LJUBISAV MARKOVIČ:  Tečaj politične ekonomi j e — II. del
Zokon povprečnega profita
(N*adaljevatt>e)
Ob koncu itnagujejo y tej konku-rfiKM iiajmočnej.ši kiipitali, uositelji naj-napn-ednej&e i>bijke proizvodnje, naibolj-še teiiniJce iii delovne organizacije. Drtugi kapitali, ka sii>ljejo zastarelo ofcliko de-k... propadajo. Družba pa ima od teffa 'korist. Ta ppocee vodi h koncentracdji in centralizaci ji kapitala, lorei pTovzrvodinie v toekah. ki so flosileljiee naivdšjega s;o-spodarskega napredika. Vo<li k povečanju proi/.vodnje ob ziiiž^vaTvju vrednoeti o/ji-roma   cene   posameznega   blaga.
Kon.k'iireuca kapilalov med vejami ima dnngačen ponien. Razvi ja &pdošno profiino mero in na njenj podlagi v&e veje pvo-i/vodmje. k,i kakorkoli «vluž.ijo druž/bi.
Ln'kan poviprečneKa profita ie temel.jiu lakoin  kapitalizma  v  vsa.kem  poRledu.
Res je, da je bistvo kapitala tjre.se/na Trednost. Kapital se sriblie. proizvaia in irguje zaratli presežne vredaiostii, le da so t« njesovj odnosi tako postavljeni, <la presežne vrednosti ne vidi •dru^rače kakor kot profit.
ICapi+al funkciotrira torej kot kap.ital tarno zaradi profita.
Kakor smo videli. se profit razvija na-prej v povprečni profit. To je ekooom-ska n«iino«t na kapita.listična osoovi. Kot ».kon pcviprečnefra profiita. zaikon, ki se ¦Bresaiouje po splošni profitni meri, kon-kurenci iid.. inia ta 7^nkon B«slednii po-men:
a) s   etaLišča   kapitala   povečuje   proiz-
Todnjo  profita  na  vsaikem   proizvodnern
podrotjm. V mjem  povcčuje delovmo sto-
rijnost, preko uje  pa skrajšur«  potrebni
^flovni čas za de-lavca  ter povečuje nje-
delovni  presežok.  preeežno vredttx>st.
»eouje   stopjijo  in    množiino   presežne
ilnosti. torej profdta. a s stališča kapi-
i  usmerja   njeffovo  razdelitev  ne   raz-
oodročja proizvodnie, pov/.roča, da je
aka dovolf dcnosna za kapiifll in «a ajegov namen. Urcsničuje ncko enako-pravnost med kapitali v vsaki veji. Konč-tio rawiia  sploh   področje  UTeljavljania
^podarcstviu;
b) s staMšča driiibe, ujeneisa uupjediitu razvija za.kou p.ovp-rcč«ue^a prolixa ix>j za povcčauje <k'lovii<; jtorilnos-U v ¦vsafci veji in sferi goispodarekepra »hljenja. Jsjsigovo težišče je v raeh,aaizirauju in čiin bolj racionalui orKunizuciji proizvod-nje. Prav taiko urcsničuj-e neko soraz-ine-rje v sibamju iu raavoju celotne druž-bene ekouomikt', sOraznieri« in«d raznj-iiu  vejami družbeae delitve dela.
ZaJoon poViprečaieBa (irofita uosi torej ve6 mehanizein zaikonitosti — iako Ustik, ki nstrezajo uarava kapitalizina, kakor tudi tistih, k.i so dejaaisko globlje, ker ustrezajo uaravi druž/be, nleuesa napred-aega iazvoja,?čeprav skozj oblike dn od-nose ined. kapilali. Zatoje ^akon povpreč-nega profita Mmeljfli ffospodars»ki zakon družbeno ekoniom«ke {onnaoiie kapita-lizjiia.
