozni nesreči navdajala ljubi¬
telje slovenske lepe knjige, pričajo Vrhovčeva pisma.

»Kaj praviš k Jurčičevi smrti!« je pisal prijatelju. »Ali ni
to grozno? Sedaj smo se z našo literaturo zopet za nekoliko let
ustavili. Jaz si sedanjega slovenskega slovstva brez Jurčiča
skoraj ne morem misliti« (pV 9. 5. 81).

V naslednjem dopisu 18. maja 1881 razpravlja o posledicah:

»Jurčičeva smrt mi bo hodila še dolgo po glavi. V skrbeh
sem, kaj bo z našim slovstvom poslej. Levstik je postal učenjak:
za beletristiko, ki ima do naroda vendarle največ vpliva, je
izgubljen. Dlakocepivcev slovničarskih nam ne bo manjkalo;
prepustil naj bi drugim to, dasi tudi zaslužno delo. Morda ga
bo Jurčičeva smrt napotila zopet nazaj k beletristiki. — Tavčar
nam žganjcev ne bo zabelil, 44  toda Erjavec Ti je čvrsta
grča. 45  Pesnikov imamo sicer že umrlih in še živečih dovolj,
a Xi ia  bi nam vendar še čvrsto na noge pomagali. Stritar je
neki popolnoma onemogel. Kdo pa je dr. Mencinger? Jaz ga
ne poznam drugače, kakor da je bil sedaj Tavčarjev advokat
v Kranju. Tudi izvrsten narodnjak, pravijo, in pošten je, a vse
te lepe lastnosti ga ne delajo še sposobnega za nadaljevanje
Jurčičevih Rokovnjačev! Jurčičevih Rokovnjačev! Dostojno
končati bi jih skoraj ne mogel nihče, če ne Levstik... Komaj
pričakujem Levčevega nekrologa, ki bo vsekako zanimiv« (pV).

43  Trije javni govori. Govorili prof. Fr. šuklje, Ivan Tavčar in
prof. Fran Wiesthaler. V Ljubljani. 1876.

44  O Tavčarju  je Vrhovec par let poprej izrekel tole sodbo:
»če ga ne bo politično življenje vsega zase pograbilo, pričakujem od
njega več, kot od kogarkoli sedaj živečih Slovencev, malo jih iz-
vzemši; svojega mojstra Stritarja, menim, je že davno prekosil; če
mu manjka česa, tak — let, genija ima že sedaj za mnogo časa do¬
volj. Ne vem, kaj mi je vsililo tako dobro misel o njem« (pV 5. 5. 79).

45  Podčrtal Vrhovec.

48  šifra Simona Gregorčiča.

25

Literarnozabavni klub in potem Pisateljsko podporno
društvo  sta štela Vrhovca med svoje naj marljivejše preda¬
vatelje. Predaval je: 19. nov. 1881 o socialnih razmerah
v Severni Ameriki  (LZ 81, 782); razpravo, obljubljeno LZ,
je objavil LMS (1881) pod naslovom črtice o gospodar¬
skih razmerah Zjedinjenih držav  — dopolnilo Yan-
keei  je izšlo v LL 1884; 28. okt. 1882 o Sibiriji,  prinesel
Kres 1884 pod zaglavjem Svetovni pomen Sibirije;
8. nov. 1884 humoristično berilo o želodcu,  čitano že v
dunajski Sloveniji, ponujano Stritarju za Z (pV 29. 7. 79), Levcu
za LZ (26. 7. 84), namenjeno Kresu (ib.) in naposled natisnjeno
v LL (84, 211, 218); 14. febr. 1885 o latinskih klasikih,
kdaj so se začeli zopet baviti ž njimi, koliko nasprotnikov je
nastopilo zoper nje v začetku, a kako je pozneje vsak, kdor
je hotel veljati za izobraženca, moral poznati stare klasike (LL
85, 37); 2. maja 1885 o sestavi in poslovanju kranj¬
skega deželnega zbora  pred 200 leti. — Nekdanji
deželni zbor kranjski  (LZ 1886); v štirih večerih leta
1885 je bral Vrhovec razpravo: Ljubljana pred sto leti,
ki je zaradi svoje temeljitosti in množice novih podatkov prav
posebno zanimala poslušalce (LL 85, 263); 23. jan. 1886 ovo-
litvi in oblasti ljubljanskega mestnega sodnika
v prejšnjih stoletjih  (LZ 86, 124). Občni zbor Pisatelj¬
skega podpornega društva je izvolil Vrhovca leta 1886 za od¬
bornika (LZ 86, 313). Z drugimi odborniki vred je bil podpisan
na vabilu za sodelovanje pri nameravanem Leposlovnem zabav¬
niku, ki pa ni zagledal belega dne (SN 86, 153).

Ob 6001etnici  našega hlapčevanja Dunaju leta 1883 je
pozvalo realčno ravnateljstvo Vrhovca, tedaj pomožnega učitelja,
naj v proslavo tega dogodka napiše članek za letna izvestja;
tako je nastal spis Kranjske šole in Habsburžani;
SN je pohvalil in Učiteljski tovariš ponatisnil Vrhovčev članek;
a Laibacher Schulzeitung (83, 19) ga je raztrgala, češ da je
površen posnetek tistih oddelkov Dimitzove Kranjske zgodovine,
ki se bavijo s šolstvom. Pisatelju je oponašala prepičlo razume¬
vanje avstrijskega šolstva, na katerem sloni kranjsko in kate¬
rega poglavitne dobe mu niso znane; očitala mu je nezaneslji¬
vost s citati opremljenih podatkov; tudi naslov se ji ni zdel
opravičen. Ko se je bil Vrhovec v poslanici Zur Abwehr (LZg
6. 11. 83) uprl proti tem očitkom, je Schulzeitung (Nr. 21)
ponovila in še poostrila prvotno kritiko.

vm.

Z dveh strani (dr. Gregor Krek in Schulzeitung) so priletela
polena na začetnika zgodovinarja Vrhovca; saj vsa dotedanja
povestna dela, vštevši v LMS 1882 in 1883 izšli spis Zgodo-

26

vinski pregled kranjskega trgovstva in obrta
do francoske okupacije — so bila večinoma kompilacije
in celo sitna plagiatstva. Dvakratni neuspeh je potrl Vrhovca
in malo je manjkalo, da ni odložil peresa; a našel se je usmi¬
ljen Samarijan, ki je dvignil ranjenca. To je bil profesor
Frančišek Levec.  Kakor je Podlimbarskega po neugodni
kritiki Gorskih potokov hrabril, naj ne opusti pisateljevanja, 47
tako je priskočil na pomoč tudi Vrhovcu. Pokazal mu je novo
pot, opozorivši ga na arhivne študije. Levec je tudi pozneje
ugodno vplival na Vrhovca, kar se da posneti iz mnogih nje¬
govih dopisov; spodbujal ga je k pisateljevanju, potolkel marsi¬
katerega slovničnega in stilističnega kozla v njegovih spisih,
oskrboval korekturo in mu bil svetovalec pri sestavljanju šol¬
skih knjig. Tudi strokovne knjige mu je izposojal iz realčne
knjižnice in jih pošiljal v Novo mesto.

častna in plodovita je bila Vrhovcu arhivna zgodo¬
vinska doba.  Pričela se je, ko mu je prvi slovenski župan
Peter Grasselli  odprl mestni arhiv in mu dovolil, da ga
izrabi. Na ljubljanskem rotovžu je našel Vrhovec »nakopičeno
gradivo — nakopičeno v pravem pomenu besede, v največjem
neredu pomešane listine najrazličnejših stoletij in najrazlič¬
nejšega obsega« (predg. Ljublj. meščanom). V zatohle shrambe
mestnega arhiva se je Vrhovec nalik črvu zaril in po dveletnem
napornem delu iznenadil najprej člane Pisateljskega podpor¬
nega društva s predavanjem, potem pa vse ljubitelje domače
zgodovine z obširno razpravo Topografiški opis Ljub¬
ljane in zgodovina mestnega zastopa v minulih
stoletjih  (LMS 85).

Samozavestno je pristavil v naslovu: »Po arhivaličnih virih
spisal Ivan Vrhovec« — in v predgovoru je poudaril: »Pri se¬
stavi tega članka sem se oziral skoraj samo na listine, naha¬
jajoče se v ljubljanskem mestnem arhivu, ter le tu pa tam
segel po virih že tiskanih«. Na izprehodu po stari Ljubljani se
je pisatelj v Topografiškem opisu ustavil skoraj na vsak korak
in opozarjal na preteklost ljubljanskih zgradb. Kritika tega
Vrhovčevega dela je bila polna hvale. Njegov mentor Levec ga
je nazval prvega zgodovinopisca bele Ljubljane,
kajti doslej še nobeden naših domačih historikov ni posegel
tako globoko kakor on; njegov spis je pravi biser domačega
zgodovinopisja (LZ 86, 61). Dr. Šket je vzkliknil: »Tako je našla
tudi slovenska metropola svojega zgodovinarja« (Kres 86, 89).

še bolj se je poglobil Vrhovec v ljubljansko preteklost s
knjigo, posvečeno ljubljanski kulturni zgodovini, Ljubljanski
meščanje v minulih stoletjih  (1886).

47  Gl. dr. šlebingerja Uvod Fr. Maslj a-Podlimbarskega Zbranim
spisom I, XXI.

27

V Topografiškem opisu je predočil rast Ljubljane in njen
razvoj na zunaj; tu pa je razgrnil delo in življenje njenih
nekdanjih stanovalcev: meščanov, plemstva, duhovščine in
tujcev. Knjiga, polna prizorov iz dejanja in nehanja pred-
namcev, se bere kakor roman. Pisatelj jo je zaključil »z veselim
pogledom na lepe in svetle dni, ki jih je Ljubljana imela v
minulih časih, in s srčno željo: Vivat, floreat, crescat!« O
Vrhovčevih Ljubljanskih meščanih je Levec priznal, da so »brez
dvojbe važen prispevek k naši kulturni zgodovini in slovenska
književnost mora s Slovensko Matico vred biti ponosna na to
v mnogih ozirih imenitno delo neumorno delajočega g. prof.
Vrhovca« (LZ 86, 762). Ponosen na svoje delo je naglasil pisa¬
telj, da se more njegova knjiga meriti z vsako drugo zadnja leta
izšlo slovensko zgodovinsko knjigo, a bolelo ga je, ker niti en
slovenski list razen LZ ni omenil njegove knjige, za katero se
je trudil dve leti, pač pa je izšla kritika v literarnem razgledu
praškega Hlasa naroda (pL dec. 87).

Istega leta (1886) kakor Ljubljanski meščanje je izšla v
samozaložbi Vrhovčeva knjiga Die wohllobl. landesfiirstl.
Hauptstadt Laibach,  razširjen in mestoma dopolnjen pre¬
delek Topografije. Vrhovec je hotel izdati tudi Ljubljanske
meščane v nemškem prevodu, kar je napovedal v predgovoru
svoji nemški knjigi; a pičle gmotne razmere in prepočasna raz¬
prodaja knjige je izdajo onemogočila. Na Levčevo priporočilo
je prejel Vrhovec za nemško knjigo od Kranjske hranilnice sto
gold. podpore (pL 9. 11. 86).

O pisateljevanju v nemškem jeziku je razmišljal Vrhovec že na
Ogrskem. Dne 7. 4. 1879 je pisal prijatelju: »Glede kranjske zgodo¬
vine sta se srečali najini želji, toda s tem razločkom, da mi je na
misli kranjska zgodovina v nemškem jeziku. Ti mi boš komaj verjel,
da imam že mnogo gradiva zaznamovanega, seveda se ga ne dotak¬
nem, dokler ne bom napravil izpita«. Na prijateljev odločni ugovor
radi nemščine se je takole zagovarjal: »Namen, ki bi me vodil pri
sestavi kranjske zgodovine v nemškem jeziku (ako bi namreč knjiga
sploh veljala toliko, da bi se smela Nemcem na ogled poslati) bi bil,
razjasniti Nemcem, da so stvari pač nekoliko drugačne, kakor jih
opisujejo Dimitzi, Heinrichi itd. Z nemško knjigo bi narodu gotovo
več koristil, kot s slovensko, ki bi se sicer tiskala, a brala ne. Če se
ne motim, je pisal tudi Palacky svojo zgodovino s takim namenom.
Levcu, ki je v lanskem programu priobčil nemško razpravo o slo¬
venski slovstveni stvari, 48  se morda tudi ne more očitati, da se Nem¬
cem vsiljuje. Valvasor si je za narod gotovo večje zasluge pridobil,
kakor če bi bil izdal svoje foliante v slovenskem jeziku, in meni se
zdi vsekako bolje, da se je drugi natis Valvasorjev izdal v originalu
kakor če bi se bile knjige v slovensko prestavile. Palackega pač ne bo
noben Nemec štel med svoje zgodovinarje. Petrograjska akademija
znanosti je izdala že mnogo nemških knjig itd. Toliko za moje opra¬
vičenje, sicer pa stvar ni še toliko zrela, da bi sploh kako besedovanje
zaslužila« (pV 5. 5. 79).

48  Die Sprache in Trubers Matthaus. Von Prof. Fr. Levec. Jahres-
bericht der k. k. Oberrealschule in Laibach, 1878.

28

IX.

Poleg MS, ki je objavila glavna Vrhovčeva zgodovinska dela,
je bil Ljubljanski Zvon  mnogo let priobčevalec njegovih
spisov. V razpredelu Slavni Slovenci  je podal Vrhovec
leta 1885 življenjepis velikega človekoljuba Petra Pavla
Glavarja,  ki je poleg navadnih siromakov podpiral tudi
dijake, med drugimi Komenčana Antona Remca; o tem je
napisal Vrhovec črtico Reven slovenski dijak na Du-
naji pred 100 leti  (LL 84, 244). Oprt na vire iz komen¬
skega arhiva je otrebil Vrhovec pravljični mah z Glavarja.

čitatelje LZ je navdušil Vrhovec z zgodovinskimi članki, ki
jih je pričel z razpravo Kako so naše očete v vojake
jemali  (1885) in nadaljeval v štirih vrstah (1886, 1888, 1894
in 1895) pod zaglavjem Iz domače zgodovine  (gl. biblio¬
grafijo). V teh 20 razpravah je nakopičil množico novih zgodo¬
vinskih podatkov.

Ko mu je jelo potekati zgodovinsko gradivo, nabrano v
ljubljanskih arhivih (pL), si je Vrhovec poiskal druge tvarine
za svoje spise: zemlje- in narodopisno. Vrnil se je k povesti, a
tu je naletel na Levčevo nemilost.

Okt. 1888 je sporočil uredniku LZ: »Za prvo štev. prihod¬
njega leta Ti bom poslal dve povesti, ono, ki si mi jo nazaj
poslal, popolnoma predelano, in pa še eno. Vsaka bo obsegala
čez poldrugo tiskano polo« (pL okt. 88). Prva štev. LZ 89 se je
uveljavila s Kersnikovo povestjo Rošlin in Verjanko in s Hribar¬
jevo humoresko Vesela vožnja, a Vrhovčeve povesti ni bilo na
dan, tudi v drugi in v poznejših številkah ne.

Narodopisno stroko, ki ga je nanjo opozoril Einspieler že
leta 1881 (pV 25. 3. 81), je obdeloval Vrhovec v LL pod naslovom
Etno grafične posebnosti  in nadaljeval v LZ 89 in 90
(gl. bibliografijo).

Za objavljene spise je uredništvo pošiljalo Vrhovcu honorar.
Včasih pa je Vrhovec sam potrkal na blagajno LZ, tako pozimi
1887, ko je poprosil Levca, naj mu pošlje tri ali štiri desetake
pred božičem, ko kmetje po smešno nizki ceni ponujajo vino;
zato je navel dva vzroka: ker bi bil rad vsaj v začetku privezan,
da bi se laže privadil zopet peresa in ker mu od plače ne pre¬
ostaja toliko, da bi kupil vina. Seveda je bil uslišan.

S toplo besedo se je zahvalil potem Levcu za poslanih
40 gld. »S temi novci sem zavalil prvi polovnjak v svojo klet
in ko ga bom načel, bova izpila (s soprogo) prvo kupico na
Tvoje zdravje.« (pL 2. 12. 87).

Prihodnje leto je o božiču prispel iz Zvonove blagajne pet-
desetak, ki mu je sledila prašičja metamorfoza (pL 31. 12. 88).

Kot središče tedanjega slovenskega slovstvenega dela je
Vrhovec visoko cenil LZ. Pri srcu mu je bil njegov prospeh.

29

Jako si je prizadeval, da bi ustregel s svojimi članki uredniku
in bralcem, želel je, da bi se listu razširilo obzorje. Ko je po¬
šiljal Levcu Kitajsko lakoto,  mu je svetoval: »Po mojih
mislih bi bilo listu zelo v korist, ko bi se zanimal več za važne
stvari, ki se gode sedaj. Nemški časopisi prinašajo razen bele¬
tristike, torej romanov, novel in povesti, po največ ali skoraj
zgolj sestavke, ki se bavijo s sedanjostjo. Zvon, menim, da pri¬
naša takih stvari premalo; razen književnosti ima le malo iz
sedanjosti vzetega. Nove prikazni na najrazličnejših poljih du¬
ševnega delovanja, bi dale morebiti dosti tvarine.

