Kraljevič in čarovnica
Pravljica. Pripoveduje C. Golar Ilustriral Fr. Godec
Za morjeni, v daljni državi, je vladal nekoč kralj s kraljico. Imela sta sina, ki je bil od rojstva nera.
Kraljeviču je bilo že dvanajst let. Nekega dne gre kakor po navadi v konjski hlev k hlapcu, svojemu prijatelju, da bi mu ta pravil povesti. Tudi tisti dan bi jih bil rad poslušal, a namesto tega mu reče hlapec:
»Ljubi kraljevič, tvoja mati bo dobila ličer, ki bo strašna čarovnica. Pojdi hitro k očetu in ga prosi, naj ti da najboljšega konja, ki ga ima v hlevu. In potem odjezdi daleč proč, ako hočeš ubežati svoji sestri.«
Kraljevič gre brž k očetu in takrat nenadoma izpregovori, prvič v svo-jem življenju. Kralj, njegov oče, je bil tega tako vesel, da ga ni šele vpra-ševal, čemu bo potreboval konja, temveč je takoj ukazal, naj mu osedlajo najboljšega konja.
Dolgo dolgo je jezdil, slednjič pride k dvema starima ženicama, ki sta predli. Vpraša ju, ako sme ostati pri njiju. Odgovorita rau:
»Ljubi kraljevič, zelo radi bi te sprejeli, ali nama ni usojeno več dolgo življenje. Glej, kadar bova porabili vse šivanke, kar jih je v tej omarici, in pošili vse niti, pride takoj smrt po naju.«
Kraljeviču je bilo hudo in je odjezdil naprej.
Dolgo dolgo je jezdil, preden je dospel do moža, ki je podiral drevesa. Prosil ga je:
»Vzemi me k sebi!«
»Zelo rad bi te sprejel, ljubi kraljevič, ali ne bom več dolgo živel. Po-glej, ko porujcra te hraste s koreninami vred, pride takoj snirt pome.«
Kraljevič je bil ¦hudo žaiosten in je odjezdil naprej.
Pride k velikanu, ki je prestavljal gore, in ga prosi, naj ga sprejme. Ta pa mu odgovori:
»Saj bi te rad spre-jel, ljubi kraljevič, pa mi ni usojeno dolgo življe-nje. Poglej, še teh par gor imam premakniti, potlej pa pride smrt pome.«
Kraljevič je bridko zajokal in odjezdil na-prej.
Dolgo dolgo je jez-dil, slednjič je dospel k sončevi sestri, ki ga je prijazno sprejela. Dala mu je jesti in piti in ga je iraela kot svojega siria.
Kraljeviču se je do-bro  godilo,   ali   slednjič mu je bilo dolgčas in tesno pri srcu. Rad bi vedel, kaj se godi doma. Stopil je na visoko goro, pogledal proti očetovi hiši in videl, da je vse razdrto in do
141
temelja porušeno. Bridko je vzdihoval in jokal. Ko pride domov, ga vpraša sončeva sestra:
»Ljubi kraljevič, zakaj imaš lako objokane oči?«
On ji odgovori:
»To je od vetra, ki mi je pihal nasproti.«
Drugi dan gre kraljevič zopet gledat proti očetovi hiši in zopet se je moral izgovarjati, ker je imel objokane oči. Tretji dan pa mu ni pomagal izgovor in je priznal sončevi sestri vse in jo prosil, naj ga pusti domov. Naj-prej ni hotela o tem nič slišati, potem pa mu je le dovolila. Pustila ga je in mu dala na pot ščetko, glavniček in dve čarovni jabolki. Naj je bil še tako star, kdor je pokusil jabolko, je bil mahoma zopet mlad.
Kraljevič pride mimo velikana, ki je prestavljal gore. Ostala mu je samo še ena gora. Kraljevič vzame ščetko in jo vrže na tla. Nenadoma so zrasle iz zemlje visoke gore, ki so segale prav do neba, druga za drugo, vsaka višja od prejšnje. Prestavljač gora je bil jako vesel in je šel z novimi močmi na delo.
