ZGODOVINSKI ČASOPIS ИОТОРИЧЕОКИИ ЖУРНАЛ H I S T O R I C A L R E V I E W XIV I960 I Z D A J A Z G O D O V I N S K O D R U Š T V O Z A S L O V E N I J O L J U B L J A N A Uredniški odbor: dr. Bogo Grafenauer, Jože Hainz, dr. Josip Korošec, dr. Milko Kos, Vasilij Melik, dr. Metod Mikuž, dr. France Skerl, dr. Fran Zwitter Odgovorni urednik: dr. Bogo Grafenauer /|/15. IT 1962/i? Zalaga Državna založba Slovenije v Ljubljani Tiska Železniška tiskarna v Ljubljani K A Z A L O Josip Korošec, Neolit na Krasu in v Slovenskem primorju . . . . 5—34 The Neolithic Age in the Slovene Karst Area and in the Slovene Littoral (33) Bogo Grafenauer, Zgodnjefevdalna družbena struktura jugoslovanskih narodov in njen postanek 35—93 Die Gesellschaftsstruktur der Südslawen im Frühmittelalter (89) Nada Klaić, Problem Slavca i Neretljanske krajine 96—136 Das Problem des Fürsten Slavac und des Fürstentums »Pa­ gania« (136) Jože Som, Kartelizacija stare jugoslovanske industrije kleja . . . 137—178 Kartellierung der alten jugoslawischen Leimindustrie (172) Zapiski Milko Kos, K slovenski naselitvi na vzhodnem Tirolskem in Zgor­ njem Koroškem • 179—186 Milko Kos, Haloze po ptujskih urbarjih iz 15. stoletja 187—193 Dr. Ivan Slokar, Delovne norme pri ljubljanskih rokodelcih ob koncu 16. stoletja -. . 193—195 Dr. Ivan Slokar, Koliko let je poslovala prva rokodelska zadruga v Ljubljani . . . . . : 195—196 Marušič Branko, Doneski k biografiji dr. Karla Lavriča 196—202 Problemi za diskusijo Dušan Kermavner, Nekaj kritičnih pripomb ,k razpravljanju dr. Koste Milutinovića v tem časopisu 203—217 Poročila o institucijah Franjo Baš, Tehniški muzej Slovenije 218—221 Zborovanja in društveno življenje Fran Zwitter, Drugi kongres zgodovinarjev Jugoslavije 222—226 Bogo Grafenauer, XI. zborovanje slovenskih zgodovinarjev v Murski Soboti 226—229 Ignac Voje, Posvetovanje jugoslovanskih zgodovinarjev na Cetinju 229—233 Bogo Grafenauer, XI. mednarodni kongres zgodovinskih ved, Stockholm 233—239 Vasilij Melik, Tajniško poročilo za dobo 1956—1959 . 239—240 Ocene Kärntens gewerbliche Wirtschaft von der Vorzeit bis zur Gegenwart (J. Sorn) 241—242 J.Korošec, Neolitska naseobina u Danilu Bitinju (T. Bregant) . . . 242 247 J. Korošec, Drulovka (T. Bregant) 247 249 S. Gabrovec, Najstarejša zgodovina Dolenjske (T. Bregant) . . . . 249—250 S. Gabrovec, Prazgodovinski Bled (Urleb M.) 251—252 ^ Ur in Retrospect (V. Korošec) 252 253 S. A. Pallis, The Antiquity of Iraq (V.Korošec) 253—255 I. Fridrih, Dešifrovka zabytyh pis'mennostei i jazykov (V. Korošec) 255 I. M. D'jakonov, Obscestvennyi i gosudarstvennyi stroi drevnego Dvurečja: Šumer (V. Korošec) * 256 J. Klima, Prawa Hammurabiego (V.Korošec) 256 A. Mócsy, Die Bevölkerung von Pannonien bis zu den Markomannen­ kriegen (J. Klemene) 256 261 E. Moór, Die Ausbildung der Betriebsformen der ungarischen Land­ wirtschaft im Lichte der slawischen Lehnwörter (V.Novak) . . 262—264 S. Ilešič, Die Flurformen Sloweniens im Lichte der europäischen Flurforschung (P. Blaznik) 264 266 G. Glauert, Siedlung und Wirtschaft im oberen Sawegebiet (P. Blaznik) 266 L. Beutin, Der wirtschaftliche Niedergang Venedigs im 16. und 17. Jahrhundert (J. Zontar) 266 269 A.Klima, Manufakturni obdobi v Cechâch (J. Sorn) 269—271 J. Zontar, Zapora proti kugi v Karavankah v 1.1713—1716 (J. Šorn) 270—271 f Publikacije Tehniškega muzeja Slovenije (J. Šorn) 271—274 j, J. Zontar, Christian Wilhelm Heil (J. Som) 274—275 Z. Vrbnjak, 90-letnica I. slovenskega tabora (T. Zorn) . . . . . . 275 Anali Jadranskog instituta II (M. R.) 275 279 j S. Budisavljević, Stvaranje države SHS; H. Kapidžić, Austrougarska politika u Bosni i Hercegovini i jugoslovensko pitanje u vrijeme prvog svjetskog rata; B. Krizman, Stvaranje jugoslavenske drža- i ve; A. Mandić, Fragmenti za historiju ujedinjenja; D. Janković, Društveni i politički odnosi u kraljevstvu SHS, 1. XII. 1918— I —20. IV. 1919 (L.Ude) 280—305 Loški razgledi IV-VI (I. Križnar) 305—308 Delavska enotnost 1942—1944 (Fr. Saje) 308—311 Fr. Saje, Pisma na smrt obsojenih (D. Jeršek) 311 312 Poročila o časopisih Atti e memorie della Società Istriana (B. Marušič) 313 316 » Arheološki vestnik VIII (T. Bregant) 317 i Goriški zbornik 1947-1957 (M.Kacin) ' 318—320 * Savinjski zbornik, 1959 (S. Kajba) . . 321 ; Zbornik Koroške, 1959 (S. Kajba) 322—324 Letopis Muzeja Narodne osvoboditve v Ljubljani I-II (N. Sfiligaj) 324—329 Ljubljana v ilegali I (L. Carni) 33O J o s i p K o r o š e c NEOLIT N A K R A S U I N V SLOVENSKEM P R I M O R J U V zadnjem č a s u se vse bolj množijo najdišča paleolitskih postaj na Krasu in v S l o v e n s k e m Primorju. Vendar so za sedaj to vedno najdbe v jamah, k j e r naj bi človek v pleistocenu imel bodisi svoje pri­ bežališče bodisi z a č a s n o prebivališče ali lovsko postajo.1 Toda po ledeni dobi preneha ž i v l j e n j e človeka v teh krajih za dolga tisočletja. Mogoče je to samo n a v i d e z n a začasna slika, ker še nimamo ustreznih najdb, mogoče se je pa č l o v e k v resnici umaknil iz teh krajev. Vzrok za tako cezuro, kolikor j e obstajala, bo pa potrebno iskati v pogojih za živ­ ljenje ali bolje v p r e h r a m b e n i h možnostih v teh krajih tedanjega časa. Novo n a s e l j e v a n j e kraških predelov in Slovenskega primorja' spada po današnih. najdbah že v relativno zgodnejši čas prazgodovine. Posamezni indic i j i so sicer doslej govorili, da se je človek tukaj naselil šele ob začetku k o v i n s k e dobe oziroma pod sam konec neolita.2 Vendar so marsikateri r a z i s k o v a l c i že poprej po pravici domnevali, da posa­ mezni čisto t i p o l o š k i elementi kažejo na neolitski značaj. Na ta način je bilo mogoče d o m n e v a t i , da se je naselitev Krasa in Slovenskega primorja o b n o v i l a že v nekoliko zgodnejšem času, proti koncu sred­ njega oziroma v mla jšem neolitu. Tako je tudi že Hoernes pripisal neolitu vrsto k e r a m i č n i h fragmentov, ki so bili najdeni v Cotarjevi pečini pri P r o š e k u , dalje v Terezijini jami pri Devinu, v Vlaški jami pri Trstu, v j a m i na Doleh pr i Nabrežini in v jami Gabrovici pri lrstu. 3 Kljub t e m u pa dopušča možnost, da bi ti fragmenti pripadali tudi bakreni d o b i . 4 Hoernes je takšne elemente povezoval z Butmirom, s tedaj enim n a j b o l j raziskanih kulturnih krogov na Balkanu. Pokazal J e pa tudi na p o s a m e z n e momente, ki bi dovoljevali tudi nekoliko s ^ r e J š e d a t i r a n j e . Predvsem so to fragmenti keramike, najdeni v Tere- zijini jami pri D e v i n u , ki so j ih našli skupaj s slikano keramiko. Ta 1 Nekai takšn ih postaj je Betalov spodmol, Crni kal, Postojnska jama, Jama pod Kalom, Otoška jama, Parska golobina itd. — S. B r o d a r , Paleo­ litski sledovi v Postojnski jami, Razprave Slovenske akademije znanosti in umetnosti, Ljubljana 1951. — S. B r o d a r , Otoška jama. paleolitska postaja, Razprave Slovenske akademije, 1951. — S. B r o d a r , Betalov spodmol — ponovno zatočišče ledenodobnega človeka, Proteus 1948/49. — itd. 2 Prvi Jugoslovanski speleološki kongres, Ljubljana 1955, 87 si. 3 Jahrbuch d. k . k. Zentralkommission 1905, 47 si. * H o e r n e s , Urgeschichte der bildenden Kunst in Europa, Wien 1925, 398. j e pa Hoernesa zapeljala pri vzporejanju z butmirsko skupino, kjer do tedaj slikana keramika ni bila znana,5 da je najdbe takšne vrste datiral časovno v butmirsko' stopnjo." Podobno je storil tudi Menghin, ki je tozadevne najdbe vštel v krog lengyelske kulturne skupine, seveda v širokem pomenu besede, kamor spadajo po njegovem mnenju tudi butmirska, lengyelska, vinčanska, jordansmiihlska itd., z eno be­ sedo ves kulturni krog trakaste keramike Balkana in Panonske rav­ nine.7 Ta tedanji pojem pa nezadostno diferencira tako kulturno kakor časovno razne kulturne skupine, kar je za tedanje stanje znanosti in glede na materialne ostaline bilo več ali manj pravilno. Podobno kakor so tedaj vodeči prazgodovinarji ocenjevali naše najdbe predvsem iz kraških jam, tako' so delali tudi sami raziskovalci, ki niso imeli nobene možnosti podrobnejšega opredeljevanja. Poleg tega tudi sama raziskovanja niso dala .dovolj jasnosti, ki so bile potrebne za klasifikacijo gradiva. Stratigrafski podatki so izredno pomanjkljivi. Res pa je, da tudi boljši stratigrafski podatki ne bi mogli dati pravih rezultatov že glede na majhno število dotičnih frag­ mentov keramike, ki tozadevno prihajajo v poštev vsaj kar se tiče posameznih jam. Mogoče bi nam samo nekatere jame dale nekoliko bolj jasno sliko, ako bi se bila vršila sistematična raziskovanja po današnjih modernih vidikih. Navadno so že sami raziskovalci, v kolikor niso našli kovinskega orodja in orožja, razno keramiko tolmačili kot neolitsko. Analiza gradiva in predvsem nekatera nova terenska raziskovanja so v novejšem.času dokaj spremenila sliko o času naseljenosti kakor tudi sliko samega načina stanovanja v naših krajih. Tako je postala zelo dvomljiva domneva, da je starejši naselitveni tok na Krasu in v Slovenskem Primorju zajel sprva samo kraške jame, šele kasneje pa naj bi prebivalci naselili tudi posamezna mesta tudi na prostem.8 Posamezne novo raziskane jame namreč pričajo, da je bilo v njih kulturno gradivo naplavljeno od zunaj. 9 S tem v zvezi bi bilo seveda 5 To se je ugotovilo šele pred kratkim na lokaliteti Nebo (B e n a c , Prehistorijsko naselje Nebo i problem butmirske kulture, Ljubljana 1952. 67 si. — B e n a c , Istraživanje prehistorijskih nalazišta u dolini Bile, Glasnik Zemaljskog muzeja u Sarajevu, [odslej GZMS], 1949, 50, 39 si. — B e n a c . Neolitsko naselje u dolini Bile, GZMS 1953, 200sl.). 6 Jahrbuch d. k. k. Zentralkommission 1905, 50. 7 Hoernes, Urgeschichte, 787. 8 J. K o r o š e c , Arheološke ostaline v jugoslovanskih jamah po paleo­ litski dobi, Prvi jugoslovanski speleološki kongres, Ljubljana 1955, 89 si. 9 Tak primer je z jamo Kevdrc na Lubniku ( L e b e n , Nova arheološka odkritja v okolici Škofje Loke, Loški razgledi VI, 1959, škof ja Loka, 83 si), dalje z Roško špiljo ( L e b e n , Poročilo o izkopavanjih v Roški špilji leta 1955, Arheološki vestnik 1956, 2-42 si.), z jamo Brlovko pri Orehku v bližini Postojne ( L e b e n . Sondiranje v jami Brlovki, Arheološki vestnik 1956, 441 si. — L e b e n , Nove arheološke najdbe v jamah na Notranjskem, Arheološki vestnik 1957, 307 si.). Poleg tega so se podobni podatki dobili tudi v nekaterih drugih jamah izven Slovenije kot n. pr. v jami Stmžbeniea v Danilu blizu Šibenika ( K o r o š e c , Stražbenica v Danilu pri Šibeniku. Arheo­ loški vestnik 1957, 48 si.). Avtorji so sicer v prvih objavah domnevali, da so se jame mogle v nekem časovnem obdobju tudi kot takšne uporabljati, kar 6 nujno ponovno raziskati tudi vse ostale že raziskane jame in sicer pod novim vidikom možnosti naplavljanja gradiva v jame. 1 0 Ni dvoma da bo število jam, ki so v nekem času služile tudi v stanovanjske namene, le omejeno. Tak je primer vsekakor s Predjamo, 1 1 k i je sicer bila nekdaj vodna jama, kamor je pa danes in tudi nekdaj naplav- Ijanje na mesto, kjer se nahaja prazgodovinska in rimska naselbina, bilo nemogoče. Ni pa tak primer tudi z vsemi ostalimi jamami, kjer je naplavljanje tudi še danes mogoče, da ne govorimo o< minulem času, čeprav ta obsega nekaj tisoč let.1 2 V momentu pa, ko imamo naplav­ ljanje gradiva na posamezna mesta, posebno ako so ta še omejena kakor je primer z jamami, ne moremo več računati na pravilno in uporabljivo stratigrafijo.1 3 Tako je tudi še danes najbolj koristno uporabljati tipologijo pri določanju kronoloških in drugih momentov. Samo del jam ima gradivo, ki ga glede na tipološke posameznosti lahko bolj resno upoštevamo pri vprašanju življenja v neolitu v Slo­ venskem Primorju. Marsikakšne jame pa zaradi materiala izključno iz kasnejših časov popolnoma odpadejo oziroma j ih v našem primeru ne moremo upoštevati. Takšne so n. pr. Jama I. na Prevali,1 4 dalje jama II. na Prevali,1 5 Tominčeva jama v Škocjanskih jamah, 1 6 Czoerni- gova jama, 1 7 Jama nad jezerom v Veliki- dolini,18 Luknja v Lazu,1 9 Pečina v Sapendolu,2 0 Jama nad Sokolakom,2 1 Jama pri Korincovih v Dolnjih Ležečah,22 Jama v Lazah,2 3 Jama »Na Hrbci« pri Prošeku,2 4 Pitina jama pri Gabrovici,2 5 Jama Lasca pri Nabrežini,2 6 Rusa špilja na hribu Jurkovec blizu Nabrežine,2 7 Predjama blizu Postojne,2 8 in še vrsta drugih,2 9 katerih danes znano gradivo pripada kasnejšemu času. Dopustiti pa moramo možnost, da bi se v primeru novih raziskovanj tudi v teh jamah mogoče našli posamezni sledovi, ki bi omogočali povezovanje e kameno dobo, čeprav to ni posebno verjetno. Seveda bo o tem mogoče sklepati šele kasneje, po novih raziskovanjih. Ker je pa v mnogih primerih gradivo v jame tudi naiplavljeno, bo potrebno raziskati tudi bližjo in daljno okolico, ki bo mogoče dala več podatkov. Zanimivo je, da nimamo doslej sploh nobene najdbe iz zgodnej­ šega časa, ki bi bila odkrita na prostem, temveč razpolagamo samo je pa danes potrebno korigirati na temelju novih raziskovanj in opazovanj v takšnih jamah. V mnogih je vsakoletna erozija tako velika, da izključuje možnost, da se tu nahajajoče gradivo pripiše nekdanji-naselitvi. Za nekatere jame se je to tudi že nekdaj domnevalo, vendar se je pa večino le smatralo kot naselitvene objekte. 1 0 Naplavljanje kulturnega gradiva ni bilo nujno, da se je izvršilo samo skozi vhod, kakor lahko domnevamo za Stražbenico pri Šibeniku, temveč se je izvršilo tudi skozi razne kamnine in razpoke v stropu, kakor je n. pr. primer s Kevdrcem na Lubniku. In ravno ta jama nas postavlja pred tovrstno pro­ blematiko že glede na višino na kateri se nahaja, saj spada med najvišje ležeče jame pri nas s prazgodovinsko kulturno ostalino. Naselbina sama se je morala nahajati višje od same jame, mogoče niti v neposredni bližini od koder je bilo gradivo skozi stoletja odülavljano in je skozi razne razpoke dospelo do jame. V t. i. jamo »Roško špiljo« v Škocjanskih jamah je kulturno gradivo bilo naplavljeno čez previs. 11 J. K o r o š e c , Arheološke ostaline v Predjami, Razprave SAZU IV. 1, Ljubljana 1956, 3 si. z najdbami v jamah. Vzrok za to leži na eni strani v samih mestih raziskovanja, na drugi pa tudi v spremembi zemljišča glede na nek­ danji izoblikovanost, pogozdenost in možnosti naseljevanja.3 0 Seveda pa jame ne bodo edine, ki bi nam mogle nuditi odgovor na razna vprašanja tudi k a r se tiče zgodnejšega časa od paleolita dalje. Vpra­ šanje j e edino ali si bomo mogli pomagati s stratigrafskimi podatki. Po vsej priliki bomo morali to misel zavreči razen mogoče v redkih primerih. Zato ni izključeno, da bo edine odgovore zopet mogla dati le tipologija, podobno kakor, pri gradivu v jamah. Glede na nove najdbe v Dalmaciji in na jadranskih otokih ter v ostalem delu Slovenije prihaja v poštev za neolitski čas nekaj gradiva iz naših kraških jam. To so Terezijina jama pri Devinu,3 1 dalje Vlaška jama, 3 2 Pečina na Mahu,3 3 Jama delle Gallerie blizu Drage, 3 4 Jama v Gabrovici blizu Trsta,3 5 Jama Samatorca pri Nabre- žini,36 Cotarjeva pečina pri Prošeku,3 7 Jama Liščik,38 Katra jama 3 0 in Jama na Doleh.4 0 Ker ni mogoče upoštevati stratigrafskih, čeprav skromnih podat­ kov, moramo gradivo uporabiti kot celoto ne glede na to, v kateri jami j e bilo najdeno. Poleg tega moramo upoštevati tudi, da ni niti gradivo zanesljivo pripisano tej ali oni jami, nahaja pa se danes v raznih muzejih in institutih od Padove in Trsta do Postojne in Dunaja, ne računajoč tukaj na razne manjše zbirke in muzeje.4 1 Pri vseh jamah moramo poleg tega upoštevati, da neolitskega gradiva niso našli v večji množini, temveč se nahaja le manjše število fragmentov tudi v okviru drugih kultur iz ostalih časovnih obdobij. Pri pregledu vsega danes raspoložljivega gradiva 4 2 lahko neolitsko gradivo v Slovenskem Primorju razdelimo na več kulturnih skupin, oziroma tudi na kulturne vplive raznih skupin, ki med seboj tudi časovno ne sovpadajo. Doslej popolnoma nezapažena je impresso ozi­ roma kardium keramika, ki je baje bila najdena v Vlaški jami (T. 2/5; -.r, -,12 V P ° š t e v b i tozadevno bilo potrebno vzeti tudi Betalov spodmol, dalie Vlaško jamo, jamo delle Gallerie, itd. - u \ V Z^ll Z v s e m s e m i d a n e s t u d i stratigrafia v pleistocenskih plasteh naših kraških jam ne zdi zanesljiva. Ako je bilo naplavljanje možno v holo- cenu in je tudi danes, koliko bolj verjetno je to bilo v pleistocenu, ko so se marsikakšne, posebno vodne jame še vedno formirale, oziroma so imele tudi več možnosti za naplavljanje kakor v kasnejšem času, ko so bile delno že zasute. Za to bo nujno potrebno raziskati vse možnosti tudi tedanjega na- plavljanJEL Mislim da bo misel v neobstoju naselbin pod vedrim nebom tako v zgodnejši prazgodovini kakor tudi v pleistocenu počasi zginila. Da danes nimamo še odprtih naselbin, oziroma naselbin pod vedrim nebom je vzrok z^ečine tudi v odplavljanju humusa in kulturnih ostalin. Da so pa doslej odkrite samo jame oziroma naselbine in lovske postaje v jamah je potrebno iskati samo v tem. da so se jame raziskovale, druga mesta pa ne. 14 V literaturi imenovana tudi Grotta delle Ossa in TOochenhöhle. — Mitt. d. präh. Kommission TT. 1913, 170 si. — Alpi Gii^ie XIX, Trieste 1914, Ut si. — Due mille grotte, Milano 1926, 288. — Atti del Museo civico di Storia naturale XV, Trieste 1942, 16 si. 15 V literaturi znana pod imenom Fliegeihöhle in Grotta delle Мпчг^е. — Mitt. d. präh. Komm. 1913, 130 si. — Due mille grotte, 316. — Atti dell Museo civico, Trieste 1942, 16. 1-V2—7; T. 5/1—8, 13). Vendar pa Moser nikjer ne omenja takšnega načina ornamentike, kakor ga ne omenjajo tudi ostali raziskovalci v ostalih jamah. 4 8 Lahko sklepamo le to, da so se fragmenti te kera­ mike našli v resnici nekje na področju Krasa in Slovenskega Primorja glede na podobne najdbe vzdolž Jadranske obale in na jadranskih otokih na eni strani ter na najdbe v Italiji na drugi strani. Točno lokacijo teh najdb je pa danes nemogoče ugotoviti. Čeprav so oblike za sedaj neznane, j e vendar ornamentika karakteristična za ta kul­ turni krog. Druga skupina pripada danilskemu kulturnemu krogu. Čeprav imamo v glavnem precej neizrazite primere, so med njimi nekateri tudi zelo karakteristični in predstavljajo last danilske kulturne sku­ pine. Fragmenti keramike, ki so j ih našli, naj bi pripadali Vlaški jami (T. 1/1-3; T. 2/4, 6; T. 3/2, 3, 5, 6; T. 5/10, 11 ; T. 6/1, 5," 7; T. 7/1, 2; T. 8/2; T. 9/1-4, 6-10; Т.10Л; T. 11/2, 4 - 6 ) , " dalje poleg fragmentov za katere nimamo nobene oznake (T. 2/3; T. 3/1; T. 8/1) še v Samatorci (T. 3/4: T. 11/1), Katri jami (T. 6/3), Gabrovici (T. 8/4; T. 11/8), jami delle Gallerie (T. 11/7; T. 13/4, 5; T. 14/4), Terezijini jami (T. 12/1, 3, 4) Čotarjevi pečini (T. 12/2) in Pečini na Maku. Podoben primer je tudi s tretjo skupino, ki jo moramo pripisati hvarski kulturi. Tu imamo nekaj še bolj izrazitih primerov kakor v prejšnji danilski skupini, čeprav nekaterih fragmentov ni mogoče opredeliti glede na najdišče (T. 6/2). Drugi fragmenti so zouet najdeni v raznih jamah, med katerimi je najpomembnejša jama della Gallerie z največ tozadevnega gradiva, ki zvečine ni objavljeno, je pa po celotni fakturi identično s hvarsko kulturo (T. 7/3; T. 8/3; T. 12/5, 8, 9; T. 13/1). Velik del fragmentov je neornamentiran ter zato t u d i ' n i omenjen v objavah. Ostale jame so še Vlaška jama (T. 2/2 [?] ; T. 9/5 |?1 • T. 11/3 [?]), jama Liščik (T. 5/9; T. 6/6) in Gabrovica (T. 12/6, 7). Četrta skuoina, ki se javlja na področju Krasa in Slovenskega Pri- morja, doslej še ni dovolj jasna. Na vsak način občutimo v njej vpliv U I . l e . V literaturi znana pod imenom Tominzjrrotte in Caverna preistorica — foi1 d e \ Museo civico. Trieste 1942. 4, 6, 28. 40. - Atti del Museo civico. 1939 J- ó—лт l t l ,• ^T kVrP. e n t r a l Commission XV. 1889, 134. - Boll. Soc. Adriatica di Se. Naturale XI, Trieste 1889. 2 si. — Z. f. E. 1897, 230 289 17 Atti del Museo civ., 1942. 12 si. 18 V literaturi znana pod imenom Caverna dei pittori. — Atti del Museo civico. 1942. 12. « r w / l J literaturi znana nod imenom Caverna Laz. — Atti del Museo civico, 1942. 15. — Alni Giulie 1924, 122. 2 0 v literaturi imenovana Caverna di Sapendol. — Atti del Museo civico, 51 v literaturi imenovana Covo del falcone. — Atti del Museo civico, Z Y'iter 't i 'r i imenovana Grotta Iolanda. — Atti del Museo civico, 1942 21 23 Alm Giulie 1924, 123. » V l.'te^tnri imenovana HòTensnalt in rama v Salles. — Mitteilungen des r.ra^.ctorischen Komm. d. k АкаЛптгпе dp- Wisseschaften I <-9°7 7 j "XvJ,ferf,f,,r'' i m e , ; o v a n a Bärenhöhle in Piatyna jama. — Mittheilungen d. prah. Komm 1«S7. 8 sl. 58 Atti del Mus. civico, 1942, 22 si. severne Italije, tako n.pr . v pintaderah (T. 14/7, 8) ter tudi v nekaterih drugih elementih (n.pr . v ornamentiki na fragmentih v T. 13/2 3; T. 12/5, 8, 9). Marsikakšni fragmenti, ki so se sem in tja ravno tako prištevali v krog neolitskega časa bodo pripadali že kovinski dobi kot so n. pr. elementi slavonske kulturne skupine ali bolje Ig II faze45 in nekateri drugi primeri (T. 4/1; T. 5/12; T. 8/5 [fragment z brazdastim vrezom, ki ga v neolitu Slovenije ne poznamo], T. 10/1, 2; T. 14/1—3, 5 (tip polade kulture,] 6, 9). Odnos do severnega dela Slovenije V glavnem lahko trdim vsaj za sedaj, da doslej znana neolitska kulturna skupina s konca neolita, imenovana alpski facies lengyelske kulture, ki se širi po severnem delu Slovenije (kamor spadajo naselbina Drulovka pri Kranju, dalje Ajdovska jama pri Nemški vasi blizu Krškega, Ptujski grad, Zreče, Brezje pri Zrečah, Zbelovo pri Ločah, prazgodovinska gomila pod Brinjevo goro4 6 in jama Kevdrc na Lubniku pri Škof j i Loki) 4 7 in ki seže na eni strani še dalje proti severu na Ko­ roško,4 8 na drugi pa proti vzhodu na Hrvatsko,4 9 ni prodrla kot zaklju­ čena celota južneje od Ljubljanskega barja. V resnici tudi danes znana najdišča še ne dovoljujejo pravilpih sklepov. Sploh je danes premalo število prazgodovinskih točk, ki bi omogočale pravilno sodbo. Kljub temu moramo omeniti nekaj sicer skromnih detajlov, ki spadajo, ako že ne direktno v to severno skupino, oziroma v facies lengyelske kulturne skupine, vsaj pod njen vpliv. Tako so v Roški špilji5 0 našli tudi nekaj fragmentov keramike, ki so mogoče sorodni s prej omenjenim severnim neolitskim kulturnim krogom.5 1 Delno bi 27 V literaturi imenovana Russa spila in Räuberloch. — Atti del Mus. civico, 1942, 22. 28 V literaturi imenovana Grotta di Lueghi. — U. W i n d i s c h - G r a e t z , Prime ricerche paletnologiche nella grotta di Castel Lueghi presso Postumia (Le grotte d'Italia XVII, 1938). — J.Korošec, Arheološke ostaline v Predjami, Razprave SAZU IV/1, Ljubljana 1956. 29 V glavnem sem omenil samo'nekatere, ki so bile sondirane in ki so dale nekaj arheološkega gradiva. Vse te jame pa nosijo razna imena tako da je marsikakšne danes težko indentificirati. Poleg tu omenjenih imen obstajajo tudi še druga, ki jih nisem omenil. 30 Doslej so se raziskovala samo nekatera gradišča in nekatere jame. Ako vzamemo v poštev nekdanji izgled zemljišča, ki je bil drugačen kakor je danes ko je zaradi uničenja gozdov dobilo kraški karakter, je popolnoma razumljivo, da so bile razne naselbine nahajajoč se na raznih obronkih, pla­ tojih, itd. skupaj s humusom skozi tisočletja odplavi jene. Tako bo danes zelo težko ugotoviti tudi nekdanjo lego nekdanje naselbine, dokler se pač ne bodo raziskale razne doline, vrtače in sploh nižje ležeči predeli, kamor je bilo kulturno gradivo naplavijeno. V isto skupino spadajo tudi jame v katere je na podoben način bilo gradivo nanlavljeno. vsaj nekatere med njimi. Ker so pa jame v želji, da bi se odkrile najstarejše ljudske ostaline, bile kot raziskovalne točke zelo privlačne in so se edino tudi raziskovale, kar je tudi v glavnem še danes slučaj, medtem ko se drugim mestom ne posveča dovolj pozornosti, ne glede na časovno obdobje, kateremu bi najdbe na teh mestih pripadale. 10 prišla v poštev ornamentika, delno pa tudi oblike keramike. Čeprav je mogoče to le videz, vendar pa posamezni indiciji govore ako že ne za neko naselitev kulturne skupine alpskega faciesa lengyelske kul­ ture v bližini,52 pa vsaj za njen vpliv. Ostalo gradivo iz Rošk'e špilje se niti kulturno niti časovno ne da povezati s to kulturno skupino. Časovno bi mogoče sem spadali posamezni kremenasti artefakti, vendar lahko pripadajo tudi kasnejšemu času.53 Tu najdena kremenasta pu­ ščica51 ne pripada sklopu naše severne kulturne skupine. Poleg Roške špilje nimamo danes nobenega najdišča, ki bi ga mogli povezati z alpskim faciesom lengyelske kulture. Tudi Predjama 5 5 ni dala nobenega elementa, ki bi mogel biti vsaj soroden, čeprav se tu nahaja nekoliko fragmentov keramike, ki j ih moramo povezati z Ljubljanskim barjem, oziroma z iško skupino, v širšem smislu pa s slavonsko kulturo.5,6 Žal ni znano gradivo iz Betalovega spodmola pri Postojni, ki bi mogoče nudilo nekoliko več možnosti o sklepanju o višini vpliva s severa za časa neolitika.5 7 Kakor vidimo po današnih najdbah vpliv s severa ni bilo posebno velik oziroma ga — ako izvzamemo omenjenih nekoliko fragmentov iz Roške špilje — tako rekoč za sedaj ni. Zato tudi domneve o nekem podonavskem ali lengyelskem in celo tiškem vplivu potom Istre in Slovenskega Primorja na Italijo zgubi v veliki meri svojo verjetnost, kar med ostalim izpričujejo tudi same najdbe v Italiji. Ako vzporedimo ostalo Slovenijo, kjer za sedaj tudi nimamo nikakršnih elementov o obstoju niti tiske niti pecelske in samo skromne elemente badenske kul­ ture, medtem ko je alpski facies lengyelske kulture le neka splošna označba za kulturno skupino, ki se je formirala na nam neznanem te­ melju, verjetno na neki nam še neznani starejši lokalni skupini z del­ nim vplivom z vzhoda glede oblike posameznih lengyelskih elementov, kakor so zajemalke z dulcem, visoke votle noge, ločno zoževanje posod 31 V literaturi imenovana kot Theresien Höhle in Caverna Teresiana. — Moser, Ausgrabungen in der Theresien Höhle bei Duino im Küstenlande. Mitteihmgen der prähistorischen Komm, der k. Akademie d. Wiss, Wien 1888, 12 sl. — M. Hoernes, Die neolithische Keramik in Oesterreich, Jahrbuch d. k. k. Central Commission 1905, 47 si. — M. Hoernes, Urgeschichte der bildenden Kunst, 1925, 338. — P. L a v i o s a Z a m b o t t i . L e più antiche culture agri- cole europee, Milano 1943, 113 sl. 32 V literaturi imenovana kot Lašča pečina. Rothgartl Höhle, Caverna del Pettiroso. — M o s e r , Der Karst und seine Höhlen, Triest 1889, 50 sl. — Laviosa-Zambotti, Le più antiche culture, 117. 83 V literaturi imenovana kot Caverna del muschio. — Gradivo se nahaja v Institutu di Antropologia dell Universita v Padovi (GZMS 1956, 177). " M . C o s i a n s i c h , Prähistorische Untersuchungen in der Umgebung von Triest, Mitt. der Zentral Kommission für Denkmalpflege 1918, Beiblatt, XV, sl. j — B a t t a g l i a - C o s i a n s i c h , Bullettino di paletnologia Italiana 41̂ 1915, 22. — V a 1 m i n, Das adriatische Gebiet in Vor- und Friihbronzezeit, Lund 1939, 87. — B a t t a g l i a , Paleontologia e paletnologia delle grotte del Carso, Duemille Grotte, Milano 1926, 92 sl. — Laviosa-Zambotti, Le più antiche culture. 112 sl. 35 V literaturi imenovana kot Caverna di Gabrovizza. — M a r c h e s e t t i , La caverna di Gabrovizza presso Trieste. Atti del Museo civico. 1890, 168 sl. — H o e r n e s , Die neolithische Keramik in Oesterreich, Jahrbuch d. k. k. Zentral Komm. 1905, 47 sl. — Lavioša-Zambotti, Le più antiche culture, 116. 11 proti dnu in slikana keramika, potem j e za splošno kulturno sliko neo- . lita v slovenskem primorju jasno, da se podonavski vpliv ni mogel s i n u naprej v Italijo čez to ozemlje v takšni meri, kakor to nekateri domnevajo. Import Bükk kulturne skupine, ki naj bi se izražal v fragmentu keramike, ki se danes nahaja v Zavodu za raziskavo Krasa v Postojni m ki naj bi bil najden v Ylaski jami, sem že ovrgel kot netočen 5 8 Zanimivo pa je, da je ta fragment kljub temu, da ne pripada sploh našim krajem, Radmilli uporabil za datacijo kraških jam.5"9 Nekateri drugi fragmenti,"» ki sem jih prvotno, preden so bile znane najdbe iz Dalmacije, _tolmačil s področja podonavskih kultur, so danes dobili drug značaj in j ih nikakor več ne moremo vezati s podonavskim kul­ turnim krogom. Kljub vsemu temu s e b o pa sčasoma slika zopet spremenila in bodo današnji sklepi zopet samo navidezno točni. Sem in tja nahajamo nam­ reč v Italiji posamezne elemente, ki j ih sicer danes ravno tako še ne moremo pravilno tolmačiti, ki bi pa kljub vsemu dovolili sodbo, dà Jih je posredoval naš Kras in bi mogli celo priti iz severnih delov blovenije. Tak primer je n. pr. s podolgovato glinasto jagodo's preč­ nimi kanelurami iz Arene Candide v Liguriji« in identično jagodo iz JJrulovke pri Kranju."2 Tudi najnovejše najdbe fragmentov keramike v jami dell Acqua v skupini jam okoli Milana kažejo precejšno sorod­ nost, in sicer glede na ornamentiko z alpskim faciesom lengyelske skupine, predvsem z našo Drulovko, Ajdovsko jamo itd. Vendar pa te momente sedaj še ni mogoče pravilno opredeliti.6 2» Odnos do Dalmacije in jadranskih otokov Ako analiziramo vsako od prej omenjenih štirih skupin posebej potem bi mogli napraviti nekaj preliminarnih sklepov.63" V neolitu imamo, kakor vidimo za sedaj, najbolj čvrste zveze z jugom oziroma z Dalmacijo m jadranskimi otoki. Imamo kar tri kulturne skupine, ki 5e V literaturi imenovana la grotta Azzura di Samatorza in Pečina na Leskoucah. - Ma r e h e s e 11 i, La grotta Azzura di Samatorza, Atti del Museo civico, 189?, 249 si. - Laviosa-Zambotti, Le più antiche culture, 116 si 7 4 i - r i (?g a l ì t . - , K r e m e n ° ш drugo kamenito gradivo iz jame Samatorce Arheološki vestnik 1937, 130 si. ™ ' "Laviosa-Zambotti, Le più antiche culture, 117. - Hörnes, lahrbuch der » i?*,'?1 K o m-m- 1 9 0 3 ' 47- - M o s e r ' D e r K a r s t u n d s e i n e Höhlen. V literaturi imenovana kot grotta del Gigante. "I ï e k ^ j sadiva se nahaja v Zavodu za raziskavo krasa v Postomi Gradivo se nahaja v Prirodoslovnem muzeju na Dunaju. Doslej ni " Čeprav imamo nekaj poročil o izkopavanjih vendar pravih monografij nimamo. Posledica tega je, da se v nekaterih muzejih in zbirkah nahafa napačno označeno gradivo glede na mesto najdbe kateremu ne pripada. Tako mvmio precejšne število tozadevnega gradiva v Zavodu za raziskavo krasa v rostojni, ki je napačno opredeljeno, oziroma je mesto najdišča tudi po kontroli vseh poročil še vedno neznano. Edino kar moremo soditi ie, da fe taksno gradivo najdeno na našem področju, tj. bodisi v Slovenskem Pri- 12 j ih moramo povezati s temi predeli. Na vsak način so vsaj posamezne tamkajšnje kulture neposredno vplivale na Istro in Slovensko Pri­ morje, v kolikor ne moramo računati tudi z nosilci teh kulturnih skupin, ki so se naselili na našem področju. Na kulturno povezavo med Dalmacijo oziroma jadranskimi otoki in našimi kraškimi predeli okoli Trsta je prvi opozoril že Reinecke na temelju tedaj novih najdb v Grapčevi špilji na otoku Hvaru. 0 3 a Vendar pa tedaj še ni mogel deliti gradiva na kulturne skupine, od katerih so nekatere veliko starejše od hvarske. Najstarejša kulturna skupina, impresso oziroma cardium keramika ima danes najbližje analogije na dalmatinskem kopnu in otokih na eni strani, na drugi pa v severni Italiji. V Dalmaciji znana najdišča te kulturne skupine so Smiljčić blizu Zadra," Danilo pri Šibeniku, kjer je doslej najdenih samo nekoliko fragmentov,85 in jama Sredi na otoku Cresu.66 V Hercegovini je tozadevno pomembna Zelena pećina blizu Mostara,67 v Crni Gori pa Crvena stijena iznad Bileće.88 Tamkajšna cardium keramika je tako glede ornamentike kakor glede na celotno fakturo ista kakor so fragmenti, ki j ih nahajamo med gradivom, ki naj bi bilo z našega področja. Kar se tiče oblik, imamo danes premalo gradiva, ki bi ga mogli uporabiti pri tipoloških raziskovanjih, čeprav je kažno, da bo tudi tozadevno gradivo identično. V okviru gradiva, ki nam je trenutno na razpolago iz naših jam, čeprav njegova lokacija ni točna, ker so vsi primeri označeni pod Vlaško jamo, je ornamentika izdelana s pomočjo odtisov šila tako da nastajajo vbodi (T. 2/5; T. 5/3; T. 11/6); dalje imamo odtise prstov (1.4/2), krajše bodisi vertikalne ali poševne, včasih celo polkrožne vreze ali odtise kakšnih instrumentov (T. 4/3, 5, 7; T. 5/7, 8, 13), ne­ kakšno vrsto tako imenovanega ščipanega ornamenta (T. 4/4), neena­ komerne vreze v raznih smereh (T. 4/), odtise cardium in pectunculus školjke (T. 5/1, 4), manjše vdolbine in odtise nohtov oziroma kakšnega morju ali pa tudi v Istri. Kie in kako je bilo pa odkrito, danes nimamo nobenih podatkov. Gradivo o katerem pa nimamo sploh nobenih podatkov je moglo biti zbrano tudi pri raznih slučajnih raziskovanjih ali pa je bilo po­ klonjeno od nekdanjih zbirateljev, kakor je pač bila splošna navada. Ker pa zvečine ne obstoje nikakršni inventarji, se je to gradivo med seboj mešalo. iN a ta način imamo danes označeno pod Vlaško jamo ogromno gradiva v Za­ vodu za raziskavo Krasa, ki pa tej jami sploh ne pripada. To lahko vidimo ze:s primerjanjem z Moserjevo publikacijo o tej jami (Karst und seine Hohlen) v kateri je uporabu celotno količkaj uporabljive fragmente kera­ mike, barn izrecno trdi da je pri raziskovanjih našel malo ornamentiranih' primerov. Danes je pa med to Moserjevo gradivo pomešana cela vrsta drugih lepo ornamentiranih fragmentov, ki bi jih Moser na vsak način objavil, ako bi jih našel pri svojih raziskovanjih. Zato je veliko bolj verjetno, da to gradivo pripada neki drugi jami, mogoče jami delle Gallerie ali pa jami òamatorci ah pa neki drugi, ki sploh ni označena. Podoben primer je tudi s celo vrsto ornamentiranih fragmentov keramike v tako imenovani barbo- tmski tehniki, ki sicer pripadajo že bronasti dobi (T. 3/7), ki so pa ravno tako pripisani Vlaški jami, čeprav jih Moser nikjer ne omenja. . „../ Marsikaksno gradivo, ki je deponirano v tem ali onem muzeju, oziroma institutu ni vedno dostopno. Kljub temu je pa sumaren pregled življenja v teh krajih vendar možen, medtem ko bodo detajli prišli v poštev šele kasneje pri monografijah. J 13 instrumenta, ki daje vtis odtisa nohta (T. 5/5) ter horizontalne vreze in manjše vdolbine (T. 5/2). ^ Zanimivi so vsekakor dotični fragmenti, ki nam nudijo nekoliko več. Tak je fragment, ki ima ohranjen manjši trakast ročaj na največji periferiji. Medtem ko je bil zgornji del posode ornamentiran s kraj­ šimi poševnimi vrezi, je bil njen spodnji del grob in nezglajen (T. 4/5). Taki primeri so ravno tako karakteristični za cardium keramiko, čeprav jo danes ne moremo še točno časovno opredeliti niti razdeliti v posamezne faze. Zanimiv je tudi fragment dna, ki kaže navadno ob­ liko močnega dna v obliki polno delane prstanaste noge (T. 5/4), ki je tudi v navadi v cardium keramiki. Mogoče pripadajo takšni impresso keramiki tudi še nekateri drugi fragmenti ali pa predstavljajo samo še reminiscenco v neki mlajši, v našem primeru danilski kulturni skupini (T. 2/4, T. 8/4). Kronološko mlajša, danilska kulturna skupina se danes širi pred­ vsem v severnem in srednjem delu Dalmacije, kjer sta najdišči Smilj- čić pri Zadru 8 9 in Danilo pri Šibeniku.7 0 Ti dve najdišči sta danes najbolje raziskani. Poleg teh imamo še vrsto drugih, ki so znana po slučajnih najdbah ali pa po manjših sondiranjih in raziskovanjih v novejšem času. Takšno najdišče predstavlja Biskupija pri Kninu (?),71 Šibenica pri Sinju,72 jama Pokrivenik na otoku Hvaru 7 3 itd. Danilska kulturna skupina je prodrla tudi v Bosno, kjer je znana pod imenom »kakanjska kultura« z glavnim najdiščem v Kaknju. 7 1 Ta je tukaj po vsej verjetnosti služila kot ena od komponent pri stvarjanju but- mirske kulturne skupine.7 5 Za sedaj bolj skromne elemente imamo tudi na drugih mestih. Tako so nekaj fragmentov našli tudi v Zeleni pečini pri Mostaru,7 6 dalje v Lisičićih pri Konjicu,7 7 v Crveni Stijeni v Črni Gori 7 8 itd. Poleg tega moramo omeniti tudi že danes znane najdbe danil- 43 Moser bi bil na vsak način gotovo omenil tudi tak način ornamentike ako bi bil našel v Vlaški jami imenovane fragmente. " Izključeno je, da bi vsi ti fragmenti pripadali Vlaški jami. 45 P. K o r o š e c , Nekaj novih podatkov o slavonski keramiki na področju jadranske obale, Arheološki vestnik 1956, 369 si, T. I, i, 2 ab; T. II, 1—3; T. III, 1; T. V, 1, 2. — Moser, Karst und seine Höhlen, 12, T. II, 6*. — J Korošec' Arheološke ostaline v Predjami, Ljubljana 1956, T. VIII, 1, 2; T. XXX11I, 1. -• Moser, Mitteilungen der Prähist. Commission, 1887, 20 si., si. 33, 34. P. Korošec, Kulturna opredelitev materialne kulture na koliščih pri Igu, Arheološki vestnik 1958/59, 94 si. и J. K o r o š e c , Eine neue Kulturgruppe des späten Neolithikums in Nordwestjugoslawien, Acta archaeologica academiae scientiarum Hungaricae 9, Budapest 1958, 91 sl. — J. K o r o š e c , Neolitična naselbina v Drulovki pri Kranju, Arheološki vestnik 1956, 3 sl. — J. K o r o š e c , Drulovka, Zbornik filozofske fakultete III/4, Ljubljana 1960. J. K o r o š e c , Kulturne ostaline v Ajdovski jami pri Nemški vasi, Razprave SAZU III, Ljubljana 1953, 45 si. — J. K o r o š e c , Predzgodovinska naselbina na Ptujskem gradu, Ljubljana 1951 (tu so bile neolitske ostaline vštete v krog slavonske kulturne skupine.) — P a - h i č , Prazgodovinske seliščne najdbe v Zrečah. Arheološki vestnik 1955, 258 sl. — P a h i č , Neolitske jame v Brezju pri Zrečah, Arheološki vestnik 1956, 22? sl. 47 L e b e n , Nova arheološka odkritja v okolici Škofje Loke, Loški raz­ gledi 1959, 83 sl. (le nekaj fragmentov, medtem ko ostala keramika pripada drugemu kulturnemu krogu). 14 skega značaja v Grčiji v Korintu 7 9 in na drugih mestih. Kosmopoulosova te najdbe datira v III. periodo Korinta. Čeprav za sedaj ne moremo trditi da danilska kulturna skupina predstavlja na naših tleh strnjeno skupino, obstaja le že toliko ele­ mentov, da bi mogli soditi celo o neki obrobni veji te kulture, ki se je širila v naših krajih. 8 0 Med karakterističnimi objekti je na prvem mestu kultna vaza, eden od najpomembnejših in eden od najmočneje zastopanih objektov v danilski skupini.8 1 Fragmente takšne posode na­ hajamo tudi pri nas. Za sedaj mi je znana noga takšne posode, katere mesto najdišča ni znano (T. 2/3; T. 8/1). Druga podobna noga je bila najdena v Pečini na Mahu.8 2 Po vsej priliki bodo med gradivom te jame tudi še drugi predmeti, ki bodo šli v sklop danilske kulturne skupine. Mogoče bi tudi ročaj, katerega provenienca ni znana, ravno tako mogli všteti med kultne posode (T. 3/1). Ni pa izključeno da ta ročaj pripada tudi kakšni drugi vrsti posod. Kultni posodi bi dalje mogla pripadati tudi noga (T. 5/10), ki j e ravno tako baje bila najdena v Vlaški jami. Poleg fragmentov kultnih posod imamo še nekaj karakterističnih drugih fragmentov, ki izstopajo posebno zaradi svoje ornamentike. Navadno pri teh fragmentih ni mogoče ugotoviti pravilnih oblik. Tak primer je n. pr. s fragmenti neke ferine (T. 1/1, 2), ki so najdeni v Vlaški jami, katera je bila ornamentirana s spiraloidnim okrasom, karakterističnim za našo kulturno skupino. Za našo kulturno skupino so karakteristični na tej terini tudi na tipičen način izpolnjeni medpro­ stori.83 Verjetno v isto skupino, čeprav je ornamentika dokaj sumarna, spada fragment skodele (T. 1Л) z navznotraj upognjenim ustjem.8 4 Iz­ razit primer danilske kulturne skupine predstavljata tudi nekoliko konična, drugače pa visoka, votla noga neke posode (T. 3/4; T. 11/1), ki je bila najdena v jami Samatorci. Ornamentirana je z meandroidnim motivom, ki mi v takšni obliki v danilski kulturni skupini doslej ni ** Takšna so najdišča Kanzianberg, Judenburg-Pölshals, Wolfsberg-Strap- pelkogel idr. — P i t t i o n i , Urgeschichte des oesterreichischen Raumes, Wien 1954, 169 si 20? si. — H. D o 1 e n z , Jungsteinzeitliche Funde vom Kanzianberg bei Villach in Kärnten, WPZ XXV, 1938, 59 si. — Schild von Steier 2 1953, sl. 2. - MAGW 61, 1931, 105, sl. 7. - Carinthia I, 1954, 98 sl. - Carinthia I, 1928, 91 sl. — Carinthia I, 1935, 120 sl. — Itd. 49 Takšna najdišča so Kiringrad pri Karlovcu, dalje Krč, Draguševac pri , . ш suznom blizu Varaždina idr. — S. V u k o v i ć , Ostaci neolitičkih na­ lazišta Draguševac i Krč, Peristil 1954, 135 sl. -i Z H t e r ? t u r i J e z n a D a k o t Osca spila, Osca spela, Grotta sretta. , », ° F- L e b e n , Poročilo o izkopavanjih v Roški špilji leta 1955, Arheo­ loški vestnik 1956, 242 sl., T. I, 1, 3. Zal raziskovanja iz leta 1956 niso še ob­ javljena kakor j e z a sedaj še neobjavljeno tudi ostalo gradivo. — Glej tudi Alpi ̂ Giulie 1924, 124 sl. - Atti del Museo civico, Trieste 1942, 8 sl. - iMaselbina se je morala nahajati na planeti iznad jame. od koder je gradivo bilo naplavljeno v jamo. 5 3 Leben, Arheološki vestnik 1956, 248 sl., T VII 5—7 54 Ibid. T. VII, 4. ! ! Korošec Arheološke ostaline v Pred jami. Ljubljana 1956. KO Г !r"& T - V I I L *• 2 : T. XXXIII, 1. _ P. Korošec, Arheološki vestnik 1956. 369 sl., 1. V, 1, 2. 