Toda te stvari veš Ti bolje presoditi, če bi se list zanimal
preveč za tuje stvari, mi boš djal morda, potem ni več origi¬
nalen list, marveč le odsev nemških časopisov. In v tem mislim,
da je tudi mnogo resnice; sicer pa poznaš Ti svoje naročnike
bolj ter veš, kaj se jim sme podajati.

Sicer si djal na platnicah zadnjega lista: LZ bodi, kakršen
je, ali pa ga ne bodi, a iz vrstic, ki si jih pisal meni, čujem na¬
poved, da se bo vendar kako spremenil. Naj pa se spremeni,
kakor hoče, jaz mu bom vselej rad postregel ter bi si le želel,
da bi mu tudi res postregel« (pL 18. 12. 90).

Vrhovčev nasvet, da bi se LZ razširil v revijo, je prišel pre¬
pozno. Sprememba v uredništvu je bila tedaj že gotova. Ustano¬
vitelj in prvi urednik LZ je oddal list v druge roke. Dne 5. febr.
1891 je pisal Vrhovec Levcu: »Daši sem bil pripravljen na to,
da oddaš Zvon, me je factum vendarle zelo iznenadil. Da se bo
to skuhalo, na to takrat, ko si mi v poslednjem Tvojem pismu
namignil, nisem prišel, dasi je bila stvar popolnoma naravna.
Moje nemerodajno prepričanje je, da si prav storil, če tudi mo¬
rebiti v Ljubljani in tudi drugod ta in oni temu ne mara pri¬
tegniti. želeti bi bilo, da bi Tvoji nasledniki ne zavozili ter nam
Zvona ne pokopali, če bi se to zgodilo, bi imel Mahnič vso slo¬
vensko literaturo za dalje časa v svojih brzdah.«

Tudi po Levčevem odstopu je Vrhovec Zvonu zvest ostal.

X.

Leta 1886 je bila na gimnaziji v Novem mestu 48  razpisana
profesorska služba za zgodovino. Dobil jo je Vrhovec po posre¬
dovanju grofa Hohenwarta, kateremu ga je bil priporočil
dr. Josip Vošnjak (Slovan 1903-4, 334). Profesorski naslov so
mu dali 2. nov. 1889 (Pk).

Veseli, družabni Vrhovec — v enoličnem, zaspanem Novem
mestu. O nekdaj glasoviti novomeški veselosti ni bilo ob Vrhov-
čevem prihodu ne duha ne sluha (pL 9. 11. 86).

48  Iz pričujočega spisa je povzeto Vrhovčevo delovanje v Novem
mestu v Ant. Podbevška knjigi: Dolenjska metropola Novo mesto
str. 15—17 pod zaglavjem: Spominu prof. Ivana Vrhovca.

30

»Človek mora tu vse žile napeti, da ga ni samega dolgega
časa konec,« je tožil Vrhovec Levcu pred pustom 1887, »kajti
o zabavi nimajo Novomeščani niti pojma. Ne vem, če jc kje
življenje tako malomestno kakor tu. Z dekleti zabavati se, je
sila težko; le dr. Razpetove in pa Rudeževa gospodična se mo¬
rajo izvzeti« (pL 3. 2. 87). Z eno izmed prvoimenovanih, z
Amalijo, hčerjo okrajnega zdravnika dr. Martina Razpeta
(u. 26. apr. 88) se je Vrhovec poročil 8. sept. 1887.

Amalija Vrhovec

V narodnem oziru se je Novo mesto malo pred Vrhovčevim
prihodom jelo dramiti iz spanja. Po zgledu Ljubljane je vrglo
s sebe igo tujstva. Za njegovim prvim narodnim županom stot¬
nikom Kmetičem je nastopil jako zaslužni notar dr. Albin Poz-
nik (1884—91, r. v škocijanu pri Krškem, u. 1915). Osnovala so
se narodna društva: poleg že prej obstoječe čitalnice Dolenjsko
pevsko društvo (1884), Sokol (1887), 49  Ciril Metodova podružnica
(1886), Katoliško rokodelsko društvo.

49  Sokolska zastava je bila blagoslovljena leta 1889. Blagoslovil
jo je kanonik Jožef Hočevar na Glavnem trgu, kjer je bila tudi
sv. maša. V imenu domačinov so govorili novomeški župan dr. Poznik
in dr. Slane, v imenu gostov Ivan Hribar in dr. Zastavi je bila
kumica ga. Ana dr. Slančeva.

31

Narodna društva naj bi zedinil pod svojo streho Narodni
dom — prvi v Sloveniji — dozidan leta 1884 zlasti po trudo-
Ijubivosti župana dr. Poznika, dr. Slanca 60  in gim. ravnatelja
Andreja Senekoviča; 51  poslednja dva sta največ pripomogla, da
se je izkopal iz dolgov. V Narodni dom se je preselila čitalnica
iz Hočevarjeve hiše. Na njenem podiju je kmalu po svojem pri¬
hodu v Novo mesto nastopil Vrhovec kot govornik na Vodnikovi
proslavi (Jarc). Novomeška čitalnica je tičala v jako slabih

Ivan Vrhovec

gmotnih razmerah in čuli so se glasovi, da bi ji nič bolj ne
koristilo kakor gledališki oder.

že v prejšnjem času so nastopali v čitalnici diletanti z gle¬
dališkimi igrami; a neugodne okolnosti so ustavile njihove
nastope.

Agilni Vrhovec pa je oživil Novomeščanom gledališče.

50  Dr. Karel Slane,  1851—191., odvetnik, publicist in politik v
Novem mestu (Glonar, Poučni slovar 324).

51  Andrej Senekovič,  1848—1926, r. v negovski župniji v Slov.
goricah, matematik, fizik; profesor na ljubljanski realki, gim. ravna¬
telj v Novem mestu, potem na I. drž. gimnaziji v Ljubljani do 1907;
v pokoju ravnatelj mestne plinarne, predsednik Družbe sv. Cirila in
Metoda; pisatelj učnih knjig (dr. šlebinger CMK 27, 33—39).

32

Na njegovo pobudo se je izvolil gledališki odsek; poleg pred¬
sednika ravnatelja Andreja Senekoviča so mu bili člani: župan
dr. Poznik, profesor Jožef Sturm 52  in Vrhovec, ki je 17. jan. 1887
pisal Levcu: »Poslov imam sedaj o pustu čez glavo, ker sem taj¬
nik čitalnice in pevskega društva; vrh tega sem še prevzel vod¬
stvo gledališča, ki ga nameravam tu osnovati.«

Leta 1886 pričeta zbirka za novi oder se je nadaljevala in
kmalu narasla na 250 gld. Na Dunaju naročene kulise so stale
krog 600 gld (pL 4. 2. 87). Kar je manjkalo, je Sturm sproti
naslikal (Jarc).

Za napravo garderobe so se vršila v postnem času 1887 pre¬
davanja, ki so prinesla nad 100 gld (pL 87). Predavali so: pro¬
fesor Rajko Perušek 53  o optimizmu in pesimizmu, vodja kmetij¬
ske šole Rihard Dolenc 54  o vinskem kipenju, profesor Ignacij
Fajdiga 55  zgodovinske črtice o elektriki, Vrhovec o Novem mestu
v prejšnjih časih (Slovan 87, 94). Na Levčevo željo mu je Vrho¬
vec poslal svoje berilo, toda s pripombo, naj ga ne sprejme v
LZ, češ, da ni zrelo za Zvonovce (pL 87).

Meseca febr. 1887 je stal v novomeškem Narodnem domu
oder, prvi na Slovenskem, s kakršnim se tedaj niti Ljubljana ni
mogla ponašati, ko ji je prav tistikrat pogorelo deželno gleda¬
lišče. Kar je še manjkalo kulis, so jih nabavljali sproti iz do¬
neskov predstav. V začetku decembra i. 1. so imeli že kulise za
tri sobe in slike: gozd, vrt, pokopališče, vas, divji gorski svet,
jezero in lepo mesečno pokrajino; vse je bilo plačano — nad
800 gld. ob neznatnem dolgu 70 gld. (pL 4. 12. 87). Brez raz¬
ločka stanov so pokladali Novomeščani svoje doneske na domo¬
vinski žrtvenik in tudi s kmetov in iz tujine so dohajale večje
in manjše vsote (Vrhovec, LZ 87, 443).

Na novem odru so nastopali člani najuglednejših novo¬
meških rodbin. Duša gledališča je bil Vrhovec: dramaturg, re-

52  Sturm je prišel na novomeško gimnazijo v jeseni 1886 z
Vrhovcem vred in je vztrajal do 1890; tedaj se je preselil na Dunaj,
kjer je postal član kršč. socialne stranke in deželni odbornik; bil je
dober prijatelj dunajskega župana dr. Luegerja.

53  Rajko Perušek,  1854—1917, Ljubljančan, profesor klasičnih
jezikov na realni gimnaziji v Sarajevu, potem v Novem mestu, na¬
posled na I. drž. gimnaziji v Ljubljani 20 let. Narodopisni, potopisni
in jezikoslovni pisatelj. Kolegi Vrhovcu je napisal krasen nekrolog.
Umrl je na Dunaju (dr. šlebinger v LZ 17, 220).

54  Rihar d Dolenc,  1849—1919, r. v Podbrju na Vipavskem; rav¬
natelj vinarske in sadjarske šole na Slapu pri Vipavi 1873; ž njo se
je preselil 1886 na Grm pri Novem mestu, kjer je stopil v pokoj 1907.
S poukom in peresom je mnogo storil za napredek kmetijstva
(SBL 140).

55  Ignacij Fajdiga,  r. v Sobračah ob Temenici pri Šentvidu,
matematik, fizik, služboval na gimnaziji v Novem mestu, na n. državni
v Ljubljani, gim. ravnatelj v Kranju 1907—24; u. v pokoju v Novem
mestu 1929 (Simon Dolar).

33

žiser in tudi igralec-komik. Razvoju gledališča je posvetil vse
svoje moči, žrtvoval mu je ves svoj prosti čas.

»Ne le, da sem nastopil pri vsaki predstavi razen ene,« je
pisal Levcu 4. dec. 1887, »sem vadil tudi diletante, ki jim je treba
za vsako predstavo najmanj 4 do 5 vaj za igri enega večera,
ker dajemo po dve igri, torej 10 vaj za eno predstavo in ker
smo igrali doslej skoraj vsakih 14 dni, si lahko misliš, da mi ni
ostajal niti en prost večer. Vsakega sem prebil pri vajah v či¬
talnici. Reči moram, da sem se z delom za gledališče zelo žrtvo¬
val.« Pri tem delu — sam ga zove »nehvaležno početje« — se je
moral Vrhovec boriti s starokopitniki, ki niso bili nič kaj zado¬
voljni z njegovim dramatičnim okusom (pL 4. 2. 87). S satiro
se je hotel znositi nad njimi, a je opustil to namero, ker je
sprevidel, da je niso vredni (pL 24. 12. 87).

Prva predstava na novem odru je bila 13. marca 1887 (DN).
»Nestrpno jo je pričakovalo občinstvo,« je poročal Vrhovec
(LZ 1. c.). »Ko pa se je približal napovedani dan, je bil že dolgo
pred početkom zaseden in zastavljen zadnji prostorček v dvo¬
rani, mnogi so se morali zadovoljiti v bralni sobi pred dvorano,
še večja je bila gneča pri drugi predstavi, kar je najboljši do¬
kaz, kako rado zahaja občinstvo k igrokazom. Seveda pa je bilo
res dovršeno igranje naših diletantov naj izdatnejša vada za
toliko udeležbo, že pri prvih dveh predstavah je to osobje do¬
kazalo, da bo tudi težkim igram kos« (ib.). 56

Zaradi oživljenega odra in predavanj je izšel proti koncu
meseca marca 1887 gnusen napad na Senekoviča in Vrhovca v
celjski Deutsche Wacht (J 28, 95).

Znamenit dogodek za Novo mesto in okolico je bila pa-
sionska predstava.  O njej poroča poglavitni udeleženec,
igralec Krista dr. Dragotin Treo,  ondaj koncipient pri
dr. Slancu, sedaj odvetnik v Ljubljani, naslednje: »Vrhovec je
vplival v Novem mestu na svojo okolico in družbo ne le pri¬
jetno, marveč tudi zelo sugestivno. V kratkem času je imel krog
sebe zbrano celo vrsto navdušenih igralcev diletantov, o katerih
vrlini in marljivosti se je vse vprek govorilo.

In tako je profesor Vrhovec nekega lepega dne prišel na
misel in jo tudi takoj sprožil: Ako imamo toliko in toliko po¬
svetnih iger, zakaj bi se ne lotili nekaj pasionskega, amergau-

56  Kolikor je bilo moči dognati, so se uprizorile za Vrhovčevega
bivanja v Novem mestu naslednje igre: Blaznica v prvem nadstropju,
Po pogrebu, Berite Novice, Zapravljivec, To je moja maksima! (1887):
Požigalčeva hči (1888); Kristovo trpljenje (1888 dvakrat, tudi 1889
in 1891); čevljar baron, Izbiralka, Deborah (1889); šolski nadzornik,
Eno uro doktor, Na Osojah, Krojač Fips, Zamujeni vlak (1891); Ravni
pot najboljši pot, Popolna žena, Ona me ljubi, Svetinova hči, Pravda
(dvakrat 1892); Veliki dobitek (1893); Stara namesto mlade, Sam ne
ve, kaj hoče, čevljar baron (1894); Longimanus, kralj duhov, Mlinar
in njegova hči (1895); Nenavaden strah (1896 — DN in SN).

s

34

skega! In že so bile naročene knjige, poročila o teh igrah in
kmalu smo bili v posvetovanjih in sestavah posameznih slik in
prizorov.

Režijo je imel kot običajno Vrhovec sam; slike je sestavljal
večinoma profesor risanja Sturm; trgovci so nam dali nekaj na
posodo, nekaj v nakup primerno pisano in barvano blago; na¬
vdušeni smo pa iskali soigralcev za čim večjo komparserijo.

In šlo je! Oder smo po možnosti razširili in poglobili; pa so
se vrstile res prav lepe in posrečene slike druga za drugo ob
svetopisemski recitaciji na strani odra. Ob velikem navalu ob¬
činstva se je igra trikrat, če ne večkrat, ponovila.

Markantne, prav svetopisemske osebe so bile: pok. Svetko
pl. Fichtenau, pok. poštar Helmih, dr. Franc Rosina in še mnogo
drugih, predstavljajočih apostole in vojščake; izmed ženstva pa
pok. Vrhovčeva soproga in njena sestra, pok. gdč. Pajničeva,
sestra nadsvetnika Pajniča, Bučarjeva, sestra sodnega svetnika,
pok. Marica Rudeževa, pozneje omožena Peruškova, gdč. Vasi-
čeva i. dr. 67

Vlogo Odrešenika sem skraja predstavljal jaz, pri zadnji
predstavi, ko sem bil zadržan, Helmih. Intenzivno delo profe¬
sorja Sturma, ki je imel obilico umetniškega okusa, seveda za
občinstvo ni bilo vidno. Duša vsega gibanja je bil pa vedno
profesor Vrhovec.«

Zgled koroških Gozdanjcev, ki so na cvetno nedeljo 1887 pod
milim nebom predstavljali Kristovo trpljenje (Slovan 87, 141),
je utegnil vplivati na Vrhovca, da je sprožil uprizoritev pasiona.
Za MD je spisal članek Pasionske predstave  in dobil
zanj tretje razpisano darilo (KMD 91, 119), a spis ni bil pri¬
občen.

Kakor pri čitalničnih predstavah je bil Vrhovec eden glav¬
nih činiteljev pri vsakoletnih glasbenodeklamatorskih akademi¬
jah, ki so jih prirejali dijaki na korist Dijaškemu pod¬
pornemu društvu.  Slovenil je igre in vežbal dijake v po¬
sameznih vlogah, o čemer poroča podžupan Jarc: »še bolj kakor
v šoli je bil Vrhovec strog in natančen na odru. Kot pravi re¬
žiser je ponavljal isti prizor tudi neštetokrat, dokler ga niso
predstavljalci končno zadovoljili. Posebno točno smo morali nje¬
govi pomagači skrbeti za vse, kar je treba na odru. Kdor za to
ni bil zanesljiv, je moral kar zginiti.« Znamenita je bila zlasti

57  Iz predavanja podž. Jarca: Pri pasionu so sodelovali: Marija

— Nina Bučarjeva; Marija Magd. — Romana Vasičeva; sv. Janez ev.

— Jelka Logarjeva; sv. Peter — poštar Toussaint Fichtenau; Judež

— dr. Franc Rosina; angel s krasnimi lasmi — Poznikova.Izmed
prejšnjih in poznejših igralcev in igralk je treba omeniti: Vilka
Rohrmana, Otmarja Skaleta, Jeniča, Rajerja, dr. Vasica, dr. Prevca,
dr. Šegulo, Jadvigo Schulzovo in Seidlovo. Največ je pomagal Vrhovcu
avskultant dr. Fran Poček, sedaj odvetnik v Ljubljani.

