Poštnina plačana t gotovini.
Izhaja vsak petek.
Leto Vffl. št. 6.
LOVE
Uredništvo: Ljubljana, Tyrševa cesta št. 17
Naročnina četrtletno 15 din za pol leta 30 din za vse leto 60 din Posamezne številke 1.50 din V zamejstvo celoletna naročnina 90 din
Ljubljana, 10. februarja 1939.
*
O
Ali so naravne osnove slovenstva ogražane?
Populacijsko vprašnje v luči posebnih slovenskih
Naglo padanje našega naravnega prirastka v zadnjih letih se ne da pojasniti zgolj z domnevo, da nas je pač močneje zajel val civilizacije s svojimi kvarnimi vplivi in nasledki. V veliki meri je pri tem soodločala gospodarska stiska in spremljajoči jo pojavi. Mesta kažejo povsod padajočo tendenco rodnosti in bi počasi izumrla, če bi ne bilo dotoka ljudi iz podeželja. Vendar lahko gospodarska konjunktura in populacijska politika ta proces zavirata ali celo začasno ustavita, pri nas pa sta gospodarska stiska in splošno obubožanjp ta razvoj še pospešili. To velja morda še v večji meri za nekatere naše industrijske okraje. Brezposelnost, znižanje mezd, slabe plače nameščencev, visoke cene vsakdanjih potrebščin morajo nujno poslabšati pogoje za ustanovitev in preživljanje družin. Ko ugotavljamo izgube našega narodnega premoženja zaradi odtekanja donosa neštetih davčnih viirov v razne osrednje blagajne, radi pozabljamo na težke milijonske zgube našega narodnega premoženja zaradi krčenja mezd, odpuščanja delavstva (n. pr. v središču naše premogovne industrije), zarudi varčevanja pri izdatkih za nove namestitve pni železnici, pošti, financi in drugih državnih uradih.
Razen mesta kažejo najmanjši naravni prirastek okoliške občine in industrializirani okraji, kjer se pač v večji meri pojavljajo tisti vzroki, ki povsod neugodno vplivajo na rodno moč mestnega prebivalstva. Največji naravni prirastek pa imajo še vedno kmečki okraji in občine. Brez tega prirastka bi slovenski rod v današnjih razmerah začel kmalu izumirati. Vendar imamo zraven kmečkih okrajev in občin, ki še danes presegajo po svoji rodnosti državno povprečje, že tudi take, ki kažejo očitno nazadovanje rojstev, tako da lahko ugotovimo, da se padanje rojstev tudi pri popolnoma kmečkih okrajih ne bo ustavilo. Bela Krajina in Zgornja Savinjska dolina pričata za to trditev.
Če se tudi sprijaznimo z mislijo, da je počasno padanje rodnosti iz predvojne višine neogibno, pa nas mora razmeroma hitro nazadovanje števila rojstev v nekaterih kmečkih predelih slovenske zemlje resno vznemiriti. Ali to pomeni, da usiha življenjska moč našega kmečkega rodu, ali pa, da beži naš kmečki človek z grude pred težkim de-lom v ugodnejše službo, in slovenski kmet pola-goma opušča obdelovanje skope zemlje ter si išče lagodnejšega kruha?
Vprašanje teles n e ga zdravja in življenjske moči kmečkega ljudstva je za Slovence vprašanje arodnega obstoja. Vedno se še preživlja dobrih 60 odstotkov slovenskega naroda s pretežno kmečkim delom. Zato moramo takim vprašanjem z vso resnostjo do dna in se dokopati do jasnega spoznanja eisto posebnega položaja, v katerem se Slovenci nahajamo.
4.
Premalo zemlje.
Slovenska zemlja je preobljudena. S tem usodnim dejstvom maramo računati. Prenaselitev naše zemlje je zlo, vendar se imamo njej zahvaliti, da je nas blovencevše dober mtlijono v dravski banovini. Dve tretjini naših kmečkih posestev sta premajhni, da bi dostojno preživljali kmečko dru-zmo dve tretjini našega kmečkega ljudstva mora isKati se drugega zaslužka, ali pa mora znižati življenjsko raven na stopnjo, ki jo civiliziran človek tratno ne prenaša. Malo je v Evropi dežel, Kjer bi bila kmečka zemlja tako razkosana, menda nikjer pa ne prjde povprečno na eno družino tako malo obdelane zemlje. Vrhu tega naša zemlja ni preveč rodovitna. Kaj sdedi iz teh ugotovitev?
zoJt1'^1- CU(Kž.,ie\.da1 'na tako »kopo odmerjeni stet 1 -T ko Jj^tva, da je naravni prirastek pri tem bornem in težkem življenju še raz-
Upravništvo: Ljubljana, Tyrševa cesta 17 Poštnočekovni račun:
Ljubljana št. 16.176 Rokopisov ne vračamo Oglasi po tarifu
Tiska Zadružna tiskarna (M. Blejec) v Ljubljani
meroma tako visok in to pri ljudstvu, kjer skoraj ni hiše brez časopisa in knjige in kjer vsak tretji človek govori dva ali celo eri jezike in ima nekaj stikov s svetom. Pravi čudež je, da se ni že prej pojavilo pri teni ljudstvu prizadevanje po omejitvi zaroda. Ali smo si dovolj svesti, koliko odpovedi zahteva življenje ob takih pogojili in razmerah od kmečkega človeka? Prav v vsakem pogledu se mora omejiti in se odpovedati ,skoraj vsem dobrotam, ki jih danes civiliziran človek drugod ima kot po sebi umevno., če hoče na tej zemlji vztrajati in noče propasti. Omejiti se mora glede prehrane, stanovanja, obleke, higienskih zahtev na najnujnejše, garati mora od zore do mraka brez počitka in zadovoljiti se mora z na [skromnejšim življenjem, kar vse priča o čudoviti življenjski voji in žilavosti, o izredni delavnosti in skromnosti ter silni navezanosti na zemljo. Nikjer ne najdemo med civiliziranimi narodi v enako težkih razmerah toliko potomstva kot pri nas. Če ima naš človek količkaj mogočosti, da si ustanovi svojo družino in jo za sili preživi, bo ostal doma. Slovenske goniče na primer imajo še danes več naravnega prirastka v odtisočkih, kakor ga izkazuje naša država, ki je vendar v tem oziru med prvimi v Evropi. Razmeroma mnogo je tam majhnih posestev, in obstoj viničarij omogoča mnogim ljudem brez lastnega posestva, da si ustanovijo svoje družinsko ognjišče, bodi da je njihovo življenje še tako borno in težavno. Spričo takih dejstev ne moremo govoriti o pojemajoči življenjski moči našega kmečkega ljudstva, kvečjemu čuditi se moramo, da imamo še toliko zaroda in da ni beg z grude večji kakor je danes.
5.
Kako živi kmet.
Nespametno pa bi bilo, vdajati se umišljavi, da bo vedno tako ostalo, tudi če se sedanje življenjske razmere ne spremenijo na bolj.e To so kratkovidni ljudje, ki iz nekih primerov drugod, kjer kmečki stan na izredno dobri in bogati zemlji v svoji rodnosti nazaduje, sklepajo, da siro-maščina pospešuje telesno odpornost in rodnost ljudstva. Danes imamo po zaslugi nekaterih vnetih raziskovalcev naših kmečkih razmer dovolj tehtnih statističnih podatkov, da si lahko ustvarimo kolikor toliko zanesljivo sliko o življenjskem položaju, gospodarskih, stanovanjskih, prehranjevalnih im zdravstvenih razmer našega podeželskega ljudstva.* Ta statistika nam pravi, da so obširni predeli naše slovenske domovine, kjer kruh ne spada k vsakdanji hrani, kjer kmečki otroci zaradi slabe prehrane in prezgodnjega težkega dela v telesnem razvoju zaostajajo za našim mestnim in delavskim otrokom, kjer morajo ne-dorastli otroci nadomestovati posle, ki jih kmet ne more več najeti. Te statistike pričajo o vzrokih velike umrljivosti dojenčkov, o nezadostnem varstvu mater, o nemogočosti, da bi si ljudje poiskali drago zdravniško pomoč in še o marsičem, kar korenito ometu je bajke o romantiki življenja na kmetih. Nedosledno je, na oni strani skrbeti za šolanje otrok, na drugi strani pa zahtevati, da bi se kmet odpovedal vsem ugodnostim, ki so civiliziranemu evropskemu človeku vsakdanja potreba. Trajno naše ljudstvo teh razmer ne bo prenašalo. Iskalo bo izhoda, kjer koli že.
