Učiteljski list
GLASILO „ZVGZE SLOVANSKIH UČITELJSKIH DRUŠTEV V TRSTU*4.
Izhaja 1., 10. in 20. vsakega meseca. — Uredništvo (slovenskega dela) in upravništvo v Trstu (15), Via Udine 35, III. Hrvatski dopisi naj se pošiljajo na naslov: Vinko Šepič, nadučitelj u Buzetu. — Izdaja »Zveza slovanskih učiteljskih društev v Trstu", za uredništvo odgovoren Silvester Pertot. — List je za člane izdajateljice brezplačen, naročnina za nečlane Lir 24.— — Tekoči poštni račun. — Tiska Tiskarna Edinost v Trstu.
St. 14
V Trstu, dne 10. julija 1924.
Leto V.
DELEGACIJSKO ZBOROVANJE ZVEZE V GORICI 19. IN 20. JULIJA 1924.
Spored:
Sobota 19. julija: ob 9. uri seja upravnega odbora, nato seje vseh odsekov; ob 18. uri seja upravnega odbora.
Nedelja 20. julija: ob 10*) uri delegacijsko zborovanje z dnevnim redom:
1. Otvoritev.
2. Overovljenje delegatov.
3. Tajniško poročilo.
4. Blagajniško poročilo.
5. Poročila odsekov:
a) organizačnega,
b) Samopomoči,
c) izobraževalnega,
d) pevskega,
e) šolsko-političnega.
6. Slučajnosti.
Vsem, ki sc obvezno udeležijo (člani upr, sveta, odsekov in delegati): polnoštevilno in točno!
Vodstvo.
*) Določila se je ta ura vsled prihoda vlakov.
Delegatom
Od vseh strani naše lepe zemlje se sestanete, z gor in z obrežja, iz osrčja Istre, s Krasa, iz Notranjske ter iz solnčnih zadolij vipavskih. Ne sestajale se lako krt se je včasi učiteljstvo sestajalo, na praznik s slavnostnimi govori in napitnicami, na šumečo peno priložnostnega na-vdušenenja. O vsem tem ni duha ne sluha na Zvezinih zborovanjih, ker se nočemo omamljati z zvenečimi besedami in ker niso časi, da bi nam patos mogel zagrniti trdo resnico. Sestanete se kot ljudje ki se niso razvadili cd mehko božajoče roke, ki se niso preobjedli sladkega kruha in ki jim je stalno visela grožnja in nevarnost nad glavo. Vzlic temu se sestanete.
Ne prikrivajmo si, med nami ni vse tako kakor bi lahko bilo1. Sila razmer je mestoma presegla naše meči. Imeli smo trenutke, ko se je zdelo, da se pod enim udarcem zruši vse, kar smo s trudom sezidali tekom let. Vsakdo je okusil vsaj nekoliko bojazni, da povodenj odplavi vse naše delo in zalije tudi nas. V blisku in gremu je malodušje upogibale ljudi, kriza jih je postavila na preizkušnjo. Bili smo priča, nekateri je niso prestali. Čas lončar je potrkal na posodo in zavrgel ono, ki ni pela, med črepinje. Videli smo jih, ki so šli in izdali vse, kar so mogli izdati. Vedeli so, kaj delajo, in njihova je stvar plačila.
Bili pa smo priča tudi onih, ki so vzdvomili, ki niso videli, kakšna je njih pot in dolžnost. Če bi ne bilo v društvih močnih osebnosti, jasno zročih pred se in pripravljenih na borbo in žrtve, bi danes ležala organizacija v ruševinah. Dvom je beg, je nemoč, iz dvoma ne poganjajo dejanja. Ko bi dvom zmagal, bi propadlo tudi med nami, kar je rešenih nravnih vrednost in kar imamo ustanov. In če bi propadlo, bi se zavrgle tudi vse dosedanje žrtve. To imejte, delegati, pred očmi in ne merite trajnega dela z merilom kratkih poslovnih dob in ne z nesrečami, ki nas zadevajo in ki so prav tako neizogibne kot uime na zelenečem polju.
Huda ura, ki je prišla na stan, ni sklestila živih sil, ki jih imajo naše vrste, ni posekala in oblo-mila zdravega, čvrstega mladja, ki poganja izmed vejevja. Naletela je na voljo, ki se ne ukloni in ki ^e cb navalu ne udaja pesimizmu. Kakor hitro se je unesel prvi vihar, se je spet zbujalo življenje in snovanje v naši organizaciji, ker je tak prirodni zakon, ki ga tudi nevarnost ne izloči izmed činiteljev napredka. Bili so prvotno šibki nastavki, a so polagoma razpleli vso mrežo energij, s katerimi stan razpolaga. Pri vsakem-delu, ki naj ima sadov, je namreč potrebna vztrajnost in žilavost, kakor ima vsak akcijski načrt zapovrstne cilje, Sicer je Ibila prva naloga jasna: društveno življenje se je morale: obnoviti, brez obnove bi dnevno rasla nevarnost popolnega razpada, Večinoma se je to posrečilo in sicer ponekod celo nad pričakovanje, za kar gre hvala mnogim dobrim organizatorjem, ki jih imajo društva. Naloga ni bila lahka, če se le ozremo nekoliko1 nazaj v usodo strokovnih organizacij. Vendar smo v tem delu, ki se je pričelo, kakor hitro je prišel primeren trenutek, uspeli in zajezili neizbežno razkrajanje.
Med delegati samimi jih je mnogo, ki so s svojimi najboljšimi močmi1 prispevali, da smo izišli iz mrtve struge. Če kdaj, je dal ves razvoj dogodkov prav onim, ki niso bili udobni opazovalci, ampak ki sami posegajoi v tok stvari, radi prirojenega dejavnostnega nagona in radi voje trdne vere, da se bore, da se morajo boriti za dobro, za pravo. Brez te vere in brez teh ciljev bi vse naše delo ne imelo1 sreče ter bi se izgubilo kakor vir v pustinji.
Dva velika, borbe vredna cilja imamo1 namreč pred seboj: doseči ono svobodo, ki jo stan rabi in ki nam jo gazijo1, kakor da smo izven vsakršnega zakona, kaker da zakon za nas ne obstoji, ter uveljaviti se kulturno, kakor posredovalci luči in nravno nujnega v ljudstvu, v katerem ži-
vimo in delamo. V teh dveh velikih ciljih, ki gresta vzporedno, zajemamo moč za delo in za žrtve, v teh dveh velikih ciljih je vsa upravičenost naše organizacije, preko dnevnih ovir in preko vseh nasprotnih predpisov, v teh dveh velikih ciljih je možna tesna strnitev pretežne večine vsega učiteljskega stanu, brez ozira na ono, kar nas sicer more ločevati. Če bi teh te-teženj ne bilo, bi vse skupno delo stanu padlo v nič ter bi se deloi poedinca okrnilo na prizadevanje brez pravca in brez poleta. Stanovska organizacija je nam namen, ampak namen kot sredstvo.
Trdo leto smo živeli in trdih naukov nam je
Uoči naših skupština
Učitelj, društva naše Zveze sazivlju svoje redovite skupštine. Lepo je to i pravo, a ujedno utešljivo i časno. Nije bo lepšega i ugodnijega no kad se isto-mišljenici, prijatelji i drugovi sastaju, jedan drugome ruke pružaju, pozdravljaju se.
