Babična povest j §ilo je na božičen večer. Ostra burja je brila in sneg je padal ncpretrgoma izpod neba. Pri Bukovčevih so ravno odmolili rožni venec. Otroci so ogledovali jaslice, ki jih je bil postavil Janko, oče so si pa prižgali pipo in sedli za peč, mati so šli v kuhinjo po opravkih, babica so pa sedli za mizo. »Če bostc tihi in mirni, povem vam zgodbo, katere še niste čuli.« »Bomo, bomo,« so pritrjevali otroci in se gnetli okoli babice. Vsak ji je hotel biti najbližji. Ko so se pomirili, je začela pripovedovati: Bilo je pred petdesetimi leti, na sveti večer. Sneg je bil še večji kot danes, a tako ni naletaval. V temle času, kakor je sedaj, pride k nam mlad cigan-ček. Star je bil okrog sedem let. Imel je dolge, črne lase, raztrgano sivo cbleko in lepo, belo srajco, Bil je gologlav in bosonog. Na obrazu se mu je poznalo, da se mu ne godi dobro, da trpi pomanjkanje. Poznali so po celi vasi njega in njegovo mater, ki je poleti ludi pri nas včasih pomagala po njivah. Prosil je 188 ^^M kruha za mater, ki mu je bila bolng,. Mati so mu ga dali za oba. Toda ciganček se ga ni pritaknil, dasi je bil lačen. Vse je hotel nesti materi, ki jo je ljubil, kakor mora otrok ljubiti mater. Rekli srao mu, naj pride jutri, da bo dobil potice, mesa in juhe. Moji bratje so delali ravno jaslice. Janoš — tako je bilo ciganu ime — jih je prosil, čc sme gledati, kako bodo postavljali pastirčke okoli hleva, v katerem se je rodil Jezus. Ker so mu dovolili, je bil neizrečeno vesel. Od samega veselja so mu žarele črne oči. Še večje je bilo njegovo veselje, ko so mu podarili star hlevček in precej pastirčkov, jagnjet in ovac, da bi si sam napravil jaslice. Janoš je čisto pozabil, da je lačen, da ga zebe. Veselo je stekel proti gozdu. Za gozdom je stanoval z materjo v pcdrti lovski koči. Ko pride na sredo gozda, se ga poloti trudnost. Vsede se na tla in začne kopati sneg. Ko pride do mahu, postavi si jaslice in jame moliti, kakor ga je učila mati. Kmalu mu spanec leže na oči. Objamejo ga krasne sanje, kako gresta z materjo v nebesa. Bolno ciganko je močno skrbelo. Poslala je bila fantiča v vas prosit, ker sama ni mogla iz postelje, a sedaj ga ni bilo nazaj. Smililo se ji je dete. Ni mu mogla kupiti ne črevljev, ne obleke. »Mogoče je zmrznil v snegu?« si misli. Grozna slutnja se polasti Ijubečega materinega srca. Vstane iz postelje, dasi so jo obhajale slabosti, in gre iskat sina Janoša. Luna je sijala. Mrzlo je bilo, da je škripalo pod nogami. S solzami v očeh je stopala uboga mati po gczdu in klicala sinka, Toda odgovora ni bilo. Pride do ravnine, katero so zaslanjale visoke skale. V tem zatišju ni pihalo. Zlekne se na tla, da si odpočije. Pa zaspi v otrplosti in utrujenosti----------- Drugi dan prihiti gozdar v vas k županu ter strahoma pove, da je videl v gozdu zmrznjeno ciganko in njenega sina. Oče so zapregli vcli in šli z gozdar-jem na označeni kraj. Pod veliko skalo je ležala ciganka, in kakih pet korakov od nje sinček poleg svojih jaslic. Mrtvi Janoš se je smehljal. Na materi-nem obrazu so bile pa poteze, ki so značile žalost. Odprta usta so pričala, da je tik pred smrtjo še kli- ^^^^^^^^^^V i^^^^r 189 cala svojega Janoša, ki je bil le par korakov od nje. Ne morem vam popisati, kako žalosten je bil tisti prizor. Vsi smo jokali. Oče so odpeljali oba mrliča v vas. Župan se je odpeljal v mesto po zdravnika, ki je prišel kmalu nato in izrekel, da ni nobene pomoči. V županovi hiši so ju djali na mrliški oder. Dosti rožnih vencev smo zmolili za duši rajnih. Na svetega Štefana dan smo ju pokopali. Zdaj počivata na našem pokopališču kot tujca med domačini; vendar njun grob ni zapuščen. Marsi-kak očenaš se tu zmoli in na vseh vernih duš dan se iudi na tem grobu prižigajo lučce.« Tako je babica končala povest. Mati so prinesli večerjo. Potera so pokadili izbo in čumnato, poškro-pili z blagoslovljeno vodo in se vrnili k jaslicam, kjer so zapeli božično pesem. T u g o m i r