TEORIJA IN PRAKSA let. 60, 4/2023 691 UDK [316.654:502.174.3]:551.58-043.79(497.4)«2019« Slavko KURDIJA, Tadej BEVK* PODNEBNE SPREMEMBE IN ODNOS JAVNOSTI DO RABE OBNOVLJIVIH VIROV ENERGIJE** Povzetek. Članek predstavlja ugotovitve raziskave o odnosu javnosti do obnovljivih virov energije – OVE (SJM 2019/1) in jih postavlja v kontekst mednarodne primer- jave stališč o podnebnih spremembah, kot se kažejo iz podatkov Evropske družboslovne raziskave ESS 2016 (modul: Climate Change). Rezultati kažejo na splošno visoko stopnjo soglašanja javnosti s podnebno paradigmo, pri konkretnejših okoljskih ukrepih pa je (tudi evropsko) javno mnenje nekoliko bolj zadržano. Podobne ugotovi- tve najdemo v študiji OVE. Ta pokaže izrazito favorizira- nje vetrnega in sončnega scenarija, ki sta s stališča javno- sti podrobneje predstavljena s prednostmi in slabostmi. Pri obravnavi konkretne prostorske umestitve pa se kaže, kako javnomnenjski razmislek počasi drsi iz polja okoljske v polje ekonomske, tržne miselnosti. Primerjalna analiza podatkov ESS kaže podobno sliko, še posebej, ko opazuje- mo razlike med okoljsko razvitejšimi zahodnoevropskimi in nordijskimi državami ter državami srednje in vzhodne Evrope. Avtorja v zaključku poudarita, da okoljska trans- formacija (tudi z implementacijo OVE) ne bo uspešna brez širše družbene transformacije, ki bo zagotovila pra- vično porazdelitev koristi in tveganj. Ključni pojmi: podnebne spremembe, obnovljivi viri ener- gije, ESS, javno mnenje, vetrna elektrarna, sončna elek- trarna, prostorski učinki Uvod Blaženje podnebnih sprememb je eden izmed najpomembnejših izzi- vov sodobnega časa. Te spremembe po mnenju večine znanstvenih in stro- kovnih deležnikov predstavljajo vedno večjo grožnjo za okolje in poveču- jejo tveganje za izgubo kakovosti življenja oziroma življenja samega. Hude * Dr. Slavko Kurdija, višji znanstveni sodelavec, Fakulteta za družbene vede, Univerza v Ljubljani; dr. Tadej Bevk, asistent, raziskovalec, Biotehniška fakulteta, Univerza v Ljubljani, Slovenija. ** Izvirni znanstveni članek. DOI: 10.51936/tip.60.4.691 Slavko KURDIJA, Tadej BEVK TEORIJA IN PRAKSA let. 60, 4/2023 692 posledice vse pogostejših skrajnih vremenskih pojavov in njihova vse večja intenzivnost so se dodobra pokazale tudi v Sloveniji med več zaporednimi katastrofalnimi poplavami v kratkem časovnem obdobju. Da bi preprečili nadaljnje škodljive vplive predvsem človekovega vpliva na ozračje, bi bilo v razmeroma kratkem času potrebno doseči značilna zmanjšanja emisij toplo- grednih plinov, na kar opozarja več pomembnih mednarodnih institucij (IPCC, 2023) 1 . Za dosego tega cilja je potrebno narediti pomembne korake na več področjih. Od razvoja in uporabe novih nizkoogljičnih tehnologij do splo- šnega preoblikovanje načina proizvodnje in zmanjšanja njene porabe, kar vključuje tudi zahtevo po spremembi življenjskih navad. Vse to naj bi uokvir- jale nove okoljske politike. Eden ključnih ukrepov za zmanjšanje ogljičnega odtisa je predvsem prehod na rabo obnovljivih virov energije (OVE), o čemer bomo podrobneje govorili v drugem delu članka. Preden preidemo na konkretno analizo podpore javnosti pri različnih scenarijih rabe obnovljivih virov energije (OVE) v Sloveniji, poglejmo, kakšen je vrednotni, mnenjski okvir slovenske javnosti glede podnebnih sprememb, vključno s sprejemanjem tega dejstva, razumevanjem vzrokov in oceno posledic. Uvodni pregled bo zajel predvsem mednarodni kon- tekst, kar bo: prvič, omogočilo umeščanje Slovenije v evropski vrednotni prostor pri teh vprašanjih in drugič, omogočilo boljše razumevanje konkret- nih stališč, ki jih v povezavi z OVE izrekajo prebivalci Slovenije. Odnos do klimatskih sprememb Sprejetost podnebne paradigme 2 v mednarodnem okolju odraža vso kompleksnost tega vprašanja, ki se kaže v različnih stopnjah pripoznanja podnebnih sprememb kot znanstvenega dejstva in s tem povezanih posle- dic. Z večanjem stopnje nezaupanja v znanost, ki je izrazito porasla pred- vsem v obdobju pandemije, se v različnih družbeno kulturnih okoljih, poli- tičnih kontekstih, pa tudi raznih omrežij v okviru spletnih platform izkazuje različna stopnja zanikanja podnebne paradigme, bodisi v obliki skepticizma (znanost nima dovolj zanesljivih podatkov, gre za naravna klimatska nihanja ipd.) bodisi prek teorij zarot (podnebna znanost je politično motivirana, za tem stojijo ekonomski lobiji, ki poskušajo prevzeti nadzor nad družbo in 1 The Intergovernmental Panel on Climate Change (IPCC). Medvladni odbor za podnebne spre- membe (IPCC) je organ Združenih narodov za ocenjevanje znanstvenih dognanj v zvezi s podnebnimi spremembami. Climate Change 2023 Synthesis Report. 2 S pojmom podnebna paradigma mislimo na prevladujoča stališča, prepričanja in razumevanje glede podnebnih sprememb ter njihovih vplivov na okolje in družbo. Gre za celosten okvir razumevanja, ki vključuje znanstvene, družbene, politične in ekonomske vidike podnebnih vprašanj, ki se nanašajo na odgovornost in potrebo po zmanjševanju emisij toplogrednih plinov na globalni ravni. Slavko KURDIJA, Tadej BEVK TEORIJA IN PRAKSA let. 60, 4/2023 693 energetskimi viri). Velika večina javnosti, še posebej pa znanstvene skup- nosti kot celote, pa jasno podpira stališče, da podnebne spremembe so in da so te v večji ali manjši meri zanesljivo tudi posledica človeških dejavno- sti (Powell, 2019). Podatki Evropske družboslovne raziskave (European Social Survey – ESS) 3 , ki jo bomo vzeli za vir merjenja stališč med Evropejci, pokriva evropske države vključno z Izraelom. V evropskem okviru (kjer je skepticizma generalno gledano sicer manj kot denimo v ZDA), pa vseeno obstaja nekaj značilnih razlik. V različnih družbeno kulturnih okoljih z raz- ličnimi ekonomskimi tradicijami in različnimi energetskimi zapuščinami nastajajo vrednotne klime, ki se skozi stališča različno odzivajo na povpra- ševanje o odnosu do podnebnih sprememb (Stern, 2000). Medtem ko neka- tere države aktivno in zavzeto ozaveščajo svoje javnosti o teh spremembah in možnih posledicah, druge izkazujejo večjo zadržanost ali celo dvome. V okviru 8. vala Evropske družboslovne raziskave – ESS 2016-2017 (ESS Round 8, 2016; Kurdija, 2018) je bil v več kot dvajsetih državah, poleg jedr- nega dela raziskave, vključen tudi posebni tematski modul o odnosu javno- sti do podnebnih sprememb in rabe energije (Public Attitudes to Climate Change, Energy Security, and Energy Preferences). Modul se osredotoča na dileme v povezavi s podnebnimi spremembami in rabo energetskih virov, ki so ga oblikovali različni strokovnjaki s področij okoljske psihologije, poli- tične sociologije in družboslovne metodologije. Njegova relevantnost je bila poleg vsesplošne aktualnosti vezana tudi na dogajanja ob bok Pariškega