Uzvišeno je pak kad se sastaju kulturni radnici i borci za čovečanske ideale jedino u tu svrhu, da se dogovore, da večaju kako i čime če moči poslužiti narodu i človeštvu putem dobrih škola i valjanih učitelja. I to mi učitelji činimo i radirno a da malo pomišljamo na sebe i na svoje lične i staleške gospodarske probitke. Prolistajte sve brojeve našeg «Uč. Lista», pročitajte sve skupštinske izveštaje, opazičete da se mi vrlo malo, uprav ništa bavimo ekonomskim učiteljskim pitanjima. Kanda nečutimo gladi i onih životnih potreba. Nasuprot čete se osvedočiti, da se naše misli, čustva i razgovori kreču u idealnim višinama, odakle, promatramo svet i društvo, s koje višine ga i sodimo i pro-učavamo tražeči ujedno sva sredstva za njegov moralni preporod i napredak i birajuči lekove ranam boluiočeg sadašnjeg čovječanstva. I uprav ovaj naš idealizam i altruizam diferencira nas od drugih sta-liša, pak se uprav time i ponosimo. Teši nas i diže u očima pa i materijalističkog sveta ono naše poznato delovanje osobno i školsko za više ciljeve ljudske. U torne baš i leži naša moralna vrednost. I dogod budemo takovi idealni -radnici i poštenjaci u svom prosvetnom i humanom radu i nastojanju; dogod budemo mi visoko dizali svoju zastavu učiteljske sveopče uzvišene ciljeve: dotle mi i naš staleš i naša škola biče čaščena, dotle smo mi na staži što vodi k sreči i blagoslovu staleškom i ljudskom.
Bije nas sve i svi. Nema zla što ga ne očutismo na svojoj koži. Bije nas nepravda, bije nas nevolja i oskudica; čutimo sve uvrede i ponižanja. Nismo slo-bodni ni u školi, ni u selu, a ni pod svojim krovom. Gledani smo i promatrani i nadzorovani kao da smo zločinci, uhode i kakvi društvu opasni perversni in-dividui- I danomicc gledamo u obraz smrti, pogibelji i ponižanju svake ruke. Gledamo dnevno kako pa-daju borcif i idealni radnici uprav zato, što se bore za svetlo, za pravicu i čoveštvo, a proti tmini, nasilju i okrutnosti. Gledamo kako pred očima našim za.puštaju svoje redove i bojne vrste slabiči i kukavice, gledamo kako mnogi hrle tamo gde stoji korito, a ujedno bič — očevici smo nemoralnoj lopov-štine gde brat bratu, prijatelj prijatelju, drug svomu dragu kopa grob ipak mi u celoti sačuvasmo svoju čast a da nijesmo bacili pod noge svoju čovečju i stalešku zastavu. Naš staleš osta neozledjen i čist
obrodilo, To je pa gotovo, da ne gremo iz njega kot poraženci. Naša moralna sila ni zdrobljena, naša hrbtenica je zdrava. Ni nas razvadila božajoča roka, stalna nevarnost ni naredila iz nas bojazljivcev. Naperi prejšnjih let niso bili zaman, vse lepe in neprijazne ure, vse vztrajno podrobno delo v jasni, izkristalizirani smeri se je izplačalo v času preizkušnje. Naša življenjska volja in borbenost nista manjši po vsem tem, kar je za nami.
Delegati, ki ste večinoma sami preživeli, kar je bilo stanu usojeno, ne glejte vrtincev, ampak sledite tok! Resnica je samo ena in vredna žrtev, a v žrtvah za resnico je smisel in je lepota.
i zdrav usred groblja, usred kaljuže; osta nezaražen usred kuge u atmosferi prenasičenoj otrovnih, gnjilih bakcila. Čudo! Jest, nešto što nas napred kreče, a to je naš zanos za sve lepo; plemenito i pravično, naš idealizem, altruizam i požrtvovnost. A sve ovo uz naš rad i borbu posvečuje i idealizuje naš staleš
i naše škole. U svemu lomu leži lepota i cena sta-leža. U torne se očituje naša učiteljska duša,
Naš otaj rad kulturni i nesebični nešto je apostolskega, —
Takovi su i naši sastanci. Tu ne čuješ išta što vredja i ponižuje čoveka i posvetitelja. Tu samo slu-šamo izraze ljubavi do svog znanja i ljudskih ideala.
Zar je moguče da imade još i danas ljudi i stra-naka koji rado ne gledaju naše učiteljske sastanke?! Zar je jedan izmedju nas koji se ustručava, boji i ima obzira pohrliti tamo gde se brača sastaju i gde se vile i junači roče u hot ljudski i prosvetni?! Ako jest i jedan, tog našeg odmetnika zaboraviti ne čemo. Vremena su teška, ali uslrajino. Svest o našem jedinstvu, i bratstvu nek nas podjari za naše skupštine. Naše patnje, naša bodučnost bolja i srečnija, naše jedinstvene želje i potrebe nek nas sve dovedu na skupštine. Tu se ogrijmo, oduševimo i nahranimo novom svežom moralnom hranom. Tu nek se brat približi bratu i razgali mu srce otvoreno i iskreno. Tu na našim skupštinama i zborovanjima, nek se čuje naša učiteljska reč; tu da se čuje naš vapaj za naš bolji, ljudskiji život u boljitak prosvetni. Naš glas, glas stotine i stotine kulturnih boraca — čuti če se! 1 hoče! Jedno je bo kada nešto reče pojedinac a sasma drugo kad nešto kaže čitavo učiteljstvo! To dobro znadu naši protivnici. Znadu, pak nam šapču da svoje organizacije raspustimo. Šapču, a ujedno nas vabe sa zobi i bičem. Odmetnik je i nevrednik ko ostavlja sada u najtežim vremenima našu stalešku trdnjavu. Samo naša udruženja i naše skupštine ona su mesta odakle jedino možemo dizati uspešno svoje želje i prosvede. Bez skupština i udruženja izručili bismo svoje najbolje oružje obrane i navale, Mi smo ljudi, a ujedno i radosni prosvetitelji. Imamo ponosa i dostojanstva, pak znamo što je i kako. Zna-demo, da moramo u krilu naše Zveze biti jedno telo i jedna duša, U torne smislu i pravcu radirno, ne samo da se nadamo iščekivajuči sve dobrote od-nekod. Nismo fataliste. Zato vedra čela i slobodna lica prihrlimo na svoje sastanke. Ne pokažimo ni-kada i nigde i na nikoji način ukočenosti, ropslva, potišlenosti a niti straha ni zdvojnosti.
Dušu u se! Dolazi ono bolje, ono kulturnije. Verujmo, nadamo se u bolju budučnosl, a to može i mora doči jedino putem jedinstvenosti fizičke i moralne, što se ponajveč očituje na javnim staleškim sastancima. Svi u jedno kolo! Svi na skupštine!
O sestavljenih besedah
Prislovi.
1.) Prislov koli. Po istem pravilu kot členka le in li je tudi prislov koli, ki se veže z oziralnimi zaimki in oziralnimi prislovi, samostojna beseda in se piše posebej. Po Breznikovem 106. § je napačno pisati kdorkoli, kjerkoli, karkoli. V § 107. dovoljuje sicer koncesijo, kar je tudi nepravilno. Prislov koli je vedno in povsod, bez koncesij, samostojna beseda. V tem nas potrjuje neomajno pravilo, ki ni več pravilo, ampak zakon: Beseda, ki se pregiblje, ne more biti prvi sestavni del spojenke. Svojo samostojnost kaže prav s tem, da je pregibna. Zato: kdor koli, kogar koli, komur koli; kar koli, česar koli, pri čemer koli, s čimer koli; kateri koli, katerega koli; kakršen koli, kakršnega koli; kolikršen koli, kolikršnemu koli; čigar koli (svojilni oziralni zaimek čigar se ne pregiblje), s čigar koli pomočjo.
