22
345
Jesenska pesem
Igo  Gruden
Ptice selivke, kam v mraku nad mano letite, ki se oziram za vami kot ptič zaostali? Zarje jesenske v zapadu mehko so razlite, svetle gorele vam bodo na daljni obali.
Zvezde nobene še ni, le večernica sveti, lina samotna ise zdi razsvetljena v vsemiru: mnogo ljudi brez spomina je videla umreti, mene do poznih noči koprneti v nemiru,
346
ko brez moči sem doživljal brezbrežnost prostora, časa neskončnost, vso strašno brezmejnost vesolja, razžnboreval se vanj kakor veter med polja, ki mu nihče ne pozna ne poti ne smeri ne izvora.
Mesec, ki vstal je nad zemljo, je hladen kot jeklo, vem ta večer, da nikjer več ne najdem utehe: v sencah tesnobnih so plaho se stisnile strehe, slana na njih se blišči kot raztreščeno steklo.