Katoliški
UREDNIŠTVO IN UPRAVA: Gorizia, Riva Piazzutta, 18 - tel. 3177
PODUREDNIŠTVO: Trieste, Vicolo d. Rose, 7 - tel. 37603
Polletna naročnina...............L	800
Letna naročnina..................L	1.500
Letna inozemstvo.................L	2.500
Poštno čekovni račun:	štev.	24/12410
I
Leto X. - Štev. 50
Gorica - četrtek 18. decembra 1958 - Trst
Posamezna številka L 30
KITAJSKI KOMUNISTI IN EDINOST CERKVE
Kot snio zadnjič poročali, se je v glavnem mestu Filipinov Manili začelo zasedanje katoliških škofov s Celega Daljnega Vzhoda, to je od Avstralije do Južne Koreje in Japonske. To je obširno ozemlje, ki mu mi v naši Evropi ne najdemo primere. Na tem ozemlju živi skoro ena milijarda ljudi. Ti so povečini pogani, vendar je povsod med njimi bolj ali manj razširjeno tudi krščanstvo. Povsem krščanska dežela so le Filipini in vsaj deloma Avstralija, kjer žive poleg katoličanov še številnejši protestanti. Povsod drugod prevladujejo pogani, med katerimi tvorijo spreobrnjeni katoličani le majhno manjšino. Kljub temu so tamkajšnja področja zelo važna tudi v verskem oziru in jim katol. Cerkev posveča vedno večjo paž-njo. K temu jo nagibajo trije razlogi:
1. Na Daljnem Vzhodu se razteza naj-obširnejše misijonsko ozemlje. Cerkev, ki mora učiti vse narode, ne more biti brezbrižna spričo tolikih množic, ki Kristusa skoro nič ne poznajo.
2. Tamkaj se čuti silna moč mednarodnega in brezbožnega komunizma. Ta je že v celoti zajel celinsko Kitajsko, severni del Koreje in severni Vietnam. Poleg tega ogroža še vse ostale dežele brez izjeme, tudi Avstralijo. Za Cerkev je zelo važno slediti, kako se tamkajšnji narodi upirajo tej največji nevarnosti sedanjega časa.
3. Azijski narodi Daljnega Vzhoda so se danes vsi prebudili ob močnem zagonu nacionalizma. Kar je v preteklem stoletju doživljala Evropa ob formiranju narodnih držav, to doživlja danes Daljni Vzhod. Tudi do nacionalizma Cerkev ne more o-stati brezbrižna. To je sila, ki se bo ali obrnila proti Cerkvi ali pa bo Cerkvi u-spelo, da jo obrzda. To slednje mora Cerkev vsekakor poskusiti.
To troje dejstev imajo škofje pred očmi na zborovanju v Manili. Predseduje jim kardinal Agagianian, voditelj kongregacije za širjenje vere, ki je sam po rodu Azijec, saj je doma iz Georgije. Mnogi so ga smatrali za najresnejšega kandidata za papeža, če bi bil izvoljen ne Italijan.
Ob tem zborovanju škofov, ki ga je hotel in pripravil že pokojni Pij XII., velja pa glavna skrb velikemu kitajskemu narodu in težkim preizkušnjam, ki so ga zadele. Posebno so škofje in z njimi Cerkev zaskrbljeni zaradi izrednih oblik, ki jih je preganjanje Cerkve zavzelo ravno na Kitajskem. To je v ponedeljek na tajnem konzistoriju predočll tudi sedanji papež Janez XXIII. Že zadnjič smo, sledeč
roda, ki je doživel dobe veličine in sijaja, naroda, kateri ima veliko bodočnost, če se bo držal pravičnosti.
SAMOVOLJNE OMEJITVE UČITELJSTVA SV. STOLICE
So pa na Kitajskem nekateri, žal tudi med duhovniki, ki obtožujejo sv. Stolico, da gleda zlohotno na Kitajsko. Zato hočejo samovoljno omejiti vrhovno učiteljsko oblast sv. Stolice. Trdijo namreč, da so neka vprašanja, tako na primer socialna in gospodarska vprašanja, glede katerih da katoličanom ni treba upoštevati naukov in navodil sv. Stolice. To mišljenje je povsem napačno. Učiteljska oblast Cerkve ni omejena na »strogo verske zadeve«, kakor se izražajo, ampak celotno področje narodnega zakona spada pod vrhovno učiteljsko oblast Cerkve, že Pij X. je v encikliki »Singulari quadam«
z dne 24. septembra 1912 naglasil, da so vsa dejanja kristjana podvržena sodbi Cerkve, v kolikor so z nravnega, moralnega stališča dobra ali zla, to je, v kolikor se strinjajo z naravnim in božjim pravom ali pa mu nasprotujejo.
Da opravičijo svojo zmoto, zgoraj omenjeni pripisujejo jasnim in določenim u-krepom sv. Stolice neresnične namene političnega značaja, da, smatrajo jih celo za neke zarotniške naklepe proti Kitajski.
TEŽKO UPORNO DEJANJE
Dokaz uporniškega duha tako imenovanega rodoljubnega, patriotičnega kitajskega gibanja je proglasitev pravice katoličanov, da si sami volijo svoje škofe. Opravičujejo to pravico s tem, da je potrebno čimprej poskrbeti za dobro duš; v ta namen naj bi bili imenovani škofje, ki bodo po volji civilni oblasti in ki ne bodo nasprotovali ideologiji in politiki komunizma. Izvršili so že neke volitve škofov. Nekatere tako izvoljene škofe so proti izrecnemu in strogemu opominu sv. Stolice celo posvetili.
(Nadaljevanje na 3. strani)
Rimska vlada v manjšini
Pariški sestanki
Težišče svetovne politike se je te dni pomaknilo v Evropo in sicer v Pariz, kjer so v nedeljo s šti-ristransko konferenco o Berlinu uradno otvorili vrsto zasedanj in posvetov v okviru raznih evropskih političnih, vojaških in gospodarskih organizacij od Atlantske zveze, Evropske org. za gosp. sodelovanje, Zapadne evropske zveze do Evropskega sveta. V francoski prestolnici se je zbralo na posvetovanja petdeset ministrov iz 19 držav, med temi tudi ameriški zunanji minister Dulles in angleški Sellvyn Lloyd poleg vseh ostalih držav članic Atlantskega pakta (N.A.T.O.).
Na dnevnem redu je mnogo vprašanj, bodisi politično-vojaških, bodisi gospodarskih, toda osrednji predmet političnih razgovorov je vsekakor berlinsko vprašanje, ki ga je Hruščev z nepričakovano potezo pogrel in tako sprožil v ospredje mednarodne politike. Nekaj je s tem prav gotovo hotel doseči, če drugega ne vsaj potipati, če je Zahod še enoten in če ni morda nastala v zahodni solidarnosti kakšna razpoka. Če je ni, jo je pa treba ustvariti. Zato
nadaljnje razgovore o berlinskem vprašanju v okviru Atlantskega pakta, ki so se pričela v torek. Poleg tega so na dnevnem redu še položaj na Srednjem Vzhodu in formoško vprašanje ter ostali strateški problemi. Na ta način so se zunanji ministri srečno izognili povezavi berlinskega vprašanja z onim o področju svobodne menjave, kakor so pretekle dneve namigavali Angleži.
Poleg zasedanja Glavnega sveta Atlantskega pakta, bodo zborovali še zastopniki drugih evropskih organizmov, odborov in podkomisij, zlasti z velikim zanimanjem pričakujejo evropski in drugi krogi izid razgovorov o ustanovitvi področja svobodne menjave v o-kviru OECE.
Lahko rečemo, da so te dni oči vsega svobodnega sveta uprti v Pariz, zlasti še oči evropskega kontinenta. — Če bodo svobodni narodi ostali složni in enotni ter odločni, bodo lahko kos grožnjam zoper mir in svobodo.
so Sovjeti skozi ves teden, ko so encikliki Ad apostolorum Principis, poka-	se zahodne sile pripravljale na pa-
zali na nekaj teh nevarnosti; danes na-	riške razgovore, dajali izjave in
daljujemo.
SVETA STOLICA IN KITAJSKI NAROD
V imenu lažnega rodoljubja kitajski komunisti vedno govorijo o miru ter zahtevajo, da se tudi katoličani morajo boriti za mir. Lepa beseda »mir«! Kdo ne bo pohvalil človeka, ki dela za mir? Toda »mir« ni tista prazna beseda, katere se poslužujejo komunisti za svojo propagando, a v resnici delajo proti miru s hujskanjem naroda proti narodu. Temelj pravega miru sta pravičnost in ljubezen, ki jih je učil tisti, katerega je prerok Izaija Imenoval »kneza miru« (Iz. 9,6). Pravi mir je tisti, ki ga želi Cerkev, stalni mir, mir pravičen in urejen, mir med posamezniki, med družinami in narodi, mir, ki spoštuje pravice vsakega, posebno pa božje pravice in ki tako veže vse ljudi z vezjo vzajemnega in bratovskega sodelovanja.
V tem mirnem, složnem sožitju vseh narodov želi Cerkev, da vsak narod ima svoje dostojno mesto. Cerkev je vedno želela to, kar je Pij XI. Izrazil v pismu apostolskemu delegatu na Kitajskem dne 1. avgusta 1928, namreč, da bi bile popolnoma priznane upravičene, legitimne težnje in pravice naroda, ki je najštevilnejši na zemlji, naroda starodavne kulture, na-
poročila. Najprej je Tass ponovno zagrozila, da bi pomenilo utreti si s silo pot do Berlina napad na Varšavsko pogodbo z vsemi posledicami. Prav na predvečer pariške konference o Berlinu, pa je Sovjetska zveza poslala vsem članicam N.A.T.O. noto, v kateri ponovno zahteva umik zaveznikov iz Berlina ter ustanovitev »svobodnega« mesta; dalje protestira proti postavljanju raketnih oporišč v zahodnih državah in predlaga sklenitev pogodbe o nena-padalnosti med članicami Atlantske zveze ter Varšavskega pakta.
Toda zahodnjaki, ki so vajeni na podobne diplomatske ofenzive Sovjetov so pokazali, da znajo biti tudi enotni, ko je treba. Zato so se na nedeljskem zasedanju zunanji ministri Amerike, Anglije, Francije in Nemčije složno sporazumeli in odločno zavrnili sovjetski ultimat o Berlinu. Poudarili so, da je Sovjetska zahteva nesprejemljiva in da so zato pripravljeni braniti svojo prisotnost in postojanke v bivši nemški prestolnici.
Ta sklep pariške štiristranske konference je služil kot uvod v
Sv. oče je imenoval nove kardinale
V	ponedeljek 15. dec. je sv. oče Janez XXIII. na tajnem konzistoriju imenoval 23 novih kardinalov, kot je bilo že javljeno. S tem je število kardinalov v katoliški Cerkvi prvič v zgodovini narastlo na 74. Sv. oče je ob tej priložnosti imel pomenljiv nagovor v latinščini; o govoru bomo prihodnjič več povedali.