— Nalično se piše prislov koli posebej, če se veže z oziralnimi prislovi: kjer koli, kamor koli, koder koli, kadar koli, kakor koli, kolikor koli, zakar koli, kolikorkrat koli, kolikor kratov koli. — Razen nalike nas potrjuje v neomajnosti tega pravila tudi to, da se lahko postavi med oba prislova še kakšna druga beseda, kot so primeri:Kakor bom koli mogel. In koder on koli po svetu leti. Kjer si koli bodi. Kamor že kcli pojdeš. Takoj ko smem postaviti med dve besedi tretjo besedo, sta to vedno in povsod pač dve besedi, kjer že koli naj stojita,
2.) Časovni prislovi, ki se vežejo s predlogi.
V 101. § ima Breznik sledeče primere: po noči, po dnevi. Poglejmo, kdaj so te oblike pravilne.
Oglejmo si za razumevanje najprej te primere: pred včerajšnjim, pred sinočnjim, pred lanskim. Te sestavljenke so okrajšane iz:	pred	včerajšnjim
dnem, pred sinočnjim večerom, pred lanskim letom.
— Pred včerajšnjim pomeni, da se je dejanje vršilo tistega dne, ki je bil pred včerajšnjim dnevom, pred sinočnjim pa, da sc je vršilo tistega večera, ki je bil pred sinočnjim večerom, pred lanskim pa pomeni, da se je dejanje vršilo tistega leta, ki je bilo pred lanskim letom. — Imamo podoben primer po svoji nasprotnosti: po jutrišnjem, ki je okrajšano iz: po jutrišnjem dnevu. — Prav take sestavljenke so: pred kratkim, pred nedavnim, v kratkem, ki so okrajšane iz: pred kratkim časom, pred nedavnim časom, v kratkem času (izraža prihodnost).
IZ ORGANIZACIJE
IZOBRAŽEVALNI TEČAJ PRI SV. LUCIJI se bo vršil od 22. do 28. julija, s predavanji in diskusijami dnevno ob 9. in 16. uri. Za udeležence tečaja je obvezna prisotnost pri vseh predavanjih in razpravah.
Predavanja so določena tako le:
Torek 22. julija: Žena in družba (Alojzija Štebi);
Sreda 23. julija, zjutraj: Vzgoja v toku časa, popoldne: Moderne pedagoške ideje (Fran Žgeč);
Četrtek 24. julija, zjutraj: J. J. Roussojev pedagoški zavod v Ženevi, popoldne: Vizitacija šol v Franciji in Švici (Fran Žgeč);
Petek 24. julija, zjutraj: O biologiji (Pavel Grošelj), popoldne:	Uvod	v	ekonomiko	(Henrik
Tuma).
V prvih piimcrih smo imenovali dan, večer, leto, pred katerim se je kaj zgodilo, v drugem primeru dan, po katerem se je kaj zgodilo in v tretjih primerih čas, pred katerim ali v katerem se kaj zgodi.
Pred včerajšnjim, pred sinočnjim, pred lanskim, po jutrišnjem, pred kratkim, pred nedavnim, v kratkem so okrnjene sestavljenke in se pišejo narazen,
Če pišem po dnevu, po noči, po letu, po zimi, imenujem tudi čas, ki je nastopil po dnevu (== za dnevom), po noči (= za nočjo), po letu (= za letom), po zimi (= za zimo), kakor je nasprotje pred dnem (pred dnevom), pred nočjo, pred letom, pred zimo. — Po dnevu pomeni, da se je dejanje vršilo, ko se je že dan končal, po noči, po letu, po zimi pomenijo, da se je dejanje vršilo, ko se je že končala noč, leto, zima.
Če pa hočem povedati, kaj se je zgodilo v tistem času, ko je bil dan, noč, leto, zima, moram pisati podnevi, ponoči, poleti, pozimi. — To spoznamo lepo in sledečih primerov: Po lepem dnevu je nastala temna no, po temni noči zopet lep dan. Po suhem letu je deževna jesen. Po mrzli zimi je bila prijetna pomlad. — Drugače pa je:Pcdaevi delamo, ponoči počivamo. Poleti se izprehajamo, pozimi sedimo za pečjo.
Podobni primeri so počasi in po času; včasi, včasih in v času, v časih. Načinovni prislov počasi je teoretično časovni prislov. Počasi delati, pomeni, delati tako, kot zahteva čas, da ne smem s svojim delom prehitevati časa. Drugačen pomen pa ima: po času: Po onem času nisem nič več slišal o prijatelju. — Počasi bi teoretično pomenilo čas, v katerem sc kaj vrši, po času pa poznejši čas dejanja.
Po svoji pasprotnosti imamo: pred časom: Pred davnim časom. Ne hodi pred časom tja.
Včasi, včasih značita popolnoma nedoločen čas v pomenu nekdaj (trajnost) ali v pomenu sem ter tja (ponavljanje): Včasih (nekdaj) se je lepše živelo. Včasi (sem ter tja) zahajam k sosedu. Že pridem včasih (sem ter tja) k tebi. — V času, v časih stojita v zvezi s kakim pridevnikom: v prejšnjem času, v starih časih, v nekdanjih časih, v poznejših časih.
Po vseh primerih in prispodabljanju je menda dovolj jasno dokazano, da se pišejo ponoči, podnevi, poleti, pozimi skupaj in da so spojenke,
Ivan Matelič.
Opomba: Ni izključeno, da ne nastopi glede predavanj še kaka izprememba.
Ker je priglašenih okrog 100 tovarišic in tovarišev, ne bo mogoče preskrbeti postelj za moške, zato naj ti prinesejo s seboj odejo, da bodo prenočevali na senu. Potnina in prenočnina se povrneta le onim, ki so se pravočasno zglasili. Prehrana je skupna — kakor prejšnja leta. Tehnično vodstvo tečaja ima poseben odbor..	______
Delegati Zvezinega zborovanja. Goriško učiteljsko društvo:
46. Berce Josip, 47. Jelšek Amalija, 48. Kemperle Jelka, 49. Klančič Milka, 50. Kerda Milan, 51. Kramer Franc, 52. Mikuluž Jelica, 53. Obljubek Stano, 54. Nemec Peter, 55. Prinčič Ana, 56. Rojic Jaka, 57. Strel-Trpin Tilka, 58, Zorn Emil.
Pazinsko hrvatsko uč. društvo: 59. Mogorovič Mate, 60. Ribarič Martin.