15 znan.8 5 Glede na večjo enostavnost bi bilo celo mogoče prej misliti na nekakšno povezavo s Podonavjem, kar pa glede na .sedanje stanje in neolitske kulturne sledove v ostali Sloveniji in tudi v zahodnem delu Hrvatske ni niti najmanj verjetno. Čeprav moramo to nogo pripisati vplivu danilske kulturne skupine je potrebno omeniti, da je ona glede na izdelke v centru danilske kulturne skupine veliko bolj groba, kakor so v ostalem tudi drugi doslej omenjeni primeri te kulturne skupine v Slovenskem Primorju. Ne manj karakterističen je tudi frag­ ment bolj grobe posode, ki je bila bolj kroglaste oblike in ornamen- tirana z na ustju visečimi, šrafiranimi trikotniki (T. 3/3; T. 7/1). Poleg same oblike in ornamenta je karakteristična tudi vzboklina, ki pred­ stavlja majhen držaj in ki je bila izdelana v obliki povsem stilizirane živalske glave. Takšne so ravno tako karakteristične za danilsko kul­ turo, kjer pa zelo često prihajajo veliko bolj izrazite in manj stilizi­ rane. 8 8 Podobne primere nahajamo med ostalim tudi v krogu butmirske kulturne skupine, kamor so po vsej verjetnosti dospele iz danilske kul­ ture, a j ih je kasneje iz butmirske prevzela tudi lengyelska.8 7 V isto skupino spadajo tudi nekateri drugi fragmenti raznih bolj grobih posod, ki so podobno kakor danilske ornamentirane s šrafira­ nimi trikotniki. Najdeni so bili deloma v Katri jami (T. 6/3) deloma pa baje v Vlaški jami (T. 3/6; T. 7/2; T. 9/3, 4; T. 10/3; T. 11/5).88 Sem lahko prištejemo tudi fragmente, ki so izpolnjeni bodisi s kakšnim mrežastim motivom ali pa na nek drug način (T. 6/1; T. 11/2). Ni pa izključeno da takšni fragmenti, podobno kakor lahko tudi posamezni fragmenti ornamentirani z visečimi trikotniki, pripadajo nekoliko kasnejši hvarski kulturni skupini, ker j ih tudi tam nahajamo.8 9 Vendar pa neko gotovo število nesporno pripada še naši kulturni skupini, ker so profili preveč izraziti. Slabo ohranjeni fragmenti, ki nedvomno spa­ dajo v našo skupino so med ostalim fragment z malim ušescem, ki je baje najden v Vlaški jami (T. 3/5; T. 6/7), dalje fragmenti posod z ostanki ornamentov na ramenu v obliki trikotnikov in podobnih mo- 67 Gradivo iz Betalovega spodmola je deponirano na Univerzi.v Padovi. 68 J. K o r o š e c , Fragment vaze kulturne skupine Biikk najden v Vlaški jami (?), Arheološki vestnik 1952, 289, si. 1. Fragment je slučajno dospel v zbirko ter bil uvrščen med gradivo iz Vlaške jame. 59 A. R a d m i l l i , La preistoria della Venezia Giulia e della Dalmacia, L'universo 1958, 976. Po vsej priliki je Radmilli, ta do tedaj neznani in neobjavljeni fragment, uporabil ne glede na druga mnenja le iz želje po­ vezati Podonavje z Italijo potem Istre in Slovenskega primorja. 6 0 J. Korošec, Arheološki vestnik 1952, 291 si., si. 2—4. "' B. B r e a, Gli scavi nella caverna delle Arene Candide II, 1956. и J.Korošec, Drulovka, Ljubljana I960, T. 29, 3, 4. e S a Cornaggia Castiglioni O., Indagini paletnologiche nella grotta dell'Ac­ qua nel Finalese, Le grotte d'Italia III, 1959—1960, 1 si., si. 3, št. 1—4. (Razpravo sem prejel ko je bil članek že v tisku.) M .Splošna slika se zna z novimi raziskovanji v veliki meri spremeniti. ï e Xe Pa> d a bistvenih sprememb kljub temu ne bomo imeli, ' P . Reinecke, Germania 23, 1939, 217 si. c . . . B a t o v i ć, Zadarska revija VI, 1957. — Batović, Neolitsko naselje u ömilcicu. Diadore 1, Zadar i960, 5 si. — Celotno gradivo še ni objavljeno. 16 t ivov (T. 6/7; T. 9/1), k i so b a j e r a v n o t a k o n a j d e n i v Vlaški j a m i , b o d o p a p r i p a d a l i po vsej p r i l i k i n e k i d r u g i j a m i . D a n i l s k i k u l t u r n i s k u p i n i p r i p a d a j o da l j e t u d i r a z n e noge (T. 6/5; T. 9/2, 7—10; T. 11/8), k i so l a h k o nizke, votle in bo l j konične, včasih p a bol j polno de lane, sem in t ja tudi p r s t a n a s t e obl ike . N a j d e n e so bi le t a k o v j a m i G a b r o v i c i k a k o r t u d i v "Vlaški j a m i . P o s e b e n p r o b l e m p r e d s t a v l j a v zvezi s t e m frag­ m e n t i r a n a noga o r n a m e n t i r a n a po vse j ver je tnos t i z n e k i m m e a n d r o - idnim mot ivom (T. 8/2) n a j d e n a b a j e v Vlaški j a m i (?). N a j b o l j ver­ j e t n o je , da ta noga p r i p a d a n e k i posodi z več j im števi lom nog. K e r p a večjega števi la nog n a posodah d a n i l s k e s k u p i n e r a z e n n a k u l t n i h posodah n i m a m o , b i mogoče ta p r i p a d a l a l a h k o t a k š n i k u l t n i posodi s š t i r imi nogami. Seveda j e t a k š n a o p r e d e l i t e v k l j u b vsemu še d o k a j p r o b l e m a t i č n a . N e k a j i z raz i t ih f ragmentov, k i p r i p a d a j o d a n i l s k i k u l t u r n i skupin i , j e bi lo z n a n i h t u d i že dos le j , le s t o raz l iko, d a j i h k u l t u r n o ni bi lo mogoče točno opredel i t i . T a k j e n. p r . f ragment z o s t a n k i s p i r a l o i d n e o r n a m e n t i k e (T. 12/1), d a l j e f r a g m e n t s š ra f i ran imi t r i k o t n i k i , k i so po­ stav l jeni eden n a s p r o t i d r u g e m u (T. 12/3), t e r f r a g m e n t z o s t a n k i o r n a ­ m e n t a , k i v r a z n i h v a r i a n t a h p r i h a j a v d a n i l s k i k u l t u r i (T. 12/4).90 Vsi ti f r a g m e n t i so bi l i n a j d e n i v T e r e z i j i n i j a m i p r i D e v i n u . Iz C o t a r - j e v e peč ine j e bi l dosle j z n a n f ragment, k i ima kot o r n a m e n t .neko vrs to šahovske tabe le (T. 12/2). T u d i ta f r a g m e n t p r i p a d a n e s p o r n o d a n i l s k i k u l t u r n i skupin i . Poleg tega l a h k o p r i š t e j e m o s e m še dva f r a g m e n t a iz j a m e del le G a l l e r i e (T. 13/4, 5), k i sta r a v n o t a k o z n a n a že po objavi Cos ians icha. 9 1 Po vsej p r i l i k i p r i p a d a dani l sk i k u l t u r i — sodeč po obl iki — t u d i čaša, k i j e ident ična r a z n i m iz d a n i l s k e k u l t u r n e s k u p i n e , č e p r a v da je na d r u g i s t r a n i t u d i vtis posode iz k u l t u r e zvo- nas te čaše (T. 14/4).9 2 Poleg teh so tu in t a m bil i o b j a v l j e n i t u d i še nekater i , d r u g i f ragment i , k i bi j i h l a h k o pr ived l i v sk lop naše k u l t u r e . T a k š n i p r i m e r i so n a j d e n i v Gabrov ic i , 9 3 da l je v S a m a t o r c i 9 4 i td. ce S ° . r o š e c ' Neolitska naselbina u Danilu Bitinju, T. 33/7; T. 36/3,'6; T. 38/1 A. T • г l -Г ° T S a v ! •* e v \ č ' J ? ž n o Područje otoka Cresa u pretpovijesno doba, öl Ljetopis Jugoslavenske akademije, Zagreb 1956, 269 si., T. IV. — M i r o - s a v l j e v i ć , Jamina-Sredi, Arheološki radovi i rasprave I, Zagreb 1959, 6 7 B e n a c , Zelena pećina, GZMS XII, 1957, 6S si., 71 si., T. V—X GZMS Х ш ' т Ж Л С П Т . и ^ . В е П а С - В Г 0 , 1 а Г 1 C r V e n a StÌJena 1956' . Q °\^?™> zadarska revija VI, 1957. - B a t o v i ć , Neolitske kultne posude iz bmiljcica Arheološki vestnik 1948/49. — Batović, Diadore 1, 1960, 5sl - izredno veliko število tozadevnega gradiva ni doslej še sistematično objavljenega. , тг J- f » г o š e e , Neolitska naseobina u Danilu Bitinju, Zagreb 1958/59 — J. K o r o š e c , Nova neolitska kulturna grupa na području Dalmacije, Vjesnik za arheologiju i historiju dalmatinsku LIV, Split 1952, 91 si. - D u j m o v i Ć Neolitska obredna posuda iz Danila u Dalmaciji, Vjesnik za arh. i hist, dal­ matinsku LIV, 73 si. - J . K o r o š e c , Ceramica dipinta della costa dalmata, Bullettmo di paletnologia Italiana 65, Roma 1956, 293 si. — J K o r o š e c iskopavanja u Danilu kraj Šibenika, 60 Ljetopis Jugoslavenske akademije! & te;„-1-4sL, Т J - . K o r o f e c > Nastavak iskopavanja u Danilu kraj а ш е т к а u 19зз god., 63 Ljetopis Jugoslavenske akademije, Zagreb 1959, 226 si. 2 Zgodovinski časopis Nekateri fragmenti bi sicer mogli spadati v danilsko kulturno sku­ pino,'vendar m izključeno da pripadajo tudi kakšni drugi, mogoče celo impresso keramiki kot so n. pr. nekateri fragmenti najdeni v Vlaški jami (Г. 2/4). Tradicijo starejše kulturne skupine ima tudi fragment keramike najden v Gabrovici. Ornamentiran j e s skupinami poševnih linij ( 1. 8/4). Čeprav j e dokaj soroden ornamentiki v impresso keramiki, vendar ni izključeno da bi mogel pripadati tudi danilski. Mlajši kulturni skupini — kolikor ne bi pripadal danilski kulturi — bi mogli prišteti ornamentiran fragment z visečimi šrafiranimi tri­ kotniki (T. 5/11; T. 11/4) na ramenu posode. Vendar je dokaj verjetno da ta fragment spada v danilsko kulturo, pač s tem da pripada neki mlajši fazi te kulturne skupine. Podoben primer je tudi z nekaterimi гГЖ\ * т е ? и (T-3/2) ÌZ YlaŠke J a m e ' dalie l o n č e k i z J a m e L i š c i k (l.b/o), ki ima kot ornament cikcakaste linije in ki bi lahko pripadal nasi skupini, toda samo delno glede na splošno fakturo. V nekaterih pogledih daje ta lonček tudi nekatere mlajše poteze in pripada mogoče ah neki mlajši časovni skupini ali pa četrti doslej še nediferencirani skupini na našem primorskem področju. Tudi nekaj drugih fragmentov je v grobem sicer možno pripisati neolitu, vendar j ih je kulturno nekoliko teže klasificirati. Predvsem so to fragmenti ustja, ornamentirani bodisi s poševnimi vrezi ali pa z nekakšnim mrežastim motivom. Ker ne vemo, kakšen je pri teh po­ sodah bil vrat, oziroma ne vemo niti v kakšni legi so stala ta ustja glede na vrat, moremo pač sklepati samo to, da so takšna ustja lahko pripadala nekakšnim posodam iz danilske skupine, lahko pa tudi hvarski kulturi (T. 9/6; T. 11/7). Najdeni so bili v Vlaški jami in v jami delle Gallerie. Pod- konec neolita in v prehodni čas z raznimi že bronastodobnimi elementi spada Hvar I kulturna skupina, imenovana tako po G. Novaku. 1 udi ta ima doslej najmočnejše postojanke v Dalmaciji. Zanimivo pa — J. K o r oš e c , Nekaj pripomb k izvoru butmirske kulturne skupine, Arheo­ loški vestmk 1955, 5 si - M a r o v i č , Neobjavljeni prethistorijski nalazi sa Danila, Vjesnik za arh. i hist, dalmatinsku LIV, 76 si. 71 Ma r o v i ć Nalaz prethistorijske keramike u Biskupiji kod Knina. Vjesnik za arh. i hist, dalmatinsku LIV, 85 si. 72 Ibid. 88, si. II. 73 M i r o s a v i j e v i e , Nalaz heladske kulture u spilji Pokrivenik na Hvaru, Vjesnik za arh. i hist, dalmatinsku LUI, 1951, 123 si., T V. V novejšem c a ? " l n l a ï ï ° , v e č t o z a d e v n i h toda neobjavljenih najdb s tega in tudi drugih — hrt) o v a š p i l * a n a o t o k u H v a r u • - • Arheološki zadaci i rasprave I, 5 si. i (.-7 Г B e ™ a ( U 0 s n ° v n a obilježja neolitske kulture u Kaknju, GZMS 1956, i i - -T- M . _ M a n d i c , Prehistorijski nalazi prigodom rekognosciranja u okolici Ivaknja, Semizovca i Novog Sehera kod Zepča, GZMS 1933, 1 si., T. II. ( л. 75,J-Korošec, Neolitska naseobina u Danilu Bitinjii, 98 si. — J. Korošec. Arheološki vestnik 1955, 5 si. ™ Benac, Zelena pečina, GZMS 1957, 6t si., T. XIII, 5, 6. AT i T? - v W 0 ' ^ ? 1 ! * ^ 0 naselje ku Lisičićima kod Konjica, Sarajevo 1958, b7sl., 1. AVL, 5, 6; T. XXII, 1, 3. Mogoče je tudi, da ti fragmenti predstavljalo le sled vpliva. J J 18 je, da se te nahajajo prvenstveno na otokih, medtem ko jih za sedaj na kopnem nimamo. Glavna najdišča so v glavnem v jamah. Takšna je Grapčeva spilja na Hvaru, 9 5 dalje jama Pokrivenik na Hvaru,0" Markova spilja na Hvaru,DT Vela spilja na Korčuli,9 8 jama Gambero na Lastovu,99 itd. Po dolini Neretve j e ta kultura dospela zelo visoko na sever, kjer jo danes poznamo na naselbini v Lisičićih.100 Poznamo jò pa tudi še na nekaterih drugih najdiščih v Hercegovini in v Črni Gori, vendar pa po neznatnejših najdbah, kakor so takšne v Zeleni pećini 1 0 1 in v Crveni Stijeni.1 0 2 V gradivu naših jam so ostaline hvarske kulture prvenstveno ka­ rakteristične glede na njih ornamentiko. Poprej j e bilo že omenjeno, da posamezni primeri grobe keramike, ornamentirane s šrafiranimi tri­ kotniki, mogoče spadajo v krog hvarske kulturne skupine, ker so se takšne posode obdržale tudi v hvarski kulturi, čeprav jih danilska uporablja v veliki množini. Najmanj imamo pri nas sledov hvarske kulture v njeni tipični slikani keramiki. Znanih je le nekaj fragmentov v Gabrovici, ki so bili objavljeni že na raznih mestih (T. 12/6, 7). Tako tehnična izdelava kakor tudi ornamentika je tipična za hvarsko kul­ turo. Poleg te slikane keramike imamo tudi še razne manjše fragmente z ostanki spiraloidne ornamentike oziroma spiralnih vitic in raznih drugih ornamentov, ki so ravno tako karakteristični za hvarsko kul­ turno skupino (T. 2/2; T. 5/9; T. 6/2; T. 11/3). Glede na originalno hvar­ sko keramiko ni izključeno, da so tudi nekateri od teh fragmentov bili nekdaj slikani z rdečo barvo, posebno glede na fakturo in analogije, ki j ih imamo v Grapčevi spilji, Pokriveniku itd. Pri nas so taksni fragmenti najdeni v jami delle Gallerie, v jami Liščik in baje v Vlaški jami. 1 0 3 Omeniti je potrebno da j e pri nas hvarska kulturna skupina posebno močno zastopana v jami delle Gallerie. So to zvečine razni neornamentirani fragmenti, ki se danes nahajajo po raznih muzejih.1 0 4 Posebno.skupino v okviru te hvarske kulture na naših tleh pred- stavljajo fragmenti, ornamentirani z raznimi trikotniki, polmesečnimi GZMS Bm8%Cs\rT\ÎÎtT5GïMS 1 9 5 ? ' 2 7 s I " T ' I V ' 4 ~ 6 ' ~ B e n a c " B r o d a r ' A 79 s- W e i D b e r g , Remains from Prehistoric Corinth, Hesperia of the American School of classical Studies at Athens VI, 1937, 512, si 30 — L W Ao s m op ou l o s , The prehistoric Inhabitation of Corinth, Munich 1948 31 si. -3 (napačna rekonstrukcija posode, ki je bila identična z našimi kultnimi posodami iz danilske kulturne skupine), 6, T.IV, j . - Med gradivom v Korintu se nahajajo tudi se posamezni drugi fragmenti keramike, ki se na vsak način morajo vzporediti z danilskim gradivom. Nova raziskovanja v centralni Grčiji so leta 1960 odkrila podobno gradivo. i, A Z a S z n , a k o » o b r O D n a v e J a te kulture« moramo imeti na umu, da se zanocmo od Tržiča (Monfalcone) doslej niso našli izraziti primeri naše kul­ turne skupine.' i vtil '^°Ј?г § е с ' N e o l i t s k a naseobina u Danilu Bitinju. 54, si. 9—11, T. XVII 00 AAV, XXVI, 1. p , 82 .Gradivo, ki se nahaja v Institutu di Antropologia dell'Università v r7vro\,î?/ d o s I e J ur bilo dostopno, ravno tako pa ni objavljeno. — Benac, 83 v ' *-9?' °P° m D a 40- dnn Nekdaj sem napačno sodil, da se ti fragmenti morajo povezati s po- navskimi neohtskimi kulturami. Ta domneva je tedaj bila tudi logična, ker »• 19 in drugimi motivi izpoljenimi s šrafiranimi linijami ali pa tudi z mrežo (T. 2/1; T. 8/3; T. 12/5, 8, 9; T. 13/1, mogoče tudi T. 11/7, ta fragment je drugače bil vštet v danilsko kulturno skupino). Vsi ti fragmenti so bili najdeni v jami delle Gallerie. Ako vzporejamo klasične najdbe hvarske skupine, ne bomo z lahkoto našli analognih primerov, kar se tiče izpolnjevanja motivov, čeprav drugače motivika na splošno, dalje tehnika izdelave in celo faktura, sovpadajo s hvarsko kulturno sku­ pino. 1 0 5 Le redko bomo našli primere takšnega ornamentalnega načina, vendar pa še to bolj v drugem smislu.106 Tozadevno imamo veliko več analogij v-Lisičićih pri Konjicu,107 tako glede motivike kakor tudi glede načina izvajanja. Podoben način ornamentiranja nahajamo tudi v Crveni Stjeni.1 0 8 Po vsemu sodeč je šrafiranje ali nek drug način iz­ polnjevanja raznih motivov služilo kot nadomestilo barvanja z rdečo ali neko drugo barvo. Poleg tega so tudi sami motivi včasih bolj raz­ biti, kakor je slučaj pri dotičnih, ki so bili barvani in ki kljub svoji preprostosti kažejo visoko stopnjo estetskega okusa. Glede na to, da se takšni primeri javljajo v čisto perifernih krajih, kakor so Lisičići in Crvena Stijena in tudi naši kraji, bi to mogli tolmačiti kot odaljenost od centra, ki je recimo — glede na današnjo raziskanost — bil nekje na otokih^ srednjega in severnega dela Dalmacije. Vendar pa izgleda, da je takšna domneva kaj malo verjetna. Dokaz za to so skoraj iden­ tični motivi^ v Črni Gori in v Hercegovini ter pri nas. Tu namreč ne moremo računati niti na medsebojni posredni niti neposredni vpliv. Ni pa verjetno, da bi se sicer na isti materialni osnovi, tudi ako upo­ števamo še sorodne ekonomske momente (kraški teren in jame), razvil identičen način nekakšnega specialnega ornamentiranja. Veliko bolj verjetna bi med tem bila domneva o dveh fazah hvarske kulturne sku­ pine L, kjer naj bi starejša zajemala velik del gradiva iz Grapčeve SP1!/13' Pokrivenika i n nekaterih drugih jam ter mogoče del gradiva v Lisičićih in v Slovenskem Primorju. Mlajša faza bi pa zopet zajemala večji del gradiva iz Lisičićev, del gradiva iz Slovenskega Primorja in tudi del gradiva iz poprej omenjenih jam. 1 0 0 Da spadajo oblike (vsaj neolitski kulturni krog v Dalmaciji ni bil znan (J. Korošec, Fragment vaze kulturne skupine Biikk, najden v Vlaški jami [?], Arheološki vestnik 1952 292 si., si. 3, 4). ' 8 1 Tudi ta fragment sem nekdaj prišteval podonavskemu neolitu (Arheo­ loški vestnik 1952, 291 si., si. 2). 85 Meandroidni motivi se sicer nahajajo tudi tukaj, toda ne v tako en..- stavni obliki (J. Korošec, Neolitska naselbina u Danilu, 78, si. 12 d i- si 13 d g idr.). J* J- Korošec, Neolitska naseobina u Danilu, T. XXVil, 1; T. LXXX, 2; T.-.LXXXI, 3—6; T. LXXXII, 1—4. — J. Korošec, 63 Ljetopis Jugoslavenske aka­ demije 1959, 226 si., T. III. 87 J. Korošec, Neolitska naseobina u Danilu, 101 si. — F i a l a - H o e r n e s , Die. ne'ohthische Station von Butmir II, T. VI, 6, 10; T. IX, 19; T. XII, 5, 8, 9 \dl\7~ B e n a c , Prehistorijsko naselje Nebo i problem butmirske kuìtu're, Ljubljana 1952, T. II, 5; T.XVII, 2. — Itd. ^ Po vsej verjetnosti je pod inventarjem iz Vlaške jame marsikakšno gradivo, ki pripada jami delle Gallerie. 89 G. N o v a k . Prethistorijski Hvar, Zagreb 1955, T. LXXV, 1, 5, 6; T.LXXVI, 1-3; T.LXXXI, 4; T. CXXIV, 1, 3; T. CXXX, 2, 5. - Itd. 20 nekatere), na katerih so uporabljeni takšni motivi, v resnici že v zelo kasen čas, pričajo najbolj primeri iz Crvene Stijene,1 1 0 a tudi nekateri naši fragmenti (T. 13/1; T. 8/3), ki pripadajo skodelam, katere lahko že uvrstimo v starejšo bronasto dobo. V hvarsko kulturno skupino na našem področju lahko vštejemo tudi še nekaj drugih fragmentov. Tak je primer z obliko posode (T. 7/3), ki ima nesporno svoje analogije v hvarski skupini, čeprav mlajše faze. Dalje lahko sem vštejemo glede na fakturo tudi še neka­ tere druge fragmente (T. 9/5). v Doslej nejasna četrta skupina je pri nas zastopana z nekaterimi fragmenti, od katerih segajo marsikakšni globoko v bronasto dobo. Danes pač še ni mogoče točno opredeliti po skupinah takšne primere, od katerih bi nekateri predstavljali recimo neko posebno domorodno kulturno skupino drugi pa zopet posamezne vplive. Že poprej so bili omenjeni posamezni fragmenti, ki bi jih mogli izločiti iz drugih skupin in uvrstiti v nekoliko kasnejši čas. Take primere predstavljajo mogoče tudi fragmenti skodele v T. 7/3, mogoče celo lonček iz jame Liščik v T. 6/6. Ravno tako bodo že kasnejšemu, mogoče bronastodobnemu, času in drugemu kulturnemu krogu, pripadali fragmenti iz jame delle Gal­ lerie v T. 13/2, 3. Analogije za njih nahajamo v severni Italiji. Vse­ kakor spadajo v kasnejši čas tudi nekateri fragmenti, najdeni v Vlaški jami (T. 3/7), ki so izrazito bronastodobni in se ne morejo všteti v neko zgodnejšo kulturno skupino.1 1 1 Sem spadajo tudi fragmenti bolj grobih posod, ki so bili na ustju ali pa nà zgornjem delu tudi narovašeni (T. 6/4). Bodisi tej nam neznani četrti skupini ali pa mogoče že bronasti dobi bo pripadal tudi fragment neke posode iz jame delle Gallerie (T. 4/1; T. 10, 1), ki pripada neki terini z zelo ostrim klekom. V isto skupino s tem fragmentom lahko damo tudi fragment z malim ušescem, ki je bil ornamentiran v brazdastem vrezu in baje najden v Vlaški jami (T. 5/12; T. 8/5). Brazdasti vrez se tako in tako javlja v ostali Sloveniji šele po neolitski dobi. Zato ni izključeno, da sé je tak način "° J. Korošec, Neolitska naseobina u Danilu, 78 si., si. 12a, e. si. U d, TÌ5% î]T 16a> k- L T.XVII, 1, 2; T. XVIII, 1, 3 itd.; T. XXIX, 2; T. XXXVIII, 4, 8; T. XL, 1, 8. 9, itd. J1 Cosians^h, Mitteilungen der Zentralkomm, für Denkmalpflege 1918, Beiblatt, str. XX. sl. 10/5, 6. Z lh[(l x m sl-5- . . ^""assetti, La r a s tna di Gabrovizza presso Trieste/Atti del Museo civico VTTI. 1890. 143. T. VI. 3—5. «Do- 'oî i ÏT 1 1^ 4 ' - L a Grotta Azzura di Samatorza, Atti del Museo civico, e5 ' - T I L 34—36. 38. e5 Grga Novak, Prethistoriiski Hvar., Zaerreb 1955. — P. R e i n e c k e , ran neuer soiralkeramischer Kreis an der NordoFtküste der Adria. Ger- mania 1939, 213. _ G. Novak. Hvar. Beograd 19 stične točke tako rekoč minimalne. Tudi ako vzamemo Balkanski polotok kot celoto, 104 Tako so v muzeju v Kopru pod št. 1121, 1124 in pod starimi številkami S 18, S 25, S 26, dalje v Prirodoslovnem muzeju na Dunaju, v muzeju v Trstu itd. los Največji del gradiva hvarske kulturne skupine še ni objavljen. 10e Novak, Prethistorijski Hvar, T. CLXXXIII, 4, 5. 107 Benac, Neolitsko naselje u Lisičićima. 1958, T. XI, 6; T. XII, 5, 6; T. XVII, 6; T. XVIII, 1, 2; T. XIX. 4—6. itd. 106 Benac, GZMS 1958, T. IV, 5 ab. " 100 Manjše število elementov te predpostavljene mlajše faze na Hvaru in ostalih otokih je mogoče tolmačiti da obe fazi nista bili enakomerno za­ stopani na vseh doslej raziskanih lokalitetah, kar pa tudi ni nujno. Večina gradiva poleg tesra še ni objavliena tako da je kontrola nemogoča. 110 Benac, GZMS 1958, T. IV, 3 ab. 111 Izredno veliko je število fragmentov keramike, ki so bili ornamen- tirani z neko vrsto metličastih ornamentov, pri katerih so izvedene potege v raznih smereh. Nesporno pripadajo že bronasti dobi in jih ni mogoče prišteti neki zgodnejši periodi že glede na fakturo in druge detajle. 112 B e r n a b ò B r e a , Gli scavi nella caverna delle Arene Candide, Voi. 1—2, Bordighera 1946 in 1956. — Bernabò Brea je prvotno razdelil tam- kajšnje jamske plasti na 28 stratumov. in sicer 28—25 na periodo impresso ke- ramike, od 24—14 na periodo posod s kvadratnim ustjem, od 13—9 na lagozzo kulturo, od 8—3 na periodo ročajev v obliki sekire (ansa ad ascia) ter orna- 23- imamo sicer nekakšne sorodnosti s severno Italijo od katerih so pa "tat a rmenZ0Pet S a m 0 nrÌd%Zne- D r U g e ««rodnosti so zooet mogle na- stati samo z raznim, vplivi. Čeprav ni dvoma, da so posredni člen mo4i » o n T ; S v Ä V e W d a r d a n e S t e Ž k° S k l e p a t Ì ' ^ ™ " ekTeïte so.oni posredovah. Na drugi strani se je zopet vp iv Balkana na srednio Italijo mogel vršiti direktno čez Jadransko morje, od koder bi s e dal"e siril proti severni Italiji, Tozadevno nam je danes m e a l „ Ä S d d a n i l s k ° M *?«> , v Dalmaciji in l o S o kulturo" v Italiji. V taksnem primeru bi vpliv Balkana mogel biti n a severno Italijo zopet samo posreden, in sicer vzdolž jadranske obale italsk™ polotoka, p„ čemer b! posredništvo naših kraških jam o d p a d i « 0 Bernabò Brea vidi v Areni Candide in v ligurskih jamah indi rektno v severni Italiji, balkanski vpliv v nekaterih o b E V n s n ì ravno tako pa tudi v nekaterih dekoracijah elementih"» TakoTa^ bÒccea Z i e r t e V P l Ì V V P°8+°ï h S , Š t i r i 0 ^ « m ustjem fvasi a nocca quadrata) B. Brea povezuje tudi nekatere ornamente ki se na Vučaedolua Гн°е h S Š t i r i T k t i m r U S ^ e m S Posameznimi ornam nü v Vucedolu, dalje z ornamenti na Ljubljanskem barju in v Butmiru »» Balkanskemu vplivu pripisuje tudi pintadere, dalje zajernalK ola stične izdelke, nekatere fragmente slikane keramike fn î p r a l - Vno" vejsem času je B. Brea bolj sklon gledišču o vplivih na „ Itabjo • orvTh ,1 ? — » ? w g l h , 8 ? , l l , i ' Č e p r a V n e P ° ^ d n o ne zanikuje пШ svojih prvih gledišč-1" Ne glede na preveč splošno povezovanje PodonaWa n ma^Tklk n r ô b l i ï S e Š e 7dr d T K S * * * * *ega dvoml^Tvo; T^Vnl V ? l n J P r e d m e t 0 V ' k i J ih naJdemo v severni Italiji Med aksne vsekakor spadajo posode s kvadratnim ustjem ali oa s š t i S oglatim upognjenim ustjem. Na Balkanu nimamo res tozadevno n ka krsnih analogij ki bi jih mogli povezati z italijansko izrazito kulturo" s posodami v oblik! kvadratnega zgornjega dela."» Nasprotno se m izraza vpliv severne Italije v naših jamah ravno v posodi s kvadraînL ustjem, v kolikor je namreč takšna res tudi bila tukaj najdena kar ... "I.J- Korošec, Neolitska naseobina u Danilu 10? si т тг„,.„г т, „ ttmo di paletnologia Italiana 1956. 297 si. _ Us'o R e Î lTn i 1ìl • ' B u + " e _ ceram.cn dipinta in Italia, Roma 1934 9 si - IH ' Р Ш a n Ü C a IbidTosl: iwtl' G h S C a V Ì n e l l a C a V e r n a d e l l e A r e n e C a n d i d e 1 9 46, 284 si. - 116 Ibid. 1946. 290 si. 117 Ibid. 1956, 95 si., 204 si. 118 Radmilli, La preistoria'della Venezia Giulia e della Dalmazia, 975 si. 24 bi na drugi strani bilo tudi možno in verjetno. Baje so j ih našli v jami delle Gallerie in v jami v Gabrovici.1 2 0 Idejno imajo zajemalke iz Arene Candide in iz severne Italije tipo­ loške analogije tudi v Podonavju.1 2 1 Vendar imamo med njimi izrazito tipološko razliko. Tako imajo ligurske zajemalke ročaj v obliki ozkega, dolgega vzdolž preluknjanega dulca. Poleg tega se takšni držaji ne nahajajo na samem ustju. Podonavske zajemalke pa imajo kratek, širok, vzdolžno preluknjan dulec, ki se je nahajal na samem ustju oziroma tik izpod ustja zajemalke.1 2 2 Tem podobne nahajamo tudi v Sloveniji in Avstriji.123 Skoraj bi tozadevne ligurske zajemalke mogli tolmačiti kot male skodelice z dulci ne pa kot zajemalke. Nekoliko drugačen je primer z zajemalkami, ki imajo polno delan držaj. 1 2 4 Tukaj bi mogoče vsâj časovno sovpadale zajemalke jadranskega kulturnega kroga, kjer so sicer redke, a se sem in tja vendarle nahajajo. 1 2 5 Imamo j ih pa tudi na drugih mestih Balkana, v Panonski ravnini in v Avstriji. Danes je še težko sklepati o eventualnem razmerju med našimi kraji in severno Italijo na temelju v Arene Candide najdeni glinasti jagodi, ki ima pet prečnih globokih kanelur 1 2 6 in podobnih najdenih na Drulovki pri Kranju. 1 2 7 Figuralno plastiko s Podonavja lahko s severno Italijo primerjamo samo glede na vsebino. Ni pa takšna plastika lastna samo severni Ita­ liji, temveč tudi drugim italijanskim predelom, čeprav je povsod znana le v manjši meri. Čeprav takšno plastiko lahko smatramo kot bal­ kansko odliko, jo n. pr. naši kraški predeli — vključivši sem tudi Dal­ macijo — ne poznajo. Zato je dokaj malo verjeten vpliv na severno Italijo potom naših krajev. Med zanimive pojave spadaja na vsak način pintadere. V ligur- skih jamah so najdene v precejšnjem številu.128 Znane so pa tudi drugod v Italiji.1 2 9 Nasprotno so pa pintadere v Podonavju, posebno pa še na Balkanu, zelo redko zastopane.1 3 0 Ako jih poleg tega primerjamo s tistimi, ki so najdene v severni Italiji, vidimo da se oblikovno med lig Poskusi povezovanja posod s kvadratnim ustjem z raznimi keramič­ nimi izdelki v Podonavju kot n. pr. v zvezi s bodrogkeresztursko skupino, Tiszaugom, Tordošem. Čoko itd. (glej literaturo, ki fo omenja B. Brea. — Z. f. E. 1S03, 438 si. — R o s k a , Statiunea dela Turdas, Deva 1928. — C h i 1 de , The Danube in prehistory, 27, 77, si. 43. 81, 85, 103. — A a b e r g , Bronzezeit­ liche Chronologie III, 23, si. 19. — H i 11 e b r a n d , Das frühkupferzeitliche Gräberfeld von Pusztaistvanhaza, Budapest 1929. — Itd.) niso točni. Takšni izdelki v Podonavju imajo popolnoma drug značaj in niso ne genetično ne oblikovno sorodni posodam s kvadratnim ustjem v krogu italiianskih kultur. Res je da imam danes tudi v podonavskih neolitskih in eneolitskih kulturah znanih že nekaj oblik, oziroma posod pri katerih je bil zgornji del štiri- oglato oblikovan in bi jih mogli imenovati posode s štirioglatim ustjem. Tako se nahajajo n. pr. tudi v oecelski kulturni skupini ( B a n n e r . Die Péceler Kultur. Budapest 1956. T. LIV, 8; T. CXV, 26. str. 33. si. 7. — Glej tozadevno tudi Rad vojvodianskih muzeja 3, Novi Sad 1954, 216, T. XI, 20, k^er je objav­ ljena posoda s štirioglatim ustiem iz Gomolave pri Hi-tkovci-h. Prinada tudi pece'ski kulturi). Imamo jih tudi- v drugih kulturnih skupinah (?4/25 Bericht der Romi^ch-Germa^i^^n Kommission. T. 9/5. — To m p a , Die Bandke­ ramik in Unsrarn. T. XXXVIII, 2. — Itd). Nikdar pa te ne predstavljajo pravilo ш se javljajo tako kulturno kakor časovno na raznih mestih povsem spo- 25 seboj ravno tako razlikujejo. Drug primer predstavljajo pintadere, ki so najdene v Slovenskem Primorju, tako v jami delle Gallerie (% 14/7, 8) m v Terezijini jami pri Devinu. 1 3 1 Ni nikakršnega dvoma, da moramo te povezati z italskimi in da so nastale ravno pod vplivom severne Italije, kolikor niso celo import oziroma ne predstavljajo nek prodor nosilcev severno-italske neolitske kulture v naše kraje. 1 3 2 Ne glede na posamezne splošne domneve o nekem povezovanju med Podonavjem in severno Italijo 1 3 8 lahko vzamemo v poštev nekatere druge detajle, ki se javljajo v naših krajih in v severni Italiji, ki so pa med seboj sorodni. Izpustimo lahko dotične primere, ki spadajo v slavonsko kulturno skupino in ki so zastopani v naših kraških jamah, kjer z ene strani povezujejo Ljubljansko barje in druga podobna kulturna najdišča v Sloveniji ter posamezne sorodne pojave v Italiji.1 3 4 Zanimiv je fragment plitkega krožnika 1 3 5 iz Arene Candide, ki bi mogel imeti analogije v danilski kulturni skupini.1 3 8 V zvezi s tem fragmentom je potrebno omeniti tudi slikano keramiko, ki se nahaja tudi v ligur- skih jamah in ki kaže sorodnosti z danilsko kulturo. 1 3 7 Glede na najdbe v Slovenskem Primorju bi celo mogli soditi, da je Slovensko Primorje služilo kofposredni člen. Vendar pa ako analiziramo dotične primere, najdene v ligurskih jamah, 1 3 8 vidimo da so bolj podobni onim iz npoljske kulture in iz podobnih najdišč srednje Italije.1 3 9 Izredno zanimiv je tudi fragment neke kroglaste amfore iz Arene Candide. 1 4 0 S predpostavko da je rekonstrukcija točna, bi se ta primer mogel povezati z butmirsko kulturno skupino, kjer bi danilska kultura, ki ima v svojem inventarju podobne oblike, mogla biti posredni člen čez Slovensko Primorje. 1 4 1 Nejasen je fragment tako imenovane bute, ki je bila najdena v jami dell Arma dell'Aquila.1 4 2 Podobno so nam za sedaj nejasni še fragmenti raznih posod, katerih obliko končno več ali manj še ne poznamo. Noge pri teh posodah so bile v glavnem votle, široke, srednje visoke in konične oblike.1 4 3 Od naših v Slovenskem Primorju se dokaj razlikujejo in jih zato ne moremo primerjati. radično, nepovezano, ter niso nikdar mogle izvajati kakršen koli vpliv na severno Italijo. Podoben primer je tudi z ostalimi navideznimi analogijami ki jih Bernabò Brea navaja iz Grčije (B. Brea. Gli scavi nella caverna delle Arene Candide, 1946, 287 si. — Ibid. 1956. 79 si. 200 si. — T s ou n t a s Ai proistorikai akropoleis Diminiou kai Sesklou. Athene 1908, si. 86 T 10-' 22- 23/1, 2, 3, 4. — W a c e a n d T h o m p s o n , The prehistoric Thessaly, 27, si. 3. — E v a n s , The Palace of Minos I. 39, si. 6/11 a—c, str. 58 si 18/2 — K u n z e , Orhomenos III, München 1934, T. X, XI, 1, 2, itd.) 120 Radmilli, La preistoria della Venezia Giulia e della Dnlmazia. 975. — V resnici mi ni znan noben primer takšne posode kar pa seveda ne izklju­ čuje možnost, da se v kakšnem muzeju v Italiji nahajajo mogoče kakšni fragmenti takšnih posod, ki mi pa niso znani. Radmilli tozadevno ne navaja nikakršnega vira. 121 Bernabò Brea, Gli scavi 1946. T. XLVI, i. — Ibid. 1956. T. XXVII. 1. 2. 5. • v-1" T a ^ š n i d u l C l s o s e uporabljali za vstavljanje lesenih držajev. Pri italijanskih primerih zaradi premale odprtine to ni bilo mogoče. ' °T . Korošec, Ajdovska jama pri Nemški vasi. Razprave SAZU III, 1953, ?2, T. XIV. XV. — Vuković. Peristil 1954, 141. si. 13. — Pahič. Arheološki vestnik 1956. 239. T. I, 5. — J. Korošec. Arheološki vestnik 1956. 25. T. VI 2 4 5. -, J. Korošec, Drulovka, 1960, T. 27, 28. — Tompa, Die Bandkeramik in Ungarn 26 Ornamentika, predvsem spiralna dekoracija, na katero se često sklicujejo posamezni znanstveniki, kot na zvezo med Podonavjem in Italijo, ima ravno tako kakor že doslej omenjene oblike včasih res neke sorodnosti z Balkanom. Seveda velja to le za posamezne primere. 1 4 4 Ne prihaja pa v Italiji takšna ornamentika sklenjeno, kakor je n. pr. slučaj s spiralno ornamentiko na Balkanu, temveč samo< v posameznih primerih. Poleg tega se razlikujejo tudi oblike, na katerih se takšna ornamentika javlja. Nekoliko dajo misliti posamezni motivi, ki so ne­ koliko polmesečne oblike ali pa v obliki trakov in izpolnjeni s prečnimi vrezi oziroma z mrežo.1 4 5 Mogoče bi bilo takšne motive in način nji­ hovega izvajanja — čeprav oblike na katerih se javljajo nimajo pri nas analogij, saj so to v 'glavnem posode s kvadratnim ustjem — vzpo- rejati z nekatero ornamentiko v hvarski kulturi. Pri nas v Slovenskem Primorju bi prišli v poštev nekateri fragmenti, ki sem j ih uvrstil v hvarsko kulturno skupino (T. 2/1; T. 8/3; T. 12/5, 8, 9; T. 13/1). Mogoče bi se kot neka povezava mogla sem všteti tudi noga kultne posode, vendar pa samo glede na način ornamentiranja, ki se drugače v da- nilski kulturni skupini zelo redko javlja (T. 8/1). Laviosa Zambotti uvršča naše fragmente iz jame delle Gallerie v tip Matere. 1 4 6 V resnici se tudi v južni Italiji nahajajo posamezni fragmenti s sorodnim na­ činom ornamentiranja, ki ga z našimi fragmenti ne moremo povezati. Veliko več možnosti bi bilo, da bi skušali povezati naše fragmente z načinom ornamentiranja v Chiozza kulturi. 1 4 7 Tozadevno je potrebno omeniti še nekaj naših fragmentov iz jame delle Gallerie (T. 13/2, 3), ki imajo ravno tako analogije v severni Italiji prvenstveno v kulturi Sasso Fiorano oziroma v Chiozzi kar so opazili tudi že nekateri drugi strokovnjaki.1 4 8 Težko je pa danes še govoriti o smereh bodisi teh vplivov ali pa celo o neki vrsti mešanja tukajšnjega prebivalstva s tamkajšnim. Na vsak način pa moramo v kasnejših časih računati s 1929, 37 (spadajo v krog lengyelske kulturne skupine). — Pittioni, Urge­ schichte des oesterreichischen Raumes, Wien 1954, 154. — Itd. 124 B. Brea, Gli scavi, 1956. T. XXVII. 4, 5, — Ibid. 1946. 141. si. 62. T. XLIX, 3. 125 I. Korošec. Neolitska naseobina u Danilu. 93. T. XLVIII. 1—3; T. LXXX, 3. 128 B. Brea, Gli scavi, 1956, T. XXVII, 3. 127 J. Korošec, Drulovka, i960, T. 29/3, 4. 128 B. Brea. Gli scavi 1946, 207 si., 288 si., T. XIX, 1. 2; T. XLVI1, 2; T. XLVIII, 1; T. XLIX. 1, 2. - Ibid. 1956, 96 si, T. XXVII, 7—11 (glej tudi literaturo, ki jo omenja B. Brea). 129 O t t a v i o C o r n e g g i a C a.s t i g 1 i o n i, Origini e distribuzione delle pintaderas preistoriche »euro-asiatiche«, Rivista di scienze preistoriche XI, Milano 1956, 109 si. — Cornaggia je ravno tako mnenja, da so pintadere v severno Italijo in v Li^urijo dospele iz Podonavja, tja pa iz srednje Ana­ toli je. Razlikuje pa nekoliko tokov v raznih časovnih obdobjih. Tako naj bi pintadere na ligurski obali pripadale časovno od 2300 do 2100 pr. n. e. (Origini e distribuzione delle pintaderas, 176 si.). «o y Vinci je n. pr. najdena samo ena pintadera (M. Vasić, Preistoriska Vinca I, T. XIII, 47 ab). — V Danilski skupini je doslej znana tudi samo ena (J.Korošec, Neolitska naseobina u Danilu, T.XXVI, 6). Butmirska skupina 27 v T r S n J o W i k ? l i V O l n S e V e r n e I t a I Ì J e n a D a Š e k n * b o d i s i - eni ali pa izdelke Vsekaïor I " ^ ? ™ " " " î T 1 V P ° Š t e v k a m e n e i n koščene izdelke. Vsekakor bo med severno Italijo in našimi kraji dokaj stičnih S ™ * b 0 m ° m i " " 1 1 t u k a J r a Č U " a t i t u d i n a ^ a l n e poj a v J e kakor tud: na samo gradivo, ki se ni moglo obdelovati v ogromnih v a r i a n f a h - Sklep „ , R e l a t i v ? ° , . m a J o Število najdb v Slovenskem Primorju in nepo­ srednem zaledju, kakor tudi zelo slabo raziskani okolni kraj о ш - S i h T o T ' ™ l k ° ™ - ^ . 4 o življenjn v kameni dobi v t i kraj.h. Po starejši kameni dobi bi bile najstarejše najdbe iz časa starejšega neolitika v tako imenovanih osta inah impresso kulture s K J bilo'sTo0veCnsrk T : k e r a m i k ° - V e m ° S O Č e Ì e P a d a n e s e Л А ! J N ; ; i ° r ° ' j 0 P n m o r J e naseljeno tudi v mezolitskem času al bfl n . V Z k l j " c e n ° i d a Je. P'ed danes znanim starejšim neolitom tudi tu b neke vrste nekeramičen neolit, kakor danes imenujejo dobo k e S ТЛп" ° P / e d S t a r e i š i , m k o n t o m , ki pa v resnici ahko pripada tudi se končnim fazam mezolita. H p п П б Л V p r a Š a n J e ' o d k o d so se doselili prebivalci starejšega neolita v w i / T "u8 a h k ° o d S ° v o r i m ° »amo z domnevami. l j u d Ï v o impresso keramike je naseljevalo našo jadransko obalo z otok daHe pa tud. zahodni del severne Italije oziroma ligursko obalo Impresso keramikai je znana tudi na Siciliji, dalje pa v južni Italiji v A p u ^ i ^ ? r a n d H Za seed ^ ^ ^ ^ t u d i П а I b e r s k e m Р о 1°*°ки n v Franciji Za sedaj nam pa m mogoče to kulturo v celem tem arealu razčleniti m u po kulturnih niti po časovnih fazah. Vse dosedanja najdbe" .maje, sicer nek skupen značaj, ne glede na to kje so bile odkrite»» Za Slovensko Primorje bi kljub vsemu mogli predpostaviti, da se je naselitev nosilcev impresso keramike izvršila vzdolž jadranske oba e l Z D a l m a " J e m otokov. Manj verjetna bi za sedaj bila domneva da vačka kultura. Ljubljana 1954 51 T ITT m Ш T L T V a-? ' n 4, S t a r č e ' TTIX- 6ТЧ4УТ1Л1%-. Ä S k m ^T7xÄBLncSid.d vìi?' ?9 CT l.XIX 6; T. VIL l, 3 4; T.XLI, 20, 21. - Ibid. XI, 125. T XVTI 4 ab 5 ah ^ ù f l e t f J n ^ T ì CiUHl-lreT B , u d a p e s t I»«- T.XLVI 2-8 - Itd) ~ tfulletüno di paletnologia TtaHnna 1915 32—33 ч1 s o м,ч! л v BÏÏGSS ©'wir1 &•£ r « 2 f : Ä B S s tó T.VlTI. 1—4 ~ - CornaSS ia> Rivista di scienze preistoriche 1956, 132 S.OI-o^nost med našimi in itali ianskïmi opaža io tudi druei kaknr Corneggia (Rivista 1956, 151 si.). Radmilli (L'Universo 1958, 975 si.) iìd!' 2fr se je naselitev izvršila iz severne Italije. Proti temu govori praznina, ki jo imamo danes med najdbami v severni Italiji, in sicer med ligursko obalo, in našimi kraji. Vendar je mogoče, da je to le navidez. Saj tudi med ligursko obalo in južnejšimi italijanskimi pokrajinami, kjer se nahaja impresso keramika, nimamo danes nikakršne terenske pove­ zave. Vendar pa se zdi, da na naše vprašanje najbolje odgovarjajo že same najdbe, odkrite na Cresu, ki je danes najbližja točka impresso keramike glede na Slovensko Primorje. Zato lahko sodimo, da se je naselitev naših krajev izvršila ravno iz te smeri in da so nosilci te keramike pri nas v Dalmaciji pripadali isti etnični skupini. Sorodnost v življenjskih pogojih, ekonomika in tudi družbena raven nosilcev impreso keramike v Dalmaciji in na otokih ter v Slovenskem Primorju dajo ravno tako soditi o tistem etničnem elementu. Res pa je, da se niti ekonomika niti ostali elementi ne razlikujejo od nosilcev impresso keramike na ligurski obali. Vprašanje stanovanjskih problemov in tudi vprašanje naselbin bo mogoče rešiti šele z najdbami odprtih naselbin na odprtem prostoru, kakršne imamo danes n. pr. v Smiljčiću pri Zadru,1 5 2 ne pa v zvezi z jamami, ki so danes še dokaj dvomljive glede na svojo uporabo kot stanovanjski objekti. Naslednja naselitev naših krajev ob Jadranu se je v srednjem ne- olitu zopet izvršila iz Dalmacije potom jadranske obale, medtem ko se je naselitev ligurske obale izvršila sicer s sorodno ripoljsko -kulturo z jadranskih obal v Italiji, v kolikor seveda ne bo mogoče le bolj vpliv kot pa naselitev. Danes še nimamo nikakršne kulturne povezave med impresso in danilsko kulturno skupino, podobno kakor ne obstaja v Italiji ni­ kakršna povezava med ripoljsko in impresso keramiko. Tako ne mo-. remo sklepati o nekem notranjem razvoju, čeprav bi ta bil možen, ker se časovno impresso keramika in danilska kultura verjetno dotikata med seboj vsaj na začetku razvoja danilske. Poleg tega imamo tudi nekatere iss Ožjo povezavo med Podonavjem in Italijo vidi tudi Banner, ki sodi, da je pocelska kultura vplivala na kulturo Poilada, ta pa dalje zopet na Remedello kulturo (Banner, Die péceler Kultur, 163). 134 P. K o r o š e c , Nekaj novih podatkov o slavonski kulturi na področju naše jadranske obale, Arheološki vestnik 1956, 369 si. — P. K o r o š e c , Rasprostranjenost slavonske kulturne grupe, GZMS 1960, 141 si. Glej tudi tam označeno literaturo. 135 B. Brea, Gli scavi, 1946, 150 si., si. 64 (komparacija bi se mogla napra­ viti v slučaju da je rekonstrukcija pravilna. Ker ta primer spada še v starejšo fazo neolita v Arene Candide bi služil, seveda ako je vzporejanje mogoče, tudi za datacijo takšnih primerov v danilski kulturni skupini. 136 J.Korošec, Neolitska naseobina u Danilu, T. XL VI, 2, 3; T. XLVII, 1, 3, 7; T.LXXVII; T. LXXVIII, 1; T. LXXIX, 1-3; T. LXXX, 1, itd. *" B. Brea, Gli scavi 1956, T. XII, 1, 2 (vendar so ti fragmenti glede pove­ zovanja preveč neizraziti). 138 Tozadevno prihaja v poštev posebno fragment iz jame del'Acqua ali jame del Morte (B. Brea, Gli scavi 1946, T. XLIX, 8. Tudi ostali fragmenti niso popolnoma identični z danilsko kulturno skupino). 139 Ugo Rellini, La piu'antica ceramica dipinta in Italia, T. A., str. 33, si. 17, 22, 23, itd. 29 bolj arhaične forme, ki se javljajo v danilski kulturi, ki imajo svoj izvor nesporno v neki starejši kulturi, mogoče v impresso keramiki. Vendar bi za bližjo povezavo rabili posamezne vmesne kulturno razvojne stopnje. Tako moramo pač sklepati o naselitvi novih nosilcev tokrat danilske kulturne skupine, ki tudi etnično niso mogli prinadati isti skupim kakor nosilci impresso keramike. 1 5 3 Od kod so se "doselili v Dalmacijo nosilci danilske skupine, v Italijo pa nosilci ripoljske kul­ ture, ki so z nosilci danilske morali etnično biti sorodni, je danes še nejasno. Posamezni elementi impresso keramike v teh dveh kulturah govore samo za nek časovni stik, morajo pa govoriti tudi za mogoče delno infiltracijo starega prebivalstva. Vendar na to vprašanje ne bo odgovorilo Slovensko Primorje, temveč centralna področja širjenja danilske kulturne skupine. Čeprav se je ta kultura z nekaterimi svo­ jimi tipičnimi elementi razširila bolj ob obali Slovenskega Primorja, nimamo za sedaj nobenega dokaza, da bi segala tudi nekoliko globlje v kopno. Podobno opažamo tudi v Dalmaciji, kjer se zelo redko širi proti notranjosti. V kolikor se to le dogaja, kakor je slučaj s Kaknjem v Bosni, pa tak prodor oziroma širjenje te kulture zgubi marsikakšne svoje značilnosti, kot n. pr. slikano keramiko itd. Tudi Slovensko Pri­ morje izgleda da je, sodeč po dosedanjih najdbah, predstavljalo le obrobne predele širjenja danilske kulture, čeprav seveda to danes še ne izključuje možnosti, da se je le ta širila tudi v smeri severne Italije. Vsekakor ligurska obala ne spada več pod ta, temveč pod drugi vpliv. i\i pa mogoče objasniti razna druga vprašanja, ker danes sorodnih najdb v Severni Italiji nimamo. Današnje najdbe v Slovenskem Pri­ morju ne zadostujejo za sklepanje, v katerem času naj bi se izvršila naselitev nosilcev danilske kulturne skupine v Slovenskem Primorju. Mogoče je bilo to že na koncu starejšega ali pa na začetku srednjega neofita, mogoče pa tudi kasneje. Glede na dejstvo, da vse naše najdbe izvirajo iz jam, ni mogoče soditi niti o načinu stanovanja, ki ravno tako kakor pri starejši im- 140 B. Brea, Gli scavi 1956, 76, si. 14. 