6.
Socialno vprašanje slovenske vasi.
Zato stopa vprašanje naše vasi v ospredje vseh naših skrbi. Nikjer ni kmečko vprašanje za prihodnost naroda bolj važno, ko pri nas, a tudi nikjer tako težavno in zapleteno. Ko govorimo o našem kmečkem ljudstvu, imamo dostikrat v mi-
* Opozarjami tu samo na publikacije Higienskega zavoda in socialnoekonomskega instituta in na raziskovanju dr. 1. rirca, K Uratnika in Vinka Mžderndorferja, čegar »Slovenska vas na Dolenjskem« je svojevrstno delo.
slih samo našega gruntairja, kmeta s srednjo in veliko kmetijo, tisto plast kmečkega ljudstva, ki fma toliko zemlje, da bi ob nekih pogojih, ki bi jih bilo treba ustvariti, lahko na njej dostojno živela. A danes ne gre samo za reševanje tega dela našega kmečkega ljudstva, gre za množico našega kmečkega proletariata, za to„ da damo temu mogočost življenjskega obstanka doma, da mu na naši prenaseljeni zemlji damo mogočost zaslužka in dostojnega preživljanja. Gospodarska pomoč našemu srednjemu in večjemu kmetu še ni dovolj. Našega vprašanja še ne bomo dokončno rešili zgolj z racionalizacijo našega kmetijstva, z dvigom cen naših glavnih kmetijskih pridelkov, z z organizacijo trga, izločitvijo prekupčevalcev, s premijami., podporami in podobnim. Vse to še ne zadostuje. S parcelacijo naše zemlje in njeno pre-obljudenostjo moramo računati kot s trdim dejstvom. Misliti moramo tudi na usodo najštevilnejšega sloja našega kmečkega ljudstva, na množico majhnih posestnikov, kočarjev, ki imajo premalo zemlje, da bi pri današnji usmeritvi kmetijske proizvodnje mogli brez drugega zaslužka živeti. Misliti moramo na to, da temu našemu kmečkemu
Eroletariatu, ki predstavlja večino našega krnečega ljudstva, ustvarimo na en ali drug način življenjsko mogočost doma.. Če tega vprašanja ne rešimo, ne bo nihče ustavil številčnega nazadova,-nja našega podeželskega ljudstva.
7.
Po kateri poti?
Velika in težka naloga se nam tu stavi ja.. Le po dobro premišljenem, velikopoteznem načrtu se da rešiti. Vsi bodo morali sodelovati, ki jim je pri srcu prihodnjost našega naroda: politiki, gospodarstveniki, agronomi, zdravniki, vzgojitelji, znanstveniki; vso našo gospodarsko, trgovsko, prometno, socialno, prosvetno politiko bo treba uravnati v to smer. Napraviti bo treba načrte za dolgo dobo ne le za vso banovino, ampak za vsak predel slovenske zemlje posebej. Misliti bo treba na uvajanje in pospeševanje novih panog kmetijske proizvodnje, na Specializacijo kultur z ozirom na dane naravne in delovne pogoje, za uvajanje in pospeševanje domače industrije., na ustvaritev krajevnim pogojem ustrezajočih industrijskih podjetij. Vse ljudsko vzgojstvo in strokovno šolstvo ,se mora postaviti v službo velikih skupnih narodnih ciljev. Tudi naša univerza mora prispevati svoj delež — zlasti z uvajanjem akademske mladine v spoznavanje naše zemlje in našega človeka. Poseben institut bi se moral posvetiti tej nalogi. Naše zdravnike, tehnike, arhitekte čaka hvaležno delo pri velikopoteznem ozdravljanju slovenske vasi. Vse resno slovensko razumništvo bi se moralo zavedati svoje dolžnosti, da sodeluje pri reševanju našega velikega življenjskega vprašanja.
O.
Treba ustvariti najprej pogoje.
Za resno lotevanje takega velikega načrtnega dela je treba nekih pogojev. Priznati moramo, aa najvažnejši danes niso dani. Če dosedanje delo v tej smeri ni imelo preveč vidnih uspehov, če smo v zadnjih dvajsetih letih mnogo zamudili, marsikje celo nazadovali, ni to krivda naših oblasti in naših javnih činiteljev. Resno, načrtno in uspešno reševanje naših velikih življenjskih vprašanj je mogoče le, če je odločilna beseda in tudi odgovornost pri nas samih, če imamo v rokah vsa finančna sredstva in vse mogočosti, da urejamo .svoje življenje po lastni spre vidnosti, če smo sami gospodarji na svoji zemlji in sami odločamo o vseh zadevah, ki so bitno naše. Ni mogoče, da bi nekdo od zunaj urejeval naše življenje, pa če bi imel najboljšo voljo. Z drobtinami nam danes ni pomagamo., dovolj im vse preveč smo že zamudili. Hudo nam bo, zamujeno vsaj deloma popraviti in najti v obubožani zemlji sredstva za izvedbo naših načrtov. Z odlaganjem pa postaja zlo še hujše. Zato se nam naše vprašanje danes ne stavlja v prvi vrsti kot gospodarsko ali moralno ali socialno, ampak kot politično. Zavedajmo se tega in
izvajajmo iz te zavesti pravilne zaključke* M.
Stran 2
SLOVENIJA1
Štev. 6.
Ob Stojadinovičevem odhodu
Za človeka, ki motri naše politično življenje, so zanimive in poučne politične vzpodbude ob j ugoslovenskih nacionalnih oblastnikih. Od Živ-koviča čez Jevtija in do Sto jadti novica vodi ena ravna črta. Visi so v 1 adali vsaj h koncu dejansko zoper voljo večine Slovencev in Hrvatov, pa tudi večine srbskega ljudstva. Vsi so čutili, da je zaradi, tega njih poloitični položaj majav. Zato so se hoteli vsi dati nekakšno pooblastilo v tako imenovanih svobodnih volitvah. Živko vic je v tai namen potuhtal volivni zakon, ki si je z njim dal »soglasno« potrditi »neomajno« ljudsko' zaupanje vanj, in osnoval si je milijonsko stranko prav tako »neomajnih« pripadnikov. Vsi verno, kako hitro po volitvah je skopnela njegova slava. Druge državne volitve je vodil Jevtič. Vodil jih je seveda po Živkovioevem volilnem zakonu in je — seveda! — dobil »velikansko« večino. Komaj pa je to svojo velikansko večino dobro p rešite!, dva meseca po sijajni zmagi in po »svobodno« izraženem ljudskem zaupanju, je moral iti tudi on. In vsi tisti, ki jih je dal voliti kot narodne poslance in ki so mu morali celo pismeno obljubiti večno zvestobo na vladi in brez vlade in pod vlado, so se tako hiteli prerivati okoli novih oblaistAikov, da mu še v roko za slovo niso utegnili seči.