Sobota 26. julija, zjutraj: 11 giornalismo OPOMIN. Kdor še ni poslal Zvezi statistike, kakor (Mario Nordio), popoldne: Macchiavelli (dr. Ttan- smo jo prosili v obeh številkah v juniju, naj to stori quilli).	brez	odloga!	Vodstvo.
zguba Račun zgube in dobička Zveze učiteljskih društev v Italiji 1923. dobiček
1 ^		L	c	S	II 1		c
1.	Učiteljski list: plačano		24413	60	1.	Članarina izterjana		43668	10
2.	„ „ : dolg		6856	80	2.	„ zaostala		10765	
3.	Pevski zbor		18850		3.	Ročni zapisnik : plačan		1407	—
4.	Samopomoč: plačano		1788		4.	,, „ : dolžan		460	
5.	: dolg		3866		5.	Uprava Uč. lista : plačala ....	137	
6.	Samoizobražcvalni tečaj 1923 . . .	2188	75	6.	Plačano Učil. listu za 1922 ....	3892	
1 7.	Spominski dar tovarišu		700		7.	Primanjkl aj		11541	40
8.	Potnine		2397	—						
9.	Uprava blagajne		600	—				
10.	Pisarniške potrebščine		74	65				
11.	Ročni zapisnik : plačano		297	20		\		
12.	: dolg ......	2110	—				
13.	Podpore		200	—				
14.	Mladinske knjižnice		300	—				
15.	Članarina izterjana za 1922. . . .	6457	80				
16.	Preplačana članarina		370	70		v		
17.	Izterjano za ročni zapisnik 1922 . .	400			\ I		
	71870		50			71870	50
	||				i		
aktiva	Bilanca	za	1.	1923	pasiva
i S		L	c	s S	L	c
1.	Blagajna 31. 12. 1923 		2313	20	1. Dolg pri upravi Učil. lisla ....	6856	80
2.	Posojila		3900	—	2. Dolg pri Samopomoči		3866	
3.	Zaoslala članarina		10765	—	3. i Dolg pri tiskarni (Ročni zapisnik) .	2110	
4.	Ročni zapisnik : dolžan		460		4. Preplačana članarina		370	70
5.	Novi rod : dolžan		1269	50	5. Izposojila		4900	—
				6. | Premoženje		604	20
		18707	70		18707	70
						
Pazinsko hrv. učit, društvo obdržalo je 15. junija ov. god. u Lupoglavu svoju glavnu skupštinu, kojoj je učestvovalo 16 učitelja i 5 učiteljica. Sastanku je prisustvovao zastupnik pazinske političke oblasti sa tri oružnička brigadira i tri oružnika, kojima se na zahtev uručio spisale nazočnog učiteljstva.
Predsednik V. Sepič otvarajuči skupštinu pozdravlja gosta druga J. Dolgana te vladinog poverenika. Seča se naših pokojnika: A Zuccona i K. Rade-ja i drugih živih pokojnika: onih kolcga-ica što nijesu ovde nit su naši članovi. Spominje i druge za Istru i učiteljstvo ovde pokojne, a to su: A. Ladavac, A. Smokovič, Čop Josipa (ovi biše naši društv. odbornici), te J. Vojniča, P. Prodana, i M. Primus, koji svi, izgubivši svoja učitelj, mesta, moradoše preko medje, a konačno i našeg društv. potpredsednika J. Sirotiča, koji bi premešten u voloski kotar. Pozdravlja prerano i nasilno umirovljene kolege-ice, koji ostaše na rodjenoj grudi (lv. Medvedič, A. Žmak, V. Žepič, M. Zuccon.) Pozdravlja dalje sve drugovc što lišeni učit. mesta jesu još medju nama (Marijon-Hre-ljak Otilija, Mara Legovič). Pozdravlja konačno sve bivše naše društv. predsednike i tajnike šlo ponaj-več radi te časne službe biše prognani, te konačno one koji su sada ovde medju nama, a sutra ne če biti živi....
Spominje tužno, kako ono bio zadovoljan društv. predsjednik, koji je ovo na trščanskoj našoj skup-štini 1914, god. veselo istaknuo, da društvo (N. Pro-
svjeta) broji 228 članova, dočim bilo 248 hrv. učit. u Istri).
U daljnjem govoru razvija letimice historijat udru-ženja hrv. učiteljstva Istre, koje je imalo več u pred-ratno doba čak i svoje vlastito glasilo «N. Prosjetu», a snovalo več onda o svojoj staleškoj gospodarskoj zadrugi. Več otrag 15	20 god. imalo je naše društvo
svoj pevački zbor i orkestar, te smo priredjivali zabave. Držali smo mi učitelji roditeljske sastanke i predavanja, te upriličili razne tečajeve. Pokušaj bio da se uvuče u naše društvo strančarstvo; što odlučno odbismo.
Naše se društvo več prve godine i prvog dana opstanka priključe k ljubljanskom Savezu slov. učit. društava, od kojeg se docnije raskrstismo radi uvla-čenja strančarstva.
Rat i izaratni okolnosti prisiliše nas da obusta-vismo svoje društv. glasilo, a mesto «N. Prosvete® osnovasmo današnje naše društvo pod drugim imenom, te pristupismo velikoj organizaciji: Zvezi sviju slav. učit, društava Julske Krajine. Imamo svoje drugo glasilo «Učit. List», imamo Pevački zbor, Samopomoč i prosvetne tečajeve. Mi se sada nalazimo društveno u istoj vodi kaošto i prc rata. Sve imamo, sve moramo zadržati i čuvati. Mi vodimo i danas onu islu učiteljsku «po!itiku» kao i otrag 20 godina, a to je: pošteno, prosvetno idealno — dalje, napred u boljitak učiteljski, društveni, i narodni. Dalje od strančarstva! Ne gubimo nade: doči če bolja vre-
UciTELJSKI LlSt
ŠTIUN iO§
mena. Mora doči doba, da čemo moči 1 s italijanskim učiteljstvom kolegijalno raspravljati o učitelj, intere-sima. Glavno je, da mi ne smalašemo i ne gubimo veru u svetle ideale.
Predajmo ih svojim naslednicima, I zadnji slav. učitelj Istre neka reče: Tu sam! I ja imam pravo živeti. Bračo — završi živimo veselo i cdvažno! Ta krasno je živeti. .. , !
Izvešče društ. tajnika opširno je iscrpivo te sa-stavljeno u višem tonu. Tu spominje izvešče one ko-lege-ice, što biše otpuštcni i otišli. Odborske sed-nice nisu se držale iz više razloga. Nepravedno je lani kolega napadnuo naše delegati, koji su inače bili sa-sma na svomu mestu. Nisu oni ništa rušili, no samo gradili i učvrščivali1 Zvezu. Predsjednik je na pazin-skoj pošti prijavio društveni uložak od kruna 1345.45 na bečkoj poštanskoj štedionici. Svaku po-znatu neugodnu promenu, nepravdu i nasilje priop-čismo Zvezi, koja je svakiput intervenisala, večkrat uspešno, a ponajveč bezuspešno zbog poznate državne i pokrajinske politike i sistema. Vešta pera s druge strane nastajala su ožigosati sve nepravednosti i nekulturnosti na račun slav. učiteljstva, te dizala ujedno u redovima našeg učiteljstva moral i moralne kreposti: odvažnost, ustrajnost i veru u pobedu isti-nc i pravice. Društv. blagajnik je uprav zamernom marljivošču i ustrajnošču uterivao tekuču i zaostalu članarinu pak se naše društvo može pohvaliti (i pohvaljeno bi od Zveze), da je ono jedino namirilo svoje prinadležnosti i za tek, god. 1924. Neki zamerili blagajniku radi njegove prerevnosti; ali ako se koji uvredio, i pošto vredjati nije mu bila nakana, moli oproštenje, a ovo radi staleških interesa.
V daljnjem toku izveštaja, tajnik spominje, da je društvo brojilo 1. 8. 1922. 51 člana, a danas samo 26. Na pečetku šk. god. nije bilo primljeno u službu 13.ca. Sedmorica ih otidje, četvorica bi ponovno primljena u službu, a dvojica čekaju na nju i danas. Najnovija žrtva je drug J. Vojnič. Broj sdašnjih članova pokazuje na naš pretužni položaj. Ova naša zemlja nema več kruha za svoje sinovi i kčeri; Istra nema krova za svoju vernu decu. A mi ljubimo i svoju rodnu grudu i svoju kučicu, svoju školu i narod naš. Mi jedino želimo u svojoj zemlji živeti i kulturno delovati, a ujedno poštivajuči sve državne zakone.