sporazuma, ki se je oblikoval ravno v letih 2015 in 2016 ter je postavljal temelje globalnih smernic za obvladovanju podnebnih sprememb, trajnost- nega razvoja – s posebnim poudarkom na rabi obnovljivih virov energije. Da bi ponazorili splošni vrednostni kontekst o podnebnih spremembah, poglejmo, kakšna prepričanja imajo prebivalci evropskih držav o treh izho- diščnih vprašanjih modula: (A) Verjetno ste že slišali za trditev, da se podne- bje na Zemlji spreminja zaradi zviševanja temperature v zadnjih 100 letih. Kakšno je vaše osebno mnenje o tem? Ali menite, da se podnebje na Zemlji spreminja? (odgovori: 1 – zagotovo se spreminja, 2 – verjetno se spreminja, 3 – verjetno se ne spreminja, 4 – zagotovo se ne spreminja); (B) Ali menite, da so vzrok za podnebne spremembe naravni procesi, človekova dejavnost ali oboje? (odgovori: 1 – v celoti naravni procesi, 2 – predvsem naravni 3 ESS je bil zasnovan s podporo Evropske znanstvene fundacije in je eden najbolj zanesljivih druž- boslovnih instrumentov za sistematično spremljanje stališč in subjektivnih zaznav prebivalcev evropskih držav. Metodologija ESS je dosegla najvišjo raven standardizacije v primerjalnih družboslovnih raziska- vah. Za svoje dosežke pri zagotavljanju doslednosti in metodološke ekvivalence na mednarodni ravni je ESS prejel Descartesovo nagrado – najvišje evropsko priznanje na področju raziskovanja. Od začetka, leta 2002, se raziskava ESS izvaja tudi v Sloveniji (v okviru programa Slovensko mnenje). Center za raziskova- nje javnega mnenja in množičnih komunikacij na Fakulteti za družbene vede (UL) je partner v projektu (predstavnika v mednarodni koordinaciji: dr. Brina Malnar in dr. May Doušak) ter izvajalec raziskave na nacionalni ravni (nacionalni koordinator: dr. Slavko Kurdija). Slavko KURDIJA, Tadej BEVK TEORIJA IN PRAKSA let. 60, 4/2023 694 procesi, 3 – približno enako naravni procesi in človekova dejavnost, 4 – predvsem človekova dejavnost, 5 – v celoti človekova dejavnost, 6 – menim, da podnebnih sprememb ni); (C) Kaj menite, kako dober ali slab vpliv bodo imele podnebne spremembe na ljudi po vsem svetu? Ocenite na lestvici od 0 do 10, pri čemer 0 pomeni izredno slab vpliv, 10 pa izredno dober vpliv. Tabela 1: DELEŽ ODGOVOROV O ODNOSU DO PODNEBNIH SPREMEMB PO DRŽAVAH (%) Države (A) Podnebne spremembe so (B) Spremembe povzroča človek (C) Posledice sprememb bodo slabe % % % Avstrija 92,5 91,8 74,0 Belgija 96,4 94,0 66,3 Češka 88,9 89,5 68,0 Estonija 91,3 88,8 59,7 Finska 94,0 93,9 67,2 Francija 96,3 93,8 73,7 Nemčija 95,4 94,8 77,4 Madžarska 91,4 92,7 77,0 Islandija 97,7 94,6 81,6 Irska 96,1 91,1 63,2 Izrael 86,3 85,4 58,1 Italija 94,8 93,6 69,0 Litva 88,7 82,7 73,7 Nizozemska 96,2 91,8 61,6 Norveška 92,9 87,8 71,9 Poljska 92,6 89,6 70,4 Portugalska 97,0 93,6 81,1 Rusija 82,2 83,8 61,8 Slovenija 96,5 93,0 71,4 Španija 95,8 95,7 87,9 Švedska 96,8 92,4 81,2 Švica 96,4 94,4 74,0 Velika Britanija 93,6 91,0 66,0 povprečje 93,5 91,3 71,1 Vir: Evropska družboslovna raziskava – ESS 8. val (2016–2017); za analizo deležev na ravni držav so bile uporabljene poststratifikacijske uteži. 4 4 Dostopno tudi na spletnih straneh ESS Topline Series »European Attitudes to Climate Change and Energy« https://www.europeansocialsurvey.org/findings/topline-series. Slavko KURDIJA, Tadej BEVK TEORIJA IN PRAKSA let. 60, 4/2023 695 V tabeli 1 so prikazani deleži sprejemanja podnebne paradigme po drža- vah pri vprašanjih A, B in C. Pri vprašanju A je naveden seštevek na odgo- vorih 1 (zagotovo) in 2 (verjetno); pri vprašanju B seštevek na odgovorih 3 (narava in človek enako) 4 (predvsem človek) in 5 (v celoti človek); pri vprašanju C, kjer je uporabljena 11-stopenjska lestvica, pa je prikazan sešte- vek pri odgovorih med 0 in 4 – levo od sredine lestvice, kar pomeni, da bodo posledice slabe. Že na prvi pogled vidimo, da prebivalci večine držav pritrjujejo, da pod- nebne spremembe so (A). To se kaže v deležu pritrjevanja, ki skorajda pri vseh presega 90 %. Nekaj razlik sicer opazimo, vendar tudi v skupini tistih držav, kjer je ta delež nižji (Rusija, Litva, Češka in Izrael), gre še vedno za izrazito večino. V drugem stolpcu (B), kjer je prikazana stopnja soglašanja z uveljavljeno znanstveno podmeno, da so vzroki podnebnih sprememb antropogene narave, prav tako vidimo visoko stopnjo pritrjevanja. Razlike (z nižjo stopnjo soglašanja) se pojavljajo med prej omenjenimi državami, pri čemer je več skepse zaznati tudi še med Norvežani in Estonci. Ne glede na to tudi v tem primeru lahko ugotovimo, da gre za izrazito večinsko strinjanje z navedeno predpostavko. V zadnji koloni, v kateri so navedeni deleži stri- njanja s tem, da bodo posledice podnebnih sprememb slabe, pa vidimo, da je konsenza manj. Tudi razlike po državah so nekoliko bolj očitne. Največ soglašanja z negativnim posledicam najdemo v državah Islandija, Španija, Portugalska, tudi Švedska; obratno, najmanj soglašanja s tem pa je v Izraelu, Estoniji in Rusiji, tudi na Irskem, Nizozemskem, v Belgiji in Veliki Britaniji. Če bi 23 držav razvrščali po izraženi stopnji javnomnenjske sprejetosti podnebne paradigme, bi videli, da se Slovenija pri prvem vprašanju (A) uvr- sti visoko na 4. mesto, medtem ko se pri drugem in tretjem pomakne precej navzdol, na 10. in 12. mesto od skupaj 23 držav. Glede na število držav in uvrstitve le-teh je Slovenija umeščena v polje z relativno visoko stopnjo oza- veščenosti o obstoju in posledicah podnebnih sprememb. Še posebej, če vzamemo v ozir prvi dve 5 vprašanji, ki v čisti obliki zastavljata miselni okvir sprejetosti podnebne paradigme (Poortiga et al., 2011). Umestitev držav lahko še posebej nazorno prikažemo z dendrogramom, s pomočjo metode hierarhičnega razvrščanja v skupine, kjer se enote opazovanja (države) raz- vrstijo v skupine (grozde) na podlagi podobnosti. Združevanje je prikazano postopno, v več korakih. Z namenom, da bi videli razmerja bolj pregledno, sta bili za kriterij združevanja izbrani spremenljivki A (pripoznanje obstoja) in B (antropogenost), ki najbolj jasno kažeta idejno izhodišče javnomnenj- skega sentimenta v odnosu do podnebnih sprememb. 