Že zadnjič smo izrazili bojazen, da se pojav prostih strelcev najbrž ne bo tako kmalu odpravil. In res so se pretekli četrtek nedisciplinirani poslanci KD spet potuhnili in pri tajnem glasovanju spravili vlado spet v manjšino, čeprav so le malo dni prej z javno zaupnico odobrili vladni program. — Ko je šlo v zbornici za odobritev novega zakona o občinskih tržnicah, s katerim je hotela vlada dobiti v roke zakonito orodje za pobijanje draginje v državi, so se spet oglasili za plotom »prosti strelci«, ki so izrabili volilno tajnost ter se pri glasovanju pridružili opoziciji in tako pomagali spraviti vlado v manjšino, široke sloje ljudstva in potrošnikov pa pognali v še večje pomanjkanje zaradi naraščajoče draginje življenjskih potrebščin. Izid glasovanja je bil namreč naslednji : za sprejem zakona 270 poslancev, proti 274.
S tem so »ljudski« poslanci, ko so glasovali proti temu, tako pomembnemu ukrepu za boj proti draginji, pokazali zelo malo razumevanja za potrebe širokih socialnih slojev, ki bi od zakona imeli znatne ugodnosti. To so pokazali praktični rezultati, odkar je bilo tudi potrošnikom dovoljeno kupovati sadje in druge poljske pridelke na trgu na debelo. Zato so bili z zavrnitvijo zakona najbolj prizadeti potrošniki. Zaslugo za to imajo v prvi vrsti so-cialkomunisti, ki pravijo, da se borijo za delovnega človeka in proti monopolom; v resnici pa, kadar je treba ljudstvu tudi res dejansko pomagati, ga s praznim pravnim izgovorom, kakor da bi bila legalnost njihova prva čednost, pahnejo v še večjo mizerijo. Skupno s skrajno desnico so se znašli v bratskem objemu pri glasovanju proti vladi in jih te lepe druščine ni niti malo sram. Njihov cilj je vedno isti: polastiti se oblasti s pomočjo kogarkoli, magari s fašisti ali monarhisti.
Zato od torka naprej ni več dovoljen prost vstop na občinske tržnice; mnogi, ki so se te ugodnosti posluževali, so zdaj prikrajšani za marsikateri prihranek pri nakupovanju sadja in zelenjave. Po drugi strani so graje vredni tako imenovani zaplotniki v večinski stranki, ker streljajo na vlado izza plota in ne z odprtega polja, kakor se spodobi možem. To so poslanci, ki nimajo poguma, da bi odkrito povedali svoje stališče na sejah vodstvenih organov KD, ki pri poimenskih glasovanjih, kakor je bilo tisto za zaupnico, v zbornici dajejo svoje glasove za vlado, pri tajnih glasova-
Po afro-azijskem svetu
V Kairu se je zaključilo gospodarsko zborovanje afro-azijskih dežel; pretresali so posledice, ki bi jih utegnila imeti ustanovitev Evrop. skupnega tržišča na arabski svet. Predlagali so, naj bi se podobno sodelovanje uvedlo tudi med arabskimi državami.
V glavnem mestu Ghane, Akhri pa so zborovali zastopniki neodvisnih afriških narodov. Odločno so se zavzeli za končno odpravo kolonializma. Ugodno so se izrekli o Britanskem Commomvealthu.
Po Srednjem Vzhodu potuje a-meriški odposlanec Rountree, da se prepriča o razpoloženju Arabskega sveta do ZDA. Doslej je o-
biskal Libanon in Kairo.
Zelo zmešan in poln protislovij je položaj v Iraku, kjer že več dni vlada obsedno stanje. Zveze z inozemstvom so nadzorovane, zato ni novic. Gen. Kassem je dal pozapreti številne svoje sodelavce pri poletni zaroti proti kralju in nekatere celo usmrtiti. Tudi odnosi z Nasserjem so se poslabšali. Mnogi menijo, da je Irak že močno zašel pod vpliv komunistov.
Iz vseh teh in podobnih homa-tij na Srednjem Vzhodu se da sklepati, da arabski narodi nekaj čutijo in želijo, toda ne vedo jasno, kaj pravzaprav hočejo v tem trenutku doseči.
njih se pa skrivajo za brezimnost ter glasujejo proti. —
Kdor se ne strinja s programom vlade, ima vse možnosti, da na pristojnem mestu predlaga svojega. Če bo dobil zanj v stranki večino, bo krmilo javne uprave prepuščeno njemu; če je v manjšini se bo ali demokratično podvrgel volji večine, da ne bo krhal enotnosti kaoliških vrst ali pa bo izstopil iz KD in šel svojo pot. Vsako drugo ravnanje škodi ne le politični slogi ital. katoličanov, temveč ogroža tudi demokracijo kot tako, posebno v trenutku, ko je povsem jasno, da je sedanji razporeditvi političnih sil v državi možna samo koalicijska vlada, ali pa nobena druga. —
Gen. Salan zupustil Alžir
Kar se je že dolgo govorilo, se je zgodilo prejšnje dneve. General Salan, vladni predstavnik in poveljnik oboroženih sil v Alžiru, bo v kratkem zapustil Sev. Afriko in se preselil v Pariz. Vlada ga je imenovala za generalnega inšpektorja v prestolnici. V Alžiru ga bo nadomestil Paul Delauvrier, mož, ki je spremljal gen. De Gaulla pri zadnjem obisku v Sev. Afriki. Za poveljnika vojaških sil je bil imenovan gen. Challe, toda podrejen je vladnemu delegatu.
S tem se je zaključilo nenormalno stanje, ki so ga uvedli vojaški krogi z majskim udarom. Vrhovna oblast se je vrnila v civilne roke. De Gaulle pa ima s tem v Alžiriji človeka po svoji volji, na katerega se bo lahko zanesel.
Nova ffancoska zbornica se je prejšnji teden prvič sestala pod predsedstvom najstarejšega poslanca, 83-letnega popularnega kanonika Kira. Za predsednika nove zbornice so izvolili Chaban-Delma-sa. Otvoritve se je udeležil tudi vladni predsednik De Gaulle z o-stalimi ministri.
ZN in Alžir
V	minulem tednu se je Politični odbor ZN bavil z Madžarsko ter z Alžirom. Ponovno so obsodili prezirljivo zadržanje Sovjetske zveze do sklepov OZN o Madžarski. Novozelandskemu predstavniku so naročili, naj sledi dogodkom v omenjeni deželi.
Politični odbor je odobril tudi afro-azijsko resolucijo, s katero se Alžiriji priznava pravica do neodvisnosti in se pozivata obe strani k pogajanju. Resolucijo mora odobriti še Glavna Skupščina.
Raketa »Jupiter1* z opico „Gordo“
Ameriška vojska je dne 13. decembra izstrelila novo raketo »Jupiter«, v kateri je bila mala opica »Gorda«. Znanstveniki so lahko potom posebnih aparatov opazovali opico 13 minut, nakar je glava rakete, v kateri je bila opica, padla v morje v Južnem Atlantiku in je bilo sleherno iskanje nemogoče. Kljub kratkotrajnemu opazovanju so znanstveniki lahko prišli do vrste zanimivih informacij. Zlasti je važno, da je bilo pri opici dihanje normalno v trenutku, ko je prišlo do izgube težnosti. Iz tega sledi, da izguba težnosti nima resnih škodljivih posledic na organizem.
Angleška družba za zaščito živali v Londonu je že protestirala, kakor za psičko Lajko, ker so v raketo postavili živo opico.
NAŠ TEDEN
21.12. nedelja, 4. adv., kratrna: sv. Tomaž, apostol
22.12. ponedeljek: sv. Dimitrij in tov., mučenci
23.12. torek: sv. Viktorija, dev.
24.12. sreda: sveti večer (strogi post), A-dam in Eva
25.12. četrtek: Božič, rojstvo našega Gospoda Jezusa Kristusa, sv. Anastazija, m.
26.12. petek: sv. Štefan, prvi mučenec
21.12. sobota: sv. Janez Evangelist, apostol
*
SV. ANASTAZIJA, rojena v Rimu za časa cesarja Dioklecijana. Oče je bil pogan, bogat, mati kristjanka. Hčerko je vzgojila v katoliški veri. Mati je zgodaj umrla. Pred smrtjo je izročila Anastazijo v varstvo kristjanu Krizogonu, odličnemu Rimljanu, častniku.
Ko je dorastla, se je na pritisk očetov poročila z nekim Publijem. Čeprav spo-
četka prijazen, je razsipal lahkomiselno Anastazijino imetje. Celo prepovedal ji je, dajati miloščino ubogim. Začel je z njo kruto ravnati in se norčevati iz njene vere. Vzel ji je celo svetilko, da bi zvečer ne mogla brati sv. pisma! Rešil jo je Bog tega trinoga. Publij je namreč umrl na nekem potovanju v Perzijo.
Anastazija je bila prosta. Spet je svobodno molila in pomagala revežem.
Začel pa je cesar Dioklecijan preganjati kristjane. Med prvimi je bil mučen Kri-zogon v Gradelu, kamor ga je dal pripeljati Dioklecijan. Njegov god obhajamo 24. novembra.
Ker Anastazija ni hotela zatajiti prave vere, so jo sežgali na grmadi. — Pri sv. maši se je spominjamo vsak dan; god pa praznujemo 25. dec. Ta dan se je posebej še spomnimo v prošnji-molitvi pri drugi sv. maši.
Mati ima odlično in odločilno vlogo pri vzgoji.
IZ SV. EVANGELIJA
4. adventna nedelja
Današnja mašna liturgija razodeva neposredno bližino svete noči. To je zadnja nedelja pred Božičem. Božič je že pred vrati. Cerkev se v duhu še enkrat preseli in vživi j a v predvečer Odrešeni-kovega zgodovinskega prihoda. Vse je pripravljeno za sprejem najvišjega izmed vseh gostov, kar jih je kdaj imela zemlja, za sprejem nebeškega in božjega gosta: nebo oznanja njegov prihod in zemlja ga nestrpno kliče in vabi. Iz trpečih človeških src vre goreči klic: »Pošljite nam, nebesa, Rešenika! Odpre naj se zemlja in rodi Zveličarja! Naj se dvigne Gospod in pride ljudem na pomoč s svojo sv. milostjo!« Mi smo šibki 'in nebogljeni. Mi smo na tleh, brez moči, brez tolažbe in brez veselja. Naša rešitev, moč, tolažba in veselje je božji Sin, naš premili Zveličar in Gospod. On naj nas reši grešnih vezi in obudi k novemu, t. j. svetemu krščanskemu življenju! Ta prošnja mora postati živa potreba in živo razpoloženje našega srca, naše šibke in nebogljene duše, sicer nas božje zveličanje ne doseže in nam ne koristi.