35

slavnostna akademija v spomin 1501etnega obstoja novomeške
gimnazije 18. nov. 1896, ko se je med drugim izvajala dramatična
bajka v štirih senčnatih podobah Nenavaden strah;  vi¬
dele so se samo silhuete igralcev. Prevod in uprizoritev je oskr¬
bel Vrhovec (SN 96, 269).

Ko je bilo v Novem mestu ustanovljeno'Katoliško ro¬
kodelsko društvo,  je Vrhovec tudi njemu pri prirejanju
veselic večkrat prišel na pomoč.

Jako občutna rana tedanjega Novega mesta je bila zaosta¬
lost ženstva v izobraženosti. To rano je Vrhovec nameraval za¬
celiti z žensko nadaljevalno šolo, ki jo je hotel osnovati z neka¬
terimi tovariši. Nudila naj bi mladim Novomeščankam pouk v
humanističnih in realnih predmetih (SN 88, 50). Njegovo na¬
mero je pokopala brezbrižnost prizadetih krogov.

XI.

Od gledališča se je vrnil Vrhovec k pisateljevanju. Dne
4. dec. 1887 je sporočil Levcu: »A sedaj je moj posel končan,
če se že ne postavim na drugo stališče, ko materialno, moram
reči, da sem se z delom za gledališče zelo žrtvoval; ko bi bil
uporabil ta čas za pisarjenje, bi bil par stotakov na boljšem.
Imel sem mnogo pričetega dela, a sem pustil vse vnemar. Vrnil
se bom zopet k pisarjenju, kar bi morebiti še ne bil storil brez
Tvojega opomina.

A lotil se bom sedaj stvari od druge strani. Doslej me je
gonila k pisanju želja spraviti na dan kaj originalnega; v Ljub¬
ljani sem se trudil dve leti za »Ljubljanske meščane«; Matica
mi jih je sicer plačala, seveda tako, kakor plačuje najmanj
samostalne spise — prepričan sem, da je dobil Vošnjak za svoj
letošnji preplonkani spis 58  več za polo, ko jaz za svoje originalno
delo... Ta slavohlepnost me je torej popustila. Ne rečem, da
ne bom več zgodovinskih sestavkov pisal, gotovo pa ne več tako
obširnih in tolik trud povzročujočih. Vrh tega mi tukaj za to
tudi ni prilika dana. V Ljubljani — ne rečem dvakrat — da ne
bi se zopet zaril v stare akte, a tu je to nemogoče.«

Hkrati je obljubil Levcu, da mu pošlje nekaj zgodovin¬
skega in naznanil, da nadaljuje za DM pričeti povesti in članke,
ki jih je imel že dolgo v mislih. »Eden teh, čigar tvarina je
nabrana iz raznih knjig in potopisov, bi utegnil tudi Zvonove
čitatelje zanimati: Način potovanja po raznih pasovih zemlje,
po morju in po suhem. Ta članek bi obsegal tri ali štiri šte¬
vilke.« Tega spisa ni objavil LZ. Takisto je ostal neobjavljen
prospekt, s katerim so Francozi vabili na naročbo Telegrapha

5! * Dr. Jos. Vošnjak, Kaj človeštvo prideluje in uživa (LMS 87.
1—64).

36

officielle. Akte je našel Vrhovec v novomeškem arhivu. Pogrešal
je prvi zvezek Telegrapha. Levcu je obljubil lastnoročni podpis
Charla Nodiera, ako mu ga na svoje ime izposodi iz lic. knjiž¬
nice (pL avg. 88). Za novoletno številko 1888 je poslal Vrhovec
Zvonu članek: Kakšne volje je ljudstvo?

Zelo se je raztegnil pisatelju spis Francozi v Novem
mestu  (LZ 1888), Opravičeval se je uredniku: »Rokopis je ne¬
dvomno predolg, a ne morem pomagati; nisem mislil, da se bo
napravila tako dolga štrena. Zdaj drugega ne preostaja, kakor
da Te prosim, razmotaj jo, kakor veš in znaš, pa ne bodi hud
zraven; če drugače ne gre, pa prihrani polovico za avgustovo
številko« (pL 18. 6. 88). Spis je izšel v treh številkah.

Najlepši spomin na svoje bivanje v Novem mestu je zapustil
Vrhovec s svojimi članki o njegovi minulosti v LZ in s tehtno
knjigo Zgodovina Novega mesta.

XII.

Vrhovec je osvetlil Novemu mestu preteklost.  Lotil se
je tega posla z nič manjšim veseljem, kakor poprej ljubljanske
zgodovine. Kmalu po svojem prihodu v Novo mesto je obvestil
urednika LZ: »Pričakujem, da bom iztaknil tu v Novem mestu
kaj, kar bi utegnilo Zvonovce zanimati. Obljubljen mi je celo
kapiteljski arhiv; frančiškanski samostan mi da na razpola¬
ganje svojo kroniko, iz katere je objavil rajnki Klemenčič 59
že posamične odlomke, županu celo ustrežem, ako pregledam
mestni arhiv, ki pa je jako skromen, vendar pa upam, da bom
v prihodnjem Zvonovem tečaju mogel že pričeti s sestavki, tičo-
čimi se Novega mesta (pL 9. 11. 86). — Da bi vzbudil Novo-
meščanom zanimanje za njihovo preteklost, je predaval,
kakor je bilo že omenjeno, v postu 1887 o Novem mestu v starih
časih. Potem so izšli v LZ pod zaglavjem Iz domače zgo¬
dovine  članki, segajoči v novomeško davnost. Naposled je
prišla Zgodovina Novega mesta.  Njen zarodek je imel
Levec že leta 1887 v rokah, a dotični spis je zahteval Vrhovec

59  O. Rafael Klemenčič,  frančiškan, gim. profesor (t 1886),
je v izvestju novomeške gimnazije leta 1868 objavil spis: Chrono-
logische Darstellung der wichtigsten die Stadt Rudolfswert betref-
fenden Daten mit besonderer Beriicksichtigung des Franziskaner
Conwentes — zajet iz samostanske kronike novomeškega frančiškan¬
skega samostana (Vrhovec, Zgod. N. m. III). Pred Klemenčičem sta
se bavila z zgodovino Novega mesta Richter  (Beytrage zur Ge-
schichte der illyr. Kreisstadt Neustadtl, auch Rudolphswerth genannt
— IB 25, 46, 49) in nepodpisani začasni gimnazijski ravnatelj
o. Engelbert Knifiz  (Kurzgefasste Geschichte von der Entstehung
der Stadt Neustadtl und des Gymnasiums — nach dem Inhalte des
»Chronicon Conventus Neostadiensis — v prvem izvestju novomeške
gimnazije na koncu šolskega leta 1855, 3—18). Teh dveh Vrhovec ni
navedel med tiskanimi viri za novomeško zgodovino.

37

nazaj: »Prosim Te, da mi o priliki pošlješ oni rokopis o Novem
mestu, ki sem Ti ga poslal lani. Skušal bom vendar kaj iz njega
napraviti; morebiti ga bo mogla sprejeti Matica, če nima že
preveč gradiva za Letopis« (pL 12. 5. 88).

V počitnicah 1888 je Vrhovec naznanil Levcu, da bo drugo
leto poslal Matici Zgodovino Novega mesta, ali vsaj zgodovino
novomeške gimnazije (pL avg. 86). »Za Matico priprav¬
ljam rokopis: Novo mesto, ki bo morebiti v dveh mesecih
gotov«, mu je pisal 9. febr. 1889. Gotov pa je bil šele po novem
letu 1890, kar je sporočil Levcu: »Zgodovino Novega mesta
imam dogotovljeno ter jo sedaj pilim in popravljam glede orto-
grafije in stilistike, če bi Matica ne imela še tretje knjige za
letos, bi se mi zelo vstreglo, če bi hotela sprejeti to mojo zgo¬
dovino. Kolikor morem jaz presoditi, utegne biti lahko pre¬
bavljiva, v nekaterih poglavjih celo zabavna. Odpošljem jo
takoj lahko, če bi bilo treba«. Dne 24. jun. 1890 je poslal Vr¬
hovec Levcu Zgodovino Novega mesta s prošnjo, da jo predloži
Matičnemu odboru.

Vrhovčev rokopis je dobil prvi v roke Anton Koblar; SM
mu je za popravo spisa in korekturo plačala 84 gld, (27. 11. 91
— p v Kobl. zap.).

Izdaja Zgodovine Novega mesta se je zavlačevala; presedala
je opazka o slabem gospodarstvu proštov in vedenju nekaterih
korarjev; rokopis je bil odboru preobširen. Vrhovec je bil pri¬
pravljen marsikaj izpustiti. »Ljubo pa bi mi bilo«, je pisal Levcu
18. dec. 1890, »ako bi se mi v rokopisu dotični odstavki ali
dotične drobnosti zaznamovali. Najrajši bi vzel ven kar zgodo¬
vino novomeške gimnazije, ki je sama zase celota in bi se tudi
pri Zgodovini Novega mesta ne pogrešala. Isto tako samostalna
odstavka sta tudi zgodovina kapitlja in zgodovina frančiškan¬
skega samostana. Tudi do ponatiska ustanovnega pisma Ru¬
dolfa IV. od leta 1365 mi ni dosti, dasi bi ž njim marsikomu
ustregel. — Nerad pa bi iztrgal kaj, kar se mi zdi važnega iz
zgodovine mesta samega, celo ne zgodovine mestnega zbora, ki
je unicum ter tako živa kulturna slika meščanskega življenja
tudi po drugih kranjskih mestih, da je enake ne shranjuje
gotovo noben arhiv. Edino, za kar bi mi ne bilo nič žal, so
nekateri napisi, inskripcije in imenik novomeških posestnikov
v minulem stoletju.«

V istem dopisu opozarja Vrhovec na zanimanje, ki ga zbudi
Zgodovina Novega mesta. Več ljudi se bo zanimalo zanjo, kakor
matični odbor misli. »Seveda, če se jemljo samo sedanji Novo-
meščani v poštev, bi bilo število pač kaj pičlo. A pomisliti je
treba, da ima Novo mesto že blizu 150 let staro gimnazijo in
da je velik del naše inteligence sestavljen iz ljudi, ki so se
izšolali na novomeški gimnaziji ter so sedaj razkropljeni po
vsem Slovenskem. Veliko število njih je udov Matice. Vsi ti in

38

tudi drugi, ki so se tu šolali, se bodo zanimali za novomeško
zgodovino. V tem oziru se mora Novo mesto primerjati z Ljub¬
ljano in kakor se Matici ni še, tega sem prepričan, očitalo, da
je izdala »Ljubljanske meščane«, tako se ji tudi zaradi Zgodo¬
vine Novega mesta ne bo, marveč se bo ž njo mnogim ustreglo.
Vrh tega bo izšla ob kaj ugodnem času, ko bo namreč zaradi
zidanja železnice vleklo mesto pozornost precej nase.«

še 5. febr. 1891 je bil Vrhovec v negotovosti: »Najbrž bom
dobil od Matice v teku tega meseca tudi svoj rokopis nazaj,
radoveden sem, ali v popravo, ali da ga shranim v svojem rod¬
binskem arhivu« (pL). Vrnili so mu ga v popravo. Dne 26. apr.
1891 je bil Vrhovec z revizijo, popravo in krajšanjem rokopisa
Zgodovine Novega mesta gotov in ga je nato poslal v Ljubljano.

Da bi si pridobil naklonjenost tedanjega Matičnega pred¬
sednika Josipa Marna, mu je Vrhovec poslal prvotno Zvonu
namenjeno oceno Matičnih knjig za leto  1890 — izšla
je v Slovencu (pL 1. 12. 90). Levčev vpliv je naposled premagal
vse pomisleke in odprl Zgodovini Novega mesta pot v tiskarno,
kar mu je kot pravemu prijatelju Vrhovec hvaležno priznal
(pL 18. 12. 90).

V Zgodovini Novega mesta je popisal Vrhovec, kako je mesto
nastalo, zacvelo, potem pa zaradi raznih neprilik jelo propadati.
Kakor pri Ljubljani je tudi tu ugotovil staro mestno topografijo
ter spravil na dan mnogo novega in zanimivega. Navzlic neka¬
terim malenkostnim nedostatkom glede na novomeško prazgo¬
dovino je kritika pohvalno sprejela Vrhovčevo Zgodovino No¬
vega mesta kot samostalno in vestno sestavljeno delo (LZ 92,
188), ki bo ohranilo stalno ceno zaradi novih zanimivih po¬
datkov, nabranih iz petih arhivov (DS 92, 45).

Istega leta 1892 je izšla v izvestju novomeške gimnazije
črtica iz novomeške preteklosti: Ein Defraudations-
process aus dem Jahre  1782, zajeta iz mestnega arhiva.

XIII.

Vrhovec se je odlikoval tudi med profesorji, ki so priprav¬
ljali učne knjige  slovenski srednji šoli.

Spomladi 1891 je pisal Levcu: »Prvega maja sem dobil od
Šketa prav neprijeten poziv. Piše mi, da bi imel rad za III. in
IV. čitanko po en spis o turških vojskah, kojih vsak naj bi
obsegal po pet strani. Ker si se Ti s to tvarino mnogo bavil
in če se prav spominjam, se baviš še sedaj, sem mu svetoval,
naj se obrne do Tebe. Prvi spis naj bi bil »o turških bojih po
Slovenskem v 15. stoletju«. 60  V poštev naj bi se jemali zlasti

60  »Die Einfalle der Tiirken in Krain und Istrien« von Franz
Levec — Jahresbericht der k. k. Staats-Oberrealschule in Laibaeh
1890/91.

39

domači kronisti in razne junaške epizode, Dijak naj bi dobil,
prečitavši spis, celoten pojem o turških bojih pri nas. Pri dru¬
gem pa bi se bilo ozirati na posamezne, zlasti kranjske junake
(Andreja Turjaškega meni posebej podati). Kot tretji spis na¬
merava sprejeti Trdine »Nasledki prvih turških vojsk« (Cvetnik
slov. slov., pag. 349), zatorej bi tega, kar je v tem spisu, ne bilo
omenjati, pač pa popolni ti, kar v njem manjka.« Ako bi se
Šket ne obrnil na Levca, ga je prosil Vrhovec, da bi mu naznanil
vire; kajti cele skladalnice knjig prebrati bi mu bilo pri obil¬
nem delu nemogoče (pL maj 91).

Sketovi prošnji se je odzval Vrhovec s spisom Turške
vojske po slov. deželah v 15. stoletju  za Slov. čitanko
(3. razr. — 1892).

Enketa za dobavo slovenskih šolskih knjig je naprosila
Vrhovca, naj bi po Gindely-Vavrovi knjigi spisal zgodovino za
meščanske šole (pL 5. 2. 91). Vrhovec se je resno lotil dela.
Izgotovljeni rokopis je poslal Levcu v pregled. Dne 18. nov. 1891
ga je prosil, naj mu ga vrne, da ga da v tisk in pristavil: »V
slovničnih stvareh mi bo kolega Pintar 61  s svojim svetom na
strani stal; tako bo mogoče vendar eno ali drugo hibo popra¬
viti; morebiti mi bo tudi v pedagogičnih stvareh lahko eno ali
drugo namignil«. Levec je vrnil rokopis, opremljen z važnimi
opazkami (pL 9. 1. 92).

V založbi Blasnikovih dedičev so izšle 1892—93 njegove
Zgodovinske povesti za meščanske šole  v treh
stopnjah. Veliko preglavico mu je delala pisava tujih imen,
zlasti grških in latinskih (pL 9. 1. 92). Rutarja, ki v LZ med
drugim ni odobraval etimološke pisave imen in mu očital nedo¬
slednost, je Vrhovec ozlovoljen hotel zavrniti v imenovanem
listu. A njegove obrambe ni bilo na dan. »Ali je ta odgovor prišel
prepozno, ali ga LZ morebiti ni hotel sprejeti?« — je vprašal
Levca 3. jun. 92. — »Ako je to, bom poslal uredniku s svojim
imenom podpisano odprto pismo za S. R.a; ako se ga bo branil,
ga bom dal tu tiskati in v nekaterih sto eksemplarih razposlal
po Slovenskem« — kar pa mu je Levec odsvetoval.

Ugodno je ocenil Vrhovčeve Zgodovinske povesti Orožen 62
v UT rekoč, da niso suhoparen posnetek iz druge zgodovine,
nego živo pisane slike, ki bodo gotovo ugajale mladini. Diči jih

81  Luka Pintar,  1857—191, r. v Hotavljah, klasični filolog,
7 let suplent na lj. gimnaziji, pravi gimn. učitelj v Novem mestu
1890—98, skriptor na lj. licejki, 1909 iste ravnatelj; izdajatelj in ko¬
mentator Prešerna; raziskovalec krajevnih imen (dr. šlebinger, Cam.
16, 150).

82  Pran Orožen,  1853—1912, r. v Laškem na štajerskem; po
dovršeni h  zgodovinskih študijah na Dunaju suplent na učiteljišču v
Kopru, na lj. realki in na gimnaziji v Novem mestu, 1889'profesor na
lj, učiteljišču. Prvi predsednik Slov. planiškega društva 1893 do 1908;
planinski in šolski pisatelj (PV 13, 19).