5 Vprašanje C je nekoliko bolj specifično, tako z vidika merjenja (11-stopenjska lestvica) kot še pose- bej z vidika pričakovanj do respondenta, ki mora pri odgovoru vpliv sprememb kvantificirati. Slavko KURDIJA, Tadej BEVK TEORIJA IN PRAKSA let. 60, 4/2023 696 Slika 1: IZID RAZVRŠČANJA V SKUPINE (WARDOVA METODA) Vir: Lastni izračun; podatkovni vir: ESS Round 8, 2016; za analizo deležev na ravni držav so bile uporabljene poststratifikacijske uteži. Dendrogram prikazuje proces združevanja med državami, pri čemer se v prvem koraku med sabo povežejo najbolj podobne (dolžina linije, ki jih povezuje je najkrajša), čemur sledi pridruževanje najbolj sorodnih v naslednjem koraku. Slika nazorno prikazuje določene regionalne vzorce oz. vzorce, ki izhajajo iz zgodovinskih in družbeno-ekonomskih okoliščin. V izhodišču vidimo dva veliki grozda, enega manjšega s samo tremi državami (Rusija, Litva in Izrael) – tega lahko opredelimo kot skupino z nižjo pod- nebno ozaveščenostjo – in drugo, ki je precej bolj številčna in heterogena in v kateri so države z manj izraženega podnebnega skepticizma. Razlike drugega grozda razpadejo na dve podskupini: manjšo, v kateri so Avstrija, Madžarska in Velika Britanija ter Estonija, Poljska, Češka in Norveška. V večji podskupini drugega grozda, ki jo lahko opredelimo kot skupino držav z višjo stopnjo splošne podnebne ozaveščenosti, pa so vse ostale države, med drugim tudi Islandija, Švica, Belgija, Nemčija; mednje sodi tudi Slovenija. Uvrstitev Slovenije se, vsaj kar zadeva »ideološko« podlago okoljskih nazorov, zdi dobra in s stališča nadaljnjih usmeritev ustrezna. Podobno kot velika večina evropskih držav načelno sprejemamo opozorila okolj- ske stroke in mednarodnih okoljskih institucij. Več vprašanj se odpira v Slavko KURDIJA, Tadej BEVK TEORIJA IN PRAKSA let. 60, 4/2023 697 kontekstu okoljskih smernic, kjer se pričakuje bolj konkretna podpora okoljskim politikam in kjer bi usmeritve morale najti odsev v dejanskih dejanjih, vključno z nekaterimi načeli samoomejevanja. Načelno visoka podpora v večjem delu Evrope počasi drsi v zadržke in nepodporo določe- nim konkretnim politikam, celo v okoljih, kjer je načelno sprejemanje pod- nebne paradigme izrazito večinsko. Nadaljnje analize modula ESS »Climate change«, ki jih zaradi omejitve prostora enega prispevka v obliki kvantita- tivnih prikazov ne bomo podrobneje predstavljali, omogočajo vpogled v nekatere vzorce, ki to potrjujejo. V smislu splošne ocene se posvetimo tudi podpori, ki so jo Evropejci izkazovali pri treh vrstah konkretnih ukrepov: subvencije za naložbe v obnov ljive vire energije (OVE), uveljavitev zakona, ki prepoveduje prodajo energetsko manj učinkovitih gospodinjskih naprav, ter povečanje davkov na fosilna goriva. 6 Najbolj priljubljen ukrep je uporaba javnih sredstev za raz- lične modele subvencioniranja, saj jo podpira kar tri četrtine (75 %) evrop- skega prebivalstva, medtem ko ji nasprotuje le manjšina (10 %); ta ukrep je med drugim izrazito visoke podpore deležen tudi v Sloveniji. Manjši delež, vendar še vedno značilnih 60 % Evropejcev podpira uveljavitev zakona o prepovedi prodaje energetsko manj učinkovitih gospodinjskih aparatov, proti čemur se izreče 17 % vprašanih. Po pričakovanju pa je izrazito najmanj priljubljen ukrep, ki predpostavlja povečanje davkov na fosilna goriva (za nafto, plin in premog). Pri tem ukrepu je več nasprotnikov (44 %) kot pod- pornikov (30 %). Davek na fosilna goriva največjo podporo uživa v neka- terih zahodnoevropskih državah, zlasti nordijskih, medtem ko je najmanj priljubljen na Poljskem, v Rusiji ter v nekaterih drugih vzhodno- in tudi juž- noevropskih državah (Španija, Portugalska). Podrobna analiza razkriva, da višja obdavčitev fosilnih goriv, ki jo stroka ocenjuje kot enega izmed učin- kovitejših ukrepov, dosega višjo podporo (večinsko pa le na Švedskem in Finskem) v okoljih z visoko stopnjo zaupanja v sistemske institucije (Otto & Gugushvili, 2020), kar pa, glede na podatke, velja predvsem za nekatere nor- dijske države in tiste zahodnoevropske, ki zgodovinsko in politično izkazu- jejo socialnodemokratsko tradicijo, kjer gredo progresivni okoljski ukrepi z roko v roki s skrbjo za pravično družbo (Fritz & Koch, 2019). Pogled na mednarodne podatke modula Climate change Evropske druž- boslovne raziskave (ESS Round 8, 2016) tudi v nadaljevanju pokaže nekatere vzorce, ki jih lahko opazimo v shemi razvrščanja držav v skupine. Tudi pri opredelitvah glede energetskih preferenc in odnosu do obnovljivih virov se ti v mogočem prekrivajo. Pokažejo se nekatere tipične regionalne in zgodo- vinsko politične formacije, ki kažejo na to, da so obstoječi režimi energetske 6 Povzeto po ESS Topline Series »European Attitudes to Climate Change and Energy«: https://www. europeansocialsurvey.org/findings/topline-series. Slavko KURDIJA, Tadej BEVK TEORIJA IN PRAKSA let. 60, 4/2023 698 preskrbe, njihova infrastrukturna zapuščina, pa tudi naravni resursi po drža- vah močne determinante oblikovanja okoljskih pogledov ljudi (Balzekiene & Telesiene, 2016). Za nadaljevanje razprave, ki bo šla v smeri podrobnejše analize odnosa prebivalcev Slovenije do OVE, je to lahko izhodišče, ki kaže, kam se pri vprašanju energetskih preferenc v mednarodni prostor umešča Slovenija. To vprašanje je od začetka vojne v Ukrajini, ob naraščajočih cenah energije in vztrajni odvisnosti od fosilnih goriv postalo še posebej pereče. Če pogledamo generalno sliko podpore različnim virom energije, vidimo, da približno dve tretjini Evropejcev na splošno misli, da mora biti velika večina električne energije proizvedena v hidroelektrarnah ali vetrnih elektrarnah in celo tri četrtine iz sončne energije (obnovljivi viri). V nadalje- vanju bomo podrobneje videli, da je tudi v Sloveniji ta podpora izrazita in da s časom še narašča. Nekoliko drugačna je bila podpora hidroelektrarnam, ta med ostalimi evropskimi državami v poprečju kaže znatno podporo (66 %), medtem ko je bilo v Sloveniji leta 2016 (Kurdija, 2018) te podpore manj (59 %); še opazneje pa je ta podpora upadla do leta 2019 (51 %) (Hafner, 2021). V nasprotju s tem je zelo očitno, da sta premog in jedrska energija v povprečju med Evropejci izrazito nepriljubljena vira. Premog in zemelj- ski plin imata največ zagovornikov v Izraelu ter v več vzhodnoevropskih državah, kjer je višje podpore deležna tudi jedrska energija (Rusija, Litva, Madžarska). Skladno s tem je tudi podpora obnovljivim virom v teh državah značilno nižje izražena, še posebej v Rusiji. Odnos do obnovljivih virov energije v Sloveniji – izhodišče Uveljavitev OVE velja za enega ključnih javno političnih ukrepov za blaženje podnebne krize. Ključen del zelenega prehoda – glavne razvojne paradigme EU je večanje deleža energije, pridobljene iz obnovljivih virov energije (OVE). Tako EU kot države članice izvajajo in krepijo politike, ki stremijo k hitrejši implementaciji rabe OVE. EU je tako nedavno sprejela t. i. Direktivo RES (Direktiva EU/20232413), ki med drugim državam člani- cam nalaga, da opredelijo prednostna območja za gradnjo naprav na OVE, Slovenija pa je sprejela Zakon o uvajanju naprav na obnovljive vire energije (2023), ki to uveljavlja tudi v našem pravnem redu. Medtem ko se zakonodajna podpora večanju rabe OVE krepi, pa se v splošni javnosti pogosto pojavlja nasprotovanje temu, zlasti ob izgradnji konkretnih projektov. Wustenhagen in sodelavci (2007) so v modelu druž- bene sprejemljivosti rabe OVE izpostavili, da je ta zgrajena iz tržne spreje- mljivosti, politične sprejemljivosti in sprejemljivosti v lokalnih skupnostih. Raziskave kažejo, da javnost na splošno podpira rabo OVE. V EU 92 % ljudi podpira večjo rabo OVE (Evropska komisija, 2019), zato se lahko sprva zdi, da je uspešnost energetskega prehoda bolj ali manj tehnično vprašanje Slavko KURDIJA, Tadej BEVK TEORIJA IN PRAKSA let. 60, 4/2023 699 iskanja pravih potencialov in tehnoloških rešitev. A izvedba konkretnih projektov kljub temu pogosto naleti na neodobravanje lokalne in širše jav- nosti. Prehod na OVE ni le tehnični problem, temveč širši družbeni izziv (Pasqualetti, 2011; Otto & Gugushvili, 2020), ki zahteva tako usklajevanje raz- ličnih strok kot tudi širše javnosti. Na to kažejo tudi navedbe v Nacionalnem energetskem in podnebnem načrtu (NEPN, 2020: 48), ki kot eno od omeji- tev hitrejšega razvoja rabe OVE navaja nasprotovanja splošne javnosti. Ključne razloge za odpor proti projektom OVE so raziskovalci sprva iskali predvsem v simptomu »NIMBY« (not in my backyard oz. ne na mojem dvorišču), danes pa se kot glavni razlogi navajajo navezanost na prostor ter skrb za lokalno identiteto in kakovost življenja (Bevk & Golobič, 2020; Devine-Wright, 2009; Wolsink, 2000). Čedalje pomembnejše postaja tudi vprašanje lastništva objektov OVE ter delitve koristi in škode med dele- žniki (Goedkoop & Devine-Wright, 2016; Wustenhagen et al., 2007), saj so z razvojem rabe OVE povezani številni zunanji učinki, kot so izguba estet- ske vrednosti krajine, hrup, padec vrednosti nepremičnin ipd., ki zadevajo tako lokalno kot tudi širšo javnost (Krekel & Zerrahn, 2017; Droes & Koster, 2016). Opisana izhodišča kažejo na kompleksnost energetske tranzicije, ki sega prek različnih meril – od naddržavnega in državnega z oblikovanjem politik in strategij prek lokalnega do ravni posameznika z vplivi na okolje in kako- vost življenja. Takšno razumevanje problematike zahteva celovit pristop k raziskovanju možnosti za smotrno implementacijo rabe OVE, ki upošteva čim več opisanih dejavnikov in sledi hierarhiji meril – od oblikovanja in pri- merjave scenarijev razvoja OVE na državni ravni do pogledov posamezni- kov na umeščanje objektov za rabo OVE. V nadaljevanju članka bodo pred- stavljeni rezultati raziskave, ki kaže to kompleksnost in sega od vprašanja splošne podpore rabe OVE, izhajajoč iz državnih scenarijev, do konkretne ravni posameznega projekta, s poudarkom na raziskovanju odnosa javno- sti do prostorskih posledic večanja rabe OVE. Raziskava poskuša zaobjeti podporo javnosti rabe OVE na abstraktnem, nacionalnem in, konkretno, lokalnem nivoju. Cilj je bil preveriti javnomnenjske učinke treh različnih scenarijev rabe OVE (vetrni, sončni in hidro scenarij) in ugotoviti njihove zaznane prednosti in slabosti ter vpliv različnih kompenzacijskih ukrepov na sprejemljivost rabe OVE. Metoda Kljub družboslovno zastavljenemu izhodišču raziskave sta tema in pristop izrazito interdisciplinarni. Zato so pri izvajanju projekta Družbena sprejemlji- vost prostorskih učinkov v scenarijih rabe OVE (Golobič, 2018) sodelovale štiri inštitucije, ki vsaka na svojem področju izkazujejo vrhunske reference: Slavko KURDIJA, Tadej BEVK TEORIJA IN PRAKSA let. 60, 4/2023 700 Biotehniška fakulteta (Oddelek za krajinsko arhitekturo), Inštitut Jožef Stefan (Center za energetsko učinkovitost), Filozofska fakulteta (Oddelek za psihologijo) in Fakulteta za družbene vede (Center za raziskave javnega mnenja). Oblikovan je bil poseben modul o družbeni sprejemljivosti rabe OVE v obsegu približno 120 spremenljivk, ki je bil vključen v izvedbeni okvir raziskave Slovensko javno mnenje SJM19/1. 7 Pripravo instrumenta in zbi- ranje podatkov (anketiranje) je koordiniral Center za raziskovanje javnega mnenja in množičnih komunikacij (CJMMK) na Fakulteti za družbene vede. 8 Vsebino anketnega vprašalnika so spremljale grafične in foto priloge, ki so bile uporabljene pri izvedbi intervjuja. Poleg preučevanja sprejemljivosti posameznih tehnologij in scenarijev rabe OVE v Sloveniji smo v anketi pre- verjali tudi razloge za podporo določenemu scenariju, njegove negativne vplive na okolje, vpliv pomena kompenzacijskih dejavnikov na njegovo sprejemljivost ter poglede na razmerja med različnimi deležniki pri njego- vem načrtovanju. Slika 2: ZASNOVA VPRAŠALNIKA DRUŽBENA SPREJEMLJIVOST SCENARIJEV RABE OBNOVLJIVIH VIROV ENERGIJE Vir: lastni prikaz. 7 Raziskava Slovensko javno mnenje (SJM) je izvirni slovenski empirično raziskovalni projekt z najdaljšo podatkovno zgodovino (od 1968 dalje), kar daje raziskavi veliko medčasovno primerjalno vrednost. Njena izjemna tematska širina pokriva polje številnih družboslovnih disciplin (Malnar, 2021; Malnar & Šinko, 2012), pri čemer ima tudi raziskovanje okoljskih vsebin pomembno mesto. 8 Naloge CJMMK so zajemale koordinacijo in svetovanje pri pripravi vprašalnika, pripravo vzorč- nega načrta, pripravo programskih in drugih orodij za zbiranje podatkov ter pripravo kvantitativne ana- lize (nosilec naloge: dr. Slavko Kurdija, nadzor kakovosti podatkov in pregled podatkov: mag. Tina Vovk). Slavko KURDIJA, Tadej BEVK TEORIJA IN PRAKSA let. 60, 4/2023 701 Splošno podporo smo poleg OVE merili tudi za druge vire energije (pre- mog, zemeljski plin, jedrska energije). Za ta namen smo prevzeli isti sklop vprašanj, ki je bil uporabljen v Evropski družboslovni raziskavi v okviru modula Climate Change iz leta 2016 (ESS Round 8). To je omogočilo medča- sovno primerjavo med letoma 2016 in 2019. Merili smo sprejemljivost treh različnih scenarijev rabe OVE, pri čemer je vsak temeljil na različni kombi- naciji sončne, vetrne in hidro energije. Pomembno je poudariti, da smo sce- narije oblikovali na podlagi obstoječih dokumentov, predvsem Akcijskega načrta za obnovljive vire energije (2017). Sončni scenarij je temeljil na obsež ni gradnji sončnih elektrarn, vetrni na večjem obsegu vetrnih elektrarn ter hidro na izkoriščenju večine potencialnih lokacij za hidro elektrarne. Za vsak scenarij smo izdelali prostorski model, ki je prikazoval, kje v Sloveniji bi se posamezen vir izkoriščal (Priloga 1). Lokacije za vetrne in hidroelek- trarne smo povzeli iz osnutka AN-OVE, medtem ko smo sončne elektrarne razporedili glede na območja poselitve (strešne elektrarne) in model letnega kvaziglobalnega obseva tal po Sloveniji (Rakovec et al., 2008). Modeli so bili izdelani izključno z namenom vključitve v javnomnenjsko raziskavo, zato so bili temu primerno poenostavljeni. Za vsak scenarij smo z izbirnim vpra- šanjem ugotavljali tudi njegovo ključno prednost in pomanjkljivost, kjer je bil nabor možnih odgovorov pripravljen na podlagi pregleda najpogosteje izpostavljenih