Prišel je Stojadinovič. Nekateri so upali, da se je iz zgodovine obeh svojih prednikov česa naučil in da bo znal, poslovni človek, gledati pravilno na politične resničnosti. Bilo je tudi. obljub, da nič koliko. Prihajale 'SO' kakor v aprilskimi plohah. Svoboda tiska, in besede in združevanja, samouprave v neverjetni, šiirokosti, sporazum' s Hrvati. Tako se mu je mudilo z njimi, da se mu je še delo v skupščini zdelo vse prepočasino za njegove imenitne načrte in namene. Zato isi je dal že kar v prvem proračunskem zakonu pooblastila za spremembo volilnega1 in tiskovnega in zboro-valnega zakona. Sicer so bili tisti, ki so poznali Stojadinovičevo čaršijsko, torej centralistično miselnost, skeptični. Niso pričakovali 'kdove kakšnih globokosežniih sprememb. Ali vendar, da so imela vsa tista pooblastila in vse obljube edini namen, natrest iljudem peska v oči i,n vladati po starih načinih, tega le niso pričakovali. Res se je marsikomu čudno zdelo, da je zapadlo pooblastilo pirve-ga preračuniskega zakona, da je zapadlo drugo, da je zapadlo celo tretje. Ali vsaj do novih volitev pa taiko so mislili, bodo le prišli ti zakoni, kakršni že pač bodo.	„
Danes se lahko reče, da Stojadinovič že takoj takrat, ko si je dal izglasovati prvo pooblastilo, ni imel namena, dati zakone, Iki bi zagotovili državljanske svoboščine. Svoboda besede in tiska, svobodne volitve, to vse so stvari, katerih njegovi politični načini in načrti ne bi bili prenesli. A njih obetanje je bilo imenitno sredstvo', vzdrževati ljudi v neki politični napetosti, in s tem zadrževati njihno nevoljo in odpornost, ki bi bili gotovo že zdavnaj in z veliko silo udarili na dan, če bi bilo ljudstvo poznalo Stojadinovičeve politične načrte in inamenc. In tako je Stojadinovič z neprestanimi obeti uspanjeval ljudsko čuječnost in vodil državno politiko po starih centralističnih načinih, le da še z mnogo večjim uspehom. Da navedemo en sam primer: v teh treh letih vladanja se mu je posrečilo' centralizirati v raznih fondih več denarja v Belgradu, kakor vsem prejšnjim vladam v vseh prejšnjih 17 letih. In vsi vemo, da tudi prejšnji režimi niso bili taiko od muh, kar se tiče uvajanja centralizma, saj so bile zraven same preakušene edinstvene glave kakor
Žerjav, Kramer, Pašiič, Uzunovič, Živkovič, Srskič, Jevtič. Toda vse te je posekal Stojadinovič v kratki dobi, tako po vrhu, smehljaje, mimogrede, o demokraciji in samoupravah govoreč. In ker je prav pred kratkim, celo v Ljubljani pred volitvami,, napovedoval široke samouprave, si lahko mislimo, kakšni velikanski centralistični načrti so mu še vse rojili po glavi.
Stojadiinovičev javno razglašeni program je bil torej, da se bo sporazumel s Hrvati, ko se bodo »pomirile strasti«. Dotlej bo pa vladal po svoji volji in glavi. Vladal je pa ta,ko in tudi hotel je vladati tako, da je razburjenje zlasti med Hrvati samo raslo. In tako bi se mu po njegovem mnenju sploh ne bilo nikoli treba sporazumevati s Hrvati. In zmeraj bi lahko vladal avtoritarno. To pa je bil njegov tajni, osebni program, ki se je iz razumljivih razlogov kril s željami vseh tistih, ki niso marali pravega demokratičnega življenja, ki so iz hegemonistiičnih, pa tudi po večini še vse bolj tvarnih razlogov hoteli, da ostane pri dosedanjem zapostavljanju Hrvatov in Slovencev.
Da ni bil Stojadinovič dorasel svoji nalogi, nalogi pravega jugoslovanskega državnika, dokazuje najbolj dejstvo, da ni za vsega tri in polletnega vladanja niti rešil niti poskusil rešiti naše osnovno državno vprašanje, ki se po navadi ozna-menjuje kot hrvaško, ki pa obsega v resnici pre-uistroj, vsega našega državnega življenja.
Tako Hrvatje kakor Slovenci so neštetokrat in na ves glas povedali, kaj hočejo in kaj se mora zgoditi, da bodo zadovoljni: popolno samoupravo v vseh lastnih zadevah, ki jih pač oni sami najbolje poznajo in ki jih zato nihče izven njih ne more opravljati taiko pravilno in dobro, ker jih pač tudi natančno poznati ne more. A zmeraj so tudi poudarjali, da se dolžnostim do celote ne mislijo izmikati — ob popolni enakopravnosti seveda.
Pri tem je moralo postati za vsakega resnega državnika še nekaj drugega očitno: da ne bodo Hrvatje, in seveda tudi Slovenci ne, nikoli odstopili od teh zahtev. Zlasti hrvaški odpor, ki je z lelti samo naraščal, je moral slehernega utrditi v tem prepričanju.
Vse te stvari so bile in so splošno znane. In tudi povprečnih jo moral in mogel izvajati iz njih samo dvoje: ali sporazum na njihovi osnovi ali pa trajna nezadovoljnost dveh državnih narodov izmen treh in s tem slabitev države.
Vsega tega se je tudi Stojadinovič zavedal in moral zavedati. Saj je vendar samo zaradi tega priše lpo Jevtičevem padcu na površje, da reši hrvaško vprašanje, to se pravi vprašanje državne preureditve. Ob svojem nastopu je tudi obetal, da to stori.
Da pa ni imel Stojadinovič od vsega začetka drugega namena, kakor gnati centralizem dokonča in s tem podaljševati svoje samozvano poslanstvo, dia mu torej še na misel ni prišlo, dati res svobodo besede in tiska, že celo pa ne kako resnično samoupravo, dokazujejo^ najbolj razlogi, s katerimi je" opravičeval odlašanje. Kajti samo zato da teh zakonov ni uveljavil takoj, ker je hotel, da se prej pomirijo strasti in napetosti. In vladal je dalje po centralističnem kopitu. Delal je tako, čeprav je vedel, da je ravno centralizem pravi in edini vzrok vse te napetosti in nezadovoljnosti. Delal je tako, četudi je vsak dan lahko videl in opazoval kako ta napetost in razburjenost,
Mod** Maga
Nogavice, rokavice, vsakovrstno damsko in moško perilo, žepni robci, brisače, ščetke, krojaške in šiviljske potrebščine kupite
najugodneje pri ob vodi, blizu Prešernovega spomenika
ki je pod prvim vtiskom njegovih obljub za hip popustila, huje in huje narašča. Centraliziral je dalje, četudi je vedel, da s tem Hrvate in zavedne Slovence bolj in bolj odbija,, in četudi je moral spričo tega vedeti, da se s takim ravnanjem oddaljuje ne samo od sporazuma, ampak tudi od Vsake inogočosti. sporazuma. Govoril je seveda o sporazumu s Hrvati, toda natačno na isti podstavi, na kateri so stali prej Živkovič in Srskič in Jevtič in drugi, le da je bila ta podstava še precej poslabšana z novimi centralističnimi deli in dejanji. In ko so Hrvatje povedali, v čem je zlo in kaj hočejo, je odgovoril cinično, da. se hoče »sporazumeti« ,samo na 'način, ki je njemu všeč, to je na osnovi centralizma, ki mu je sicer res rekel materializem, kateremu so prav tako dejali tudi JNS in vsi drugi centralisti.