Zatim je blagajnik izvestio o društv. imovnom stanju. Primitak: 6440 L, izdatak: 6255.37 L. Zveza namirena do 1. 7. 1924. Bivši članovi duguju 782 L, a sadašnji 1104 L. Dva člana nečlana predalo se odvetniku. Zaključilo se terati sve stare dugove od bivših članova ma gdegod se nalaze; članarina se briše suspendovanima i pokojnima. Skupština na predlog revizora odobrava rad i postupak blagajnika.
Zatim kol. Dolgan na dugo i široko obrazlaže Gentilejevu škol. reformu ponajveč glede učevne osnove i novih tiskanica, a pustio je da istakne sve bolje ili lošije strane novog škol. zakona društveno-političke naravi, što zasecaju duboko u kožu čita-vog učiteljstva cele države, osobito nas Slavena. Pošto če biti ovaj referat otisnut, ne čemo ga ovde iscrpivo navesti. Svakako kol. Dolgan zaslužuje našu pohvalu i priznanje.
Novi odbor: Predsednik: V. Šepič; podpredsednik: J. Staver; tajnik-blagajnik: Martin Ribarič. Ostali odbornici: Marija Jericijo, Andjelka Prašel, Jakša Brdar i Janka Zovič umesto Marka Zlatica koji otkloni ponudjenu mu odbornišku čast. Rcvizori: Vuk. Findrle i Jos. Žigante.
Poveo se govor o Samopomoči. Predsednik ističe •ijezinu važnost. Kol. Dolgan daje daljna razjašnjenja, a tajnik ostala sa strane financijske.
0 pevačkom zboru izvestio je drug M. Mogorovič, koji je ocrtao rad zborov od njega postanka do danas, istaknuvši njegov veliki, uprav neočekivani uspeh doma i med inorocima, čime zbor nas slav. učitelje te naš narod uprav prodičuje i raspršuje ptedrasude. A ovaj zborov uspeh imademo zahvaliti umetničkej duši: drugu Srečku Kumaru, koji vodi svoj zbor od uspeha do uspeha, od jedneg mesta do drugoga. Akoprem je naš zbor naičao na svojoj turneji po Italiji na fvrdo tlo, ipak umetnička vrsnoča i višina njegova nije se mogla potlačiti i sakriti; a nije srečom ni poništio ni uskolebao ljubav i veru naših divnih pevača u svoj uspeh i napredak. Nije daleko doba, da če italijanski narod poštovati za-slugom naše pesme one, koje barbarima nazivije.
Kol. Ribarič opaža, da ne bi nekoji sudrugovi pri-govarali povišku od 2 L za zbor, kad bi samo bar jednem, kaošto je on, mogli prisostvovati zborovom nastupu i diviti se. U torn časku rekli biste: pla-čaču i 10 L mesečno! I piedsednik istače moralnu i prosvetnu važnost našeg pevačkog zbora.
Kod točke: o socijalnom tečaju, goverio je kol. Dolgan davši o njemu informacije. Drug Ribarič oduševljava sudrugove za prisostvovanje torne tečaju u Sv. Luciji. Oni, koji mu udioničtvovaše, ne rr.ogu ga nahvalili, pošto na sve učesnike deluje moralno i intelektualno. Živa je želja i nas u Istri pohrliti u bratsko kolo i domenak, i mi želimo po-trebu odmora, vesela razgovora, a ujedno i pametna razgovora, zato če se ovaj put stalno više kolega priglasiti za prisustvovanju tečaju.
1 zbilja na ove reči prijavi se ih 14.ca. Tajnik dalje izjavlja, da če se moči idučih godrna više kolega poslati na tečaj na račun društv. blagajne, ako se bude redovito plačalo članarinu.
Na naslov «Uč. Lista* prigovorio je drug Žigante, nekrologu pok. kolegi K. R., (koji inače nije bio dugo godina naš član), gde spomenuto, da bio i tr-govac.
Predsednik se nije osvrnuo nit se mogao na prvu opasku kol. Žigante, radi ambijenta skupštine i radi delikatnosti pitanja, no opozorava sudrugove, da predsedništvo i naš List ne dobiva dostatne pomoči i sokova sa strane svojih članova. Nada se, da če i tom pogledu biti bolje.
Pošto je bio dnevni red iscrpljen, predsednik ponovno pozdravlja skupštinare, koji su pokazali da-našnjom skupštinom, da u nama nije zamrla stališka i društvena svest.
Dodatak k izveštaju skupštine u Lupoglavi: Nisu prisustvovali skupštini ovi kolege-ice: Braidotti Marija; Brdar Anka, Brdar Jakša, Brnobič Anka, Flcgo Ante, Jericijo Marija, Kurelič-Kopitar Marija i Sufič Ester, koja je svoju odsutnost ispričaia polaganjem ispita. Po društv. pravilima dužni su ovi uplatiti društv. blagajni po 5 L i jošče biti na — profitu.
Učiteljsko društvo za idrijski okraj je imelo v nedeljo 29. junija svoj redni letni občni zbor. Prisotnih je bilo tri četrtine članov; izostali so se večinoma opravičili s tehtnimi vzroki,
Tov. predsednica je pri otvoritvi zborovanja izrazila posebno zadoščenje nad tem, da se je učiteljstvo vsega okraja združilo v eno društvo. S tem je dobilo društvo strogo strokovno lice, pa tudi sicer je to prevelikega pomena, Zahvalila se je vsem, ki so pripomogli, da je društvo v preteklem letu uspešno delovalo in vzpodbujala k delu v bodočem letu. Tudi društveniki se najiskreneje zahvaljujemo tov. pred-sednicTza zelo skrbno vodstvo društva in jo prosimo, da bi mu tudi nadalje posvečala svoje izkušnje in moči.
Tov. tajnica jc poročala o društvenem delovanju. Društvo je imelo v preteklem letu 4 odborcve seje, 3 prijateljske sestanke, en izlet in en občni zbor. Namesto običajnih prej se je vršila ob zimskih večerih ženska samoizobraževalna akcija, in sicer skupaj s članicami «Slomšk. Zveze*. Pri tej akciji je bilo 10 predavanj o raznih smereh etike. Začetkom leta je imelo društvo 24 članov in članic, med letom je ena članica izstopila, ker se je poročila, v zadnjem času pa je vstopilo 19 članov «S!omšk. Zveze*, ker je vse učiteljstvo sklenilo združiti se v enem društvu. Sedaj ima društvo 42 članov.
Tov. blagajničarka nam je med drugim povedala, da so društveniki tudi v preteklem redno plačevali
FELJTON	(Nadaljevanji)
Moskovski Hudožestveni Teatr
Naslednji večer se je igral Dickensov «Življenski boj*. O tem, čemu igrajo Hudožestveniki Dickensa, je napisala prirediteljica tega komada za oder, gospa Krasnopoljska posebno razlago, v kateri pra.vi:
«Vladimir Solovjov je v svojem delu «0 lepoti* zapisal, da se umetnost radi umetnosti (lart pour 1’artizcm) preživlja, ter da bo nova umetnost nekaj takega, kar izhaja neposredno iz življenja. Prava lepota mora namreč globoko delovati na realni svet, presnavljati mora realnost ter jo idealizirati.
Tudi Dostojevski je dejal, da bo lepota rešila svet. Po Dostojevskem ne bo bodoča umetnost vlekla človeka na ledene vrhunce estetizma. To bo tvorna sila, ki razsvetljuje temo in kroti zlo. Za ustvaritev take umetnosti pa je po Dostojevskem potrebna borba z življenjem prav tako kakor ljubezen in sočustvovanje.