prednosti in slabosti posameznega vira v literaturi. Sprejemljivost sončnih in vetrnih elektrarn je bila izmerjena tudi na kon- kretni, lokalni ravni, v primeru, da bi se ena ali druga postavila v bližino respondentovega bivališča. Za pomoč pri odgovarjanju smo za vsako tehno- logijo pripravili fotomontažo, ki je prikazovala osnovne vizualne značilnosti posega. Osnovo za fotomontažo smo izbrali v obliki fotografije, pri kateri smo presodili, da prikazuje relativno anonimno slovensko krajino, v katero smo nato v enem primeru vstavili vetrne turbine ter talno sončno elek- trarno v drugem (Priloga 2). Čeprav strateške usmeritve zagovarjajo izgra- dnjo sončnih elektrarn na strehah, gradnja na tleh ni izključena. V raziskavi smo se odločili izpostaviti namestitev na tla, saj nas je zanimalo mnenje o izvedbi s potencialno večjimi prostorskimi posledicami. Pri vsaki konkretni rešitvi smo anketirance spraševali o njihovi skrbi glede možnih negativnih vidikov vsake od rešitev, pa tudi o njihovem stališču glede delitve koristi in škode med različnimi akterji. V zaključnem delu vprašalnika pa smo preučili še vpliv različnih oblik kompenzacij ter razmerja med različnimi akterji pri odločanju o postavitvi vetrne ali sončne elektrarne. Osnovni instrument raziskave je bil standardizirani vprašalnik (s pretež no 5-, 7- in 11-stopenjskimi Likertovimi lestvicami), ki je bil prilagojen za zbiranja podatkov s pomočjo računalniško podprtega osebnega anketi- ranja (CAPI). Metodologija izvedbe raziskave je v celoti sledila principom izvedbe raziskave Slovensko javno mnenje, ki za vzorčni okvir uporablja Slavko KURDIJA, Tadej BEVK TEORIJA IN PRAKSA let. 60, 4/2023 702 Centralni register prebivalstva in metodo dvostopenjskega verjetnostnega vzorčenja. Na prvi stopnji smo uporabili skupine osnovnih popisnih oko- lišev (ki se uporabljajo za potrebe vzorčenja) in so bili predhodno strati- ficirani z upoštevanjem 12 statističnih regij in 6 tipov naselij (kmečka do 2.000 prebivalcev, nekmečka do 2.000 prebivalcev, naselja z 2.000 do 10.000 prebivalcev, naselja z 10.000 do 100.000 prebivalcev ter ločeni kategoriji Ljubljana in Maribor). Na drugi stopnji je bilo znotraj izbranih popisnih okolišev po postopku sistematičnega naključnega izbora določeno fiksno število ciljnih oseb z osnovnimi kontaktnimi podatki. Velikost izhodiščnega vzorca je bila n = 2000. Do zaključka raziskave je anketo izpolnilo 1079 oseb (stopnja odzivnosti: 54 %). Prikaz rezultatov Po mnenju večine vprašanih bi iz obnovljivih virov energije (hidro, vetrne in sončne elektrarne ter biomasa) morali proizvesti veliko do zelo veliko energije, saj se je v povprečju za ta dva odgovora odločilo skoraj 68 % vprašanih. Pri tem izstopajo predvsem sončne (86,5 %) in vetrne elektrarne (81,4 %). Večji delež odgovorov za neobnovljive vire (jedrska energija, zemeljski plin, premog) se zvrsti med sploh nič do srednje, v zadnjem pre- vladujeta jedrska energija (24,9 %) in premog (29,2 %). Razvidni sta visoka podpora obnovljivim virom energije, predvsem sončnim in vetrnim elek- trarnam, in značilno nižja podpora neobnovljivim virom (Slika 2). Slika 3: RAZPOREDITEV ODGOVOROV NA VPRAŠANJE: KOLIKO ELEKTRIČNE ENERGIJE, PORABLJENE V SLOVENIJI BI PO VAŠEM MNENJU MORALI PROIZVESTI IZ VSAKEGA OD TEH VIROV Vir: Lastni izračun; podatkovni vir: SJM 2019/1. Primerjava z enakim vprašanjem v modulu podnebne spremembe v sklopu Evropske družboslovne raziskave 2016 (Kurdija et al. 2018) pokaže podobno razporeditev odgovorov. Z izjemo hidroelektrarn se je Slavko KURDIJA, Tadej BEVK TEORIJA IN PRAKSA let. 60, 4/2023 703 povprečna ocena podpore vseh obnovljivih virov energije povečala (slika 3). Hidroelektrarnam je podpora nekoliko padla (- 7,5-odstotne točke oz. 12,6 % za odgovore zelo veliko in veliko skupaj). Prav tako je povprečna ocena padla za premog in zemeljski plin, medtem ko se je podpora rabi jedrske energije nekoliko dvignila (+ 4,9-odstotne točke oz. 29,7 % za odgo- vore zelo veliko in veliko skupaj). Večji je tudi delež odgovorov ne vem za vse vire energije. Statistično značilni sta razliki povprečij ocen za premog in sončno energijo. Slika 4: PRIMERJAVA POVPREČIJ NA ENAKO VPRAŠANJE O SPLOŠNI PODPORI RAZLIČNIM VIROM ENERGIJE V LETIH 2016 IN 2019 Vir: Lastni izračun; podatkovni vir: SJM 2016/2 (ESS val 8.); SJM 2019/1. Glede na dovoljene odgovore smo za vsakega anketiranca izdelali indeks naklonjenosti OVE. Indeks je bil izdelan na način točkovanja, pri čemer smo posameznim odgovorom, ki kažejo podporo OVE ali zavračanje fosilnih goriv, pripisali določeno število točk (Tabela 2) in jih sešteli. Višje število točk pomeni večjo naklonjenost OVE. Anketirance smo glede na seštevek razdelili v tri razrede: manj naklonjeni (seštevek od 1 do 6), srednje naklo- njeni (od 7 do 9), močno naklonjeni (od 10 do 15). Tisti, ki se v indeks niso uvrstili (49 oseb), so bili označeni kot neopredeljeni. Največ anketirancev je bilo razporejenih v razred srednje naklonjenih (39,6 %), tem sledijo močno naklonjeni (30,8 %), četrtina pa je manj naklonjenih (25,1 %, Slika 5). Slavko KURDIJA, Tadej BEVK TEORIJA IN PRAKSA let. 60, 4/2023 704 Tabela 2: TOČKOVANJE ODGOVOROV ZA IZDELAVO INDEKSA NAKLONJENOSTI OVE zelo veliko veliko srednje malo sploh nič premog 1 2 zemeljski plin 1 2 jedrske energija 1 2 hidroelektrarna 2 1 sončne energija 3 2 vetrne energija 3 2 biomasa 1 1 Vir: lastni prikaz. Slika 5: RAZVRSTITEV ANKETIRANCEV V INDEKS NAKLONJENOSTI OVE Vir: podatkovni vir: SJM 2019/1. Na vprašanje o največjih koristi rabe OVE izstopata odgovora manj izpu- stov toplogrednih plinov (37,3 %) in ti viri so neomejeni, obnovljivi (22 %). Nadalje sta s 15,3 % in 12,2 % zastopana odgovora ti viri so bolj prijazni za rastline in živali ter boljša energetska samooskrba. Poleg odgovora ne vem je najmanj anketirancev izbralo odgovor ta energija je cenejša (8,4 %). Primerjava ocenjevanja scenarijev, ki so si jih anketiranci lahko ogledali na kartah (Priloga 1), pokaže, da se scenarija, ki temeljita na vetrni in sončni energiji, vprašanim zdita podobno dobra, s povprečno oceno 7,44 oz. 7,46 (na lestvici od 0 do 11, kjer višja ocena pomeni boljši, Slika 6). Njuno podob- nost kažeta tudi frekvenčni porazdelitvi, ki se skorajda prekrivata. Scenarij, ki temelji na hidroenergiji, pa je prejel povprečno oceno 5,47 (Slika 6). Pri njem se kaže tudi opazno več odgovorov na skrajnem negativnem polu lestvice (sploh se mi ne zdi dober), kar kaže na večjo polariziranost stališč pri tej tehnologiji. Slavko KURDIJA, Tadej BEVK TEORIJA IN PRAKSA let. 60, 4/2023 705 Slika 6: PRIMERJAVA PODPORE SCENARIJEM OVE V SLOVENIJI Vir: Lastni izračun; podatkovni vir: SJM 2019/1. Podobno kot indeks naklonjenosti OVE smo izdelali tudi indeks prefe- renčnih