40

prednost, da se večkrat ozirajo na minulost slovenskega naroda.
A tudi Orožen se je spotikal ob etimološki obliki imen in si
želel fonetične. Orožen je pregledal III. zvezek v rokopisu.

Vrhovcu je bila merodajna Levčeva sodba o Zgodovinskih
povestih; zadet je pravi »ton« v pripovedovanju in razvrstitev
tvarine je srečna (pL 1. 4. 92).

V založbi Blasnikovih dedičev je izšel 1897 tudi Zemlje¬
pis za prvi gimnazijski razred,  ki ga je bil namesto
nerabnega Jesenkovega sestavil Vrhovec v kolikor mogoče popu¬
larnem jeziku že leta 1888. Zakasnel se je, ker pisatelj ni mogel
najti založnika.

Obrnil se je na Bamberga, ki je odklonil založbo, ker so se
slovenske učne knjige prepočasi prodajale; mislil je na Matico,
ki pa je pred leti sklenila, da ne bo zalagala šolskih knjig;
zanimal se je za dunajsko založbo šolskih knjig, in se naposled
zaman oglasil pri novomeškem založniku Krajcu (pL avg. 88).
Kakor Zgodovinske povesti, je tudi rokopis te knjige šel skozi
Levčeve roke. Poleg dela za slovenske šolske knjige Vrhovec ni
pozabil DM. Zanjo je dovršil zemljepisno-etnografski popis
Avstralije (Avstralija in nje otoki,  1899) in se bavil z
osrednjo Afriko (Kako se potuje po Afriki,  SV 1892).

XIV.

Novo delavno področje se je odprlo Vrhovcu 14. febr. 1895,
ko je postal konservator  za ohranitev zgodovinskih in pro¬
svetnih spomenikov; znova potrjen 7. marca 1900 (Pk). V tej
odlični službi je poročal kranjskemu deželnemu odboru o kapeli
Božjega groba na Grmu pri Novem mestu, leta 1897 pa osrednji
komisiji o stari kočevski cerkvi, preden so jo podrli (SN 97,
108). Obširno je opisal staro gotično cerkev v Šentrupertu na
Dolenjskem; njegovo poročilo Die Pfarrkirche St. Ru-
precht in Unterkrain und ihre Restaurierung 63
je izšlo v publikacijah osrednje komisije po njegovi smrti.

Priljubljene izlete, ki jih je o počitnicah napravljal Vrhovec
kot konservator in raziskovalec grajskih arhivov v bližnjo in
dalj njo novomeško okolico, je ustavila trdovratna bolezen  —
izprijenje hrbtenice, ki ga je mučila 7 let in ga naposled ugono¬
bila. Nekoč v zimski noči se je pozno vračal domov. Ko je hotel
odpreti vežna vrata, mu je zdrknil ključ v sneg in Vrhovec je
obležal pred hišo. Nezavestnega, napol zmrzlega so ga našli
zjutraj v snegu in mu skoraj v zadnjem trenutku oteli živ¬
ljenje. Od tedaj je jel bolehati. Noge so mu otekale.

63  Po Vrhovčevem poročilu je večinoma posnet opis šentruprške
cerkve v Steklasovi Zgodovini župnije šent Rupert na Dolenjskem.

41

Bolezen je dvignila Vrhovca iz Novega mesta, kjer je bil
skrajno nezadovoljen. Pogrešal je zabave in prav posebno znan¬
stvenih knjig. Veselil se je železnice, železniški piski, odmeva¬
joči od dolenjskih goric, so mu bili prijetnejši glasovi, kakor
najlepši akordi, saj so obetali, da pride kultura lizat tudi Novo-
meščane in tedaj se je nadejal, da mu napočijo človeka vredne
razmere (pL 3. 12. 92).

Na vse mogoče načine se je kopal Vrhovec iz Novega mesta.
Z razširjenjem ženskega učiteljišča v Ljubljani mu je zasijalo
malo upanja, da bi se tamkaj vslužbil; a treba je bilo izpita iz

slovenščine in nemščine. »Seveda najbolje bi bilo, da bi se kar
lotil enega ali drugega predmeta ali pa obeh. Res je, a tako
sem apatičen, da se ne morem pripraviti, dokler ne vidim pred
seboj gotovega cilja. Morebiti se pa vendar še zagrizem v slo¬
venščino? Začetek je že nekako storjen; omislil sem si staro¬
slovensko slovnico« (pL 3. 12. 92). A nameravani izpit je šel po
vodi, ni se mogel pripraviti zanj, domnevaj e, da dobi zaželeno
mesto Apih. »Zato čakajmo tukaj, dokler kaka ugodnejša sapa
ne zapiha. Kaj nam de, saj imamo železnico« (pL konec okt. 93).

Vrhovčeve nezadovoljnosti v Novem mestu je bil kriv zlasti
nedostatek slovstvenih pripomočkov. Na Levčevo večkratno

42

vzpodbudo na delo je odgovoril: »Delal bi in delal bom, samo
pripomočkov mi manjka; preskrbi mi knjige, kar jih je v
realčni knjižnici...« (pL 9. 2. 89), »Le to je tukaj težava, velika
težava, da nimamo razen nekaterih molitvenih knjig prav nič
v svoji knjižnici, najmanj pa novejših. O geografskih novostih
izvem le iz političnih časopisov kaj, nove zgodovinske knjige
pa niti po imenu nobene ne poznam, kar jih je izšlo, odkar sem
tu« (pL 23. 2. 90).

Da bi se rešil iz novomeških »vic«, se je obračal Vrhovec
s prošnjami na svoje prijatelje: šukljeta, Vošnjaka, Levca, ka¬
teremu je v mnogih pismih tožil svoje gorje.

Naposled mu je vendarle Ljubljana odprla svoja vrata, a le
začasno, le za čas zdravljenja, potem pa zopet nazaj v Novo
mesto. Tega se je Vrhovec bal. »Seveda se bom branil nastopiti
to pot, dokler in kolikor bo mogoče« — je pisal podpisanemu —
»ker sem uverjen, da mojemu zdravju v Novem mestu ne odgo¬
varja voda in da postanem takoj zopet recidiven, ako se vrnem«
(pV 26. 1. 97). V drugem polletju 1897 je jel Vrhovec pouče¬
vati na prvi ljubljanski  (sedanji humanistični) gim¬
naziji.

Ob telesni slabosti niso klonile Vrhovcu duševne moči. Bo¬
lezen ni prekinila njegovega književnega dela. V MS so izšli
Vrhovčevi čolnarji in brodniki na Ljubljanici in
Savi  (1895). Spis o brodarjenju po Ljubljanici in Savi je stal
Vrhovca mnogo truda. »Zdi se mi tudi zanimiv dovolj za objav-
Ijenje,« je sporočil Levcu 4. jan. 1895, »zato bi ga rad frukti-
ficiral in ga bom, če mi Matica ne ustreže, poslal ali kakemu
časopisu, ki me naganjajo za članke, ali pa Družbi sv. Mohorja,
ki me je tudi že naprosila, in kateri bo, nekoliko predelan, tudi
ugajal«, »čolnarji in brodniki« so dobro došli Matici. Tam sta
izšla tudi Vrhovčeva spisa Francoska ljudska šola na
Kranjskem  (1897) in Meščanski špital  (1898), važna
dopolnitev Ljubljanskih meščanov, osvetljujoča socialne raz¬
mere v stari Ljubljani.

Leta 1900 je postal Vrhovec odbornik Muzejskega dru¬
štva. V društvenih slovenskih Izveš  tj  ih,  ki jih je uvel
arhivar Koblar, je objavljal v razpredelku Mali zapiski krajše
zgodovinske drobtine — leta 1893 sedem, leta 1894 deset, 64
potem daljši razpravi: Gorski zakon in gorske pravde
(1897) ter Rožnik in cerkev na Rožniku  (1898) — v
nemških Mitteilungen  pa dva članka o kugi v Ljub¬
ljani  (1899 in 1900) in Der schwabišche Chronist
Burghardt Zink und eine interessante Schule
zu Reifnitz in Unterkrain  (1900). Ta spis je znamenit

64  Pk jih je naštel leta 1894 enajst (recte 10), leta 1898 osem
(recte 0).

43

donesek zgodovini kranjskega šolstva v srednjem veku. Ribni¬
ško šolo je odkril Hicinger v MHK 1864, 94; omenil jo je tudi
Dimitz I, 256, kar je oboje Vrhovec prezrl. Po Vrhovčevi smrti so
priobčile Mitteilungen iz njegove zapuščine še: E in e alte
G e r i ch t s o r d n u n g der Stadt Laibach in Die erste
Hausernummerierung Laibach  s.

Zgodovini ljubljanskega mesta so bila posvečena tudi zadnja
Vrhovčeva dela. Ko mu je izpoaletel odgovor na vprašanje:
Veliki šenklavški zvon v Ljubljani — čigav  je?
(ZMS 98), je izpregovoril O ustanovitvi šentj akobske.
frančiškanske in trnovske fare v Ljubljani
(ZMS 01) in obdeloval ljubljansko cerkveno topografijo. Nje¬
govo namero, da bi izdal zgodovino šentpetrske in šenklavške
župnije v posebni knjigi, je preprečila smrt. O prvi je izšel v
njegovi ostalini najdeni torso v ZMS leta 1903.

XV.

Leta 1898 je bil Vrhovec imenovan za člana izpraševalne
komisije za enoletne prostovoljce. Dne 15. jul. 1899 je stopil v
8. činovni razred, a ni mu bilo usojeno, da bi bil doživel 20 služ¬
benih let, kar je kvarno vplivalo na odmero pokojnine vdovi in
vzgojnine otrokom (Pk).

Po kratkem zboljšanju se je zopet oglasila stara bole¬
zen,  ki jo je navzlic svarilom zdravnikov Vrhovec smatral za
malenkost, želodec mu je opešal in noge so zopet otekle. Da
bi si jih okrepil, Si je najel stanovanje visoko gori v 3. nad¬
stropju — stanoval je na voglu Šubičeve ulice in Bleiweisove
ceste, kjer je sedaj policijsko ravnateljstvo.

Spomladi 1899 je tako oslabel, da je moral prositi za dopust,
ki je trajal od 13. apr. i. 1. do konca drugega polletja. V jeseni
je bil zopet v šoli.

Vrhovčevo betežnost je pomnožil usoden padec. V jeseni
1899 se je otvorilo novo gimnazijsko poslopje v Tomanovi ulici.
Prve konference v novi zgradbi se je udeležil Vrhovec. Ko se
je ob sedmih zvečer završila, se je pomudil še malo časa v
konferenčni sobi, potem odšel ne skozi glavna vrata, ampak je
taval do stranskih vrat, vodečih v Gajevo ulico. Ker ni opazil
dveh stopnic, je stopil pregloboko, padel in si poškodoval mozg.
Da si ohrani ravnotežje, je hodil potem ob palici, nato z dvema
palicama, naposled se je moral voziti. Vozil ga je starejši sin
ali sluga v priročnem vozičku. Doma je jel polegati, kar ni bila
prej njegova navada; tožil je, da je truden (dr. St. Vrhovec),
iz šole ga je znova pregnala bolezen 5. marca 1900.

Vrhovec je iskal pomoči v dolenjskih Toplicah (1899), a
brez trajnega uspeha. Namignili so mu, da naj bi stopil v stalni

44

pokoj, ker mu je bolezen neozdravljiva; a o tem ni maral sli¬
šati. že dodeljenega dopusta ni izrabil, nego garal v šoli še
dve leti.

»Z nadčloveškim zatajevanjem, do smrti bolan, je izvrševal
Vrhovec svoje profesorstvo« — piše očividec, prelat msgr. Tomo
Zupan: »Ne enega profesorja, ki sem jih izkušal na desetine,
ne vem, da bi bil tako rekoč umirajoč hodil po dolgih stop¬
nicah gori in nato učil. Z Vrhovcem nisva le na fotografiji
(skupina profesorjev in učencev) vkup zadeta, nego sem ga
simpatično spremljal po konferenčni sobi, kjer sem določno
opazil simpatije učiteljev, a tudi to določno videl, kako se s
poučevanjem trudi za vsakdanji kruh, ki bi mu ga bila vlada
prav gotovo kot bolnemu prisodila, a ponosni Ljubljančan te
milosti ni hotel.« Niti ene šolske ure ni izgubil, boječ se, da bi
ga ne vpokojili (dr. St. Vrhovec).

Iz Gradca, kamor se je bil zatekel po pomoč, so ga odpravili
zdravniki s tolažbo, da se mu ni ničesar bati (Pk). Meseca
avgusta 1901 se je kuhal v Varaždinskih toplicah »v žvepleni
hrvaški juhi« (pV 2. 8. 01), ki mu je vzela poslednje moči.
Oslabljen se je vrnil domov.

Ker je bil v prsih zdrav, se je njegova krepka narava še
vedno upirala napredujoči bolezni. Glasno in jasno govorečega
sem občudoval Vrhovca 24. nov. in 29. dec. 1901 pri njegovih
dveh predavanjih o ljubljanskih pokopališčih.
To zadnje njegovo delo je objavil ZMS 1901.

Naposled je jel Vrhovcu ugašati še vid. Velikemu trp¬
ljenju se je približal konec. Proti večeru 18. sept. 1902 sem
zvedel, da je Vrhovcu zelo slabo. Naslednjega dne sem ga hotel
obiskati. Našel sem ga mrtvega. Umrl je 19. sept. ob 6. zjutraj
za kroničnim vnetjem hrbtnega mozga.

O zavesti težke izgube, ki je zadela slovenstvo s smrtjo
Ivana Vrhovca, je pričala velika udeležba pri pogrebu. Vrhovec
počiva pri Sv. Krištofu na tako zvanem starem pokopališču ob
glavni poti na levi blizu tam, kjer se odcepi steza proti mrtvaš¬
nici. Na njegovem grobu stoji skromen kamenit spomenik
(gl. sliko) z napisom: t Ivan Vrhovec, c. kr. gim. profesor.
* 21. maja 1853 t 19- sept. 1902.

Njegova vdova, blaga gospa Amalija, vzorna trpinka, ki je
Vrhovcu v bolezni požrtvovalno stregla, je šla za njim po hudi
operaciji 12. julija 1911. Najmlajši sin Anton je padel poročnik
v noči od 6. do 7. avg. 1916 v boju proti Italijanom pri Gorici,
star 21 let. Prvorojenec Stanimir, v vojni sanitetni praporščak,
je promoviral na praškem vseučilišču za doktorja vsega zdra¬
vilstva 17. jun. 1922 in je sedaj zobozdravnik v Celju. Srednji
Vrhovčev sin, Drago, bivši bančni uradnik, je peš prehodil velik
del južne Evrope, preživljajoč se z ročnim delom; umrl je v
Celju dne 14. apr. 1930 (dr. Stane Vrhovec).

45

Grob Ivana Vrhovca.

XVI.

Glavne zasluge  pisatelja Ivana Vrhovca bi bile naslednje:

1. Vrhovec je pokazal, kako naj se piše za ljudstvo,
česar se je navzel pri Jurčiču, Hebelu in v občevanju s pri-
prostim narodom, šaljiva struna v njegovih prostonarodnih
spisih utegne biti posledica njegovega počitniškega bivanja na
Veseli gori poleg št. Ruprta pri cerkovniku Odlazku, ki je bil
hkrati kmetovalec, čevljar, knjigovezec in šaljivec prve vrste
(dr. Stane Vrhovec). Vrhovec je pripovedoval po domače, mi¬
kavno, pregledno. Do najnižjih se je ponižal in jim najtežje
snovi pojasnjeval s krepkimi primerami, vzetimi iz navadnega
življenja. V njegovih spisih, osoljenih z neprisiljenim humorjem,
ni suhoparnosti, katere se je bal (pL 12. 5. 88). Neosnovano je

46

bilo očitanje (dr. Šket, Kres 82, 653), da hoče biti Vrhovec tam
pa tam preveč popularen.

2. Vrhovec je temeljito ovrgel domnevo, češ, da Slo¬
venci nimamo zgodovine.  »Klasična tla, kjer bi se bile
krvave vojske, niso naše slovenske pokrajine« — tako je pisal
leta 1884 v LL — »a minili so časi, ko se je mislilo, da le krvave
vojske in dolga vrsta kraljev in cesarjev dela zgodovino; a sedaj
zavzema kulturni moment v zgodovinski stroki prvo mesto«.
Tehtne besede, ki pa niso ostale besede. Vrhovec je šel na delo
in dolgo vrsto let nabiral podatke, »kaj je mislil, kaj je želel,
kako je živel naš narod«. Z mnogimi zgodovinskimi razpravami
je dokazal, da imamo Slovenci znamenito kulturno povestnico.