Kajti tudi to je posebnost in obenem dokaz neodkrite igre naših jugoslovenov in ni ga centralista med: nami, ki bi ne bil zoper centralizem — v besedah!	#
»Hrvatski dnevnik« pravi, da je Stojadinovi-čev padec zbudil med Hrvati razumljivo zadovoljnost. Mislimo, da niso zadovoljni samo Hrvat jes čeprav jim gre pri Stojadinovičevem padcu brez dvoma poglavitna zasluga. Prav tako smo si tudi Slovenci oddahnili ob njegovem odhodu. Ne bomo pozabili vseh tistih številnih in obilnih poukov, ki so prav za njegove vlade zadele Slovenijo v najvišji meri. In pri tem se bomo zmeraj spominjali zlasti njegove izjave dvema ubežnikoma iz JNS, ki smo jo v našem listu že zapisali. Zagotovil jima
je namreč, da se njegov program od programa JNS pravnic ne loči, ločijo ga zgolj osebe od te stranke!
1’ otein, ko je bil na vladi že dobra tri leta, na vladi, na katero je prišel kot oznanjevalec nove politike sporazuma im demokracije, potem ko je tri leta sam razglašal, da oznanja novo politično vero, pa postaVi vse skupaj na laž, češ, saj je vse po starem, smej neke osebe sem moral zriniti proč, ker so mi bile v napoto!
Res, sodbo, sebi je Stojadinovič s temi besedami sam izrekel!
tojadinovič pa ne samo, da ni napravil niti a korakaj da bi rešil hrvaško in slovensko
enega
iz j avali in oDijujjam m vcucl Stojadinovič drugega, kakor dia je po volitvah v svojih listih slovesno
Dr. Jos. Regali:
Ob dvajsetletnici slovenske „Narodne galerije4'
(Nadaljevanje.)
Za drugo baročno dvorano iz 18. stoletja, to je
zadnjo malo dvorana nad glavno vežo, sem namenil 13 slik. Ta dvorana, ki naj bi se imenovalci dvorana slovenskih madon«, bi naj bila najbolj reprezentativni prostor v slovenski »Narodni galeriji«, ne le zato, ker bi naj bila obešena v nji dela, ki predstavljajo vrhunec slovenskega baroka, ampak tudi zato, ker je to dvorano tudi arhitektonsko mogoče najbolj reprezentativno prirediti, tako imenitno kakor noben drug prostor v »Narodnem domu«. Še danes me zaboli, če pomislim na to, da ta dvorana ni bila že pred šestimi leti določena za baročno slikarijo in da ni bila zanjo tudi na zunaj prirejena in niso bile pridobljene z vso silo umetnine, ki bi spadale vanjo. »Dvorana slovenskih madon« bi bila naravnost osnovna met-lodija slovenskega baroka, ki bi zvenela obiskovalcu »Narodne gailerije« trajno v duši, izvedenemu kakor preprostemu človeku, inbi bila glavni poudarek vse galerijske zbirke, kakor bi bil na nasprotnem koncu oddelek za impresionizem. Po mojem načrtu sta bili za to dvorano že na razpolago 1 Mencingerjeva in 1 Čibejeva slika, vse ostalo bi bilo pa treba šele pridobiti. Medtem pa je »Narodna galerija« pridobila veliko Mecinger-
jevo stropno sliko »Marija in sv. Frančišek« iz Goričan. To sliko, ki visi sedaj na severni steni sedanje «baročne dvorane«, sem namenil za stroja »dvorane slovenskih madon«. S stropa bi bilo treba zbiti sedanjo štukaturo proč in napraviti na njem nov stucco, podoben kakor je narejen v kapeli v Goričanah, kjer jc ta slika prej bila. Ker umetnine, ki sem jih namenil za to dvorano kot poglavitne, niso v rokah špekulantov, si ne morem kaj, da jih ne bi določno navedel, ker upam, da stvari s tem ne bo škodoval. Velike slovenske baročne madone: I. lelovškova »Sveta družina« (26? cm X 150 cm); 2. Mecingerjeva »Immaculata« iz Brežic (207 cm X 135 cm); 3. Cebejeva »Assun-ta« iz Koparja (288 cm X 193 cm) in 4. Bergantova »Mari jina zaroka« (220 cm X 130 cm), če ni to vseeno Oebejevo delo — bi visele kot pendanti na straneh vrav na prečnih stenah te dvorane. Nad njimi bi gospodovala na stropu velika Mecinger-jeva kompozicija »Marija in sv. Frančišek« iz Goričan, ki predstavlja prizor, ko sprejema Marija sv. Frančiška v nebesih. Prej omenjene štiri slike predstavljajo nekako glavne prizore iz Marijinega življenja na zemlji: »Immaculata« polna poezije spomladanske noči (zdi se mi to najbolj občutena Mecingerjeva umetnina!), potem »Zaroka Marije«, nato »Sveta družina:« (Marija kot ljubeča mati božja!) ter »Vnebovzetje Marije« (Assun-ta), ko se Marija poslavlja od zemeljskih dolin, in na stropu Marija v nebeških višinah! Velikost in kolorit teh slik se ujemata, prav^ kakor bi se nalašč domenili slovenski baročni mojstri, da bodo
ustvarili »dvorano slovenskih madon«! Nič muzejskega ne bi bilo v ti dvorani. »Dvorana slovenskih madon« bi bila kapela in obenem galerija, polna velike noblese! Če bi samo to dvorano' tako uredili, bi bilo to delo »aere perenius«! Današnji dan pa še ni »dvorane slovenskih madon« in 13og ve, če jo bomo kdaj doživeli! Predlagal sem ^a to dvorano potem še dve veliki Rembovi mitološki ali pa biblični sliki, široki po 4 metre, ki so v zamejstvu in bi se jih bilo dalo najbrž pred leti dobiti, ker ima tisti lastnik skupaj štiri take slike Radovljičana Franca Karla Remba, in je bilo zato upati, tla bi vsaj dve odstop'* n.a kakšen način. Rembovi sliki bi viseli v »dvorani slovenskih ma-don« ob obeli straneh vrat iz hodnika vrh glavnega stopnišča. Namenil sem za to še dvorano zraven 2. znanih Mecingerjevih posvetnik slik, ki sicer nimata posebno velike umetnostne vrednosti, sta pa edini znani Mecmgerjevi posvetni sliki, se dve veliki Mecingerjevi sliki rz neke cerkve na Gorenjskem, ki imata pa visoko umetnostno kakovost, ter nekaj manjših Mecingerjevih stvari iz Goričan, oziroma nekaj manjših Kembovih slik iz neke galerije v Gradcu, ki bi bile obešene na stebrih, ki so med okni te dvorane, oziroma ibi jih porabili kot sopraporti. Za pridobitev Ustih slik, ki so manjkale za to dvorano m ki bi jih me bilo na noben način dobiti v clar, na posodo ali za to da bi dala narediti »Narodna galerija« posnetke in jih zamenjala za izvirnike, sem preračunal 80.000 dinarjev.	prihodnjit)
štev. 6.