141 J.Korošec, Arheološki vestnik, 1955. 14 si., si. 5. — I.Korošec Neolitska naseobina u Danilu, 98 si., T. XXXII, 6; T. XXXIX, 1; T. LXXV 1 itd ^ ° Ш 8 к а •*• "\?\??еа.'91[ s c a v i mò' T-XXXVIII, 6. Fragment te vaze nima analogij niti v Italiji niti ob naši jadranski obali v toliko bolj pa v Podonaviu шн7Q^ B T r e vV?v ,scavi,19/6' T - X I X > 9; T-X L I 1 1 '5-6 '8-1 0; T - X L I V > i-*- Ibid. 19з6, T. XXIV, 1, 3, 4, str. 77, si. 15—18. «• Ibid 1956, T. XXIV 8; T. XXV, 1 h. - Ibid. 1946, T. XIX, 6, 9; T. XLIX, 5. Тегашго) Archäologie, München 1950, 315 (glej tudi tam omenjeno T Yv?v I b i d - , 1 9 & T - X X 1 , l a ~ c : T - X L V ' A ~ B - - I b i d - 1956, T. XXIII, 2, 4 -6 ; l .AAlv, 1—7. Itd. 148 Laviosa Zambotti, Le più antiche culture. 113. 147 Ibid.. T. X, 3; T. XI, 1, 2. 148 Ibid. T. XI, 6, 7, 9. — Radmilli, La preistoria della Venezia Giulia, 976. 149 Težave pri komparaciji, ki se tozadevno mora omejevati na razne reüise, in glede na to da so oblike takšnega orodja v neolitu zelo posplošene, leze prvenstveno v zelo malem številu objavljenih primerov. V poštev prihaja namreč prvenstveno kremeno orodje in orožje. Ako tozadevno izključimo 30 presso keramični skupini ni bilo samo y jamah, čeprav sé sem in tja nahajajo posamezne najdbe tudi v teh. 1 5 4 Brez dvoma bo tako ekono­ mika kakor višina razvoja družbenega stanja in trgovina na isti stopnji kakor na ostalih odprtih najdiščih oziroma naselbinah v Dalmaciji. Razlike tozadevno ne bomo imeli, kolikor pač ne upoštevamo lokalnih faktorjev, ki so mogli povsod dati svoj pečat ne glede na čas in na kulturno razvojno stopnjo. • Izza danilske kulture sledi kot najmlajša doslej znana v Dalmaciji hvarska kultura, ki pa časovno sega tudi v kovinsko dobo. Tudi tu ne dovoljuje danes znane najdbe v Slovenskem Primorju določiti čas, kdaj je ta kultura dospela v naše kraje. Na klasičnem ozemlju šir­ jenja danilske in hvarske kulture se ti dve stikata samo delno časovno in predstavljata dva različna etnična elementa, kar pa se ne pravi, da bi moralo biti tako tudi v Slovenskem Primorju. Po današnjem stanju znanosti je hvarska kultura prodrla globlje v kopno samo po dolini Neretve (Lisičići) medtem ko j o drugače na dalmatinskem kopnu razen na otokih sploh ne zasledimo, oziroma le tu in tam v manjši množini. Seveda je lahko to glede na raziskanost dosedanjega zemljišča le sedanji videz. Vendar pa večje naselbine, ki so bile doslej raziskane in kažejo prisotnost tako impresso kakor tudi danilske kulture na istem mestu, ne kažejo nikakršnih sledov o naselitvi nosilcev hvarske kul­ turne skupine. Čeprav je danes res še preuranjeno izvajati posamezne sklepe, bi bilo vendar mogoče domnevati, da so nosilci danilske kulture imeli izredno velik odpor proti nosilcem hvarske kulture, kar bi bilo mogoče celo videti na nekaterih najdiščih na otokih, kjer je danilska kultura nenadoma prenehala ter j i sledi nova hvarska kultura. Ver­ jetno j e prenehanje danilske kulture iskati v prihodu nosilcev hvarske. Ti so sicer v svoj materialni inventar sprejeli od danilske kulture po­ samezne elemente, vendar pa sama danilska ne kaže nikakršnih spre­ jemov od strani materialne hvarske kulture. Z drugimi besedami: bilo bi možno sklepati, da so nosilci hvarske kulture potisnili nosilce da­ nilske kulture na posameznih mestih, posebno na otokih, kjer so od posamezne primere, ki so doslej objavljeni in pripadajo našim kraškim jamam, je poskusna klasifikacija napravljena samo za jamo Samatorco (Bre­ ga n t , Kremeno in drugo kamenito gradivo iz jame Samatorce, Arheološki vestnik 1957, 130 si.). Vidimo pa da se marsikakšni artefakt n. pr. puščice z zajedo ne morejo vzporejati z ostalim Balkanom temveč delno s severno' Italijo. Seveda pa razna praskala, strgala, svedri in nožiči vsaj za sedaj ne prihajajo toliko v poštev. Zal tudi gradivo severne Italije ni zadostno objav­ ljeno in klasificirano, tako da je to šele delo bodočnosti. 150 B. Brea, Gli scavi 1956, 159 si. Glej tudi literaturo, ki jo omenja B. Brea. Impresso keramika na Iberskem polotoku in v Franciji za nas ne prihaja v poštev. 151 Verjetno je to posledica še malega števila najdb in posebno malega števila ugotovljenih oblik. 152 Rezultati raziskovanj niso objavljeni. 153 Pod etničnimi skupinami v tem času ne smemo sklepati na zaključene etnose v današnem smislu, niti na velike razlike med raznimi takšnimi skupi­ nami. Večje razlike so se javile tedaj kadar so novi doseljenci dospeli iz zelo oddaljenih krajev, recimo da bi se to zgodilo s suponiranimi migracijami iz severne Afrike na jadransko obalo. 31 1 še preostalih prebivalcev sprejeli nekaj bolj skromnih elementov v svojo kulturo. Nosilci danilske kulture so se pa zadržali verjetno še nekaj časa tam, kjer so njihove naselbine bile močnejše ali pa tudi bolj strnjene. V takšnih primerih zasledimo v kulturnem inventarju posamezne, sicer skromne elemente, ki kažejo na to, da je konec da­ nilske kulture bil istočasno z začetkom ali pa tudi z neko zgodnejšo fazo hvarske kulture. 1 5 5 Kakšna je bila ekspanzionistična moč nosilcev hvarske kulture na njenem začetku je za sedaj še nejasno. Da se njihovi elementi, in to v relativno večjem številu kakor je n. pr. primer z jamo delle Gallerie, nahajajo tudi na Slovenskem Primorju, danes še ne pomeni — glede na to da nimamo hvarsko kulturo niti časovno niti kulturna pravilno klasificirano — da so ti nosilci naselili naše kraje še v času, ko so se naselili na jadranskih otokih. Mogoče so šele kasneje začeli prodirati proti kopnemu, oziroma je njih kultura mogla samo vplivati na naše kraje. Da bi se hvarska kulturna skupina razvila iz danilske kot starejše, nimamo danes nikakršnih niti najbolj skromnih dokazov. Ako primer­ jamo materialne ostaline teh dveh kultur, nam je takoj popolnoma jasno, da imamo v nosilcih hvarske kulture nove doseljence.156 Ne bom se tukaj spuščal v razne domneve, ki so j ih nekateri že postavili, ker ne izgledajo niti najmanj realne ali vsaj možne. Točno je danes na . temelju dosedanjih najdb le, da hvarska kulturna skupina na naši jadranski obali ni autohtona. Njeni nosilci, ki so etnično morali biti drugačni kakor pa nosilci starejše danilske kulture, kar opažamo po celotnem kulturnem inventarju, so se v Dalmacijo doselili iz nam neznanih krajev. Kako tozadevno stojimo pri vprašanju naselitve Slo­ venskega Primorja po nosilcih te kulture, je tudi še popolnoma ne­ jasno. Možno je, da se je vsaj na posamezna mesta to novo ljudstvo v resnici tudi doselilo (jama Delle Gallerie). To lahko pomeni tudi, da je bil samo neznaten poskus migracije v naše kraje. Glede na gradivo bi res lahko sodili, da tukaj le ni bil samo vpliv, ampak resnična naselitev novega, ljudstva, ki je s seboj prineslo glavne elemente svoje materialne kulture. Kljub možnosti novega naseljevanja pod konec neolita ali pa na začetku kovinske dobe je vendar zelo verjetno da je Slovensko Pri­ morje predstavljalo samo obrobno pokrajino, do katere so dospeli 154 Glej opombo 9—13. V kolikor so se v resnici uporabljale tudi jame, 1Г- u P a . P ° t r e b n o za vsak posamezen primer posebej ugotoviti, bomo v takšnih primerih imeli navadno opravek samo z začasno uporabo oziroma naselitvijo. „ 1 ? 5 T a sklepanja so samo preliminarna na temelju danes znanega gradiva. Možno je da se bo slika bistveno tudi izpremenila, ker hvarske kulturne skupine danes še ni mogoče deliti na kulturne in časovne faze. 1ов Danes nimamo nikakršne starejše kulture, ki bi jo mogli postaviti Kot bazo, na kateri je nastala hvarska kultura. Ravno tako ne obstajajo za sedaj nikakršne starejše razvojne faze, ki bi dovoljevale vsaj preliminarne sklepe, da se je ta razvila na jadranskih otokih in kopnu na neki domači kulturi. 32 nosilci hvarske kulture. Dalje v severni Italiji lahko govorimo samo še o vplivu, v kolikor je ta res tudi obstajal. V tem kasnem neolitskem in poneolitskem času opažamo namreč ravno tako močan nasprotni vpliv, namreč vpliv Italije, ki ga je le ta vršila na naše kraje. Ako tudi ne vzamemo v poštev dvomljivih posod s kvadratnim ustjem, imamo tu le vrsto drugih elementov, ki so nesporno posledica italskega vpliva. Poleg pintader moramo misliti tudi na tisto ornamentiko, ki jo P. Laviosa Zambotti označuje kot karakteristiko kulture Matera. Čeprav domnevamo, da je to pri nas le bolj hvarski element, ki pa ni v resnici toliko izrazit, ni izključeno da je to res vpliv Chiozze kul­ turne skupine. Ker pa imamo podobne elemente celo v Hercegovini, bi se vpliv, ne migracija, vršil v nasprotni smeri. Na vsak način pred­ stavljajo italski vpliv ornamenti katere nahajamo v Sasso-Fiorano, pri nas pa v jami delle Gallerie. Ta vpliv bi mogel biti istočasen, kakor je tudi hvarska kultura na področju Slovenskega Primorja. V poštev moramo na začetku kovinske dobe vzeti tudi druge vplive, mogoče celo migracije, ki so se izvršile s severa. Tak primer bo predstavljalo širenje Ig II. skupine slavonske kulture. Najbolj verjetno je, ako vzamemo danes vse momente v poštev, da se je ekspanzija hvarske kulture zato zaustavila ravno na našem področju, ker so v tem času delovali močni tako nasprotni kakor tudi severni vplivi oziroma razne kulture in njih nosilci. Mogoče je to tudi vzrok, da kultura s konca neolita tako imenovani alpski facies len- gyelske kulture, ki se širi na Kranjskem in Štajerskem, ni mogla prodreti v smeri proti Jadranskemu morju oziroma na področje Slo­ venskega Primorja, čeprav bi bilo to pričakovati. Premočna naseljenost teh krajev, ki so »interesna -sfera« raznih kulturnih in etničnih no­ silcev, in tudi višja kulturna in civilizacijska raven tamkajšnega prebivalstva ni omogočala prodor nosilcev recimo primitivnejše kul­ ture s severa niti sprejem celo posameznih elementov takšne kulture. Kakor hitro se pa spremeni kultura na severu oziroma ko novi nosilci prinesejo nove kulturne in civilizacijske elemente, kot je n. pr. primer s slavonsko kulturo (na Ljubljanskem barju), potem zopet zasledimo elemente le-te tudi v Slovenskem Primorju, kar je dokaz o novi ekspanziji ali pa le dokaz o sprejemu novih elementov, kljub temu da je tudi severna Italija s svoje strani vplivala na to področje (n. pr. kultura Polada v jami delle Gallerie, T. 14/5). THE NEOLITHIC AGE IN THE SLOVENE KARST AREA AND IN THE SLOVENE LITTORAL Su m a r y The comparatively small number of such discoveries in the area of the Slovene Littoral enable us to make a sumary survey only of the life as it existed here during the Stone Age. After the close of the Palaeolithic Age we can consider the remains of the so-called Impresso Culture with its typical »cardium« ceramics as the oldest culture that can be identified in the lower Part of the Neolithic Age. The question remains unsolved whether the area 3 Zgodovinski časopis 03 of the Slovene Littoral had been.inhebited during the Mesolithic Age. It seems to be more probable that the inhabitants who are represented by the impresso ceramics had immigrated into this area from Dalmatia proceeding along the Adriatic shore, and not from Italy; nevertheless we can make conjectures only regarding the arrival of these people. The problem of places that had been inhabited by these people will only be solved if we find open lying set- tlements and not only traces of life that can be identified in subterranean caves: it still remains rather dubious that we can consider with full right that the caves had been inhabited by these people. The subsequent immigration into the part of Slovenia situated close to the Adriatic shore had taken place during the Middle Neolithic Age from Dalmatia and along the shores of the Adriatic Sea. These immigrants were the bearers of the Danilo Culture. The cultural connections between the Im- presso and the Danilo Cultures are still uknown, except if we take into consideration such an origin of some archaic forms of the Danilo Culture. We must therefore suppose that the Danilo Culture had been brought into our area by a fresh wave of immigrants. We can only conjecture about the place where they had come from when they had immigrated into Dalmatia (similarly as in the case of the bearers of the the similar Rupolje Culture how they had come into Italy). Some typical elements of this culture can be found spread along the shore area of the Slovene Littoral, yet they had not penetrated deeper into its hinterland. To all appearance the Slovene Littoral represents the fringe area of this culture. We cannot conclude on the basis of our present findings about the time when the bearers of the Danilo Culture had immigrated into our area. In Dalmatia the Danilo Culture is followed by the Hvar Culture as the youngest cultural stratum of the Neolithic Age. This culture had also expanded into the Slovene Littoral (the cave delle Gallerie); yet again we are unable to determine the exact time of this expansion. The Slovene Littoral is again the fringe area of the Hvar Culture. During the late Neolithic Age and the Post-Neolithic Age we can observe in this area that strong cultural influences come also from Italy (above all the Madera Culture). Temporarily this in- fluence may coincide with the spreading of the Hvar Culture. At the begin- ning of the Metal Age we can observe also influences coming from the north (the Slavonian Cultura of the level Ig II). The special development during the Neolithic Age had prevented the spreading of the Alpine form of the Lengyel Culture — such as it can be identified in the Carniola and in Styria — during the Neolithic Age in the Slovene Littoral which had been in that time already more highly developed. 34 ZGODNJEFEVDALNA DRUŽBENA STRUKTURA JUGOSLOVANSKIH NARODOV IN NJEN POSTANEK B o g o G r a f e n a u e r Poglavja te razprave so dopolnjena in z opombami opremljena preda- vanja na zborovanjih jugoslovanskih zgodovinarjev 1954 v Beogradu, 1955 in 1958 pa v Zagrebu, ki naj bi po izidu »Zgodovine narodov JugOiSlaVije I« ter nekaterih drugih delih1 podala prerez obravnavane problematike, ter ла XI. mednarodnem 'kongresu zgodovinskih ved v Stockholmu (19S0),2 kjer •sem s svojo komunikacijo skušal seznaniti z našimi preiskavami in stališči v teh vprašanjih mednarodni svet. I. Vprašanja postanka našega srednjeveškega fevdalizma3 Prvotno podlago pojmov fevdalizem, fevdalna družba predstavlja sred­ njeveška latinska beseda feudalis, feudum, t. j . zemljiška posest, ki jo je podelil senior svojemu vazalu, ta pa je s tem prevzel določene dolžnosti. Pojem fevdalizma'oz. fevdalne družbe v njihovem sedanjem smislu (kot »le régime féodal«) se je izoblikoval šele nekaj sto let potem, ko eo v fevdalni družbi izginile stare formalne oblike, značilne za podeljevanje fevda in za prevzem vazalnih razmerij. Svojo sedanjo vsebino je dobila beseda fevdalizem šele prav pred koncem tisočletnega razdobja fevdalne družbe v Evropi, tedaj, ko je francoska revolucija zadala tej družbi odlo- č.lni smrtni ud3rec. Marc Bloch je v uvodu v svoje ;•> TJLČ^T^D?biZ™ić' H r v a t s k 0 državno pravo u davnini, 1937 (ponatis HAZU ITO, 1а941Ш D r z a v n ° P r a v n i o d n o s H r v a t a Prema Istočnom carstvu, Rad in нгк™" £ r e g l e d d f .*e Y,Tste v B. Grafenauer, Ustoličevanje koroških vojvod in država karantanskih Slovencev, izd. SAZU 1952, str. 46—60. 55 G. Stadtmüller, Geschichte Südosteuropas, str. 134—135- gl 0 p 34 ^ W , ^ r a v e » a U e , r i U s t o j i č e v a n J e - s t r - 478-542; gl. tudi Ernst Klebel, Ent­ stehen und Entwicklung der Grundherrschaft in Kärnten, Bericht über den Ш0, 8^6б?1б 09Г2 e g Ì n K l a g e n f u r t > 1 9 5 7 ' s t r- 3 0 - 3 3 . in Carihthia I ? g 48 iz zadnjih let, da je mogoče opraviti to analizo le v okviru novih podrobnih in zelo kritičnih monografij in razprav o posameznih ključnih vprašanjih.59 Temeljno vprašanje pri vsem tem delu so seveda viri, edina pot, ki je odprta zgodovinarju do spoznanja o preteklih dogodkih. Prav tu pa so, žal, postavljene meje preiskave o postanku fevdalne družbe pri naših na­ rodih precej ozko. Predvsem moram podčrtati, da razpolagamo v tem pogledu s podatki neposrednih virov (preostankov) šele sorazmerno kasno, pa še to skoraj izključno za obrobne pokrajine (za slovenske pokrajine, primorske predele in za Makedonijo). Že Zeta in Raška sta v tem pogledu mnogo siromašnejši, medtem ko za Slavonijo, Bosno in Liko v tem obdobju preprosto ni niti enega vira s konkretnimi ustreznimi podatki. Celo glede vprašanj zunanjega razvoja teh pokrajin, ki so bila za srednjeveške kro­ niste brtiz dvoma mnogo bolj zanimiva, se opirajo zgodovinarji v mnogih pogledih — morda tudi preveč — na- bolj ali manj negotove kombinacije, ki j .h kljub velikemu naporu ni bilo mogoče trdneje dokazati (prim. n. pr. vprašanje razmerja Bosne do Hrvatske in Srbije, razmerje Slavonije do Hrvatske in Ogrske ipd.).60 Sorazmerno najbolj ugoden je glede virov položaj pri slovenski zgo­ dovini, čeprav so tudi tu precej obsežne praznine. Uveljavljenje frankovsKe vrhovne oblasti sredi oziroma konec 8. stoletja ter uvedba frankoviske grofij ske organizacije v tretjem desetletju 9. stoletja sta zvezani z nastan­ kom i.i ohranitvijo več sto listin iz končnega obdobja oblikovanja fevdalne družbe; objekti teh listin se postopno širijo od zahodnih in severnih slo- vens.tih pokrajin proti vzhodu in jugu, dokler niso zajele od konca 10. sto­ letja naprej vseh slovenskih predelov.61 Čeprav se nanašajo na razmere v frankovs'd dobi in v prvih stoletjih oblasti nemške države, vendar v marsi­ čem odpirajo pogled tudi na starejši, domači razvoj. Zgodovinopisnih virov za to razdobje je razmeroma malo, večinoma so jih pisali tujci in je pri njih treba računati večkrat tudi z raznimi tendencami, toda nanašajo se pretežno na starejše obdobje (do 9. stoletja). Delno osvetljuje slovenske razmere tudi zakonodaja (n. pr. rižanski placit, karolinški kapitularji, Za­ kon sudni ljudem).62 Posebni slovenski razvoj pa je zapustil nekatere 57 Gl. navedbo literature v delih, omenjenih v op. 14. 58 To velja zlasti za sintetična dela, k*i so seveda nujna", pa vendar ne dopu­ ščajo podrobnejših obravnav (Zgodovina Jugoslavije I, za pravno zgodovino Jankovičevi učbeniki, za gospodarsko zgodovino poskusa N. Vuča in M. Mir- kovića idr.). 59 Prim, potrebo popolne revizije temeljnih vprašanj hrvatske zgodovine do konca XII. stoletja, ki je postala neizogibna spričo novih ugotovitev o formaciji »dvanajstih plemen plemenitih Hrvatov« (op. 1). 80 Prim. Sišićeva izvajanja o obsegu hrvatske države, Povijest, str. 529— 530, ki se opirajo izključno na posredno in negotovo dokazovanje. 61 Franc Kos, Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku Г—III, 1902—1911. 62 Za veljavo kapitularjev prim. Ivan Grafenauer, Karolinška kateheza ter izvor brižinskih spomenikov, Razprave ZD v Ljubljani, 1936, in B. Grafenauer, Zgodovina slovenskega naroda II, 1955, str. 41—42; zä »Zakon sudni ljudem« H. F. Schmid, La legislazione bizantina e la pratica giudiziaria nel più antico codice slavo, Atti del congresso internazionale del diritto romano e di storia del diritto, Verona, 1948, I, 1951, ki je vztrajal pri teh ugotovitvah tudi na bizantološkem kongresu v Ohridu 1961. 4 Zgodovinski časopis 49 izjemne ostanke stare slovenske družbene ureditve še globoko v razdobje zrele fevdalne družbe (obred ustoličevanja koroških vojvod, kosezi, župani, nekatere poteze v organizaciji vaške skupnosti).63 V zadnjem času je omogočilo proučevanje teh preostankov precej pomembne rezultate glede notranje ureditve Karantanije in drugih slovenskih pokrajin pred začetkom frankovske vrhovne oblasti, zlasti pa glede posebnih potez ob uvajanju frankovskega fevdalizma.64 Pri Hrvatih je stvar že precej težja. Izročilo virov je precej manj zanesljivo (nobena listina ni ohranjena v originalu, a n. pr. od 30 vladar­ skih listin je 9 potvorjenih, štiri so sumljive, tri pa je osumil po en pisec).65 Še bolj resno je dejstvo, na katero je pred kratkim znova po pravici opozoril O. Mandič,66 da se nanašajo listine na zelo majhen del hrvatskega ozemlja, ki je imel v primeri is celotnim ozemljem hrvatske države gotovo v gospodarskem razvoju posebne poteze — na bližnjo okolico treh dal­ matinskih in enega hrvatskega mesta (Splita, Zadra, Trogira in Biograda), na ta mesta sama ter na nekaj otokov; dodati je mogoče še to, da je velik del teh listin ozek tudi po svoji vsebini (darovnice cerkvenim ustanovam, ohranjene v veliki meri v kartularnih zapiskih, pri katerih je treba — sodeč po skušnjah drugod v zgodnjem srednjem veku — velike previdnosti glede pristnosti, kajti korist cerkvenih institucij je falzifikatorje marsi­ kdaj osvobajala siceršnjih moralnih zadržkov).6? Celo Rački je bil marsikdaj brez dvoma prehiter pri posploševanju podatkov teh listin na ozemlje ce­ lotne hrvatske države.68 Zgodovinopisni viri so sicer bogatejši (zlasti Kon­ stantin Porfirogenet ter Tomaž arhidiakon, za nekatere stvari tudi Barski rodoslov, v manjši meni pa frankovski in italski viri), toda tudi njihovi podatki se nanašajo skoraj izključno le na Dalmatinsko primorje, delno pa bolehajo tudi na različni tendenčni usmerjenosti in umetnih konstrukcijah o obdobjih, za katera pisci niso razpolagali s kakršnimikoli podatki. Raz­ meroma bogate podatke — res da ne v vseh pogledih zanesljive — vsebu­ jejo tudi spisi splitskih sinod, zelo velikega pomena pa so razni pravni 6 3 Danes prim, za ta vprašanja predvsem S. Vilfan, Pravna zgodovina Slovencev, 1961, ki zajema ta vprašanja v najširšem okviru.. M B. Grafenauer, Ustoliče vanje; Lj. Hauptmann, Staroslovenska družba. . *5 To je stanje 1954; odtlej je N. Klaić (glej tudi v tem zvezku Zč, str. 96 si.) večkrat opozorila na potrebo kritične revizije vsega gradiva, V. Novak pa izdal Zadarski kartular samostana svete Marije, izd. JAZU, 1959, vendar je kritična revizija gradiva v celoti, kakor jo je pred skoraj sto leti prvič zajel Franjo Rački (Documenta, MSHSM VII, 1877; Rad JAZU 45 in 48, 1878—1879), še vedno naloga prihodnjega dela. 66 Oleg Mandič, Bratstvo u ranosrednjovjekovnoj Hrvatskoj, HZ V, 1952. str. 229—230 (a brez razlikovanja med pristnim in potvorjenim ali sumljivim gradivom, v toliko je njegova statistika neuporabna!). " Prav stoletja od IX. do XII. so klasična doba pogostih cerkvenih falzi- fikatov od Konstantinove darovnice in pseudoizidorjevih dekretalov dalje. 6 8 Prim, šibko podlago v virih za njegovo teorijo o prevladovanju zadruž­ ne hiše kot poglavitne oblike kmečkega gospodarstva; gl. k temu kritične pripombe N. Klaić (tudi k sedanjemu obravnavanju tega vprašanja), Godišnjak ID BH X, 1959, str. 338—340, in splošnejšo kritiko J. Adamus, n. d., str. 214—236. •* Gl. oba pregleda N. Klaić novejše literature o teh vprašanjih, navedena v op. 9. ( 50 spomeniki poznejšega čaisa (Vinodolski, zakon, statuti raznih občin ipd.), v katerih so tudi relikti iz starejše dobe.69 Pri Srbih se pojavljajo listine — razen Desine listine o Mljetu iz 1.1151, katerih podatkov pa nikakor ne moremo vzeti za pravilo na vsem ozemlju srbske države — šele proti .koncu tega obdobja z Nemanjevo li­ stino za Hilendar in znamenito listino Štefana Prvovenčanega samostanu Žici, ki kažata že povsem izoblikovano fevdalno družbo.70 Toda tudi tu je vprašanje, koliko veljajo ti podatki za vse ozemlje srbske države in zlasti za vse skupine njenega prebivalstva (vprašanje nestalno naseljenih pastir- s k h skup.n!). Sicer pa so poleg nekaterih skopih napisov ohranjena le historiografska dela (zlasti bizantinska!), izmed katerih nudita Konstantin Porfirjgenet in Barski rodoslov možnost za reševanje vsaj enega dela z razvojem fevdalne družbe zvezanih vprašanj.71 Vendar v teh virih žal ni niti enega podatka o temeljnem vprašanju — o razmerju kmeta do zem­ ljiškega gospoda. V ne. 8 3 Gl. op. 44. 52 njegovi zgodovinski širini ali p r i študiju konkretnega pr imera vsaj z . upoštevanjem rezultatov takega primerjalnega študija. 8 3 Vrsto bi mogli še nadaljevati, na t e t r i p r i m e r e pa sem se omejil p r a v zato, ker prav pri teh opažam v našem zgodovinopisju pogosto t r d o v r a t n o vztrajanje pri zastarelih metodah celo pr i zgodovinarjih in pravnikih, ki t o hisitveno na­ pako prekrivajo navidez s splošnimi stališči sociološkega zgodovinopisja.8 4 Seveda pa je poleg take poglobljene analize že znanih virov treba iskati tudi nove vire. Pri t e m m o r e m o upati predvsem na nove arheološke najdbe, saj s o se začela s i s tematična zgodnjesrednjeveška arheološka raziskovanja v širšem mer i lu pravzaprav šele po osvoboditvi in so njihovi rezultati že 'danes pri vprašanj ih gospodarskega in delno t u d i družbenega razvoja za zgodovinopisje gotovo zelo pomembni. 8 5 Končno pa obstoje doslej v mars ičem še ne izkoriščene možnosti p r a v gotovo t u d i v razisko­ vanju poznejših amstitucij -in njihovega postanka. Vsi vemo, kakšna vpra­ šanja obstoje v tem pogledu n. pr. ob Vinodolskem zakonu ali ob vprašanju kosezov; 8 8 le ta pot pa je o d p r t a zlasti za t iste predele, kjer virov iz sta­ rejše dobe sploh ni, n. pr. v Slavoniji, kjer pa s t r u k t u r a dajatev podložni- kov v 13. stoletju in druga podobna dejstva m o r d a vendarle odpirajo pot tudi k novim zaključkom glede starejše dobe. 8 7 Temelj pri nastanku in dozorevanju fevdalne družbe pr i naših naro­ dih predstavl jajo tri je e lement i : slovanska družbena s t r u k t u r a , ko so se južni Slovani naseljevali v novi domovini; vpliv gospodarsko družbene s t rukture , ki s o jo zatekli ob Svojem prihodu na osvojenem področju, ter dejstva, da s o slovanski priseljenci prekril i na t e m ozemlju staroselce t e r j ih vsaj delno podvrgli, na dozorevanje družbenih razlik; vplivi iz širšega sosedstva na nadaljnji družbeni razvoj v različnih slovanskih po­ krajinah. Glede prvega med temi elementi ni mogoče opaziti kake bistvene razlike p r i Slovanih, ki s o do začetka 7. stoletja osvojili in naselili prostor od Vzhodnih Alp in' Jadranskega morja do Črnega in Egejskega morja.5*3 8 4 Klasičen primer te vrste je razprava O. Mandića, »Pacta conventa« itd. v HZ XI—XII, 1958—1959, str. 165—206; njena podlaga je računanje različnih možnosti, ki ostanejo brez dokaza, dalje pravne in sociološke konstrukcije, ki spadajo prav tako le med nedokazane »možnosti« in ki ne morejo zamenjati podatkov virov, končno še falzifikat, s katerim pa dela avtor (ki sam prizna, da gre za potvorbo, le da datira njen postanek 150 let prezgodaj) kakor bi šlo za najbolj pristen vir! Namen pa je s »sociološko« (a nikakor zgodovinsko- sociološko!) metodo rešiti temelj državnega prava,- ki so ga spoznali hrvatski plemiči kot takšnega ob začetku svojih borb za plemiške svoboščine na pre­ lomu 17. in 18. stoletja! 8 5 Bibliografijo arheoloških del gl. v letnikih Arheološkega vestnika od 1950 dalje; zanesljivega sintetičnega dela za jugoslovanske najdbe doslej še nimamo, J. Korošec, Pravilnost opredeljevanja posameznih predmetov in kul­ tur zgodnjega srednjega veka od 7. stoletja kot slovanskih, ZČ XII—XIII, 1958—1959, str. 75—109, pa opozarja na potrebo večje kritičnosti pri teh vpra­ šanjih. 8 6 Gl. pregled problematike pri B. Grafenauer, HZ XI—XII, 1958/59, 207—31. 8 7 Vjekoslav Klaić, Marturina, Rad JAZU 157, 1904, str. 114—213, in Zgodo­ vina narodov Jugoslaviie I, 1953, str. 603—607. 8 8 B, Grafenauer,.ZC IV, 1950, str, 97—Ul. 53 Čeprav so v tem času Slovani glede na družbeno diferenciacijo prav gotovo zaostajali za zahodnimi germanskimi plemeni, so vendar brez dvoma prav v zvezi z boji proti Bizancu in z naseljevanjem v novi domovini v slo­ vanski družbi hitro napredovali elementi razredne diferenciacije, po svo­ jem bistvu nasprotni staremu rodovno-plemenskemu redu. Pojav ljudske skupščine in starešinskega sveta že sredi 6. stoletja ter dvig celotnih ro­ dov, ne pa le posameznikov kot starešin ali plemenskih poglavarjev (pri­ mer Mezamerja in Kelagasta v drugi polovici 6. stoletja) prav gotovo ne pričajo o trdnosti, marveč o krušenju značilnih plemenskih organov, ki iso jih začele nadomeščati širše institucije, bolj oddaljene od navadnih članov plemena. Še pomembnejši je pojav suženjstva, ki je izšlo iz ujetni­ štva tujcev, zajetih ob bojnih pohodih. Sicer res priča Pseudo-Mavrikijevo sporočilo (konec 6. stoletja) — da je glavni namen odvajanja ljudi v ujet­ ništvo pridobitev odkupnine, sicer pa da traja ujetništvo le nekaj časa, po katerem postanejo bivši ujetniki enakopravni člani slovanskih plemen —, da gre še za rano stopnjo družbene diferenciacije. Da pa ti začetki niso nepomembni, dokazujejo poročila o velikem številu ujetnikov ob vsèh večjih pohodih na. Balkanski polotok, zlasti pa poročilo, da so Obri ob svojem pohodu proti Slovanom 1. 578 samo v Vlaški osvobodili iz slovan­ skega ujetništva okrog 10.000 ujetih Bizantincev. O družbeni diferencia­ ciji med Slovani pričajo prav tako tudi poročila o zbiranju naplenjenega 'bogastva.89 Temelj za to diferenciacijo ne more biti plemenski red, s katerim so ti novi pojavi v bistvenem notranjem nasprotju. Za njo je najpomembnejša vsekakor za to obdobje značilna reorganizacija družbe in plemenskih enot na vojaški podlagi. Razlike v ugledu in različen delež pri vojnem plenu so zvezani z vojaškimi sposobnostmi in z mestom posameznika v vojaški organizaciji, brez katere veliki bojni pohodi ne bi bili mogoči. Nad ple­ mensko povprečje se ne dvigajo le* posamezniki, marveč celi rodovi. Med­ tem ko je bila sprva izvolitev za starešino bolj ali manj le rezultat oseb­ nega ugleda izbranega, postane položaj starešine z napredovanjem družbe­ nih razlik med člani plemena vse bolj le naravni dodatek že obstoječega višjega družbenega položaja. Rodovi in plemena kot celote so prišli na ta način postopno pod vodstvo prav tistih plemenskih članov, ki so se izdvo­ jili iz plemenskega reda in se osvobodili njegovih okvirov. Temelj plemen­ skih zvez je tudi pri Slovanih — kakor drugje — medsebojno povezovanje prav teh družbenih elementov, ki .so se izločili iz navadne plemenske skup­ nosti in se dvignili nad njo, zato da bi se mogli podpirati med .seboj proti odporu, ki se je pojavljal v plemenih proti temu novemu položaju. Smer razvoja v tem snrslu je sicer kljub redkim razpoložljivim po­ datkom precej jasna, vendar pa je težko reči, do katere stopnje je dozorel ta razvoj že pred slovansko naselitvijo v novih pokrajinah. Zdi se, da kažejo nekateri podatki, da je prišlo do odločilnega preloma šele v ob­ dobju samega naseljevanja na Balkanskem polotoku in v Vzhodnih Alpah. 89 B. Grafenauer, n. n. m., str. 51; Vizantinski izvori I, 1955: poročila o napadih, o Pseudpmavrikiju pos. str. 127—141. 80 Vizantinski izvori I, str. 25. 54 Prokopijevo poročilo o usodi lažnega Hilbudija kaže, da sredi 6. stoletja notranje razlike med Slovani še niso toliko napredovale, da bi mogel po­ stati suženj član domačega plemena (ta položaj je torej mogel izvirati le iz vojnega ujetništva).» Prav tako kažejo na začetno stopnjo notranje di­ ferenciacije nestalne plemenske zveze v boju proti Bizancu v 6. stoletju, utemeljene očitno bolj s potrebami vojne proti sovražniku, kakor z no­ tranjimi družbenimi razlikami, ki bi živele neodvisno od potreb občasnih vojnih pohodov, prav tako pa tudi način povezave slovanskih plemen z Obri in celo po naselitvi v novi domovini sprejemanje istaroselskih sestav­ nih delov kot enakopravnih članov v slovanske etnične skupnosti.^ O drugem elementu doslej ne vemo dovolj, ker so zgodovinarji bolj obravnavali tiste spremembe, ki jih je uvedel pri nas Rim v svojem naj­ višjem vzponu, zanemarjali pa so posledice postopnega razkroja antične družbe in gospodarskega zloma od 3. stoletja naprej na naših tleh.92 Zelo malo ali nič ne vemo doslej o konkretnih spremembah v pozni antiki in zlasti o posledicah barbarskih vdorov od 4. do 6. stoletja, ki so bile toliko bolj katastrofalne, ker je prehajalo težišče gospodarskega življenja v pro­ vincah na nezavarovano podeželje. V kolikšni meri in katere pokrajine so zaradi teh neürestano se ponavljajočih vdorov in plenitev — med katere je treba priSteti seveda tudi slovanske! — opustele; v kolikšni meri je pre­ hajalo podeželsko prebivalstvo od poljedelstva k živinoreji (prim, način življenja pri poznejših balkanskih Romanih, Vlahih!.); kako se gospodarska dejavnost mest preusmeri v poljedelstvo (prim, podatke o Singidunu, So­ lunu in o istrskih mestih); v kolikšni meri oživljajo v hribovitih zatišnih predelih ob tem goscodar.skem razkroju na ekstenzivno polnomadsko živ­ ljenje oprte stare oblike plemenske ureditve; v koliko nekatere med temi oblikami niti v dobi klasične antike niso izginile; kje in v kolikšni meri navezuje zgodnjesrednjeveški razvoj na antične nastavke? Vse to so iz­ redno pomembna, temeljna vprašanja, na katera doslej še ni odgovora, na katera pa bo mogoče odgovoriti ali vsaj odgovarjati le is pomočjo no­ vega preučevanja virov, pa tudi novih arheoloških najdb. .Bolj trdni so že danes v tem pogledu podatki le v nekaterih osamljenih primerih, n. pr. glede vpliva Soluna in dalmatinskih mest na njihovo oko­ lico, o položaju v Istri, zlasti na njenem zahodu, sicer pa se omejuje vse le na nekatere posamezne sklepe iz raznih poznejših institucij (tako n. pr. iz izraza »krščenica« za deklo pri Slovencih na pomembno razširjenje su­ ženjstva po naselitvi, ko so bili slovanski gospodarji pogani, zasužnjeni staroselci pa kristjani).93 Na velik pomen tretjega elementa onozarja že prej navedeni pregled tipov fevdalne družbe pri različnih naših narodih v dobi zrelega fevda­ lizma; zato tudi ni potrebno te strani postanka fevdalne družbe pri nas " " B. Grafenauer, ZC IV, 1950, str. 111—123. и Prim. C. Müller, Vom Ausgan? der Antike zwischen Donau und Adria, Viertelahrschrift f. Sozial- und Wirtschaftsgeschichte 38, str. 105—133, ki uporablja predvsem podatke iz klasične antike: pa tudi B. Saria, Die Christiani­ sierung des Donauraumes, Südosteuropa I, 1959, Völker und Kulturen Südost­ europas, str. 17—31, ter G. Stadtmüller, n. d., 18—74, skoraj nimajo konkretnih podatkov te vrste. "3 B Grafenauer, Ustoličevanje, str. 470. . 55 še posebej poudarjati. Ta pregled je pokazal tudi precej velike razlike v medsebojnem prepletanju vseh treh navedenih temeljnih elementov med . seboj. Prav to prepletanje različnih elementov opozarja tudi na previdnost pri izločanju »domačega«, »slovanskega« elementa razvoja, kajti celotni novi splet vseh treh sestavnih delov je kot celota vsekakor tudi nova do­ mača resničnost. Omenjeno razlikovanje prihaja v poštev le tedaj, če je bil tuji vpliv tako močan, da je prišlo v dotedanjem razvoju do popolnega preloma. Takšen razvoj pa srečamo v zgodovini naših narodov le pri Slovencih in — v nekoliko manjši meri — pri makedonskih Slovanih. V obeh primerih so se nosilci tujega vpliva zavedali tudi razlik med svojim sistemom in dotedanjim položajem. Vprav v teh dveh primerih je zvezan omenjeni prelom tudi z velikimi spremembami glede etnične sestave vla­ dajočega družbenega razreda, kar je imelo v poznejšem razvoju še mnoge in še pomemb-ejše posledice. V vseh drugih primerih pa gre le za vpliv na spremembe glede položaja domačih družbenih slojev, ki jih ni določal le tuji^ vpliv (in njegovi nosilci), marveč prav tako že dotedanji položaj do­ mačega fevdalnega razreda. II. Vprašanje »servov« in nastanka »podložništva« pri jugoslovanskih narodih do začetka 13. stoletja^ 1. Vprašanje terminologije virov in prevajanja izrazov v virih Za vsak jasen prikaz družbenega reda in razvoja v kateremkoli zgo­ dovinskem obdobju je neizogiben pogoj jasnost in konkretnost uporabljenih izrazov, t. j . jasnost in konkretnost v opredeljevanju njihove vsebine. Prav nič se ne doseže samo z dobesednim prevodom virov, napisanih v tujem jeziku, brez ugotovitve vsebine v viru oziroma v prevodu uporabljenih be­ sed. Kako nejasne predstave o preteklosti more zbuditi takšen način dela pri nezgodovinarju ali pri študentu,, ko je sodil celo eden med našimi najvidnejšimi medievisti, da more opreti le na prevod latinskega izraza »servuis.« v Supetanskem kartularju v hrvatskega »roba«, ki ga dokazuje poleg tega še z analizo določb o sužnjih v statutih dalmatinskih mest ne da bi ob tem analiziral konkretno vsebino izraza servus v podeželskem poljedelskem gospodarstvu na Hrvatskem v 11. stoletju, daljnosežno teo­ rijo o upiranju sužnjev kot družbenem ozadju in temelju nasprotij med glagoljaši in latinaši, »narodno« in cerkveno »reformistično stranko« (se­ veda je tudi ta terminologija v 11. stoletju neopravičen modernizem), do­ mnevne nasilne smrti kralja Zvonimira ipd.95 Ne da bi se za zdaj spuščali v samo bistvo pravilnosti ali nepravilnosti rezultata, moramo reči vendar za sam način, takšnega postopka, da se v bistvu v ničemer ne razlikuje od Mommsenovega načina približevanja rimske zgodovine bralcem 19. sto­ letja z imenovanjem rimskih konzulov za »mestne župane« ali »generale«, ki se pa večkrat srečuje. V obeh primerih je namreč podlaga za pred­ stavo o preteklosti le beseda kot takšna in povprečna predstava, ki , л " , Р о г л 0 3 ' ° r e f eratu (Zagreb, 25. XI. 1955) gl. v Istoriski glasnik 1955, št. 3—4, str. 221 (D. Janković) in ZC IX, 1955 (B. Grafenauer). 95 V. Novak-P. Skok, Supetarski kartular, izd. JAZU 1952, str. 37, 81. 56 " jo ima bravée v današnjem času o njej (torej tipično vnašanje sodobnih pojmov v preteklost!), ne pa določitev konkretne vsebine izraza vira v času, ko je takšen vir nastal. Vprav v marksistični historiografiji, ki gleda bistvo vsega zgodovinskega razvoja v gospodarski in družbeni podlagi, more takšen postopek povzročiti mnogo težje pogreške in bolj problema­ tične teorije kakor pri raznih starejših ali pri zgolj pozitivističnem načinu pisanja zgodovine, zato pa so ga res- prav s te strani tudi najostreje ob­ sojali. V zgodnjem srednjem veku preži pri zgodovini naših narodov taka nevarnost ha zgodovinarja kar z dveh strani. Latinski jezik, v katerem so pisani viri, je jezik antike. Antična suž- njeposestniiška družba je dala njegovim besedam njihov prvotni' pomen, ki pa je poleg tega povprečnemu današnjemu inteligentu tudi najbolj znan. Toda v fevdalni družbi je stara terminologija zamenjala svojo vsebino. Domači izrazi, ki jih v pii»anih virih nadomeščajo tuje besede, nam niso znani. Ko pa danes prevajamo te izraze v naš jezik, uporabljamo pri tem — pod vplivom našega znanja klasičnega latinskega jezika in borbe mlade liberalne buržoazije proti preživelemu fevdalizmu oziroma njegovim ostan­ kom v 18. in 19. stoletju, ki je uvedla to prakso — pogosto izraze, ki bolj ustrezajo suž.ijeposestniški kakor fevdalni družbeni-ureditvi.96 Prav izraz »servus« moremo zelo lepo uporabiti kot ponazorilo, kako so latinske besede v fevdalni dobi menjavale svojo vsebino. Po klasičnem rimiskem pravu servus ni bil subjekt, ampak samo objekt prava. Ni mogel imeti premoženja niti pravice do kakršnihkoli terjatev; vse, kar je pi*- gospodaril, je pripadalo ipso jure njegovemu gospodarju. V fizičnem po­ gledu je sicer lahko do drugih ljudi v razmerju očeta, brata, moža itd., vendar velja to v pravnem pogledu prav toliko kolikor pri živalih. Gospo­ dar more narediti z njim — kakor z vsemi drugimi svojimi stvarmi — karkoli hoče: lahko ga proda ali celo ubije. To ni pravni položaj, ki bi imel svoj vzrok v tem, da ima suženj svojega gospodarja, marveč ima suženj svojega gospodarja prav zaradi svoje nesvobode; kakor ostanejo živali to, kar so, tudi če nimajo gospodarja, obstoje za rimsko pravo tudi servi sine domino.97 V resničnem življenju seveda položaj antičnih sužnjev ni bil vselej tako slab, kakor se zdi po tem pravnem stanju. "Vendar pa dokazuje Tacitovo poudarjanje drugačnega položaja sužnjev pri Germanih — pa tudi podatki o sužnjih pri drugih klasičnih piscih (n. pr. pri' Katonu Starejšem v spisu De agricultura itd.) 9 8 — da so delali sužnji v klasični rimski družbeni ureditvi predvisem na gospodarjevem posestvu ali v hiši. ne pa kot samostojni nesvobodni poljedelci na posebej oddeljenem kosu zemljišča: »Ceterum servi non in nostrum morem, discriptis per fa- miliam ministeriis, utuntur: suam quisque sedem, su os pénates regit. Fru­ menti ihiodum dominus aut pecoris aut vestis ut colono iniungit . . . Ver- 9 8 Prim, obravnavanje nemške kmečke vojske pri W. Zimmermann, Ge­ schichte des großen Bauernkrieges, 1840, ki je značilno za takšno razumevanje virov. 97 Karl Czyhlarz, Lehrbuch der Institutionen des römischen Rechtes, 1924. str. 65. 9 8 M. Porci Catonis De agricultura liber, ed. Teubner, 1895, str. 11—13. 57 berare servum ac vinculis et opere coërcere rarum.«99 V poznoantični dobi je sicer prišlo do zavarovanja fizične osebe sužnja, kajti gospodar ga brez dovoljenja oblasti ni mogel več ubiti, ne pa do spremembe njegovega po­ ložaja kot zgolj objekta prava.10" Že Tacitovo primerjanje položaja sužnjev v rimski družbi in pri Germanih opozarja v tem pogledu na razlike. Še pomembnejša pa je pri tem nekaj stoletij mlajša znana izjava Salviana o begu celo svobodnih Romanov, v Galiji k barbarom: »Itaque passim ad . . . barbaras migrant, et (»migrasse non paenitet; malunt enim sub specie captivitatis vivere liberi quam isub specie libertatis esse captivi.