Kakor še nikoli, je zdaj napočil čas, da postane umetnost velika stvar in realna sila. Še nikoli ni bila realnost tako potisnjena v temo in teptana z nasiljem kakor danes. Svrha predstavljanja Dickensovega «Življenskega boja* je obujanje spominov, preprostih, otroških in milih, da kakor solnce obdajo trudno dušo sodobnega gledalca z uteho.*
Dickens je v svojih božičnih pripovedkah poln družinske idilike. Ne imenujejo ga nekateri zaman angleškega Dostojevskega. On učinkuje z nekako resno pobožnostjo. «Življenjski boj* slika kakor «Cvr-ček za ognjiščem*, kako meče življenje ljudi sem in tja, dokler se končno ne rešijo na otok blaženih.
«Življenski boj* se godi v angleški provinci v 19. stoletju. Zdravnik dr. Jadler ima dve hčerki, Gracc in Marion, ter varovanca Alfreda, katerega jc namenil mlajši za moža. Za doktorja je svet in življenje na njem komedija. Z vidika komedije presoja vse, kar se godi okolu njega. Končno odpelje lahkoživi baronet Warden Alfredovo nevesto Marion z neke hišne zabave. Ta dogodek da življenju v hiši popolnoma novo lice. Služkinjo Klementino, ki je pomagala Marioni k pobegu, odslovi dr. Jadler iz službe. Reši pa jo njen kuhinjski tovariš Benjamin, ki jo poroči, nakar najmeta gostilno v predmestju, od katere živita. V to gostilno pride nekoč baronet Warden. Oblečen je v žalno črnino. Klementina ga spozna in začne domnevati, da se je moralo nekaj zgoditi z odpeljanim dekletom. Warden jo v sumnji potrdi, kar jo strašno potlači. A kmalu doživi Klementina na domu dr. Jadlerja, kamor večkrat zahaja na obiske, radostno presenečenje. Pobegla Marion se je namreč vrnila domov. Alfred je medtem poročil njeno starejšo sestro Grace, s katero živi srečno. Oče je Marioni vse odpustil in tudi Wardenu spregleda lahkomiselnost. Izgubljene duše se na koncu zopet
prispevke in da je društvo poslalo «Zvezi» prispevke •od vseh članov. Tudi dolg, ki ga navaja LJč. list z dne 1. julija, je že poravnan. Pregledovalki računov sta našli račune v redu. Delovanje društvene knjižnice je bilo v preteklem letu skromnejše kot prejšnje, ker pri majhnem številu članov ni bilo sredstev, da bi bilo mogoče naročiti več revij. Ker jc sedaj narastlo število društvenikov, se bo s prihodnjim letom lahko knjižnica zboljšala.
Pri predzadnji točki je poročal tov. M. Mikuž o šolski reformi. Nato se je izvolil nov odbor. Pri slučajnostih se je priglasilo 18 članov in članic za tečaj pri Sv. Luciji.
P.
najdejo, disonance izginejo, v hišo se vrne solnce stare sreče. In stari dr. Jadler pride do spoznanja, da življenje ni farsa, temveč silno' resna zadeva, katero smatrajo le lahkomiselneži za komedijo,
«Najtežje je v igri ustvariti skupno atmosfero. Za pripravo kake igre smo uporabljali vse panoge umetnosti. Igralec se ni samo* pripravljal na svojo vlogo, temveč je tudi živel v muziki, ki odgovarja komadu, na razpolago so mu bile ilustracije, predavanja, z eno besedo: vse, kar je moglo pripomoči do skupnega sozvočja. Bilo je mnogo, mnogo dela. . .», piše režiser Masalitinov, V «Življenskem boju*, kjer igra muzika prav tako veliko vlogo kakor nastopajoči akterji, se je videlo, da so te besede potekle iz izkustva. Uprizoritev igrokaza je bila tako popolna, da ni mogoče trditi, ta in ta je bil na višku, oni je igral šibkeje itd. Vse je bilo zaokrožena celota. Igralcev si ni bilo mogoče predstavljati brez okolice, te pa ne brez takih igralcev. Od Masalitinova, ki je ustvaril dr. Jadlerja, pa do služinčadi, vse je bilo prekrasno. Tu se je videlo, kako spontano je hudo-žestveniško naziranje, da so vse oderske stvari: dekoracije, kostumi in drugo vzporednega pomena, da je glavno le igralec, njegova živa, resnična beseda, dikcija, gesta, njegova duševna igra. Kadar Hudo-ženstvenik igra —■ piše sam Masalitiiov — ter na odru joka, občuti istočasno v dnu svoje duše veselje, ker ustvarja, medtem ko v resničnem življenju tega veselja v žalosti ni. Odtod globoka prepričevalnost hudožestveniških stvaritev v režiji in igri.
III.
Svojo veliko besedo pa so rekli Hudožestveniki šele v drugi polovici svojega gostovanja.
Tretji večer se je igrala Leonida Andrejeva igra v štirih dejanjih «Jekaterina Ivanovna*. Fabula te drame je sledeča:
Georgij Dimitrijevič Stibejev, član državne dume, ponosen človek, osebnost doma in v svetu, ima za ženo Jekaterino Ivanovno, Že šest let živi ž njo v srečnem zakonu. Ves ta čas ni skalila njune zakonske sreče nobena senca dvoma o zvestobi. Stibejeva hiša je na razpolago vsakomur; gospodarjevo obilje ne štedi pri dobrodošlih gostih z ničemer. Kmaiu pa se vtihotapi v Stibejev dom puhoglavec in niz-kotnež Mentikov, do zopernosti uslužen človek. Mentikov je posebno Jekaterini Ivanovni povsod na razpolago. In ker je Stibejev večinoma odsoten, se Jekaterina Ivanovna spusti v razgovore z Mcnti-kovim ter postane ž njim nekoliko domača, seveda na razdaljo dostojnosti in rešpekta. Nekdo, ki vse to opazuje, piše Stibejevu anonimno pismo, s katerim ga opozarja, da ga žena vara. Ker zdvomi nad zvestobo Jekaterine lvanovne, postane Stibejev pozornejši na njena pota. Nekoč res odkrije, da je bila na obisku pri Mentikovu, Radi tega obiska zbesni, povzroči mučno sceno in ustreli trikrat na svojo
ženo. Duša Jekaterine Ivanovne je od tega trenutka dalje ubita, dasi ostane Jekaterina neranjena; odpravi se od hiše z namenom, da se nikdar več ne vrne v naročje zakonskega moža.
Jekaterina Ivattovna ni mogla pojmiti, kako je Stibejev mogel priti do tega, da jo je hotel ubiti. Da se mu osveti, se pozneje res vda Mentikovu. Ž njim zanosi, toda v bolnišnici ji odpravijo plod. Nato se poda na okrevanje na deželo. Tu se kmalu oglasita pri nji dva moževa parlamentarja, Georgijev brat Aljoša in slikar Koromislov. Hočeta jo pridobiti za to, da bi se vrnila k Stibejevu. Ko se odstranita, vstopi on sam — Georgij. V pretresljivi sceni mu Jekaterina Ivanovna prizna vse, kar je zagrešila v zadnjem času; mož ji vse odpusti; toda Jekaterino Ivanovno začne navdajati grozen, obupen strah pred samo seboj. Kljub spravi, katero sklene z Georgijem, se tega strahu ne more otresti. Okusila je prešestovanje in se ne more več iznebiti pohote po krvi drugih moških. Vendar le skuša premagati samo sebe s tem, da zaigra v sosednji sobi na klavirju pesem, s katero hoče možu povedati vse kar ji leži na duši. To pa onemogoči baš vsto-pivši Mentikov, ki pokvari s svojim nastopom vso čistost, ki se je hotela dvigniti iz blata.