3. Opozarjal je na shrambe naše zgodovine — na arhive,
zanemarjene, neurejene, uničevane. Bolela ga je usoda mnogih
naših arhivov, ki so razdejani rabili prodajalcem s svojimi listi¬
nami za zavijanje blaga ali za kurivo, kar je uničilo večino
listin novomeškega mestnega arhiva — :  Vrhovec je ugotovil, da
je neki uradnik kuril ž njimi (Jarc). Zastonj je grajal to nena-
domestno hibo prefekt Rebič že leta 1858. (Klage der offent-
lichen Blatter iiber das traurige Los der Archive in unsern
Tagen, MHK 58, 66). Hkratu je presedala Vrhovcu znanstvena
neporaba arhivov. »Zanemarjanje domače zgodovine je velika
sramota za ves slovenski narod« — je klical Vrhovec v članku
Zgodovinsko društvo za Kranjsko  (LL 84), ogorčen
radi razhoda tega za našo zgodovino jako zaslužnega društva —
»ne eden prst se ne gane za prospeh naše tako malo poznane
zgodovine, dasi so nakopičeni v raznih arhivih veliki skladi
arhivalnega gradiva. Ta mlačnost je tem manj odpustljiva, ker
se baš v sedanjih časih deva pri izobraženih narodih tolik
poudarek na zgodovinsko vedo«.

4. Vrhovec je odkril preteklost  svojega rojstnega mesta
Ljubljane  in svojega službovališča Novega mesta.
»Stopil sem na pot, po kateri ni hodil pred mano še nihče«, je
ponosno poudaril v predgovoru Ljubljanskim meščanom. Z ljub¬
ljansko davnostjo so se bavili pred njim Valvasor, Schonleben,
Thalnitscher, Hoff, Richter, Dimitz, Radics, Miillner — pisali
so v tujem jeziku in se naslanjali večkrat na nezanesljive vire.
Vrhovec pa je pisal slovenski Ljubljani slovensko zgodovino.
Večkrat je priznal, da mu ni večjega veselja, kakor je bavljenje
z zgodovino ljubljanskega mesta (SN 02, 216). Pišoč jo, se je
oprl na naj zanesljivejši vir, na ljubljanski mestni arhiv; iz njega
je zajel zgolj nove, dosedaj še nepoznane podatke. Vodila ga
je želja, da bi spravil na dan kaj izvirnega (pL 4. 12. 87). V
svojih zgodovinskih delih je ustvaril krasno zrcalo, v katerem
gledaš podobe iz davno minulih časov in opazuješ razvoj poli¬
tičnega, socialnega in trgovskega življenja ljubljanskega, zrcalo.

47

ki odsevajo iz njega težnje in napori naših prednikov. V tem
je največja zasluga Ivana Vrhovca: on je prvi in doslej nepre-
košeni zgodovinar Ljubljane in Novega mesta.

Kako je ljubil Ljubljano, priča njegovo prizadevanje, da
bi se ji ohranili sledovi preteklosti — stara ulična imena.
Bolelo ga je, ker je bila Slonova ulica prekrščena v Prešernovo
ulico.

Svojemu ogorčenju je dal Vrhovec duška, pišoč: »Ali se za Pre¬
šerna res v vsej novi Ljubljani ni mogla najti ulica, ki bi se bila
okrasila z njegovim imenom? Ali res ni bilo mogoče drugače, kakor
prekrstiti to starodavno ulico, ki je nosila ime po strašni zverini,
ki so jo gnali — tako se vsaj pripoveduje — kot dar za cesarja na
Dunaj in se vstavili z njo v Ljubljani. Po drugih krajih in mestih
čuvajo in ščitijo take starine kot drage svetinje davne minulosti ter
nazivljejo najlepše svoje trge in ulice z imeni, pri katerih 99% ondot-
nih prebivalcev niti pojma nima o tem, kaj pomenijo in kako so
nastala. Najelegantnejše točke dunajskega mesta se zovejo »Graben«,
»Stock im Eisen«, »Freiung«, »Heidenschuss:, »Lugeck«. Bojim se, in
prav po pravici se bojim, da bom sedel kako jutro k zajtrku in mi
bo sinočni Slov. Narod poročal, da Špitalskih, Hrenovih in Rožnih
ulic v Ljubljani ni več, ampak da se zovejo sedaj Alešovčeve, Hader-
lapove, Andrejčkovega Jožeta ulice ali tako kaj takega, češ da bi
bila v XX. stoletju vendar sramota za slovensko prestolnico, da rabi
take spake. Špitalske ulice! Dandanes vedo vendar že tudi paglavci
v hribih, da namesto »spital«, zapiši »bolnica«, — torej s »špital¬
skimi ulicami« proč ž njimi!! Toda »Biirgerspital« nima z bolnico
do malega nič opraviti, kakor tudi Hrenove ulice nič s škofom
Tomažem Hrenom. To ime so Hrenove ulice dobile, ko o Hrenovi
rodovini v Ljubljani ni bilo še ni duha ni sluha, in nimajo »Rožne
ulice« nič opraviti z rožami, kakor nima ž njimi nič opraviti znana
gorenjska gora »Rožica« in nima nič ž njimi opraviti lepa »Rožna
dolina« na Koroškem«. (Dve predavanji.)

Prav tako je grajal Vrhovec preimenovanje Premercgarske
ulice, ki je ohranila spomin na delovanje usmiljenih bratov.

Staro ulično ime bi bilo po njegovem mnenju morebiti bolj
umestno, kakor pa brezpomembne in gluhe »Dalmatinove« ali —
kakor čUješ še večkrat iz priprostih ust »Dalmatinske ulice«. »Dal¬
matinu v spomin bi se bilo za krst z njegovim imenom našlo lahko
cel tucat novih, šele po potresu nastalih ulic. čemu zatirati zgodo¬
vinske spomine?« (ZMS 01, 150).

XVII.

Zakaj je delal Vrhovec? »Ljubezen do našega na¬
roda«  (pV 5. 5. 79) ga je vodila, ko je za zgled drugim malo-
meščanom v Novem mestu oživil gledališče in mu posvetil ves
prosti čas. Ljubezen do naroda mu je potisnila pero v roke.
»Usoda mi ni naklonila drugih darov, ki bi jih mogel pokladati
na žrtvenik domovine, kakor ljubezen do njene minulosti«, je
priznal v predgovoru »Ljubljanskim meščanom«. »Poskusil sem
storiti, kolikor sem mogel storiti, in če mi je manjkalo moči do

48

tega, kar sem nameraval, naj se mi spregleda — vsaj volja je
bila dobra«.

Ljubezen do naroda in zanemarjene zgodovinske vede je
napotila Vrhovca v arhive. Z veliko vnemo in železno vztraj¬
nostjo je šel na delo — kakor čebela od cveta do cveta — od
arhiva do arhiva. Svoje zaklade so mu odprli v Ljubljani:
mestni, deželni, vicedomski, finančne prokurature, šentpetrski
župni in arhiv Zgodovinskega društva; v Novem mestu: mestni,
kapiteljski, gimnazijski, frančiškanski (pL 9. 11. 86) in v novo¬
meški okolici nekateri grajski arhivi; žal da ni našel poti v
škofijski in kapiteljski arhiv v Ljubljani.

Hkrati je Vrhovec cenil živi arhiv — narodno ustno
izročilo.  Po tedanjem črnomaljskem okrajnem šolskem nad¬
zorniku Antonu Jeršinoviču je naprosil učitelje ondotnega
okraja, naj bi vsak v svoji okolici zbiral pripovedi o Francozih.
Odzvalo se je deset učiteljev in ena učiteljica. Njihovi prispevki
so se našli v Vrhovčevi zapuščini. Izročene MS je porabil
dr. Gruden v spisu Spomini na Francoze (ZMS XIII), a je
pozabil omeniti Vrhovčevo iniciativo.

Vrhovca ni mogla odtrgati od dela niti bolezen, čudovita
je njegova vztrajnost. Pozabivši na telesne bolečine se je na¬
potil, dasi so mu domači branili, v daljne Pletrje, da je
ogledal ostanke starega samostana in poročal o njih osrednji
komisiji. Vrhovec je bil neugnan delavec. Navzlic bolezni, ki ga
je morila, je še v začetku dec. 1901 delal nekaj dni neprene¬
homa noč in dan (pV dec. 01), da je dovršil uredniku ZMS
obljubljeni rokopis. »Ivan Vrhovec je pisal tako rekoč do zad¬
njega izdiha«, je poročal o njem Aškerc (LZ 02, 717). »Zadnji
dve leti, ko je hodil ob bergljah, in naposled, ko ga je moral
njegov sinček že voziti po mestu, je še prišel pogledat včasih v
mestni arhiv, katerega fasciklje je imel vse v glavi, ter je še
brskal in iskal gradiva za razne lokalnozgodovinske študije.«

Kako je zgodovinaril? Kar se je dalo, nepristransko.
Vrhovec ni zamolčal ničesar, kar pojasnjuje preteklost; nikjer
ni olepšaval, nikjer grdil. Svoje sodbe ni vsiljeval med zgodo¬
vinske podatke. Predsodkom svojega časa ni dal prostora v zgo¬
dovinskih spisih (Predg. Lj. m.). Kar je iz listin dognal, na to
je prisegal in se ni dal ni za las odmekniti. Ko mi je poslal
rokopis o ustanovitvi trnovske fare, je Vrhovec odločno za¬
hteval, da ne smem ničesar popravljati, češ, ker vse od prve do
zadnje besede sloni na istočasnih aktih, ki so mu bili mero¬
dajni. Pristavil je, da interpretirati ali zasukavati jih ni in ni
bila nikoli njegova navada; skliceval se je na pridobljeno spret¬
nost, da prav razume listine (pV dec. 01). V svoj predmet se je
popolnoma vtopil. »Zgodovina Novega mesta me je imela tako
v svojih krempljih, da bi ne bil dosti opazil, ko bi se jel okoli

49

mene podirati svet, kakor se podira hiša, v kateri stanujem,« je
pisal Levcu (23. 2. 90).

Vrhovec je temeljit domači zgodovinar, zavzemajoč častno
mesto v vrsti naših najboljših zgodovinarjev: Apiha, Rutarja,
Kosa, Koblarja, Grudna. Velika večina tega, kar je napisal v
svoji stroki, drži še danes in ohrani svojo ceno tudi v bodoče.

Kakor nihče, seveda tudi Vrhovec ni bil nezmoten, a neka¬
tere malenkostne hibe ne za temne celotne vrednosti njegovih
spisov. Nasprotnikov, ako izvzamemo Alfonza Miillnerja, s
katerim sta se parkrat sporekla, Vrhovec v svoji arhivalni dobi
ni imel.

šlo je zaradi ladje, najdene leta 1890 na Barju, o kateri je
trdil Vrhovec, da se po obliki popolnoma ujema s popisom
velikih ladij pri Valvasorju (ZK IX, 105). Miillner pa je pri¬
pisoval najdenki visoko starost meneč, da je plavala še na
prvotnem jezeru (A V, 86). — Mullnerju in njegovim »sesve-
dranim in zveriženim kombinacijam« se je postavil Vrhovec po
robu tudi radi protestantov, pokopanih v ljubljanski špitalski
cerkvi. Z njegovimi besedami je med drugim zavrnil trditev, da
je bila špitalska cerkev razsvečena že krog leta 1787, kar pa se
je zgodilo šele leta 1831 (A V, 100, VII, 38; LMS 98, 37).

XVIII.

Vrhovčevi spisi so nam prikupni zaradi jasnega, lahkotnega,
živahnega sloga.  O njegovem jeziku in slogu je sodil Aškerc:
»Daši priznamo, da izmed vseh naših zgodovinarjev zna Vrho¬
vec še najbolj poljudno in lahkotno pisati; res je pa tudi, da
je njegov slog nekoliko ohlapen« (LZ 99, 314). Izprva mu je
delala slovenščina težkoče. Tožil je: »Včasih se vstrašim, če
pričnem iskati germanizme, vse polno jih je; a to bi bilo še
dobro, ko bi jih le najti znal. Pač je res čudno pisati jezik, ki
ga človek še sam ne zna, pa naj ž njim goji njegov razvitek«
(pV 7. 4. 79). Ob Einspielerjevi pohvali, ki mu je dobro dela.
je pripomnil: »Le upanje, da se bom slednjič morda vendar
toliko izuril, da se bodo moji spisi radi prebirali, mi tišči še
pero v roko« (pV 5. 5. 79). Vrhovec je napredoval v jeziku od
spisa do spisa, vendar naletiš v njih ponekod na jezikovne
nedostatke, nad katerimi tudi kritični »jezikobrodec« nekoliko
zmaje z glavo (Levec LZ 86, 762). Nje in nekatera ponavljanja
že opisane tvarine je treba šteti na rovaš naglice, s katero je
delal Vrhovec. Saj je sam priznal, da se ni oziral na Horacijevo:
nonum prema tur in annum in da mu je sila potiskala en sesta¬
vek za drugim v svet (pV 25. 5. 79).

Hvalen je njegov odpor zoper slovniško modo, ki je mešala
pisatelje v zadnji četrti preteklega stoletja in zoper uvajanje

4

50

tujih besed namesto domačih, že vkoreninjenih. Jezikovna kon¬
servativnost je zavela Vrhovca, da je priporočal celo rabo iz
nemščine vzetih in po naše prikrojenih starih izrazov, n. pr.
grunt, kresija; a po robu se je postavil izrazu »narodno opol-
čenje«, ki so ga jeli nekateri pisati za »Landsturm«. »Dobra
beseda, a ni domača«, je oporekal Vrhovec, »ampak od drugod
uzmana; zakaj bi ne bil za Landsturm dober izraz »črna vojska«
(Landsturmmann, črnovojnik), katerega je pisal že Vodnik in
ga pozna že ves narod slovenski. Cernu nas begate tedaj s tistim
tujim »narodnim opolčenjem«? (LZ 86, 220).

Ko je izrekel 1. apr. 1892 Levcu zahvalo za popravo rokopisa
Zgodovinskih povesti, je pristavil: »Kar pa se tiče besedi in
oblik, mi je vsaka prav. Zadnja leta sem moral glede na to
tolikrat pretekniti in presedlati, da mi menda nobena stvar na
svetu ni tako malo mar, kakor kaj ravno slovniška moda pri-
pozna za pravo. Ko sem bil še v Ljubljani, smo si zvečer, če
se nismo vedeli drugače zabavati, pripovedovali o sodnem svet¬
niku Cubru, ki je dopovedoval ženi zatoženčevi, da ji ni treba
pričati, če noče, »zakaj 65  (weil) ste vi njegova žena«. Zakaj?
gospod! Ej, zato, ker me je vzel! — In ta zakaj je uvedel v
knjigo ne vem kateri literarni Don Quixote in mi — vsi za njim
kakor ovce za ovnom. Preden bi se človek privadil rabe »zakaja«,
bo morebiti že iz mode, in taka je z mnogimi drugimi stvarmi.
— Zavoljo vsak teden premenjenih pravil sem tako zbegan, da
res ne vem, kaj je pravo in kaj ne.«

Vrhovec je visoko cenil Levčeve jezikovne popravke. Dne
30. maja 1893 mu je pisal: »človek bi že zato pisal, da bi se
slovenščine učil, če ima tako izbornega in dobrega svetovalca,
kakor si Ti. »Da bi se slovenščine učil,«  pravim, priuči se je
seveda taka trda glava kakor je Janezova tako ne. Zahvalim se
Ti prav prisrčno za opazke in opomine. Iz zadnjih sem spoznal
iznova, kako prava je prislovica, ki pravi, da je stara navada
železna srajca. Prav pred nosom, na mizo za pisanje pritrjeni
vise pred menoj vsi, v korekturah za prva dva zvezka Zgodovin¬
skih povesti očitani slovniški grehi, zraven nekaterih imam še
celo takele NB!! (tu je narisana oslovska glava). Zapisek teh
grehov prečitam vselej, preden pošljem rokopis v tiskarno,
potem pa še vselej, preden vzamem korekturno polo v roke, pa
vse nič ne pomaga.«

Večino svojih knjig in spisov je izdal Vrhovec pod svojim
pravim imenom.  Polglasni e pred r je včasih izpuščal, včasih
pisal, kar mu je oponesla Laib. Schulzeitung (1883), češ, da ni
gotov v. pisavi svojega imena.

05  Vrhovec je prezrl dvojni pomen »zakaja«, ki ni samo vprašal¬
nik, ampak včasih tudi veznik,. kakor nemški »denn« (Pleteršnik
II. 839).

51

Vrhovčev  facsimile  je dan v tem spisu v dveh oblikah:
1. s krstnim imenom — dopisnica dr. Fr. Kosu 1881 — njegov
edini znani podpis z obema polnima imenoma; Levcu se je

enkrat podpisal: Ivan Vr-; večkrat je skrajšal krstno ime

v: Iv. ali samo J; 2. izraziti podpis iz leta 1898; tako se je
navadno podpisoval.

Nekaterikrat je rabil Vrhovec znak I. V. Psevdonim Vincencij
P o dl a z (Zlate bukve) si je Vrhovec najbrž prikrojil po pri¬
imku veselogorskega cerkovnika Odlazka. Ivan z Vrha  mu
je nasvetoval podpisani; a ta priimek ni bil po godu Levstiku,
češ, da ni v duhu slovenskega jezika. Grumov Ivan  se je
zval Vrhovec po svoji rojstni hiši; tako se je podpisal ob pesmi
v Besedniku (1873) in ob nenatisnjeni šaloigri Mlekarica (Trste¬
njak 1. c. 92); s tem psevdonimom je nameraval opremiti članek
O ustanovitvi šentjakobske, frančiškanske in trnovske fare.
(pV dec. 01). S tremi zvezdicami je Vrhovec šifriral poročilo:
Gledališki oder v Rudolfovem (LZ 78, 442).