scenarijev, ki je nastal z razvrščanjem ocen scenarijev. Razporeditev kaže, kateri scenarij je bil za posameznega anketiranca najboljši (slika 7). Zaradi pogostih podobnih odgovorov za vetrni in sončni scenarij en razred opisuje tudi tiste anketirance, ki sta se jim zdela vetrni in sončni podobno dobra in obenem boljša od hidro scenarija. Anketirancev, ki ne izkazujejo jasne preference in jih zato ni bilo možno zanesljivo razporediti v posame- zen opisan razred (ostali), je 18,4 %. Slika 7: RAZPOREDITEV ANKETIRANCEV V INDEKS PREFERENČNIH SCENARIJEV Vir: SJM 2019/1. Slavko KURDIJA, Tadej BEVK TEORIJA IN PRAKSA let. 60, 4/2023 706 In kje anketiranci vidijo ključne prednosti in slabosti navedenih scenari- jev? Med glavnimi prednostmi hidro scenarija so vprašani izpostavili zane- sljivost vira (27,1 %) in višanje ravni energetske samooskrbe države (23,9 %). Glavna slabost hidro scenarija je bilo največkrat mnenje, da so hidroelek- trarne škodljive za okolje (31,3 %). Naslednji najbolj pogost vsebinski odgo- vor je, da hidroelektrarne niso na ustreznih lokacijah (17,6 %). V kategoriji drugo (6,1 %) so bili izpostavljeni predvsem okoljski vidiki, kot so vplivi na ekosisteme, poplavljanje ter preobremenjenost določenih rek. Tako za vetrni kot sončni scenarij prevladuje mnenje, da je glavna prednost prijaznost do okolja (vetrni 34,1 %, sončni 32,7 %). Temu sledi odgovor, da je ta energija poceni (vetrni 25,1 %, sončni 20,7 %). Med slabostmi pa je v obeh primerih naj- več odgovorov prejela izjava da vetrne/sončne elektrarne niso zanesljiv vir energije (vetrni 29,2 %, sončni 23,7 %). 13,4 % vprašanih je menilo, da vetrne elektrarne niso na ustreznih lokacijah. 15,2 % vprašanih pa je za sončni sce- narij ocenilo, da je ta energija draga. Delež odgovorov drugo je znašal 8,4 % pri vetrnem in 10,7 % pri sončnem scenariju. V tej kategoriji so se pojavili predvsem odgovori, da v scenariju ne vidijo slabosti, pri vetrnem scenariju pa so navedli še vpliv na ptice, hrup in vizualni vpliv na okolje, medtem ko so pri sončnem scenariju izpostavili odpadke in nevarnost požara. Visoka podpora vetrnim in sončnim elektrarnam je izkazana tudi na lokalni ravni. Anketiranci so ob vizualnem prikazu sončne in vetrne elek- trarne (Priloga 2) ocenjevali, kako močno bi jih poseg motil v bližini njiho- vega bivališča. Izkaže se, da večine vprašanih ne bi pretirano motil ne en ne drugi objekt. 59,8 % respondentov je svoj odgovor pri vetrni elektrarni umestilo v levo polje lestvice sploh me ne bi motila, kjer je celo največji delež dobil skrajni pol lestvice (27,5 %). Odziv v primeru sončne elektrarne je bil podoben, 62,8 % anketiranih se nagiba v smer odgovora sploh me ne bi motila, skrajni pol je dobil 29,7 % odgovorov. Povprečni oceni (na lestvici od 0 do 10) sta 3,28 za vetrno elektrarno in 3,09 za sončno elektrarno (Slika 8). Tudi v teh dveh rezultatih se odraža visoka podpora vetrnim in sončnim elektrarnam, kar je konsistentno s prejšnjimi vprašanji. Med razlogi za skrbi ob bivanju v bližini vetrne ali sončne elektrarne nobeden od vidikov ni pretirano izstopal. Pri vetrnih elektrarnah bi bili vprašani najmanj zaskrbljeni o tem, da gre za nepotrebno porabo denarja in prostora (povprečje: 1,74) ter z migetanjem senc (povprečje: 1,78, na lestvici od 1-sploh me ne bi skrbelo do 5- zelo bi me skrbelo). Najbolj zaskrbljeni bi bili zaradi hrupa (povprečje: 2,44) in vrednosti nepremičnin (povpre- čje: 2,25). Nasprotno pa bi bili pri sončnih elektrarnah najmanj zaskrbljeni zaradi hrupa (povprečje: 1,34), vpliva na zdravje ljudi (povprečje: 1,84) in z nepotrebno porabo denarja in prostora (povprečje: 1,87). Najbolj zaskr- bljeni bi bili pri sončnih elektrarnah zaradi bleščanja (povprečje: 2,50) in izgleda krajine (povprečje: 2,42). Slavko KURDIJA, Tadej BEVK TEORIJA IN PRAKSA let. 60, 4/2023 707 Slika 8: KAKO MOČNO BI VAS MOTILA PRISOTNOST VETRNE ALI SONČNE ELEKTRARNE V BLIŽINI VAŠEGA BIVALIŠČA? Vir: SJM 2019/1. Slika 9: POVPREČJA ODGOVOROV O ŠKODI IN KORISTI ZA RAZLIČNE AKTERJE PRI IZGRADNJI VETRNE ELEKTRARNE (VE) Vir: SJM 2019/1. Tudi strukturi odgovorov glede koristi posameznih akterjev sta si pri vetrni (VE) in sončni elektrarni (SE) zelo podobni (Slika 9). Prevladuje mnenje, da ima investitor elektrarne zelo veliko korist (povprečje 2,22 za VE oz. 2,33 za SE; na sedemstopenjski lestvici od -3 do 3). Prebivalci v bli- žini objekta pa nimajo niti koristi niti škode (povprečje 0,39 za VE oz. 0,53 za SE), medtem ko se za prebivalstvo Slovenije na splošno mnenje nagiba proti koristi (povprečje: 1,41 za VE oz. 1,47 za SE). Tako mnenje o koristi in škodi za naravo v okolici (povprečje 0,31 za VE oz. 0,29 za SE) kot globalno Slavko KURDIJA, Tadej BEVK TEORIJA IN PRAKSA let. 60, 4/2023 708 naravno okolje (povprečje: 0,27 za VE oz. 0,25 za SE) se giblje okoli sredine lestvice – nima niti koristi niti škode. Koristi so torej pripisane predvsem investitorjem in delno tudi prebivalstvu Slovenije. Med ponujenimi kompenzacijami za podporo gradnje sončne ali vetrne elektrarne je največji delež (dobra polovica vprašanih) izbrala vlaganje lastnika elektrarne v lokalni razvoj (53,8 %). Temu sledi z 20,8 % odgovor: neposredna finančna izplačila (v obliki enkratnega zneska ali mesečne rente). Soudeležbo pri delitvi dobička pa je izbralo 15 % vprašanih. Razprava in sklep Skozi celotno serijo indikacij, ki jih je pokrivala študija, se konsistentno odraža visoka podpora obnovljivim virom energije, predvsem vetrnim in sončnim elektrarnam, kar nakazuje na sklep, da je družbena sprejemljivost rabe OVE v Sloveniji visoka. Prepoznane prednosti obnovljivih virov energije se nanašajo predvsem na njihove okoljske vplive – najpogosteje gre za manjše izpuste toplogre- dnih plinov, čemur sledita obnovljivost vira in prijaznost do rastlin in živali. Energetski vidiki (samooskrba in cena) so, zanimivo, na dnu te lestvice. Pri tem velja dodati, da bi ponovitev študije v času po nastopu energetske krize (ki sovpada z začetkom vojne v Ukrajini) najbrž pokazala drugačna raz- merja. To kaže na to, da sta samooskrba in cena hitro pozabljeni, ko ljudje živijo v času družbene in ekonomske stabilnosti. Prednosti in slabosti sončnega in vetrnega scenarija kažeta podobno sliko, hidro scenarij pa nekoliko drugačno. Konkretno za sončni in vetrni scenarij je najpogosteje izbrana prednost prijaznost do okolja, čemur sledi trditev, da je ta energija poceni. Slabosti pa večina vprašanih vidi v nezane- sljivosti vira. Na vprašanje o slabostih scenarija je dobršen delež vprašanih odgovoril tudi z ne vem. Ob prevladujočem mnenju, da ključne prednosti sončnih in vetrnih elektrarn izhajajo iz okoljskih vidikov, je presenetljivo, da se odgovori o koristih in škodah, ki jih ta dva objekta sicer prineseta