Jekaterina Ivanovna je vnovič potisnjena ob tla in se začne kratkomalo prodajati brezčastnim moškim. Ona je brez duše, katere ne čuti več, odkar je mož streljal nanjo. Brez čuta sramežljivosti in odgovornosti se ponuja vsem vprek: zapeljuje svaka Aljošo, ponuja se Mentikovu in Koromislovu. Slednjemu se ta ostudnost končno upre. Ogorčen nad njenim početjem, sklene govoriti ž njo resno besedo in jo pripraviti na pravično pot. Toda za to je že prepozno. Jekaterinino nečistovanje je postalo njen element. Brez njega ji ni več življenja. Niti Stibejev, niti Koromislov ne more pogoditi, kaj se pravzaprav godi ž njo: ...ali nečistuje, ali moli s svojim nečistovanjem, ali koga ošteva s tem...» Padla je na dno, ni ji več rešitve.
Zadnje dejanje drame se vrši v ateljeju Koromi-slova. Večer je. Slikar portretira Jekaterino kot Salomo. Ona stoji na odru in vleče poglede vseh navzočih moških nase. Hoče se ji samo enega: glave proroka. A ker je ne dobi, si napoveduje konec. Stibejev jo vzljubi, toda sedaj je že prepozno. Blagoslavljajoč ga, Jekaterina Ivanovna odide. Kam? Kdo more reči! Gre da se pogrezne še globjc v blato, v močvirje in da od tam utone v smrt.
«Jekaterina Ivanovna» je tragedija pasivne ruske ženske duše. Njene globine so mistične. Realnost, hladen, trezen razum jim seže do dna. Ljubezni je okusila malo; dvomi jo vijejo kakor vrtinci lupino, dokler ne izgine v divjem plesu nerazumevanja pod umazano vodo pozabnosti.
Jekaterino je predstavljala gospa Germanova. Njena igra je dviganje, omahovanje, padanje revnih človeških rok, ki bi se vedno rade nečesa oprijele, pa ne morejo doseči rešilne bilke. Brez opore naposled omlahnejo in izginejo za vekomaj.
O tej ustvaritvi se da napisati cela psihološka študija; nianse igre gospe Germanove so bile tako bogate, polne, duševne, da so ostavile v očeh gledalcev solze sočutja.
Trojico oseb je treba omeniti v «Jekaterini Iva-novni» poleg gospe Germanove: Pavlova, inkarna-torja Mcntikova, ki je bil tako naravno osladno vsiljiv, da sc ti je vsled nizkotnosti gabil v dušo; Ma-salitinova, globokega interpreta Stibejeva, ki samo v začetku nastopa aktivno in ima pozneje mučno pasivno vlogo. Bil je v prvem dejanju po prepiru ko strelja na ženo genijalen v svojem nastopu. Tretji je Šarov, stvaritelj Koromislova. Trije veliki
igralci, vpričo katerih gre pohvala ostalim še le na koncu.
Zaključni večer Hudožestvenikov je bila Ibsenova «Gospa morja*. Resnici na ljubo naj priznam, da sem dvomil nad zmožnostjo oderskega uspeha «Gospe z morja* po tem, kar sem videl na ljubljanskem odru lani, v začetku gledališke sezone. (O stvari sami sem pisal na tem mestu pod naslovom: «Tri ženske drame*,) Bil pa sem neverjetno iznena-dcn. Hudožestveniki so napravili iz Ibsenove doktrinarne tragedije življenjsko umetnino, ki j,e človeka prevzela.
Vsebina «Gospe z morja* je znana: zdravnik dr. Wangel, prikovan na nordijsko provinco, zajedno med fjorde, ima histerično ženo Elido. Zrak jo duši v grlu, stiska v prsih. Ona ni niti mati, niti žena, niti gospodinja. Težko bolna trpi na razstrojenih živcih, ki jo navdajajo z bolnimi mislimi in vtisi. Spomini iz preteklosti še bolj poostrijo to stanje. Poznala je nekega mornarja, k jo je nekoč skrivnostno poročil z morjem. Mornar ji je obljubil, da se vrne ponjo in da jo odpeke. Med njegovo odsotnostjo se je Elida poročila z Wanglom, ki jo je po njenih sedanjih besedah «kupil». Ta mornar je njena useda, morebiti pogin, a mogoče tudi rešitev. Ko bi vsaj prišel, da bi se mogla prosto odločiti za Wangla in zoper vijega ali narobe! Ta prilika se ponudi. «Tujec» se vrne ponjo. Po težkem boju privoli Wangel v prosto izbiranje, pod vtisom katerega se Elida odloči proti tujcu in za nadaljevanje življenja z Wang!om. To jo ozdravi.
Strmci sem nad režijo, nad skupno igro, nad gospo Germanovo v lej Ibsenovi tragediji. To je bilo nekaj, kar je mogoče samo doživljati. V tej igri ni bilo niti sledu o šabloni, nič virtuoznosti, narejenosti. Vse je vrelo iz duše in topilo srca v blaženosti, ki dviga človeka k Bogu. Bil je večer velike, slovanske umetnosti.
Masalitinov je predstavljal Wangla, Komisarov Arnholma, Skrjabina Boleto: vsi ti in pa trije ostali (Hilda, Ballested in tujec) so s svojim intenzivnim ustvarjanjem dvigali zaklade iz duš gledalcev in poslušalcev. Na koncu igre se je moral zastor neštetokrat dvigniti, občinstvo je stalo kakor prikovano na svojih mestih, nihče ni hotel ostaviti gledališča. Oder je bil zasut s cvetjem in po nad polurnem aplavzu so ljudje nesli Germanovo na rokah do hotela, pred katerim so trajale ovacije pozno v noč. Hudožestveniki so zmagali v srcih. Oni ostanejo naša duševna last. Kar smo videli pri njih, ne pojde nikdar več iz spomina. «Duša se je z dušo v eno zlila*, je pravilno označila to razumevanje ga Germanova.
IV.
To kratko, v naglici napisano poročilo bi bilo še nepopolnejše kot je, če bi izpustil par misli Germanove o sodobni umetnosti in gledališču. Njene besede so:
-Svobodna gledališka umetnost sc mora posvetiti tragediji. Svet se je preveč potopil v materializem in v hrupu in gneči se je duša izgubila. Pozabili smo na to, kar je bistvene važnosti za življenje. Ljudje so se popolnoma vdali «contingensu». Jedro je pozabljeno, vidi se samo lupina.
Zdi se, da motrimo vse okolu nas s stališča stvari samih. A vendar obstoji nekaj, kar presega realnost stvari, kar pronica v njihovo bistvenost. K tej bistvenosti se moramo zopet vrnili. Povrniti se moramo k veličini in idealizmu. Vsi veliki duhovi čutijo to potrebo. Tam, kjer se je pojavil povojni materializem brez duše in čuvstva, se najbolj čuti to teženje za ideali in iskanje duha.
Umetnost bo pri tem preporodu mnogo pomagala. Načelo umetnosti radi umetnosti same (l'art pour l'artizem) se je preživelo. Umetnost živi radi nas ljudi, da nas dviga nad vsakdanje življenje, da nas zanaša s pogledi na večne ideale in da nudi naši duši življenje tišine in'ugodja. V boju s sredstvi sodobnega življenja smo pozabili na življenje duše, brez katere mora naše telesno deblo usahniti.