Na vseučilišču na Dunaju so zdeli Vrhovcu priimek E is en,
o čemer domneva Pk: »Njegovi drugovi so ga imenovali šaljivo
Eisen, češ da je železne prirode, ker je sposoben v veseli družbi
prenočevati in neposredno potem znanstveno delovati.« O ver¬
jetnosti Peruškove domneve je dvomil njegov pokojni prijatelj
dr. Franc Kos (dopis 2. 11. 03), ker se Vrhovec na Dunaju v
veseli družbi ni hvalil s svojo pridnostjo in znanstvenim delo*-
vanjem, pač pa se delal, kakor da ga vse to nič ne briga.
Vrhovca se je prijel priimek Eisen po židovskem dijaku Eisen-
statterju, ker je prav tako kakor Eisenstatter svoja skripta v
naglici pomečkal v žep in odhitel k predavanju iz Akademische
Lesehalle, kjer je do zadnjega trenutka bral časnike; nikdar ni
imel toliko časa, da bi polagoma pobral, kar je potreboval pri
predavanju (poročilo sošolca dr. Štefana Dolinarja).

XIX.

Vrhovec je bil srednje postave. Z inteligentnega obraza so
mu sijale prijazne temnorjave oči. V mladosti je imel bujne
črne valovite lase, v zadnjih letih nekoliko melirane, čvrste
brke, naposled obrastlo brado.

Vrhovec je bil izvrsten, splošno priljubljen, zabaven dru¬
žabnik. V pogovoru se mu je poznal učitelj. Kadar se mu je
prerekala kaka trditev, je začel takoj docirati, kakor bi bil v
šoli (Vošnjak, Slovan 03—4, 333). Bil je veseljak, šaljivec. Spo¬
minjam se večera na Pokljuki (1875) v planinski koči, ki se je
tresla od smeha pastirjev ob Vrhovčevih šaljivkah. Da bi po¬
plaknil iz grla arhivni prah, je rad spraznil zvečer v gostilni

4 *

52

med prijatelji kozarec vina. Svojcem je bil dober. Najmlajšega
brata Alojzija, sedanjega upokojenega višjega oficiala ljubljan¬
skega magistrata, je vzel k sebi v Novo mesto in skrbel za nje¬
govo šolanje. Sinove je narodno vzgojil.

Vrhovec je rad potoval v dijaških letih po Dolenjskem,
kamor je zahajal na počitnice, 1875 po Gorenjskem — bila sva
pri Savici — 1876 po Koroškem, tudi tu sem mu bil tovariš:
1884 z Borghijem 66  in z Modicem 67 ; obiskala sta Kočevje, Črno¬
melj, Metliko, Karlovec (vse to seveda peš), Zagreb, Sisek, Kra¬
pino, Ptuj (peš), Maribor (pL 12. 8. 84); pozneje s soprogo,
dokler ni bilo dece.

Vrhovec je bil izvrsten profesor.  To hvalo mu je dal
njegov nekdanji predstojnik ravnatelj Senekovič. Polni hvale o
njem so njegovi nekdanji dijaki, čujmo ljubljanskega pod¬
župana prof. Jarca, ki je bil Vrhovčev učenec v vsi gimnaziji
izvzemši sedmo šolo, ko je imel bolezenski dopust, in še v 1. te¬
čaju osme šole leta 1897:

»Vrhovec je bil profesor, ki so se ga lenuhi silno bali. Kdor
pa je pri njem enkrat dobil kredit, mu je bilo stališče jako
lahko; vendar je moral gledati, da zaupanja ni lahkomiselno
zapravljal, ker si ga sicer nikdar več ni pridobil. Imam vtis, da
današnji rod ne ve, kaj se je tedaj reklo znati zemljepis, živo
vidim pred seboj iz nižje gimnazije zvezek, ki smo vanj vrisavali
v istem merilu porečja rek vesoljnega sveta od Donave do Sam-
besija in Orinoka. Kdor se je naučil pri Vrhovcu geografije, mu
je ostala vse življenje v spominu. Posebno poglavje zase so bile
Alpe. Na stojalu je visela ogromna karta Alp, polna rek in rečic,
prelazov, gorskih grebenov in vrhov. Krasna karta, toda slepa,
to se pravi, da ni bilo na njej niti enega imena. In tedaj je bilo
treba absolutno točno pokazati ločnico med severnimi, osred¬
njimi in južnimi Alpami, ali izvir Rena, smer železnic in pre¬
dorov in cest. Da se je pri tem marsikdo pošteno spotil, je
gotovo.

Vrhovec je imel dve lastnosti, ki jih sicer komodni profe¬
sorji nimajo: kazal je dijakom napredek in sodobno stanje vede
ter gojil nazornost. V istih letih je Stanley odkrival osrednjo
Afriko. Prof. Vrhovec nam je o tem sproti podrobno poročal, o
srečanju z Livingstonom, o novo odkritih jezerih in gorovjih.
Tedaj smo se podrobno seznanili s pokrajino, ki je po naših

«« Josip Borghi,  od leta 1874 profesor na ljubljanski realki,
Istran, po očetu Slovenec, po materi Italijan, po vzgoji Nemec, je po¬
učeval vse tri jezike in seznanjal Italijane s slovenskim slovstvom.
Bil je slovenski narodnjak, izvrsten tovariš, sotrudnik LZ; u. 1896
(dr. Kidrič v SBL 54 — VI. Levec v LZ 97, 114).

07  Josip Modic,  računski svetnik, je služboval v Ljubljani,
umrl v Gradcu.

53

atlantih figurirala kot bela lisa. Victoria Niansa, Niassa Njo,
Tanganjika Nianssa, Kilimandžaro, Kenia, teh imen naši atlanti
niso poznali in ponosen sem bil, ko sem pod Vrhovčevim vod¬
stvom zrisal večjo karto osrednje Afrike, ki je še rabila poznej¬
šim dijakom. To nas je veselilo in vleklo, da smo napeto sode¬
lovali pri zemljepisnem pouku.

In nazornost. Vse stene so bile včasih skoraj do stropa ta¬
pecirane s slikami krajev, mest in ljudi, ki smo jih obravna¬
vali. Kjer ni šlo drugače, nam je Vrhovec kazal slike v knjigah
od klopi do klopi. Gorje tistemu, ki bi se bil spozabil in hotel
porabiti to priliko, da bi za profesorjevim hrbtom uganjal ne¬
umnosti. Vrhovec ga je takoj opazil in nikdar več nista bila
prijatelja.«

Tudi kot zgodovinarja se profesor Jarc z veseljem Spominja
Vrhovca. Bil mu je nekak famulus. Prepisoval je njegove roko¬
pise, tudi velik del zgodovine novega veka. Tako je dobil vpogled
v metodo znanstvenega dela. »Vrhovec nas je vodil do zgodovin¬
skih virov in n. pr. iz čitanke Historisches Lesebuch razdelil
predavanja o virih. Spominjam se, da sem tedaj predaval o po¬
kristjanjenju Slovencev in Velike Moravske po Libellus de Con-
versione Bagoariorum et Carantanorum.«

V svojem razlaganju zgodovine posebno v višjih razredih
je profesor Vrhovec najrajši naglašal kulturni moment (prim.
njegovo zgoraj podano sodbo). Zaradi tega so ga njegovi učenci
cenili visoko kot modernega profesorja.

Bolezen je bila kriva, da je bil Vrhovec v šoli večkrat siten
in nervozen. Zlasti v naj nižjih razredih so pobiči kar trepetali
pred njim, a vendar so ga ljubili zaradi njegove srčne dobrote
in mehkega srca, ki ni privoščilo nikomur nič slabega (Vandot,
Dolenjska 73).

V političnih borbah se ni nikdar čulo Vrhovčevo ime; za
politiko se ni zmenil. Za svojega prvega bivanja v Ljubljani in
potem v Novem mestu je bil Vrhovec »elastik« 68  (pL 1. 12. 90),
pristaš deželnega predsednika Andreja Winklerja, sotrudnik LL.
Vrhovcu se je gabila politična zaspanost Novomeščanov, ki so
»volili v mestni zbor zgolj nemškutarje, ker se Slovencev nihče
ni ganil... Uradniki so bili vsi veliki strahopetci, sicer Slovenci,
pa najrajši na tihem« (pL 9. 2. 89).

68  Elastiki  so bili pred 50 leti pristaši vladne stranke (načel¬
nik Fr. šuklje) v nasprotju z radikali (Zarnik, Tavčar, Hribar), ki
so nastopili zlasti zoper dovoljenje nagrade 600 gld. za neobvezni
pouk drugega deželnega jezika (nemščine) v osnovni šoli (dr. Lončar,
Polit, življ. Slovencev II, 56). Izraz »mladostna elasticiteta« je prvi
rabil Janko Kersnik v kranjskem deželnem zboru (dr. Prijatelj.
Kersnik V, 397).

54

Pri srcu mu je bila narodna obramba, saj je deloval od
leta 1893 do odhoda iz Novega mesta v odboru ondotne podruž¬
nice Družbe sv. Cirila in Metoda.

XX.

Nekrologi,  objavljeni ob njegovi smrti v skoraj vseh
slovenskih časnikih, so se strinjali v tem, da je z Vrhovcem
legel v prezgodnji grob zaslužen domači zgodovinar, posebno
vnet za zgodovino svojega rojstnega mesta, ki je pridno in
vestno preiskoval domače arhive in obogatil domačo zgodovino
z marsikatero zanimivo podrobnostjo (DS in Slovenec).

Toplo pisano osmrtnico je opremil »Slovan« s pokojnikovo
sliko in poudaril, da sta mesti Ljubljana in Novo mesto izgubili
svojega najboljšega zgodovinarja.

Posebno lepo se je spomnil Vrhovca Aškerc v LZ; njemu
posvečeni krasni nekrolog je sklenil z besedami: »Ivan Vrhovec
je bil markantna osebnost v naši popularnoznanstveni literaturi,
ki jo je obogatil z dragocenimi doneski. Slovenski narod je
izgubil v rajniku marljivega delavca na kulturnem polju, časten
spomin zaslužnemu pisatelju Ivanu Vrhovcu!«

SN je obžaloval izgubo odličnega rodoljuba in znanstvenika,
ki je kot zgodovinar posvečeval Ljubljani največ pozornosti,
kot profesor pa vzbujal v mladini zanimanje za domačo zgodo¬
vino; ves njegov prosti čas je bil do zadnjega posvečen znan¬
stvenemu delovanju.

Tedanji uradni list LZg je posvetil svojemu sodelavcu čla¬
nek, ki navaja Vrhovčeva književna dela s pohvalo njegovega
strokovnega znanja in prikupnega opisa celo suhoparne tvarine
in pravi, da ga v tem oziru ne doseže noben slovenski zgo¬
dovinar.

Novomeški občinski zastop je počastil Vrhovca 10. dec.
1891 s priznanico 69  v zahvalo za Zgodovino Novega mesta. Ljub¬
ljanski mestni zbor je ovekovečil Vrhovcev spomin, ko je nazval
po njem lepo ulico na nekdanjem škofijskem svetu blizu
Sv. Petra. Vrhovčevo ulico je dobilo tudi Novo mesto.

Deželni šolski svet je leta 1892 izrekel Vrhovcu posebno
priznanje za njegovo marljivo slovstveno delovanje, posvečeno
preiskavi krajevne in deželne zgodovine.

60  Priznanica se je glasila: Blagorodni gospod! čast mi je Vam
naznaniti, da je mestni zastop v svoji seji 10. dec. 1891 z veliko ra¬
dostjo sprejel Vašo poklonitev Novomeške zgodovine, katero ste spi¬
sali s tako požrtvovalnostjo in ljubeznijo. V imenu mestnega zastopa
si usojam torej Vam se primerno zahvaliti ter izreči nado, da bodete
tudi v prihodnje v proslavo našega ljubega, ako tudi ubogega Novega
mesta z isto ljubeznijo delovali, kakor dosedaj. Župan Perko m. p.
(SN 92, 9).

55

O Ivanu Vrhovcu, leposlovcu in zgodovinarju, je pisal
dr. Karel G las er v Zgodovini slovenskega slovstva (IV, 167,
435) in dodal sodbo: »Ivana Vrhovca odlikuje temeljitost in
gibčen slog; vidi se njegovim spisom, da se je pisatelj z vese¬
ljem bavil s predmetom.« 70

Največ je zvedela javnost o Vrhovcu iz življenjepisne črtice
»Ivan Vrhovec« profesorja Rajka Peruška  v izvestju ljub¬
ljanske gimnazije 1902/3.

Jako lepi so spomini dr. Josipa V oš n jak a na Vrhovca,
naslonjeni na popis izleta na Pohorje (Slovan 1903/4).

Kratek življenjepis z Vrhovčevo sliko je prinesel Dragotina
Hribarja Ilustrovani narodni koledar  za leto 1904.

70  Napačna je pri Glaserju rojstna letnica 1851 namesto 1853
in Njega ni namesto Lepa ni.

Bibliografija spisov Ivana Vrhovca

1873

Bes.: Največja lepota. Pesem. 35.

KMD (za 1874): Nova mera in vaga. 161.

1874

Zlate bukve slovenskega vedeža. Poleg nemškega za Slo¬
vence vredil Vincencij Podlaz. SV 32. zv., 8°, str. 110 (+2).

Ref. Bes. 1872, 184; 1873, 24; 1874, 20.

KMD (za 1875): Nova mera in vaga. 167. — En dan na
dunajski razstavi. 183.

1877

Z: Lepa ni! 119. —■ Plavice in slak I. Gospoda je tu! 202,
217, 235, 251; II. Na Dunaji! 284, 300; III. Gospod Anton. 317,
366. — Potrgane strune. 267, 281, 297, 312, 332, 349, 364. 382.
Zora: Kopriva. 22, 38, 54, 90, 120.

1878

Z: Zemeljska čuda. 29, 61, 77, 107, 138, 155, 167, 201.

SV 34. zv.: Kaj se je godilo pretečena tri leta doli na Tur¬
škem? 42.

1879

MS: Grmanstvo in njega vpliv na Slovanstvo v srednjem
veku. 8°, 55.

Ref. N 1880, 94 Charpentier (Jos. Cimperman). — LZ 1881, 253.

Z: Za zimski večer pri peči. 59, 75, 93.

KMD (za 1880): Kako smo obhajali petindvajseto obletnico
cesarjeve poroke. 1. — O naši bosenski vojski. 10.

1881

LMS: Nestor in ustanovljeni e ruske države. 36.

Oc. Kres 1882, 435 dr. Gregor Krek. — Repi. SN 1882, 171.

LMS: črtice o gospodarskih razmerah Z j edinj enih držav. 177.

KMD (za 1882): Med hribovci. 26. — Potres. 63.

58

1882

N: Upor v spodnji Dalmaciji (to je v Krivošiji), Hercego¬
vini in Bosni. 108, 116, 124, 134, 140, 157.

SN: Naravoslovne sanje. 150, 151.

KMD (za 1883): Razgled po svetu. 54.

1883

LMS za 1882 in 1883: Zgodovinski pregled kranjskega trgov¬
stva in obrta do francoske okupacije. 374.

Program višje realke v Ljubljani: Kranjske šole in Habs¬
buržani, njihovi pospeševatelji. 31.

Ponatisk v Učiteljskem Tovarišu št. 15—19. Oc. Laibacher Schul-
zeitung, 291, 320. — Repi. LZg 5. 11. 1883.

SV 37. zv.: Turki pred Dunajem leta 1683. 62.

KMD (za 1884); Razgled po svetu. 1.

1884

Kres: Svetovni pomen Sibirije. 304, 353.

LL: Zgodovinsko društvo za Kranjsko. 69. — Etnografičke
posebnosti: I. Nazori o lepoti. 92, 94, 95. II. Kako se po svetu
pozdravljajo. 130, 131. III. Kačje bogočastje. 132, 133. — Reven
slovenski dijak (Anton Remic) na Dunaji pred sto leti. 204.
Dopolnil »Komenčan« iz Komende v LL 244. — želodec. 218. —
Yankees. 230.

KMD (za 1885): Razgled po svetu. 1.

Razen življenjepisov Franceta Sorčiča in Antona žuže, ki ju je
spisal Iv. Skuhala v Mariboru.

1885

LMS: Topograf iški opis Ljubljane in zgodovina ljubljan¬
skega mestnega zastopa v minulih stoletjih. Po arhivaličnih
virih. 186.

Oc. LZ 1886, 61 Fr. Levec. — Kres 1886, 89 dr. Šket.

LZ: Peter Pavel Glavar. 352, 405, 469, 541, 599, 660. — Kako
so naše očete v vojake jemali. 378.

1886

MS: Ljubljanski meščanje v minulih stoletjih. Kultur[no]~
historične študije, zajete iz ljubljanskega mestnega arhiva. 8"
(VI) + 283.

Oc. LZ 761. Fr. Levec. — Hlas naroda (pL 87).

59

Die wohI16bl. landesfiirstl. Hauptstadt Laibach. Na archi-
valischen Quellen bearbeitet. Selbstverlag. 8° 213 + Plan vom
J. 1745.