Kot najmočnejše &tiiii.)6ko primora.nje razvoja proKrajalnih sil in podružblj«-vanja proizvodnje pa zakoD povprečnefra profita razvija tudi kapitalistična ppoti-s[ovja, izgrajiu.ie ;in razvija iih na čeda-lje širših dmžbenih temeljih — do sve-tovne«ca obsega. Krepko pripravlja ¦tem-e-lje za znaaistveno vodeno dmžbeoo p-ro-izvodnjo "a osiiovi stroj^aih •naprav in v««straiLske upotabe zmanoeti \er do skrajnosti zaostruje aasprotja t kapita-lizaMi, ki jih čedalje teže i^ravnava in regiuliTa. Ta vzpon proizvajalnih »il in protislovij njiliovesa druži>enejra anačaja in kapitaij6l.ičnega načina prisvajanja i« prišel v prvi tretjdmi iega. stoletia do evo-jega vrhunoa. To je vrhunec na kapiia-listični osnovi, vrbuoec, preko ka«terega lahiko preide družba z odstranitvijo ka-pitaliizma in zakona o novprečnem pro-lita. Sicer osta:ja družba (kapi.talistična) v krtai \yray zato. ker zakon povprečnega profdta Jie more več biti lemeljni no*il«c njenesa ^ospodarekeKa /Avlje<n\a. Ta ikri-za pa se rešuje s prehodom družbe v višjo ureditev  njeneg-a   žJTljenja.
x. poglav^; Načrtno (znanstveno) uravnavanje družbene proizvodnje
1. Sodobna  nuinost  planiranja
Proizvodiija za profit je prišla v sodob-nili razmerah v nepremostljivo nasprotj« z razvojem družbenih proizvajalnih sil in z velikiini možnostnii njihcvega na-diljnjega povrčanja. O tej današnji mofi ;loveške?:a de-la, o velikosti  nje,?ovih ma-
lerialnib proizivajaluih sil pove nekaj tudi ta tehoična podrobnošt. Tiče se razmeria med itteh«nično in človeško eaergijo. ki poffanjata proizvodnjo. Le-ta 1929 je bikj približno   sianje   naslednje:
Energija,  ki  jo potrošijo v profz-vorlnji na dan
Od tega je v odstotkih:
ZDA    * Osta.li svet 1643 milij.   2105 mi.lij. kWh          kWh
mehandčne  . delov.n« sile
97.6 2.4
"9.3 20.7
Majheu   delež,   ki   izvira   iz  oloveškega
)a,  dejansko  kaže   visoko stopnjo  nje-
pjve oborožitve   in   moč   p-odrejenih   na-
ravnili  sil,  ki  jih  poganja  človcsko delo.
Covora pa \e o letu  4929!  Odtlej  \e,  po-
i.mo po  letu   1940,  s-ledil  orjaški   vzpon
etovnih   materialnih   proizTiajalnih   sil.
Stevilne države so pospešile industrializa-
cijo, na pri-mer: ZSSR, pa Avstralija, Ju-
goslaviija itd. V službo proiz-vodnje so stopili ali pa stopajo uovi še močnejši izvori naravnih sil. Novi milijoni stro-kovno in znanstveno izobraženili delavcev pa so stopili k velikim inehaničnim po-šastim. kA jili pojjosto spravijo v pogon s preprostim pritiskom na gumb.
Nedavno so v ZDA  izdelali ekskavator, ki   je   pravi  orjak.   Visok   je   kakor   po-
slopje z več aad»troj»ji. Gibi.fn se z goe»-iiicauu. ki leli+a^o skirf*aj 480 lou. ix>paia lega eki*iM vatinrjii ziaijaim« oaeiiitra t 90 too kitiiK1!«^ ali kakšae rude io jo preneee ana tlal-jav« l«0 metnov ter v vftšiivo 3O meteo«. \se U> pk — z enaan zejambom! LopaAa kop)je 20 mcArov pod zetntj«. Na dan Jab-ko iz^koplj« W!00t) kuibikov zemlje. Ves ta oudež pa uprav-lja saiao eii člov«(k, w kalikie, z dveian ročioaB»a m dvema bo-galnikotoa!
l'o pa jii osamljen pruner. Teh iu<ika-iHČmh poša»4a i^ ceiih av:tema.tiziranit to-varu je že mnogo, poeehno -v ZOA, 2SBK in Zahodui J^v-ropi. lu kakine laozuosti se odpirajo za madiaJJBiji razvoj! Svet ra<apt>-laga dejaasko z močnami proLzvajaJa»»i si,lami ia s potencialotn za še hitrejše po-večanje proizjvajaloili sil. A niar je to ni«'goče še aaprej vskladiAi s profitom iai izkoriščarijeai, z izkijueitvjjo večme družbe od predmtsii-i mat««alnega bktgo-stanja.