SEOTgmfg
Stran 3
obnovil edinstveni nauk jugoslovenov, prav tisti nauk, zaradi katerega je hrvaško vprašanje v današnjem smislu sploh nastalo in dobilo sedanjo ostrino. S tem pa je zahteval, kakor pravilno ugotavlja »Hrvatski dnevnik«, kapitulacijo Hrvatov. Da je to storil, potem ko so se Hrvatje ob decembrskih volitvah tako cnodušno strnili v boju za svoje pravice, dokaizuje ne samo pomanjkanje vsakega p s i h o 1 o g ione ga razumevanja množic in narodov, dokazuje še bolj pomanjkanje tiste politične »previdnosti, ki je osnovna lastnost vsakega pravega državnika, Vsak bo torej razumel ugotovitev navedenega hrvaškega čaisinilka’, da ni nobena druga politika Hrvatov tako globoko žalila, kakor ravno Stojadinoviceva. Kajti če so prejšnji režimi tudi bili zoper Hrvate, eno se jim vendar ne more odrekati, da so bile namreč 'njihove besede v slkladu z dejanji. Pri Siojadinoviču pa je bilo ravno narobe: eno je govoril, drugo delal, a kdo ve, kaj je pri. tem mislil. Sicer je bila pa Stojadinoviceva moč, kakor ugotavlja »llrvat-ski dnevnik« dalje, mnogo manjša, kakor jc sam mislil. Kajti ni bilo saimo strnjenih 1,560.000 na seznamu dr. Mačka oddanih glasov zoper njega. Razen tega so stali zmeraj v neki razdalji od njega tudi zastopniki mohamedancev in Slovencev, torej zastopniki, tisti hvolilcev, ki niso Sto-jadinoviča nikoli priznavali za svojega voditelja. Že samo pri tem stališču slovenskih in mohamedanskih poslancev je torej ostal Stojadinovic v matematični manjšini, ni imel večine v državi.
Zanimivo je tudi mnenje zunanjega1 sveta ob Stojadinovičevemi odhodu.
Nemci so bili pač iznenadeni. Stojadinovic je bil pri njih dobro zapisan, saj je prav on najbolj vneto gojil politične in gospodarske zveze z Nemčijo, in bil je med prvimi, ki je pozdravil zasedbo Avstrije. Vendar so Nemci višaj kolikor toliko zadovoljni zato, ker je prišel za zunanjega ministra v novo vlado dosedanji berlinski poslanik.
Italijanov sprememba ni preveč osupnila. Zdi se jim samoobsebno, da se naša zunanja politika ne bo spremenila.
Angleški in francoski listi ugotavljajo Stoja-dimovičevo nepopularnost zaradi teptanja političnih svoboščin. Angleški dnevnik »Dailv Tcle-graph« je celo naravnost zapisal, da je bil sporazum s Hrvati nemogoč, dokler je bil na čelu vlade nespravljivi dr. Stojadinovic. Potrdil je s tem, kar je že davno ugotovila Združena opozicija na sestankih v Garkašiču in Kupincu.
Kratko in malo: ob Stojadinovičevem odhodu je demokratični svet zadovoljen.
Stojadinovič je torej šel, in višaj po volji slovenskega: i,n hrvaškega, pa tudi srbskega ljudstva se ne povrne več. Ni bilo še zlepa moža:, razen morebiti Živkoviča, ki. bi mu bilo tako postlano na pot, po kateri naj bi bil šel k izvršitvi svoje naloge. In — spet z izjemo Živkoviča — ga tudi ni bilo, ki bi bil tako zgrešil cilj. Ne trdimo, da svoj osebni cilj. A gotovo tisti cilj, ki mm je bil od naše politične zgodovine postavljen.
■v
Cas važnih odločitev
Kjerkoli odpiramo zemljevide, povsod se nam kažejo boleče točke, na katerih se križajo koristi velikih sil mednarodnega političnega življenja. V Pacifiku gledata Amerika in Avstralija z največjo pozornostjo na gibanje Japonske, ki ne zakriva svojih osvajalnih načrtov za razširitev svojega svetega cesarstva. Združene države Amerike morajo svojo skrb posvečati tudi, Južni Ameriki, kjer so nekatere države navezale skoraj vso svojo trgovino z evropskimi državami osi Rim—Berlin. Rogati zakladi surovin Južne Amerike romajo v Evropo, vračajo se industrijski izdelki avtomobilskih, radijskih in drugih tovaren. Z industrijskimi izdelki pa prihaja seveda tudi politični vpliv, na katerega mora Amerika paziti z budnim očesom, da ne izgubi lepega dne svojega dosedanjega vpliva nad južnoameriškimi državami.
Obračun s povojnimi pogodbami.
Medtem ko ograža Japonska koristi Amerike, Avstralije in Anglije na Vzhodu, zbirata njeni zaveznici v Evropi svoje sile, da lepega dne postaneta gospodarici nad poti, ki vodi jo iz evropskih matičnih držav h koloni jam v Afriko in Azijo. Države okrog t raz vez e protikomunističnega pakta že nad tri leta načrtoma osvajajo poštojan-ko za postojanko v mednarodni politiki. Samo na tri točke se ozrimo: Mandžurija, Abesi.nija, Srednja Evropa. Vsa dosedanja osvajanja so se le bolj odi daleč tikala koristi Anglije in Francije. Zato so bili njuni protesti rahli, neresni, izrečeni le v tolažbo man jšim državam, ki so s skrbjo gledale kako se zadnjih šest let ruši povojna mirovna stavba, postavljena na versajsko mirovno pogodbo. 1 riznati je treba z žalostjo, da se je celostnim državam v razmeroma kratki dobi posrečilo razbiti mednarodna razmerja, ki so se organizirala kot nasledek štiriletne svetovne vojne. Vzrokov za to je dovolj, pa ni da bi na tem mestu ob njih razglabljali. Dovolj nam naj bo, da s skrbjo gledamo, ikaiko se zaključuje prvi del povojne zgodovine, ki ga označuje razrušitev mirovnih pogodb m razbitje Društva narodov. S padcem Društva narodov je močno zatonilo tudi upanje manjših držav in narodov, da bi jih Anglija in Francija braniti m za njihov obstoj kaj pomagali, če niso obenem prizadete prav naravnost tudi njune koristi. Zato je obenem s padcem Društva narodov propadla tud* cela vrsta zavezniških pogodb, s katerimi so se države vezale s svojimi sosedi, da preprečijo nenadne napade na soojo neodvisnost.
ako sta ostali Anglija in h ranči j a v Evropi močno osamljeni.
Osamljeni Anglija in Francija
Tako osamljeni stojita danes te dve demokratični državi v Evropi, ko se pred očmi vznemirjene Evrope pričenja drugi del povojne zgodovine: bliza.se trenutek, kose bosta morali An-iija 'n F rancija: odločiti, kako bosta branili svoje lastne, lahko rečeno življenjske koristi svojih impe-i ijcv. Ce so bile doslej na žrtveniku povojnega razkosavanja manjše države in so bile koristi obeh držav samo posredno ogroženi, prihaja sedaj čas neposrednega obračunavanja med Anglijo dn l' rane.jo na emi ,lu Nemčijo in Italijo na drugi stran,, leza mednarodnih zapletljaje vse zbira sedaj okrog Sredozemskega morja, skozi katero vodijo pota Anglije in Francije do virov njunega bgastva m njune politične moči. Skozi Sredozem-ije tečejo zrle odvodnice in dovodniee obeh imperijev, m ce so prerezane alu zaprte te, potem je
to tudi začetek n j ihnega konca. Obstoj in razvoj obeh imperialnih sil je odvisen potem popolnoma od dobre volje novih gospodarjev, Sredozemlja.
Oblaki nad Sredozemljem.