Skrivnostno učlovečenje božjega Sina je za vsako človeško bitje odločilnega pomena, nadvse tolažilno, nepopisno razveseljivo in o-srečujoče ter nikdar dovolj proslavljeno, nikdar preveč opevano. Jezus Kristus je prišel na svet, da nam vrne izgubljeno božjo milost. Prišel je, da zadosti za naše grehe, da nas spravi z Bogom. Prišel je, da nas iz grešnih zemljanov spremeni v božje otroke. Prišel je, da nam razodene božje namene in božjo ljubezen. Prišel je, da nas nauči prav živeti. Prišel je, da nam pove naš zadnji smisel in cilj. Prišel je, da nas napravi srečne in
povede v večni raj. Prišel je, da nas reši izpod peklenskega jarma in grešne sužnosti, Prišel je, da nas prestavi v kraljestvo luči in božje ljubezni. — Že iz naštetih dobrot sledi, kako velik dobrotnik je Jezus. On je naš naj večji dobrotnik in zaradi tega vse ljubezni vreden. Vsa naša radost in sreča je dar njegovih svetih rok. Premislimo do dna in vedno znova premišljujmo to veliko resnico in odločimo se za veliko, brezmejno ljubezen do ljubega Boga! Ljubimo brezmejno Jezusa, ljubimo ga z živim srcem in z živo dušo! Ne bodimo hladni do njega! V naših prsih naj se vname velik ogenj ljubezni do njega, ki je rešitelj naših duš! In naj ta ogenj vedno gori in nikoli ne ugasne! Jezus želi našo ljubezen. Saj nam ni dal le razuma, da spoznamo božjo resnico in dobroto, ampak dal nam je tudi srce, da Boga ljubimo.
Vsak človek ljubi neko stvar. Ljudje ljubijo mnogo stvari. A ljudje, žal, ne ljubijo dovolj Boga in božjih stvari.Ljudje nimajo prave ljubezni za Jezusa. Če bi namreč Jezusa ljubili, ne bi bili tako površni, tako presunljivo plitvi in mlačni, tako zelo nesveti, nedu-hovni in nekrščanski, tako brezbrižni za sv. obhajilo, tako mrzli in naravnost ledeni za božje reči. V svetu manjka duhovni ogenj, ogenj za Boga in ogenj za bližnjega. Preveč je v svetu ledu, preveč mrzline, preveč hudobije, preveč grehov in preveč peklenskega sovraštva. Premalo je v njem dobrote, premalo svetosti in vse premalo krščanske ljubezni. Zaradi tega na zemlji ni ne miru in ne veselja. — Poskrbimo za čisto vest in prosimo Kralja ljubezni, da naj na sv. Božič prižge v svetu mogočen ogenj neusahljive božje in človeške ljubezni! Pridi, Kristus Kralj, pridi in vladaj povsod ! Napravi vse ljudi dobre in srečne!
življenja Cer
Univerzitetni zavod misijonskih zdravnikov
Že 9 let imajo v Padovi zavod, ki sprejema akademike iz Afrike in Azije, ki študirajo na univerzi zdravilstvo. Zavod pa sprejema tudi italijanske dijake, ki nameravajo oditi po dovršenih študijah v misijone, kjer bodo vodili misijonske bolnišnice. Na god sv. Frančiška Ksaverija, 3. decembra, je padovanski škof blagoslovil temeljni kamen za nov zavod misijonskih zdravnikov.
Škofijska konferenca na Daljnem Vzhodu
V sredo 10. decembra se je začela v Manili na Filipinih škofovska konferenca pod vodstvom papeževega legata kardinala Agagianiana. Prisotnih je nad sto škofov in nadškofov iz dvajsetih držav Daljnega Vzhoda in Južne Azije. Konferenca se vrši v prostorih katoliške univerze sv. Tomaža Akvinskega.
Najmodernejša cerkev v Londonu posvečena sv. Tomažu Moru
Za časa angleškega kralja Henrika Vlil, je pretrpel mučeniško smrt bivši državni kancler Tomaž Mor. Nedavno so na kraju
njegovega doma posvetili najmodernejšo londonsko cerkev. Pročelje je zgrajeno iz posebnega cementa kristalne barve. Na glavnih vratih je velik križ iz brona in aluminija. Napis pravi takole: Tu je živel sv. Tomaž Mor, kancler Anglije, ki je leta 1535 pretrpel mučeniško smrt za svojo vero v Tovep Hillu. To hišo je zapustil, ko je bil obsojen in prepeljan v Londonski stolp.
Svetovni kongres
ženske katoliške mladine
Za veliko noč leta 1960 se bo vršil v Rimu svetovni kongres ženske katoliške mladine. Kongres bo v palači Domus Ma-riae. Obravnavali bodo vprašanje: Ženska mladina in delo. Prispele bodo delegacije iz vseh delov sveta.
Pametna prepoved
Perujske oblasti so prepovedale uvoz vseh tujih revij z nemoralno vsebino.
Razstava o Karlu de Foucauldu v Parizu
V Parizu so uredili razstavo o Karlu Foucauldu ob stoletnici njegovega rojstva. Ta sveti mož je bil sprva častnik francoske vojske, potem priznan raziskovalec
Maroka in nazadnje samotar v Saharski puščavi. Najbolj zanimiva so njegova pisma duhovnemu voditelju p. Huvelinu. Iz njih odseva njegova globoka vera in izredna ljubezen. V pismu, ki ga je napisal nekaj ur pred smrtjo, so tudi besede: Nikdar ne ljubimo preveč. V teku je že proces, da bi bil proglašen za blaženega.
Zborovanje pariških deklet
Pod vodstvom pariškega nadškofa kardinala Feltina se je vršilo zborovanje katoliških deklet iz Pariza. Zbralo se je več tisoč deklet iz vseh pariških župnij. Na zborovanju so hoteli poudariti važno vlogo, ki jo imajo dekleta v svetu in v Cerkvi. Na to zborovanje so se po župnijah pripravljali več mesecev.
Priprave za svetovni evharistični kongres
Leta 1960 se'bo vršil v Miinchenu v Nemčiji svetovni evharistični kongres. Na veliki dogodek se mesto skrbno pripravlja. Glavne slovesnosti se bodo vršile na o-gromnem trgu sredi mesta, kjer je prostora za 1 milijon ljudi. Trg bodo okrasili z mnogimi umetniškimi deli. Geslo kongresa bo: Za življenje sveta! — Ali se bomo tega kongresa udeležili tudi Slovenci? Pametno in koristno bi bilo.
Zborovanje afriških katoliških delavcev
Vodstvo afriških katoliških delavcev je sklenilo, da pripravi za leta 1960 vseafri-ško zborovanje katoliških delavcev. Kraj kongresa še ni določen.
Pet novih cerkva na Koreji
V zadnjem času so na Koreji v vikariatu Kvvangju blagoslovili pet novih župnijskih cerkva. Versko življenje se na Koreji zelo lepo razvija. V zadnjih treh letih se je število katoličanov zvišalo letno za 25.000 oseb. Stalno naraščanje katoličanov pa zahteva tudi vedno nove stavbe.
Pisalni stroj Pija XII.
Sveti oče je poklonil milanskemu nadškofu kardinalu Montiniju pisalni stroj, ki ga je uporabljal pokojni papež Pij XII.
Organizatorji lurškega mariolo-škega kongresa pri sv. očetu
Pretekli ponedeljek ob 12.30 je sveti oče sprejel organizatorje znanega mariološke-ga in marijanskega kongresa v Lurdu, ki je bil od 10. do 17. septembra. Skupino je vodil pater Karel Balič, ki je predsednik mednarodne marijanske akademije. Avdience se je udeležil tudi profesor Janez Vodopivec, voditelj sekcije. Sveti oče se je organizatorjem zahvalil za izvršeno delo in v razgovoru je obujal spomine na svoje obiske v Lurdu. Zadnjikrat je bil letos 25. marca, ko je posvetil v Lurdu novo cerkev v čast Piju X.
Gospodinjske pomočnice v cerkvi Marije Velike
Nad dva tisoč gospodinjskih pomočnic iz Rima se je zbralo prejšnjo nedeljo v baziliki Marije Velike. Sveto mašo je opravil škof Peter Kanizij van Lierde. Rimske gospodinjske pomočnice so povezane v organizaciji, ki se imenuje: Med nami.
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH LJUDI
Umrl je p. Teodor Tavčar
Dne 1. decembra je nenadoma preminil na Viču pri Ljubljani frančiškan p. Teodor Tavčar. Pokojni je bil trda gorenjska grča, toda dober človek in moder predstojnik. V življenju je v slovenski frančiškanski provinci imel najvišje službe; bil je provincial po drugi vojni v izredno težkih časih, kustos svojega reda, defini-tor in pa dolgoletni župnik na Viču. Kot novinec je bival na Sv. gori, ki se mu je zelo priljubila. Bog mu je dal, da je bila ena zadnjih njegovih poti v življenju ravno na Sv. goro kaka dva tedna pred smrtjo. Svojo duhovniško pot je začel v novo ustanovljeni župniji na Viču pred 50 leti kot kaplan; tu je sedaj zaključil svoje zemsko potovanje kot župnik. V življenju je moral marsikaj hudega prestati, med drugim tudi zapor pod novimi oblastniki. —
Tujci o dr. Kuharju
»Pismo« iz Anglije pravi: »Vse nas je potrla vest o smrti dr. Alojzija Kuharja. Mož je bil še mlad, šele 64 let star in ga je res škoda. Z njim. je umrl velik mož, kakršnih Slovenci trenutno imamo zelo malo. Angleški in francoski krogi v Londonu priznavajo odkrito, da je umrl e-den najbolj sposobnih jugoslovanskih diplomatov. Pa tudi v katoliškem West-minstru ga zelo pogrešajo. Naj v miru počiva!
CANDERNAGOR - PRIČA INDIJSKE SLAVE
(Piše misijonar p. St. Poderžaj)
USTANOVITEV
Candernagor v preteklosti ni bil kakšno zaspano podeželsko mestece. V šahovski igri Francozov in Angležev za nadvlado Indije zavzema eno prvih mest.
Ko je bila Kalkuta še blatna vas, ustanovljena kot angleška trgovska postojanka leta 1690 — tisto leto so jezuitje že maševali v Candernagorju — je bil slednji že 17 let stara pomembna francoska trgovska in vojaška naselbina s svojo u-trdbo in obrambnim jarkom.
IZGUBLJENA TEKMA ZA PRVENSTVO
Obem — Angležem in Francozom — je šlo za pravico in prednost trgovanja. V tem kramarskem tekmovanju za prvenstvo »štacunarjev« so zmagali Angleži. U-sedli so se v od Candernagorja 20 milj oddaljeno Kalkuto, ki so jo sčasoma pozidali v sedanje 4 in pol-milijonsko »mesto palač«, medtem ko je Candernagor postal »dolga vas« z bore 60.000 prebivalci.
SVETLA PRETEKLOST
Obrt je svoj čas tu cvetela kot redko kje v Bengaliji. Prvi izdelovatelj tudi Slovencem znane »indke« je bil Cander-nagorec. Prva indijska tekstilna tovarna je stekla v Candernagorju. Prva bengalska tiskana knjiga — ne smemo pozabiti, da je Bengalcev že 80 milijonov — je sicer izšla v Lizboni, a njeno prvo indijsko izdajo je oskrbel čandernagorski katoliški duhovnik, ki je pole najbrž pregledoval v istem farovžu, kjer jaz tole tipkam, če ne morda celo v isti sobi, kajti hiša je bila zidana okrog leta 1832.