Obča-sae in čed-aAje hujše gospodarske krize so že prej signaJizirale zgodoviasfco minljivost kapitalističuega načina pronz-vodnje. Zakonu p-rofrte so za regulacijsfco vlogo v kapiiafemu jiujne razen konku-rence iu cen tudi gospodarske krLze. Ka-pita.lizem pa zapada danes čedalje boij globoko v krizo posebne rrste, ki nujno terja zamenjavo kapitaJističjiega načima -proizvodnje s socjialističnim načinora. To jc kriza kapitalis<ičnega načina proizvod-nje. Ta izLraia dejstvo, da postaja osoovioi zakojn kapiitalizina — zakon povprečnega profita — čedalje mauj sposoben oprav-Jjati svoje go&podarske funJccijo razšipje-ne druBJemn reprodu-kcije. Bolje poveda-no: ne mope več biti temeljni uosiiec raz-voja- in uravnavanja — torej stihijskega — družbene proiizTodnje. V te-m je ban-krotira.1.
Kapita.lizeni je kot zgodovhiski način proivzvodnje in družbeni red zapadel r svoj€vrst«o krizo že od velike krize leta 1929. Ekonomika m dnižba trpitaod lakrat y vseh državah, kjer je bil kapital temeij življenja, krizo zaradi bankrotstva zako-na profita v nje^ovj funkciji progresivae akumulacije. Ta kriza se razvija v sve-iovn.i ekoncHBuki neenakomenio in p>ri-liaja toliko lx>]j do izraza v posamozjijh državah, koli.kor mani je družbi uspelo prehateti kapHal. čeprav le na liniji raz-voja državnega kapitalizma.
Oktobnska revolucija in množiea rew> lucioivarnili preobrazb, ki so sledile dragi svetovni vojni, so radikalno odpravile ka-piial oziroina zakon profita. Ni pa še ne-lial biti važeii činitelj v dpužbeno gospo-darskem živjjenju mnogih držav. Še se nckako »rešuije*, toda tako. da dražba stalno prehiteva kapital in le tako od-stranjujc najhujše strani krize, ki je za-mdi   prisotnosti  kapiiala  stalno navzoca.
Zakon profita učinkujf kot zakon (po-vprečne) profitne niere. Ta je spodbuda in gibalo vsake aktivJiosfi v kapitalizmn. Za-radi višjeprofitne mere se poraja strast po izpopoliijcvanju in revolucioniranju dela v -vsaki dejavnosti, v kateri funkcionira kapital (<xl tovarne do odvetniških uradov in javnili hiš). Rezu.Hat tega je tudi splo-šcn porast organske sestave družbenega kapitala in zato znižanje povprečne pro-titne mere. To je neodvrnljiva te/.nja v razvoju proizvajalnih sil a-li d«lovne sto-rMnosti na kapitalistični osnovi. V tem (Nadaljev.anje   na   20.   stronil
NASA SKUPNOST
8. IX. 1957
stran   |Q
(NadaJjevanje z  19. strani)
znižaaju profitne mere je teoretično vse-bavana aJisolutna meja kapitalistične pro-izvodnje. To neodvrnljivost je spoznaj že Ricardo, znani teoretik progresivaega ka-pitalizma, toda — samo s svopm znan-stvenim jnstink+om.
Današnja raven proizvajalnih. sil je več kakor približala kJapitalizem tej njegovi nevarm nieji. S stališča ka.pitalizma so posli čedalje bojj tvegani. Profiti so po-stali zelo negotovi. Inresticije kapitala pa so zaradi visoke organske sestave nujno "velike. Zailo je zasebui kapital čedalje manj sposoben, da bi se loteval novik veilikih ijivasticij, kljub velikim ranoži-naiii kaipitala, ki je na razpolago za aku-mulacijo. Relativno nasprotje med vnie-resi kapitala in družbe se tako spreminja v absolutno nasprotjc Na eni strani je kapital, ki odpoveduje v svoji osnovni funkciji — z razpoložljivimi proizvodnimi stedstvi in 7. deiovno silo opravliati na-#aljnjo razširjeno rcprodukcijo, na drugi «trani pa je v splošnem smislu še kapi-*stična dru/.ba, ki ne more žrveti in se jzTijati brez nepretrganega ra.zširjeva-ja svoje materialne osnove, to je brez tfazširjene reprodmkcije. V posameznih državah in svetovnih merilih ima to na-spg-otje razl\e oblike in razne poti ter metode reševanja, večinoma kot razvija-nje državnega kapitalizma, kot preobli-kovanje družbe, ki že zavestno z gospo-darsko funkcijo države ureja osnovne od.nose svojega materialnega življenja. In tako imamo. pač po razmerju med raz-redflimi silami in po ravni družbene za-vesti, razne oblike državnega kapitalizma. S samim obstojem in razvojem pa držav-ni kapilalizem potrjuje bankrotstvo in krizo kapitailizma in nujnost, da se kapi-talizem kot gospodarski in družbeni si-stem preraste ozi,roma odpravi. Kajti to absolutno nasprotje med sodobno družbo in med funkcijo zakona profLta kot sploš-nega urejevalcn gospotlarskega življenja, je več kakor očitno. Končno pa se to na-eprotje reši s popolno odpravo kapitaliz-ma. s popolno družbeno revokicijo.