«»! Pri Prisku Srečamo podobno primerjavo celo med bizantinskimi in nunskimi razmerami v ustih nekdanjega grškega trgovca iz Viminacija, ki je padel v hunsko ujetništvo in se sam s svojim plenom ob vojnih pohodih na hunski strani 'odkupil iz suženjstva.102 Res se položaj ljudi z imenom »servi« v karolinški dobi v nekaterih pogledih bistveno razlikuje od položaja rimskih sužnjev. Tudi tu obstoji ožji sloj ».servov« (večkrat imenovanih servi dominicales ali servi ooti- diani), katerih manjši del dela izključno na dominikalni posesti svojega gospodarja in ki se ne morejo poročiti brez njegovega dovoljenja, ki jih more njihov gospodar prodati ali darovati, kaznovati in podobno. Toda kolikor z gospodarjevim dovoljenjem ustanove družino, ima njihovo raz­ merje do družine prav tisti pomen kakor pri svobodnih ljudeh (le če .sta mož in žena last različnih gospodarjev, se ob poroki določi, koliko otrok in kateri pripadejo — ko dorastejo toliko, da .se bodo lahko ločili od star­ šev — visakemu od obeh gospodarjev); glede smrtne kazni je bilo tudi zanje pristojno le javno grofovsko sodišče; predvsem pa imajo vsaj v nekaterih pogledih tudi nekatere pravice: res so dolžni biti pokorni svo­ jemu gospodarju, toda tudi gospodar jim je dolžan nuditi zaščito, do ka­ tere imajo pravico. Celo iz javnopravnih obveznosti niso povsem izključeni, saj so morali tudi oni priseči Karlu Velikemu »prisego zvestobe« (sermo fidelitat:is).i03 sicer pa so živeli servi v karolinški dobi večji del že kot servi casati, t. j . kot kmetje s posebnim dodeljenim zemljiščem, čeprav so moräli del- svojega časa porabiti tudi za delo na dominikalni posesti svojega gospoda v obliki tlake.™* Poleg tega svojega posebnega pomena pa ima izraz servi v virih karolinške dobe tudi širši pomen, ki pokriva vse različne vrste podložnega, kmečkega prebivalstva. To se izraža najbolj jasno v odgovoru Karla Velikega na vprašanje enega izmed njegovih po­ slancev (missi regii), komu naj pripadejo otroci dz zakona med »servom« in »colono«, očetu ali materi: »Considera enim, si proprius se>rvus tuus alterius propriam ancillam šibi sociaverit, aut alterius servus proprius tuam propriam ancillam uxorem acceperit, ad quem ex vobis eorum pro- 99 Tacitus, Germania XXV. 100 K. Czyhlarz, n. d., str. 65. 101 Salvianus, Libri Vili de gubernatione-Dei, VII e. 6. m Vizatinski izvori I, str. 16. 103 h. Halphen, Charlemasne et VEmnire Carolingien, 1949, str. 163—165 ter Boretius, Capitularia I, 1883, str. 92—93. 104 Gl. spodaj, str. 60 si. 58 сгед^о pertinere debeat, et taliter de istùs fac; quia non est amplius nisi liber et servus.«105 Marc Bloch je zelo lepo pokazal v svoji preiskavi, kako se je izobli- koval izraz »serf de la glebe«,io6 da se je od okrog 1100 v srednjeveški latinščini tretjič spremenila vsebina izraza servus in kako se je novi po­ men uveljavljal prav pod vplivom tistega dela poljedelcev-servov ki so sedeli na svojih posebnih kmetijah in se vse bolj povezovali z njimi. Pri­ vezanost na grudo, brez katere tudi gospodar ne more več prodati svojega »serva«, postaja vse bolj značilna poteza podložništva. Ko je sestavljal v 11. stoletju Irnerius, eden izmed velikih srednjeveških gloisatorjev Justi- nijanovih Dgesta, pripombe k poglavju De statu hominum, v katerem se delijo ljudje le v dve kategoriji, »liberi« in »servi«, je čutil razliko med antičnim »servom« in ».servom« isvojega čalsa ter dodal v glosi, da »conditio non est ea qua quis alieno subicitur, sed glebae servus intelligitur, non principaliter personäe«. Uporabil je iste besede, s katerimi je označil rim­ ski cesar Teodozij položaj kolonov v Traciji (licet oondicione videantur ingenui, servi tarnen terrae ipsius cui nati sunt, aestiimentur). Isto pojmo­ vanje izražajo' tudi drugi viri tega časa, n. pr. pridige Jacquesa de Vitry iz 13. stoletja; pridiga »ad servos et ancillas« je posvečena v resnici hlap­ cem in deklam, ki služijo svojim gospodarjem samo vnaprej določeno dobo, vendar pa podaja v njej svojo delitev različnih vrst »servov«: poljedelski servi so v tsj delitvi označeni kot »ascripticii, seu servi glebe qui astricti sola; servi vero originari! dicuntur qui nati sunt ex ascripticiis in ipso solo«; servi se imenujejo tudi hlapci v hiši, »scilicet ad tempus conduci- mus, et post terminum possunt recedere liberi«. Ta analiza ni brez pomena tudi za razumevanje naših domačih podatkov o »iservih«; srečali bomo delno iste p'ojave, ponekod pa naravnost tudi iste termine. Končno naj opozorim, da je najbrž prav s temi spremembami izraza »servus« zvezan tudi postanek novega izraza »sclavus« za sužnja, ker zanj stari izraz ni več ustrezal. Še bolj pisano podobo pa bi dobili, če bi pritegnili izraz servus1 tudi še na drugih področjih. Cerkvena latinščina pozna izraz »servitium deft, v zvezi z vitezi srečamo izraze »servimen militare« in »cervilLs«; v salz- burških srednjeveških virih se nek vazal — plemič! —, ki zamenjuje s samostanom sv. Petra svojo posest, imenuje naravnost »servus«, ob drugi priliki pa srečamo besede »duos servos, unuis est liber et alter est ser­ vus«.107 Očitno pri takem izrazoslovju ne ostane zgodovinarju nič drugega, kakor da v vsakem primeru ugotovi, kaj kak izraz pomeni, saj sicer vira sploh ne more več razumeti. 105 Boretius, 'Capatularia I, str. 145. 106 Marc Bloch, Serf de la glebe, Revue historique CXXXVI, 1921, str. 220—242. 107 Karl Pivec, Servus und servitium in den frühmittelalterlichen Salz­ burger Quellen, Südostforschungen 14, 1955, str. 55—66. 59 2. Pregled razvoja podložništva v sosednih deželah Preden preidem na pretres vprašanja »servov« pri jugoslovanskih na­ rodih, naj podam zelo kratek pregled sedanjega stanja preiskave o tem vprašanju v sosednih deželah, ki so delno vplivale na razvoj fevdalne družbe tudi pri naših narodih. V, vzhodnofrankovski oziroma v srednjeveški nemški državi je to vprašanje najbolje preiskano prav na Bavarskem, ki nam je najbližja ter je na naš razvoj najlaže vplivala, v odlični monografiji Philippa Dollin- gerja (L'évolution des classes rurales en Bavière depuis la fin de l'époque carolingienne jusqu'au milieu du Xllia siècle, Paris 1949). Do 12. stoletja razlikujejo viri na zemljiškem gospostvu poleg različnih vrst polsvobodnih ali osebno svobodnih podložnikov (delno s posebnimi'"dolžnostmi) dve vrsti osebno nesvobodnih »hlapcev« — servov: servi cottidiani (drugi iden­ tični izrazi so servi, famuli, mancipia, proprii, servi salici, servi in cotti- diano servicio, operarii, prebendarii, stipendarii) in servi manentes (tudi servi, mancipia, servi casati, mansores, hubarii, mansionarii, villani). Prvi so po svojem položaju zelo blizu antičnim sužnjem; žive na sedežu pri- dvornega gospodarstva in se tam hranijo, vas teden delajo na dominikalnem zemljišču in gospod prosto razpolaga, z njihovo delovno silo; lahko jih prodaja, daruje ali zamenjuje brez zemljišča (primeri so znani do konca 12. stoletja!); sodi jim sam in le če gre za smrtno kazen, jih mora izročiti javnemu sodišču; njihova poroka je bila veljavna le tedaj, če jo je dovolil gospod. Dele se v več sikupin — v pridvorne služabnike in vojake (iz ka­ terih se pozneje razvijejo ministeriali in vitezi), obrtnike in poljedelske hlapce. Za naše vprašanje so pomembni le zadnji. Tudi servi cottidiani ne opravljajo vselej tlake vse dni v tednu, marveč jim fevdalci včasih skrajšajo dolžnost za dan ali dva; v tem primeru jim dodelijo manjše zemljišče, ki ga obdelujejo v prostem času. Ta oblika je že prehod k drugi skupini »hlapcev« (zanje islovenski izraz ni več povsem primeren), t. j . k servom, ki so nasajeni na hlapčevsko kmetijo. Glede njihovega osebnega položaja veljajo iste omejitve pravic kakor za pridvorne hlapce; resnični gospodarski položaj pa je že bistveno drugačen, saj sami gospodarijo na kmetiji, »jedo svoj kruh« (comedens proprium panem se včasih uporablja prav za njihovo označbo!), dolžnost tlake je omejena do treh dni, seveda pa plačujejo poleg tega posebne dajatve.ms ^Razen na majhnih gospodarstvih, ki jih obdeluje gospod sam s po­ močjo nekaj hlapcev in dekel, številčno povsod — kolikor so znani podatki o strukturi zemljiških gospostev — prevladujejo na kmetijah nasajeni servi.nad pridvornimi servi. Po podatkih iz IX. stoletja je njihovo razmerje 3 : 1 do 1 0 : 1 , v 11. in 12. stoletju pa se njihovo medsebojno razmerje neprestano spreminja v korist prvim, dokler v XIII. stoletju ne ostanejo na dvoru le pravi služabniki ter — pri nekaterih velikih gospostvih — tudi nekaj obrtnikov.1"9 108 Ph. Dollinger, n. d., str. -264—286. ,0» Ph. Dolinger, n. d., str. 78—143. 60 Ta sprememba pa je zvezana tudi z zlitjem vsega vaškega prebival­ stva v enoten podložniški sloj, za katerega .se uporabljajo imena colonus, rusticus, Baumann-Bauleute (pojavijo se v 12. stoletju in v 13. izpodri­ nejo staro terminologijo). Za nasajene serve pomeni ta sprememba dvig, kajti »navezanost na grudo« se razširi poslej iz dolžnosti, da se ne smejo odseliti, tudi v pravico, da jim določen čas (glede na to, ali imajo kmetijo dodeljeno v »svobodnem« zakupu, ki ga je mogoče pretrgati & strani go­ spoda vsako leto, ali po doživljenjskem ali po dednem zakupu) kmetije ne more odvzeti tudi fevdalni gospod.110 Struktura zemljiškega gospostva v 9. stoletju je v Italiji precej po­ dobna strukturi na Bavarskem, le s to razliko, da je med kmeti poieg nasajenih servov tudi večje število polsvobodnih in osebno svobodnih obdelovalcev hub. Celovno razmerje med pridvornimi hlapci in .podložnimi kmetijami se pri znanih primerih giblje med 2 :5 do 1 :14 (opatija Bre­ scia 640 : 981, Sta. Giulia 741 : 4000; Farfa 93 :14O0 itd.). Toda v Italiji se je ta struktura zrušila mnogo hitreje kakor v Franciji in Nemčiji. Že v 10. stoletju se krči število pridvornih hlapcev, okrog 10O0 pa grad preneha biti gospodarsko središče poljedelskega obrata in ostanejo servi le še kot hišni služabniki. Poljedelstvo je od 11. stoletja povsem v rokah podložnih kmetov, imenovanih servi casati, coloni in libellarii. Razvoj v srednji in» južni Italiji pa se razlikuje od tega razvoja v severnih pokrajinah, na katere je v 9. stoletju očitno močno vplival frankovski sistem zemljiškega gospod­ stva, po dveh značilnih posebnostih: poljedelsko prebivalstvo je ostalo zbrano v večjih naselbinah (castello, borgo), ki ohranijo agrarni značaj, ter .se ni raztreislo po kmetijah; zato so bile poljedelske gospodarske enote lahko tudi zelo različne velikosti in se ni uveljavil nikdar za severnejše predele značilni sistem razdelitve zemlje v hübe. V italijanskih mestih, zlasti v Benetkah, sicer srečujemo zelo razvito trgovino s sužnji, vendar tu ne gre za pridvorne hlapce, marveč za pre prodajanj e sužnjev iz preko­ morskih dežel Saracenom.111 Ogrska je v teh pogledih pri svojem razvoju bližja srednjeevrop­ skim predelom.112 V prvotnem nomadskem gospodarstvu Madžarov, kjer zemljišče sploh ni bilo razdeljeno med posameznike, sužnji (servi) niso imeli nikake gospodarske samostojnosti, marveč so bili last gospodarja in so za gospodarja neposredno tudi delali. Vendar postavljajo madžarski zgodovinarji v zadnjem čaisu domnevo, da dokazuje nekaj s slovanskim izrazom »dvor« zvezanih prevzetih izrazov za zemljiško gospostvo (udvar- hâz, udvarhely; udvornik za posebno vrsto podložnikov, dolžnih opravljati tlako z notranjimi deli na dvoru) vsaj delen sorazmerno zgoden prevzem zemljiškega gospostva v Panoniji113 in njegovih oblik iz predmadžatfske do- 110 Ph. Dollinger, n. d., str. 385—400. 111 G. Luzzatto, La servitù in Italia nell'età feudale in confronto coi paesi d'oltralpe, Riassunti delle comunicazioni, X. mednarod. kongres za zgodov. vede, 1955, str. 186—188. 112 E. Lederer, La structure de la société hongroise du début du moyenage, Etudes historiques, pubi, par la Commission National des 'Historiens Hongrois I, 1960, str. 195—217. 113 E. Lederer, n. n. m., str. 204—205. 61 bo. Za vlade kralja Stefana I. vsekakor že obstoje tudi poljedelski servi privezan! na grudo, kajti njegovi zakoni se dotikajo tudi njihovih d a j a t i vendar ima izraz servus po teh zakonih še povsem feto vsebino каког v antiki: gospodar ga lahko kupi, proda in celo ubije, servus nima praviloma niti svojega poljskega orodja. Sredi 11. stoletja se začenja prehod k po­ ljedelskemu gospodarstvu uveljavljati v večji meri. Večina servov ima grudo in gospod lahxo zahteva od njih tlaxo povsem po svoji potrebi Poleg njih žive na kmetijah tudi osebno svobodni Uberi in libertini ki se Е ^ 1 ^ 0 т Ч ' ? > t l a k 0 i n ^ ^ J ^ o Predvsem naturalne dajatve. V 12. stoletju sta se obe skupini glede svojih dolžnosti, do zemlji­ škega gospoda izenačili: pridvome serve poznajo viri le še pri notranjih delil na graščini, sicer žive servi in libertini kot samostojni kmetovalci s precej izenačenimi dolžnostmi do fevdalca glede omejene tlake in dajatev Vendar v pravnem pogledu še ni bilo doseženo popolno izenačenje teh raz­ ličnih s.tupin podložnikov: stari servi in libertini se še vedno razlikujejo po pravici do selitve, čeprav je že v 12. stoletju večina podložnih kmeto­ va cev privezana na grudo. Do pravnega izenačenja in s tem do zaključka oblikovanja enotnega podložniškega razreda je prišlo na Ogrskem šele v .zvezi z .reformami Ludovika Anžuvinskega v 14. stoletju Najbolj svojske poteze pa je imel razvoj podložnega'agrarnega prebi­ valstva v ВггапсиМ* Temeljna razlika v primerjavi z vsemi osl l imi primeri je pac v dejstvih, da v Bizancu izročilo antike ni bilo nikdar tako pretrgano, kakor v ostali Evropi, in da je ohranila država - oprta na bistveno močnejše denarno gospodarstvo in na prednjeazijsko izročilo o državni zemljiški lastnim - mogo več moči in neposredne oblasti kakor evropske fevdalne države. Justinijanova zakonodaja obravnava sužnje (servi, duloi) se povsem v smislu klasičnega rimskega prava in dejan­ sko pozna Bizanc sužnje in trgovino z njimi do zadnjih stoletij svojega obstoja, toda ze od 10. stoletja le v mestih za hišne hlapce in dekle Nekai primerov, čeprav so viri za ta čas redko ohranjeni, priča še do 9. stoletja o obstoju pravih latifundij, kjer so sužnji opravljali tako poljska kakor tudi obrtnisxa dela.i« vendar pa je že v zgodnjebizantinski dobi pred He- raklejevo reformo najznačilnejša oblika za poljedelstvo vas, v kateri ob­ delujejo possessore (ktétoreis, kéktemênoi) svojo lastno posest, coloni (georgoi, misthótoi) pa zemljišče, ki jim ga je podelil veleposestnik. Ko­ loni se dele tudi v osebno svobodne, ki se morejo (če obdelujejo zemljišč- pod 30 let) seliti, in v navezane na zemljo (adscripticii, enapógrafoi) bodisi da so ze v tem stanu rojeni (originarii, originales), bodisi da so to postali s tridesetletnim obdelovanjem istega zemljišča. Justinijanova za­ konodaja izrecno zanika, da bi bila med položajem sužnja in na grudo privezanega kolona bistvena razlika: quae enim diffirentia inter servos et adscripticios inteUegetur, cum uterque in domini .sui positus est potentate- se Dolj značilno je, da more gospod razdreti zakon med takim kolonom in svobodno ženo, da ne bi izgubil oblasti nad potomci, kajti po bizantin- !» Najboljši pregled problematike: gl. op. 13 (P. Lemerle). 115 P. Lemerle, n. n., str. 65—69, 255—257. 62 skem pravu ima otrok družbeni položaj matere (conditio sequitur ven- trem).1 1 6 Kljub .tej pravni razliki med svobodnimi in nesvobodnimi vaščani pa v vsakdanjem življenju njihova gospodarska obremenitev ni bistveno različna. Ker je vrhovni lastnik zemljišča država, morajo namreč plačevati iste dajatve, ki jih plačujejo koloni gospodu in ta delno naprej državi, svobodni vaščani za svoje zemljišče neposredno državnim izterjevalcem davicov. Heraklejeva reforma je z uvedbo organizacije têm oslabila vele- posest in okrepila na vasi svobodni sloj vaščanov, zavezan k opravljanju dolžnosti neposredno za državo. V bistvu se pa položaj ni spremenil, kajti taKo »poljedelski zakon« iz (konca 7. ali začetKa 8. stoletja (kakor tudi »trak­ tat o vaški davčni skupnosti« iz 10. stoletja poznata svobodne in nesvobod- ne poljedelce, na svojem in na veleposestnikovem zemljišču. Toda resnično izenačevanje vseh vaščanov sega tako daleč, da so vsi vaščani povezani med seboj s pravico do prvenstvenega nakupa zemljišča in z medsebojnim jamstvom za plačevanje davka.11? V teoriji je ostalo isto pravno stanje tudi pozneje, kajti tudi od 11. stoletja dalje poznajo viri kljub uvedbi enotnega imena parojikos (»prebivalec«) različne vrste paroj'.wv: takšne, ki so imeli državno zemljišče (demosiârioi, dedemosieuménoi) in takšne, ki s stališča države »niso postavljeni« (ateleis), ker so pač živeli na zem­ ljišču veleposestnika. Toda za oboje ne veljajo več le iste dožnosti glede dôjatev, marveč tudi glede pravice do zemljišča: če so obdelovali zem­ ljišče trideset let, jih gospod — najsi je bil to fevdalec ali država — ni mogel več pregnati z zemljišča, če so v redu opravljali svoje dolžnosti. Okrog leta 1000 je torej prišlo tudi do pravnega izenačevanja v obliki podložništva, ki ni bilo le navezanost na grudo, marveč tudi dedna po­ cestna pravica do zemljišča. Propad »svobodnih«, t. j . državi neposredno podrejenih in plačujočih kmetov od 11. stoletja naprej z dozoritvijo bi­ zantinske fevdalne družbe v dobi Komnenov je to pravno izenačevanje vsega vaškega prebivalstva v obliki podložništva še močneje uveljavil.1"« 3. Vprašanje servov v zgodovini jugoslovanskih narodov a) Historiografski pregled. — Znanlstveno preiskovanje teh vprašanj p n H r v a t i h se je začelo z delom Franja Račkega v razprivi o »Nutar­ njem stanju hrvatske "prije 12. stoljeća«.™ Na podlagi podatkov listin iz dobe domačih vladarjev (do 1102) ugotavlja, da so bili »servi;' privezani na zemljo in darovani hkrati z njo ter da'So bili prav tako kakor druge premičnine ali nepremičnine lastnina svojega gospodarja. Kot vire su­ ženjstva ugotavlja: rojstvo po starših, ki so bili servi; nakup sužnjev od staršev neposredno ali od trgovcev s sužnji; padec v položaj serva zaradi zadolženosti, pa tudi svobodno predajo serva .samega v novi položaj, delno s posebej določenimi pogoji ter z zavarovanjem možnosti poznejšega vno- 116 P. Lemerle, n. n. m., str. 47. 117 P. Lemerle, n. n. m., str. 268—280. 118 P. Lemerle, n. n. m., str. 82—92; v bistvu ista stališča gl. pri G. Ostro- gorski, Historia mundi 6, 1958, str. 445—448, 455—465. 118 Fr. Rački, Nutarnje stanje Hrvatske prije XII. st., Rad JAZU 70 1884 str. 154—170, 179—180. 63 vičnega odkupa. Po poklicu so predvsem poljedelci in pastirji, pa tudi hišna služinčad; vsaj delno gre za serve na lastnem gospodovem domini- kalnem zemljišču. Vendar pa Rački tudi opozarja, da ne gre več za,prave sužnje v smislu klasičnega rimskega prava, ker so servi »vezani na zem­ lju« in ne »van zaštite općeg prava.«12" VjékoiSlav Klaić to vprašanje le 'omenja,12! pač pa je dodal k tem stališčem Ferdo Šišić — čeprav brez kakršnekoli nove analize virov — zelo važno in značilno pripombo: »ipak valja ih strogo razlikovati od doc- nijih feudalnih kmetova (coloni). Neslobodnim naime postajao bi čovjek kupnjom ili prodajom zbog duga i sužanjistvom u ratu, ali i dobrovoljnom predajom«.122 Zaradi česa naj bi predstavljale te oblike, v katerih je mogel svobodni človek postati servus, bistveno razliko v primeri s položajem podložnika, ni razložil in to v resnici nikakor ni jasno. Glede na različne možnosti izgube svobode vsekakor ni razlike med servom in fevdalnim podložnikom. Pač pa navaja Vladimir Mažuranić v svojih »Prinosih ža- hrvatsko pravno-povjestni rječnik« v geslu rob — z izjemo Trpimirove li­ stine (852) in oporoke zadarskega priorja Andreja (918) — samo podatke o trgovini s sužnji in ima v toliko prav, ko razlikuje sužnje od »kmetova, koji su bili glebae adscripti, pripisani kmečkom zemljištu, pak ili nikad nisu imali pravo, da se odsele po svojoj volji, ili su to pravo naknadno izgubili«.123 Vendar pa všteva pod geslom kmet v ta sloj »nekadašnje robove, mancipia, serve, na manisio servorum posadjene... koje nuka potreba, da traže prehranu u zakupu komada tudje zemlje, a veseli su, kad njih i potomstvo njihovo gospodar pridrži privezane uz zakupno zemljište«.12* Antun Dabinović je podal v svojem delu Hrvatska državna i pravna povijest o vprašanju servov le izvleček iz razprave Račkega.125 Vprašanje se je znova pokrenuo v zadnjem desetletju. Prvi se ga je dotaknil Dragoslav Janković, ki je podčrtal, da je »položaj robova u staroj Hrvatskoj sličniji položaju kmetova (zavisnih seljaka vezanih za zemlju) u koje se oni izgleda postepeno pretvaraju. Karakteristična je u tom pogledu činjenica da se u svima ispravama robovi redovno poklanjaju uz imanja kao što su i u feudalizmu kmetovi poklanjani zajedno sa posedom za koji su bili vezani«.1» V isto smer gre tudi Nada Klaić, ki je ob kritiki nekaterih univerzitetnih učbenikov127 načela »neka pitanja feudalne for­ macije u srednjovjekovnoj Slavoniji«,12» le da ona mnogo odločneje pod­ črtaj e, »da servi i ancillae nisu u to doba više robovi, t. j . bespravni in­ ventar gospodareve imovine, nego posluga ili zavisni seljaci, koji su 120 Fr. Rački, n. n. m., str. 160 in 167. I21Vj. Klaić, Povjest Hrvata I, 1899, str. 292. 122 F. Sišić, Povijest Hrvata itd., 1925, str. 655. 125 Vladimir Mažuranić, Prinosi za hrvatski pravno-povjestni rječnik izd JAZU, 8, 1919, str. 1250. 124 VI. Mažuranić, n. d., 4, 1913, str. 511. 125 Antun Dabinović, Hrvatska državna i pravna povijest I, 1940 str 137—138, 140—143. 128 Dragoslav Janković, Istorija država i prava naroda FNRJ I, 19502 str 33, oz. 1952», str. 39. ' 127 N. Vučo, Privredna istorija naroda FNRJ, 1948. 1гз Nada Klaić, O nekim pitanjima feudalne formacije u srednjovjekovnoj Slavoniji, HZ IV, 1951, str. 123—127. 64 prodajom, zaduženjem ili dobrovoljnom predajom prešli u podanički od- nošaj«. Pci3€'bej dokazuje to mnenje z momenti, na katere je opozoril že Rački in s položajem servov zagrebškega kapitlja v 14. stoletju. V tem pogledu pravilno podčrtuje podobni gospodarski položaj servov in ostalih podložnikov, vendar pa ne analizira, aH ne obstoje med njimi kakršnekoli pravne razlike. Mijo Mirkovič dokazuje v razpravi »O ekonomskim odno­ sima u Trogiru u 13.stoljeću«i29 obstoj suženjstva (»ropstva«) v pravem smislu, sklicujoč se le na prekupčevanje s sužnji v Trogiru, na njihovo kupovanje za potrebe domačega meščanstva in na osvobajanje, kjer se upo­ rabljajo izrazi servus, in ancilla. Pomena teh izrazov ni analiziral, vendar pa podčrtuje tudi on, »da se robovi otkupljuju i sami, svojim novcem i žitom«, da je bilo torej tudi »robova i slugu koji vode svoje posebno do­ maćinstvo, . . . da nešto zaradjuju izvan svoga službovnog ili robovskog odnaša«. Viktor Novak je zbral v svojem obsežnem ekskurzu o »suženjstvu« v hrvatski državi v dobi domačih vladarjev v uvodu v izdajo kartularja samostana sv. P e t r a h i z statutov primorskih mest podatke o servih -'n ancillah v mestih, prav tako pa tudi podatke o servih v listinah; najvaž­ nejši pomen ima v tem pogledu prav kartular, ki ga je objavil v novi izdaji. Toda zaradi načelnega stališča, da je treba izraz servuis preprosto prevajati z izrazom .rab in da gre pri vseh teh podatkih za ostanke pra­ vega suženjstva kot pravne institucije, se v globljo analizo tega vprašanja sploh ni spuščal. Nove momente je vnesel v diskusijo v tem pogledu šele Miho Barada v svoji knjigi »Hrvatski vlasteoski feudalizam«, kjer poskuša najti, vmesno pot med Šišićevim stališčem in stališči, ki so se pojavila po drugi svetovni vojnimi Barada ugotavlja, da pričata listini Trpimira in Mutimira (852 in 892) izključno le to, da obstoje servi in ancillae, da so torej v tem času »isključivo robovi na Putalju obradjivali polje, oranice i vinograde,... da njihove svojine tu nije bilo, jer vladar slobodno raspo- laža njima i svima nekretninama i pokretninama na Putalju«. Zvonimirova potrditev posesti v Putalju splitski cerkvi (1075) priča nasprotno že o ob­ stoju »robova ili ropkinji... koji bi se unaprijed htjeli na taj posjed na­ staniti«, — torej po svoji lastni volji — ob tem pa se omenjajo »pokretna i nepokretna imanja« prebivalcev Putalja. Po teh podatkih sklepa Barada, da so tedaj že obstajali »kmetovi u pravom smislu«. Z Zvonimirovo da­ rovnico ujcu Strezu (pred 1078) in z nekaterimi podatki kartulara samo­ stana sv. Petra u Selu dokazuje poleg tega, da so v tem času z uvajanjem naturalne rente »robovi i kmetovi u njihovu odnosu prema gospodaru büi potpuno izjednačeni« in da je »pojedini rob imao ne samo svoju obi­ telj, ženu i djecu, nego i svoje vinograde, koje je obradjivao«; samo »društveno, pravno i osobno još su bili r e s , tako da je gospodar mogao da čini s njima što hoće, dok su bili kmetovi osobno slobodni. Tako se od 9. do l l . s t . izmjenio društveni položaj robova u gospodarskom odnosu: bespravno staro robovsko stanje postepeno se raspadalo.. . najprije u Mijo Mirkovič, HZ 4, 1951, str. 28—30, 51. 129 j»° V. Novak-P. Skok, Šupetarski k~artuïar,*'l952, str. 79—108 131 M. Barada, Hrvatski vlasteoski feudalizam, 1952, str. 30—32. 5 Zgodovinski časopis 65 gospodarskim odnosima, što će u 12. st. dovesti do izmjene i u njihovim ličnim pravima, prestat će oni biti r e s , a postati h o m i n e s . « Mandićeva kritika Baradovih izvajanj1^ bistva sploh ni zadela, ker je pustila Baradovo izhodišče — konkretne podatke o Kliški županiji — povsem ob strani (upira se jim le tam, kjer je že Barada pripustil pod- ložniško razmerje, t. j . pri kartularju sv. Petra v Selu, prejšnje podatke pa razlaga kot vpliv mest na najbližnjo okolico, kamor da so meščani na svoja zemljišča izven mest postavljali »robove u klasičnom smislu«, da jim jih obdelujejo);133 upira se le na splošno posploševanju te slike iz okolice mest na vso Hrvatsko, posebej pa le glede Vinodola, a tudi tu z dvema zelo dvomljivima izhodiščima — s prazno teorijo o obmejni vo­ jaški organizaciji 1 3-a ter z njemu mnogo preveč priljubljenim razlaganjem raznih institucij globokega fevdalnega obdobja iz »ustanov rodovskog uredjenja«.134 Tako ga je Barada res lahko zavrnil s preprostim opozorilom, da je njegova izvajanja napačno reproduciral in polemiziral proti svoji reprodukciji, ne pa proti resničnim Baradovim izvajanjem.135 Poslej diskusija v bistvu ni prinesla nič več novega. Marko Kostren- čič je v svojem »Nacrtu historije hrvatske države i hrvatskog prava«1 3 6 kljub navidez drugačnemu teoretičnemu stališču stvarno obravnaval fev­ dalizem s stališča formalne pravne šole le kot vprašanje razmerja med svobodnimi in vladarjem ter formalne oblike organizacije oblasti, tako da se vprašanja strukture podložnega kmečkega sloja sploh ni dotaknil. Djordje Čulić je sicer .posvetil temu vprašanju celo razpravo, ki pa je ostala brez novih rezultatov.13? Teoretično zavračanje Barade, da pravni razvoj ne more biti precej poznejši od gospodarskih sprememb, je prav v tem vprašanju povsem v nasprotju z vrsto zgodovinskih primerov. Kon­ kretnih Baradovih navedb se tudi on ne dotika, marveč se zdi, da kakor Mandić na »ozkem področju okrog mest« dopušča njihovo pravilnost; če pa m'mogrede vendarle to priznanje suženjskega elementa omejuje, češ da »se ne može govoriti o robovima u klasičnom smislu«, ker da so servi »koristovni vlasnici nekretnina i pokretnina, da imaju svoju obitelj«, je spat treba pripomniti, da to tudi pri klasičnem suženjstvu ni izključeno, le da gospodarjeva volja takšno stanje lahko vsak čas pretrga; le debelo zanemarjanje razlik med »polsvobodo« in »nesvobodo« pa dovoljuje trdi­ tev, da spadajo ti »servi iz naših spomenika u kategoriju poluslobodnih 132 Oleg Mandić, O nekim pitanjima društvenog uredjenja Hrvatske u srednjem vijeku, HZ V, 1952, str. 131—138. 133 O Mandić, str. 132—135. • "'a O. Mandić, n. n. m., str. 133 (pri Pirennu povzeti citat je poleg tega slabo uporabljen, ker gre tam — v slov. prev. Srednjeveška mesta str. 220 — leza potrebe kolonizacije, ne pa obmejne vojaške organizacije!). 134 O. Mandić, n. n. m., str. 135—136 (navedeni družbeni elementi so znani ponekod tudi v fevdalni družbi, ki se je razvila po dolgih stoletjih obstoja sužnjelastniške formacije, zato pa sami niso nikako nujno oporišče proti Bara­ dovim tezam!). 135 Miho Barada, Starohrvatska seoska zajednica, 1957, str. 54 1M M. Kostreničić, Nacrt historije hrvatske države i hrvatskog prava I, pos. str. 160. si., 180 si., 202 si. 137 Djordje Čulić, Državnopravni karakter Hrvatske za domaće dinastije, Zbornik pravnog fakulteta u Zagrebu VII, 1957, str. 67—81. 6 6 - . . . . - . - • • . . . feudalnih p:>dložnika«.i38 vse drugo obsežno razpravljanje pa & teorijo o postanku fevdalne formacije v ekonomskem pogledu spet nima nikake zveze: v marsičem zelo prisiljena analiza Trpimirove listine je s tem vpra­ šanjem sploh brez zveze; trditve o popolnem prevladovanju zadruge bi morale biti šele dokazane — pri obsegu, na katerega je mogoče po virih v resnici sklepati nanje, pa so takšne institucije (calpulli in campanias v Španiji, vlaška in šiptarska pastirska organizacija na Balkanu itd.) znane v dovolj lepi vrsti primerov pri potomcih tistega prebivalstva, ki je pre­ živelo nekaj sto let rimske oblasti, da bi mogla učinkovati visoka teorija, kako so ta.<šni »instituti iz rodovskog uredjenja« nepremostljiva ov;ra za Bur.idovo teorijo!«» Zgodovina je pač konkretna veda, v kateri vodi vsako spoznanje skozi analizo konkretnih virov, tudi — pri zavračanju dvomljivih teorij ! Po Culfću se je dotaknil spornega vprašanja pri Hrvatih le še Mijo Mirković ki se je znova vrnil k njemu v precej širšem okviru v »ekonom­ ski historiji Jugoslavije«.!« Svoje prejšnje stališče je v mnogočem omilil: »Servi su zavisni ljudi u nepovoljnijem položaju nego kmetovi, ali u daleko povoljnijem nego antički robovi. Imaju neke oznake roba, ali ne sve.« Toda kljub temu, da pravi, položaj »roba«, nasajenega na kmetijo, v gospodar­ skem pogledu »nije gori od kolonova«, vendar govori dosledno o servih kot o »robovima« ter celo o »epohama robovlasništva«, zdi ee da do »pro­ dora kapitalizma u poljoprivredu«, čeprav le na teritorialno omejenih pod­ ročjih. Tudi v s r b s k i historiografiji so bila ta vprašanja načeta že davno, vedar — zaradi strukture virov, ki postajajo bogatejši šele odkar je fevdalna družba že izoblikovana — v mnogo manjšem merilu. Poglavitni predmet teh razprav je bilo poleg vprašanja suženjstva v statutih mest južnega Primorja in poleg trgovanja s sužnji v teh mestih«! -vprašanje »otroka« ter njegove pripadnosti v vrsto sužnjev ali v vrsto podložnikov. Vendar tu ni bilo niti približno tako ostrih diskusij in nasprotij kakor pri Hrvatih. Seveda tudi ni niti zdaleka tako pomembno, saj gre pri njem le za vprašanje, v kolikšni meri je podložniški sloj v srednjeveški srbski državi za vlade Nemanjičev še vedno družbeno razdeljen, ne pa za vpra­ šanje, kako je nastal: srbska historiografija namreč dosti složno sodi, da je bilo še do 12. stoletja vaško prebivalstvo v veliki meri svobodno in da se razvija pcdložništvo pretežno z neposrednim prehajanjem svobodnih ljudi v odvisnost od zemljiških gospodov. Pa tudi glede položaja »otrok« se giblje preiskava vse do danes v bistvu v isti smeri, ki sta jo ocrtala Stojan Novakovič"2 in zlasti Konstantin Jirečeki« i n ki jo je najobsežneje izdelal Teodor Taranovski;!« niti Ale­ 's8 Dj. Culić, n. n. m., str. 71. 139 Dj. Culić, n. n. m., str. 79—80. 140 Mijo Mirković, Ekonomska historija Jugoslavije, 1958, str. 47—53. 141 Gl. zlasti Gregor Čremošnik, Naše roblje u srednjom veku, Jugosloven- ska Njiva 6, 1922, str. 21—26, Pravni položaj našeg robija u srednjem veku, GZM, N. S. II, 1947, str. 69—73, in Izvori za istoriju robija itd., Istorisko-pravni zbornik, Sarajevo, 1, 1949, str. 148—162. 142 Stojan Novaković, Zakonik Stefana Dušana, 1898, str. 174. 67 ksander Solovjev145 niti Dragoslav Janković14^ nista vnesla bistvenih ele­ mentov. »Otroci« so po brezdvomnih rezultatih preiskave tega vprašanja vsekakor »lična i nasledna svojina svojih gospodara«; »za razliku od svega ostaloga stanovništva otroci nisu mogli od vladaoca tražiti pravnu za­ štitu«. Prav tako pa so trdni tudi rezultati o njihovem gospodarskem po­ ložaju, ki jih vendarle .bistveno deli od antičnega suženjstva: oni so »eve više posadjeni na zemlju«, v tem položaju pa imajo ne glede na osebno nesvobodo iste pravice in dolžnosti kakor »meropsi«; poleg tega spadajo, če so zagrešili katerega izmed določenih težjih zločinov, prav tako pred carsko sodišče kakor ostali prebivalci.14? Avtorji, ki so poskušali dokazati pogrešnost teh trditev, so brez dvoma nekatere določbe Dušanovega za­ konika, na katere so se pri tem opirali, razumeli nepravilno.148 V s l o v e n s k e m zgodovinopisju je postavil temelje preiskovanju tega vprašanja Ljudmil Hauptmann s svoj ima razpravama »Die Freileute«1« in »Staroslovenska družba in nje stanovi«150 ter s knjigo »Über den Ur­ sprung von Erbleihen in Österreich, Steiermark und Kärnten« (1913), k njemu pa se je vračal še tudi pozneje151 in svoje teze precizno povzel v polemiki proti Freisacherju o »Postanku kmetskega stanu na Koroškem«.1« Njegovi rezultati so tudi temelj za prikaz tega vprašanja — le v podrob­ nostih delno nian'siran — v Kosovi »Zgodovini Slovencev od nalselitve do reformacije« (oziroma do 15. stoletja)155 ter y moji »Zgodovini slovenskega naroda«.154 Hauptmann je ugotovil, povezujoč družbeni in gospodarski po­ ložaj »hlapcev«, da so že od 9. do 11. stoletja znani v slovenskih krajih servi aH mancipia, ki pa so živeli le delno na gospodovem dvoru in delali na dominikalni posesti (servus operarius, werchperliute), večinoma pa na posebnih hobae servilas, od dominikalne posesti ločenih kmetijah (weroh- pauern). Privezani so bih na grudo, toda le dotlej, dokler je bila to go­ spodarjeva volja. »Vsak hip jih je gospod lahko uvrstil zopet med domačo družino ali premestil na drugo zemljišče. Kajti naseljeni hlapci niso imeli pravice do svojih kmetij niti sploh do kmetskega življenja, bili so le blago, katerega je lastnik predeval in rabil, kakor je hotel.«155 Lahko jih 143 K. Jireček, Geschichte der Serben I, 1911, str. 132, II, 1918, str. 33—34; Istorija Srba II, 19522, str. 101—103. 144 Teodor Taranovski, Istorija srpskog prava u nemanjičkoj državi I, 1931. str. 76—82. 145 Aleksandar Solovjev, Predavanja iz istorije slovenskih prava, 1939, stran 186—187. 149 Dragoslav Janković, Istorija države i prava feudalne Srbije, 1953 str. 38—40. 147 D. Janković, n. d., str. 38—39. 148 Gl. zlasti polemiko Taranovskega n. n. m. u' Ljudmil Hauptmann, Die Freileute,.Carinthia I 100, 1910, str. 12—34. 150 Ljudmil Hauptmann, Staroslovenska družba i nje stanovi, CJKZ I, . 1918, str. 77—99. 151 Ljudmil Hauptmann, Colonus, Barschalk und Freimann, Wirtschaft und Kultur, Festschrift... Alfons Dopsch, 1938, str. 170—190. 152 Zgodovinski časopis V, 1951, str. 186—191. 155 Izd. 1933, str. 120—133, izd. 1955, str. 152—156. 154 II. zv., 1955, str. 16—26, 93—96. 155 Lj. Hauptmann, ZČ V, 1951, str. 186. 68 je poklonil ali prodal, z zemljiščem ali brez njega. Vendar Hauptmann po pravici podčrtuje, da razlika med svobodnejšimi oblikami podložništva in položajem na kmetijo posajenih »hlapcev« ni bila tolikšna, kakor bi se zdelo po teh pravnih določilih: »teoretsko je sicer hlapec sedel na svoji hubi nesporno le od danes do jutri; ali dejansko si je gospod dobro pre­ mislil, preden bi mu jo zopet vzel, 'ker je bilo malo ljudi in zato težko najti namestnika. Zadovoljeval se je zategadelj rajši s skromno davščino, katero je pobiral sam ali njegov oskrbnik ob'pojezdi za to, da je potrdil sužnja v posesti, a kadar je ta umrl, je zahteval navadno le umrlino in pustil kmetijo pokojnikovemu sinu za nekaj penezov primščine. Razlika med ded­ nostjo hlapčevske in prazniške ( = polsvobodniške) hübe torej ni bila ve­ lika. Kar polusvobodniku po pravici, je šlo sužnju po običaju.«158 V go­ spodarskem življenju so se razlike med »hlapcem« in polsvobodnikom krhale že od uvajanja teh oblik, a »od enajstega stoletja se množijo zna­ menja, da se je tudi pravni red preživel« in ob razkroju pridvornega go­ spodarstva so te razlike v resnici izginile.15? V zadnjem času pa je nastala tudi glede slovenskih pokrajin teorija, po 'kateri naj bi globoko v visoki srednji vek tu docela prevladovali z dominikalnim posestvom zvezani servi. Walter Fresacher izhaja v svojem delu »Der Bauer in Kärnten«158 s stališča — v bistvu apriornega, ker ga dokazuje le z mnogo poznejšimi pojavi do 18. stoletja, ki pa z izhodiščem nikakor niso nujno zvezani, čeprav so točni za poznejši čas1 5 9 — da je bilo pred »posegom Nemcev«, se pravi pred frankovsko dobo, pri Sloven­ cih razen plemstva (in kosezov, ki jih dosledno izpušča iz obravnave) vse »prebivalstvo .nesvobodno in je moralo obdelovati zemljišče za svoje go­ spode; samostojni kmetje (se. v gospodarskem smislu!) so pri tem komaj obstojali«. Tudi frankovsko zemljško gospostvo se po tej teoriji začne z nastankom »dvorov kot gospodarskih središč; to so bila bolj ali manj ob­ sežna področja, ki so jih obdelovali in upravljali iz gospodovega dvora«. Tudi za to dobo zanikuje obstoj pravih na zemljo posajenih servov kot kmetov, kajti po njegovi razlagi (mansus naj ibi pomenil le malo hišico z malim конот zemlje in naj bi se razlikoval od — po njegovem poznejše — hube-kmetije) naj bi servi casati ali manentes dobili le malo hišico za prebivanje, v glavnem pa naj bi še vedno delali »pod istrogim nadzorstvom graščinskih uradnikov« na manjših, teritorialno ločenih delih dominikalne posesti, katere »pridelki so se stekali s tistimi gospodovega dvora«. Šele od 10. stoletja naprej so nastajale, pod pritiskom kolonizacije in bezanja servov v gozdnate predele prave kmetije kot samostojne gospodarske enote. »Rojistno uro današnjega kmečkega stanu« pa naj bi pomenil šele razkroj vilikacij, ki ga postavlja v 12. in 13, stoletje.16" Pri teh nazorih je vztrajal v celoti kljub Hauptmannovi kritiki,161 ki se ji je pozneje pridru- 156 Lj. Hauptmann, n. n. m., str. 187. 157 Lj. Hauptmann, n. n. m., str. 187—188. 158 Zlasti v prvi knjigi, 1950, kjer obravnava »osebni položaj kmeta na Koroškem«; II, zv., 1952, je posvečen »svobodnemu zakupu«, III. zv., 1955, »kupnemu pravu«. "• Prim. S. Vilfan, oc. v ZC X—XI, 1956—1937, str. 354—367. mo w Fresacher, n. d., I, str. 29—49, 69 žil z dobro označbo najbolj problematičnih načinov Fresacherjevega skle­ panja v razdobju do 15. stoletja tudi Sergij Vilfan.iM Dela o nastanku fevdalizma v B o s n i so se skoraj izključno omeje­ vala le na vprašanje organizacije oblasti in organizacijske oblike vladajo­ čega fevdalnega razreda,163 medtem ko preiskave o razvoju teh vprašanj v Bolgariji in Bizancu, ki so uporabljale delno tudi podatke iz M a k e d o ­ n i j e ,164 v našem zgodovinopisju še niso izzvale kakih podobnih podrob­ nejših obravnav (mimo kratkih sintetičnih povzetkov v I. knjigi Zgodovine narodov Jugoslavije, kjer pa seveda ni argumentacije za postavljene trditve)."* b) Analiza podatkov v virih. — Temeljni vprašanji, od katerih je pri s l o v e n s k e m u agrarnemu razvoju odvisno, ali moremo vztrajati pri bistvenih potezah Hauptmannove konceocije, ki je v bistvu soglasna z vsem, kar ipoznamo iz okvirnega razvoja, ali pa moramo sprejeti tako izjemno Fresacherjevo, sta: a) ali res pomeni »mansus« do 10. stoletja »majhen del pridvorne posesti s stanovanjsko kočo« in »ne samostojen obrat ter is tem nikako kmečko posest v poznejšem smislu«,166 torej nekaj bistveno različnega od hübe; b) ali je bilo pred uvajanjem frankov.ske organizacije zemljiškega gospostva tu v resnici z izjemo nekaj gospodov vse prebivalstvo nesvobodno. Vilfan je zelo dobro opazil, da je resnično izhodišče te teorije trditev pod b), ki jo Fresacher sicer mnogokrat .ponavlja, je pa sploh ne doka­ zuje — če ne štejemo za dokazovanje priložnostno sklicevanje na litera­ turo, brez analize virov. Tu je tudi vzrok za krčevito, čeprav neuč'nko- vito1 6 7 upiranje proti obstoju poznejših polsvobodnikov, ker bi kazali na nekdanje osebno isvobodno prebivalstvo. »Zato je bilo treba libere degra­ dirati iz polsvobodnjakov v nesvobodnjake, ker pa so proprii nedvomno tudi nastanjeni (se. na mansih), je bilo treba skonstruirati neko drugo raz­ liko med proprii in liberi, in v ta namen je bilo treba ustvariti male mansû kot sedeže propriev, hübe pa kot sedeže liberov« ter vztrajati pri tej konstrukciji do 13. stoletja, čeprav je tudi po Fresacherjevem mnenju raz­ likovanje med mansom in hubo izginilo že v 10. stoletju, tako da razliko­ vanje med proprii in liberi celo pri njegovem lastnem izvajanju pripelje do popolne konfuzije.168 : N 181 Gl. op. 152; W. Fresacher, Carinthia I, 144, 1954, str. 1086—1091. (z očitnim spodrsljajem pri razlagi izraza »barbarske invazije«, ki se pri Hauptmannu nanaša na preseljevanje plemen od Hunov do Madžarov!). l e ! Gl. op. 159. 113 Predvsem A. Babic, O odnosima vazaliteta u srednjeviekovnoj Bosni, Godišnjak ID BH VI, 1954, str. 29—44; V. Jokanović, Prilog izučavanju bosan­ skog feudalizma, Radovi ND BH II, 1954, str. 221—267; S. Cirković, Ostaci starije društvene strukture u bosanskom feudalnom društvu, Istor. glasnik 1958, št. 3—4, str. 155—164. 184 Gl. op. 13 in 14. l e s Gl. op. 74. ш w. Fresacher, n. d., I, str. 32. 1 , 7 Trditev v Charinthia I, 144, str. 1089, da se je tlaka povsod ohranila namreč ne upošteva velikih razlik v njenem razvoju in že zato ni zadosten argument; s tem glavnim dokaznim sredstvom se seveda zruši vse drugo izva­ janje avtorja! 70 Frasacherjevo dokazovanje pa je nevzdržno tudi tam, kjer je posku­ šal dokazovati, t. j . pri .razlikovanju med mansom in hubo ob njihovih prvih pojavih v zvezi z uvajanjem frankovskega sistema in hubnim pre­ urejanjem vasi v slovenskih pokrajinahA69 Za izhodišče pri razlagi- izraza mansus je vzel Fresacher izraz mansio, ki ga uporablja na Koroškem edino listina iz 1. 