To je bilo leta 1836. Isto leto so misijonarji v istem poslopju odprli tudi prvo čandernagorsko šolo, ki so jo krstili za St. Mary’s Institution. Ta se je sčasoma razvila v polno gimnazijo — ki so nam jo še Francozi vzeli — in sedanji univerzitetni kolegij. Še zdaj je farovž z vrtom zarit med oboje. 1956. leta meseca junija smo spet v farovžu odprli — osnovno šolo. O tej na drugem mestu.
V Candernagorju samem je bilo rojenih kakšnih sto bengalskih pisateljev. Časopisov so do zdaj Candernagorci začeli izdajati do 40, ki pa so povečini kasneje »izdihnili«. Največji možje iz novejše indijske zgodovine so se od časa do časa tukaj mudili. Rabindranath Tagore je celo zapel: »Oj pesem moja, tukaj (v Candernagorju) sem ti svoj hram postavil!«
Ko se včasih proti večeru sprehajam po znamenitem bulvarju ob reki — takega celo Kalkuta ne zmore — uživam isti pogled, kot so ga uživali nešteti indijski prvaki in velikani, kakor n. pr. Mahatma Gandhi, pisatelja Bonkim Condro in So-rot Condro, že omenjeni R, Tagore in desetine drugih.
Naravno, da so Candernagorci na vse to zelo ponosni, kot so ponosni na svojo s Francozi povezano preteklost, ki je dala domačinu svojski značaj. Francozov niso črtili in ne prezirali, nasprotno, radi so jih imeli zaradi njih humanega in prijateljskega obnašanja in — seveda — zaradi gmotnih koristi.
V BOJU ZA SVOBODO INDIJE
V boju za svobodo Indije izpod angleške nadoblasti je Candernagor igral precejšnjo vlogo kot zatočišče preganjanim politikom in varno zbirališče, kjer so se lahko nemoteno shajali. Prvi aretirani puntar proti Angležem je bil Candernagorec. Na naj lepšem promenadnem prostoru stoji kip po Angležih obešenega narodnjaka. Ko sem nekoč v mestu nekje predsedoval in tudi imel bengalski predsedniški govor, je poleg mene na častnem mestu sedel bradati revolucionarec, tisti, ki je skozi policijski kordon tistemu narodnjaku v ječo prinesel revolver. In zakaj so moža ravno tja posadili? Tajniku organizacije sem nekoč omenil, kako sem ob koroškem plebiscitu kot študent tudi jaz z revolverjem v roki patruljiral. Zaradi te slučajne opazke so potem s pravo bengalsko fantazijo in besedno akrobacijo še mene naredili v sijajnega revolucionarca, ki da se je s po enim revolverjem v vsaki roki boril za svobodo Slovenije... Ker ni bilo drugih prič, ki bi kaj vedele, se mi ni bilo treba pogrezniti pod predsedniški stol, kakor tudi ne, ko me je prvi govornik občinstvu predstavil kot »škofa«, češ: »Sicer vemo, da je škof, no, mi mu enostavno pravimo: Father!«... S to storijo sem potem našega g. nadškofa pozabaval, v Kalkuti me pa radi naši pozdravijo — in se mi rogajo kot »čandernagorskemu škofu«...
DVOMLJIV SLOVES
Pod Francozi je imel Candernagor še drugačen sloves. Eno zadnjih »madarne«, kot so tukaj imenovali trgovke z belim blagom, sem že pred dverni leti spravil v dom za uboge v Kalkuti. Baje sestra nekega grškega generala je ženska — tako mi je sama pripovedovala — na debelo varala Angleže in Francoze, ko je prevažala svojo »robo«. Navajena je bila seveda na razkošno življenje. Ko sem jo tukaj staknil, je še vedno imela v najemu posebno hišico s služkinjo in vso postrežbo, a denar se je sušil in je bila ženska vsa obupana. Sprejele so jo The Little Sisters of the Poor pod posebnimi pogoji. Prej pravoslavna »madame« je medtem pri sestrah postala katoličanka. S šivalnim strojem si tam služi oskrbo in mi je veselo trdila, da tako srečna v življenju nikoli ni bila. Hvala Bogu!
Kalkutčani so svoj čas v Candernagor hodili tudi pit poceni francosko vino. Pribežališče je pa bil tudi raznim indijskim »fakinom«, ki jim angleška policija tukaj ni mogla blizu.
Nič čuda tedaj, če je tudi katoliški živelj, kolikor ga je, precej pri tleh. Fara je, mislim, na glasu najslabša v celi Bengaliji. Ko sem jo prevzel, mi je prijateljska duša sočutno pisala: »Jaz si kar predstavljam, da morate postati nervozni tam v tistem mestecu. Gnezdo je Sršenovo in luknja precej vražja; treba je molitve in kadila in svete jeze in potrpljenja, da se Ninive spreobrnejo.«
Slovenska izseljenska zveza
lzseljeništvo je del narodnega socialnega skrbstva. Tisti del sinov in hčera naroda, ki morajo po svetu v tujini iskat kruha, so gotovo skupina, ki ji mora narodno občestvo vsaj v neki meri pomagati, kakor mora občestvo poskrbeti bolnišnice za bolnike in ponesrečence. V vseh razmerah je ta potreba. Slovenija je prenaseljena in vedno smo imeli izseljensko vprašanje. Sedaj pa, ko imamo to nesrečo, da je Slovenija pod komunistično diktaturo, in to srečo, da živi naš narod neposredno ob Železni zavesi, ki deli Evropo, je izseljensko vprašanje posebno pereče in važno. Poleg krušne, gospodarske emigracije i-mamo, menda prvič v zgodovini, politično emigracijo. To niso samo ljudje, ki so izšli iz domovine v letu 1945, ampak tudi velika večina kasnejših izseljencev, ki so zapustili domovino zato, ker so prepričani, da tam vladajo razmere, ki so škodljive za njihov duhovni in tvarni napredek, do te strašne mere škodljive, da je človek prisiljen zapustiti dom. Politične emigracije je sicer vedno manj, toda dokler bo nad domovino vladala diktatura, smo vedno t' neposredni nevarnosti, da njene neznosne odredbe povzroče nove valove politične emigracije.
Gospodarska emigracija, ljudje, ki gredo
z doma začasno ali za vse življenje zaradi iskanja boljšega kruha, je reden pojav v gospodarsko pasivnih deželah, tudi v Sloveniji. Državna uprava bi morala spremljati te ljudi in ščititi njihove pravice, vsaj dokler ostanejo državljani. Nikdar pa javna zaščita izseljenstva ne zadostuje. Vedno je potrebna še pomoč cerkvenih in zasebnih organizacij. Prav posebno pa v sedanjem našem slučaju, ko je državna pomoč vezana samo na eno skupino političnih prijateljev državnega režima, ko komunistični sistem hoče imeti izseljenstvo v svoji službi, ko je vsaka državna ustanova postojanka komunistične politične mreže.
Izseljeni Slovenci smo torej nujno navezani na samopomoč. Izseljenska zveza naj nas druži v ta namen. Čim dalj bomo ločeni od domovine, tem bolj bo nujno, da bo izseljenska zveza delala in nastopala v imenu Slovencev, ki živijo v svobodnem svetu.
Zelo težke naloge so se lotili ustanovitelji Izseljenske zveze, težke, potrebne in važne. Le požrtvovalno sodelovanje naselbin naših po vseh kontinentih bo omogočilo uspeh Izseljenske zveze. Prispevajmo, sodelujmo, pomagajmo!
dr. Miha KREK
Ob obsodbi črnovrškega župnika
Kitajski komunisti in edinost Cerkve
»Primorske novice« z dne 12. dec. 1958 prinašajo vest, da je okrožno sodišče v Novi Gorici obravnavalo in zavrnilo pritožbo č. g. Ivana Kobala, župnika v Črnem vrhu nad Idrijo, zoper obsodbo prvostopnega okrajnega sodišča v Idriji, s katero je bil obsojen na deset mesecev zapora in na povrnitev stroškov kazenskega postopka.
Crnovrški gospod župnik je že pred dvema letoma presedel tri mesece zapora zaradi podobnih dejanj. Zdaj bo moral spet v zapor. In zakaj?
»Primorske novice« takole opisujejo kazniva dejanja, ki naj bi jih bil zagrešil g. Kobal: »Okrajno sodišče v Novi Gorici je obsodilo Kobala zaradi opravljanja verskih opravil v namene, ki so v nasprotju z ustavo. V času od februarja do konca aprila tega leta je namreč v cerkvi, ko je poučeval starejše mladoletnike s prižnice, prepovedoval obiskovanje kinopredstav, kulturnih prireditev in plesov ter branje različne literature, češ da je pohujšljiva. Neka priča je izpovedala, da je tudi pri izpovedovanju prepovedoval obiskovanje kinopredstav.«
Zločin, ki je spravil v ječo g. župnika v črnem vrhu, je v bistvu v tem, da je s prižnice in v spovednici svaril mladino pred pohujšanjem.
To pa ni nikak zločin, pač pa le izpolnjevanje službene dolžnosti. Cerkveni zakonik takole zaukazuje v kan. 464: »Župnik je po službeni dolžnosti dolžan izvrševati dušno pastirstvo pri vseh svojih župljanih.« To dušno pastirovanje je tako označeno v kan. 467: »župnik mora... svoje ovčice poznati in blodeče previdno voditi na pravo pot in kar najbolj skrbeti za katoliško vzgojo otrok.« In v kan. 469: »Župnik mora skrbno paziti, da se v njegovi župniji, zlasti v javnih in zasebnih šolah, ne bodo širili protiverski in nenravni nauki.«
Crnovrški g. župnik je tako vršil samo svojo službeno dolžnost, če je na prižnici in v spovednici svaril pred pogubnimi vplivi pohujšljivih predstav in nemoralne literature. Ce bi tega ne storil, bi težko grešil in izdal svoje duhovniške dolžnosti.
Kadar v neki državi preganjajo duhovnike, ki vrše svoje službene dolžnosti, pravimo, da obstaja v taki državi versko preganjanje. To versko preganjanje je še posebno hudo in kričeče, če državne oblasti segajo na zgolj duhovno področje, kot na pr. če bi ovirale razglaševanje božjih zapovedi in delitev zakramentov. In prav to se je zgodilo v primeru g. Kobala: bil je obsojen, ker je na prižnici govoril o šesti božji zapovedi, o bližnjih priložnostih, o pohujšanju. Pa tudi, ker je v spovednici, pri zakramentu sv. pokore, vršil svojo dolžnost.
Ce torej motrimo s katoliškega vidika obsodbo g. Kobala, moramo ugotoviti dvojno: 1) v Jugoslaviji vlada dejansko versko preganjanje in 2) g. Kobal je resnični verski spoznavalec, ker trpi zaradi zvestega opravljanja svojih pastirskih dolžnosti.
Kaj pa če gledamo na zadevo z državnega stališča? Okrajno sodišče trdi, da je g. Kobal opravljal verska opravila v namene, ki so v nasprotju z ustavo. Se je li dejansko g. Kobal pregrešil zoper državne zakone?