Vrniti se moramo nazaj k filozofiji in religioznosti. V njih najdemo sintetične odgovore na vsa vprašanja, odgovore, ki piehajajo preko vseh konkretnih manifestacij poedinih živih in mrtvih stvari ter motrijo vse z enega samega splošnega vidika, ki je za-popaden v pojmovanju bistvenosti. V religiji najde človek pomirjenje. Religija mu daje veličino duha ter ga dviga z njegovo okolico vred.
Radi tega menim, da gledališki umetnosti dandanes najbolj odgovarja tragedija. Bolest človeka dvi-
Razno
Žrtev. Tov. Alojzij Verč leži težko bolan v tržaški bolnici. Pred več meseci si je nakopal bolezen v Šmartnem, kamor je bi! premeščen iz Kanala. Znano je, da so tovariša preganjali in to v njegovem štiridesetem letu službe. Preganjanje je zelo vplivalo na duševno stanje tovariševo, zato lahko trdimo, da je žrtev sistema. Želimo, da bi tovariš skoraj okreval.
Definitivna nameščenja učiteljstva. Unione Magistrale Triestina je nedavno temu sprejela resolucijo, s katero zahteva, naj se že vendar enkrat uredi vprašanje trajnih učiteljskih nameščenj, ker bo sicer izginil pojem definitivnega učiteljstva. Imamo tovariše, ki služijo že po deset, petnajst let provizorično in ni še najmanjše nade, da bi bili trajno nastavljeni. Če bo šlo tako dalje, bodo prej prišli do upokojitve kot pa do definitivnega mesta. Nič čudnega, če se učiteljstvo razburja. Pri sestanku šolskih voditeljev goričkega okraja je na pr. t. Raunich odločno nastopil za to, da sc že enkrat izvršijo trajna nameščenja. Taki zahtevi se le pridružujemo. Omenjamo pa pri tej priliki, da dosezajo oblasti s svojim rezkim postopanjem proti učiteljstvu čisto nasprotno kar sicer žele doseči. Namesto da bi se učite’jstvo balo vsled težke dosegljivosti svojih, gotovo ne velikih pravic, se radi svoje brezpravnosti upira, ako že ne vselej očitno, pa vendar v dnu svoje duše. To dejstvo je zadosten dokaz, da je dosedanji način postopanja z učiteljstvom zavožen in da se bo treba vrniti nazaj in celo na ono pot, ko so veljali ne le zakoni, ampak tudi enostavna pravila uljudnosti nasproti učitelju, ako je bil vreden, do je vršil svoj poklic.
Četrta pokrajinska skupščina U. J. U. ljubljanskega poverjeništva se je vršila letos 8. in 9. julija v Krškem na Dolenjskem. Če bo dovoljeval prostor, bomo o skupščini še poročali.
Higijenični plesi. Kakor je naš list poročal, so učiteljska zborovanja v šolskih prostorih uradno zabra-njena, ker so nevarna, kakor sc je uradno ugotovilo, javnemu zdravstvu. Sicer se je učiteljstvo leta in leta shajalo k svojim zborovanjem, uradnim in neuradnim, v šolskih poslopjih, in ni, kolikor je znano, nikdar nikjer zaradi tega nastala kaka zdravstvena nevarnost, vendar je bolje, da se misli raje prej kakor pa tedaj, ko bi bilo že prepozno. Smejo pa se, če učiteljstvo še ni vedelo, uporabljati šole za javne plese, ako so združeni s šolskimi veselicami. Plesi niso nevarni higijeni, posebno ne v šoli. Ples je telovadba (in nič drugega), telovadba pa je priznano zdravju v veliko korist. Poleg tega spada (po
ga, vodi ga k velikim mislim duha in čuvstva. Ona zbira njegovo notranjost ter ga odmika od malenkostnih vprašanj dnevnega življen:a.
V smislu teh idej uprizarjamo Tagorea («Kralj temnega hrama»), ki postavlja na sceno čisto dušo' hrepenečo po svojem Kralju-Bogu. Svet je danes na potu k dviganju duha.»
Te besede so njen in ostanejo naš evangelij.
Slano Kosovci.
Prave literature o Hudoženstvenem teatru nisem pri spisovanju tega članka uporabljal nobene. Delal sem po spominu, pri čemer sem se posluževal samo par beležk, katere sem si slučajno izpisal. S pridom sem dalje uporabil razgovora z gospo Germanovo in g. Masalitinovim ter referat ge Krasnopoljske o uprizarjanju Dickensa.
Gentileju) med umetnosti, zato se mora gojiti posebno v šoli. Iz teh razlogov se je 6. t. m. vršil ples v Lazaretu v poslopju osnovne šole, pod pokroviteljstvom in s sodelovanjem gospoda nadzornika Ccs-seanija. Mislimo, da je to dokaz, da je ples liigije-ničen in da spada v šolo. Učiteljstvo je za eno spoznanje bogatejše, spominjajoč se, da je že Nitzsche napovedal «Umwertung aller Werte»,
Poljedelske nadaljevalne šole. Znano je neracionalno gospodarstvo našega kmeta; tu treba zboljšanja. Obstojajo sicer kmetijske šole v večjih centrih, a ne rodc zaželjenega sadu. Urejene so po vzoru velikih ekonomij, temu je prikrojen tudi ves pouk. Zato si navadno fant, ki pride iz te šole domu na kmetijo, ne zna pomagati; iz razočaranja pusti često vse svoje priučeno znanje in dela po vzoru svojega očeta in deda, ali pa - kar je še huje obrne rodni hiši hrbet in — če ne dobi kake boljše službe — postane postopač. Obstojajo sicer tudi nižje-organizi-rane kmetijske šole v manjših centrih, a kmetje se tudi teh ne poslužujejo, nekaj iz gmotnih ozirov, nekaj pa, ker ne morejo pogrešati sinov kot delovnih moči. O tem vprašanju razpravlja Schmidt v Quelle 3/1924; po njegovem mnenju bi bile za sedanje razmere najprimernejše kmetijsko-nadaljevalne šole, ki bi bile priključene domači šoli. Stroški bi bili malenkostni in možna bi bila najdalekosežnejša prilagoditev krajevnim razmeram. Važno je vprašanje: bodi taka šola obvezna ali neobvezna? V interesu stvari same je, da je neobvezna. Morda bi bil res sprva obisk slabši, a pri majhnem številu učencev je uspeh lažji; s tem bi pa začelo rasti zanimanje med ljudstvom. Učenci, ki so primorani posečati šolo, nimajo potrebnega zanimanja; šola je zanje brez koristi, obenem pa so balast in ovira pouka, kakor se to opaža pri obrtno-nadaljevalnih tečajih. Učitelj bi se izčrpal v izdržavanju discipline. Ne bilo bi tudi prav, če bi bile kmetijsko-nadaljevalne šole priključene neposredno na osnovno šolo; fant more prej nekaj časa kmetovati, da zraste zanimanje in se razvije zrelost. Spodnja meja bi naj bila 17. leto, zgornja meja pa je nepotrebna.
Spomen-ploču pok. Davorinu Trstenjaku, tom našem odličnom hrvatsko - slovenskom učitelju i pedagogu, sociologu i književniku postaviše njegovi častioci na kuči gde sc rodio, i to u selu Krče-vinjama u južnoj Štajerskoj, Posvečenje ploče usledilo je 9. juna o. g., a prisustvovali mu iza-slanik ministarstva prosvete te mnogobrojni njegovi častioci, osobito naše učiteljstvo.
LISTNICA UREDNIŠTVA.
T. H. M. Šebrelje: Prejeli prepozno za objavo.