864, ki razlikuje v kraju Krka cur iam. . . et maresiones, id est de teritorio ad opus indominicatum colonias VI et servos quinque . . . et manentes servos XV cum coloniis et uxoribus et filiis et aliis utensilibus (pravilni prevod, ob katerem postanejo vse avtorjeve pripombe nevzdržne: »dvor in bivališča, to je šest kmetij zemljišča za pridvorno gospodarstvo in pet hlapcev.. . ter petnajst naseljenih hlapcev s kmetijami ter ženami in otroci in drugimi potrebščinami«).170 »Mansio« pomeni res le bivališče ali dvor brez zemlje (celo le prenočišče za vojake ali vladarjeve ljudi; družino v enem stanovanju itd.) in se v tem smislu tudi dosledno upo­ rablja,171 toda vzporedno z njo uporablja ista pisarna tudi izraz mantmq v drugačnem pomenu — in sicer — kakor drugod1 7 2 — tudi pri nas po­ polnoma z isto vsebino, kakor jo ima izraz hoba. Fresacher sicer trdi, da se pomena izrazov mansus in hoba začenjata izenačevati šele v 10. sto­ letju, ko da je pri mansu izginil specifični poudarek na bivališču in pri hobi na zemljišču. Če pa se ne bi tako skrbno omejeval le na listinsko gradivo o Koroški, marveč bi za razlago terminologije uporabljal tudi isto­ časne in po ii3ti kraljevski pisarni izdane listine za sosedne pokrajine, bi takoj spoznal svojo zablodo. Pomen höbe kot kmečke poljedelske enote glede na zemljišče in celo uporabo različne vrste hub kot zemljiške mere mu dajeta zlasti dve listini: darovanje »dveh celih kmetij« (hobas pienas, 1.892) in »treh kraljevskih kmetij v polni izmeri« (integra.... trium rega- lium hobarum . . . mensura, 1. 979). Toda prav tako se kot mera za zemljišče uporablja že v 9. stoletju in pred prvim pojavom izraza »hoba« v virih za slovenske pokrajine (1. 878) pojem mansuis, celo v bistvu na isti način ka­ kor izraz hoba v primerih, ki jih je kot odločilen za razlikovanje teh dveh pojmov navedel Fresacher: 1. 830 opisuje darovnica velikost enega izmed darovanih zemljišč z dolžinskimi merami, velikost drugega pa s tem, da »obsega eno kmetijo« (oontinet mansum unum); 1 7 3 leta 836 daruje Ludvik Nemški »ecclesiam cum territorio ad mansos centum faciendum«;174 leta 846 je prav tako dobil centum mansos Pribina;175 tako jasno, da bolj sploh ni mogoče, pa se opisuje vsebina izraza mansus v darovnici Salzburgu z dne 2. X.854: de terra exartata, parata scilicet ad arandum mansos inte- 183 S. Vilfan, ZC X—XI, 1956—1957, str. 361—364. "» Gl. OD. 160. 170 Fr. Kos, Gradivo II, št. 191, str. 147 si. " i Fr. Kos, Gradivo I, št. 30 (iz 13. stol.!); 284 (1. 792); 285 (1. 792: mansio- nes aut paratasi); II, št. 17 (1. 803); 49 (1. 816: mansiones vel paratas); 191 (864); 261 (okr. 1. 880); 338 (1. 904); 344 (1. 908); 376 (1. 929); 499 (1. 974); primeri so zvezani navadno s podeljevaniem imunitetnih pravic in gre razen dvakrat le za primere italijanskega področja. 172 Gl.. literaturo pri B. Grafenauer, Ustoličevanje, str. 449. 173 Fr. Kos, Gradivo II, št. 241 (878) in 106 (830). 174 Fr. Kos, Gradivo II, št. 115. 173 Fr. Kos, Gradivo II, št. 133. 71 gros VII ('kje je tu razlika od »hobae plenae«?!), id est ad unamquamquam coloniam (sic! — s tem se izenačuje izraz maasus še z drugim izrazom, ki mu Fretsaeher priznava isti pomen kakor izrazu hoba!) iugera XC et de silva undique in gyrum scilicet ac per omnes partes miliarium unum.1 7 8 To je seveda manisus regalis (kakor nastopajo tudi hobae regales!), toda že 1. 859 uporablja isti vladar spet kot mero pri darovnici o Admontski dolini »mansos serviles XII et pascua et Silvas et aquas que in ipsa proprietà-te convenient«, brez vsakršnega dvora!177 S tem je seveda podrto edino oporišče za Fresaoherjevo mračno in monotono podobo slovenskih dežel pred začetki nemškega vpliva. Zato moremo toliko bolj z zaupanjem verjeti podatkom virov, ki kažejo v slo­ venski družbi pred organizacijo frankovskega zemljiškega gospostva po­ leg »servov« tudi »libere«, ki jih je stisnil pod jarem zemljiškega gospo­ stva vprav frankovski fevdalni sistem.17« Ob dveh primerih se posest »svobodnih« Slovanov izrecno izvzema iz nastajajočega zemljiškega gospo­ stva,1™ zato pa se ob drugi priložnosti, ko so brez vladarjevega dovoljenja — t. j . po frankovs'kem pravu brez dovoljenja vrhovnega lastnika vse ne­ obdelane zemlje! — izkrčili neobdelano zemljišče, zahteva od »liberov«, da pristanejo na plačevanje dajatev, sicer pa se morajo izseliti, čeprav brez škode za svoj družbeni položaj.180 Slovani, ki jih je naselil vojvoda Ivan v Istri, so imeli prav tako položaj »gostov« in so bili potemtakem osebno svobodni."1 Podobno srečamo pri Lipnici 1. 970, na ozemlju, ki je bilo šele pravkar poseljeno po osvojitvi izpod Madžarov, »colone« (v bavarski ter­ minologiji pomeni izraz osebno svobodne podložnike) namesto običajnih »sužnjev« (mancipia).182 Toda tudi za »serve« ali »mancipia« kot najnižji sloj podložnega pre­ bivalstva podatki virov od vsega početka, odkar se pojavljajo podatki o njih, ne potrjujejo Fresacherjevega mnenja, da bi bili to le pridvorni hlapci. Terminologija virov (mancipia, servi) je kakor drugod v evropskih latinskih virih v tem času povzeta po rimskem pravu in tudi osebni po­ ložaj servov se ni — razen glede kaznovanja s smrtno kaznijo — kaj prida razlikoval od položaja antičnega sužnja.1«' To velja.zlasti ob trgo­ vanju s sužnji (ob Donavi in v öbmors'kih krajih),184 pa tudi za serve v pri- dvornem gospodarstvu. Med najnižjo sikupino s poljedelstvom zaposlenega podložnega sloja prebivalstva pa so pridvorni hlapci (servi infra curtem morantes, ootti- 178 Fr. Kos, Gradivo II, št. 193. 177 Fr. Kos, Gradivo II, št. 162. 178 B. Grafenauer, Ustoliče vanje, str. 542—555; Zgodovina slovenskega na­ roda II, 1955, str. 16—26. 179 Fr. Kos, Gradivo II, št. 97 in 311. 180 B. Grafenauer, Ustoličevanje, str. 482. 181 Fr. Kos, Gradivo II, št. 23, str. 24. 182 Fr. Kos, Gradivo II, št. 436. 185 Ph. Dollinger, n. d., str. 207—211; W. Fresacher, n. d., I, str. 50—59; S. Vilfan, Pravna zgodovina, str. 79. 184 Fr. Kos, Gradivo II, št. 341 ; Grafenauer, Zgodovina slovenskega naroda II, str. 64—69; A. Fanta, Die Verträge der Kaiser mit Venedig bis zum Jahre 983, Mitteil. d. Instit. f. österr. Geschichtsforsch., E.-B. I, 1885. 72 diani itd.) predstavljali že od začetka sorazmerno majhen del. »Sužnji«, o katerih govori legenda o Ingu, so po vsem videzu živeli kot samostojni kmetovalci. Prve darovnice na slovenskih tleh navajajo kot predmet da­ rovanja le zemljišče — včasih z njegovim prebivalstvom, pri čemer pa ni mogoče izluščiti- z darovnico urejenega gospodarskega položaja tega .prebivalstva. Čim pa se sredi 9. stoletja začenjajo ob darovnicah navajati hübe kot realne enote, se navajajo že tudi »hlapčevske kmetije« (mansi «serviles) in- se darujejo naseljeni hlapci (manentes servi) s kmetijami.185 Darovnica o posestvu Trebnje pri Osojskem jezeru dopušča celo zaključek, da je bilo tudi v Karantaniji razmerje med pridvornimi in naseljenimi servi podobno kakor na Bavarskem in v Italiji, približno 1:3 (22 -. 70).186 Poleg tega pa se pridvorno gospodarstvo omejuje predvsem na severnejše slovemske pokrajine, v katerih se je začelo frankovsko zemljiško gospo­ stvo močneje uveljavljat? že pred naselitvijo Madžarov in prekinitvijo frankovske oblasti v zgornjem Posavju. V južnih predelih so podatki o »dvorih« nesorazmerno bolj redki in se »dvori« očitno niso nikdar močno uveljavili; tu so bili »servi« od početka uveljavljanja zemljiškega go­ spostva (okrog leta 1ÖO0) skoraj izključno na kmetijah nasajeni kmeto­ valci.18? V.-e to torej povsem potrjuje Hauptmannovo sliko razvoja podložnega poljedelskega sloja v slovenskih deželah kot okvir nadaljnje preiskave. V ta okv:.r se lepo prilegajo tudi nove Fresacherjeve ugotovitve. Uveljav­ ljanje izraza »homines« mesto »servi« od 11. stoletja naprej ustreza prvi stopnji gospodarskega izenačevanja servov z ostalimi skupinami podložnih poljedelcev, ko so do konca 12.stoletja izginjala pridvorna gospodarstva ter je bilo tudi njihovo zemljišče razdeljeno na kmetije; s tem je izginila potreba po tlaki in tako tudi poglavitna vnanja razlika med na kmetijo nasajenimi servi ter polsvotoodniškimi skupinami podložnih kmetov. Že od vsega začetka se torej velika večina servov po svojem gospo­ darskem položaju (kot kmetovalci na posebnih hubah) bistveno razlikuje od antičnih sužnjev. Z razkrojem pridvornega gospodarstva obvelja to tudi za tisti del servov, ki je bil dotlej naseljen na dvoru. Od polsvobod- niških skupin so serve ločile le nekatere posebne dajatve, ki so zamenjale prejšnjo obveznost v tlaki, odkar je postala nepotrebna.188 Okrog leta 1300 pa začenja z novim načinom urejanja razmerja med zemljiškimi gospodi in podložniki — v obliki individualnega podeljevanja kmetije po začasnem ali dednem zakupu — izginjati tudi ta. razlika med podložnimi. 189 Nekatere pravne razlike so se med podložniškim prebival­ stvom ohranile sicer še tudi vnaprej, vendar kljub njim moremo že od 13./14. stoletja govoriti o enotnem podložniškem sloju v naših deželah, ki so ga ločile le še gospodarske razlike glede velikosti kmečke posesti. 185 Fr. Kos, Gradivo II, št. 162 in 191. 186 Fr. Kos, Gradivo II, št. 248. 187 B. Grafenauer, Zgodovina sloven, naroda II, str. 93 (po kartoteki vseh podatkov v virih za tedanje slovensko ozemlje!). iss w Fresacher, n. d., I, str. 79 in 126; S. Vilfan, Pravna zgodovina, str. 81, 286; za primer preureditve gl. hj. Hauptmann, Razvoj družabnih razmer v Radovljiškem kotu do krize 15. stoletja, ZČ VI—VII, 1952—53, 274—278. 73 Mimo podatkov iz slovenskih dežel imajo nekaj več neposrednih virov o »servih« izmed jugoslovanskih narodov le še H r v a t i . Podatki kartu- larja samostana sv. Petra v Selu19l> povsem jasno kažejo, da servus v 'drugi polovici 11. stoletja tu ni suženj v antičnem smislu. Dvakrat je ome­ njen servuis povsem jasno s svojo družino in posestjo (Ciprijan, Nikola), torej kot pravno osebno nesvoboden človek, ki pa vodi sam svoje gospo­ darstvo kot fevdalni podložnik. V treh primerih je servus izgubil svobodo zaradi neplačanega dolga, vendar pa se v dveh primerih omenja pravica, da se odkupi; tudi tu torej razpolaga servus s svojimi dohodki, kar je ne­ združljivo s suženjstvom v antičnem smislu. V štirih primerih je prodal za serva oče svojega sina, v enem izmed njih (glede Zlobe) le pogojno; toliko bolj je zanimivo, da je v enem primeru oče že pred tem servus, s'n — s čigar svobodo oče razpolaga — pa še ne. V enem primeru je bil servus izročen za ukradenega, v drugem pa-si servus pridobi svobodo s tem, da zamenja sebe z drugim servom(!), v tretjem pa se sam poda v nesvobodo. Le v šestih primerih gre za nakup servov od trgovcev s sužnji. V vseh ostalih primerih pa je znana le prodaja brez podrobnejših okoliščin. Poleg podatkov, ki so razložljivi le z življenjem »teervov« na po­ sebnem, od zemljiškega gospostva oddeljenem, zemljišču — torej z go­ spodarskim položajem, značilnim za podložnega kmeta —, je treba po­ udariti tudi pomen teh podatkov za poznanje prehoda med »serve«. So­ razmerno pogosti so podatki, ki pričajo o izgubi s v o b o d e ob tem pre­ hodu, zvezane z izgubo lastne zemljiške posesti. Sredi 9. stoletja je prvič omenjen »dvor« (curtis), v 11. stoletju pa je z oropanim poljedelskim orodjem takšnega dvora (6 ral) dokumentiran tudi obstoj pridvornega gospodarstva. Kljub temu je opravičen dvom, utemeljen v prirodi kraškega zemljišča, da bi imelo pridvorno -gospo­ darstvo v primorju Hrvatske kdaj večji pomen in razsežnost. Zato je tudi dvomljivo, ali moremo iz listin, ki govore sredi 9. stoletja o »servih« in »anclllah«, v 11. stoletju pa o »družinah« (familia), v resnici sklepati z Barado, da gre v prvih primerih za prave sužnje na pridvornem posestvu, v drugih primerih pa za podložnike na posebnih delih zemljišča. Obstoj »tributa«, • ki ga je po Zvonimirovi darovnici od leta 10'78 pobiral njegov ujec Strez, kateremu je dal kralj »vse zemlje« v Mosoru od Salone do Biiačev, je gotovo dragocen podatek za širino podložništva, izraženega z dajatvami od zemljišča; toda to potrdilo ne pove, da bi ta oblika šele te­ daj nastala in zamenjala starejše suženjstvo. Tako moremo že prve podatke o servih iz srede 9. stoletja z gotovostjo porabiti le kot dokaz za vezanost na zemliišče, s katerim so bili darovani; vse drugo pa je mogoče le do­ mnevati.1 9 1 Za S l a v o n i j o je v bistvu vse potrebno povedala že N. Klaič v svoji analizi skopih virov, M se začenjajo šele od konca 11. stoletja dalje.192 189 S. Vilfan, n. d., str. 179—182; W. Fresacher, n. d., I—III, passim, posebej I od str. 104 do 143. 100 V. Novak-P. Skok, n. d., str. 102—107. 220—222. 191 Fr. Rački, Documenta, št. 2, 37 in 38; V. Novak-P. Skok, n. d., str. 224 in 226. 74 Darovnice od začetka naprej poznajo »mancipia« s posestjo (mancipia una cum suis heredibus heredumque successoribus), torej v gospodarskem po­ gledu v položaju fevdalnih podložnikov. Nekatere razlike so se sicer — po podatkih statuta zagrebškega kaptola ohranile — coloni so se mogli seliti in EO bili torej osebno svobodni, servi pa so bili privezani na zemljo; v tem pogledu se niso razlikovali oni, ki so šele sami prešli med serve (ascripti) od rojenjakov (originarii, rojeni od servov).193 Niti v načinu kmečkega življenja niti po dolžnostih do zemljiškega gospoda (po dajatvah in tlaki) pa med temi tremi vrstami podložnikov ni bilo bistvenih razlik. Drugačen je bil položaj l e v p r i m o r s k i h m e s t i h , 1 M kjer doka­ zujejo mestni statuti, da se je do 13. in celo do 14. stoletja ohranilo su­ ženjstvo v pravem smislu — različno od antičnega le v tem, da gospodar ni razpolagal sam tudi s sužnjevim življenjem. Vendar gre pri tem prven­ stveno za hišno služinčad, čeprav so jo do razvoja mestnega gospodarstva uporabljali ponekod tudi za poljsko delo na posestvih meščanov.195 Po Čremošnikovih ugotovitvah o Dubrovniku šele v 14. stoletju sledi pre­ usmeritev k osebno svobodnim hlapcem in služkinjam, nekako v istem času pa se preneha tudi uporaba »servov« na istem področju pri poljskih delih. Trgovina is sužnji — namenjena sedaj predvsem za preprodajo v Italijo — pa je v postopno upadajočem obsegu trajala še naprej. 1 9 6 Prav to trgovanje postavlja vprašanje o obstoju suženjstva v B o s n i. Ali so bili sužnji, ki so jih dobivali dubrovniški trgovci od tod, doma nesvobodni kmetovalci na svojih posestvih, ali pa je Bosna poznala poleg podložnega kmečkega tudi suženjski sloj? Zaradi popolnega pomanjkanja virov o nižjih družbenih slojih v Bosni na to pomembno vprašanje pač ni mogoče odgovoriti is kakršnokoli gotovostjo; mogoče so samo domneve. Vsekakor pa ima v virih s hrvatskega ozemlja izraz servus več po­ menov. Pomeni tako sužnja, ki dela v gospodarjevi hiši ali na njegovem zemljišču in ki ga gospodar hrani, zato pa si prisvaja vse njegovo delo, kakor tudi nesvobodnega kmeta ali polsvobodnega kolona, ki živita na gospodarjevem posestvu skupaj s svojo družino ter obdelujeta oddeljen kos zemljišča, zato pa oddajata določen del pridelkov. V visakem primeru posebej ni mogoče ugotoviti, v kakšnem pomenu je izraz uporabljen. Očitno pa je vendarle, da najkasneje od druge polovice 11. stoletja naprej — razen v primorskih mestih in njihovi najbližji okolici — vse bolj prevladuje drugi pomen. 192 Gl. op. 128. l e s Gl. določbe o servih v Statuta capituli Zagrabiensis saec. XIV, v l.Tkalčić, Monumenta historica episcopatus Zagrabiensis II, 1874; N. Klaić, n. n. m., str. 111—127. 184 G. čremošnik, op. 141; I. Sindik, Komunalno uredjenje Kotora, 1950, izd. SAN, str. 46—48. i e ' Dragan Roller, Agrarno-proizvodni odnosi na područiu Dubrovačke reoublike od XIII. do XV. stolieća. izd. JAZU, 1955, str. 53—60, 108—128; M. Mirković, HZ IV, 1951, str. 28—35; Fr. Rački, Documenta, št. 13. I M Aleksandar Solovjev, Trgovanje bosanskim robljem do god. 1661, GZM N. S. I, 1946, str. 139—164; Vuk Vinaver, Trgovina bosanskim robljem tokom XIV. veka u Dubrovniku, Anali Hist. Inst. JAZU u Dubrovniku II, 1953, strani 125—147. 75 Za S r b i j o so podatki do konca 12. stoletja še bolj skopi in nejasni. Sredi 9. stoletja se sicer omenja darovanje dveh sužnjev — brez dvoma v pravem smislu te besede — bolgarskemu vladarju Borisu s strani sinov kneza Vlastimirja; vendar gre očitno za dvorne služabnike in ne za polje- delce.197 Vsi idrugi podatki o podrejenem družbenem sloju izvirajo -do konca 12. stoletja le iz Barskega rodoslova.^» Neposredno na vojno ujet­ ništvo kot izvor »servov« kaže tudi tu le podatek, da je izročil Časlav ujete upornike »militibus in servitutem« (vojakom v sužnost), medtem ko drugi podatki o ujetnikih ne govore o posledicah ujetništva. Le podatki o plemstvu in velikaših pričajo o njihovi oblasti nad podrejenim polje­ delskim prebivalstvom, ne pa o načinu, po katerem jim je to prebivalstvo podvrženo. Šele listina, s katero je Štefan Nemanja obnovil Hilendar, kaže vsekakor že prevladovanje podložniškega sloja na vasi; listina uporablja v Srbiji za to prebivalstvo preprosto izraz »ljudi« (samostanski oziroma županovi), medtem ko je izraz »pariki« omejen na podložnike na bizantin­ skem ozemlju.!99 Izraz »ljudi« pomeni vsekakor podložne poljedelce, poleg katerih se omenjajo tudi podložni pastirji kot »Vlahi«. V bistvu isto po­ dobo že izoblikovanih fevdalnih odnœov kaže tudi znana listina samostanu Žici, podeljena po Štefanu Prvovenčanem: podložno prebivalstvo nosi imena »nižni« ali »ubogi«, deli pa se na poljedelce (»zeml'ski ljudi«) in pastirje (»Vlahi«).2oo Poznejši podatki pričajo sicer še tudi o ostanku sužnjev (otroci), toda v kolikor ti niso bili služabniki na dvoru, so tudi oni uživali v gospodarskem pogledu položaj podložnih kmetovalcev. Podatki o razvoju podložništva v M a k e d o n i j i s e uvrščajo v bistvu brez mnogih posebnosti v agrarni prostor pod vplivom bizantinskih oblik ter pričajo o močnem vplivu s te strani še pred padcem Samuelovega ma­ kedonskega carstva.201 Kozma Prezbiter razlikuje v 10. stoletju prav tako malo »sužnja« od »parika« kakor Teofilakt Ohridski konec 11. stoletja. Sorazmerno skladnost razmer pred padcem makedonskega carstva in po njem dokazuje tudi dejstvo, da je mogel Bizanc v prvem obdobju po letu 1018 preprosto prevzeti staro ureditev, ob kateri soplačevali kmetje državi določene dajatve. Podolžnost »svobodnih« poljedelcev državi je bilo v 11. stoletju tudi tu — kakor drugod v Bizancu — izhodišče naraščanja cerk­ vene in posvetne fevdalne posesti, razdeljene v kmečka posestva, obložena z bremeni glede dajatev in tlake. Na teh posestvih že v 11. stoletju prevla­ dujejo podložni kmetje (pariki in dulopariki), ki se razlikujejo predvsem po velikosti zemljišča, katerega hasnujejo. Poleg njih se omenjajo tudi podložni pastirji, Vlahi. Poti pri nastajanju te veleposesti pa so različne: najbolj znano je nastajanje s pomočjo vladarskih darovnie, toda TeofilaSt Ohridski poroča tudi o tem, da so se kmetje sami podajali v zaščito in po­ stajali pariki, pa tudi, kako so jih posamezniki prisilili k temu. 1 , 7 Vizantinski zvori II (B. Ferjančić), str. 52. 188 Ljetopis popa Dukljanina, izd. V. Mošin, 1950, str. 62; ostala mesta (str. 46, 58, 92) so za to vprašanje brez pomena. " ' A. Solovjev, Odabrani spomenici srpskog prava, 1926, str. 13—14. """ A. Solovjev, n. d., str. 17—23. 200 201 Gl. op. 14, 73 in 74. 76 O »sužnjih« (duloi) govore viri tudi tu — .kakor v dalmatinskem pri­ morju — .skoraj samo v mestih. Celo izviri .suženjstva so isti: starši so zaradi dolgov prodajali otroke, včasih pa so ee osebno svobodni ljudje v stiski sami podajali v suženjstvo. Kot posebnost se omenja v Makedoniji le to, da so na tak način s svojimi otroki včasih plačevali starši tudi ter­ jatve davčnih zakupnikov, ki jim niso mogli ustreči na drug način.202 Kljub gospodarskemu izenačenju podložnega prebivalstva pa so se v Makedoniji ohranile tiste redke pravne razlike, ki jih je ohranilo tudi dru­ god v 'bizantinski državi še ob koncu antike utrjeno Justinijanovo pravo. Iz tega pregleda .poglavitnih črt razvoja podložništva pri jugoslovan­ skih narodih v zgodnjem srednjem veku bi torej mogli postaviti naslednje poglavitne zaključke: 1. O suženjstvu v klasičnem smislu, v katerem je razpolagal gospodar s sužnjevim življenjem (ius vitae ac necis) in v katerem je bil suženj v gospodarskem pogledu' povsem nesamostojen — kot hišna žival —, je v oxviru poljedelstva v zgodnjem srednjem veku skoraj nemogoče govoriti. Izven mest očitno ni segalo nikdar v količkaj pomembnem obsegu preko stopnje patriarhalnega suženjstva. 2. Okrog leta 1100 je povsod že zaključen prehod »servov« v tipično fevdalno podložriištvo, ise pravi v. življenje gospodarsko samostojnih kme­ tovalcev, ki plačujejo določene dajatve in opravljajo določena dela za hasnovanje svojega zemljišča, toda se prehranjujejo s pridelki dodeljenega jim zemljišča in sami zadovoljujejo tudi svoje druge potrebe. 5. Izraz »suženj« oziroma »rob« v srbskem in hrvatskem jeziku je spričo tega ob obravnavanju zgodnjesrednjeveškega družbenega razvoja podložnega prebivalstva neprimeren; uporabljati ga je mogoče le pri sužnjih v mestih ter pri trgovanju s sužnji. Sicer pa hote ali nehote zbuja predstave, zvezane z antičnim suženjstvom, ki v zgodnjasrednjeveški druž­ beni strukturi od 9. do 12. stoletja niso več resnične. Poleg tega pokriva latinski izraz »servus« različne življenjske pojave. Pri Srbih je zato naj­ bolje uporabljati izraz virov — »otrok« —, pri Slovencih pa se je v zgo­ dovinopisju udomačil v ustreznem pomenu izraz »hlapec« (pridvorni ali nasajeni), čeprav ni vselej povsem ustrezen. Pri Hrvatih podoben izraz »sluga« ni uporaben in bi bilo zato tudi tu najbolje ohraniti preprosto iz­ raz latinskih virov (servus, anelila) s primerno opredelitvijo njegovega pomena. III. Družbena struktura Južnih Slovanov v zgodnjem srednjem veku203 Referat je zasnovan — ker so bili kratek čas pred tem objavljeni v Enciklopediji Jugoslavije pod geslom »Feudalizam« temeljni rezultati re­ feratov v Beogradu in Zagrebu ter hkrati podan sintetičen pregled nasta­ janja fevdalne družbe pri jugoslovanskih narodih204 — kot analiza druž- 202 Litavrin, n. n. m., str. 235—236. 203 Referat na II. kongresu zgodovinarjev Jugoslavije, sekcija za srednji vek, 24. XI. 1958, Zagreb; referat je le malenkostno spremenjen, v opombah pa je dodana dokumentacija le za tista vprašanja, v katerih ni razvidna že iz opomb k obema prvima poglavjema. 77 bene strukture jugoslovanskih narodov v zgodnjem srednjem veku v obliki štirih prerezov — glede strukture k m e č k e in f e v d a l n e po­ sesti in n e p r i v i l i g i r a n e g a in p r i v i l i g i r a n e g a prebivalstva. Takšna analiza daje konec koncev vendarle odgovor na temeljna vprašanja postavljene teme. Analiza je oprta — kolikor je to le mogoče— načelno le na podatke sodobnih virov za jugoslovanske pokrajine; le izjemno so uporabljeni tudi podatki iz kasnejšega časa za sklepe o stanju v zgodnjem srednjem veku. Hkrati z analizo bi namreč želel opozoriti na velike razlike v razvoju jugoslovanskih narodov, na katere opozarjata že oba prejšnja referata. Te razlike so toliko pomembnejše, ker se poskuša v zgodovinopisnih delih v zadnjem času ustvariti preveč enotna slika o prehodu vseh slovanskih narodov v fevdalno družbo (n. pr. pri Lowmianskem).2^ 1. Struktura male (kmečke) posesti. — Neposredni podatki o struk­ turi male zemljiške posesti se nanašajo do konca 11. stoletja predvsem na slovenske pokrajine in na Istro, ki jih obravnavam pri analizi kot celoto zaradi podobnega pomena frankovskih vplivov na njihov razvoj, v nekoliko manjši meri pa tudi na Hrvatsko; poisredni podatki prihajajo v poštev predvsem za Hrvatsko, v nekoliko manjši meri pa tudi za Makedonijo. Za Žeto in Raško, Bosno in Slavonijo obstoje v tem pogledu le podatki iz kasnejšega časa, vendarle pa pojasnjujejo ti podatki tudi nekatere pojave glede obdobja nastajanja razredne družbe in državne organizacije. Po pričevanju listin o darovanju fevdalnih posestev v slovenskih po­ krajinah cd konca 8. do 11. stoletja je zvezana uvedba nove temeljne oblike male kmečke poseisti, »kmetije«, z organizacijo frankovskega zemT ljiškega gospostva.206 Viri uporabljajo za takšno zemljiško posest raz­ lične izraze tujega izvora (mansio, mansus, hoba, colonia), tuje izraze pa je prevzelo tudi ljudstvo v svoji govorici (hoba, mansus, kmetija; zemlja); le zadnji izmed navedenih izrazov (zemlja) je domačega izvora, vendar ima ta izraz navadno drugačen pomen in se je poseben pomen »kmetija« mo­ gel nanj prenesti šele pozneje; ta specifični pomen je pri tem izrazu tudi teritorialno zelo omejen. Čeprav so se »kmetije« v različnih krajih po svoji velikosti razlikovale (pač po kakovosti zemljišča ter po družbenem položaju svojega posestnika, t. j . po tem ali so bili polsvobodni ali »servi«), vendar ostane njihova skupna značilnost v tem, da je kmetija tista gospo­ darska enota kmečke zemljiške posesti (njiv in travnikov), ki je potrebna za vzdrževanje povprečne male družine in od katere more ta družina da­ jati zemljiškemu gospodu predpisano rento v obliki, ki je v tem času običajna (dajatve in tlaka). Postopno spreminjanje svobodne slovenske vaške občine v vas z razdelitvijo zemljišča po hubah je proces, ki je trajal od 9. do 11. stoletja in ki ni hkrati zajel vseh slovenskih pokrajin. Od srede 9. stoletja naprej se kaže to tudi na ta način, da se vse bolj l M Gl. op. 1. " 5 Henryk Lowmianski, Podstawy gospodarcze formowania sie panstw slowianskich, 1953; izvleček tudi v publikaciji La Pologne au X e Congres international des sciences historiques à Rome, 1955, str. 29—53. 106 B. Grafenauer, Ustoličevanje, str. 448—451, 483, 484 (z literaturo in navedenimi glavnimi viri). 78 uporabljajo takšne opredelitve darovanega zemljišča, kakršne so mogoče le že po uvedbi hubne razdelitve zemljišča na darovanem posestvu.1"7 Po­ sredno se more sklepati po stopnji poljedelskega tehničnega razvoja, da je bila pred tem hubnim preurejanjem vasi značilna za strukturo male zemljiške posesti nepopolno ustaljena zemljiška posest (s pogostnejšim prelaganjem njiv) in temu primerna veljava vaške skupnosti. Vendar pa ni dovolj podatkov, da bi mogli opredeliti značaj posameznih kmečkih posestev, se pravi ali je neposredno pred to preureditvijo vaisi prevlado­ vala zadružna posest ali pa že mala družina. Kot dokaz za obstoj zadrug so se navajala v zgodovinski literaturi navadno naslednja dejstva:2^ a) dva podatka darovnic iz 9. stoletja (darovanje očeta in matere hkrati z odrasLmi otroki ter zemljiščem); b) količina zemljišča, določena,»po številu mož v vaisi« (secundum numerum degentium in villa virorum, 1100, v Kurji vasi in Razvanju pri Mariboru) ter omemba »devet hiš, ki se imenujejo z ljudskim imenom ognjišče« (vevrstete, 1255 na Kozjaku); c) možnost, da prežene »sorodstvo« (parentella, 1288 v Beneški Sloveniji) primoženo mlado ženo iz hiše ter solastništvo več kmetov glede istega kmečkega potsestva v hribovskih predelih (na Tolminskem 1378). Vendar pa so lahko vsa ta dejstva prav tako tudi bodisi i z j e m n i preostanki •iz starejše dobe bodisi pojav skupne posesti v takšnih krajih, v kakršnih je prišlo v fevdalni dobi do podobnih pojavov tudi drugod v Evropi. Za posploševanje zadružnega značaja kmečke posesti pred sredo 9. stoletja, pred uveljavljanjem tujega vpliva, vsekakor ti podatki niso dovolj trdna podlaga. Pač pa se moreta povezati podatek o »možeh« v Razvanju in Kurji vasi pri Mariboru ter omemba »ognjišč« namesto kmečkih posestev na Kozja'ku s podatkom o »hišicah« (casatae) v darovnici iz leta 777 za samostan v Kremismünstru ter s podatki o darovanju »Slovanov« -43cla- vorum) hkrati z zemljiščem v darovnicah iz srede 9. stoletja. Iz vsega tega se more sklepati, da je v slovenski vasi pred hubno preureditvijo težišče na hišah, ne pa na velikosti zemljišča, ki spada k njim. Toda vprašanje, ali so prevladovale »hiše« z malo družino ali zadružne »hiše«, mora ostati odprto. Tudi po preureditvi svobodne vasi v fevdalno podrejeno (hubno) vas pa je ostala vaški skupnosti — v okviru zemljiškega gospostva — skupna vaška pravica do uporabe gozda in pašnika, pri kosezih pa se je ohranila tudi predpravica do nakupa zemljišča (v primeru njegove pro­ daje) v krogu širšega sorodstva.209 Kolikor je mogoče sklepati po danes znanem gradivu, ni prišlo do konca obravnavane dobe do podobnega preobrata v organizaciji male kmečke zemljiške posesti v nobeni drugi pokrajini jugoslovanskih naro- 207 Fr. Kos, Gradivo II, št. 191, 248, 292; 172, 173, 174, 241, 265, 277, 286, 297, 298, 300, 319, 327. zee F r K o s > Gradivo II, 191, 292; A. Jaksch, Monumenta ducatus Carinthiae III, št. 500 in 115; P. S. Leicht, Un documento matrimoniale slavo del secolo XIII, Studi in Onore di Biagio Brugi, 1910 (prevod Fr. Kosa v Vedi 3, 1913, str. 299—300); Milko Kos, Urbarji Slovenskega Primorja I, 1948, str. 23 in 25. 209 B. Grafenauer, Ustoličevanje, 490—491, in Naša sodobnost III, 1955, str. 134—136; Lj. Hauptmann, Staroslovenska družba, 1952, str. 67—73; S. Vilfan, Ob nekaterih starih ženitovanjskih običajih obsoških in beneških Slovencev, Sloven, etnograf VI—VII, 1953—1954, str. 157—196; Fr. Kos, Gradivo I, št. 256. 79 dov. Na H r v a t s'k e m se omenjajo v virih največ posamezni deli zem- lj.šča (kakor terra, ager, campus, pratum, hortus, vinea, Olivetta), ki vča­ sih predstavljajo tudi edino posest človeka, ki takšen del posesti prodaja.210 Podatki v samostanskih kartularjih o prodaji in darovanju različnih kosov zemljišča, katere prodajajo ali darujejo »villani«, ne dovoljujejo nikakrš­ nih sklepov o povprečni velikosti njihove posesti, marveč opozarjajo samo na težki gospodarski položaj, zaradi katerega je ta posest izginjala v korist velike zemljiške posesti (zlasti po podatkih kartularja eamostana sv. Pe­ tra v Selu). Vendar pa je tudi v tem pogledu vprašanje, v 'kolikšni meri je mogoče posploševati položaj v sosedstvu Splita in Zadra — podatki kar- tularjev se nanašajo skoraj izključno le na to področje211 — na vso Hrvat­ sko. Po vseh teh podatkih se zdi, da tedaj na posestvih svobodnih villanov še ni bil uveden sistem kmečkih enot, poznejših »žrebov« (cortes), ker je šele tedaj začelo na Hrvatskem v večji meri nastajati zemljiško gospostvo na račun svobodne posesti villanov. Zaradi pomanjkanja podatkov v virih je sploh težko sklepati, v kolikšni meri se je razvil kolonat, ki je kraški naravi zemljišča najbolj ustrezal. Nedvomno pa je, da je razširjanje ko- lonatskega razmerja v 12. in 13. stoletju vseka'kor še naprej oviralo usta­ litev gospodarske enote male kmečke posesti. Glede velikosti posestva ni mogoče ugotoviti nikakršne razlike med villani in servi; v kartularju sa­ mostana sv. Petra je izpričan celo primer, da je ohranil servus posestvo, ki ga je imel v posesti pred izgubo svoje svobode. Po podatkih iz 13. sto­ letja je znašal obseg kmečke posesti (»selišta«) en žreb (sors), to pa je po podatkih zadarskega katastika iz začetka 15. stoletja 32 gonjajev oziroma okrog 7,6 hektarjev.212 Do konca 11. stoletja priča velika večina podatkov o posestvih malih družin (oziroma posameznikov). V virih iz 11. stoletja je le osem takšnih primerov, v katerih prodaja zemljišče več članov dru­ žine skupaj.21^ Le takšne primere pa bi mogli vzeti kot nekakšno potrdilo za obstoj zadrug. V okviru širšega sorodstva se je ohranila omejitev svobodnega razpolaganja z zemljiško posestjo v obliki prvenstvene pravice do nakupa (prvokupa), kar so navadno uporabljali tudi za dokazovanje ob­ stoja zadruge. Toda ta pravica povezuje v resnici le po več družin, ki žive kot samostojne gospodarske poljedelske enote. Za S l a v o n i j o ni v tem razdobju v virih nikakih podatkov te vrste. 2 " Razvoj male zemljiške posesti gre pozneje vsekakor — predvsem-pod vplivom s severa — v smeri organizacije zemljiškega gospostva zahodnega tipa (urbarji, sessio). Po Hauptmannovem mnenju pa vendarle dopuščajo viri iz 12. in 13. sto- -letja kljub svoji skromnosti dokazovanje, da so na zemljiških gospostvih obstajale zadruge (CDC H, št. 45, 1.1137: duo aratra cum sex mansionibus et decern domibus; IV, št. 271, 1.1245: duo mancipia cum filiis et filiabus et curiam cum domibus et aedificiiis; VI, št. 282, 1.1299: poziv pred sodišče M e Fr. Rački, Documenta, gl. register in pos. št. 133; V. Novak-P. Skok, n. d., str. 216—224. 111 V. Novak-P. Skok, n.,d.; V. Novak, Zadarski kartular, izd. JAZU, 1959, Fr. Rački, Documenta, št. 133. 212 'S. Antoljak, Zadarski katastik, Starine 42, 1949, str. 407, op. 120, in tekst katastika; N. Klaić, HZ IX, 1956, str. 215; M. Barada, Starohrvatska seoska zajednica, 1957, str. 17—20. 80 »Dyonisio et populiš de eadem villa, iobagionibuis eiusdem Rozbeyd com- morantibus in una curia sub una porta«). Vendar tudi ti primeri žal niso dovolj jasni, da bi bilo po njih mogoče trdno s'klepati na obstoj zadružnih enot ali celo o njihovem relativnem obsegu na vasi. Naturalni davek v M a k e d o n i j i , ki ga izpričujejo pisani podatki najkasneje za dobo makedonskega carstva in ki je bil določen po »dzeugâ- rionu« ( - dan oranja, preneseno torej »oral«), priča vsekakor o tem, da so določali velikost davka v sorazmerju z velikostjo zemljiške kmečke po­ sesti.2^ Vendar pa skromni podatki ne dopuščajo nikakršnega drugega sklepa. Kot vzorec so pri davčnem sistemu posnemali verjetno bizantinsko ureditev, ki je po sredi 11. stoletja v Makedoniji povsem prevladala. £a S r b i j o ni niti takšnih podatkov. Vendar pa priča dejstvo, da se po­ klanja v darovnicah — začenši s hilandarsko darovnico iz 1.1196/9» — zem­ ljišče po »parikih« ali po »hišah« (kuća; n. pr. listina samostanu Visoki Decani iz 1.1330), da se tu ni v popolnosti zaključil proces ustaljevanja enote male zemljiške posesti niti v okviru fevdalnega zemljiškega gospo­ stva. Stojan Novakovič je razlagal ta pojav s samim značajem srbskega srednjeveškega poljedelstva.216 Vprav dejstvo, da v večini jugoslovanskih pokrajin ni prišlo do usta­ litve enote vaške zemljiške posesti in da se zato imenuje ta enota prepro­ sto po »hiši«, je pripeljalo — skupaj z napačnim prepričanjem. 19. stoletja (spričo močne obnovitve zadružne oblike pod turško oblastjo in v Vojni krajini ter v nemajhni meri tudi zaradi prepričanja o .pristnosti Hankovih potvorb, katerih vpliv pa posredno preko že izoblikovanih teorij v zgodo­ vinopisju v celoti ni prenehal niti do danes!),21? da je zadružno življenje posebna značilnost slovenskega sveta nasploh — do mnenja, da je prevla­ dovala zadruga tudi v srednjeveški strukturi vasi pri Srbih in Hrvatih. Po filološki analizi zadružne terminologije o sorodstvu v resnici obstbje razlogi za mnenje, da izvira zadruga pri Slovanih genetično iz razmer, ki jih opisujejo bizantinski pisci za obdobje, ko so se Slovani naseljevali' na Balkanskem polotoku, ter da ,;e kot družbena oblika ni mogla izgubiti, ker bi ise sicćr izgubila tudi ta natančna sorodstvena terminologija.21» Vendar pa to ne pomeni, da bi morala zato ohstojati tudi kot e d i n a oblika dru­ žinske ali gospodarske skupnosti na vasi ali da bi morala vsaj p r e v l a ­ d o v a t i nad drugimi oblikami, isaj se je mogla v ugodnejših razmerah znova razširiti. Srednjeveški viri pričajo vsekakor o teritorialno omejenem obstoju zadružne oblike. Dokazovanje njene precej večje razširjenosti se je opiralo predvsem na pravico do prvenstvenega nakupa. Dokazovanje z ' virtualnimi pravicami sorodnikov (resničnih ali namišljenih) pa samo po 96 (77), m S s i ^ s s T ^ 3 ' S t r' 6° ( Š i 43)' 9 1 (70)' 8 б (63)' 9 1 <71)' 9 4 (72)' ••• T n G L F r - R a č k i > Documenta, in J. Bösendorf er, Agrarni odnosi u Slavo- • niji 1950, str. 7—27, kjer je vse, kar se nanaša na predogrsko obdobje le poskus rekonstrukcije po poznejšem stanju. -7 - ^ 1 4 ^ c e s a r J a Basilija 1.1019 in 1020, izd. H.Gelzer, Byzantinische Zeitschrift II 1893, str. 42-46 (prev. Lj. Lape, Odbrani četiva za istorijata na makedonskiot narod (I), 1951, str. 66—72.) 218 Stojan Novakovič, Selo, 1943*, str. 84—131 217 Gl. op. 16 in 17. e Zgodovinski časopis 81 1 sebi odpade, kajti o zadrugi je mogoče govoriti le tedaj, 'kadar gre za resnično gospodarsko skupnost »velike družine«. — bodisi patriarhalne, bodisi matriarhalne, bodisi »demokratične«. Reči je mogoče le to, da je pustilo osredotočenje male zemljiške posesti v »hiži« oziroma »kući« brez ustalitve povprečne velikosti posesti same vselej možnost, da ise je ob­ novila oblika »velike družine«. Z ustalitvijo povprečne vaške posesti na tistem obsegu, ki ustreza gospodarskim možnostim (pri obdelovanju) in potrebam »male družine«, pa se je ta možnost zaprla. To pa je dejansko tudi vse, kar je po virih iz zgodnjega srednjega veka mogoče reči o strukturi male kmečke posesti v večini jugoslovanskih pokrajin. 2. Struktura velike posesti. — Glede strukture in izvora velike zem­ ljiške posesti v raznih pokrajinah jugoslovanskih narodov so razlike pre­ cej večje kakor glede male zemljiške posesti. To je razvidno tudi po skromnih podatkih virov, ki so teritorialno omejeni skoraj na ista področja kakor viri za malo zemljiško posest. Pred frankovsko dobo obstoje za­ četki fevdalne velike posesti v I s t r i — v ostankih latifundij in v obliki nekih dajatev od zemljišča v korist škofom;21^ te dajatve dobivajo postopno fevdalni značaj — ter v osrednjem delu K a r a n t a n i j e ,2 2 0 kjer se zdi, da je frankovski kralj delno prevzel prejšnjo posest karantenskega kneza; po opisu razmer v Ingovi legendi obstoji možnost, da so se uveljavljale na teh posestvih tudi neke oblike suženjske organizacije dela. V večini slovenskih pokrajin spada prelom na poti k prevladi fevdalne velike po­ sesti nad poprej svobodnimi vaškimi občinami v frankovsko dobo. Pod­ laga tega preloma je pravica frankovskega kralja, da more razpolagati z zemljiško posestjo upornikov in z vsem neobdelanim zemljiščem; oblika prevlade fevdalne posesti pa so kraljevske darovnice, ki so zelo hitro zajele tudi področja s svobodnimi vaškimi občinami. Fevdalna veleposest vključuje prejšnje vaške občine na dva načina: delno z neposrednim raz­ laščanjem dotedanjih »svobodnih Slovanov« (v Podonavju), delno pa s spreminjanjem poprejšnjih javnopravnih dajatev (izpričanih za karantan- skega kneza in v Istri) v fevdalne dajatve zemljiškemu gospodu. V sever­ nih in zahodnih pokrajinah tedanjega slovenskega ozemlja po številu pre­ vladujejo srednja in manjša zemljiška gospostva, na vzhodu in jugu pa bolj strnjena in večja. V 9. stoletju se — v tistih predelih, kjer nastaja fevdalna veleposest že tedaj — v večji meri uvaja sistem pridvornega gospodarstva (številčno razmerje med pridvornimi in nasajenimi »hlapci«- servi je bilo po znanih primerih približno 1 : 3). Na tistem ozemlju, ki ga je zajel ta razvoj šele ob prelomu 10.—11. stoletja (po umiku Madžarov iz Pomurja in zgornjega Posavja), pa so dvori mnogo redkejši in manjši, ve­ čina obdelanega zemljišča na zemljiškem gospostvu pa je podeljena nepo­ sredno podložnim kmetom. Le v izjemnih primerih se je ohranila svobodna posest, ki ni imela značaja zemljiškega gospostva (kosezi!).221 518 H. Hirth, Die Indogermanen, II, 1907, str. 420—421; O. Schrader, Die Indogermanen, 19193, str. 77—88. 219 Fr. Kos, Gradivo II, št. 23. "' Gl. op. 56. 82 Čeprav SD podatki za H r v a t s k 0222 v dobi domačih vladarjev tako maloštevilni kakor tudi premalo jasni in delno negotovi, vendarle kažejo da je nastajalo fevdalno zemljiško gospostvo na dva načina: nastajalo je kot kraljevska ali s strani kralja darovana zemljiška posest ali pa v obliki razširjanja zemljiške posesti meščanov in cerkvenih ustanov dal­ matinskih mest. Barada je z analizo podatkov o Kliški županiji uspel doka­ zati, da je znaten del tega ozemlja pripadal knezu (oziroma kralju).223 Bolj pomanjkljivi in kritično premalo preverjeni viri pričajo tudi o kraljevski posesti v zaledju Zadra ter o darovnicah kraljevske posesti (ali dohodkov) osebam z dvora in cerkvenim ustaruovam.224 Z a s e d a j s e m o r e d o m n e v a t i da so obstajala v večji ali manjši meri zemljiška gospostva na onem ozem­ lju, ki ga všteva Konstantin Porfirogenet v kraljevske županije. Izven tega področja, na ozemlju pod bansko upravo (Lika, Gacka, Krbava) in na. otokih bizantinske teme Dalmacije pa se ni razvil ta tip zemljiškega gospostva Vzporedno s tem načinom nastajanja fevdalne veleposesti pa razkraja majhno vaško posest tudi vpliv denarnega gospodarstva, osredotočenega v dalmatinskih mestih, kar omogoča dalmatinskim meščanom (n. pr. Petru Cernemu) zbiranje majhnih kosov zemljišča v veliko posest. Na podoben način — torej s kupovanjem in z darovanjem majhnih delov zemljišča — se je povečevala tudi zemljiška posest samostanov.22s. p r a v ta proces pa opozarja tudi na to, da je znaten del zemljiške posesti v tem času izven dosega kraljevskih rok in da pripada »villanom«; analize iz zadnjega časa pa so pokazale, da o tej posesti vsekakor ni mogoče govoriti kot o veliki fevdalni zemljiški posesti, kakor so včasih razlagali te podatke.226 p 0 âo~- sedanjih preiskavah pa še vedno ni rešeno temeljno vprašanje, se pravi kakšen je relativen obseg velike fevdalne posesti v razmerju do svobod­ ne kmečke posesti, organizirane v »plemenih«. Zdi se, da je v primeri s slovenskimi pokrajinami obseg zemljiških gospostev na Hrvatskem so- razmeroma majhen tako po količini zemljišča kakor tudi po številu servov ah njihovih družin. Kot organizacijska oblika se omenjajo tudi tu dvori (curtes) s servi.227 Vendar je pokazala analiza virov, da servi žive večinoma na posebnih kmečkih posestvih kot podložniki, ne pa kot antični sužnji na dvoru. Le v enem primeru priča oplenjeno premoženje takšnega dvora o dejanskem pridvornem poljedelskem gospodarstvu. Struktura podložniških dajatev v S1 a v o n i j i (pomen m a r t u r i n e , prvotno kraljevskega davka, med dajatvami zemljiškemu gospodu') od 12. stoletja dalje do reform v 14. in 15. stoletju dopušča domnevo, da se je meZS-STk2^° ' ' Š t 2 2 5 Ì n " ' Š i 1 9 1 ; *' 3 3 6 ^ G e n a u e r , U s t o . s» П1 Z b £ a n l P - r , i - F ! ; ; R a Č k i ' D o c u m e n t a ; tudi najboljša obravnava je doslej &e vedno Fr. Rački, Nutarnje stanje Hrvatske prije XII. vijeka, Rad JAZU 70 m dalje, posebej 1894. 