Jugoslovanska ustava predvsem proglaša, da je Cerkev ločena od države, to je, da se država ne briga niti za versko življenje državljanov — vera je zasebna stvar državljanov — niti ne za kar se godi med cerkvenimi stenami: pri bogoslužju, v izvrševanju verskih obredov, pri sprejemanju zakramentov. Ustava proglaša načelo svobode vesti in svobode veroizpovedi. Izrecno določa v členu 25: »Verske skupnosti, katerih nauk ne nasprotuje ustavi, so svobodne v svojih verskih zadevah in v izvrševanju verskih obredov.«
Zakon o pravnem položaju verskih skupnosti gre še dalje. V členu 3. odreja: »Verske skupnosti so svobodne pri Izvrševanju verskih opravil in verskih obredov.« A še več! Ce 3. člen zagotavlja svobodo verskih opravil In obredov, člen5. tej svobodi nudi postavno zaščito: »Prepovedano je preprečevanje verskih zborov, verskega pouka, verskih obredov in drugih izražanj verskih čustev.«
S tem, da je g. Kobal pri pridigovanju in spovedovanju zagovarjal moralne vrednote nravnosti, poštenosti In čistosti, ki so osnova krščanskega življenja, ni nikakor kršil državnih zakonov, ki tudi priznavajo etično veličino nravnosti In poštenosti. Pri svojem pastirskem delovanju se je g. Kobal posluževal svobode, ki mu jo nudijo tudi državni zakoni: delal je Po obstoječih zakonih in ne proti njim. Zato pa je njegova obsodba krivična, nezakonita in celo protiustavna!
Proti državnim zakonom so se pregrešili tisti, ki so ga postavili pred sodišče, in tako njemu in mnogim njegovim sobratom dejansko preprečili mirno podajanje »verskega pouka«, katerega ščiti navedeni 5. člen Zakona o pravnem položaju verskih skupnosti.
Pa še nekaj. Osupli smo obstrmeli ob čudni utemeljitvi te obsodbe: č. g. Kobal ni bil kaznovan zaradi delovanja, ki je bilo vsekakor zakonito, pač pa zaradi namenov: »opravljal je verska opravila v namene, ki so v nasprotju z ustavo«. Le kakšne namene je imel? Naslednje: ohraniti mladino nravno in pošteno. In nič drugega. Iz prečudne utemeljitve obsodbe bi zatorej z železno logiko izhajalo, da če je namen ohraniti mladino nravno in pošteno »v nasprotju z jugoslovansko ustavo«, je dejanski namen jugoslovanske u-stave vzgojiti mladino, ki bo nenravna in nepoštena.
Ni li to najtežja žalitev, ki jo more kako državno sodišče naprtiti lastni državi?
Laž ima kratke noge, krivica kriči po maščevanju, nezakonitost pa si bije po obrazu.
Ne gre za resnično pravdo, temveč za časnikarsko polemiko med katoliškim tednikom »Vita Nuova« in »Novim listom«. Glasilo tržaške ital. kat. akcije je v treh številkah dne 22. in 29. novembra ter 6. decembra objavilo dopis o naših slovenskih zadevah. Na te dopise je odgovoril pretekli teden »Novi list« s precej dolgim uvodnikom. Ta uvodnik omenja tudi naš list. Zato je potrebnih nekaj pojasnil.
Komunisti ne morejo predstavljati vseh tržaških Slovencev
To je v glavnem misel tednika »Vita Nuova«. Pri tem misli tudi ljudi okrog Neodvisne socialistične zveze, ki jih na kratko imenujemo titovce. Naši italijanski someščani so nas dolgo kar vse prek imenovali »slavo-komuniste«. Zato pomeni stališče lista »Vita Nuova« napredek. Naš list je zadnji čas zelo poudarjal, da je med nami veliko Slovencev, ki nočejo veljati za tako imenovane titovce in tudi nočejo, da bi nas ti ljudje kjerkoli predstavljali. Noben resnični katoličan ne bo šel zaradi ljube narodne sloge h komunistom. Zato, tako je poudaril naš list, je dedičem »Osvobodilne fronte« odklenkalo. Prav je, da končno vendar enkrat pokaže tudi italijanski tisk ali vsaj tisk italijanskih katoličanov, da so nam delali krivico, ako so smatrali vse Slovence za somišljenike komunističnih organizacij ali pa imeli te komunistične organizacije za edine predstavnike Slovencev.
Odškodnina za požgane kulturne domove
»Vita Nuova« kaže na krivico, ki jo je storila italijanska vlada, ko je obljubila in delno izplačala odškodnino za požgane kulturne domove izključno pooblaščencem jugoslovanskih komunistov v Trstu. »Novi list« se zaradi te ugotovitve zelo razburja, češ da je ta zadeva zaključena in da bi mešanje v to zadevo spravilo v nevarnost celoten londonski sporazum. Z bojaznijo »Novega lista« se verjetno ne bo strinjalo veliko število Slovencev. Vsi zahtevamo brezpogojno dokončno izvedbo londonskega sporazuma, toda zahtevamo, da se izplača odškodnina vsem Slovencem, ne samo komunistom, ki ob požigu slovenskih sedežev sploh niso imeli v Trstu nobene škode. V kolikor gre za obljubo izplačila v zgolj komunistične roke, je pogodba krivična in neveljavna. Če sem hišo zažgal Tonetu in se zavežem, da bom izplačal odškodnino Janezu, ki ni trpel nobene škode, je to krivično. Urednik »Novega lista« je sicer prebil nekaj let v semenišču, toda ni se posvetil teo-logičnemu študiju, zato pač glede te zadeve njegovo mnenje ne more biti merodajno. Zato mi vztrajamo na svojih zahtevah do odškodnine, ki jo hoče italijanska vlada izplačati samo komunistom. Četudi bi bila ta odškodnina v celoti dana komunistom jugoslovanskega kova v Trstu, bomo mi še vedno vztrajali na svojih zahtevah, ker bi italijanska vlada v tem primeru ne zadostila svojim obveznostim napram tržaškim nekomunističnim Slovencem. Če bi ravnali drugače, bi izdali naše resnične narodne interese. Komunizem namreč ni isto kot slovenstvo. Nič se ne ve, kaj lahko še doživimo, in morda napoči čas, ko bomo mogli z večjim uspehom ponoviti svoje zahteve. Te naše zahteve so bile znane javnosti in oblastem,
(Nadaljevanje s 1. strani)
NAUK CERKVE O IMENOVANJU IN POSVETITVI ŠKOFOV Glede na ta težki atentat, napad proti disciplini in edinstvu Cerkve, papež razlaga nauk Cerkve o imenovanju in posvetitvi škofov. Cerkveno pravo jasno in izrecno določa, da ima pravico svobodno imenovati škofe samo papež, škofi, ki jih ni imenoval papež, ali ki so izvoljeni in posvečeni proti izrecnim ukrepom sv. Stolice,nimajo nikakih škofovskih pravic. Za te »škofe« veljajo besede Kristusove: »Kdor ne pride v ovčji hlev skozi vrata, ampak prileze drugod, ta je tat in ropar.« (Janez, 10,1) Ovce poznajo glas pravega pastirja in gredo za njim, toda »za tujim pa ne pojdejo, ampak bodo zbežale od njega, ker ne poznajo glasu tujih.« (Janez, 10,5)
Nobena oseba, noben zbor ne duhovnikov ne laikov nima pravice imenovati ali izvoliti škofe. Ta pravica pripada samo papežu. Nobeden ne more posvetiti neko osebo za škofa, če ni za to pooblaščen od sv. Stolice. Posvetitev neke osebe za škofa brez pooblastila sv. Stolice je težak atentat proti edinstvu Cerkve. Cerkvena ka-
preden je o tem pisala »Vita Nuova«. Dobro pa je, da se je pričelo v tej smeri orientirati tudi italijansko javno mnenje.
Kaj pa Narodni svet?
»Vita Nuova« omenja predlog »Novega lista« o Narodnem svetu in ga predstavlja kot del komunističnega prizadevanja, da spravi pod svoj klobuk vse Slovence. Očividno smatra ljudi okrog »Novega lista« za prikrite sodelavce komunistične ideje. Zato omenjajo njih predlog o Narodnem svetu kot komunistično nakano. »Katoliški glas« se je lotil te zadeve drugače. Sprejel je zamisel o Narodnem svetu, ne oziraje se na to, od kod prihaja.
V	jedru je smatral ta načrt za sprejemljiv. Omenil je, kakšen bi moral biti ta Narodni svet, kakšen ne bi smel biti, opozoril je, da je največja ovira za Narodni svet prav prizadevanje titovskih organizacij, da bi predstavljale vse Slovence. Te organizacije so doslej odklanjale Narodni svet. Danes sploh ni mogače reči, kako naj pride v tem položaju do Narodnega sveta, ki naj bi prinesel kako pomembno korist. Če pa pride do tega, bo lahko »Novi list« pokazal v dejanju, kako si to zamišlja in ali mu je res pri srcu usoda slovenskih organizacij, ki so popolnoma neodvisne od komunističnih vplivov.
»Prvi slovenski športni dan«
Ko so doživeli voditelji »Neodvisne socialistične zveze« pri zadnjih volitvah neuspeh, so začeli misliti na nove organizacije; med temi so ustanovili društvo umetnikov in športni klub, ki je organiziral tako imenovani »prvi slovenski športni dan«. Na to manifestacijo so povabili tudi »Slovenske tržaške skavte«, to je katpliško usmerjene slovenske skavte na Tržaškem. »Novi list« je javil, da bodo na tem dnevu v resnici nastopili. Tako je to omenila tudi »Vita Nuova«. Toda skavti so v resnici vabilo odklonili. Zato je »Vita Nuova« 29. novembra svojo vest preklicala in pri tem skavte pohvalno omenila. »Novi list« se huduje, ker je »Vita Nuova« moško popravila, kar je netočno poročala. Zakaj ne bi mogel tudi »Novi list« tega storiti? Svojo preuranje-no vest bi bil popravil in mir besedi.
Otvoritev novega pristanišča v Kopru
Preteklo nedeljo so svečano otvorili v Kopru prvi del operativne obale v tovornem pristanišču. Navzoči so bili predstavniki oblasti in velika množica ljudštva. Tako je prvič v zgodovini v nedeljo lahko pristala v koprskem pristanišču 10.000 tonska prekooceanska ladja »Gorica«.
Pristaniška gradbena dela se bodo še nadaljevala, tako da bo leta 1960 promet dvignjen na 108.000 ton. Operativno obalo bodo podaljšali še za nadaljnjih 60 metrov. Končni načrt pa predvideva zgraditev obale v dolžini 400 metrov, tako da bo lahko dograjeno pristanišče opravilo
360.000	ton prometa.