globalnemu naravnemu okolju, koncentrirajo okoli odgovora nimajo niti koristi niti škode. To bi lahko razumeli, da gre pravzaprav za »še najmanj slabe rešitve«, kjer se sončne in vetrne elektrarne kažejo kot edina objek- tivno dostopna alternativa za pridobivanja energije, pri čemer pa to okolju vseeno ne koristi prav posebej, zgolj zada najmanj škode. Podobno lahko izpeljemo iz ugotovitve, da ima očitno največjo korist od elektrarne investitor, da respondenti v elektrarnah na osnovi OVE pre- poznajo predvsem podjetniški vidik. Vidiki družbene koristi pa so nekoliko manj prepoznani. Očitno gre pri razumevanju koristi predvsem za ekonom- ske vidike, kjer večina anketirancev ni toliko razmišljala o okoljskih dejav- nikih. Nekoliko drugačen vtis dajejo odgovori pri hidroelektrarnah, kjer Slavko KURDIJA, Tadej BEVK TEORIJA IN PRAKSA let. 60, 4/2023 709 vprašani menijo, da so sicer zanesljiv vir, ki omogoča boljšo samooskrbo Slovenije, a so obenem bolj škodljive za okolje. To je povezano tudi z jasno izraženim mnenjem, da (v prikazanem scenariju) niso na ustreznih lokaci- jah. Predpostavimo lahko, da je na tovrstna stališča vplivala razprava v medi- jih, ki je prikazala nasprotovanje nekaterim projektom HE (Mura, Mokrice), pri katerih so nasprotniki v ospredje izrazito postavljali njihove negativne vplive na okolje. Visoka podpora sončnim in vetrnim elektrarnam se kaže tudi na lokalni ravni. Življenje v bližini vetrne ali sončne elektrarne se večini vprašanih ne zdi problematično. Največ skrbi zaradi bližine vetrne elektrarne vzbuja hrup, pri sončni elektrarni pa bleščanje, v primeru obeh pa je naveden še padec vrednosti nepremičnin v njuni okolici. Ti vidiki so pogosto izpo- stavljeni tudi v literaturi. Zanimivo je tudi, da bi bilo več ljudi zaskrbljenih glede videza krajine pri sončnih kot pri vetrnih elektrarnah. To je lahko tudi posledica uporabe fotomontaže talne sončne elektrarne (glej prilogo), ki je bila uporabljena pri vprašalniku, saj ta zavzame več prostora kot vetrne elektrarne (na drugem prikazu). Medtem ko je visoka podpora na splošni in nacionalni ravni skladna z rezultati večine drugih podobnih študij, je visoka podpora na lokalni ravni po svoje presenetljiva, saj pogosto zasledimo poročanje o lokalnem naspro- tovanju izgradnji tovrstnih objektov. Možnih razlag za to je več. Prvič, gre lahko za vpliv konteksta zaradi strukture vprašalnika, ki sega od splošne do lokalne ravni, kar (zaradi družbeno zaželenega načina odgovarjanja, ki ga prej beležimo na splošni ravni) lahko vpliva na način presojanja projektov v lokalnem okolju, saj so ti postavljeni v kontekst splošnih, nacionalnih ciljev. Poleg tega anketiranci znotraj istega vprašalnika tendirajo k temu, da nače- loma odgovarjajo konsistentno (ne v nasprotju z lastnimi odgovori). Drugič, lokalni kontekst je bil še vedno relativno abstrakten in se anketiranci niso povsem identificirali s predstavljeno lokacijo kot njihovo, ampak je ta »nekje drugje«. To bi bil lahko eden od vzrokov, da so mu manj nasprotovali. Tretjič pa, v nasprotju s tem kar vsekakor tudi velja, da nasprotovanje lokal- nim projektom, ki se odraža v literaturi (Segreto et al., 2020), izhaja pogosto iz t. i. »glasne manjšine«, medtem ko večina tovrstne projekte morda vseeno podpira oz. jim vsaj ne nasprotuje. V zagovor zadnjemu argumentu gre vse- kakor dejstvo, da je bila raziskava s katero smo podatke zbirali (Slovensko javno mnenje 2019/1) zasnovana na reprezentativnem vzorcu. Če se ozremo še na nekatere ugotovite iz širšega konteksta – odnosa javnosti do podnebnih sprememb in umestitev Slovenije v evropski okolj- ski vrednotni okvir, lahko potegnemo nekaj sklepov, ki so podobni tistim iz raziskave o obnovljivih virih energije iz leta 2019. Velika večina prebi- valcev Evrope sicer priznava obstoj podnebnih sprememb in razloge za njihov nastanek. Večinsko mnenje o tem najdemo tudi v nekaterih bolj Slavko KURDIJA, Tadej BEVK TEORIJA IN PRAKSA let. 60, 4/2023 710 skeptičnih državah. A opazen je vzorec šibkejše sprejetosti podnebne para- digme in nekaterih konkretnejših ukrepov za razogljičenje v vzhodni in srednji Evropi. Slovenija se v tem oziru najde nekje na razpotju. Pri načel- nem soglašanju se tendenčno pomikamo proti skupini zahodnoevropskih držav, v nekaterih konkretnejših ozirih in prepričanjih pa ostajamo v polju skepticizma. Pri podpori obnovljivim virom energije in politiki subvencij (v smislu: odgovornost naj prevzame država) prednjačimo, pri vprašanju občutka okoljske opolnomočenosti pa se znajdemo na repu. Tu mislimo na nivo posameznikovega občutka, da bo z osebnim prizadevanjem tudi sam lahko prispeval k reševanju podnebne krize. Najbolj resignirano stališče se v tem smislu pokaže predvsem v državah, ki imajo tudi sicer več zadržkov do soglašanja s podnebnimi spremembami, kamor pa sicer po podatkih Slovenija ne sodi. Da bi se znašli ob boku bolj razvitih držav, bi torej morali izkazati nekaj več družbenega zaupanja, ki se kaže (kot bo v svojem članku v tej ediciji pokazala B. Malnar) kot eden pomembnejših vzvodov do lažjega uveljavljanja ukrepov. Posameznika namreč ne sme prevevati dilema, da je v svoji skrbi za okolje osamljen, medtem ko drugim za to ni mar. Ekonomski vidik se (tako kot večini Evropejcem) tudi Slovencem zdi naj- pomembnejši. Po podatkih iz modula Climate Change (ESS 2016) je skrb za cenovno dostopnost energije pri Slovencih trikrat višje izražena kot denimo skrb za zanesljivo dobavo vira in skrb zaradi podnebnih sprememb. To kaže na močno materialno pogojenost oblikovanja stališč javnosti v povezavi z energetsko politiko. Podobno kot se kaže tudi v raziskavi o družbeni spre- jemljivosti OVE. Pri tem velja opozoriti, da sta bili obe meritvi izvedeni pred nastopom energetske krize v letu 2022. Ne glede na to pa je prej kot ne jasno, da – če bomo kot družba izkazovali predvsem načelno podporo, rav- nanjem, ki predstavljajo tudi določeno materialno samoomejevanje, pa ne bomo izkazovali podpore – bomo (čeprav v krogu razvitih držav) pristali v zgodbi Norveške, kot tipične države, ki izrazito pritrjuje okoljskim vredno- tam, na ravni prakse pa še vedno ustvarja visok ogljični odtis (Fritz & Koch, 2019). Po drugi strani pa moramo nujno upoštevati tudi, da ukrepi za učinko- vito razogljičenja nikakor niso enoznačni. Gre za spremembe, ki zahtevajo tehtno presojo, tudi v kontekstu spremljajočih ekonomskih in socialnih posledic, ki bodo vsekakor nastale z uveljavitvijo novih okoljskih politik. Okoljska transformacija bo uspešna le, če bo nastajala v okviru širše druž- bene transformacije, ki bo povezana tako s pravično distribucijo virov kot tudi tveganj. Ne glede na zahtevnost naloge pa gotovo velja, da bo vsako prelaganje odločitev v nedoločeno prihodnost prinašalo