223 M. Barada, Hrvatski vlasteoski feudalizam, 1953, str. 23—26. 224 Gl. razčlembo glede teritorialne pripadnosti listin v Fr Rački Docu­ menta, pri O. Mandić, HZ V, 1952, str. 229. 225 Fr. Rački, Documenta, št. 133, in V. Novak, Zadarski kartular 145-152N 'K l a i Ć ' H Z I X ' 1 9 5 6 ' S t r ' 2 0 9 - 2 2 0 ' i n H Z XI-XII, 1958-1959, strani 227 Fr. Rački, Documenta, gl. register; op. 191. a* 8 3 fevdalizem širše razmahnil v Slavoniji šele pod.neposredno ogrsko oblastjo in .sicer s spreminjanjem prejšnjih kraljevskih dohodkov v dohodke zem­ ljiških go:podov. Te dohodke je namreč kralj ob podeljevanju zemljiške posesti delno ali v celoti podeljeval novemu zemljiškemu gospodu. Vse­ kakor je prvotni kraljevski davek, marturina ali kunovina, pozneje pogla­ vitni sestavni del fevdalne rente. To poznejše stanje narekuje sklep, da je bila ta pokrajina razdeljena do konca 11. stoletja — podobno kakor zgornje Posavje do okrog leta 1000 — še vedno predvsem v svobodne vaške občine In da je postala v celoti, potem ko je prišla pod oblast ogr- sk.h kraljev iz Arpadovega rodu, kraljevska posest (terra regalis). Prav s tem razvojem je mogoče razložiti tudi kraljevske darovnice v tej po­ krajini od devetdesetih let 11. stoletja naprej.2 2 8 Za M a k e d o n i j o so ohranjeni podatki o notranji diferenciaciji slovanskega prebivalstva glede premoženja in vojaške opreme že kmalu po naselitvi v novi domovini.229 V virih o bogumilskem gibanju (v 10. sto­ letju) se podčrtujejo zlasti razlike med bogatimi in revnimi ter med go­ spodarji in hlapci.2-0 Vendar pa ti viri ne omogočajo vpogleda v značaj teh razlik. Vse do leta 1018 so znani le dvorci, s katerimi je bil nagrajen za svoje delo Kliment, ter sorazmerno majhna posestva škofij, ki Bo 'imela od 12 do 40 parikov.2 : i O posvetni fevdalni posesti ter o zemljiški posesti samostanov pa je zaradi popolnega pomanjkanja virov mogoče za ta čas le ugibati. Glede S r b i j e sicer v tem času sploh ni podatkov o obsegu velike fevdalne posesti. Vendar pa je pot do njenega nastajanja vendarle po ohranjenih virih zelo jasna. Tudi tu je nastajalo zemljiško gospostvo iz dveh elementov. Na eni strani ima vladar pravioo do zemljiške posesti in do podeljevanja zemljišča vojaškim poveljnikom in pokrajinskim upravi­ teljem, na drugi strani pa ima pravico do davka, ki ga plačuje svobodno prebivalstvo.2-2 Poleg neposrednega nastajanja zemljiških gospostev s kraljevskimi darovnicami je pripeljala očitno tudi postopna fevdalizacija teh sprva javnopravnih dajatev, ki jo je mogoče slediti 'kot pomemben faktor v razvoju po podatkih Barskega rodoslova (Letopisa popa Duklja- nina),2-5 do položaja, ki se kaže po listinah od konca 12. stoletja naprej. V njih se kaže že jasna fevdalna razredna delitev prebivalstva, oprta na fevdalno strukturo velike in majhne zemljiške posesti.2-"4 228 Gl. op. 87; Stj. Antoljak, Pobiranje marturine,. cerkvene desetine i vojščine u zadarskom distriktu, Starine 49, 1959, str. 227—234, daje nove po­ datke, a poskus, raztegniti to dolžnost preko 14. stoletja nazaj, ni uspel; O. Mandić, HZ XI—XII, 1958—1959, str. 177 si., pa razvoj marturine (prvotno naj bi bila to fevdalna renta!) predstavlja bistveno zgrešeno. 229 Gl. op. 72. 230 Zlasti »Beseda Kozme Presbitera«, gl. ed. M. G. Popraženka, Bulgarski Starini 12, 1936, in H. Ch. Puech, Le traité contre les Bogomiles de Cosmas le Prêtre, 1945. 251 Gl. op. 215. 252 Ljetopis popa Dukljanina, izd. V. Mošin, 1950, str. 62 in 55 si. 235 N. Radojčić, GSND XV, 1935, str. 10—19. 234 Gl. op. 199 in 200. _ 84 3. Struktura vaškega (nepriviligiranega) prebivalstva. — V s l o v e n - s k i h pokrajinah pričajo viri iz frankovske dobe — torej še v obdobju, ko je nastajala fevdalna veleposest — še neposredno o ».svobodnjaških« (li­ beri) in o servih. Vendar pa je ta prelom zelo hitro .spremenil to podobo, zlasti zaradi spremenjenega značaja male kmečke posasti. V večini slo­ venskih pokrajin si podreja fevdalno veleposestvo vaško prebivalstvo predvsem kot »hlapce« (mancipia, servi). V družbenem pogledu med pri- dvornimi hlapci (.servi cottidiani) in na kmetijah naseljenimi hlapci (servi carati) ni v bistvu nikakršne razlike. Prvi in drugi so glede svojih osebnih pravic zelo blizu položaja antičnih sužnjev. Vendar pa predstavlja za tserva, ki mu je bila dodeljena posebna poljedeLsfxa gospodarska enota v samostojno obdelovanje in hasnovanje (takšni servi so sestavljali tri če­ trtine prebivalstva tudi na pridvornih zemljiških gospostvih!), takšen po­ ložaj v resnici izhodišče za njegov dvig v srednjeveško podložništvo.235 V S l o v e n s k e m P r i m o r j u in v I s t r i pa se pojavljajo svobodnejše oblike podložništva že od začetka. Poleg »servov« omenjajo tu listine ob podeljevanju imunitetnih pravic tudi »colone«, »cartulate« (osvobojence), »commendate« (ljudi, ki so se sami zatekli v varstvo zemljiškega gospoda) in »ekskusate«. Slovani, ki so se naseljevali okrog leta &0O v Istri, so bili dolžni le plačevanje določenih dajatev istrskemu »vojvodi« (dux — ven­ dar izraz izvira iz bizantinske terminologije in pomeni le »upravnika du­ kata«, nima pa pomena »vojvode« v smislu frankovskega prava xe dobe!) za uživanje zemljišča, ki ga obdelujejo; očitno so sicer osebno svobod- ni.236 Nasprotno pa so se v notranjosti slovenskega ozemlja uveljavljale svobodnejše oblike podložništva predvsem šele v zvezi s kolonizacijo. V zadnjem času je utrpela resne udarce tudi teorija o svojskem druž­ benem dualizmu na H r v a t s k e m v zgodnjem srednjem veku. V tem pogledu ni toliko pomembno vprašanje »Sklabarhontov«, ki so bili neute­ meljeno uporabljeni v dokazovanju tega posebnega hrvatskega razvoja, kolikor vprašanje »villanov« kot svobodnega sloja vaškega prebivalstva.237 Viri namreč poznajo za vaško prebivalstvo v okviru zemljiškega gospostva v resnici samo en izraz — »servi«. Ne le darovnice, po katerih je pri­ znaval tudi Barada razvoj od suženjskega položaja v IX. do podložniškega položija (in življenja na posebnem kmečkem posestvu) v 11. stoletju, marveč zlasti živi primeri teh »servov« v kartularju samostana sv. Petra v Selu kažejo, da gre pri servih v bistvu za isti razvoj kakor v slovenskih pokrajinah. Po teoriji o družbenem dualizmu (t. j . po trditvi, da so se­ stavljali družbo na Hrvatskem le slovanski podložniki z ene ter Hrvati — osvajalci in plemiči — z druge strani) naj na Hrvatskem ne bi bilo ni­ kakršnega sloja svobodnega vaškega prebivalstva že od srede 7. stoletja naprej. Poglavitni spor se torej bije glede na značaj očitno svobodnega sloja »villanov«, ki jih viri omenjajo z družbeno neopredeljenim izrazom (»prebivalci vasi«, vaščani). Vsekakor se opravičeno uveljavlja dvom o pravilnosti dokazovanja, po katerem naj bi pripadali ti »villani« že sta- 233 Gl. zgoraj, str. 73. "" Fr. Kos, Gradivo II, št. 23; za "posamezne družbene kategorije gl. regi- S LÈI*! •" Gl. op. 42 in 226. 85 1 novsko izoblikovanemu plemstvu. Vendar do rešitve vprašanja, kako se razkraja ta sloj svobodnega vaškega prebivalstva v obdobju, ko se dvigajo velikaši, problema villanov ni mogoče imeti že za popolnoma rešenega. V M a k e d o n i j i se omenjajo sredi 10. stoletja v tekstih o bogumilih /očitno podložni kmetje, leta 1018 pa v listinah cesarja Basili ja tudi pariki na cerkvenih posestvih (t. j . podložniki na posebnih posestvih, ki plačujejo določene davke in dajatve državi ali zemljiškemu gospodu).238 Dovolj žive sliko o težkem položaju parikov, izkoriščanih s strani fevdalnih posest­ nikov ter izmozgavanih po pobiralcih državnega davka, podajajo pisma ohridskega arhiepiskopa Theofilakta (okrog leta 1100), toda vzporedno s tem se pojavljajo v Makedoniji v 11. stoletju tudi še pravi sužnji, ki so jih prodajali v bizantinska mesta.2 3 9 Vendar pa se je treba zavedati, da se je v Makedoniji pod vplivom Bizanca razvoj v smislu dozorevanja fevdal­ nega podložnega kmečkega prebivalstva nekoliko zakasnil. Ne 1з zaradi tega, ker je de! makedonskega ozemlja zajela v 9. stoletju orginizacija bizantinskih têm, marveč tudi zato, ker je obstajala v tem ."asu tudi v Sklavinijah vsaj v neki obliki bizantinska uprava. To dejstvo dokazuje pri­ mer Metoda, enega izmed obeh solunskih apostolov med Slovani, ki je bii pred odhodom v samostan nekaj časa knez v eni izmed makedonskih Sklavinij.210 To' pa pomeni, da je pred prehodom pod bolgarsko oblast sredi 9. stoletja vplivala bizantinska politika s svojim varovanjem kmetov kot nosilcev državnih davkov v neki meri — čeprav omejeni — tudi na ma­ kedonski razvoj. Skoraj z nikakršnimi podatki ne razpolagamo glede na družbeno struk­ turo vaškega prebivalstva v Slavoniji, Bosni in Srbiji v tem obdobju. Edina delna izjema je S r b i j a , za katero je v 9.stoletju izpričan obstoj su­ ženjstva, čeprav ne poljedelskega značaja, marveč za službo na dvoru. Družbena razdelitev, ki jo kaže listina za samostan Žico v začetku 13. sto­ letja (1220: vlastela, vojnici, ubogi ljudi, zadnji se dele še na zemlne ljudi in na vlahe), opozarja hkrati s podatki o »vojakih« (populi) v Barskem rodo- slovu morda na podobno razdelitev vaškega prebivalstva, kakršno smo srečali na Hrvatskem.241 Poleg odvisnih isužnjev in parikov (»zemlni lju­ di«) in pastirjev bi namreč mogli sklepati po teh podatkih na obstoj sloja svobodnega vaškega prebivalstva, ki je bil dolžan vojaško službo (vojnici) in ki se je ob nadaljnjem napredovanju fevdalnega reda razkrojil — delno je prešel v nižje plemstvo, delno med podložnike; noben poznejši vir ga ne omenja več. 4. Struktura privilegiranega sloja (plemstva). — Pravo plemstvo, to je tisto, čigar družbeni položaj se opira ha posest zemljiškega gospostva, je dobilo v s i o v e n s k i h p o k'r a j i n a h po prelomu v f rankovski dobi v glavnem tuj značaj in spričo tega za ta kratek primerjalni pregled ni več posebno pomembno. Zanimivo in pomembno je le eno vprašanje, kak­ šen je razvoj višjega družbenega sloja v prejšnjem razdobju, kosezov (starokarantanskega plemstva ali oboroženega spremstva karantanskega • 238 Gl. op. 215. 2"> Gl. op. 202. 240 Zitje Metodija, c. II (k temu: Fr. Dvornik, Les légendes de Constantin et de Méthode vues de Byzance, 1933, str. 15—18). kneza), v novi družbi.2 4 2 Najvišji del tega sloja (primores, proceras ipd.) je bil po udeležbi v uporu pod vodstvom Ljudevita Posavskega hkrati s karantanskim knezom vsaj v znatni meri odstranjen. Nekaterim kosezom pa je vendarle uspelo, da so se vključili v razvoj pravega plemstva, vendar le kot posamezniki, ki niso dali temu plemstvu kakega posebnega zna­ čaja.243 Vendar so tudi kosezi kot družbeni sloj — čeprav so to po svojem gospodarskem položaju navadni kmetje — ohranili še nekaj stoletij pri­ vilegirani družbeni položaj. Niso ohranili le pravice do formalne volitve in vmeščenja koroškega vojvode, marveč so uživali še tudi po pojavu niž­ jega plemstva do srede 12. stoletja za svoj gospodarski položaj izredno visok družbeni položaj: v listinah nastopajo v vrstah prič neposredno za člani višjega sloja ministerialov, pa pred nižjimi ministeriali in vitezi. Od srede 12. stoletja naprej pa se je začelo njihovo postopno propadanje, ki jih je pripeljalo do 16. stoletja med navadne podložnike. Vprašanje kosezov nas opozarja, da tudi na H r v a t s k e m kmečki k gospodarski položaj »villanov« ter pripadnikov svobodnih »plemen« še ne odgovarja v celoti tudi na vprašanje glede njihovega družbenega položaja. Toda glede razvoja hrvatske družbe v zgodnjem srednjem veku se vodi razprava tudi o mnogo pomembnejših vprašanjih.244 Dejstvo, da se iz »plemen« dvigajo razne družine, postavlja vprašanje, na kakšen način ise začenja to dviganje. Vsekakor je staro in utemeljeno delno že na neenako­ merni razdelitvi zemljiške posesti med člani »plemena« od razdobja na­ seljevanja naprej, delno pa prav tako tudi povezano s posebnim razmer­ jem do kneza (oziroma kralja). Na oba načina se je postopno oblikoval družbeni sloj, ki sicer od ostalega svobodnega prebivalstva še ni bil jasno oddvojen z ostro družbeno ločnico, vendar pa se je po načinu svojega življenja že toliko razlikoval od življenja svobodnega vaškega prebivalstva, da so imenovali tuji opisovalci naših razmer, navajeni točne stanovske fevdalne terminologije, njegove člane »plemiče« (n. pr. 1.1000 omemba 40 »nobiles« pri Kačičih).245 Kljub temu pa je do danes ostalo odprto vpra­ šanje s t a n o v s k e (formalno pravne) dozorelosti tega plemstva in to- 241 N. Radojčić, GSND XV, 1935, str. 18—22: D. Janković, Istorija država i prava naroda Jugoslavije I, 19574 (enako v prejšnjih izdajah), sicer osporava to razlago »populus«, vendar njegovo stališče ni v skladu s terminologijo latinskega iezik?. v tem času. 242 Zadnji pregled gl. B. Grafenauer, HZ XI-XII, 1958-1959, str. 207—231; v pregledu nista še zaieti razpravi E. Klebel, Der Einbau Karantaniens..., ter Michael Mitterauer, Slawischer und bayrischer Adel am Ausgang der Karolin­ gerzeit, oboie v Carinthia I, 160, 1960, str. 663—726. 243 Zasluga za ugotovitev teh primerov gre posebej Lj. Haotmannu, gl. njegovo zadnje delo o tem: Staroslovenska družba, 1954, str. 75—126; poleg tega gl. za njim Herwig Ebner, Von den Edlingern in Innerösterreich, 1956, str. 23—30, ter obe zgoraj navedeni razoravi iz Carintie (op. 242). 244 Gl. poleg op. 1 še prvo sintetično zaokrožitev te problematike: Nada Klaič, Tzv. »Pacta conventa« ili tobožnji ugovor izmedju plemstva dvanaestero plemena i kralia Kolomana 1102. godine, Historijski pregled VI, 1960 str. 107—120. Mandićev poskus vrnitve vprašanja na stare kolesnice, HZ XI—XII, 1958—1959, str. 165—206, je povsem neuspel že zaradi načina argumentacije, ki nasprotuje najpreprostejšim zahtevam o načinu zgodovinskega dokazovanja (gl. op. 17 in 84). 245 Fr. Rački, Documenta, št. 209, str. 426. 87 vrstnega razlikovanja tega sloja od »plemen«, iz katerih dela se je pozneje izoblikovalo nižje plemstvo. Domači viri so namreč do konca 11. stoletja . glede uporabe izraza »nobiles« in glede podatkov o njih zelo skopi; tJsti dokumenti, ki so jih doslej večkrat navajali v prid tezi, da je že v tem času obstajalo na Hrvatskem tako višje, kakor tudi nižje plemstvo, pa so brez izjeme poznejši falzifikati.246 Zdi se, da je vendarle mogoče tudi za Hrvatsko — pcdobno kakor velja za srbski razvoj — resno trditi, da je predstavljal poglavitno podlago za odprto prištevanje k »plemstvu« (no­ biles) do konca 11. stoletja prav poseben odnos do vladarja. Pri Srbih je to nedvomno dejstvo. Čeprav postopno napreduje notra­ nja premoženjska in družbena diferenciacija že od časa bojev proti Bi- zancu ob Donavi in od naseljevanja naprej, čeprav se sorazmerno zgodaj zelo dviga tudi položaj županov — še v času, ko so bili to po besedah Kon­ stantina Porfirogeneta voljeni »župani-starci« —, je imel vendar vladar tako po poročilih Konstantina Porfirogeneta kakor tudi po legendarno pre­ pletenih opisih Barskega rodoslova velik vpliv na kvalitativni dvig posa­ meznikov v vrste plemstva. Že v 9. stoletju je bil na ta način povzdignjen župan'Krajina v Travuniji v dednega arhonta.2« številne primere takšnega dviganja v položaj upravitelja posameznih pokrajin navaja Barski rodo- slov. Prav s takšnim dvigom je zvezana v 11. stoletju tudi prva omemba formalne vazalne prisege zvestobe v Zeti.2« Hkrati pa se začenja že v 10. stoletju tudi nasproten proces — spreminjanje javnopravnih dajatev v fevdalne ter teritorializacija in osamosvajanj e visokega plemstva (polo­ žaj po padcu Časlava). Vendar pa se je ta razvoj zaključil šele nekaj sto­ letij pozneje, skoraj istočasno z izoblikovanjem nižjega plemstva, vlaste- ličičev, iz »vojnikov«, torej iz dela nekdanjega svobodnega prebivalstva. 5. Zaključek. — Ta vzporedni prerez, časovno omejen in skrčen v mnogočem zgolj na ugotovitev najbistvenejših dejstev in odprtih vprašanj, vendarle opozarja na tako velike razlike v primerjavi s prvotnim skupnim izhodiščem, da to jasno kaže, kako različne so bile podlage zgodnjesrednje- veških držav jugoslovanskih narodov. Še jasneje postane to, če upošte­ vamo vsaj še nekaj konkretnih dejstev v njihovem nastajanju. V ureditvi makedonskih Sklavinij se kažejo v dobi Prvuda vsekakor vsaj še nexateri elementi plemenske zveze, hkrati pa je treba podčrtati velik pomen Soluna za dozorevanje okoliškega slovanskega prebivalstva v vsem zgodnje.sred- njeveškem razvoju Makedonije. Pri Hrvatih je potrebno omeniti višaj dve dejstvi: pojav »oboroženega spremstva« (praetoriani, auxilium domesti- cum) za Borhove vlade ter pomen davka bizantinskih dalmatinskih mest za kakovostni dvig hrvatsikega vladarja po letu 878/879.2« Za moč srbskega »»Za »nobiles«, V. Novak-P. Skok, Supetarski kartular, palimpsest na foliju 3 v prilogi, in komentar str. 128—129; za »ualastelin« Nada Klaić, Rap- ski falsifikati, Zbornik Instituta za historijske nauke u Zadru 1955, str. 46—51 847 Vizantinski izvori II (B. Ferjančić), str. 62. " 8 Ljetopis popa Dukljanina, izd. V. Mošin, 1950, str. 96. 549 Vizantinski izvori II, str. 36; Fr. Rački, Documenta, str. 322. 88 vladarja morda vendar niso »naseljena mesta«, ki j ih omenja ob opiso­ vanju srbskih pokrajin Konstantin Porfirogenet, t a k o brez pomena, že sam položaj težišča makedonskega cesarstva ob via Egnatia pa opozarja na podobna vprašnja tudi za Samuelovo dobo. IV. Die Gesellschaftstruktur der Südslawen im Frühmittelalter" 0 Die Ergebnisse und Annahmen der Forschung über die frühmittelalterli­ che Gesellschaftstruktur der südslawischen Völker waren im Rahmen der sla­ wischen Geschichtsschreibung in zweierlei Hinsicht von allgemeiner Bedeutung. Einerseits glaubte man bei den Südslawen einige Musterbeispiele für die Ent­ stehung eines fremden »Erobereradels« und für die mit ihm verbundene Staats­ gründungen zu finden, andererseits werden die südslawische Großfamilie (za­ druga), Sippenverband (rod), Stamm (pleme) usw. auch in ihrer späteren Form als wenig veränderte Überreste aus der slawischen Urzeit betrachtet. In letz­ ten Jahren ist die südslawische Geschichtswissenschaft in diesen Fragen zu wesentlich neuen Resultaten gelangt, über die ich hier berichten möchte: 1. Abgesehen von dem bulgarischen Staat besteht keine unmittelbare Nachricht über die Entstehung eines südslawischen Staates durch Überschich­ tung der slawischen Stämme seitens einer fremden Ansiedlungswelle. Konstan­ tmus Porpyrogennetos berichtet nur über Ansiedlung der slawischen Serben - und Kroaten und über ihren Kampf gegen die Awaren. Diese Siedlungswelle erfolgte nur 10 bis 20 Jahre nach der umfangreichsten slawischen Siedlungs­ welle über die Donau und bedeutet nur den Schlußvorgang der Siedlungsepo­ che, in welcher nachweisbar seit der Mitte des VI. Jahrhunderts schon mehrere ähnliche Wellen denselben Raum überflutet haben. Bei den Serben und Kro­ aten Konstantins geht es — nach der Zeugenschaft der sprachlichen Entwick­ lung, wo nur in dem slowenischen Raum Einflüsse der westslawischen Spra­ chen festzustellen sind — um verhältnismäßig kleine Einheiten, welche jeden­ falls nur in Zusammenarbeit mit den früher angesiedelten Slawen — und nicht allein — die awarische Oberherrschaft zurückdringen konnten. Übrigens ist der Zusammenbruch des awarisch-slawischen Stammesverbandes nicht so sehr mit dieser Siedlungswelle, als mit dem Zusammenbruch der Awaren vor Konstanti­ nopel verbunden. In diesem Überblick lasse ich unbeachtet beiseite alle Thesen, welche von verschiedenen Authoren nur mit der Ethymologie der Völker­ schaftsnamen begründet werden; diese Fragen sind nämlich in entscheidenden Fällen selbst noch weit von ihrer Lösung (vgl. für den Namen der Kroaten die ausgezeichnete Übersicht verschiedener Erklärungen vom R.Nachtigall, für den Namen »kasentz« aber meine eigene Übersieht).2 5 1 In dem hinterkarpathi- schen Raum konnten übrigens diese Namen während der langen Jahrhunderte auf sehr verschiedene Weise zu den Slawen kommen. 2 o 0 Der unveränderte Wortlaut der Communication in der (3.) mittelater- lichen Sektion des XI. Internat. Kong, der historischen Wissenschaften in Stockholm am 22. VIII. 1960; er ist hier zugleich als Zusammenfassung der ganzen Abhandlung veröffentlicht — die Quellen- und Literaturangaben werden deshalb hier nicht wiederholt. Der Communication sind noch die Antwort des Referenten am Ende der Diskussion und seine (wegen der Abwe­ senheit des Prof. Labudas) schriftlich übergebene Antwort an die Communica­ tion über »die Einwanderung der Slawen auf den Balkan im 6.—7. Jahr­ hundert«, weil diese Antwort mit dem Thema der eigenen Communication d.- Verf. nicht ohne innerlichen Zusammenhang ist. 2 5 1 Vgl. für die »Kroaten« R. Nahtigal, Donesek k zgodovini vprašanja o imenu Hrvat, Etnolog (Ljubljana) X—XI, 1933, S. 383—413; für »kasentz« Bogo Grafenauer, Hrvati u Karantaniji, Historijski zbornik (Zagreb), XI—XII 1958—1959, S. 221—225. 89 Zu der erwähnten Begrenzung der Bedeutung der Konstantinischen Nach­ richten über die Serben und Kroaten berechtigt uns zweifellos die Gesell­ schaftsentwicklung bei den Serben. Für ihren Adel konnte man nicht einmal versuchen, seinen angeblichen Eroberercharakter zu beweisen. Trotz der Spär­ lichkeit der Nachrichten sind bei ihnen sowohl die Art der Entstehung des Adels als auch des feudalen Grundbesitzes klar genug: Abgesehen von der verschiedenartigen Aufteilung des Besitzes während der Ansiedlung, welche schon zur Zeit, als -die »zupänoj gérontes« noch gewählt wurden, den Suppa- nen eine ziemlich gehobene Gesellschaftsstellung zusicherte, hat doch der Fürst großen Einflus auf die qualitative Erhebung seiner Vertrauten in den Kreis des entstehenden Adels gehabt. Schon im IX. Jahrhundert konnte durch ihn der »Zupan« Krajina in Trawunien zu dem erblichen Archont gehoben werden; die »Annalen des Priesters aus Dioclea« (Letopis popa Dukljanina) aber berich­ ten über zahlreiche Beispiele dieser Art. In Verbindung damit wird im XI. Jahr­ hundert auch über den formellen Vasalleneid der Treue berichtet. Dabei aber zeigten sich auch zweierlei Grundlagen der Entstehung des Großgrundbesi­ tzes: das Verfügungsrecht des Fürsten (Großzupan) über einen Teil des Grund­ besitzes, welches er den Kriegsbefehlshabern und den Verwaltern verschiede­ ner Gebiete zuteilte, und sein Recht an die Abgaben von der freien Bevölke­ rung. Seit dem X. Jahrhundert bekommen diese Abgaben allmählich einen grundherrschaftlichen Charakter, zuerst in den Verwaltungsgebieten der Mit­ glieder des hohen Adels (vlastela). Jedenfalls zeigen die ersten Urkunden über den konkreten Großgrundbesitz um d. J. 1200 schon endgültig ausgebildete Grundherrschaft mit den an die Scholle gebundenen Unterthanen (parici — Hilendar, 1198/99), die Urkunde für Ziča (1220) aber unterscheidet zwischen dem Hochadel (vlastela), einer Schicht der Freien, welche zum Kriegsdienst ver­ bunden sind (vojnici) und welche in weiterer Entwicklung teilweise zum nie­ deren Adel (vlasteličići) gehoben wurde, und den unterthänigen »armen Leu­ ten« (ubogi ljudi), welche sich weiter in Ackerbauer (zemlni ljudi) und Hirten (vlasi) teilen. Der Versuch, den Eroberercharakter des Adels zu beweisen, ist deshalb an den kroatischen Raum begrenzt, aus ihm aber durch Vermittlung der »kosezen« (Edlinger) nach Karantanien übertragen worden. Auch für die Kroaten ist heute die einzige Stütze in den Quellen, welche ihr Bewustsein über einen »unslawischen« Ursprung bezeugen sollte, zweifellos beseitigt: der Kon­ stantinische Audruck »tuòs Hrobâtous kaì tous loipoùs Sklabârhontas« bedeu- tet — wie es sich bei der Untersuchung über die Entstehung und die Unter- lagen dieser Stelle zeigte — nicht »die Kroaten und andere Herren der Sla- wen«, sondern »die kroatischen und andere slawischen Fürsten«. Damit ent- fällt natürlich der Ausdruck »Sklabârchontes« als ein Beweis für den seltsa- men angeblichen gesellschaftlichen Dualismus der Südslawen. Noch bedeuten- der sind aber in dieser Frage die Arbeiten der kroatischen Forscher Miho Barada und namentlich Nada Klaić, aber auch die kritischen Quellenausgaben vom Viktor Novak, welche das Erforschen dieser Fragen auf einer neuen Grund­ lage ermöglichen.252 Nach diesen Forschungen war der Umfang des fürstlichen bzw. königlichen Grundbesitzes wenigstens in der Suppanie Klis doch wesent­ lich größer, als früher zugelassen wurde. Die gleiche Lage zeigten die Ver­ gabungen des Besitzes im Hinterlande Zadars. Nach den Chartularen aber bestand bis ins XII. Jahrhundert auch ziemlich verbreiteter Kleinbesitz in den Händen der villani, welcher in kleinen Stücken teilweise verkauft oder den Klöstern vergeben wurde. So führten zwei Wege zur Entstehung des feudalen Besitzes: seine sehr rücksichtslose Erweiterung auf die Rechnung der freien Dorfeinwohnerschaft und die königlichen Verleihungen. In der Entwicklung der ständischen Unterschiede ist schon lange das Bestehen einer besonderen bewaffneten Macht des Fürsten (praetoriani, auxilium domesticum — 819) be­ kannt — eine Art der »Gefolgschaft« — ebenso aber die inneren Unterschiede zwischen den Mitgliedern der Sippengemeinschaften (in der Pagania, sind im J. 1000 40 nobiles erwähnt).2 5 3 Diese Nachricht stammt zwar nicht aus Kroatien 2 5 2 Vgl. die Anm. 1), 9), 23), 65). 135), 144). 90 selbst, aber man kann doch auch für Kroaten dieselbe Entwicklungsrichtung annehmen. Das Bestehen einer adeligen Gesellschaftsschicht ist also im XI. Jahrhundert gar nicht zu bezweifeln, sie war aber noch weit von jener Standes­ konsolidierung, welche die Eroberertheorie voraussetzt. In den Urkunden wird der Titel nobiles nicht viel gebraucht; die Urkunden, welche für die Annahme sprechen, daß im XI. Jahrhundert schon der ausgebildete hohe und niedere Adel bestehen, sind ohne Ausnahme spätere Fälschungen. Es scheint, daß auch bei den Kroaten, ebenso wie bei Serben, vor allem ein besonderes Verhältnis zum König die Grundlage für die Anwendung des Terminus nobiles bildete. Der Eroberercharakter des Adels wäre also nur mit dem Beweise des Edel- tums der villani unterzubauen. Gerade hier aber zeigten 'sich unüberwindliche Hindernifie:254 a) villani werden in keiner echten Urkunde des XI. Jahrhunderts den nobiles-zugezählt; b) der Beweis, daß ihr Besitz (plemenština) von vorn­ herein als Adelbesitz zu gelten hat, ist erst den Urkunden des XIV. Jahrhun­ derts, welche den damals ständisch konsolidierten niederen Adel betreffen, entnommen; c) die Sippengemeinschaften der villani sind nachweisbar sehr nahe den serbischen vojnici: teilweise verloren sie — zusammen mit ihrem Besitz — auch ihre Freiheit, teilweise aber gelingt ihnen in einem langwierigen Kampf gegen die Magnaten, welcher bis ins XIV. Jahrhundert dauerte, die Rettung in der Form des niederen Adels zu erkämpfen (in Verbindung mit der Wiederherstellung der königlichen Macht zur Zeit des Königs Ludwigs Anjou); d) die Formation der »XII generationum nobilium Croatorum« ist eine territo­ rial nur auf das Hinderland Zadars, welches zuweilen auch »Kroaten« (v Hrva­ tih) genannt wird, begrenzte Organisationsform des niederen Adels aus dem XIV. Jahrhundert; sie wurde nur durch eine Fälschung in das Jahr 1102 über­ tragen; e) die Anerkennung des ungarischen Königs erfolgte also 1102 wahr­ scheinlich von der Seite derjenigen Magnaten, welche seit der Mitte des XII. Jahrhunderts als wirkliche Machthaber in Kroatien greifbar werden; f) diese Lage, sowie die vom Prof. Hauptmann mit Nachdruck hervorgehobene Tatsache, daß zur Arpadenzeit in Kroatien keine königlichen Donationen er­ folgten, zeigt zugleich die dritte Art des Großgrundbesitzentstehung in Kroa­ tien, nämlich die Feudalisierung der Suppanenrechte in den letzten, verwir­ rungsvollen Jahrzehnten des selbständigen kroatischen Staates, welche aber nicht nur die Ohnmacht des kroatischen, sondern auch die des ungarischen Königs in Kroatien zur Folge hatte; g) endlich wurde durch die Arbeiten von Prof. Ivan Božić und Nada Klaić auch der Begriff des Stammes bzw. der Sip­ pengemeinschaft geklärt:2 5 5 genus, generatio, parentella, natio, tribus usw. sind die Namen für eine ständische Organisationsform, welche die gesellschaftlichen Vorrechte und durch das Vorkaufsrecht den Grundbesitz einer größeren Grup­ pe der wirklichen oder angeblichen Verwandten (»vrvna braća« genannt) si­ chern sollte; sie ist im XI. Jahrhundert für alle persönlich freie Bewohner, seit der Ausbildung des niederen Adels im XIV. Jahrhundert aber besonders für diesen bezeichnend; mit dem Wesen der alten Stammesorganisation der Urzeit hat diese Form ebenso wenig zu tun, als die »lignage« und »les liens du sang« im europäischen Feudalismus überhaupt, deren Bedeutung vom Marc Bloch so berechtigt hervorgehoben wurde. 2 5 8 Die Entwicklung in Karantanien ist wirklich ein Sonderfall, weil die Gesellschaftsformen der slawischen Zeit in mancher Hinsicht nur durch ihre Überreste, welche in die fränkische Ordnung einbeschlossen und mit der Zeit verwandelt wurden, zu erkennen sind; die Zeit dieses Umbruchs um J. 820 ist durch den Bericht der »Conversio Bagoariorum et Carantanorum« ausdrücklich 2 5 3 Fr. Rački, Documenta, 1877, Nr. 209, S. 426. 2 5 4 Vgl. die Anm. 1) u. 244). 2 5 5 IVada Klaić, Postanak plemstva »dvanaestero plemena kraljeyine Hrvatske«, Historijski zbornik XI—XII, 1958—1959, S. 144—148; Ivan Božić, »Vrvb« u Poljičkom statutu, Zbornik Filozofskog fakulteta (Beograd) IV—1. 1957, S. 105—111. 2 5 6 Marc Bloch, La Société féodale, I, La formation des liens de dépen­ dance, in L'évolution de l'Humanité, XXXIV, Paris 1937. 91 verbürgt und sie wird zu Unrecht von einem Teil der Forschung in die Mitte bzw. in die zweite Hälfte des VIII. Jahrhunderts zurückverlegt. Schon der ter- ritoriale Name Karantanien, welcher sich aus der Umgebung des Sitzes des karantanischen Fürsten im VII. Jahrhundert auf das ganze Land «nd seine Bewohner verbreitete, zeigt, daß die wachsende Macht des Fürsten, nicht aber die Überschichtung durch einen Erobereradel die Entstehungsform des Staates der Karantanerslawen war; die wirtschaftliche Grundlage dieser Macht besteht in der Bildung des Großgrundbesitzes, die gesellschaftliche aber in der For- mierung des karantanischen Adels der »kosezi« (Edlinger). Die Art des Über- ganges der Edlinger in die fränkische Ordnung — teilweise wurden sie in den fränkischen Adel übernommen, zum größeren Teil aber bildeten sie eine bäuerliche Adelsschicht, welche später ihre Vorrechte allmählich verlor — zeigt, daß auch sie gesellschaftlich nicht einheitlich waren. Die Edlinger sind nicht mit den Kroaten zu identifizieren: schon die Toponimik unterscheidet sie und nur der zehnte Teil der Edlingerorte befindet sich in den kroatischen Siedlungen oder in ihrer Nähe. Die Ansiedlung der Kroaten nach Karantanien kam dazu nicht aus Dalmatien, sondern aus dem Hinterkarpatenland, höchts wahrscheinlich in der ersten Welle der slawischen Ansiedler nach den Ostal- pen, welche nachweisbar aus dem Nordosten kam. Der Versuch, die Entste- hung der Edlingerschicht in den Kreis der fränkischen Ordnung zu verlegen, kann weder ihren Namen, noch ihre sonderbaren Vorrechte bei der Einsetzung des Kärntner Herzogs zu erklären, welche in einer feudalen Gesellschaft mit dem ausgebildeten Adel nicht mehr entstehen konnten. Den angeblichen gesell- schaftlichen Dualismus aber weisen zurück auch sowohl die ausdrücklichen Erwähnungen der freien Slawen (liberi) in den Verleihungen der fränkischen Könige, als auch die Herzogseinsetzungszeremonie, in welcher neben den Edlin- gern auch andere Bauern — ursprüglich zweifellos freie — ihre Stelle hatten. Die Veränderungen in dem Rahmen der fränkischen Gesellschaftsordnung kön- nen wir hier beiseite lassen. 2. Aber auch die Annahmen über die Bedeutung der Großfamilie (zadruga) wurden — ebenso wie wir es für die Sippenverbände schon gesehen haben — für die Entstehungszeit der südslawischen Staaten stark erschüttert. Die Struktur des Kleingrundbesitzes zeigt zwar — seit wir ihn in den Quellen ver- folgen können — wirklich einige Besonderheiten. Die Einführung der Hufen- verfassung ist in den slowenischen Ländern mit dem Wachsen des feudalen Großgrundbesitzes nach dem fränkischen Muster seit dem IX. bis ins XI. Jahrhundert verbunden. Fremde Terminologie wird nicht nur von lateinischen Quellen (mansio, mansus, hoba, colonia) gebraucht, sondern auch von dem Volksmund übernommen (huba, grunt, kmetija). Es bestehen nur zwei Nach- richten aus dem IX. Jahrhundert, welche vielleicht das sporadische Bestehen von Großfamilien bezeugen. Mehrere Nachrichten aber bestehen darüber, daß vor der Einführung der Hufen, d. h. des Bauernbesitzes, dessen Größe nach den Bedürfnissen und Wirtschaftsmöglichkeiten der Kleinfamilie bestimmt war, die Einheiten des Besitzes nicht nach dem Besitzumfang, sondern nach den »Häusern« oder Bauern bestimmt wurden. In keinem anderen südslawischen Lande ist — soweit dies aus den Quel- len bekannt ist — bis um J. 1100 zur ähnlichen Stabilisierung der Größe des bäuerlichen Besitzes gekommen. Bei den Kroaten werden in den Quellen vor Allem einzelne Grudstücke genannt (z. B. terra, ager, campus, pratum, hortus, vinea, Olivetta), aus denen aber der Schluß auf die durchschnittliche Besitzes- größe nicht möglich ist. In diesen Nachrichten überwiegen weit solche über den Besitz der Kleinfamilien. In den Quellen des XI. Jahrhunderts bestehen nur acht Beispiele, in denen das Grudstück von mehreren Familienmitgliedern zu- gleich verkauft wird; nur solche Beispiele aber könnte man — auch sie nicht mit voller Sicherheit — als Beispiele für die Großfamilien anführen. Das Vor- kaufsrecht, welches in der älteren Forschung zugunsten der Großfamilienform angeführt wurde, zeugt ja nur von der Verbindung mehrerer verschiedenen selbständigen Wirtschaftseinheiten. In Slawonien wurde die sessio erst spä- ter unter dem Einflus vom Norden eingeführt; bis z. J. 1100 aber haben wir darüber keine einzige Nachricht. In Makedonien wurde die Besteuerung spä- 92 testens bis zum Ende des X. Jahrhunderts im Verhältnis mit der Besitzesgröfie (nach den »zeugârion«) geregelt; aber über die durchschnittliche Größe des Besitzes sagen die Quellen nichts; diese Art der Besteuerung kann man eben mit dem ungleich großen Bauernbesitz erklären. Für Serbien bestehen nicht einmal solche Angaben. Aber man kann doch aus den späteren Urkunden, welche den Besitz nicht nach den bäuerlichen Besitzeinheiten, sondern nach den Untertanen (1198/99) bzw. nach den »Häusern« verleihen, beschließen, daß auch hier zur Stabilisierung der bäuerlichen Besitzesgröße nicht gekommen ist, was schon Novaković mit dem Charakter der Feldwirtschaft in diesem Raum zu erklären suchte. Es ist bezeichnend, daß außer bei den Slowenen und teil­ weise bei den Kroaten in den südslawischen Volkssprachen noch heute ein Ausdruck, welcher der Hufe entsprechen würde, fehlt. Den bäuerlichen Besitz nennt man ohne Rücksicht auf seine Größe einfach eine »Bauernwirtschaft« (seljačko gazdinstvo, seljački posjed). Gerade diese Lage, in welcher die Einheiten des Bauernbesitzes nach den »Häusern« angeführt wurden, war die Grundlage der Annahmen über das Überwiegen der Großfamilienform bei den Südslawen weit in das Mittelalter hinein, obzwar sie seit der Slaweneinwanderung weithin verschwunden ist. Sogar bie den Serben, wo sie tatsächlich eine Rolle spielte, gehörte ihr nur ein Bruchteil der bestehenden Bauerwirtschaften. Es ist aber klar, daß die Ver­ legung des Schwergewichtes des Bauernbesitzes in das »Haus«, ohne Stabili­ sierung der durchschnittlichen Besitzgröße, immer — wenn das günstiger war — den Weg zur Regeneration der Großfamilienform offen ließ, welcher bei der Stabilisierung des auf die Bedürfnisse der Kleinfamilie abgemessen Be­ sitzes geschlossen wurde. Zu dieser Regeneration ist später auch wirklich ge­ kommen, sowohl der Großfamilie als auch der sekundären Stammesorganisation, wie der neuerlich herausgegebene zweite Band der Geschichte der Völker Ju­ goslawiens ausführlich darzulegen versucht. Die früheren Gesellschaftsformen, welche in gemeinslawischer Zeit aus den byzantinischen Quellen, archäologischen Funden und aus der phylologi- schen Analyse der Terminologie erschlossen werden können, sind also bis zum Auftreten der südslawischen Staaten weit mehr zertrümmert worden, als das früher angenommen wurde. Den konkreten Weg dieser Zertrümmerung aber können wir bis jetzt durch keine Art der bekannten Geschichtsquellen belegen. Antwort am Ende der Diskussion: Prof. Angelov sprach eingentlich nicht über den Inhalt meiner Kommunikation, sondern vervollständigte sie bezüglich der bulgarischen Entwicklung. Ich danke ihm dafür, aber ich kann doch seinen Ausführungen — ähnlich wie Herr Prof. Schmid — nicht vorbehaltslos zustimmen. Es ist ja klar, daß die gesellschaftliche Differenzierung bei den slawischen Stämmen an der unteren Donau älter ist als ihre Überschichtung durch die Bulgaren und daß auch diese innere Entwicklung als eine der Wur­ zeln des späteren bulgarischen Staates zu beachten ist. Aber — soweit uns die Geschichtsquellen die Einsicht in diese Entwicklung erlauben, ist sie noch viel zu wenig fortgeschritten, daß vor der Ankunft der Bulgaren von einer staatlichen Organisation zu sprechen möglich wäre. Ebensowenig würde ich zu dieser Zeit bei diesen Slawen den Ausdruck »Adel« anwenden. Das Bestehen des Adels setzt schon eine soweit entwickelte ständische Gesellschaftsstruktur und gesellschaftliche Standesunterschiede voraus, daß das Bestehen der Stam­ mesorganisation mit dem Bestehen des Adels (in gewöhnlicher Bedeutung dieses Wortes) nicht vereinbar ist Herrn Prof. Schmid kann ich für seine Ausführungen nur meinen Dank ausdrücken. Anders aber steht es mit den Ausführungen d. Herrn Prof. Matt aus Graz. Es ist ja klar, daß die Verwand- 'schaftsterminologie in der Zadruga aus der alten slawischen Terminologie stammt, aber fur das Überleben dieser Terminologie genügt schon, daß die Großfamilienform nur in sehr kleinem Ausmaße und territorial begrenzt durch das Mittelalter bis zur Zeit ihrer Regeneration erhalten blieb. Es ist nicht notwendig, deswegen das Überwiegen der patriarhalischen Organisationsformen durch die ganze Zeit des Mittelalters vorauszusetzen und ihre spätere Wieder­ ausbreitung zu verneinen. Dagegen sprechen auch ausdrückliche Quellen­ nachrichten: Sogar im serbischen Gebiet, wo z. B. das Gesetzbuch des Zaren 93 Dušan das Bestehen der Zadruga bestätigt, zeigen die Urkunden aus dem XIV. Jahrhundert (für die Klöster Visoki Dečani, Sveti Arhandjeli und Banja), daß nur ein Bruchteil der »Häusern« im Großfamilienbesitz war (am gröbten war dieser Bruchteil bei den Visoki Dečani: 400 Großfamilien bei 2000 Häusern). Man kann die Großfamilien auch nicht mit den Stämmen verbinden; die Stammesgebiete in Crna Gora (Montenegro) kennen sie nicht, wohl aber regenerierte sie sich auf dem Gebiete unter der unmittelbaren osmanischen Verwaltung. Die Bemerkungen zu der Kommunikation Prof. Labudas: Prof. Labuda erweitert die Nachricht Konstantins Poriphyrogennetos' über die Ansiedlung der Kroaten und Serben (im 3. oder 4. Jahrzehnt des VII. Jahrhunderts) zur Annahme, daß der westliche Teil der Südslawen aus dem westslawischen Bereich angesiedelt wurde. Ich selbst versuchte in meinen Arbeiten die Glaub­ würdigkeit der Kostantinischen Nachricht über die Ansiedlung der Kroaten in Dalmatien zu beweisen; bei den Serben steht die Sache jedenfalls weit weniger sicher. Diese Nachrichten unterscheiden sich aber wesentlich von der Annahme Prof. Labudas.