35
In ko se skloni nad šumečim dnevom pramati noč kot tiha zmagovalka so zadoščene: v nas se vrača stvarstvo ... In ne vedo več, da so blizu — smrti.
MIRAN JARC
KMETJE
rlodim okrog po naših vaseh ... O, njih pesem, žalost in smeh.
Gledam, poslušam naše ljudi, kako živijo in mrejo s stvarmi.
Vso so ljubezen, bol in modrost zakopali v polje, travnik in gozd.
Vsega življenja skrite spomine raztrosil bo veter v gluhe davnine.
Rod za rodom gine v vekove, le da zemlji izgreba plodove,
da jo iztrga mračni goščavi in jo obrazi po večni postavi.
Nad njimi, ravnimi, je le Bog, in kadar prihaja v njihov krog
na hribček v davninski sveti hram, v tisti uri več človek ni sam.
A v srcih je tolikrat težko: časi v objem mrakov gredo.