samo še več posle- dic, katerih sprotno blaženje bo ostala prevladujoča oblika okoljske poli- tike. Taka pa bo bolj kot ne nemočna za vsakršno dolgoročnejše reševanje podnebne krize. Slavko KURDIJA, Tadej BEVK TEORIJA IN PRAKSA let. 60, 4/2023 711 Priloga 1: Slavko KURDIJA, Tadej BEVK TEORIJA IN PRAKSA let. 60, 4/2023 712 Vir: lastni prikaz. Slavko KURDIJA, Tadej BEVK TEORIJA IN PRAKSA let. 60, 4/2023 713 Priloga 2: Vir: Fotografije in fotomontaža Tadej Bevk, 2019. Slavko KURDIJA, Tadej BEVK TEORIJA IN PRAKSA let. 60, 4/2023 714 LITERATURA Balzekiene, Aiste & Audrone Telesiene (2016): Vulnerable and insecure? Environ- mental and technological risk perception in Europe. Bevk, Tadej in Mojca Golobič (2020): Contentious eye-catchers: Perceptions of landscapes changed by solar power plants in Slovenia. Renewable Energy 152: 999–1010. Devine-Wright, Patrick (2009): Rethinking NIMBYism: The role of place attachment and place identity in explaining place-protective action. Journal of community & applied social psychology 19 (6): 426–441. Droes, Martijn & Hans R. A. Koster (2016): Renewable energy and negative external- ities: The effect of wind turbines on house prices. Journal of Urban Economics 96: 121–141. Fritz, Martin & Max Koch (2019): Public Support for Sustainable Welfare Compared: Links between Attitudes towards Climate and Welfare Policies, Sustainability 2019, 11(15), 4146; https://doi.org/10.3390/su11154146. Goedkoop, Fleur, Patrick Devine-Wright (2016): Partnership or placation? The role of trust and justice in the shared ownership of renewable energy projects. Energy Research & Social Science 17: 135–146. Golobič, Mojca (2018): Družbena sprejemljivost prostorskih učinkov v scenari- jih rabe OVE, Projekt ARRS – J5-9348. Obdobje: 1. 7. 2018–30. 6. 2020. Vodja: Golobič Mojca. Hafner Fink, Mitja, et al. (2021): Slovensko javno mnenje 2019/1: Ogledalo javnega mnenja, Mednarodna raziskava o vernosti in cerkvi, Raba obnovljivih virov ener- gije, Vegetarijanstvo in veganstvo, Odnos do nudenja prve pomoči, Uporaba interneta in internetnih družbenih omrežij, Sovražni govor [Data file]. Ljubljana: University of Ljubljana, Slovenian Social Science Data Archives. ADP – IDNo: SJM191. https://doi.org/10.17898/ADP_SJM191_V1. Krekel, Christian & Alexander Zerrahn (2017): Does the presence of wind turbines have negative externalities for people in their surroundings? Evidence from well-being data. Journal of Environmental Economics and Management 82: 221–238. Kurdija, Slavko et al. (2018): Slovensko javno mnenje 2016/2 : evropska družboslovna raziskava. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede, Arhiv družboslovnih podat- kov, 2018. Dostopno prek https://www.adp.fdv.uni-lj.si/opisi/sjm162/ [COBISS. SI-ID 35844445]. Kurdija, Slavko et al. (2018b): Evropska družboslovna raziskava 2016, tematska bloka o osebni in družbeni blaginji (D) in o energetiki, podnebnih spremem- bah (E) : mednarodne primerjave rezultatov meritev v osemnajstih državah. V: T. Niko (ur.). Vrednote v prehodu XII. : Slovenija v mednarodnih in medčasovnih primerjavah: ISSP 1994-2018, ESS 2002–2016, EVS/WVS 1992–2017, SJM 2018. Knjižna zbirka Dokumenti SJM. 821–888. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede, IDV, CJMMK, 20. Malnar, Brina & Milan Šinko (2012): Forty years of environmental risk perceptions : evidence from the Slovenian public opinion survey. Teorija in praksa 49 (3): 471–491, 600–601. Slavko KURDIJA, Tadej BEVK TEORIJA IN PRAKSA let. 60, 4/2023 715 Malnar, Brina (2021): Med aktualnim in konceptualnim: 50 let akademske izrabe programa Slovensko javno mnenje. Teorija in praksa 58 (4): 1065–1088. Otto, Adeline & Dimitri Gugushvili (2020): Eco-Social Divides in Europe: Public Attitudes towardsWelfare and Climate Change Policies, Sustainability 2020, 12 (1): 404; https://doi.org/10.3390/su12010404. Pasqualetti, Martin. J. (2011): Social Barriers to Renewable Energy Landscapes. Geographical Review 101 (2): 201–223. Poortinga, Wouter et al. (2011): Uncertain climate: An investigation into public scepticism about anthropogenic climate change. Global Environmental Change 21 (3, SI), 1015–1024. Powell, James (2019): Scientists Reach 100% Consensus on Anthropogenic Global Warming Bulletin of Science, Technology & Society 37: 4, 183–184. Rakovec, Jože et al. (2008) Sončna energija v Sloveniji. Dostopno prek http://fgg- web.fgg.uni-lj.si/SUGG/referati/2009/SZGG09_Rakovec_Kastelec_Zaksek.pdf, 21. 6 2020. Segreto, Marco, et al. (2020) Trends in Social Acceptance of Renewable Energy Across Europe—A Literature Review. International Journal of Environmental Research and Public Health 17 (24): 9161. Stern, Paul C. (2000): Toward a coherent theory of environmentally significant behavior. Journal of Social Issues 56 (3): 407–424. Wolsink, Maarten (2000): Wind power and the NIMBY-myth: institutional capacity and the limited significance of public support. Renewable Energy 12 (1): 49–64. Wüstenhagen, Rolf et al. (2007): Social acceptance of renewable energy innova- tion: An introduction to the concept. Energy Policy 35 (5): 2683–2691. VIRI Akcijski načrt za obnovljive vire energije za obdobje 2010–2020: (posodobitev 2017) (2017) Dostopno prek https://www.energetika-portal.si/fileadmin/doku- menti/publikacije/an_ove/posodobitev_2017/an_ove_2010-2020_posod-2017. pdf, 21. 7. 2020. Direktiva EU 2023/2413 Evropskega parlamenta in sveta z dne 18. oktobra 2023 o spremembi Direktive EU 2018/2001, Uredbe EU 2018/1999 in Direktive 98/70/ ES glede spodbujanja energije iz obnovljivih virov ter razveljavitev Direktive Sveta EU 2015/652 (2023) Uradni list EU L 1/77. ESS Round 8: European Social Survey Round 8 Data (2016). Data file edition 2.2. Sikt – Norwegian Agency for Shared Services in Education and Research, Norway – Data Archive and distributor of ESS data for ESS ERIC; doi:10.21338/ NSD-ESS8-2016. Evropska komisija (2019): Special Eurobarometer 490, April 2019, Climate chan ge. Dostopno prek https://climate.ec.europa.eu/system/files/2019-09/report _2019_en.pdf, 3. 12. 2023. IPCC (2023): Sections. In: Climate Change 2023: Synthesis Report. Contribution of Working Groups I, II and III to the Sixth Assessment Report of the Inter- governmental Panel on Climate Change [Core Writing Team, H. Lee and J. Romero (eds.)]. IPCC, Geneva, Switzerland, 35–115. Slavko KURDIJA, Tadej BEVK TEORIJA IN PRAKSA let. 60, 4/2023 716 Nacionalni energetski in podnebni načrt Republike Slovenije (2020): Dostopno prek https://www.energetika-portal.si/fileadmin/dokumenti/publikacije/nepn /dokumenti/nepn_5.0_final_feb-2020.pdf, 3. 12. 2023. Zakon o uvajanju naprav za proizvodnjo električne energije iz obnovljivih virov energije (2003): Uradni list 78/2023: 6841-6862.