- Ich muß, leider, sagen, dafl die Quellengrundlage der Annahme Prof. Labudas ganz eindeutig widerspricht. Zuerst eine Berichtigung bezüglich der Namen »Kroaten« und »Dudleben«: Es gibt im Frühmittelalter einerseits Weißkroatien an der oberen Weichsel und das dalmatinische Kroatien zwischen Zrmanja und Cetina (d. i. etwa 1/5 des heutigen Kroatiens). Der Name Kroaten deckt also ursprünglich nur einen sehr kleinen Teil des slawischen Bodens auf dem Westbalkan und vermag nichts über die Ansiedlung der heutigen Kroaten in ihrer Gänze zu beweisen. Die Verbreitung dieses Namens über seine ursprüngliche Grenzen ist erst mit der Entwicklung seit dem XV. Jahrhundert verbunden. In dem ursprüng­ lichen Bereich des dalmatinischen Kroatiens gibt es keine Spuren von Dudleben. Andererseits aber bestehen — mit den Dudlebenspuren vermengt — die versprengten Spuren der Kroaten in der Toponomastik in Sachsen, bei den Elbeslawen, in Böhmen und Karantanien, aber auch in Makedonien und Griechenland. Diese Spuren zeugen jedenfalls von einer besonderen Ver­ breitung der unter die Slawen zersprengten Teile des kroatischen Stammes und haben mit der Übersiedlung der Kroaten nach Dalmatien nichts zu tun. Ebenso steht es aber mit den anderen Teilen der Beweisführung Prof. Labudas. a) Die archäologischen Beweise für die slawische Besiedlung Böhmens und Mährens lassen sich bisher nicht nach dem Süden über die Donau ausdehnen, denn weder in den Ostalpen noch auf der Balkanhalbinsel gibt es bisher keine unzweifelhaft slawischen archäologischen Funde aus der Zeit vor dem VIII. Jahrhundert und überhaupt keine mit den westslawischen Elementen. b) Die Beweisführung zugunsten der südslawischen Ansiedlung vom Norden im VI. Jahrhundert kann also nur auf der Grundlage der öster­ reichischen Toponomastik (an der Donau), der Nachricht Procopii von Caesaréia über den Zug Ildegis nach Italien, der Nachrichten Pauli Diaconi über den Verfall der antiken Kirchenorganisation in den Ostalpen (i. d. J. 579 bestehen nicht mehr die Bisthümer im Virunum und Poetovio, 587 in Çeleia und Emona, 991 in Teurnia und Aguntum) und, endlich, der westslawischen Einflüsse in der slowenischen Sprache geführt werden. Diese Beweisführung, daß schon in der Mitte des VI. Jahrhunderts eine Welle aus dem Norden den nördlichen und östlichen Teil des alpenslawischen Gebietes erreichte, wurde schon längst in den Arbeiten Prof. Hauptmanns und von mir ausgeführt, aber sie muß auf den nordöstlichen Ostalpenraum begrenzt werden; sie sagt nichts über einen westslawischen Zufluß nach der Balkanhalbinsel. c) Die Behauptung, daß die Awaren bei ihrem Vorstoß nach dem Illyricum, Istrien und nach Ostbayern überall die Slawen schon vorgefunden hätten, steht im unmittelbaren Widerspruch zu den Quellennachrichten. Die awarischen Angriffe nach Dalmatien beginnen i. d. J. 567, dieses Land wurde aber von den Slawen im Anfang des VII. Jahrhunderts angesiedelt, und zwar eben von den mit den Awaren verbundenen Slawen. Das Vordringen der Slawen im oberen Drautal wurde nach den Nachrichten Pauli Diaconi von dem 94 awarischen Kagan unmitelbar unterstützt. Auch bei dem Vordringen der Sla­ wen nach Istrien und Italien um d. J. 600 wird von slawischen und awarischen Angriffen berichtet. Die wichtigste slawische Ansiedlungswelle in die Ostalpen und nach dem Westbalkan zwischen d. J. 582 (nach der awarischen Eroberung Syrmiums) und 615 ist nach den ganz klaren Quellennachrichten ein gemein­ samer Erfolg des awaroslawischen Stammesverbandes. Die Slawen, welche in dieser Ansiedlungswelle nach der Balkanhalbinsel vordrangen, konnten demnach keine Westslawen sein. Die Ausrede der drei gefangenen slawischen Spionen vor dem Kaiser Maurikius können ja keine ernstliche Grundlage für eine Theorie bilden, welche allen anderen Quellen entgegenläuft. d) Die Nachrichten Konstantins in »De administrando imperio« betreffen nur einen slawischen Nachzug — meiner Meinung nach einen verhältnismäßig kleinen — in die seit ca. 600/615 von den Slawen schon eroberten Gebiete, nicht aber die Hauptsiedlungswelle der Slawen in diese Länder. Dieser Nachzug erfolgte um 10 bis 20 Jahre nach dem Ende der Hauptsiedlungswelle. e) Die Tatsache, dafi die westslawischen Einflüße in der slowenischen Sprache bestehen, in der kroatischen und serbischen aber nicht, widerspricht sowohl der Behauptung, dafi es zur Zeit der Ansiedlung keine Unterschiede zwischen den slawischen »Urdialekten« gäbe, als auch, daß gerade der serbische und kroatische- Raum aus der westslawischen Basis besiedelt würde. Die Deklinationsformen in den Ostalpen beweisen ja nichts für den West­ balkan, ebenso sind aber in dieser Beweisführung auch die Spuren der aus Pannonien nach dem Norden von den Magyaren abgedrängten »Karantaner« in einem der slowakischen Dialekte zu gebrauchen. f) Nach der Meinung der slawistischen Sprachforschung steht es fest, daß die Morphologie der südslawischen Sprachen (mit nur teilweiser Ausnahme der slowenischen) derjenigen der ostslawischen Sprachen wesentlich näher ist als derjenigen der westslawischen Sprachen. In der serbokroatischen Sprache gibt es keine westslawischen Einflüße. Die slawische Phylologie — nicht nur Jagić! — erklärt das eben so, dafi diejenige slawischen Stämme, aus welchen die südslawische Gruppe entstand, zur Zeit der Urdialektbildung im V./VI. Jahrhundert von den Westslawen getrennt und in der Nähe der Ostslawen lebte. Das wird auch ganz unzweideutig von den Geschichtsquellen bestätigt. Der Nachzug, über welchen Konstantin Porph. berichtet, war also so klein, dafi er die Grundrichtung der Sprachentwicklung bei den Kroaten und Serben nicht im Mindesten beeinflußen konnte. 95 N a d a K l a i ć PROBLEM SLAVCA I NERETLJANSKE KRAJINE I Cini se, kao da se u novijoj hrvatskoj historiografiji počelo pitanje Slavca smatrati prestižem pojedinaca. Samo tako se može razumijeti, odakle odjednom takvo zanimanje za vladara, koji je mogao sjediti na hrvatskom prijestolju tek nekoliko mjeseci, a da pritom nije poznat ni jedan njegov, ne samo značajni, nego ni bezznačajni vladarski akt. Kako su se sa Slavcem uspostavljale i rušile različite koncepcije — osnovane zbog pomanjkanja izvornog materijala pretežno na kombinacijama — literatura o Slavcu postaje sve oštrija. Tako M. Barada, u svom posljed­ njem radu, ogorčen što protivnici, koje tobože skromno' ubraja u »histo­ riografsku elitu«, nisu prihvatili njegovo mišljenje, nestrpljivo uzvikuje: »Za Slavčevu kronologiju iznio sam dva dokaza. Njihovo gradivo nije izmišljeno ni oblikovano nekom mudrom učenošću ni nadmudrivanjem; sve je po sebi prosto i jednostavno, crpeno samim uvidom u sadržaj Kartulara . . .«* A L. Katić, koji je, kako je to rekao Barada, »oštri bra­ nilac ne samo Slavčeve kronologije, nego i romantičnosti«,2 toliko je siguran u Karamanovo mišljenje, da svoje izlaganje završava riječima: »... kralj Slavac sada zauzimlje svoje staro mjesto u nizu hrvatskih kraljeva između Petra Krešimira i Zvonimira, te se Petar Krešimir oslo­ bađa žiga normanskog ropstva«.3 Uostalom, historiografski pregled, kao i ponovni pretres izvornog materijala, pokazat će, da Baradino pitanje — »Ta zar ne mogu oba mišljenja biti kriva?«4 — nije bilo neumjesno, iako je on sam dakako bio u to najmanje uvjeren. Dovoljno je poznata činjenica da je stvarni začetnik hipoteze o Slavcu kao hrvatskom vladaru I. Lucius.5 Ali je Lucius bio toliko opre- 1 Iz kronologije hrvatske povijesti (= Iz kronologije), Rad JAZU 311. 1957, str. 217. 2 N. dj., str. 204. 3 Jura sancti Petri de Gomai-Supetarski kartular, Starohrvatska pro­ svjeta III, sv. 4, 195, str. 186. 4 N. dj., str. 215. 5 »Post Cresimirum Slauizi Regis memoria reperitur, nam in antiquo registro Capituli Spalatensis... (daje zatim tekst kartulara samostana sv. Petra) . . . Ex quibus, Slavizum regem, inter Cresimirum et Zuonimir 96 zan d a j e svoje mišl jenje iznio u obliku hipoteze, 6 na što se pr i s taše njegove teorije, k a k o to B a r a d a točno konstat i ra, 7 nisu htjeli obazirat i . Štoviše, Šišić j e svoju p r v u r a s p r a v u s tog p o d r u č j a počeo r i ječima: »istorijskim j e spomenic ima u t v r đ e n o , d a je p o smrt i P e t r a 1. Kri jesimira (1073—1074) pos tao h r v a t s k i m kra l jem neki ug ledni vel ikaš imenom S l a v i c . . . Zna se n a d a l j e još i to, d a k ra l j Slavic nije dugo vladao, jer ga j e n o r m a n s k i knez (comes) A m i k o od Giovenazza g. 1075 u r a t u zarobio p a k da m u od toga v r e m e n a nestaje i t raga«. 8 Naslov r a s p r a v e pokazuje da se Šišić nije uopće kolebao u tome, da li da Slavca stavi m e đ u h r v a t s k e v l a d a r e ; postavio j e sebi tek kao z a d a ć u da riješi p i tan je njegova pori jekla. P r i t o m je pobio stari je mišljenje p r e m a k o m e se Slavac identificirao sa Slavcem iz jedne darovnice samostanu sv. Krše- vana. 9 P r i z n a v a j u ć i t a k o k a r t u l a r sv. P e t r a u Selu kao jedini izvor za Slavca, on v a d i iz njega ove zak l jučke : »1.' d a su zapov jednik hrvat ske m o r n a r i c e Rusin i k r a l j Slavic bili b r a ć a ; 2, da je a d m i r a l Rusin u m r o pr i je nego li j e b r a t m u pos tao kra l j , ostavivši iza sebe udovicu nepo­ z n a t a imena; 3. d a su baš t inske zemlje Rusinove i Slavčeve bi le u Trste- n i k u u pol j ičkom p r i m o r j u i 4. d a se iz i sprave same, n i k a k o n e smije izvoditi, da je i k a k v a rodbinska veza postojala i z m e đ u kra l ja Slavića i njegova b a n a P e t r a , a n a j m a n j e d a m u je bio r o đ e n bra t« . 1 0 K a k o j e nadal je , »župa pol j ička b i la u XII . vi jeku nesumnjivo u vlasti hrvat­ skoga p l e m e n a Kačića«, pretpostavl ja , d a j e — »ako se smije n a g a đ a t i . pripadao kralj Slaoić Kačićevom plemenu«.11 U istoj j e r a s p r a v i pobio star i je mišl jenje d a j e S lavac bio zet kra l ja P e t r a Kreš imira IV. Ali, u p r a v o j e Šišić bio ta j , koji j e rasvjet l javanjem u n u t r a š n j e i vanjske pol i t ičke s i tuaci je u d o b a Amikova vojničkog p o h o d a želio o p r a v d a t i tezu o Slavčevu v l a d a n j u u Hrvat sko j . Slika, koju o tome daje ponendum constat«. A kako je, nastavlja Lucius, Krešimir vladao do 1073, a Zvonimir 1075, »hane regis captiuitatem de Slauižo intelligendam argui potest, Slauizumque Zuonimiro, in Priuilegio Cresimiri supra relato Bano vocato, et ob id ad successionem Regni destinato, Regnum praeripuisse, sibique Petrum Banum destinasse«. De regno Dalmatiae et Croatiae libri sex, G. Schwandtner, Scriptores rerum hungaricarum . . . Ill, 1748, str. 137. " Z a t o je opravdan Baradin zaključak: »Po riječima 'argui potest' tu svoju tvrdnju nije ni L u c i u s smatrao za povijesnu činjenicu, nego samo za pretpostavku.« Iz kronologije, str. 202. 7 »Ćudno, da se nitko na tu činjenicu kao pretpostavku nije nikad obazreo ni u nju ušao.« N. mj. 8 O podrijetlu i zasužnjenju hrvatskog kralja Slavića (1074—1075). VAD n. s. VII, 1903/4, str. 145. 9 Isprava braće Sovine, Desimira, Petra, Gromele i Slavića (F. Rački, Documenta historiae chroaticae periodimi antiquam illustrantia, MSHSM VIL 1877, str. 91 = R a č k i , Documenta) poslužila je još Račkome da pokaže na koji su se način mogle »preinačiti« autentične isprave. Na osnovu nje je za­ ključio ovo: »Ovdje imademo izrično-svjedočanstvo, da je i u Hrvatskoj bilo početkom XII. vieka ljudi, koji su se drznuli radi koristi svoje preinačiti stara pisma i to u bitnih sastavnih dielovih« (Stari priepisi hrvatskih izprava do XII. vieka prema maticam, Rad JAZU 36, 1876. str. 153). Do istih je rezultata, dodavši i paleografsku analizu, došao i V. Novak, Dva splitska falsifikata XII. stoljeća, Štrena Buliciana. Zagreb-Split 1924. str. 555.. 1 0 N. dj., str. 149. , " N.dj.,str. 151. 1 Zgodovinski časopis g*7 ovdje, kao i u svim kasnijim radovima, tako je jednostavna da na prvi pogled osvaja: na papinsku stolicu sjeda Grgur VII >duša svega refor­ matorskog pokreta«, pa se »hrvatski narod sada odluči za Slavića, za cijelo poznavajući ga kao odlučna borca za narodne crkvene svetinje«.12 I Grgur VII se obraća na danskog kralja Svena II Estridsena, taj mu šalje sina kao budućeg hrvatskog vladara, a Amiko uklanja po papinoj želji Slavca sa prijestolja. No kako danski kraljević umire, a Slavac je ipak zasužnjen, papa odustaje od stranca, pa je voljom njegovom, kao i samih Hrvata, okrunjen Zvonimir. Ostaje pomalo neshvatljivo, kako je Sišić, koji bi se znao u prije­ pornim pitanjima vraćati na izvorni materijal kao jedino mjerilo, ovdje taj materijal mimoišao. Jedan od razloga leži svakako u tome, što se takva slika odlično uklapala u njegovu koncepciju hrvatske povijesti u drugoj polovini XI. stoljeća. Ta tko najzad ne će vjerovati, da je i zbog te borbe između »latinaša« i »glagoljaša« propala hrvatska država! Sišić je gotovo do smrti ostao pri tom mišljenju. Bilo je naime osobito ponosan na to, da mu je uspjelo uklopiti zbivanja na Balkanu u tadašnju općeevropsku politiku.13 Nije mu se pritom uopće činilo potrebnim, da najprije posjedne Slavca čvrsto na hrvatsko prijestolje. Tek pred samu smrt, trideset godina nakon prvog rada, on pod dojmom Baradine ras­ prave, skida Slavca s hrvatskog prijestolja.14 Ali je to priznanje bilo tako skromno, da su svi njegovi sljedbenici na njega jednostavno za­ boravili! Međutim, već je 1906 D. Gruber 1 5 upozorio na slabe strane Šišićeve koncepcije upravo što se tiče tumačenja politike Grgura VII. I on je doduše ostavio Slavca kao hrvatskog kralja te se u kombinacijama o njegovu porijeklu, funkcijama i častima nije mnogo udaljio od svojih predšasnika, ali je s uspjehom ukazao na usiljeno Šišićevo mišljenje po­ znatih riječi u pismu Grgura VII.1 6 Svrha je naime njegova dokazivanja 12 N. dj., str. 155. 1 3 On je o tom problemu održao predavanje na internacionalnom kon­ gresu historičara u Londonu 1913 godine. Predavao je, kaže Šišić, pred :>velikim brojem stručnjaka iz cijele Europe, a ti su se u diskusiji složili sa mnom potvrđujući mi jednoglasno, da im nije poznata hrvatska historija onoga vremena u detaljima«! — Povijest Hrvata u doba narodnih vladara. Zagreb .1925, str. 547, bilj. 31. 14 »Kraljem bi izabran, potporom narodne stranke, neko po imenu nepo­ znato nam lice (vladalo 1074—1075). Protiv njega podiže se latinaška stranka i pozove u zemlju južnoitalskog normanskog grofa Arnika. On zarobi kralja i zauzme neke dalmatinske gradove.« Ovaj je tekst popratio slijedećom bi­ lješkom: »Prof. Barada dokazao je nepobitno, da to nije mogao biti neret­ ljanski velikaš Šlavac. Na kralja Petra Krešimira IV pomišljati, čini mi se, nemoguće već zbog njegovih dobrih odnosa s papom, a osim toga jedna mu isprava daje samo titulu ,rex Chroatiae', dakle je još i Dalmacije« — J . H o r - v a t , Politička povijest Hrvatske, Zagreb 1936, str. 15. 15 Prosvjeta XIV. br. 9, str. 287—291; br. 10. str. 318—320 i br. 11: str. 355 do 358. 16 »Est etiam non longe a nobis provincia quaedam opulentissima iuxta mare, quam viles et ignavi teneiit haeretici.« — F. Šišić, Priručnik izvora hrvatske historije I/l. Zagreb 1914, str. 257. 98 bila ta, da protivno Šišiću i mnogim drugim autorima, protumači riječi iz pisma kao odraz sukoba između Grgura 711 i Roberta Guiscarda.1T Ali Šišić nije pokazivao mnogo volje da usvoji opravdane Grube- rove primjedbe. Pokušao je jedino nešto preinačiti prijašnje mišljenje lime, što je priznao, da je »normanski herceg Robert Guiskard bio do­ duše izopćen, dakle proklet od pape, još u martu 1074., a s> njime i njegove pristalice (fautores), ali ne još i cijela zemlja i svi njezini žitelji«.18 Dakako, bio je to samo izlaz iz nužde! Zbog toga je Gruber u ponovnom pretresu problematike mogao to Sišićevo priznanje ne samo upötrebiti, nego i daljnjom analizom političkih prilika u Italiji u tom razdoblju njegovo mišljenje temeljito uzdrmati.1 9 Sam je Gruber, među­ tim, i u ovom prilogu zazirao od toga da se pozabavi analizom domaćeg izvornog materijala. On je radije išao utvrđenim stazama. Zbog toga se problem Slavca, usprkos Gruberovim rezultatima, nije mnogo pomakao naprijed, jer je za samu bit problema bilo doista svejedno, da li je papa nazvao heretikom Slavca ili Roberta Guiscarda i da li je dajiski kraljević trebao sjesti na hrvatsko ili normansko prijestolje. Ta on sam nije ni časom posumnjao u to. da je Slavac bio hrvatski kralj. Odlučnu riječ u tom pitanju morala je dati ponovna analiza izvor­ nog materijala, pa se tog posla prihvatio M. Barada. On je prvi posum­ njao u Luciusove pretpostavke.2 0 Rješavajući najprije pitanje terito­ rijalne rasprostranjenosti Paganije (Neretljanske oblasti) u Konstantina Porfirogeneta,21 a zatim i dinastičko pitanje u Hrvatskoj u XI. stoljeću, on je morao zaci u dublju analizu kartulara samostana sv. Petra u Selu, dakle jedinog izvora o Slavcu. Međutim, on je na temelju novonađene is­ prave Berigoja iz g. 1050 mogao postaviti pitanje o političkoj pripadnosti Neretljanske države u XI. stoljeću na sasvim drugu osnovu. Ona mu je dala nesumnjivo najčvTŠću podlogu za tvrdnju da je Slavac, koji se kao i Berigoj naziva rex, bio samostalni vladar.2 2 No Barada je nažalost propustio da svoju teoriju očisti od slabih strana, koje su se većom pomnjom mogle izbjeći. Kako je, naime, sam stavljao u ranijoj i istoj raspravi Neretljansku oblast između Cetine i Neretve,23 sada mu se lako moglp prigovoriti, kako je moguće da taj samostalni neretljanski vladar sudi na hrvatskom teritoriju. Nije dakle bilo dovoljno da to vrlo važno pitanje dodirne samo u nekoliko rečenica, jer one samo tako nabačene nisu mogle biti suviše uvjerljive. »Po spomenutom kartularu vidi se da je teritorij Neretljana zahvaćao i neke predjele na desnoj obali ušća 17 Prosvjeta XIV, br. 12; str. 379/80. 18 Priručnik izvora I, str. 258. 19 Nekoja pitanja iz starije hrvatske povijesti. O danskom kandidatu na hrvatski prijestol. VjZA XX, 1918, str. 227. * - A T i 2 ^ i n a s t i č k o P i t a n J e u Hrvatskoj XI. stoljeća (= Dinastičko pitanje). VAHD L, 1932, str. 199. — »Evo na kako čvrstom temelju stoje sve date i epopeja naše historiografije o Slavcu! Lucius našao da je bio nekakav .Slavizo rex', a videči prazninu u dokumentima između g. 1073 i 1075. on gn prosto tu ugurao. A može li se ova kombinacija održati?«. N. dj.. str. 180. 51 Topografija Porfirogenitove Paganije (= Topografi ja Paganije . Staro­ hrvatska prosvjeta II. 1—2. 1928. str. 37—54. ,м N. d j . , str. 183. 99 Cetine. Crkva sv. Petra bila je na teritoriju Neretljana. Ta njoj na zapad prema Splitu ima svoj posjed Rusin i brat mu kralj S lavac. . . a Slavac i residira u Omišu, na teritoriju Neretljana. Po svemu Rusin je Neret­ ljanin, a tad i Slavac«.24 Ovo nizanje i bitnih i nebitnih činjenica išlo je na štetu najvažnijeg kriterija, naime, pitanja koja je bila na tom teritoriju između Cetine i-Žrnovnice vrhovna politička vlast: da li hrvatski kralj ili neretljanski dux odnosno rex? Tvrdnju da je crkva sv. Petra bila na teritoriju Neretljana, nije se moglo učvrstiti drugom tvrdnjom — doduše točnom — da su još zapadnije, prema Splitu, imali Rusin i Slavac svoje posjede. Ta svatko se može lako uvjeriti da je-na tom malom prostoru bilo toliko različitih vlasnika — od slobodnih seljaka Hrvata do trogirskog kneza2 5 —, i da prema tome pitanje vlasništva nad zemljom ne može biti odlučno za utvrđivanje političke pripadnosti do­ tične zemlje. Zbog toga je baš Barada, koji je već u prvoj raspravi mogao vidjeti osnovni problem, skrenuo diskusiju s pravog puta, t. j . na pitanje kronologije Slavca, mjesto na pitanje političke pripadnosti teri­ torija na kojem je bio samostan i crkva sv. Petra. Nije stoga tek slučaj da se na tom sporednom kolosjeku diskusija zadržava i danas i da usprkos sve većem broju priloga ona ostaje zatvorena u svom krugu. Pri utvrđivanju kronologije Slavca, Barada je u svom radu osobito isticao »dva vremenska termina: sagrađenje crkve a istom' poslije ute­ meljenje samostana pri istoj. Ra'zne pak kupnje гг tim darovnicama učinjene su jedna prije a druga poslije utemeljenja samostana«.26 S ob­ zirom na te termine »Jakov knez Neretljana živio je svakako i prije gradnje crkve*, a »Rusin živi kad samostan već postoji«.27 Kako je i »Slavac živio poslije osnutka samostana« konačnu-kronologiju utvrđuje ovako: »Dakle po tekstu kartulara očito je, da je Jacobus morsticus živio prije Rusina ,morticus'-a, a Slavac kralj poslije Rusina; a za Ja­ kova stalno znamo po istom kartularu, prije spomenute isprave sum­ njive i ne uzevši u obzir, da je živio g. 10?%, tad je apsolutno i Rusin živio poslije 1078, dotično Slavac poslije te godine«.2* Potpuno uvjeren, da ta kronologija uklanja i posljednju sumnju u to da je Slavca zarobio Amiko, on kaže: »Tako, kako vidimo, Luciusova kombinacija, koja je toliko vremena i tako plodno hranila maštu roman­ tičara, bez ikakva je oslona«.29 Ipak nešto opreznije nastavlja: »Vidili smo da je Berigoj ,rex Marianorum', tad i Slavac može da bude ,rex Neretljana, što se nekako može da zaključi iz drugih činjenica« (pot- crtala N. K.).30 Jedina godina u kartularu, 1080, nastavlja Barada »može 23 »Neretljani obitavahu na kopnu između ušća Cetine i Neretve, koji teritorij zvao se Krajina (Continens) za razliku od njihova otočkoga dijela zvana Maronia (Mariani, morsticus).« — Dinastičko pitanje, str. 175. Vidi i Topografija Pagani je, str. 46 i 52, bil j . 130. * 2 1 Dinastičko pitanje, str. 185. к V N o v a k - P . S k o k , Iura sancti Petri de Gomai. Siipetarski kar- tular (= Supetarski kartular), JAZU 1952, str. 214—220. 27 N. dj., str. 181—182. 28 Dinastičko pitanje, str. 180. 28 N. dj., str. 182—183. 29 N. dj., str. 183. 100 da se odnosi samo na prvu darovnicu, kad je crkva bila sagrađena i prigodom posvete iste, a nikako na drugu darovnicu poslije utemeljenja samostana. . . Ako uzmemo za ispravno da je Jakov bip živ još go­ dine 1088/9, tad bi on (t. j . samostan; N. K.) bio sagrađen negdje devede­ setih godina XI. stoljeća kad je i Slavac bio vladar neretljanski«.31 Interesantno je, međutim, da se Barada utvrđujući kronologiju Jakova Morstika nije htio obazreti na činjenicu, da su isprave u kojima se Jakov spominje falsificirane. A to je u njegovo vrijeme bilo već dobro poznato.32 Zato je i dao ovakav, za kritičkog historičara, nepojmljiv za­ ključak: »Svakako po ovim podacima, uzevši da su isprave vjerodo­ stojne dade se zaključiti da je ,dux', t. j . vladar Neretljana živio od 1078 do 1089« (potcrtala N. K.).33 Dodao je doduše nekoliko redaka niže upo­ zorenje, da se zbog neispravnosti isprava može poslužiti jedino kar- tularom, ali je ipak i on sam uzeo iz njih kronologiju. Kolikogod je Baradina teorija imala zdrave temelje, ipak je bila suviše nova i revolucionarna a da bi bila prihvaćena. Gotovo se nije mogao naći, historičar koji bi priznao ili htio primiti misao da je Petar Krešimir IV bio zarobljen od Normana. Ta još je nedavno Katić mislio da može bez ustručavanja skinuti s tog našeg kralja ljagu normanskog ropstva! Ali historija se dakako ne može mnogo osvrtati na patriotske težnje historičara, pa je zbog toga vrlo interesantno pratiti na koji su sve način pobijani argumenti Barade od izlaska rasprave do danas. U Slavčevu obranu ustaje ' 1933 M. Perojević.34 Već prva rečenica njegova članka — kategorička tvrdnja da se »nastajuće godine slavi 860-godišnjica izbora hrvatskog kralja Slavca (Slavizo rex)«3 3 — jasno pokazuje da je autoru bilo malo stalo do analize izvora. Perojević pobija, kako on kaže »Baradine kombinacije«, drukčijom kronologijom kar- tulara. »Sve, dakle, što Petar Crni o svojoj darovnici nabraja, dogodilo se između g. 1060—1080. a kroz to je vrijeme najprije sagrađena crkva, a zatim samostan šv. Petra«.3 6 Glavni mu je oslonac za takvo datiranje podatak o dječaku Zlobi, argumenat, koji je već upotrebio P. Kaer.37 Drugi argumenat protiv Barade, t. j . pokušaj da ospori vrijednost Beri- gojeve isprave samo zato, što je Berigoj ondje nazvan rex, a ne iudex, mogao je Perojević istaći samo zato, što nije bio dovoljno upoznat s' vrlo različitom terminologijom u srednjovjekovnim ispravama. On misli, da bi se Slavca moglo »staviti u isti stepen s Berigojem« kad bi se našao ro N. mj. 31 N. mj. " Vidi o tome II pogl. 3 3 N. dj., str. 178. 34 le li Slavac bio hrvatski kralj, Jutarnji list od 24. XII 1933. 35 N. dj., str. 26. 36 N. mj. _ " »Kupljeno diete kada je Petar pisao darovnicu, t. j . god. 1080 bilo je vec ređeno u svećenike, te po kanoničkom pravu imalo je već 24 do 30 godina. Uzmemo li popriečno da. je imao 4 do 6 godina... tada sliedi da je crkva obstojala već god. 1060, kako smo već od prije rekli.« — Dvie opatije Šv. Petra Gumajskoga i Sv. Stjepana de Pinis u staroj spljetskoj nadbiskupiji za doba narodne hrvatske dinastije (= Dvie opatije), Spljet 1890, str. 32. 101 ïdokumenat. u kome se i Slavac zove .iudex" ili ,rex Marianorum'«:88 Poziva se pritom na analogiju s Družakom39 — koji da se isto kao i Be- îigoj naziva iudex — smetnuvši s uma, da je podatak o Družaku uzet iz đakona Ivana, pa da prema tome uopće ne znamo, kako se sam Družak nazivao. Sama terminologija, dakle, nije bila podesan argumenat protiv Baradine teorije. Pozivajući se na Poparićevo tumačenje Rusinova pri­ djeva morsticus,40 Perojević je prigovorio Baradi što je Rusina s Jakovom stavio među neretljanske vladare. No kako se Jakov naziva ne samo morsticus, nego i dux Marianorum, to je našao izlaz iz nezgodne situ- 7" a čije na taj način, što je i on ustvrdio, »da su ta dva naslova jednaka, sinonimi i da oba označuju »hrvatskog admirala«, a Mariani da su »vojnici na ratnim brodovima«.41 Sve daljnje njegove zaključke o Rusinu i Jakovu ne možemo doista drukčije nazvati nego kombinacijama. Takva je jedna na pr. da je »Rusin poljički plemić, a Jakov Splićanin«, dakle, da oni »nijesu ni po rođenju Neretljani«. Ostali prigovori tiču se upravo onih problema, koje je Barada ostavio otvorenima: pitanje političke pri­ padnosti teritorija na kojem je samostan osnovan, pojava bana u pratnji Slavca i pitanje granica hrvatske države. Na ta pitanja odgovara Pe- i rojević tako kako zahtjeva njegova teorija: kralj, ban i teritorij mogu biti samo hrvatski. Ta od »Konstantina Porfirogenita do danas držalo se da je granica između Hrvatske i Neretljanske oblasti bilo ušće Cetine kod Omiša .. ,«42 Uvjeren i on, da je dovoljno jakim argumentima pobio Baradu, Perojević preuzima Sišićevo mišljenje u cijelosti. Njegov je pri­ kaz, iako pišan za širu javnost, mogao pridonijeti plodnoj diskusiji, da k inu nije zbog subjektivne piščeve ocjene" bio već unaprijed određen cilj. Iako je problem Slavca bio od Barade dovoljno jasno postavljen. V. Novak, koji se s njim bavi još od 1921, nije pišući prvi put o tome 1952.44 želio poduprijeti ni jednu od postavljenih teorija. Čini se. među­ tim, da će srednji put, kojim ide Novak, još manje donijeti željeni konačni rezultat. On ustvari do kraja razrađuje Šišićevu koncepciju o glagoljaštvu i latmaštvu. iako je sam Šišić uklanjanjem Slavca iz redo- sljeda hrvatskih vladara izvadio iz te krhke zgrade njen najvažniji m N. dj., str. 26. ae »Deinde pertransiens (se. Petrus dux) ad Narrentanas insulas, cum Drosaico, Marianorum iudice, similiter fedus instituit. licet minime valeret...« — F. Rački, Documenta, str. 335—336. 4 0 »Pošto naslovi morsticus, moristicus, te militum marianorum dux nisu se mogli odnositi na nikoga, do li na admirala kraljevske mornarice, koji se­ je prema tome zvao vojvoda morski, ili pomorski, ili pak vojvoda morskih voj­ nika, to se nosioci tih naslova Rusin, brat kralja Slavića, i Jakov.. . moraju doista smatrati zapovjednicima kraljevske ratne mornarice hrvatske.« — B. P o - p a r i e , O pomorskoj sili Hrvata za dobe narodnih vladara. MH 1899. str. 129 41 N. dj., str. 26. 42 N. mj. 43 Perojević nije sklon prihvatiti Baradine »kombinacije« zbog toga. što »iz njih izlazi omračen lik najslavnijega hrvatskog kralja Petra Krešimira Velikoga«. — N. dj., str. 27. 44 V. N o v a k - P . S k o k . Supetarski kartular. str. 34. bilj. 12. 45 N. dj., str. 41. 102. temelj. No ostavimo li tu' ideološku podlogu Slavčeve teorije kod Novaka, ue možemo sasvim jasno razabrati, kako je on zamišljao ostale osnovne probleme. Ako su »Poljica pripadala pod vlast primorskog neretljanskog kneza Jakova«45 — a moramo dodati i Rusina, jer je i on bio neretljanski vladar — kakav je bio odnos ovog teritorija prema tobožnjem hrvatskom kralju Slavcu? Dosljedno bi to moralo značiti, da je i u vrijeme Slavca taj teritorij ostao neretljanski. Dakako uz uvjet, kad bi Novak mogao dokazati, da je Slavac bio doista гех Croatiae. Jer on doduše tvrdi da je došao do istih rezultata kao i Barada,4 6 ali to vrijedi samo za krono­ logiju u kartularu. Ako Novak tvrdi, da je »to zavještanje (Rusinovo — N. K.) bilo poslije 1090. godine,« a da Slavca treba pomaknuti »iz sedamdesetih godina XI. stoljeća pod sami kraj XI. stoljeća, svakako u godine poslije 1095«,47 onda je 'autoru bila prva dužnost ne to, da pusti »po strani historijske zaključke, koji su s tim u vezi«,48 već da Slavcu upravo u tim godinama opravda postojanje među hrvatskim kraljevima. On to nije učinio. Nastoji doduše da Baradinu teoriju podupre novim momentom, t. j . činjenicom, da Slavac kao zaštitnik »latinskog svećen­ stva i samostana sv. Petra nije mogao biti »prvoborac izrazito hrvatske stranke, koga je tobože zarobio normanski knez Amiko iz Giovenazza, kao protivnika Rima«.40 No takvim gledanjem ne samo da nije pridonio osvjetljavanju prilika u Hrvatskoj već je i sam naišao na poteškoće. Morao se na pr. čuditi činjenici, da među darovateljima tog »latinskog« samostana nema »ustvari nijednog Latina«. Tumačenje te činjenice ne može nas zadovoljiti, jer je ono odraz njegove vlastite koncepcije.50 Diskusija se o Slavcu prema tome morala nastaviti i to bilo u pri­ kazima ili u novim raspravama. Doskora izlazi dosta opsežna ocjena J. Lučića.51 Ne ulazeći ovdje u sva pitanja na kojima se zadržao Lučić, istakla bih samo-bitni je. On je opravdano zamjerio Novaku što je u osni­ vanju samostana vidio akt protiv glagoljaštva u Poljcima, ali nema pravo kad tvrdi, da Novak nije bio svijestan »ekonomske uvjetovanosti njegove pojave, borbe i održanja«, kako ni »koji ga društveni slojevi podupiru i zašto, kojih društvenih slojeva je on izražaj«.52 O tome, naime, koji ga društveni slojevi nose Novak je govorio i to ne jednom,53 pa se prema inom uvjerenju ne radi uopće o tome tko ga nosi, nego da li ga uopće nosi! Ranija kolebanja u pogledu pripadnosti teritorija na kojem se nalazi samostan Lučić dopunjuje novim, naime tvrdnjom, »da tu treba 46 N. dj.. str. 33—34. bilj. 12. 47 N. dj., str. 51. - m N. dj., str. 50. . 48 N. dj., str. 51. t - . 50 »I upravo ova paradoksalna suprotnost govori, koliko su . hrvatski latinaši učestvovali u jednoj velikoj antiglagoljaškoj akciji, koju su pobijali ne samo Rimska kurija, njeni dalmatinski crkveni činioci i Latini, nego i oni Hrvati, koji su se opredijelili za latinizam protiv glagolizma.« — Supetarski kartular, str. 51. 51 HZ VI, 1953, str. 83—89. 52 N. dj., str. 85. 5 3 Vidi osobito navedeno djelo, str. "7 i si. 54 N. dj.: str. 86. 103 razlikovati tri upravna teritorija: hrvatski, neretvanski i splitski. Oni su doduše u XI. stoljeću, točnije u vrijeme gradnje samostana i izdavanja darovnica od strane hrvatskog vladara, pod zajedničkom hrvatskom kru­ nom .. ,«.54 Na osnovu datacije u kartularu Lučić zaključuje, da se samo­ stan nalazio ne na hrvatskom, već na splitskom teritoriju. »Zvonimir daruje zemlje koje su na hrvatskom teritoriju...«, a »Rusin morstik i k l a ^ glavač Potvrđuju zemlje pod neretvanskom upravom ...«. Pritom se Lučić poziva na Baradinu usmenu izjavu prema kojoj je teritorij sa samostanom došao u sklop Poljica tek u XV. stoljeću, kao i na njegovu raspravu.5 0 Međutim, već je naprijed upozoreno da je Barada pitanje teritorijalne pripadnosti teritorija na kojem je samostan ostavio otvo­ reno, a na navedenom mjestu tvrdi, da je »crkva sv. Petra bila na teri­ toriju Neretljana«.36 Trebalo je očito čvršćim argumentima ispraviti dotadašnja gledišta. Naime, datacija sama po sebi ne može biti kriterij, jer je spominjanje priora Valizze nužno, budući da je isprava nesumnjivo sastavljena u Splitu." No sve kad bi te tvrdnje bile točne, nije jasno, kakav je zaključak Lučić želio iz svega izvuci. On naime nigdje nije dotakao pitanje Slavca, pa ne znamo, kakav je stav zauzeo u tom pitanju. Iste godine iznosi prvi put u javnost svoje mišljenje Lj. Karaman.6 8 Na diskusiju ga je potaklo to, što ga »ni Novakovi argumenti u pogledu Slavca ne uvjeriše«. »Držim zgodnim«, kaže Karaman, »iznijeti na diskusiju svoje prigovore Baradinim i Novakovim izvodima u ovom pitanju«.59 Čini se, međutim, kao da Karaman nije prije toga dobro upoznao oba mišljenja. Inače ne bi mogao tvrditi na pr., da »se i Novak odlučno zalaže za to, da Slavac nije hrvatski kralj između Petra Kre­ šimira i Zvonimira, već samostalni neretljanski vladar iz. samog kraja XI. stoljeća«60 — što dakako nije točno.0 1 Karaman se vratio na krono­ logiju u kartularu kao na najvažnije uporište svoje teorije. On posve točno upozorava da terminologija ne može služiti kao oslonac za za­ ključivanje.62 Protivno Baradi i Novaku — a vidjet ćemo i tekstu kar­ tulara,6 3 izvlači iz uvodnog dijela kartulara zaključak, da se Petar Crni 05 N. mj. м Dinastičko pitanje, str. 185. 57 U dataciji se osim toga spominje Zvonimir kao rex Chroatorum (Su­ petarski kartular, str. 213), pa bismo, sudeći prema istom kriteriju kao Lučić ' morah zaključiti, da se samostan nalazio i na hrvatskom području. Ali do­ sljedno istom zaključivanju, morao bi i neretljanski vladar naći svoie miesto u dataciji na početku kartulara. Novak pretpostavlja, da je sastavi iač "fun- dacmne isprave.mogao biti đakon Dobre (Supetarski kartular, str. 165). Vidi pogrešno zaključivanje s obzirom na dataciju u kartularu također u G No­ vaka. Povijest Splita I, MH 1957. str. 75. 5 8 loš o kralju Slavcu. ZC VI—VII, 1952—1953. str. 259—269 59 N. dj., str. 259. ' 6 0 N. mj. e l »Dosad je Slavac vrijedio u hrvatskoj historiografiji kao protagonista te izrazite hrvatske struje u drugoj polovini XI. stol jeca. Mpđutim. uz nosve sigurno hronolosko pomjeranje kralja Slavca iz sedamdesetih godina XT. sto­ ljeća pod sami kraj XI. stoljeća. . . . dobija se slobodniji stav i prema Slavcu — vladaocu i prema Slavcu političaru.« — Supetarski kartular, str. 51. 104 »tekar u teškoj bolesti zavjetovao da će, ostane li pomoću božjom na životu, sagradi t i i c rkvenu z a d u ž b i n u i povući se u t i š inu samostanskog života: dakle, pr i je bolesti n e m a t r a g a crkvi, a u bolesti je začeta u jedno namisao podizan ja i c r k v e i samostana«. 6 4 Osnivanje samostana i g radn ja crkve istodobni su čini. A k a k o j e još i pr i je g radnje crkve i samostana P e t a r C r n i nabav l jao zemlje oko same crkve — a u p r a v o u sporu za te zemlje presud ju je Slavac — »to se je Slavac još negdje pri je g. 1080. našao u Pol j ičkom primorju, gdje je u crkvi sv. P e t r a u P r i k u , u p r a t n j i b a n a P e t r a i ž u p a n a Zarube, p r e s u d i o spor i zmeđu P e t r a C r n o g i Tuga- r a n a . . .« . Stoga j e »razumljivo, da ga j e Lučić, n a g a đ a j u ć i , d a j e rex Slaviz k a r t u l a r a hrvat sk i k ra l j , u g u r a o i z m e đ u P e t r a Kreš imira i Zvoni­ mira«. I a k o s igurnih dokaza za to da je Slavac rex C r o a t i a e nema, »ipak za to govore suglasni indiciji, a t i su: naziv rex, n a s t u p u p r a t n j i b a n a i djelovanje n a ter i tori ju h r v a t s k e države«. 6 5 Mišljenju, d a bi Slavac bio neret l janski v l a d a r prot ive se p o K a r a m a n u ove činjenice: 1. d a se »ne­ ret l janski v ladar i od IX. stoljeća p a do Berigoja nazivl ju i u d e x Mariano- rum, a poslije toga d u x M a r i a n o r u m ili morst icus«; 0 6 2. da se Slavac naz iva rex, a Rusin mort icus , »to jest nazivom p o g l a v a r a Neret l jana u drugoj polovici XI. stoljeća«, p a j e »neizbježan ut isak, da se p r a v i raz­ lika i z m e đ u Slaviz rex i Rusinus morsticus«; 3. da Slavca p r a t i b a n Petar , a »koliko je p o z n a t o b a n a su imali hrvat sk i kral jevi, ali ne neret l janski v ladar i« ; 4. »Slavac vrši v l a d a l a č k u s u d a č k u vlast s ove s t r a n e r i jeke Cetine, d a k l e n a teri tori ju h r v a t s k e države, a n e u neret­ l janskom kra ju«. 6 7 Naj jači a r g u m e n a t p r o t i v B a r a d e vidi u činjenici, »da j e neret l janski k r a j već mnogo godina pri je, to jest u vr i jeme kneza Jakova i Rusina, ž u p a n a morskih (morsticus), a n a v o d n i h p r e t h o d n i k a samostalnog v l a d a r a Neret l jana, Slavca, bio u š a o u sklop hrvat ske države«. 6 8 Morsticus, naime, p r e m a K a r a m a n u »ne označuje nekog vla­ d a r a nego jednog od ž u p a n a , p r o č e l n i k a nekog k r a j a u pr i sus tvu kojih hrvatsk i k ra l j izdaje p o v e l j u . . . « . Jakov je d a k l e »u s tvar i b io hrvat sk i velikodostojnik usko vezan s dvorom i državom hrvatskom.« K a k o je Ka- r a m a n d a t i r a o p r v o nabavl jan je zemalja oko godine 1074, slijedi »da je J a k o v bio d u x M a r i a n o r u m već u vr i jeme kra l ja P e t r a Kreš imira, p a ponovo u vr i jeme Zvonimira i S t jepana«; da j e njegovu funkci ju pogla­ vice N e r e t l j a n a samo n a k r a t k o vr i jeme p r e k i n u l a epizoda kra l ja Slavca, 6 2 Karaman. naime, točno utvrđuje, da se >Petrova zadužbina spominje kao ecclesia, pa bilo da se radi o crkvi, bilo da se radi o samostanu« (n. di.. str. 626). 6 3 Vidi II pogl. 6 4 N. dj., str. 263. 6 5 N. dj., str. 265. 0 6 Zaključak nije točan, jer naziv, koji su upotrebljavali sami neretljanski vladari uopće ne znamo. Osim toga ne možemo govoriti u pluralu, jer poime­ nično poznajemo samo Družaka, dok se neretljanski vladar u vrijeme vojne dužda Petra II Orseola naziva princeps ( R a č k i , Documenta, str. 427). Zatim, Berigoja naziva pisar Falco rex, pa tu titulu treba suprotstaviti ostalim po­ znatim naslovima neretljanskih vladara, a ne titulu iudex, koju upotrebljava sam Berigoj za sebe. 8 7 N. dj., str. 266. 8 8 N. dj., str. 267. 105 koji je tu funkciju dao svom bratu Rusinu.6 9 Ništa, nažalost, nije autora smetalo da je nešto niže morao konstatirati, kako »Jakov nosi već u Kresintirovo vrijeme naziv dux Marianorum«,70 iako je je ranije tvrdio. da su oni »morski župani«. No moramo se pitati, kako je Slavac dao Rusinu funkciju »poglavice Neretljana« i kako je taj isti Rusin mogao biti »jedan od župana«? Ako je Karaman doista htio »ovim člankom samo upozoriti na slabe strane teze o Slavcu, samostalnom vladaru Neretljana iz kraja XI. sto­ jeća ...« 7 1 suprotstavljajući joj svoju tezu onda je na sigurnijim teme­ ljima trebao izgraditi vlastitu teoriju. Kontradikcije u njegovu tekstu opet su zahtijevale nastavak disku­ sije. Karamanovo je mišljenje najprije prihvaćeno. Tako je u bilješci o raspravi K. Nemeth7 2 ustvrdio, da je Karaman, prema njegovu mišljenju iznio »uverljive i sugestivne protudokaze«, koji će »izmijeniti navedeno gledište o Slavcu.« On misli, štoviše, da je Karaman nastojao skrenuti, »problem u pravu kolotečinu i približiti ga konačnom rješenju«.73 L. Katić7 4 je u recenziji Novakova djela također pristao uz Kara- mana. I on tvrdi da je »Petar prije 1080. godine dobio sve ono, što dariva god. 1080.« pa da je prema tome »Slavac bio kralj svakako prije go­ dine 1080., a ne devedesetih godina XI. stoljeća.. ,«.75 Kao da je za poj­ move XI. stoljeća doista važno da li je neki vladar bio zarobljen, on završava zaključke o Slavcu riječima: »Tako je Karaman vratio povje­ renje Luciusu, te nije potrebno razbijati glavu, kako neretvanska oblast dobiva nemoguću granicu preko Cetine, a i kralj Slavac sada zauzimlje svoje staro mjesto u nizu hrvatskih kraljeva . . .«7(! ' U svojoj posljednjoj raspravi 7 7 izašloj 1957 preuzima M. Barada, kako sam kaže, na sebe zadaću da »pitanje Slavca povrati natrag u pravu brazdu«, jer je »pisanjem V. Novaka pitanje Slavčeve kronologije upućeno krivom stazom«.78 Način, na koji to radi nije najispravniji : on s grubim potcjenjivanjem odbacuje i Novakovo i Karamanovo mišljenje. Težište dokazivanja prebacuje ovaj put na kronologiju zavještaja. Prvi je zavještaj učinio sam Petar prilikom posvete crkve 1079/80. To su bile zemlje oko same crkve i sačinjavale su cjelinu. Međutim, Rusin i Slavac poklanjaju i Trstenik, koji je »potpuno izvan granice prvotnog zemljiš­ nog kompleksa zadužbine iz g. 1079/80., a jer Rusin-Slavceva zavještaja nije u granicama prvotnog Petrovog zavještaja, to ona i ,ne pripada prvotnom zemljištu, koje je crkva sv. Petra pri posvećenju dobila; ona g. 1079/80,još nije imala zemljište Rusin-Slavčeva zavještaja: izlazi, da 8 8 N. dj., str. 268. 70 N. mj. 7 1 N. d т.. str. 268. bi l j . 30. • •• • 70 HZ VII, 1954. str. 179. 7 3 N . m j . • 7* Iura sancti Petri de Gomai - Supetarski kartular, Starohrvatska pro­ svjeta III, sv. 4, str. 183—193. * 75 N. df., str. 185. , 7e N. dj., str. 186. 77 Iz kronologije (v bil j . 1). 78 N. dj., str. 205. 106 ga je dobila poslije g. 1079/80«. Kako su to bili vladarski zavještaji, »jer je Rusin učinio svoj zavještaj kao morsticus, a poslije njegove smrti Slavac kao rex, izlazi da vladanje Rusinov.o seže i u vrijeme poslije <г. 1079/80, a tad Slavčevo pogotovo, jer je ono bilo poslije Rusinova«.79 , Ovim prilogom nije Barada mnogo oplodio diskusiju, iako je bilo uvjeren, isto kao i Karaman, da je upravo on ukazao na »slabe strane teze o Slavcu« — naravno teze »Karamana i njegovih pregrijevača«.80 U osvrtu na posljednji Baradin prilog o Slavcu,81 Karaman je uz neke dodatke ponovio ranije tvrdnje. Ovdje je osobito isticao tri mo­ menta: 1. da uvodni dio kartulara — uključivši i presudu Slavca — sačinjava jednu cjelinu, a u njemu se spominju događaji, koji su se zbili prije 1079/80. Slavca treba prema tome smjestiti između 1074/5; 2. da prema tituli, pratnji i teritoriju na kojem sudi Slavac uopće ne može biti neretljanski vladar i 3. da je neretljanska oblast »svakako za kra­ ljeva Zvonimira i Stjepana, a vrlo vjerojatno već za kralja Petra Kreši­ mira, ušla u sklop hrvatske države.«82 Poljednju tvrdnju smatra naj­ važnijim rezultatom svog priloga o Slavcu, iako je ona stara. II Izvori Ovdje dakako ne. će biti govora o onim izvorima, kojima nije dosad uopće osporavana autentičnost. Takav je izvor na pr. kartular samo­ stana sv. Petra u Selu. Ali su za pitanje neretljanskih vladara i njihova odnosa prema hrvatskoj državi od presudne važnosti podaci iz nekih isprava, kojima je već dosad u historiografiji osporavana autentičnost. U izvorima se spominju ovi neretljanski vladari: Berigoj. Jakov, Rusin i Slavac. a) Berigoj. U kartularu benediktinske opatije na otoku Tremiti sačuvana je tundaciona isprava o crkvi sv. Silvestra na otoku Visu. Svečnik Ivan, Splićanin, koji crkvu i samostan osniva i dotira, ulazi n sam samostan u prisustvu Berigoja i njegovih župana. Ispravu je sastavio svećenik Falco, notar na otoku Tremiti. Odlomak o Beorigoju glasi: »Quaprop- terea ego Ioannes presbiter et monachus una cum domino Berigui, advo- catorem meum et rex Marianorum, et cum aliis iuppanis, qui subter scripti sunt, offero atque trado me. . .« . Sam Berigoj i župani potpisuju se ovako: » + Ego Berigoy, testis iudex Marianorum. + Rabadano, iuppano testis. + Bodidrago, iuppano 79 N. d j . , str. 215. 80 N. di., str. 217. 31 HZ XI—XII, 1958/9. str. 311—313. 