Ob 'bregovih Sredozemskega morja je danes polno bolečih točk za francoske in angleške koristi. Španija ni več za Anglijo in Francijo nevtralen stražnik ob vhodu v Sredozemlje. Angleške trdnjave ob gibraltarslki ožini nimajo več zavarovanih hrbtov, in v neposredni bližini te ožine imajo svoja pribežališča lahko tuje ladje in podmornice, ki morejo zapreti pot angleškim ladjam proti vzhodu in francoskim ladjam do seveirno-a'friškiih kolonij. Pot okrog Afrike ima nevarno pot miimo Kanarskih otokov. Francija mora na svoji poti od doma; proti svojim afriškim kolonijam _ mimo Balearov, kjer-so na otoku Majorki oporišča italijanskih ladij in zračnega brodov ja, ki lahlko nadzor ujejo ves promet Francije z Afriko. Med Sicilijo in afriškim obrežjem Tunisa ni več edini utrjeni otok angleška Malta. Skoraj na najožjem mestu gospodari močno utrjen italijanski otok Paintellaria, od koder ni niti sto kilometrov do obrmoirsikih mest francoskega Tunisa. Ob I unisu je druga ožina Sredozemskega morja, ki jo za gospodarja tega morja največje važnosti. Če hi postala Italija gospodar tuniškega ozemlja, potem ni nobenega dvoma več o tem, da je postalo Sredozemsko morje dejansko »italijansko jezero«,
Razumljivo je zaradi tega, da odmevajo po Italiji pri vseh dennon,stracijah in manifestacijah klici po Tunisu. Razumljivo pa je še bolj, da je Italija, s temi klici zadela Francijo prav v živo. Italija, more ograzali 1 unis tudi z vzhoda, s svoje kolonije Libija;, kjer se je zadnja leta močno utrjevala. Z Libije more postati neprijetna tudi soseda, na desnd — Egiptu. Egipt je točka, kjer se stikajo, koristi viseli sil, ki morajo iz Evrope proti Vzhodu, Gospodar Egipta je danes tudi gospodar Sueškega; prekopa. Razumljivo, da najbolj s tesnimi občutki gleda danes na sueški kanal Italija, odkar je zasedla Abesinijo in mora plačevati pri vseh vožnjah skozi prekop težke tisočake. Zato je že sporočila Angliji in Franciji, katere denarniki danes vodijo upravo sueškega prekopa, da zahteva primerno odločilno moč pri teh vratih bližnjega in daljnega Vzhoda. Pravi gospodarji teh vrait na Vzhod bi, morali 'biti prav za prav domači Arabci. Zato nemir prihaja tudi nadnje. Za njihovimi hrbti se bije že dolga desetletja prikrita in zapletena bojna igra velesil, katere odmev so tudi sedanji dolgotrajni upori Arabcev proti judom v Palestini.
Bližajo se odločitve.
Vse te boleče točke ob bregovih Sredozemlja napovedujejo zadnji čas mrzlično odločitev. Italija še ni rekla razločne besede kaj zahteva in s čim se zadovolji,. Kaj bo zahtevala od Francije in Anglije, da se bo čutila varno v tem svojem »italijanskem jezeru«? Spregovorilo je časopisje, govorila je ulica, nervoznost povzroča napeto pričakovanje kaj bo zahteval voditelj in ustvarjalec novega italijanskega imperija. Odkritje teh svojih diplomatskih kart je odložil, da se razjasni položaj v Španiji, kjer je državljanska vojna obenem tudi prikrita vojna proti Franciji in Angliji. Položaj v Španiji mora postati jasen, tla bo pritisk lahko močnejši in protipoteze oslabljene. Potem bodo padle na diplomatske mize tudi zahteve o reševanju bolnih mednarodnih točk ob Sredozemlju.
Zaveznik Italije na severu ni čakal, da Italija postavi pred francosko in angleško diplomacijo svoje mirovne pogoje za mir ob sredozemskih obrežjih. Povedal je, da pomeni vsaka vojna z Italijo tudi vojno z Nemčijo. Obenem pa je z vso vehemenco odprl zahteve Nemcev po polonijah in po udeležbi na svetovni trgovini.
Tako stojimo sedlaj pred drugim težkim in nevarnim razpletom povojnih mednarodnih dogodkov. Anglija in Francija, ki sta za uvod v to težko diplomatsko igro še enkrat objavili svetu svoje trdno zavezništvo, bosta v prvi vrsti odločali o usodnih odločitvah. Neposredno bodo prizadete njune koristi, odločitve bodo daljnosežne za ves bodoči razvoj. Manjše države so že izigrane potisnjene v stran, čeprav bo razvoj dogodkov najusodnejši tudi zanje. Delovno ljudstvo pri teh odločitvah ne more do besed ene tu ne tam. Tudii za Slovence usodni in pomembni dnevi leže posredno v teh mednarodnih odločitvah. Spričo važnosti in dal j nosečnosti dogodkov, je obsodbe potrebna lahkomiselnost, s kaitero mnogi obravnavajo današnja mednarodna vprašanja. Hočejo delati videz, da smo spravljeni za varnim obzidjem, raz katerega lahko mirno gledamo, kako drugi igrajo nevarne igre.	ž.
Naša blaginja
Železničarski »Glasnik« je z namenom, da pod-pred zahteve železničarjev, da se zboljšajo njihove plače, zbral nekaj številk, ki zaslužijo, da si jih vsak Slovenec ogleda.
Slovenski železniški delavec zasluži mesečno največ 1.100 dinarjev. 1 emu nasproti stoji stvarnost, da znašajo pri nas najnujnejši izdatki za vzdrževanje štiričlanske družine najmanj 1.853 dinarjev na mesec. Potemtakem zasluži celo najbolje plačani del naših železničarjev najmanj 753 dinarjev premalo na mesec, da ibi niogli vsaj skromno preživeti svojo družino.
»Glasnik« pa je poskrbel tudi za podatke, kakšen je položaj njihovih tovarišev v drugih državah, in na ta način omogočil primerjavo dohodkov 1 n izdatkov, kakor tudi primerjavo primanjkljaja oziroma presežkov zaslužkov železničarjev v posameznih državah. Po »Glasniku« zasluži takšen železničar v Belgiji, 2.344 dinarjev i;n njegovi nuj-m d nižinski izdatki znašajo 2.031 dinarjev. Presežek zaslužka, ki ga ta uslužbenec lahko porabi za izboljšanje oskrbe družine ali pa prihrani, znaša M3 dinarjev. Na Holandskem znaša zaslužek 2.oj>, nujni, izdatki 1.888 in presežek 944 dinarjev; v Švici dohodek 2.900, izdatki 1.995, presežek 904 dinarjev. Gelo na Poljskem je položaj železničarja neprimerno ugodnejši, njegovi do-hoditi znašajo 1.714% izdatki pa le 1.243 in inia na ta način presežek 741 dinarjev. v , V vseh navedenih in tudi drugih državah znašaj0 plače železničarjev ne samo toliko, tkakor je najmanj potrebno za skromno vzdrževanje družine, temveč še nekaj več, kar pomeni, da morejo ti vsaj razmeroma človeško živeti. Temu nasproti zasluži naš železničar celo v najugodnejšem primeru < 53 dinarjev premalo, da bi mogel v resnici s svojim zaslužkom vzdrževati svojo družino.
Morda se bo kdo našel in podvomil o pravilnosti navedenih številk. Posebno bi ga mogli v to zapeljati okolnost, da najnujnejši izdatki za družino na Holandskem, v Švici in Belgiji po teh navedbah niso dosti višji kakor pri nas, na Poljskem pa celo dosti nižji. Pri nas nekateri prav radi poudarjajo, da je življenje poceni, in tistim, ki to verjamejo', se bodo ti podatki zdeli najbrž neverjetni. Toda navedene številke so čisto točne in njihovi pravilnosti tudi ni težko utemeljiti, iin pojasniti.
Da se razprši ta predsodek, ni treba prav nič drugega, kakor primerjati cene najnujnejših življenjskih potrebščin, ki so vzete za podlago računa najnujnejših izdatkov. Ta primerjava nas takoj pouči, da je večina najnujnejših življenjskih potrebščin pri nas dražja, kakor pa v državah, katere smo vzeli za, primerjavo pri gornjih podatkih. Zaradi našega posebnega žitnega režima je celo moka in kruh marsikje drugod cenejši kot pri nas; v splošnem pa so dražje pri nas potrebščine, na katere se pobira državna užitnimi, iin pa industrijski izdelki zaradi visoke zaščitne carine. Za primer navajamo le, da stane na mesec preračunana količina štirih in pol kilograma sladkorja pri nas najmanj 35 dinrjev več, kakor pa povprečno v gori navedenih državah.