Smrt slov. znanstvenika
V	soboto 13. dec. pa so v Ljubljani pokopali univerzitetnega prof. ing. Marija Osano. Umrl je nepričakovano. Bil je reden univerzitetni profesor in pionir radijske tehnike na Slovenskem
zen za ta atentat je ekskomunikacija, i-zobčenje, ki je pridržano na izredno poseben način sv. Stolici. Tej kazni zapade »ipso faeto«, to je takoj, ne samo tisti, ki je tako posvečen za škofa, ampak tudi tisti, ki je tako osebo posvetil.
POZIV NA NEUSTRAŠNO IZPOVEDANJE VERE
Na koncu enciklike sv. oče med drugim kliče kitajskim vernikom: »Bodite trdni, zaupajte v Gospoda: Vse svoje skrbi nanj preložite, zakaj on skrbi za vas.« (Sv. Peter, 5,7)
ENCIKLIKA IN NAŠE RAZMERE
Poudarili smo glavne misli papeževe enciklike Kitajcem, ker je ta enciklika tudi za nas zelo aktualna, zelo važna. Komunisti tudi pri nas širijo iste zmote in imajo iste metode.
KOMUNISTI IN RODOLJUBJE
Tudi pri nas in v Jugoslaviji komunisti kričijo, da je Cerkev sovražna našemu narodu, da Vatikan vodi protislovansko politiko, da podpira imperializem itd. Pij XII. pa v encikliki »Cupimus imprimis« izrecno naglaša, da Cerkev ni sovražna nobenemu narodu na zemlji, da objema z enim samim objemom vse narode. V encikliki »Ad Sinarum gentem« pa izjavlja, da katolik ne zaostaja za nobenim glede prave ljubezni in prave zvestobe do zemeljske domovine.
Komunisti so pri nas in v Jugoslaviji zlorabili in zlorabljajo ljubezen do domovine, zlorabili so in zlorabljajo rodoljubje. že v partizanskem gibanju so naglašali, da gre za borbo proti okupatorju, za domovino. Mnogi pošteni in verni rodoljubi so šli k partizanom v dobri veri, da se bodo borili za domovino. Toda komunisti so jih na vse mogoče načine hoteli pridobiti za komunizem. Če se ti iskreni rodoljubi niso vdali komunizmu, so jih poslali na najbolj nevarne točke bojišča, da se jih znebijo, ali pa so jih zavratno tudi ubili.
Na Kitajskem je »Rodoljubno združenje« samo zanka, s katero hočejo kitajski komunisti loviti katoličane in jih prisiliti, da »gradijo socializem«, to je komunizem. Ljubezen do domovine in vere, mir med narodi, verska svoboda so besede, s katerimi vabijo katoličane v to združenje, a so samo fraze, puhlice, prazne besede, s katerimi hočejo iz katoličanov storiti komuniste.
Istih puhlic se poslužujejo tudi naši komunisti. Rodoljubje, mir, verska svoboda — vse to služi tudi našim komunistom za dosego končnega, vrhovnega cilja, za dosego brezbožnega komunizma.
Med trnjem in osatom
Ne sodi dneva pred nočjo
Primorski se nas je preteklo nedeljo zopet spomnil, in sicer zaradi bodice, ki smo mu jo »Med trnjem in osatom« pretekli teden posvetili. Kot znano, teče polemika med njim in nami zaradi neslane in žaljive opombe Primorskega dnevnika, da je manjkala na programu proslave 25-letnice škofovanja msgr. Santina delitev brošure Lava Čermelja »II Vescovo Antonio Santin e gli Sloveni e Croati del-la Diocesi di Fiume, Trieste-Capodistria«. Knjiga je izšla v Ljubljani leta 1953. V tej brošuri je avtor izdal vrsto pisem, dekretov, okrožnic in podobnih stvari, ki jih je iztaknil po raznih župnijskih in drugih uradih do leta 1952.. Tičejo se msgr. Santina in njegovega škofovanja. Toda namen brošure je očiten: umazati katoliškega škofa. Ta namen se je pokazal tudi na zunaj, ko so jugoslovanske o-blasti poskrbele, da so to brošuro dobili v roke razne tuje osebnosti in uradi. Vendar pametni ljudje tega »poklona« niso vzeli zares in ugled msgr. Antona Santina ni zaradi te publikacije nič trpel. Razumeli so, da je to le poskus komunistične propagande, da se oblati katoliški škof.
Odkod tak reven uspeh te brošure?
Lavo Čermelj piše kot zagrenjen političen preganjanec. Vemo, da je pod fašizmom veliko pretrpel. Toda zagrenjenost in maščevanj aželj nost nista dobra svetovalca zgodovinarju.
Dogodki, o katerih hoče Čermelj soditi, so bili takrat in so še danes preveč sveži, da bi jih mogli objektivno presoditi. Dobo fašistične diktature in ravnanje nekaterih cerkvenih oblasti v tistem času ne gre vrednotiti le z ene plati, čes to in to je bilo napisano ali izrečeno, temveč bo treba pogledati tudi zakaj je bilo, iz kakšnih razlogov, iz kakšnih nagibov in s kakšnimi nameni je bilo napisano ali izrečeno. Pokojni nadškof msgr. Margotti se je nekoč izrazil, da je marsikaj rekel duhovnikom in napisal zato, da bi jih obvaroval
pred hujšim preganjanjem. Seveda duhovniki takrat tega niso razumeli.
Končno pa še nekaj: Errare humanum est. Vsi lahko pogrešimo. Ob svoji 25-let-nici škofovanja je msgr. Santin v slovenskem govoru po radiu dejal tudi naslednje:
»Ostajajo (leta škofovanja) z vsemi milostmi, z vsemi pomočmi, ki mi jih je (Bog) dal, z vsem usmiljenjem, ki ga je kazal do mene, z vsemi pogreški, ki sem jih napravil. Ostajajo z vsemi možnostmi, ki so se mi nudile po božjih načrtih, in z vsemi pomanjkljivostmi, ki sem jih zagrešil v tem pogledu, kakor stoji pred božjimi in mojimi očmi.
Sedaj je lahko videti, kaj je bilo prav in kaj narobe. Toda izkušnja, ki jo vsak dan doživljamo, nas uči, da se nismo zmotili, ko smo poslušali pravi glas pravičnosti, ljubezni in dolžnosti, čeprav nas je to nekaj stalo, medtem ko smo pogrešili, kadar so vplivali drugi razlogi, ki so jih narekovali primernost, strah ali kakšni posebni interesi, na naše odločitve.« (KG, 20. nov. 1958.)
Zato še danes trdimo, da je bila opomba Prim. dnevnika ob proslavi škofove 25-letnice in v Čermeljevi knjigi le spet nov dokaz, kako je PD dosti na tem, da se celo ob jubileju smeši katoliški škof.
Ko je pritisk in strah minil, imajo v Trstu Slovenci škofa, ki edini svojim slovenskim vernikom slovensko pridiguje in jim skuša biti skrben oče. — Zato ne sodi dneva pred nočjo!
Radio Trst A
od 21. do 27. decembra 1958
Nedelja: 10.00 Prenos sv. maše iz stolnice sv. Justa. — 12.00 Vera in naš čas. —
17.00	J.W. Goethe: »Egmont«, tragedija v 5. dej. - Igrajo člani SNG. — 21.00 Narava poje v pesmi.
Ponedeljek: 18.40 Vokalni kvintet »Zarja«. 20.30 G. Puccini: »Plašč«.
Torek: 18.00 Z začarane police: Ivanka Cegnar: »Lepo božično darilo«. 18.10 Simfonični koncert. —	21.00	Obletnica
tedna: »Stoletnica rojstva Giacoma Puccinija«.
Sreda: 18.10 Corelli: Koncert v G molu — imenovani »Božični4 koncert«. — 18.30 F. Jeza: »Božične sanje«, radijska igra. Nastopajo člani R.O. — 20.30 »Božične navade pri nas in drugod, včeraj in danes«. — 23.30 Božične melodije. — 24.00 Sv. maša polnočnica iz farne cerkve pri Sv. Jakobu v Trstu.
Četrtek: 8.30 Božični motivi. — 10.00 Prenos sv. maše iz stolnice sv. Justa, nato »Božične navade pri nas in drugod včeraj in danes. — 13.30 Božična voščila. — 16.40 Slovenska zborovska glasba. — 17.00 »Božični triptihon«, radijski prikaz, ki ga je napisal Marijan Vovk. - Igrajo člani R.O., vodi Jože Peterlin. — 20.30 Album božičnih melodij. — 21.00 Ilustrirano predavanje: »Prerokbe o prihodu Odrešenika«. — 22.00 V. Giannini: Concerto grosso za godala.
— 22.35 Bach: Brandemburški koncert
Petek:	8.30 Božični napevi. — 9.30
Haydn: Godalni kvartet št. 69 v B duru, op. 64 št. 6. — 10.00 Izredno predavanje: »Za Božič na Himalaji«. — 15.00 Beethoven: Fantazija za klavir, zbor in orkester.
— 16.00 Haendl: Concerto grosso v B duru, op. 6, št. 7. — 17.00 G. Girauld: »Poštenjak po potrebi«, komedija v petih dejanjih. - Igrajo člani SNG. — 21.00 U-metnost in prireditve v Trstu. — 22.00 Josip Stritar: »Sveti večer pri gospodu Mirodolskcm«, novela. — 22.35 Chopin: Koncert št. 1 v E molu.
Sobota: 16.00 Novela tedna: Guy de Maupassant: »Strah«. — 16.35 Bartok: Sonata za violino solo. — 18.00 Oddaja za najmlajše:	A.	Pemo-E. Benedetti:
»Lesena pastirčka«. - Igrajo člani R.O.
— 20.30 Teden v Italiji. — 21.00 »Kako dolga je pot«, radijska veseloigra, ki jo je napisal I. Matičič.
Slovenski akademski nastop
Naznanjeni akademski nastop za izvolitev predstavniškega zbora visokošolcev tržaškega vseučilišča je vzbudil med slovensko javnostjo zanimanje in odobravanje, predvsem med akademiki ki posečajo tržaško univerzo, in tudi med kolegi, ki obiskujejo druga italijanska vseučilišča.
Sedaj, ko so volilne priprave slovenske akademske liste v polnem teku, je naša sveta dolžnost, da podpremo z vsemi silami prizadevanja za uspešen izid tega prvega uradnega slovenskega akad. nastopa.
Zavedajmo se vsi, ki še slovensko mislimo in čutimo, da od našega odločnega zadržanja zavisi, če bomo imeli slov. akademiki tržaškega vseučilišča svoje samostojne predstavnike, ki ne bodo vezani na noben tuj program ali pokroviteljstvo.
Skupina slov. visokošolcev
O pravdi med »»Vita Nuova«« in »»Novim listom««
S seje občinskega sveta
V	četrtek 11. dec. zvečer se je znova sestal goriški občinski svet. Nadaljevali so razpravo glede pobiranja trošarine, ki naj bi jo z novim letom pobirala ustanova INGIC namesto podjetja Bozzini in Gion-chetti kot doslej. Mnogi svetovalci so bili proti temu predlogu, zlasti levičarji in mi-sovoi. Slovenski svetovalec dr. Sfiligoj je bil mnenja, da bi morala občina sama poskrbeti za pobiranje trošarine, saj gre vendar za občinski denar. Končno je občinski svet z večino glasov potrdil predlog občinskega odbora, da bo od 1. januarja dalje in za dobo petih let pobirala trošarino ustanova INGIC. Drugi del seje se je zaključil ob 1.30 po polnoči.