LZg: Das Klosterthor in Laibach. 229, 230. — Das Gasthaus
»Zum Wilden Mann«. 236.

Ponatiska iz gorenje knjige.

LZ: Iz domače zgodovine. I. Zabave v stari Ljubljani. 71  29. II.
Pasijonska procesija na veliki petek v Ljubljani. 72  87. III. Kuga
v Ljubljani. 141. IV. Deželna bramba in črna vojska. 214. V. Kako
in kdaj so nam naredili ljubljansko »Zvezdo«. 272. VI. Početki
ljudske šole. 408. VII. Kranjska zopet avstrijska. 484. VIII. Tlaka.
536, 606. IX. Nekdanji deželni zbor kranjski. 735. — Gledališki
oder v Rudolfovem. 442.

KMD (za 1887): Hodite pridno na pošto! 32.

1887

LZ: Turški davek in vojaška granica. 12, 102. — Slovenski
listič iz leta 1611. 253.

1888

LZ: Iz domače zgodovine. I. »Kakšne volje je ljudstvo?« 18.
II. Jakob Schell pl. Schellenburg. 87, 164. III. Vojaška nasta¬
nitev. 277. IV. Francozi v Novem mestu. 352, 468, 534. V. Zgodo¬
vina pošte na Kranjskem. 652, 717.

V. članek je dopolnil A. Koblar v IMK 93, 54—59.

1889

LZ: železnice in njih različni značaj pri posameznih na¬
rodih. 85, 150.

SV 43. zv.: Pošta. 71.

71  Zabavam v stari Ljubljani bi se mogle dodati še_ naslednje:
veselice na Ljubljanici (opisal jih je Vrhovec pozneje v članku čol¬
narji in brodniki na Ljubljanici in Savi), bombardiranje s poma¬
rančami, jabolki in dr. v Lovševi jami na velikonočni ponedeljek
(opisano v Zgodovini šentpeterske fare 23), kres, ki so ga žgali pred-
meščani, borba med Krakovci in Trnovčani na sv. Petra dan zvečer
na trnovskem mostu.

72  Vrhovec poroča: »Gospodom Petrinjevcem«, kapucinom iz Pe¬
trinja, ki so spremljali procesijo, je plačala bratovščina 2 gld. —
Vrhovca je zavel v Petrinjo izraz »petrinar«, tako so zvali nekdaj
svetne duhovnike v nasprotju z menihi. Ta hiba je tudi v knjigi
Laibach str. 201.

00

1890

LZ: Narodopisne posebnosti. I. [O lepšanju človeškega
telesa] 85, 146. II. Morjenje otrok. 73  599. III. »črne bukve. 74  722.
SV 44. zv.: Mutec. 40.

Slovenec: Matične knjige. 279, 280.

1891

MS: Zgodovina Novega mesta. 8°, 316.

Oc. LZ 1892, 188 Orožen — DS 1892, 45 Koblar. — LZg 1891, 292.
Dost. IMK 1892, 93 Apih — 1893, 160 Šašelj.

LZ: Kitajska lakota. 139.

1892

Zgodovinske povesti za meščanske šole. Založili J. Blasnikovi
nasledniki. I. stopnja (IV) + 73 + (II.).

Potrjene 1892. — Oc. LZ 318 Rutar. — UT 165 Orožen.

Šket, Slov. čitanka za 3. r. srednjih šol: Turške vojske po
slovenskih deželah v XV. stoletju. 178.

SV 46. zv.: Kako se potuje po Afriki. 65.

Oc. DS 571 Debevec.

Program gimnazije v Novem mestu: Ein Defraudations-
process aus dem Jahre 1782. Ein Beitrag zur Rechtspflege im
vorigen Jahrhundert. (Tudi v ponatisu.)

Oc. LZ 1892, 513.

KMD (za 1893): Krištof Kolumb. V spomin 4001etnice od¬
kritja Amerike. 3.

73  Za LZ 1889 je imel Vrhovec pripravljeno naslednje gradivo:
Kako se narodi pozdravljajo, Vljudnost pri raznih narodih, Nebesa
in pekel, Morjenje otrok in Narodopisne pravljice (pL 9. 2. 89). Iz
tega gradiva je prinesel LZ leta 1890 samo Morjenje otrok.

74  Ta donesek domačemu narodopisju oziroma praznoverstvu je
povzročil majhen odlomek — 14 drobno pisanih listov — ki ga je
bil izročil Vrhovcu neki novomeški dijak. Da je bil ta rokopis pogo-
stoma rabljen, pričajo zamazani listi in zlasti ogoljeni vogli. Začenja
se s »tretjo stranjo« in 31. kapitlom in konča s 44. Pisava razodeva
kmečko roko; jezik dolenjščina; starost krog leta 1790. Primerjanje
s »To j e tapravim inu tazielim Colemone shegnom« je ugotovilo, da se
Vrhovčeve »črne bukve« v glavnem vjemajo s Kolemonovo vsebino od
98. do 149. strani. Ne le različni dialekt — tam koroška rožanščina
tu dolenjščina — nego tudi razlika v posameznih besedah (Vrh.:
Zitazo, Heylon, pertruzat, na leisu itd. — Kolem.: Zitatio, heloim,
perzbingati, na drevesu itd.) opravičujejo domnevo, da je imel pisec
»črnih bukev« pred seboj drugo, dosedaj še neznano predlogo Kole-
monovega žegna. Rokopis je sedaj last podpisanega.

61

1893

Zgodovinske povesti za meščanske šole. Založili J. Blasnikovi
nasledniki. II. stopnja. 82 — III. stopnja, 90 + (II) — (na
ovitku 1894).

Oc. LZ 1894, 440 — N 1895, 360 — SN 1895, 205.

IMK: Ura in godalo na ljubljanskem stolpu. 116 — Pre-
krščevalci na Kranjskem. 117 — Hessendarmstatske čete v Ljub¬
ljani. 117 — Stare mere. 118 — Ljubljana 1. 1810. 204 — Slo¬
venske pridige. 204 — Pasji davek. 208.

1894

LZ: Iz domače zgodovine. I. Prva izprehajališča in prvi javni
nasadi v Ljubljani. 1. Vrt za škofijo. 75  12. 2. Drevored za šolami.
76. 3. Lattermanov drevored. 76. 4. Olepšava sedanjega »Franca
Jožefa trga«. 76  139. 5. Zvezda. 140. — II. Jeden krajcar hišnega
davka, 141. III. Francozje so tu! 358, 412. IV. Sedaj so pa Av-
strijanci tu! 483, 537, 600. V. Na obedu pri mestnih očetih. 723.

IMK: Novoletna darila. 34 -— Iz ljubljanskih mestnih ra¬
čunov. 35. — Kdaj so začeli na Kranjskem krompir saditi? 37.
— Velika soda. 38. — Linhartova hiša. 167. — Nekdanji rog na
ljubljanskem Gradu. 211. — Vojskini ogledi ljubljanski (Stadt-
musterung). 212. — Tiskarna Tomaža Hrena. 214. — Zahvala
Tomaža Hrena za poslano mu vino. 216. — Zadruga ljubljanskih
voznikov, imenovanih »Fliegenschtitzen«. 252.

KMD (za 1895): Afriška sužnost. 51.

Prvotni naslov: Zdaj je Afrika na vrsti. KMD 121.

1895

LZ: Iz domače zgodovine. I. Razbojniki na Kranjskem. 40,

75  Vrhovec piše, da je namesto nasada za šenklavško cerkvijo
stal še nedavno škofijski konjski hlev, ki ga je ukazal podreti šele
škof Missia, a se je to zgodilo že leta 1881 za knezoškofa Zlatousta
Pogačarja, zato Pogačarjev trg. — Tudi Vrhovčeva trditev (ib. 140) o
glorijeti, postavljeni za časa kongresa v Mestnem logu, ne drži; o
njej piše, da je leta 1825 še stala, pozneje pa da ni nič več čuti o
njej. Glorijeta — Trnovčani ji pravijo cesarska uta, ker je bila zgra¬
jena na čast visokim udeležencem kongresa leta 1821, še stoji. Po
prevratu je rabila za zasilno stanovanje (dr. Iv. Tavčar. Izza kon¬
gresa, 6 — op. dr. Iv. Prijatelja, ib. 497). J (1927, 151) je prineslo
njeno sliko. Napis je okajen.

j« — recte Cesarja Jožefa trga. Franc Jožef ni imel v Ljubljani
nobenega trga, pač pa sedanjo Aleksandrovo cesto. Cesarja Jožefa trg
(sedanji Krekov trg) se je zval do leta 1877 Sejmski trg (Jahrmarkt-
platz).

62

95, 157. II. Odklej stoje ljubljanski mostovi? 77  (Donesek k zgo¬
dovini kranjske trgovine). 225, 291, 371.

ZK IX (MS): čolnarji in brodniki na Ljubljanici in Savi. 78
I. čolnarji na Ljubljanici. 1. čolnarjenje v naj starejših časih.
97. 2. Pravice čolnarjev. 99. 3. Velike ladije na Ljubljanici. 102.
4. čolnarjenje ob Valvasorjevem času. 105. 5. Doba Karola VI.
in Marije Terezije. 109. 6. Doba Jožefa II. 111. 7. Konec čol¬
narjenja. 117. 8. Veselice na Ljubljanici. 118. — II. Brodniki na
Savi. 1. Deročnost Save. 124. 2. Vožnja po Savi ob Valvasor¬
jevem času. 126. 3. Uravnavanje Save. 128. 4. Vozne cene in
nove ladije na Savi. 131. 5. Dela v Savi se dodelajo. 133. 6. Bro¬
darska zadruga ustanovljena. 134. 7. Gruberjeve ladije. 137. Vo-
zarina. 139. Zadnji časi brodarjenja po Savi. 141.

Oc. LZ 1896, 251. J. J. — Camiola V, 125 Planinec-Wester.

KMD (za 1896): Velikonočni potres v Ljubljani in nje oko¬
lici. 40.

1897

Zemljepis za prvi gimnazijski razred. Založili Blasnikovi
nasledniki. 8°, 72.

LMS: Francoska ljudska šola na Kranjskem. 70  147.

Oc. LZ 1898, 185.

IMK: Gorski zakon in gorske pravde. 1. Vinogradski ali
gorski zakon. 37, 69. 2. Gorske pravde. 70, 101. 3. Kdaj so nastale
gorske pravde? 104, 145.

1898

LMS: Meščanski špital. (Doneski h kulturni zgodovini ljub¬
ljanskega mesta.) Uvod. 1. I. Ustanovitev meščanskega Spitala. 4.
II. Najstarejši špitalu naklonjeni darovi. 6. III. Dohodki me¬
ščanskega špitala v početku XVIII. stoletja. 1. špitalski dohodki
iz podložnih kmetij. 9. 2. špitalski dohodki iz meščanskih in

77  O šentjakobskem mostu je trdil Vrhovec, da se je njegova
naprava zavlekla do leta 1825, a je dognano, da se je odprl 30. nov.
1824 (GMS VII, VIII, 63).

78  Glede na brodarstvo na Savi je ta Vrhovčev spis v marsičem
izpopolnil in pojasnil Anton Planinec, čigar poročilo je priredil Jos.
Wester in objavil v Carnioli V, 125 pod naslovom Nekdanje brodarstvo
na Savi. — Vrhovec je v svojih Čolnarjih in brodnikih... prezrl
navzočnost cesarja Leopolda I. v Ljubljani leta 1660, pišoč (ZK IX,
128), da od leta 1514 do Karla VI. ni bilo nobenega Habsburžana
v Ljubljani.

79  Opomnja pri tem članku (LMS 1897, 152) o francoskem kate¬
kizmu ovaja, da Vrhovec ni imel v rokah Vodnikove knjige Ker-
shanski Navuk sa illirske deshele vseti is Katekisma sa ufse zerkve
Franzofkiga Zesarftva 1811. gl. LZ 1898, 185.

63

plemenitaških zemljišč. 19. 80  IV. špitalska gosposka (Spitals-
Obrigkeit). 24. 1. Oskrbovanje špitalske cerkve. 29. 2. Gospo¬
darstvo v špitalu. 48. V. Boj med ljubljanskim patricijatom in
demokratsko (ljudsko) stranko. 65. Kako se je godilo v početku
XVIII. stoletja ubožcem v špitalu. 72. Preustrojeno špitalsko
gospodarstvo 1. 1718. 75. VI. Nadaljnja zgodovina meščanskega
špitala in naprav za ubožce sploh. 81 a) Komisija za reveže. 82 b)
Ubožni zavodi v drugi polovici XVIII. stoletja. 85. c) Usta¬
novitev »glavnega ubožnega zaklada«. 91. VII. Imovina meščan¬
skega špitala. 94.

Oc. LZ 1899. 314. Aškerc. — DS 1899. 415. Gruden. — Argo 1899.
38. Miillner.

IMK: Rožnik in cerkev na Rožniku. 81  24.

LMS: Veliki šenklavški zvon v Ljubljani — čigav je? 82  206.

1899

MD: Avstralija in nje otoki. 8°, 222 + (II) s slikami.

Oc. DS 1900, 93. O. B. S.

MMK: Die Pest in Laibach. Nach Archivalien des Laibacher
Stadtarchives bearbeitet. 25. 1. Bestellung von »Provisores sani-
tatis«. 31, 33. 2. »Infections-Anfang« 38, 83. 3. Laibach w&hrend
der Pest. 87, 129. (Ponatis do str. 99).

Sonderabdruck do incl. 99.

80  Vrhovcu (LMS 1898, 21, pod črto 3) je delala preglavice
Ajdovščina,  katere nemško ime Heidenschaft je srečaval v
urbarjih; njive, ležeče pri Sv. Krištofu, so se pogostoma zvale tako.
Vrhovec vprašuje: Ali so na teh njivah tako redno pridelovali samo
ajdo, da so jih imenovali le kar »ajdove njive« —• [tako jih ni nihče
zval, nego njive na Ajdovščini] — ali pa je to še v XVIII. stoletju
ohranjen spomin na nekdanje rimsko pokopališče ob Dunajski cesti.
Tako Vrhovec. Njegova poslednja domneva utegne biti prava. Naši
predniki so rekli svetu od razkrižja Dunajske in Gosposvetske ceste
tja do Sv. Krištofa »na Ajdovščini«, leta 1784 spakedrano »na fhai-
toushim« (IMK 96, 148). Na tem ozemlju se je našlo mnogo »ajdov¬
skih« rimskih grobov. To je bila Ajdovščina v širjem pomenu; v
ožjem pomenu se je zval Ajdovščina sedanji brezimni trg med Figov¬
cem, Evropo in Kmetsko posojilnico (gl. GMS 32).

81  Vrhovec je iskal začetek cerkve na Rožniku po letu 1536 ne
uvaževaje Koblarjevega spisa Kranjske cerkvene dragocenosti leta 1526
(IMK 1895), ki poroča, da je stala cerkev na Rožniku že 10 let poprej.
Začetek ji utegne biti konec 15. stoletja. Rožnik za Rosenbach je
menda prvi rabil Mihael Verne v N 1852.

82  Neosnovano je Vrhovčevo mnenje v uvodu, da je šentpetrska
cerkev prejemala šele od leta 1706 delno pristojbino za zvonjenje
šenklavških velikih dveh zvonov. Davno preden je bil vlit veliki
šenklavški zvon leta 1706 — Peter Anton Codelli ga je podaril novi
stolni cerkvi, ne pa Sv. Petru — že v 17. stoletju je dobivala šent¬
petrska cerkev ex antiqua traditione od šenklavža gori omenjeno
pristojbino, zato pa je morala plačevati poprave šenklavškega zvonika
in zvonila (Kapit. arh.).

64

1900

MMK: Der schwkbische Chronist Burghardt Zink und eine
interessante Schule zu Reifnitz in Unterkrain. 1. (Tudi ponatis.)

Geschichte der Pest in Innerdsterreich mit besonderer Be-
riicksichtigung Laibachs im XVII. und XVIII. Jahrhundert.
Nach archivalischen Quellen. 17.

1901

ZMS: O ustanovitvi šentjakobske, 83  frančiškanske in trnov¬
ske 84  fare v Ljubljani. 126. I. šentjakobska fara. 1. Nekaj spo¬
minov o najstarejših zgradbah šentjakobskega mestnega oddel¬
ka. 129. 2. Usoda jezuitskih stavb. 135. 3. Ustanovitev fare. 138.
4. Podružnice šentjakobske fare. 142. II. Frančiškanska fara.
1. Zgodovina cerkve pred ustanovitvijo fare. 148. 2. Ustanovitev
frančiškanske fare. 149. 3. Podružnice frančiškanske fare. 157.
III. Trnovska fara. 1. Krakovci in Trnovci. 159. 2. Trnovska
cerkev pred ustanovitvijo fare. 161. 3. Ustanovitev in prva leta
trnovske fare. 84  165.

Oc. DS 1902, 435. Prelesnik.

83  O prvi šentjakobski cerkvi meni Vrhovec, da so jo sezidali av-
guštinci leta 1513, a je starejša, ker je bila pri Sv. Jakobu kaplanija
že leta 1383; ustanovila sta jo Ruetlieb von Khosiak in Henrik Gali
(Kapit. arh.). Leta 1430 se omenja paulus de Laibaco capellanus apud
sanctum Jacobum Laibaci Aquil. dioec. (Zg. Naklanske fare 177).