Nasledek slabega zaslužka našega železničarja pač ne more biti drugačen kakor ta, da mora s svojo družino stradati in da ne more kupiti najpotrebnejših stvari za vzdrževanje svoje družine. Nadaljnji nasledki tega zla pa so bolezni in strah pred naraščanjem; pri samskih pa bojazen pred zakonom.
Precej podobno pa se pri nas godi ne samo železničarjev, temveč tudi drugim telesnim in umskim delavcem, in ne dosti drugače našemu kme-
Stran 4
SLOVENIJA1
Stev. 6.
tu. Zato je razumljivo, da je glede višine porabe najnujnejišh hranil na posamejnega prebivalca naša država daleč za drugimi; kar se pa tiče porabe boljših ljudski k hranil, kot na primer sladkor, pa sploh ena med zadnjimi.
Vzroki vsega tega so precej jaisno raizvidmi iz našili gornjih izvajanj in so kaj preprosti. Na eni strani vidimo premajhne dohodke, na drugi pa
nesorazmreno velike izdatke, s katerimi je obremenjen naš človek. Čisto razločno* je razvidno, tla se naša javna uprava še prav hudo razlikuje od uprav drugih držav, ki skušajo izboljšati blaginjo širokih ljudskih množic. Zato je pač razumljivo, da zahtevamo spremebe, posebno pa odpravo centralizma, iki se je izkazal popolnoma nesposobnega dobro upravljati državo.	B.
Opazovalec
8. svečan 1. 1849
Letos 8. svečana je preteklo 90 let, kar je, kakor pravi dr. Slodnjak v »Neiztrohnjenern srcu«, bila Francetu Prešernu »dodeljena največja milost
poleg rojstva. V svetlem plamenu je na mah zago relo ubogo telo, samo srce je splavlo v roke večne matere«
nepričakovanega, bo tudi slovenska »Glasbena akademija« ostala le samo beseda, kkor je ostalo toliko in toliko stvari pri nas. P ače tudi ne bi, bo zamujemo vsaj eno šolsko leto, kar bo< čutilo uičn osebje na sedanjem ljubljanskem konservatoriju in že čuti prav pošteno od meseca septembra lanskega lota naprej, pa tudi učenci iin n jih starši,
ki plačujejo sedaj visoko učnino, ki bi jim je ne
m .	i	j.	bilo	treba	plačevati,	kakor	je	ne	plačujejo	v	Zar
Tega dneva so se spomnili tud. dnevmčasopisi,	^	je	glaflbena	visoka,	šo]a	že	dolgo,	če
Najboljše šivalne stroje
ADLIR
za dom in obrt ter posamezne dele ter kolesa kupite pri
PETEUNC
LJUBLJANA
za vodo, blizu PreSernov. spomenika
Večletno jamstvo! — Pouk v umetnem vezenju brezplačen
.Srt-fe« lanskega letakov-
svoji miselnosti s Prešernom le jtoliko skupnega, da so pisani slovenski, čeprav je še celo njih jezik malo podoben njegovemu jeziku.
France Prešeren gleda že 90 let iz višav na domovino in vidi, da so skrčene njene meje skoraj za polovico, vidi pa še manj duš, ki bi jih obdržal njegov duh. Po nemarnem govore o njem ljudje,
ljena tudi v Ljubljani glasbena visoka šola, kar bi bila lahko, če bii nekim, ljudem res bilo kaj na
stvari.
rosti Bil J e asketska in apostolska osebnost. Bil je od 1. 1905. do 1. 1919. ravnatelj škofijske gimnaizije v St. Vidu nad Ljubl jano, kii je bila prvi popolnoma slovenski gimnazijski zaivod. Dr. Gnidovec je ta zavod organiziral ter je skrbel za spisovanje in izdajanje slovenskih učnih knjig. Dogovarjal se je s tedanjim Slovenskim profesorskim dru-Odkar je »Slovenec« povečal svoj obseg, pri- štvom, zlasti z njegovim predsednikom dr. jako-
„Slovenec“ za kritiko
Jtj	—— —-------- u	_	"	11*1	IV	Cl	I	| C	//kj	V	i,	11 v, v	i	”	,1	—-■	I	^	?	  —	J	o	  i	   —	•	J	n	iv	VJ
ki so izdali čisto slovenstvo, ki ga je priklical	naga p0|eg uvodnih člankov, navadno na tretji bom Žmavcem za izdelavo potrebnih slovenskih
France Prešeren, pa tudi ljudje, ki jim je sloven-	s|rarli z mastnim tiskom in s črno črto obrobljen	knjig. Tako smo dobili Tomimškovo Grško vad>-
1	1	1	J	*	1	•_ i.1	Z	lr	KI	«	.....	11.	IV	 1	..	...	...1	„	•	•	vi	I	*	O	•_ _	*_ TfV	*	1	.	rr
stvo le sredstvo, cilj pa pritlikava oblast.
Devetdeset let je preteklo, pa se še niso niče-naučili od Prešerna. Tisti ljudje pri nas, ki jih
sar
je razsvetlil Prešernov duh in so njegovi verni učenci, so tam, kjer je bil France Prešeren, ko je še hodil po zemlji.
Bolj prav bi naredili tisti, ki za devetdesetletnico Prešernove smrti pisarijo pesniške sestavke, če bi povedali svojim ljudem nekaj takih Prešernovih misli, ki so v največjem nasprotju s tem, kar se godi današnji dan pri nas. Mogoče bi se jih kaj prijelo, če pa rte, bi se vsaj zavedli svoje pod-povprečnosti in pa tega, da še po devetdesetih letih po Prešernovi smrti še vedno zaradi njih velja deveta kitica njegove »Elegije svojim rojakom«:
»Kaj, da vedno še zakriva zemljo našo temna noč, kaj da slave ljubezniva zarja Kranjcem ne napoč’?«
Ker pa Prešernov duh živi, čeprav so njegovo ubogo telo že pred devetdesetimi leti »vzele v sebe zemlje moči« in nam govori iz višin, da »v sovražnike z oblakov rodu naj naš ga trešči grom!« je zapoved Franceta Prešerna, da trdno varujemo, da se bo otreslo slovenstvo zunanje, a prav tako tudi notranje gnilobe, ki je še hujša kot prva, in bo vstalo v vsi čistosti in dobroti. Ta vera je edini Prešerna vredni spomin na njegovo rojstvo in smrt.