Brezplačna živinozdravniška pomoč revnim kmetom
Revni živinorejci imajo pravico do brezplačne živinozdravniške pomoči. Zato poziva županstvo vse tiste, ki menijo, da imajo to pravico, da do 29. dec. t. 1. vložijo prošnjo na navadnem papirju in jo potem oddajo na protokolnem uradu. V
SKPD v Gorici priredi v ponedeljek 22. t. m. ob 20.30 v Marijinem domu na Placuti V. kulturni večer, posvečen
»Svetovni razstavi 1958« v Bruslju
Predaval bo ak. Mitja Bregant. - Predavanju sledijo barvne skiopt. slike.
Pridite !
prošnji morajo navesti svoje osebne podatke, število in vrsto živali, potrdilo o vpisu v seznam občinskih davkov ter potrdilo, da nimajo nepremičnin in ne v najemu zemljišča, ki meri več kot 75 arov (7500 m2). Dodati morajo tudi dokument o družinskem stanju, ki ga dobe na ana-grafskem uradu.
Doberdobci so gostovali v Gorici
Preteklo nedeljo so v okviru kulturnih večerov SKPD nastopili v Gorici dober-dobška dekleta z lepim sporedom, ki bi zaslužil, da bi se ga udeležila vsa naša mladina, rajši kakor da izgublja nedeljske popoldneve po kinih in pred televizijskimi aparati. Spored je bil pester in tudi dovršeno podan. Najprej je dober-dobško dekle pozdravilo navzoče Goričane s prikupnimi in laskavimi besedami, bolj kot jih zaslužimo. Sledilo je nekaj pesmi, ki jih je zapel dekliški zbor, nakar je g. župnik Bogomil Brecelj pokazal življenje sv. Bernardke Soubirous s pomočjo filmin. Novost je bila v tem, da je g. Brecelj poleg filmin posnel na magnetofonski trak pripovedovanje Bemard-kinega življenja v živem dialogu. Oboje je sinkronično teklo in tako smo imeli vtis, da prisostvujemo pravemu govorjenemu filmu. Mislim, da smo bili vsi navzoči zelo zadovoljni, četudi nismo več otroci. Tem bolj bi taka projekcija zadovoljila otroke, ko bi jih bilo kaj več v dvorani.
Za filmom so doberdobška dekleta podala v dveh slikah življenje Eve Laval-lier in njeno spreobrnjenje, ki se je dopolnilo ravno v Lurdu. Tudi z njimi smo bili zadovoljni.
Ves nedeljski lepi kulturni večer, posvečen Brezmadežni v osmini njenega praznika, je bilo prijetno presenečenje, ki so nam ga pripravile članice dekliškega krožka iz Doberdoba pod vodstvom svojega župnika. Hvaležni smo jim in želimo jih še kdaj videti v dvorani Brezmadežne.
(r+r)
V	Gorici bodo odprli nov obmejni prehod
Na zadnjem sestanku, ki so ga po daljšem presledku imeli predstavniki italijanskih in jugoslovanskih obmejnih organov na Bledu, so med drugim razpravljali tudi o otvoritvi večjega obmejnega prehoda v ulici sv. Gabrijela v Gorici ter dvolastniškega prehoda pri Trebčah.
Obmejni blok v ulici sv. Gabrijela bi bil vsekakor zelo potreben zlasti za dvolastnike in lastnike prepustnic, ki prihajajo v Gorico z vlakom in morajo napraviti daljši ovinek ali preko solkanskega bloka ali pa preko bloka na Rafutu in pri Rdeči hiši.
Gradbena dela v doberdobski občini
Jameljska osnovna šola, ki so jo pred meseci začeli graditi, dobro napreduje. Pritličje in prvo nadstropje je že postavljeno. V novi šoli se bodo naši otroci brez dvoma dobro počutili, saj bo medemo
sezidana in opremljena ter bo imela tudi avtomatično centralno kurjavo.
V Doberdobu pa gradijo šeststanovanj-sko hišo za brezdomce. Za ta stanovanja se bo potegovalo najmanj 15 družin, ki so brez pravega stanovanja. Ugodili bodo lahko le šestim.
V tem tednu bodo v doberdobski občini otvorili delovišče, ki bo zaposlilo 15 delavcev za dobo 51 delovnih dni. V glavnem bodo prišla v poštev cestna popravila, zlasti še cesta, ki pelje iz Doberdoba proti Jamljam. Ministrstvo je za ta dela odobrilo 900.000 lir.
Žalostna vest iz ladjedelnice v Tržiču
Pretekli teden, ko so delavci že postavili ogrodja za gradnjo 19-tonske cisterne, so nenadoma dobili sporočilo, naj prenehajo z delom. Prišle so vmes neprevidene tež-koče in tako delavci z novo zaskrbljenostjo gledajo v bodočnost. Naročila se namreč krčijo, vlada svojih obljub pa ne izpolnjuje.
Zapadlost osebnih izkaznic modre barve
Z 31. decembrom letos zapadejo osebne izkaznice modre barve starega tipa. Marsikdo ni obnovil prepustnice in zato tudi izkaznice ne. Vsled tega bo verjetno z novim letom na občinskem uradu velik naval. Kdor mora izkaznico obnoviti, naj pohiti.
Soča je preplavila bregove
Soča je v teh dneh tako narasla, da take višine vode niso zaznamovali že pet let. Preplavila je na stotine hektarjev zemlje na področju Boschetta, Villesse, Gradiške in Fare. Zelo so narasle tudi reki Idrija in Farra. V nižji Furlaniji je prešnji teden padlo 36 mm dežja.
Otvoritev sedeža avtomobilskega kluba v Gorici
V nedeljo zjutraj so v ulici Roma predstavniki oblasti slovesno otvorili novi sedež avtomobilskega kluba. Stil nove, krasne palače odgovarja stilu ostalih palač v ulici Roma in je sedaj brez dvoma ta del mesta najlepši. Prostore kluba so zelo
Podpisan sporazum o preskrbi vode
V	soboto so predstavniki italijanske in jugoslovanske vlade podpisali v Kopru sporazum o dobavi vode iz miljskega vodovoda onim krajem v Miljskih hribih, ki so po podpisu londonskega memoranduma prišli pod Jugoslavijo. Zaradi tega sporazuma je bilo doslej že 15 sej, začele so se že leta 1955, a do zaključka so prišli šele sedaj.
Sporazum bo v veljavi pet let in se bo nato avtomatično podaljšal, če bosta s tem obe vladi soglašali.
Nabirka za škofov jubilej
Nabirka med slovenskimi verniki za državno priznanje dveh slovenskih župnij je dosegla do sedaj skoraj 300 tisoč lir. Lepa vsota je to, a rabili bi vsaj poldrugi milijon.
Prispevajmo še kaj!
Sv. Ivan
Preteklo nedeljo je obiskal našo »Slovensko Marijino družbo« škofijski voditelj Marijinih družb, preč. msgr. Silvani. Druž-benke so se zbrale popoldne v dvorani Marijinega doma, kjer jim je govoril o zelo važni zadevi, namreč o skrbi za naraščaj. Msgr. dekan je s tem zadel najbolj bolečo rano naše družbe. O nobeni drugi stvari ni bilo tako potrebno govoriti. Njegovo izvajanje je bilo zelo prepričevalno. Posebno je poudaril, da bo za uspešno akcijo med mladino potrebno poiskati bolj dostojen sedež. Dvorana namreč, v kateri gostujemo, je napol razpadla in ne more biti primerna za zbiranje mladine, ki jo skušajo zavajati nasprotniki vere z zelo učinkovitimi sredstvi. Zato je pozval, da se tudi pri Sv. Ivanu odločimo za to, da postavimo Marijini družbi in drugim slovenskim katoliškim društvom nov sedež. To potrebo smo čutili tudi sami. Zato je bilo zelo umestna beseda pobude, da rešimo to pereče vprašanje. Nova zgradba bi pomenila tudi novo slovensko kulturno središče sredi našega predmestja, v katerem se
lepo in bogato opremili. Klub bo v novih prostorih začel delovati 20. decembra.
Sklad za zimsko pomoč
Kakor vsako leto, tako so tudi letos že začeli zbirati sklad za zimsko pomoč brezposelnim. Posvetovalna komisija za zimsko pomoč je pod predsedstvom prefekta dr. Nitrija na svojem sestanku poročala o uspehu lanske nabirke. Skupno je bilo nabranih 69 milijonov lir, od katerih je ministrstvo za notranje zadeve prispevalo 58,8 milijonov; od teh je 1,8 milijona šlo za gradeške ribiče, deset milijonov pa so prispevali prebivalci go-riške pokrajine. Ministrstvo je tudi letos obljubilo enako vsoto podpore, vendar je prefekt povabil prebivalstvo, naj tudi ono prispeva za zimski sklad brezposelnim.
Peč
V četrtek 11. dec. smo nesli k večnemu počitku Marijo Čevdek, rojeno Tomšič. Umrla je po kratki težki bolezni stara 72 let. Bila je dobra krščanska žena, pri vseh spoštovana, kar je pokazala tudi obilna udeležba pri pogrebu. Bila je sestra zlatomašnika č. g. Krištofa Tomšiča, bivšega župnika na Trnovem pri Gorici in sedanjega upravitelja v Vipolžah, ter mati našega občinskega moža Nika Čevd-ka.
Prizadeti družini naše iskreno sožalje^ Rajnki naj ljubi Bog podeli večni mir.
Podgora
V soboto 13. decembra je stopila pred oltar v domači cerkvi gčna Majda Petejan, da bi tam pred Bogom obljubila večno zvestobo svojemu izvoljencu Giacomu Pi-natu.
Stopila je v božji hram v spremstvu staršev, kateri so jo pred oltarjem izročili ženinu. Gčna Majda je diplomirala na slov. učiteljišču. Ženin pa je v službi kot šofer pri podjetju Ribi v Gorici. Obema želimo prav iz srca, da bi bila njuna zakonska pot, pot sreče, medsebojnega razumevanja in božjega blagoslova.
*
Težko pričakovane so vendarle dospele knjige MD. V župnišču so nam na razpolago. Cena 600 lir je primerna. Takega duhovnega bogastva si je človek vedno želel in si ga bo. Nam vsem bodo v dolgih zimskih večerih prave prijateljice, ki nam bodo krajšale ure in obogatile osebnost. Hvaležni smo goriškemu odboru MD, da nam je tudi letos preskrbel nenadomestljivega duhovnega prijatelja.
zgublja naš živelj sredi novih priseljencev.