Visoko   razvite   proizvajalne   sile   se   s svojo   zapleteno   tehniko   proizvodnje   iu
koinplicJraino delitvijo dela dušijo v les-nih okvirih. profita, to je kapitalizma kot čirulelja med druzbeno proizvodjijo in potrošajo. Cfdalje boLj očitna postaja uujnost, da družba zavestno ureja gibanje in razvoj vse proizvodnje in da spravi družbeno pjroizvodnjo neposredno, brez profita, v odnos z družbenimi potrebami.
Zgodovinska vloga profita je v osnori končaua. Zakon gospodarnosti družbenega dela terja višjo zgodovin&ko obliko — 3a družba neposredno in zavestno kontro-lira svojo materialnoproizvodnjo, s tem pa tudi vse družbene odnose.
Zelo razvite proizvajalne sUe terjajo čedalje bolj odpravo Ts«rh oblik monopoJa ddla družbe nad materialnim, s tem pa tudi družbenim duhovuim bogastvom. Družbena pobuda delovnih Jjudi in za-vestno u.rejanje ter u,pravljanje družbene proizvodnje postajajo pogoj nadaljnjega progresiviiega vzpona človeštva. Ne,po-sredna pobnda tnnožic v p^roizvodnji i.n na vseh podiiK-jih družbeuega življenja je činitclj najboljše gospodarnosti j d,ruž-boriem dclu ua sotlobni ravni proizvajal-nih si.l.
Planiranje, to je znanstvesno uravnava-nje sku.pne repnodukcije družbenega bo-gastva, je objektivna nujnost ua določeni stopnji razvoja proizvajalnih ®il. To priča, že razvoj plajiiranja t okTirih sodobnega kapitalizma — ki se mu vsiljuje z na-ravno nujnostjo kljub odporu starega vladajočega razreda. Teoretično in prak-tiono je plaoiranje danes splošno prizna-no dejstvo.
Velika stnojna industrija, čedalje boJj zapletena i,n proizvodnejša naprava za proizvodnjo ter njeno osredotočenje v orjaških kombinati.h — v katerih na de-settisoče proizvajalnih strojerv v skladnem ritmičnem obratovanju serijsko proizTa-ja velike količine dobrin — karakterizira sodobne materialne proizvajalne sile. Ra-zen tega se razvija tudi neposredno teh-nično povezovanje teh številnih prpizvod-Dih mehanizmov. Na nekem podroeju, pa celo na vsem kontinentu jih Tse poganja enak pogonski vif. sistem električnih cen-tral, ki so povezane z omrežjem daljno-vodov. Celo velike tovarne so torej de-jansko deli, udi enega splošnejfa, nepo-sredno povezanega proizvodnega meha-nizma. To pa je postalo nezdružljivo z anarhijo, ki je "vladala v dosedanji skup-ni proizvodnji. Sama narava proizvajalnih sil (pogoji, da te gospodarsko racdonalno funkcionirajo) ne trpi več stihijskega uravnavanja preko tržišča, to je, da se ... »Razumno in po naravi nujno n^veljavlja samo kot slepo učinkujoče povprečje* (Marx).»
Nastopa nujno razdobje cloveške zgo-dovine, v katerem je treba proizvodmjo regulirati vnaprej, zavestno, na znaastve-H'i osnovi in zaradi zadovoljitve potreb vse družbe, in io neposredno, a ne samo kakšnega njenega razreda.
* Na istem mestu piše Marx: >Pomen buržoazne družbe je v tem, da se proiz-vodnja ne ureja a priori (v naprej) za-vestno, družbeno.« (Marx-Engels, Izbrana d«la, knj. IT, str. 455, izdaja >KuJture<).
(Nadaljevanje  sledi)