Slovenska »Glasbena akademija"
Res je, da nimajo ne Hrvati, seveda pa še veliko manj Srbi še približno ne takega izročila v glasbeni umetnosti kakor ga 'imamo Slovenci, ko je Slovenec Jakob Gallus (Petelin) že v drugi polovici 16. stoletja bil eden izmed največjih in vodilnih skladateljev v Evropi in je razmajal dotedanji stari glasbeni sestav. Središče Slovenije, Ljubljana je bila že drugo leto 18. stoletja znano glasbeno mesto v zahodni Evropi:, ki je bila v Ljubljani ustanovljena 1. 1702. »Academia phiilo-harmoniicorum« kot ena izmed prvih glasbenih združeni v zahodni Evropi, ko v Zagrebu še duha in sluha ni bilo o takih stvareh in je v Belgradu vladala še azijska Turčija. Ni da bi govorili o zanimanju samega Ludvika van Beethovna in Jožefa Haydna, pa tudi Franca Schuberta za Ljubljano. Središče slovenstva, Ljubljana, je imela v glasbeni zgodovini ime, ki ga današn ji dan nima več, pa bi ga lahko imela, če bi živali Slovenci v drugačnih razmerah. Slovenski glasbeniki iin ljubitelji glasbene umetnosti so poskušali vse, da bi slovensko glasbo spravili spet do veljave, iin so si z vsemi močmi prizadevali, da bi dobili v Ljubljani glasbeno visoko šolo in billo je ustanovljeno celo društvo »Glasbena akademija« v ta namen, ko so v Belgradu, kjer ni tako reikoč nobenega glasbenega izročila, začeli misliti na glasbeno visoko šolo bolj zaradi zunanje reprezentacije kot zaradi notranje potrebe. Po prizadevanju slovenskih glasbenih krogov, ki so jih podpirali tudi Hrvatje, ki so imeli enaka prizadevanja., je prišel v državni proračun za 1. I938./39. sicer hudo skromen znesek tudi za glasbeno visoko šolo v Ljubljani in pa amandement, s katerim je bil pooblaščen minister za prosveto, da izda naredbo o ustanovitvi »Glasbene akademije« v Ljubljani in dopolnitvi glasbene visoke šole v Zagrebu. Do danes pa ni, bila izdana taka naredim, čeprav bo proračunsko leto vsak čas preteklo in bo zapadel s
{)retekom preračuna za 1. 1938./39. tudi že dovo-jeni denar za glasbeno visoko šolo v Ljubljani, pa tudi pooblastilo, da se izda naredba o nji. So pri nas ljudje, ki izrabljajo tudi kulturna vprašanja za se, čeprav nimajo pojma o njih in ne narede v resnici zanje ničesar. Ce se ne zgodi kaj
tako zvani idejni uvod, kjer skuša s svojega gledišča osvetliti razna verska in moralna vprašanja. 26. januarja pa je posvetil nekj misli tudi kritiki in umetnosti, ki jih v izvlečku prinašamo: »Če kdaj, je treba danes med nami stroge in nepristranske kritike, ko kakor gobe po dežju rastejo čisto povprečni in več ali manj neuravnoteženi ljudje, ki hočejo vladati kraljstvu duhov, niso pa zato usposobljeni. Ni že vsako krotično predstavljanje kakšnih vprašanj in kompleksov umetnost, če manjka piscu inteligence, pripovednega daru in globokega dozora v bistvu stvari, kakor ni še likoven umetnik tisti, kii pod etiketo ekspresionizma posnema prave mojstre v najbolj divjem krotovičenju figur brez duše ali pa »riše« v slogu jamskega pračloveka bedaste obraze in položaje. Te vrste »umetnost«, ki se je zadnje čase z bolno samozavestjo razbohotila med nami in si lasti pravico, da bi imela brez pazinje kritike in pod varstvom publike brez praive kulture jn okusa dosegati cenene uspehe, se mora zavrniti v prave meje samo z objektivno ikritiko strogega merila. Kritika bodi pravična, prizanesljiva pa ne sme biti, če 'ima opraviti samo z Iažiuinetnostjo in po spretni reklami napihnjeno puhlostjo ali pa z laži znanstveno propagando.« Misli o umetnosti nam nekoliko že znano zvenijo, toda danes nas zanima predvse mkritika, kateri tudi »Slovenski dom« daje eimveč svojih kolon na razpolago. Kakor smo že večkrat dali »Slovencu« prav, tako mu moramo tudi danes iz vse svoje duše pritrditi. Kakor ponavadi pa bi tudli danes tem njegovim mislim dodali nekaj svojih. Do kritike, toda ne samo na ozkem področju literature in likovne umetnosti. Kritika je danes potrebna povsod. Raztegniti in, nepristransko jo bi morali danes Slovenci izvajati, nad vsem našim narodnim življenjem od gospodarstva, kulture, politike do našega narodnega in socialnega življenja. V zadnjih letih je svobodna kritika nekako umolknila. — Treba bi jo bilo poživeti in s tem se z vso dušo strinjamo s »Slovencem«. Treba bi jo bilo raztegniti na vse naše javno življenje, ne' pa ostajati samo pri umetnosti in gledališču, kjer si javnost kljub temu še danes m na jasnem, zakaj ni Drama proslavila Cankar jeve obletnice v decembru, kakor to zahteva ? • • • *
Mali zapiski
t Škof dr. Janez Frančišek Gnidovec*
V Ljubljani je umrl 3. svečana t. 1. dr. Janez Frančišek Gnidovec, šlkol v Skopi ju v 66. letu sta-
nico in Grško slovnico, Reisner jevo Fizik o in Kerni}, Dokler jev Grški slovar itd. Tako si je pridobil velikih zaslug zraven rajnkega nadškofa dr. A. B. Jegliča za slovensko srednje šolstvo. Pokopan je bil 6. svečana na pokopališču sv. Križa v Ljubljani im njegovo ime bo živelo tudi v zgodovini slovenskega šolstva.
»Samouprava«v vdrugem vetru
»Hrvatski dnevnik« od 9. t. m. piše:
Danes je prišla v Zagreb včerajšnja »Samouprava«. Ta številka ne prinaša niti »Rabošev« niti »Političnih zrnc« niti zbadanja pod naslovom »Iz dneva v dan«. Prav tako ne prinaša »Samouprava« v včerajšnji številki neresnih dopisov iz Zagreba, ki so 'bili takšni, da smo jih lahko navajali brez komentarja, ker jim je bil vsak komentar odveč. Pod režimom dr. Milana Stojadinoviča je pisal ta uradni list vladne istranke tako, kakor ne piše niti eden resnejši, kaj šele odgovoren list. Vsekakor moramo priznati, če bo »Samouprava« prenehala s svojo navado, da postavlja vDo stvari na glavo, da bomo zgubili enega pridnega brezplačnega sodelavca, ki se je tako pogosto javljal v stolpcih te naše politične strani.
I
Stiska je nravna, pa tudi kvarna.
»Katoliški tjednik,« glasilo sarajevskega škofa Šariča, je priobčilo dine 5. t. m. uvodnik pod na-silovom »Obsedele«. Sestavek se bavi s padanjem rojstev, ki zajema hudo tudi hrvaške kraje. Sestavek poudarja, da niso sami socialni vzroki izzvali stiske družine, ampak tudi nravni:
Niso samo gospodarske razmere izzvale stiske zakona. Po naših mestih je na stotine ljudi z zagotovljenim obstankom, ki bi lahko ustanovili družino, pa nočejo. Imajo prevelike zahteve. Hočejo udobnosti in razkošja. In ostanejo rajši sami in samci.
A vendi\'r vidi prav tako tudi tvarne, socialne vzroke tega pojava:
Zavarovane so posamezne, osebne pravice, a nihče se nc briga za celoto, za podstave družbe. Nešteto mladih ljudi ostaja hrt« bitne mogočosti, ne da bi bili sami krivi. Eden ima ipreveč, a toliko drugih nima ničesar ali absolutno premalo. Ne morejo osnovati družine. Oropani so naravne pravice do zakona. Tako samci, kakor deklice, ki bi jim morale postati lene.
Urednik in izdajatelj: Vitko K. Musek, Ljubljana.
NOVA ZALOŽBA V LJUBLJANI ** zo.z KONGRESNI TRG
zbrane spise
Priporoča
Ivana Cankarja
20 zvezkov z uvodi in opombami Iz. Cankarja
Ti spisi niso samo naš nalobSIrnejšl narodni tekst, ampak so najpogumnejša Izpoved slovenskesa duha.
Iz lastne založbe se še posebej priporočajo: F. S. Finžgarjevi zbrani spisi (8 zvezkov); Fr. Stelč, Oris zgodovine umetnosti pri Slovencih; Stanko Vurnik, Uvod v glasbo; Jak. Kelemina. Literarna veda.
Poseben oddelek za pisarniške potrebščine