Ob občnem zboru šolskega sindikata v Trstu
Sindikat slovenske šole v Trstu stoji pred tretjim občnim zborom. Pred tremi leti smo sicer nekoliko boječe gledali na skupni sindikat in se bali, da bo sindikat prešel pod vplivno področje te ali one politične skupine. Ta naš strah ni bil opravičen, kajti vodstvo sindikata se je držalo izven političnih trenj in mu je bila šola zaščita stanovskih interesev poglavitno delo. In tako je bilo tudi prav. Upamo, da se bo novi odbor sindikata tudi v bodoče držal teh smernic. Ce bo sindikat šel po tej poti, potem mu je resnost zajamčena, obenem pa tudi moralna podpora vseh treznih ljudi, ki jim politikanstvo ni glavna skrb. Samo sindikatu se je posrečilo, da je od časa do časa lahko zbral za isto mizo vse različne kulturne in politične smeri in resno razpravljal o naši glavni zadevi, to je o naši šoli, ki je naša skupna last in ono dete, ki je deležno naše največje skrbi in nege. Seveda se tega velikega poslanstva šole in narodnega pomena lastne šole manjšine mnogi ne zavedajo. Ob vsaki priliki vlečdjo in izpeljujejo vodo na svoj mlin, si laste uspehe in na vsa usta kriče o svojih zaslugah. Toda bodimo si odkriti: veliko več je vredno prizadevno skrito delo preproste matere, ki brez pomislekov junaško pripelje k vpisu svojega sina na slovenske šole, kot pa širokoustenje onih, ki sicer včasih napišejo kakšen člančič v svojem glasilu. Ko pa je treba reči temu ali onemu svojemu političnemu somišljeniku resno besedo, naj napoti svojega otroka v slovensko šolo, tedaj pa zmignejo z rameni, češ saj ni važno, kam hodi otrok v šolo, glavno je, da je politično naš somišljenik. Revni izgovori! Ko bo sindikat polagal svoje obračune na občnem zboru, naj se zaveda, da njegovo delo še ni končano. Veliko dela je še pred njim. Uzakonitev slovenske šole je naš glavni problem, od katerega ne smemo nikdar odstopiti. Naj
bodo diskriminacije še tako težke, ne obupati. Ta teden se mudi delegacija sindikata v Rimu. Tudi od tega dejstva si ni obetati takoj uspehov. Na vsak način se mora sindikat uveljaviti in pokazati, da obstoji, da izraža želje in zahteve vse slovenske skupnosti, in da ga pri njegovem delu podpirajo vse slovenske politične in kulturne ustanove. Sindikat pa naj se zaveda, da bo le tako dolgo užival podporo in ugled, dokler bo hodil po doslej začrtani poti.
Želimo, da bi sindikat rešil mnogo problemov, ki so povezani s slovenskim šolstvom, in da bi pripeljal slovensko šolo na ono raven, ki šoli kot taki pripada.
Ne bi pa opravili svoje dolžnosti časnikarstva, če ne bi ob tej priliki zapisali tudi nekaj, kar naj si šolniki vzamejo zares k srcu.
Na Tržaškem je kakih 150 učiteljev in prav toliko profesorjev. Torej 300 kulturnih delavcev, katerim je zaupana naša mladina. Toda kaj vidimo? Naše šolnike na žalost vidimo’le v šoli in nikjer drugje. Učitelji se pripeljejo z zadnjim avtobusom v vas in s prvim zopet pobegnejo nazaj domov. Tisti, ki slučajno stanujejo na kraju službovanja, se izven šole ne pokažejo pri nobenem delu. Včasih so bili učitelji stebri vsega prosvetnega dela. In danes? Pred leti so se z vso silo vnemali za dedka mraza in novoletno jelko. Sedaj jih je še to minilo. Na miklavže-vanje in božičevanje pa itak ne mislijo. Šele na koncu leta spravijo skupaj šolsko prireditev in to je vse. Moramo pa seveda priznati, da so tudi izjeme in vsa čast tistim, ki primejo za kako izven-šolsko delo. Redke izjeme so tudi srednješolski profesorji. Pri 150 se jih najde le par, ki pomagajo pri kaki kulturni ustanovi, gredo predavat, organizirajo kak mladinski izlet, letovanje, tečaj in podobno. Če so že naši šolniki tako »komod«, kakšna bo šele mladina, ki bo izšla iz njihovih rok. Na naših akademikih že vidimo sadove. Včasih so vsaj organizirali kak ples. Sedaj še tega ne. Kje pa je resno delo!
Pa bo kdo dejal, lahko je pisati, težko je delati. Pri takem položaju, kot se nahajajo slovenski šolniki, mineva dobra volja. Je že res. Toda vsi se nahajajo v enakem položaju, nekateri morda celo v izredno slabem, brez vsakih dobrih izgle-dov, pa vendar delajo. Zakaj? Ker se zavedajo svojega poslanstva. In svojega poslanstva bi se morali zavedati vsi šolniki.
Dolina
Naša župnija je dobila novega gospoda kaplana. Prišel je salezijanski duhovnik dr. Jože Miklič, do sedaj ravnatelj katakomb sv. Kalista v Rimu. Dosedanji dolinski kaplan g. Jože Kunčič je bil imenovan za podravnatelja v Marijanišču na Opčinah.
Druga novica pa je ta, da se sedaj vrši v Dolini gospodinjski tečaj za dekleta. Udeležba ni velika (le 16 deklet), ker imajo tečaj zaradi dela v poznih nočnih u-rah. Vodijo ga čč. šolske sestre. Dekleta so zelo zadovoljna in jim prav nič ne u-gaja, ker bo dvomesečni tečaj prehitro zaključen.
Tudi letošnji Miklavž je imel zaradi tečaja več dela. Med veselo prireditvijo je poklical vsa dekleta na oder in jim marsikatero zanimivo povedal in tudi vprašal. Sploh je bil dolinski Miklavž pri vseh treh nastopih (otroški vrtec, šolarji, odrasli) zelo Židane volje. Pred njegovim prihodom so se imenitno postavili naši šolarji s prizorom »Miklavža čakamo«.
Slišimo, da se bo kmalu po praznikih začel novi gospodinjski tečaj, in sicer v Trstu pri Sv. Ivanu pri šol. sestrah. Mestna dekleta, le veselo skupaj, saj gre za vaše dobro. Tečaj v Trstu bo seveda daljši in še bolj imeniten — kakor se za meščane spodobi. Navodila dobite pri čč. šol. sestrah, via delle Doccie št. 36 - tel. št. 95-575.
Zgonik
Pretekli teden od 7. do 15. decembra smo imeli pri nas sv. misijon. Kljub silno slabemu vremenu, dežju in kraški burji je še kar dobro uspel, za kar smo dolžni veliko zahvalo čč. gospodoma misijonarjema, ki sta s tolikimi žrtvami pripoma-
gla misijonu za tolik uspeh. Pa tudi ljudje so vztrajali do konca in se zvesto u-deleževali vseh govorov. Daljše poročilo prinesemo prihodnjič.
Zahvala
Podpisana Mara Kramarič se oskreno zahvaljujem vsem Barkovljanom za sočutje in ljubezen, ki sem jih užila za časa našega bivanja v Barkovljah, posebno v dnevih bridke žalosti ob smrti mojega pokojnega brata Jankota. Štejem si v dolžnost, da to zahvalo objavim pred odhodom iz Barkovelj. Priporočam Barkovljanom posebno grob njega, ki vas je ljubil in spoštoval.	Mara	Kramarič
Z balonom preko oceana
Štirje angleški letalci so začeli polet z balonom preko Atlantskega oceana. Dvignili so se s Kanarskih otokov. Potovanje bi moralo trajati tri tedne, vendar so se potniki založili s potrebščinami za tri mesece.
OBVESTILA
POLNOČNICA V TRSTU. Tudi letos bo slovenska polnočnica ob 21. uri v cerkvi sv. Jakoba v Trstu. Preskrbljen bo tudi radijski prenos opolnoči. — K domači pobožnosti, k lepim nabožnim pesmim vabimo vse tržaške Slovence.
OPROSTITEV OD ZDRŽKA. Praznik sv. Štefana pade letos na petek, ko velja pravilo o zdržku od mesnih jedi. Toda zaradi praznika in cerkvenih slovesnosti na ta dan, je goriški nadškof dal dispenso od zdržka za vse vernike goriške nadškofije. Na praznik sv. Štefana torej ne bo zdržka, temveč bo smel vsakdo jesti tudi meso, če ga bo imel.
OBČNI ZBOR SINDIKATA SLOV. ŠOLE. Sindikat slovenske šole v Trstu obvešča, da se bo vršil redni letni občni zbor sindikata v nedeljo 21. dec. 1958 ob 9. uri v risalnici višje realne gimnazije v ulici Laz-zaretto Vecchio 9/II. — Dnevni red: Otvoritev — Volitev predsedstva občnega zbora — Čitanje zapisnika lanskega občnega zbora — Poročila — Razprava in sprejem poročil — Razrešnica — Volitve novega odbora — Predlogi — Razno. — Vsi, ki žele predložiti kak predlog, naj ga pismeno predlože odboru sindikata do 19. decembra.	Odbor
DAROVI:
V	počastitev spomina drage mame Marije Čevdek daruje družina čevdek s Peči 2.500 za Slovensko sirotišče in 2.500 lir za Alojzijevišče. — Iskren Bog plačaj!
Za Alojzijevišče: družina Simčič 1.000; N. N. 5.000; N. N. 2.000; T. T. 2.000 lir. — Vsem blagim dobrotnikom naj Bog obilo povrne!
Za Slov. sirotišče: J a m 1 j e : v denarju 5.690 lir, 166 kg krompirja, 120 kg koruze v štoržih; Rupa-Peč:	370	kg
krompirja, 90 kg koruze v štoržih, v denarju 2.300; N. N. 5.000 lir. — Vsem plemenitim dobrotnikom, ki so nam v minulem letu pomagali pri vzdrževanju naših malih, naj božje Dete tisočero povrne!
LISTNICA UREDNIŠTVA
Dvojna božična številka KG izide v sredo 24. namesto v četrtek 25. dec., ker je ta dan Božič. Gg. poverjeniki in dopisniki naj to vzamejo na znanje.
LISTNICA UPRAVE
Kdor želi voščiti za Božič in novo leto v našem listu, naj to javi najkasneje do ponedeljka 22. dec.
Našim bralcem In posebno našim bralkam priporočamo, naj kupujejo predvsem pri tistih trgovcih, ki oglašajo v katoliških listih. Taki trgovci dajejo garancijo, da vas bodo pošteno postregli. ZATO KUPUJTE PRI TISTIH, KI OGLAŠAJO V KATOLIŠKEM GLASU!
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolpe*: trgovski L. 20, osmrtnice L. 30, več 794 davek na registrskem uradu.
Odgovorni urednik: msgr. dr. Fr. Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici
ZAHVALA
Čutimo dolžnost, da se zahvalimo vsem, ki so nam na katerikoli način izkazali sočutje ob smrti naše nepozabne mame
Čevdek Marije poj. Tomšič
Zlasti se zahvaljujemo č. g. župniku, pevskemu zboru za tolažilno petje, darovalcem vencev in cvetja ter vsem, ki so našo drago pokojnico v tako lepem številu spremili na njeni zadnji poti.
Peč, 12. decembra 1958.	družina	ČEVDEK