Na svoji poti pride kraljevič tudi k inožu, ki je ruval drevesa in ki so mu ostali le še trije hrasti. Kraljevič vzame glavniček ,in ga vrže na tla. Ka-mor je seglo oko, so se vzdignili iz zemlje mahoma gosti hrastovi gozdovi, ki so zeleneli in šumeli. Eno drevo je bilo mogočnejše od drugega. Ruvač dreves je bil zelo vesel. Zahvalil se je kraljevičn in šel ruvat stoletne hraste.
Kmalu ali ne kmalu pride kraljevič k obema starima ženicama, ki sta šivali, in jima da. čarovni jabolki. Ko sta jih pokusili, sta bili mahoma zopet mladi. Iz hvaležnosti sta mu darovali pisan robček. Kdor je z robčkom za-mahnil, je nastalo za njim široko jezero.
Po dolgem času je dospel kraljevič zopet v očetovo hišo. Prišla mu je naproti sestra čaroviiica in se mu prilizovala.
»Ljubi bratec, sedi za trenutek v dvorano in igraj na gosli, medtem bom pripravila večerjo.«
Kraljevič sede iu potegne po strunah. Kar prileti iz luknjice miška in reče s človeškim glasom:
»Reši se, kraljevič, in pobegni! Tvoja sestra si je šla brusit zobe.«
Kraljevič steče brž pred vrala, skoči na konja in urno odjezdi, miška pa je skakala po strunah sem in tja, da (bi sestra ne opazila, da je brat pobegnil.
Čarovnica si je nabrusila zobe. Plane v dvorano in vidi, da ni nikogar tukaj, le miška je smuknila v luknjico. Od togote je zaškripala z zobmi in jo udrla za bratom.
Kraljeviič zasliši za seboj hrušč, se obrne in vidi svojo sestro čarovnico, ki se žene za njim. Zaraahne z robcem, mahoma iiastane široko jezero.
Preden je čarovnica preplavala jezero, je bil kraljevič že daleč naprej.
Še hitreje se spusti za njim, bdla mu je že čisto blizu. Tedaj pa zapazi tisti, ki je podiral drevesa, da beži kraljevič pred čarovnico. Izruje celo šumo hrastov in jih. zavali na pot.
Čarovnica ni mogla naprej. Začela jih je gristi in glodati in se je s težavo preglodala skozi, medtem pa je bil kraljevič že daleč naprej.
Čarovnica jo še besneje udere za njim. Le malo je manjkalo, pa bi ga imela. Tedaj zagleda tisti, ki je podiral gore, čarovnico. Zagrabi najvišjo goro in jo zavali na sredo poti in postavi še drugo vrhu te. Preden je čarovnica preplezala goro, je bil kraljevič že daleč, daleč. Nazadnje pa je čarovnica le prišla čez goro in je kraljeviča že skoraj dohitela. Bila je čisto blizu njega in je zakričala:
>To pot mi ne uideš!«
Drla je za njim, grabila je po njem, še malo — v tistem trenutku pa je pridirjal k hiši sončeve sestre in zaklical:
142
»Sonce, Ijubo sonce, odpri mi okence!«
Sončeva sestra odpre okno in kraljevič skoči s konjem vred v hišo. Čarovnica pa ni mogla skozi in je prosila in prosdla, naj ji izroče brata. Sončeva sestra se seveda še ozrla ni nanjo, še manj da bi ji izročila brata. Tedaj reče čarovuica:
»Kraljevič se mora z menoj za stavo tehtati!«
In res, sončeva sestra privoli v to. Kraljevič stopi prvi na tehtnico, na drugi konec pa se zavali čarovnica. V tistem trenutku že požene kraljeviča s tako silo v višino, da je priletel naravnost v sonce in v naročje sončevi sestri.
Hudobna čarovnica pa se je pogreznila s tehtnico v zemljo tri sto sežnjev in še do danes ni prišla na beli dan.