84  O postanku trnovske cerkve je sedaj ugotovljeno naslednje:
Leta 1711 se prvikrat omenja kapelica v Trnovem; morda je bila
takšna, kakor je še sedanja kapelica na Emonski cesti. Janežičevo
volilo (1731) je dalo povod, da so začeli misliti na zgradbo večjega
svetišča. Na željo mestnega magistrata je škofijstvo izdalo 6. junija
1738 ustanovno pismo beneficija v Trnovem in 23. junija 1738 se je
položil temeljni kamen novi cerkvi, ki jo je zidal magistrat. Temeljni
kamen je ob veliki slovesnosti blagoslovil generalni vikar Ivan Jakob
Schilling (Prot. 58, 256, 257 v šk. a.). V levi zvonik stare cerkve vdeti,
še ohranjeni, v kamen vdolbeni napis iz leta 1753 veli, da je naredil
cerkvi načrt in jo zidal arhitekt Candidus Zulliani. V gori omenje¬
nem škofijskem protokolu stoji, da se zgradi novo svetišče »na čast
sv. Janezu Krstniku«; torej je zmotna Vrhovčeva trditev, da je bil
prvotni patron trnovske cerkve sv. Nikolaj. Na velikem oltarju stare,
leta 1854 porušene cerkve je bila nameščena že od leta 1755 Metzin-
gerjeva slika sv. Janeza Krstnika, zavetnika cerkve. Ta slika je še
sedaj v trnovskem velikem oltarju.

Opomba, dodana naslovu tega spisa, se glasi: »Nekaj doneskov
za zgodovino onih delov mesta, ki spadajo sedaj k šentjakobski, fran¬
čiškanski in trnovski fari, pa zgodovina ustanovitev teh treh fara,«
a bil bi vendarle predolg. Izpregleda naj se torej, če prinaša članek
več, kakor obeta napis, in sicer mnogo znanih, a nikjer še zbranih
drobtinic.«

65

ZMS: Dve predavanji o ljubljanskih pokopališčih. 85  (Preda¬
val 22. nov. in 29. dec. 1901). I. Predavanje. O nekdanjih ljub¬
ljanskih pokopališčih. 1. Staro katoliško načelo pri pokopavanju
mrličev. 176. 2. Najstarejša pokopališča ljubljanska. 180. II. Pre¬
davanje. O pokopališču pri Sv. Krištofu. 187. Prvo povečanje po¬
kopališča pri Sv. Krištofu 1. 1797 in ustanovitev pokopališkega
fonda. 191. Drugo povečanje pokopališča. Uprava pokopališkega
fonda preide od šentpeterske fare k šenklavški. 194.

Tudi ponatisk.

Mitt. d. k. Central-Com. f. E. d. K. u. h. D.: Karthauser Klo-
ster Pletriach. 227.

Spisi, izšli po pisateljevi smrti:

1902

Mitt. d. k. k. Central-Com.: Die Pfarrkirche St. Ruprecht in
Unterkrain und ihre Restaurierung. 63.

MMK: Eine alte Gerichtsordnung der Stadt Laibach. 148. —
Die erste Hausernummerierung Laibachs. 161.

1903

ZMS: Zgodovina šentpeterske fare v Ljubljani (odlomek). 1.

1907

Slovenec: Ljubljanski grad v preteklih časih (odlomek).
239—241. 1. Ljubljanski grad v rimskih časih. 2. Ljubljanski
grad v srednjem veku (do 13. stoletja).

Nepopolno bibliografijo  Vrhovčevih del je objavil
prof. dr. Oskar Gratzy v osmrtnici v MMK 1902.

Zapuščina.

1 .

Vrhovčevi sorodniki na Spodnjih Poljanah hranijo med
raznimi papirji poleg že objavljenih člankov dokaj spisov, ki
dokazujejo, dasi večinoma nedovršeni, izredno delavnost pok.
Vrhovca.

Leposlovje.  Povest »Davi je pa slanca pala«.
Spisal Ivan z Vrha — 7 in pol pole folio. Na robu nekaj pri¬
pomb morda iz Levčeve roke. Sodim, da je ena tistih povesti,
ki jih je Levec odklonil (gl. str. 28). — Odlomki treh po¬
vesti;  ena med njimi se bavi z Ameriko; morda je bila
namenjena DM.

85  V naslovu: Dve predavanji... predaval prof. Ivan Vrhovec dne
22. nov. in 29. dec. 1901 — je prvi datum napačen; prvo predavanje
se je vršilo v mestni dekliški šoli pri Sv. Jakobu 24. novembra.

5

66

Odlomki  gledaliških iger. Kamniško m e s t j a n -
stvo. Vesela igra v treh dejanjih. Vsebina: Borba za napravo
ceste skozi mesto.

L o n g i m a n. Igra v podobah. Godi se v palači duhov in
čarodejcev. Datum 20. 3. 1895 (gl. str. 33).

Kosec neke vesele igre.

Zoran.  Izvirna igra v 5 dejanjih. I. dejanje — popolno,
ostala v odlomkih.

Vsebina I. dejanja: Pred cerkvijo zborujejo kmetje. Srde se na
graščaka in župnika, ki drži ž njim. Njihov voditelj Zoran je vjet.
Sumijo, da ga imajo zaprtega v župnišču. Razburjenost prikipi do
vrha, ko prineseta dva kmeta z grada mrtvega mladeniča. Zaradi
nepremišljene besede, izgovorjene na tlaki, ga je graščak ubil. Nosilca
sta srečala na poti grajska biriča, ki sta gnala vklenjenega Zorana
proti gradu. Z nožmi sta planila na biriča, ju umorila in Zorana
oprostila. Osvobojenec se nato prikaže med kmeti. — Prvo dejanje
te v verzih spisane igre svedoči o Vrhovčevem dramskem talentu.
Kos Zorana, spisovanega še na gimnaziji, o čemer priča obledela
pisava, je najbrž Vrhovec poslal v pregled Stritarju (gl. str. 13).

Zgodovinska tvarina. Turški boji  na Sloven¬
skem v XVI. stoletju. I. Vrhovec; 4 listi folio z Levčevimi
popravki v tekstu in na robu.

črtice o posestvih in gospodarstvu kostanjeviškega
samostana.  (Zbral I. Vrhovec.) — Slabo ohranjen odlomek.

Zgodovina za stari vek.  Sestavil Iv. Vrhovec,
c. kr. profesor, I. zvezek; vel. 4°, 196 str. To je pregledno
zasnovan rokopis učne knjige za nižje gimnazije.

Ein halbes Jahrhundert Laibacher Malefizjustiz (nach
Originalacten des Laibacher Stadtarchivs zusammengestellt v.
Prof. joh. Verhovec). Stenogram na 2 polpolah.

Das Laibacher Stadtgericht. Stenogram.

2 .

Iz Vrhovčeve zapuščine  je prejel podpisani ogromno
število raznih zgodovinskih in zemljepisnih zapiskov — listkov
v mali 16°, urejenih alfabetično — na hrbtih mapic, v katere so
vdeti, se vrste črke po abecedi. Mnogo tvarine, naznačene ali
zabeležene na teh listkih, je ostalo neizčrpane. Beležke so na¬
pisane z nemško stenografijo večinoma s svinčnikom in so težko
čitne.

V zapuščini se je našla z Vrhovčevo roko pisana »Pefsem
od teh doreh dnarzou od Zesarja Oestraiharja« v koroškem
dialektu (10 kitic) morda Drobosnjakova. Pravopisne nedosled¬
nosti gredo na rovaš prepisovalca. Z drzno besedo odkriva ne¬
znani preprosti pisec bedno stanje ljudstva, ko je propadel denar
ih so za srebro dobili »Šajne«. Tri začetne in dve končni kitici
te revolucionarne pesmi iz leta 1815 se glase:

67

1 .

Kako bomo mi shiuvele
Na tem rieunem sueto sdei
Velzhe puazhile bomo mele
Vse spah sanaprei.

Kdo bo pa sdei obstau
Koker je cesar uen dau
De bo sdej usakatiri
Za en ranjš pet ranjšou dau.

2 .

Du-e lejt’ so že menile

Kar nas muzou (molzel) je Francos

Mele smo uelže puačile

Skori smo bli vsega los

Vsak je že samo to želel

De’b šenkrat cesarjev biu

Zdej pa cesar deva z name

Koker de b’ nas ozhem biu.

3 .

Vsi ljudje tako so djali
Da bo cesar letos že
Nam za srebernino zmenjal
Naše bankozetelne.
je nam stare weg pobrau
Zajne nam je cunje dal
To očitna je golfija
En bart nas je že oprau.

9 .

V cesarskih kasah popir leži
Saj drujeh dnarcou k ni več
Ja drujih dnarcou več ni
Prancos jih je sprau proč
Dnarce je Francos pobrau
Je cesarja na ausech djal
On se ga že more bati
Za ta del mu je hčer dal.

10 .

Dragina nas močno stiska
Skoraj več ne bo živet
Cesar nas močno pertiska

68

Ja nas hoče prav odret
že tud bauer knima use
včase žita kar sam za se
Kako bo novice puačuau
Antvrharje ino posle.

Deb’ enkrat spregledou spet
Deb’ na biu zmerom slep
Deb’ le te zote weg sprau
Deb’ mi mogli živet.

Dopisi Ivana Vrhovca.

pV — Najstarejše (18. 3. 79) pismo iz Oszlopa (10) začenja
24 kosov obsežno vrsto: popis Vrhovčevega »hofmeistrovanja«
na Ogrskem; vmes narodopisne črtice in vesti o slovstvenem
delovanju. Nato dopisi iz Siska (2) in Maribora (3) o domačem
učiteljevanju v boljših razmerah. Z nastopom profesure usiha
korespondenca pV. Iz Novega mesta in Ljubljane so po 4 dopisi,
iz Varaždinskih Toplic 1. Last Ivana Vrhovnika.

pK — Vsebina 11 dopisov (iz Siska 8, iz Maribora 1 in
iz Ljubljane 2) je večinoma prošnja za pripomočke k izpitu
in za obvestila o poskusnem letu. Lastnik vseučiliški profesor
dr. Milko Kos.

pL — Najobsežnejša in najvažnejša korespondenca — 54 ko¬
sov (iz Maribora 2, iz Ljubljane 2, iz Ribnice 1, iz Novega me¬
sta 49). V teh dopisih se zrcali Vrhovčevo slovstveno delovanje
od leta 1884 do 1897, ko se je preselil v Ljubljano. Ves čas mu
je bil ljubezniv mentor Levec. Brez njega bi ne imeli Vrhovca.
Levcu namenjena pisma so shranjena v njegovi zapuščini v
mestnem arhivu.

2 pismi Antonu Koblarju  s prošnjo, da bi mu betežniku
na dom posodil neke akte in knjižico o kugi 1681, ki jo je bil
poslal o. Walter Šmid O. S. B. Koblarju — obe v Koblarjevi
zapuščini v drž. štud. knjižnici.

Pismo dr. Janezu Bleiweisu,  ki se mu »izpit. prof. kan¬
didat« Iv. Vrhovec (Maribor, Franc Josipa cesta 26) priporoča
za razpisano službo tajnika MS in prosi dovoljenja, da sme lani
prekasno došlega »Nestorja« zopet predložiti. Brez datuma. Blei-
weis je odgovoril 30. maja 1881. Lastnik dr. J. šlebinger.

Imensko kazalo oseb, omenjenih v tej

knjižici

Airoldi 14, 15
Apih 41, 49

Bizjan Jan. 8

Bleiweis dr. Jan. 17, 18, 22, 23

Borghi Jos. 52

Borštnik Fr. 15

Bradaška Fr. 20

Bravec Ant. 8

Buchwald pl. Štefan 7, 8

Budinger Maks 9, 17, 21

Cimperman Fr. 8
Cimperman Jos. 18

čuber 50

Dolenc Rih. 32

Dolinar dr. Štefan 7, 15, 54

Einspieler Andr. 9, 21, 22, 28,
Eisenstatter 51
Erjavec Fr. 5, 12, 24

Fajdiga Ign. 32
Fichtenau pl. Svetko 34
Frčej Matej 8

Gecelj Jos. 6
Gotzl Karel 6
Grasselli Peter 26
Gregorčič Simon 23
Gruden dr. Jos. 49

Hajek Fr. 8
Haring Jos. 8
Hauffen Jož. 7
Hebel 9, 45

Heinrich Ant. 7, 22, 27
Helmih 34
Hicinger Peter 43
Hiller Albrecht 10
Hočevar Jož. 30
Hohenwart gr. 29

Honig Ign. 6
Hostnik Davorin 8
Hren Tom. 47
Hribar Ivan 6, 28, 30, 53
Hrovath Blaž 7
Hubad Jos. 16

Ivanetič Martin 6

Janežič 11
Jarc 34, 46, 52, 53
Jekovec Ivan 10
Jenko Ivan 8
Jeran Luka 12
Jerše Al. 8
Jeršinovič Ant. 48
Jurčič Jos. 19, 23, 24, 45

Kersnik Janko 24, 28, 53
Kilar Jernej 8
49 Klemenčič o. Raf. 36
Kmetič 30

Knific o. Engelbert 36
Koblar Ant. 37, 42, 49, 59
Kocelj Jos. 6
Konšek Val. 6
Kos dr. Fr. 49, 51
Krajec 40

Krek dr. Gregor 20, 21, 25
Kuralt Ivan 8

Levec Ant. 7, 12

Levec Fr. 12, 24, 26, 27, 29, 30, 32,
37, 38—42, 49, 50
Levstik Fr. 18—21, 24
Lorenz Otokar 9, 21

Mahnič 29
Majar Val. 7, 8
Markelj Iv. 8
Marn Jos. 7, 38
Maselj Fr. 8
Mencinger dr. Jan. 24
Miklošič Fr. 9

70

Mikuš Fr. 8
Modic Jos. 52
Mrak Ant. 8
Mullner Alfonz 49

Odlazek 45, 51
Orešec Fr. 22
Orožen Fr. 39, 40

Pajk Iv. 12
Perušek Rajko 32
Pintar Luka 39
Piskar Jan. 8
Podgornik Fr. 16
Podlimbarski 8, 26
Poznik dr. Albin 30—32
Pukl Radoslav 10

Raič Ant. 23
Razpet dr. Martin 30
Rebič 46

Rosina dr. Fr. 34
Rudesch Alfred 8
Rutar Sim. 19, 39, 49

Senekovič Andr. 31, 32, 52
Semec dr. Jos. 17
Sever Fr. 8
Sickel Teodor 9
Sieberer 22
Simony Frid. 9
Šket dr. Jak. 26, 38, 39, 46
Slane dr. 30, 31, 33

Smolej Jak. 22
Smolej Pavel 8
Stanley 52
Stoeckel 6

Stritar Jos. 7, 11, 12, 14, 24
Sturm Jož. 32, 34
Suppan Aleks. 7
Sušnik Fr. 11
Sušnik Iv. 7

šlebinger dr. J. 26
šmidovnik Ant. 7
Schmidt Fr. 11
Schmidt Maks 12
šolar Iv. 7
štajer Fr. 8

Šuklje Fr. 20, 21, 24, 42, 53

Tavčar dr. Iv. 6, 24, 53
Treo dr. Dragotin 33
Trstenjak Ant. 8, 13

Vavrd Iv. 22
Wiesthaler Fr. 24
Winkler Andr. 53
Vodnik 50

Vošnjak dr. Jos. 29, 35, 42, 55
Vranič Jurij 8
Vrhunec 7

Zamik dr. Val. 6, 53
Zupan Tomo 44

Vsebina

Stran

I. Dom. — V šolah.5

II. »Vilin krog«. — Družba sv. Mohorja.7

III. »Slovenija« na Dunaju. — Berila. — Zvon.9

IV. Domači učitelj na Ogrskem. — Slov. literarno društvo. —

V Sisku. — V Mariboru.14

V. Bleiweis. — Slov. Matica. — »Grmanstvo.« — »Nestor« 17

VI. Izpiti. — Družba sv. Mohorja.21

VII. V Ljubljani. — Literamo-zabavni klub. — Jurčič. — Tav¬
čar. — Predavanja.23

VIII. Arhivna doba. — »Topografija«. — »Ljubljanski mešča-

nje«. — Nemška knjiga.25

IX. »Ljubljanski Zvon«.28

X. V Novem mestu. — Gledališče oživljeno. — Pasionske

predstave.29

XI. Vrnitev k peresu.35

XII. Zgodovina Novega mesta.36

XIII. Učne knjige.38

XIV. Konservator. — Bolezen. — Premeščenje v Ljubljano. —

Muzejsko društvo.40

XV. Padec. — Dve predavanji. — Smrt.43

XVI. Zasluge. — Ulična imena.45

XVII. Zakaj in kako je V. zgodovinaril.47

XVIII. Slog. — Nasprotnik slovniške mode. — Imena.49

XIX. Osebni opis. — Potnik. — Profesor.51

XX. Nekrologi.54

Bibliografija.57

Zapuščina.65

Dopisi .68

NARODNA IN UNIVERZITETNA
KNJIŽNICA

ffiTffli j 11 irarmw£