92 N. dj. 1 Dinastičko pitanje, str. 177. Ш Шгап 5 + 1Jstes^ 1 1 0 ' S e t t Ì D Ì C ° t e s t Ì S ' + S e d r aS°> i m p a n o testis. Et omnes h. Jakov. A /nV? 2 e d a t i Ì r a n a ^ P r a v a Z v o n i m i r a > k°Ju Rački stavlja između 1076 do 1078, a kojom Zvonimir tobože daje ženskom samostanu sv. Bene­ dikta u bplitu Pusticu u Lažanima. Jakov ima prema podacima ove isprave posebnu funkciju introduktora, t. j . on uvodi opatice u posjed, »ïacobum uero ducem Marianorum ex parte nostra legatum et intro- ductorem abbat1Sse fieri in memoratis terris permisimus«. 2. Druga, također Zvonimirova isprava, tobožnja je darovnica ce­ tinske župe splitskom nadbiskupu. U njoj se, među ostalim svjedocima, spominje i »Jacobus morsticus«.3 3. Treću, koju je već Rački nazvao charta suspecta,1 izdaje splitski nadbiskup Lovro, kao svjedočanstvo o presudi donesenoj na splitskom crkvenom saboru u sporu »inter Veçam Madii prioris filiam ac Ciccam abbatissam, suam neptim, Vekenege genitam«. Pri donošenju odluke bili su, među ostalima, prisutni »Stephanus rex Chroacie et jacobus mori- 4 Stjepan II potvrđuje, i opet u nedatiranoj ispravi, Zvonimirovu darovnicu za Pusticu. Rački stavlja ispravu u god. 1088—1089. Među svjedocima spominje se i » Jacobus morsticus«. 5. U kartularu sv. Petra u Selu Jakov se spominje na dva mjesta. »Vnde nos conuocatis iterum multis Spalatinorum. nobilibus, inter quos etiam Jacobum Marianorum ducem cum suis militibus ibidem interresse rogauimus, ante quorum presentiam cum prefato decertauimus Miro- slauo, ubi et conuentionem hisdem monentibus nobilibus cum eis denuo lecimus Actum est ante notitiam horum testium: ducis uidelicet mmdicti et sm risan Sauide ac ceteris militibus eius...«" Prigodom presude Zvonimira između Streže i Petra Crnog u Šibe­ niku nalazi se prisutan među svjedocima i »Iacobus marsticus«. c) Rusin. Rusin se u istom kartularu spominje također na tri mjesta. ™ i q U e c o™Paraui seruum nomine Lubizo de Gruba, filioPurci ' ' ' с° г а™ M a r s t i c o Rusino et Grubizo suo consobrino«.7 2. >+ Breuem recordationem facio ego Rusinus, qui et Morsticus, de terris que sunt m Tristenico. Pars que mihi contigit, uolo et iubeo ut smt m m o n a s t e r i sancii Petri pro remedio anime. Nam si quis earn subtrahere, iratum habeat trinum et unum deum et meam maledictionem. Ublata sunt autem hec coram Preda filio Stepaniti et Dragisse. 2 F. R a č k i , Documenta, str. 112. F. R a č k i , n. dj.,str. 117. ment 4a.^!г.?47 a d S Ш l t , ^ 6 ћ а П С c h a r t a m r e d d u n t snspectam..,. - Docu- 5 F. R a č k i , n. di., str. 147. J V. N o v a k - P. S k o k , Supetarski kartular, str. 214. V. N o v a k - P. S k o k , n. d j . , str. 221. 108 4 I Denique poet mortem prefati Marstici uenit uxor eius et affirmauit prefatas terras . . .«.8 3. Vidi d 2. d) Slaoac. Neposredna na gornji tekst nastavlja se tekst o Slavcu, za kojega je, isto kao i za Rusina, kartular sv. Petra jedini izvor. 1. »Postea uenit Slauiz rex .et corroborauit prenominatas terras; coram Petro bano et Sarubba iupano et Ded filio Cumini et Uelcano setnico et luuano filio brauaro et Zurra filio Tripuni, presbiter Panesa, Budimir tepciza et presbiter Uilcano. Ibidem Slaviz ante eosdem testes sicut partem fratris sui affirmauit sic suam partem que ibi habebat in eadem ecclesia pro remedio anime sue nec non sui fratris perpetualiter contulit.«9 2. U parnici za samostanske zemlje g. 1176 samostanski župan Tal- mazo tvrdi: »Monasterium sancti Petri de Gomai a longis retro tempo­ ribus sepedictas terras possedit, quas quidem terras Rossene Moristicus prius donauit monasteri» sancti Petri de Gomai et post mortem ipsius Rossene Moristici, Petrus Slauus, filius eius, et Slauizo auunculus eiusdem Petri Slaui prenominatas terras in sepedicto monasterio confirmauit...«1 0 3. U parnici s Tugaranima za Monticellum spominje se također Slavac. Tugarani su, naime, zabranili Petru Crnome da gradi naselje za služinčad na Monticellu i pozvali su Petra Crnog pred Slavca na sud. »Attigit eo tempore uenire in nostris partibus Slauizo rex et Petrus banus, nec non Sarubba causa discordie que erat inter Slauzo et Lubomiro. Vnde uocauerunt nos ante hos nominatos uiros omnes Tugarani. Resi- dentibus in ecclesia beati Petri que sita est in Olmisi, scilicet coram Slauzo nec non Petro et Sarubba, ceperunt altercare nobiscum et ita nobis iudicauerunt, ut ego uocarem tres meliores ex prefatis testi- moniis. . .«." Još 1876 upozoravao je Rački, govoreći o »starim prepisima hrvat­ skih isprava«, da »nam ipak ne daje ovjerovljenje po autentičkih osobah jamstva za pravost, kamo li za vjernost priepisa, osobito starijih iz­ prava. . .« , jer »čin sam često zaostaje daleko za riečmi u onih for­ mulah. . .« . 1 2 Ali je i on sam, u tim počecima kritičke historiografije, neispravnost starijih prijepisa radije pripisivao pogreškama prepisivača nego svijesnim falsifikatorima. On je želio da se njegov rad nastavi,13 8 N. dj., str. 223. 9 N. mf. 1 0 N. dj., str. 229. 1 1 N. dj., str. 215. 12 Stari priepisi hrvatskih izprava, str. 143. 13 »Utvrdivši taj čin tolikimi primjeri, naša bi nauka postupala lakoumno, kada bi onako izopačene ili glede vjerodostojnosti njihove sumnjive priepise naprosto usvojila, te s njimi onako postupala, kano da su nam u njih i kroz nje prvopisi ili matice sasvim vjerno i točno predane. S toga je neizbježiva dužnost i naše diplomatike, da ne samo svrati pažnju na Tave nedostatke pri­ episa, nego da pomoću njihovom, koliko je moguće, uspostavi prvopis . . . Kada bi se nauka uztezala od ovoga truda, ona ne samo ne bi izpravila nego bi pače krivu predaju tih spomenika prošlosti sa svoje strane podupirala i prenosila ju u budućnost.« — Stari priepisi hrvatskih izprava. str. 164. 109 ò ali su njegove želje da leko zaostajale za s tvarn im radom na tom polju, i o najbolje pokazu je p r imje r i sp rava u koj ima se spominje Jakov morsticus. V. Novak, koji j e imao dovoljno hrabros t i da podnese osudu javnost i , proglasio j e s p r a v o m neda t i r an i Zvonimirovu i spravu (b 1) kao i onu S t j epana I I (b4) fa l s i f ika t ima ." O n je nakon savjesne paleo- grafske i d i p l o m a t i č k e ana l ize i s p r a v a došao do uvjerenja da su i sprave sastavl jene u korist samostana sv. Benedikta i t o i z m e đ u 1119 i 1171. Pomoću nekih z a d a r s k i h i s p r a v a vr i jeme je p o s t a n k a p o m a k a o u drugu polovicu XII . stoljeća. K a k o su prot iv njega ustal i M. Sufflay, F. Sišić i J. Nagy, on se 1926 v r a t i o na istu t e m u . 1 5 O b r a d i o j e razvod zemalja sv. Benedikta i n a osnovu njega dokaz ivao »da posedi Pust iza in Lasani . Lugoperscina subter u i p e r a i M o l e n d i n u m Salone, nisu n i k a d bili spo­ menut i u T. S. B., u razvodu zemalja, koji j e najbliži vremenu, k a d su monahin je sv. Benedikta n a v o d n o dobile n a d a r od Zvonimira te posede, a koje bi im od česti imao p o t v r d i t i i S t j epan II«. Zbog toga N o v a k zaključuje, d a su »isprave doista prost i falsif ikati iz d r u g e polovice XII . veka«. 1 6 Diskus i ja ni je t ime i završ i la jer j e L. K a t i ć 1 7 upozorio na j e d a n momenat , koji V . N o v a k nije uzeo u obzir: t o je činjenica, d a je te r r i tor ium sancti Benedic t ! n e p o t p u n , p a da je u p r a v o to glavni razlog zašto se u n jemu n e n a l a z e pr i j eporn i posjedi. To je donijelo, k a k o je Suff lay pr iznao, »preokret u p i t a n j u nj ihove autentičnost i«, p a j e i on m o r a o p o n o v n o promijeni t i svoje mišl jenje. 1 8 N a j z a d je Sufflay svoje konačno mišl jenje formul i rao ovako: »Obje l ist ine meni izgledaju spa­ šenima ne samo s obzirom n a sadrža j , već i n a f o r m u . . . P r e o k r e t na­ s tupio je, j e r j e nesta lo kont rad ikc i j e i z m e đ u t ih l ist ina i TSB, a t ime i jedinog temeljitog pr igovora njihovoj autentičnost i«. Morao je, m e đ u t i m zauzeti s tav p r e m a »formalnim i graf ičkim nedostacima«, koje je rani je I u i s p r a v a m a utvrdio. »Zbog njih nije moći tvrd i t i ni to«, k a ž e ovdje, »da one nisu originali«. 1 0 Ali baš ti nedostaci p r i m o r a l i su M. B a r a d u da se bez us t ručavan ja n e služi ovim i s p r a v a m a . N a to, k a k o se B a r a d a služio nj ima, upozori l i smo već napr i j ed . 2 0 O n j e n a j p r i j e tvrdio, da je Kai ïc usp io pobi t i g lavni Novakov a rgumena t , ali da »još i p a k nismo na čistu s ovom Zvonimirovom ispravom, j e r ima i d rug ih sadrža jnih 1 4 Dva splitska falsifikata XII. stoljeća, Štrena Buliciana, Zagreb-Split 1924. lr' Analiza razvoda zemalja manastira Sv. Benedikta u Splitu (Territorium monastern sancti Benedirti." Post a. 1119), Split 1926 i Prilog VAHD IV. 1925 10 N. dj., str. 15. 1? loš o darovnicama Zvonimira i Stjepana II koludricama sv. Benedikta u Splitu (= Još o darovnicama), VAHD XLIX, 1928, str. 42—59. 1 8 Sufflay je prvi put ustao u obranu listina u Obzoru od 31. I. i 1. II. 1924. u članku pod naslovom O prodoru slavenskih plemenskih institucija. Među­ tim, kad se je J. Nagy služio ispravama kao da su autentične, on je izazvan. V u Obzoru od 24. IV. 1928. ustvrdio, da bi »spasiti ove listine mogao samo опај^ koji bi iznio dokaz, da je osim spomenutog popisa samostanskih imanja za splitsko polje postojao još jedan savremeni popis samostanskih imanja, koja leze preko kaštelskog zaliva.« 19 Dvije listine o hrvatskim kraljevima. Starohrvatska prosvjeta II. sv I do 2, 1928, str. 163—166. . • 20 Vidi pogl. I. bilj. 31—33. 110 indicija, koji je čine sumnjivom, kao imena svjedoka«.21 Kad je godinu dana nakon toga opet priznao, da »isprave u kojima se Jakov spominje nisu posve pouzdane«, nije ga to ništa smetalo da na njima izgradi kronologiju za Jakova. L. Katić se u posljednjim raspravama također osvrnuo na navedene falsifikate. Ostaje, dakako, pri svom uvjerenju, da »pokušaj, da se ove isprave proglase falsifikatima, nije uspio«.22 Međutim, činjenica da je territorium sancti Benedicti nepotpun, mogla je doista ukazivati na to, da tada, t. j . polovicom XII. stoljeća, samostan sv. Benedikta nije imao posjede, o kojima govore spomenuti falsifikati. Ali, ne ukazuje li način, na koji abbatissa Katarina provodi ' razvod u Dilatu g. 1171 upravo na to, da je Novak imao pravo? Katić misli, da taj »razvod iz g. 1171. govori, da su koludrice bile zaboravile na imanje u Dilatu, premda su imale zanj ispravu, jer bijaše prošlo mnogo vremena, odtkad ga posjedovahu. Dobri ih ljudi npozoriše na njihovo pravo, koje potvrdiše preko stotine svjedoka«.23 Ne bismo se mogli složiti s tom interpretacijom. Već sama tvrdnja opatice Katarine da je dio teritorija u Dilatu, koji »antecessores dederunt«, bio dotad nepoznat, pobudjuje sumnju. Sumnja raste, kad nešto dalje saznajemo na koji su način koludrice utvrdile svoj posjed u Dilatu. »Nunc autem diuina prouidencia inuenimus ostensores et loci illius habitatores, qui supra nominatum territorium certissime scire dicebant et a suis senio- ribus ostensum habebant, videlicet Juance et Muaci«. Kad su došli u Pusticu, gdje su svjedoci i »ostensores« ručali, »fere plus quam centos homines surrexerunt«.2 4 Oni nisu ustali zato da potvrde navode dvojice sumještane, već zato da im se opru (surrexerunt). Imali su, naime, pravo da prilikom razvoda prosvjeduju, ako nisu bili zadovoljni s povučenim granicama. No njihovi su ih sumještani znali umiriti, jer su im, kako se nastavlja u razvodu, glasno povikali: » . . .hane ostensionem, quam nos hodie vobis ostendimus procul dubio verani esse credatis«.25 Nije li dakle upravo ovaj »testamentum« opatice Katarine, u kojem se, kako je to već Novak utvrdio, Pustica prvi put spominje kao posjed samostana, pomogao koludricama da dodju do posjeda? Pravna podloga na osnovu koje »stječu« taj posjed neobično je labava. Iako se spominje, neki -priuilegium« — ne zna se niti tko ga je izdao! — razvod je bio pro­ veden jedino na osnovu svjedočanstva dvojice svjedoka, koji su tek čuli od svojih staraca što je sve samostan posjedovao! Držim, prema tome, da su sumnje Novakove u Zvonimirovu i Stjepanovu ispravu o Pustici u Lažanima posve opravdane, bez obzira na to, što je razvod iz sredine XII. st. mogao biti nepotpun. Sam pak razvod iz 1171 ionako nije imao 21 Episcopus chroatensis, Croatia sacra IL 1932, str.506, bilj. 194.. 21 a Dinastičko pitanje, str. 178. 22 Reambulaci ja dobara splitskoga nadbiskupa 1397. godine (= Reambu- lacija), Starohrvatska prosvjeta III, sv. 5. 1956, str. 155. 23 Još o darovnicama, str. 55/6. ' . . . . . . 2* T. S m i č i k 1 a s , Codex diplomaticus regni Cröatiae: Dalmatiae et Slavoniae (= CD.) IL str. 131. 25 T. S m i č i k 1 a s . C. D. II, str. 131...' Ш I fi dem puhl icam, jer ga nije ovjerovila n i k a k v a j a v n a vlast. 2 6 Bit će dak le i p a k točno, da je u doba bizantskog v ladan ja zaslugom opat ice K a t a r i n e , koja »bijaše j edna vr lo energična opat ica samostana sv. Bene­ dikta«, 2 ' Pus t ica prešla, usprkos protes t ima mnogih ljudi, u sklop samo­ s tansk ih zemalja. I a k o bi se moglo i dal je o t im i s p r a v a m a raspravl ja t i , za p i tan je koj im se ovdje bavimo, ovo j e dovoljno. Međut im, to još uvijek ne znači, da n a v e d e n e i sprave t reba odbacit i , j e r j e R a č k i dobro rekao: »Međutiem, a k o se i može dokazat i , d a j e p r e d a j a ove ili one česti i zprave izopačena, odavle još ne sliedi, d a je i sva sadrž ina izmišljena«. 2 8 Pogotovo n e u i s p r a v a m a sv. Benedikta, koj ima j e g lavna svrha da dokažu vlasništvo n a d nekim samostanskim .posjedima. Popis svjedoka mogao je d a k l e biti uzet iz nekih autent ičn ih i sprava. Svakako t r e b a uzeti u obzir činjenicu, na koju je položio osobitu p a ž n j u V . N o v a k , naime, d a j e Jakov introduktor, a da tu čast n e pozna jemo u doba n a r o d n e dinasti je. 2 9 Važno je t o zbog toga, što se u p r a v o n a osnovu ovog p o d a t k a gotovo beziznimno zaključivalo, d a je Jakov bio hrvatsk i a d m i r a l odnosno dostojanstvenik n a hrvat skom dvoru. Nešto veću sigurnost u zakl jučivanju da ju ostale i sprave o Jakovu. Zvonimirova i sprava o dar ivanju cetinske ž u p e spl i tskom n a d b i s k u p u t a k o đ e r je falsifikat. Već ju je Rački smatrao sumnjivom, 3 0 a Sišić je dodao nove a r g u m e n t e u prilog njegovu mišl jenju. 3 1 Kasni je j e doduše bio nešto blaži u ocjeni, p a nije otvoreno ht io p r i z n a t i d a j e ta i s p r a v a falsifikat, nit i povući pri jašnje mišljenje. 3 2 To d a k a k o ne mijenja niš ta n a stvari. Argument i , koje je Šišić nizao u pr i log mišl jenju da je i sprava falsifikat, dal i bi se još i dalje nabra jat i , ali t o nije cilj ovog pri loga. Za nas je dovoljna konstataci ja, da nit i ova i sprava, u kojoj se spo­ minje Jakov, nije autent ična. I najzad, če tvr ta i sprava u kojoj se Jakov spominje, općeni to se s m a t r a sumnjivom, 3 3 i spremiješanom 3 4 i n e p o u z d a n o m . 3 5 Iz teks ta se i sprave uopće n e može razabrat i sadržaj . J a ' J î ; T B a l \ a î i a J e Pokušao dokazati da su kartulari kod nas imali od A. do ХШ. stoljeća veću vrijednost nego originalne isprave, ali to nije točno. Un je naime nastojao da nas uvjeri u to, kako su kartulari splitske crkve imali od samog početka fidem puhlicam, iako su ga mnogi podaci što ih sam navodi još za XIII. stoljeće lako mogli uvjeriti u protivno. Vidi Dvije naše vladarske isprave, Croatia sacra 1937, str. 12—14. Vidi točno tumačenje u djelu Fides publica (javna vera) u pravnoj istoriji Srba i Hrvata do kraja XV. veka. SKA, Pos. izd. knj. LXXVII, 1930, str. 71 i si. od M. K o s t r e n č i c a . 2 7 Reambulacija, str. 157. 2 8 Stari priepisi hrvatskih izprava, str. 164. 2 8 Dva splitska falsifikata, str. 561. 3 0 »Forma inconsueta suspectam reddit hanc chartam.. .« — Documenta str. 118. 3 1 Priručnik izvora I, str. 185. 32 Povijest Hrvata, str. 575, bil j . 49. 3 3 F. R a č k i , Documenta, str. 147. 3 4 Episcopus chroatensis, str. 206, bilj. 196. 3 5 D. G r u b e r , Nekoja pitanja iz starije hrvatske povijesti, VZA XX, 1918, str.209. I V. Novak govori o »listini tobožnjeg splitskog sinoda održanog prema Račkome 1088./89. godinec — Supetarski kartular, str. 195. 112 Kad bismo spomenute isprave mogli proglasiti djelom jednog falsi­ fikatom, onda nam ne bi bilo teško izvlačiti iz njih zaključke. Međutim, ako i možemo sa sigurnošću prihvatiti mišljenje Novaka, da je samostan sv. Benedikta sastavljač, ili bolje naručitelj dviju isprava,36 ostale su dvije isprave mogle nastati jedino po želji splitske nadbiskupije i samo­ stana sv. Marije u Zadru. Dakle, najmanje tri različita izvora iz kojih su ove isprave potekle, a ipak se u njima spominje Jakov. Ta činjenica isključuje mogućnost, da je Jakov morsticus kao historijsko lice iz­ mišljen. Ali to, dakako, još ne znači, da smo dužni slijediti sastavljače falsifikata i staviti Jakova među hrvatske dostojanstvenike i pripisivati mu upravo one funkcije, koje su mu davali sastavljači falsifikata. U tom smo pogledu dužni dati prednost autentičnim izvorima. Teško bi bilo već danas utvrđivati kako je podatak o Jakovu ušao u sve falsifikate. Mogli bismo pretpostavljati da je kao podloga služio kartular sv. Petra u Selu — u kojemu je Jakov Marianorum dux — no time bismo negirali postojanje svake autentične isprave, što ne bi bilo ispravno. Kako pak za najvažnije pitanje: da li je Jakov bio neret­ ljanski vladar ili hrvatski dostojanstvenik, nije bitna i kronologija, to se zasad, t. j . prije kritičke obradbe falsifikata — možemo zadovoljiti jednim sigurnim rezultatom: Jacobus Marianorum dux ili morsticus historijsko je lice. Dalje zasad ne bismo smjeli ići. Time nisu iscrpljeni svi izvori, koji su odlučni za rješavano pitanje. Budući da se na tom teritoriju između Žrnovnice i Cetine spominje kao vlasnik posjeda i splitska nadbiskupija, nužno se nameće dužnost kri­ tičke ocjene isprava, u kojima se ti posjedi spominju. Kako su isprave od reda falsifikati iz jednog rukopisa splitske Mensae episcopalis iz XVIII. st.,37 to se o njima još od Račkoga dosta raspravljalo. Uzet ću u obzir samo one isprave u kojima se spominju poljička sela Srinjin.38 Tugare, Gate i Osik. Već u prvoj ispravi navedenog rukopisa, poznatoj Trpimirovoj ispravi iz 852, podatak o Tugarima pokazuje, da taj dio isprave ne može biti autentičan. U ispravi se, naime, tvrdi da je nadbiskup Petar zamolio Trpimira, da mu potvrdi sve posjede što je splitska crkva dobila ili 38 Dva splitska falsifikata, str. 568. . " T o s u o v e isprave: 1. Trpimirova od 4. III. 852; 2. Muncimirova od 28. IX. 892; 3. Zvonimirova od 9. X. 10?6; 4. Zvonimirova od 16. IV. 1078; 5. Zvo­ nimirova iz 1078, kojom tobože daje splitskoj crkvi župu Cetinu; 6. Zvonimi­ rova iz 1083, izdana u korist nadbiskupa Lovre za Sminu; 7. Bela II potvrđuje splitskoj crkvi g. 1138 crkvu sv. Marije; 8. potvrda Gejze II iz 1143 za istu crkvu; 9. Gejza II potvrđuje tobože g. 1158 Branimirovu darovnicu Srinjina; 10. isti potvrđuje također splitskoj crkvi crkvu sv. Bartola, samostan sv. Stjë-" pana i Mojsija; 11. Stjepan II potvrđuje g. 1163 župe splitske crkve; 12. crkveni sabor u Splitu g. 1185; 13. papa Celestin III potvrđuje splitskom nadbiskupu sv. Jurja na Putalju i druge posjede; 14. isprava Andrije II iz 1198 za cerkve sv. Mojsija i Stjepana u Saloni; 15. bula pape Inocenta III iz 1202: i 16.-po­ tvrda splitskih posjeda izdana od Andrije II s. 1207. Vidi o njima F. Š i š i ć , Dalmacija i ugarsko-hrvatski kralj Koloman VHAD n. s. X, 1908/9, str. 60, i Priručnik izvora I, str. 185—186. 38 Upotrebljavam naziv Srinjin mjesto Srinjine. kako se općenito upot­ rebljava, jer je Katić upozorio na to, da je prvi naziv ispravniji. • 9 Zgodovinski časopis «« , 1 kup i l a u Lažan ima i Tugar ima. 3 9 Dosad se u h rva t sko j historiografij i ј е ш п о D . Švob usudio us tvrdi t i d a su T r p i m i r o v a i Muncimirova i s p r a v a falsif ikati . 1 0 M e đ u t i m , n a č i n n a koji je to učinio bio j e t a k o oštar i r a d i k a l a n , a pomalo i nerazumlj iv , 4 1 d a njegove rezul ta te ni je n i tko htio uzeti u obzir. Štoviše, njegova se r a s p r a v a s m a t r a l a n e o p r a v d a n i m n a p a d o m n a ove dvije i sprave. 4 2 P a i p a k p r u ž a sam sadrža j n a j ­ jasni j i dokaz da T r p i m i r o v a i sprava nije u d a n a s poznato j formi auten­ t ična. Ako, na ime, ni j e d n a a u t e n t i č n a i sprava spl i tske crkve, n i t i j e d a n popis posjeda iz XIV. stoljeća 4 3 n e poznaje T u g a r e kao posjed spl i t ske crkve, onda n e može bit i sumnje, da je ta j p o d a t a k o T u g a r i m a ušao u i s p r a v u samo k a o p i u m des ider ium spl i t ske nadbi skupi je , a ne kao njen s tvarni posjed. T u g a r i se još spominju kao posjed i u kasni j im fals i f ikatima: Zvo­ nimirovoj i spravi iz 10c 8,44 Kolomanovoj i sprav i iz g. 1103,'5 i bul i Celest ina Ш iz g. 1192.4B 1 ta nas č injenica učvršćuje u uvjerenju d a spl i t ska n a d b i s k u p i j a ni je pos jedovala l u g a r e , nit i j e ondje imala svojih posjeda. D r u g i posjed spl i tske crkve, koji se spominje u i s p r a v a m a jest Srinjin. Već je V. N o v a k utvrdio, d a »historijski d a k l e ne može bi t i sumnje, takv i dokument i , falsifikovani, j e d i n a su svjedočanstva za posjedovanje toga mjesta Sr in j ina i njegovih zemalja, koje su n a k r a j u dovele i do ka tas t ro fe n a Mosoru, negdje bl izu Mutograsa augus ta 1180 godine«. 4 7 Srinjin se pr i je izbi janja sukoba s knezom Nikolom Kačićem 1180, spominje, k a k o je to već izložio V.Novak, 4 8 pe t p u t a i to : 1. u i spravi Zvonimira od 16. IV. 1076, »koju je već Rački označio k a o charta spuria. No ona nije spuria, nego je falsifikovana, kao i ona 3 8 »•••ut primum, quidquid proprio emi pretio uel quod donatum est in immobilibus et mobilibus in" sancta matre ecclesia, id est in Lasani et Tugari, ctim seruìs et anc i i l i s . . . sanctae salonitanae ecclesiae dictae mancipata in aeternum permaneant . . .« — F. R a č k i , Documenta, str. 3. -° Krivotvorine o sv. Jurju Putaljskom, VHAD n. s. XVII, 1936, izašlo 1940, str. 195—20?. 4 1 D. Svob je prema mome uvjerenju pretjerao u tome, što je hiperkri- tički pristupao analizi i odbacivao sve izvore, koji su mu se činili sumnjivima. Pritom se nažalost nije pitao dovoljno jasno, kakva je svrha postanka falsifi­ kata, pa zbog toga njihov postanak nije baš protumačio na "suviše uvierljiv način. Pokušao je zatim protumačiti pogreške u Tominu tekstu (poznate To­ rnine podatke o Trpimiru, Branimiru i Muncimiru) i dovesti u vezu s Trpi- mirovom i Muncimirovom ispravom preko nekog nepoznatog izvora, no u tome dijelu rasprave nije bio dovoljno jasan. Vidi n. dj., str.'196 i si. 4 2 >Dokazi autorovi vrlo su labavi i nelogični, a i u našoj historiografiji nisu uzdrmali vjeru u Trpimirovu i Mutimirovu povelju...« Reambulaci ia, st. 137. 4 3 Iz XIV. st. postoje dva popisa dobara splitske crkve: jedan iz 1338 i drugi iz 139?., koji je obradio L. Katić. Vidi Reambulacija, str. 135—163. ** F. R a č k i , Documenta, str. 114—115. 4 5 T. S m i č i k 1 a s , C D. II, str. 10. 4 6 T. S m i č i k 1 a s , C D. II, str. 251. 4 7 V. N o v a k - P . S k o k , Supetarski kartular, str. 63. 4 8 N. dj., str. 62. 114 druga Zvonimira, kojom kralj dariva splitskoj nadbiskupiji Cetinsku župu«; 2. u ispravi Kolomana iz 1103. (V.Novak, pozivajući se na Sišića zaključuje opravdano i za ovu ispravu da je »prosti falsifikat«); 3. tobožnja Gejzina isprava iz g. 1158 treće je svjedočanstvo o Srinjinu, ali je i ona »očigledan falsifikat, učinjen od strane predstav­ nika splitske crkve«. I u tu je ispravu već sumnjao Rački,4 9 dok je Šišić50 kolebao; 4. u društvo splitskih falsifikata treba uključiti i tobožnju bulu pape Celestina III iz 1192. I ona spominje Srinjin. Novak je i za nju ispravno ustvrdio: »Međutim, i ta je bula falsifikat, i to, dakako, opet u korist splitske crkve«51 (nastala je vjerojatno u XVII. stoljeću) ; . v . ?'. * n a i ^ a d > P e t i P u t s e Srinjin javlja u ispravi Andrije II iz 1207.62 Šišić je o njoj rekao, da je »prenapravljena prema autentičnom origi­ nalu« i da »potsjeća na formu ovih glavnih spomenutih falsifikata«,53 dok Novak misli, da sama listina ne bi morala biti izvorni falsifikat, što se tiče istinske potvrde Andrije II. Andrijfl je uistinu mogao da to učini, potvrdivši, obmanut ranijim falsifikatima ranije »privilegije' splitske crkve«.54 Ostala poljička sela, redom kako su navedena u falsifikatu Zvoni­ mira iz 1078: »Gatte, Osici, Debric, Dlanoce, Vollari et Cremene, que posite sunt infra montes Massari«55 — također nisu potvrđena kao posjed splitske crkve, pa za njih vrijedi isto što je rečeno za Tugare i Srinjin. Autori se ne slažu u pitanju kad su spomenuti falsifikati nastali i to zbog toga što nisu sasvim jasno utvrdili svrhu i cilj falsifikata. No za pitanje koje ovdje rješavam zaista nije odlučno da li je njihov postanak diktirala potreba u borbi s knezom Nikolom Kačićem5 6 ili želja nadbiskupa Ugolina da postigne što veći. opseg nadbiskupskih zemalja. Smatram, da bi čitavu skupinu isprava u Mensa episcopalis trebalo ispi­ tati i obraditi u cjelosti, jer će se jedino na taj način moći utvrditi i njihov postanak i provenijencija. т. „Д9 Podmetnute, sumnjive i prerađene listine hrvatske do XII. vieka. Rad JAZU 45, 1878, str. 137—138. t 0 God. 1914 piše S i š i ć : »Ali kao lažne treba bar još proglasiti prvu Gejze II. od 1158 i pape Inocenta III. od 23. prosinca 1202.« (Priručnik izvora I, str. 580—581). Međutim, u posmrtnom djelu »Poviest Hrvata za kraljeva iz doma Arpadovića (1102—1301) I, Zagreb 1944, mijenja mišljenje. »Tome na­ suprot isprava kralja Gejze II od godine 1158., kojom je potvrdio splitskoj crkvi dar hrvatskog kneza Branimira sela Srinjine u Poliicima izgleda da те autentična.« — N. dj., str. 101, bilj. 44. 6 1 N. mj. 52 T. S m i č i k 1 a s , C D . III, str. 70. 53 Priručnik izvora I, str. 581, bilj. 3. 5 1 V. N o v a k - P . S k o k , Supetarski kartular. str. 63. 5o F. R a č k i , Documenta, str. 114. L. K a t i ć ovako lokalizira navedene posjede: »Gate, Tugari, Osić, Debric (valjda Dubrava), Dlamoce (možda Mo- cice u Sitnomu), Volari (Vilar?) i Kremene.« — Reambulacija, str. 153. и Sišić je najprije stavljao postanak u XIV. stoljeće (Dalmacija i kralj Aoloman, str. 60—68), a zatim se složio s I. Pivčevićem, da su neki od ovih falsifikata nastali o. 1166. Vidi Poviest za Arpadovića, str. 101, bilj. 44. 115 1 Za nas je bitno, da spomenute isprave ne mogu služiti kao izvorni materijal na osnovu kojega bi se moglo utvrdjivati vlasništvo splitske' crkve u poljičkom primorju. Ne bismo se dakle mogli složiti s Katićem,' koji je još nedavno tvrdio, da je Srinjin >jedna od najstarijih darovština splitskoj, crkvi«.57 U- grupi izvora, koje ovdje obrađujem, svakako je najvažniji izvor sam kartular samostana sv. Petra u Selu. U interpretaciji kronoloških podataka, koje kartularj>ruža, ne vlada u hrvatskoj historiografiji jedin­ stveno mišljenje. Osnovno je prijeporno pitanje ovo: da li jedina godina u kartularu, 1080, godina posvećenja crkve i samostana, ili samo crkve sv. Petra. Protiv starije datacije, koja je stavljala izgradnju samostana i. crkve prije 1080,58 ustao je prvi M. Barada. Opirući se na.rijeci Petra Crnog »post multorum annorum curricula«, on je tvrdio, »da je samostan osnovan tek 90-tih godina.69 S njim se složio i V.Novak.6 0 Karaman. naprotiv baca ponovo postanak i crkve i samostana prije 1080. Iako su njegovi argumenti tako logični da na prvi pogled osvajaju, treba dati prednost samom tekstu kartulara, a on se protivi takvoj interpre­ taciji. Taj odlomak o osnivanju samostana glasi: »Nam post multorum annorum curricula decidi in infirmitate, ut nulla spes euadendi esset; ideo uòtum uoui in ipsa infirmitate, ut si ego conualescerem de infirmi- tate, in prefata ecclesia Petri apostoli ibi me totpnderem et habitum beatissimi Benedica reciperem. Igitur dispensante diuina dementia sur- rexi de lectulo et Consilio et adiutorio Laurentii archiepiscopi ceté- rorumque clericorum in supra nominata ecclesia domnum Gregòriuni nostrum nepotem abbatem ordinauimus; et hoc quod uoui auxilio dei adimpleüi. Sed cum cepimus edificare domos quas necessaria erant fratribus aminiculo dei consumauimus. Quapropter Consilio memorati abbati aliorumque fratrum uoluimus in nominato Monticellum, quod com- paraui a Miroslauo et a filiis Michahelis, uicum construere nostras famu lis, ceperunt Uilkiki nec non Prodanus duornico cum omnibus Tugaranis ..'." resistere «. Objektivno tumačenje ovog odlomka pruža, prema mome uvjerenju, ove podatke: . . 1. Vremenska oznaka post multorum annorum curricula neminovno uključuje u sebi neki poznati dogođaj od kojega se te godine računaju. To može biti. samo osnovanje crkve, jer se i sam Petar Crni zavje­ tovao u bolesti da će in prefata ecclesia u slučaju da ozdravi, postati monah. »Tek post multorum annorum curricula, dakako iza 1080, došlo je do Petrove odluke o izgradnji manastirskih zgrada, i dosljedno i do izvršenja toga zavjeta, koji je . . . učinio u vrijeme teške bolesti«.61 Novak točno utvrđuje, da je historičarima smetala 1080 godina zbog toga, što su poznate historijske dogođaje, t. j . zarobljenje hrvatskog kralja u kar- 57 Reambulacija, str. 151. 68 Vidi P. K a e r , Dvie opatije, str. 32. — F. R a č k i , Documenta, str. 65. 59 Dinastičko pitanje, str. 215. •. !° V. N o v a k - P. S k o k , Supetarski kartular. str. 189 i si. 6 1 N. dj., str. 193. • • . ' • 116 tularu datirali ranije, pa su 1080 godinu smatrali netočnom. »Prema tome, Petar Crni bi, ako je to približno točno, pristupio izgradnji ma­ nastirskih zgrada tek oko 1090. godine, "možda i. koju godinu ranije. Dakle, sve ono što je u ma kojoj vezi s crkvom, treba datirati poslije 1080. godine, a ono s manastirom dakako poslije 1090. godine«.62 2. Tek tada kad je ozdravio Petar Crni je po savjetu nadbiskupa Lovre i drugih svećenika postavio opatom in supra nominata ecclesia svog nećaka Grgura. Obrativši pažnju samo na tu rečenicu o postav­ ljanju opata, Karaman je smatrao nemogućim, da se u crkvi postavlja opat.6 3 Ali iz teksta jasno izlazi, da je Petar Crni istodobno počeo gra­ diti i samostan: т>сит cepimus edificare domos quas necessaria er ant fra- tribus...«. Na tom dijelu rečenice, na kojem leži sva težina dokazivanja, Karaman se uopće ne zadržava.6 4 Može li uopće biti jasnije rečeno, da je Petar Crni počeo graditi samostan — domos fratribus? 3. Tek kad je dovršio samostan, počeo je Petar Crni graditi i na­ selje za samostansku služinčad i ljude, i tada je nastao spor s Tuga- ranima. Postavlja se dakako pitanje, od kojeg datuma treba računati post multorum annorum curricula? Karaman je dobro upozorio, da osnivanje crkve i' njeno posvećenje vrlo često nisu istodobni čini,65 što je točno. Novak se naprotiv zalagao za 1080 godinu kao jedinu koja dolazi u obzir. »Za crkvu, t. j . za njenu izgradnju i posvećenje, može da vrijedi samo ona godina, koju je sastavljač kartulara prenio iz originalne noti- cije iz fundacione listine, i stavio na čelo k a r t u l a r a . . . To je nesumnjivo samo i jedino 1080. godina«.66 Čini se, da Novak ima pravo, ukoliko uzima 1080 godinu kao onu, koja je uzeta iz fundacione isprave, sastav­ ljene prilikom posvećenja, ali ne i tada, kad tvrdi, da se ta godina odnosi i na gradnju. Gradnja je mogla početi nekoliko godina prije, ali je Petar Crni darivao Crkvu posjedima nesumnjivo prilikom posvete: »Igitur in loco, qui dicitur Sel le . . . cepimus ad honorem principis apo- stolorum omnium Petri apostoli ecclesiam construere, quamque deo permitente studio artificum compleuimus. Denique iam peracta, сопш> cato presule memorato. . . eandem consecrari rogauimus . . . Deinde aucto- ritate duce diuina prephatus archiepiscopus cum ceteris šibi astantibus ministris pro dotis eiusdem ecclesie noe exigere c e p i t . . . Terras autem dedimuš omnes que in circuitu habentur ecclesie.. .«.67 62 N. dj., str. 195/4. 0 3 Još o kralju Slavcu, str. 261/2. 64 On naprotiv tvrdi: »...da se tekar u teškoj bolesti zavjetovao da će, ostane li pomoću božjom na životu, sagraditi crkvenu zadužbinu i povući se u tišinu samostanskog života: dakle prije bolesti nema traga crkvi, a u bolesti je začeta ujedno misao podizanja i crkve i samostana* (potcrtala N. K.). — Još o kralju Slavcu, str. 263. 6 5 Činjenica je točna, samo mi se čini da primjeri za to nisu baš sretno odabrani. Očito je postojala razlika u trajanju gradnje između male seoske crkvice i gradskih katedrala. Vidi Još o kralju Slavcu, str-260. 66 Supetarski. kartular. Str. 193. 67 N. dj., str. 213. Ì17 1„V D p U g V e 0 8 П О ™° kronološko, pitanje vrijeme osnutka samostana, lako Barada Prigovara Novakovom približnom računu za osnutak sa­ mostana oko 1090 godine« - koji je račun ujedno i njegov - vraća se također na njega. Ali ta kronologija nije tako čvrsta kako Barada misli jer gornju granicu Jakovljeva vladanja određuje i falsifikatom, što ne mora biti točno. Uza sve to može se prihvatiti i Baradino i Novakovo rmsljenje, jer se izvor sam ne protivi njihovoj interpretaciji. Međutim, još na jednom mjestu u kartularu Petar Crni govori o ome kako je otišao u samostan. To je izvod o nagodbi s Ludinom.- Već je Novak pretpostavljao da je možda taj Ludin sin Miroslava, koji je vodio parnicu s Petrom Crnim pred Jakovom morsticus-om,7» pa da e možda nagodba učinjena u Splitu »neka rođačka pogodba, da bi se sasvim zadovoljilo lice, koje je pretendevate na zemlje, što su pogodnom pripale Petru Crnom«.- Kako se među rođacima (parentes) LudfnoviT koj! preuzimaju jamstvo, ne spominje njegov otac Miroslav - a on se ne spominje niti u parnici, koja se vodi pred Slavcem za Monticellum72 SDIÏÏU m^ J J r i a t n ° ? t°ba\ d0k ie jf Petar Crni boravio i ži™ " àphtu mrtav. Kako je tek nakon nagodbe s Ludinom u Splitu Petar Crni otišao u samostan (post haec habii ad monasterium)," to bi ta cmjempa bila jos jedan dokaz u prilog Baradinom datiranju kartulara. s t a v t e Т ™ А т ™ " ! Z l 0 g a d a m i J e n J a r a o kronologiju koju je po- •: аГ . T ? , J ° , V 1 S e, ' S t° S U P r o t i v n a nastojanja nastala, usprkos C^ÄvcarUkra' ka0 reZUHat teŽnJe da Se Ìde ™ * LUCÌ-0^ III nH^e0tTTa d ÌSkwSÌJf ° S k v C " i z b a c i l a Je dovoljno Jasno dva osnovna pitanja: pitanje političke pripadnosti teritorija na kojem Petar Crni osniva crkvu i samostan te s tim u vezi i pitanje tadašnjih granica rvatske države ! 2. problem političkog razvitka neretljanske države njena položaja prema Hrvatskoj i njenih vladara. Naglasila sam već naprijed da pitanje kronologije Slavca ne sma­ tram bitnim, jer ako je točna pretpostavka da je Slavac neretljanski Ш Z v o n c a 1 6 * S V e ' d a H Ìe Ž i V i ° U d 0 b a ^ Г а K r e š i m ^ a IV v Svi oni autori, koji smatraju da je Cetina bila granica hrvatske države u doba osnivanja samostana pozivaju se na Konstantina Porfiro- morstikal ЧЈп n L * S a d a °P a z i t i ' d a ? e d i n o * s a m o P° kronologiji Jakova morstiKa g:.1090. postaje povijesna činjenica i mjerilo Slavčeve kronnWiiP bupetarski kartular. str. 226 70 N. dj., str. 214. 71 N. dj., str. 45. 72 N. df„ str. 215. 73 N. dj., str. 226. 7i Nisam se ovdje posebno zadržavala na Baradinoi kronoloffiii 7 avi P staja, jer je smatram točnom. Vidi Iz kronologije, str. 205-210 J 118 geneta. 1 D r u g i , k a o n a pr imjer Šišić,2 p r e b a c u j u granicu n a Neretvu, jer je p r e m a ni ihovu uvjerenju neret l janska oblast već ran i je došla p o d vlast hrvatskog kral ja . A r g u m e n t i su za takvo mišljenje bili raz l ič i t i : Šišić se pozivao n a vojničku snagu Tomis lava 3 i n a činjenicu »da se poslije voine d u ž d a P e t r a I I Orseola Nere t l j anska oblast nikad više n e spominje kao zasebna pol i t ička jedinica • • -«4 D a k a k o d a se svim t i m a r g u m e n t i m a — izuzevš i 'ona j o pol i t ičkoj nesamostalnost i neret l janske oblasti, koji p a d a s B a r a d i n i m izdavanjem BerigOTeve i sprave — ne može o p r a v d a t i Cet inu k a o granicu između H r v a t s k e i neret l janske d r ž a v e u XI. stoljeću. T a od sastava 30 poglavl ja D e a d m i n i s t r a n d o imper io do o s n u t k a samostana proš lo je više od 100 godina ! Moglo bi se t raž i t i pomoć u p o d a c i m a o ž u p a n i j a m a , koje se pros t i ru n a tom područ ju . Ali i tu ćemo se brzo naći u stisci. B a r a d a je p o k u š a o u p r a v o u posljednje vr i jeme 5 na temelju k l i s k e župani je u tv rd i t i ure­ đenje s tarohrvatsk ih župani ja . N e ulaz im ovdte u p i t a n i e ima li u o p ć e o p r a v d a n j a identi f ikaci ja P a r a t h a l a s s i a = k l i ska župani ja, 6 osvrnut ću se samo n a dokaze, koj ima je B a r a d a u t v r đ i v a o istočne granice k l i ske ž u p a n i j e : ona je sezala uz more do istočne granice p r a ^ a r o g trogir­ skog t e r i t o r ü a . . . obuhvata juć i uz drugo zastalno d a n a š n j a Kaštela, Solin, Klis, Mravince, Kučine, Žrnovicu, Srinj ine i T u g a r e u »Srednjim Pol j icama; ktomu pre laz i la je Kozjak, kao i glavno bilo Mosora s d a n a š ­ njim Konjskim, Dugopol jem i Gornj im Polj icima«. 7 No k a d je t rebalo i dokazat i da su »i Srednja Polj ica Kl i ske župani je bi la v ladarsko dobro«, morao je posegnuti za falsif ikatima. »Uza sve +o što те f^- ' f i- c i r a n a oko 1180., k a d j e n a d b i s k u p Rajner htio da predjele u srednjim 1 Pozivanje na Konstantina Porfirogeneta nije bilo uvijek izričito, ali je većina autora ostala u prikazu neretljanske oblasti u okvirima, koje daje car-pisac. Vidi Topografija Paganije, str. 38—41; Supetarski kartular, str. 198; Još o kralju Slavcu, str. 226, i L. Katić, Iura sancti Petri, str. 186. 2 Povijest Hrvata, str. 653. 3 »Tomislav je sjedinio Panonsku Hrvatsku s D a l m a t i n k o m u jednu državu, proširio je vlast svoju na ostrva Vis. Brač i Hvar.« Sišićeve tvrdnje su u protivnosti s tekstom u De administrando imperio. Komentar diela v^'i B. F e r j a n č i č . Vizantiski izvori za istoriju naroda Jugoslavije, t. II, SAN, pos. izd. СССХХШ, Beograd 1957. str. 64 i si. 4 Povijest Hrvata, str. 483. bilj. 38. 5 .Hrvatski vlasteoski feudalizam po vinodolskom zakonu, Djela JAZU 1952. str. 23—34. 6 Barada nije uopće pomišljao na to, da Parathalassiju Konstantinova teksta smjesti drugdje u Hrvatskoj, iako ga Cetina kao granica Hrvatske nije trebala smetati. Ako su se, naime, u 11 žunanija ubrajale i Livno. Imotski. Pliva i Pesenta. koje su daleko izvan granica Konstantinove Hrvatske, onda je pri­ lično uzaludan posao trpati sve hrvatske županije u te uske granice. Osim toga, identifikacija Parathalassija = Kliska županija nije zajamčena ni jed­ nim kasnijim izvorom. Ooćenito mišljenje (v. Šišić. Povijest Hrvata, str. 449; Ferjančič, n. dj., str. 33. bilj. 99) nije prihvatio P. Skok. koji taj naziv poisto­ vjećuje s 'Primorjem ili Pomorjem odnosno Neretlianskom oblašću. Vidi Sla­ venstvo i romanstvo na jadranskim otocima. JAZU 1950, str. 251. On je spre­ mao, kako je sam navijestio (n. dj.. str. 255. bilj. 1.) posebnu lingvističku studi in naziva morsticus, Maronia i Mariani, ali ga je pretekla smrt. 7 N. dj., str. 23. 119 Poljicima prisvoji, ona je ipak svjedočanstvo, da je splitska crkva tu od prije, vjerojatno još iz IX. stoljeća po Trpimirovoj ispravi od 4, III 852 imala svog posjeda, i to u Srinjinama«.8 Mislio je zatim da može i Zvo­ nimirovu ispravu uzeti kao dokaz »da su prethodnici Zvonimira darovali splitskoj crkvi sela i zemlje u Srednjim Poljicima na Mosoru; slično i po Kolomanovoj od 15. VI. 1103.«9 - koja je također falsificirana. Ali pritom nije htio uzeti u obzir, da su falsifikati splitske crkve nastali upravo zbog toga što je ona htjela dokazati pravo na posjede, koje u fpljicima nije imala. Njima se, prema tome, dokazuje protivno od onoga sto je Barada mislio dokazati. Naime, da je splitska crkva imala o pri- f p o ™ l m P ° s J e d l m a kraljevske isprave ne bi joj bilo potrebno sastavljati falsifikate. A da je doista ona bila uzurpator, pokazuje svršetak nad­ biskupa Kajnerija. Daljnje dokazivanje Barade da je taj teritorij bio vladarski posjed i kao takav dio kliske županije, još je nesigurnije. »Međutim ostala mjesta u brednjim Poljicima posjedovali su Račići, koji su, jer nisu tu bih staremo, nego doseljenici iz okolice Zadra, te posjede dobili od kralja skupa s Omišem negdje na početku XII. stoljeća.«10 Ali i ta pret­ postavka, preuzeta od V. Klaića,11 temelji se jedino na istovjetnosti imena, r remda je Klaic dovoljno jasno istakao da se radi o pretpostavkama 1 2 üarada ih je preuzeo bez ustručavanja, jer je jedino pomoću njih mogao nekako produžiti granicu Hrvatske do Cetine. I on, koji je inače do­ nosio dokaze za svoje tvrdnje, nije za Kačiće uopće naveo od kojeg su kralja dobili Poljica. Jedini pouzdani podatak koji upotrebljava Barada jest darovnica Zvomnura ujaku Strezi; no ne bismo se mogli složiti s --njegovim tumačenjem tog podatka. Zvonimir je, kaže Barada, dao Strezi »sve zemlje koje su bile u Mosoru, pa počevši od Solina do Bijača, da sa njih ubire dohodak, t.j. naturalnu rentu; time je taj teritorij bio uglav­ nom vladarsko dobro«." Međutim, zaključak nam se ne čini ispravan, jer vladarsko pravo ubiranja poreza na nekom teritoriju ne uvjetuje i njegovo vlasništvo nad tom zemljom. Iz tog bismo podatka, koji je sa­ čuvan u kartularu samostana sv. Petra, jedino mogli zaključiti, da je u Zvonimirovo doba granica hrvatske države bila negdje u Mosoru.14 Po­ drobnije određivanje darovnica ne dopušta. 8 N. dj., str. 25, bilj. 17. " N . m j . ' 10 N. dj., str. 26. str l 9 - 5 o V a t S k a p I e m e n a o d X I L d o X V L stojeća, Rad JAZU 130, 1897, ™i"i K 1 — Ć -*e P r e tP? s tavljao, da je pleme Kačića prešlo iz zadarskog zaledja k™ i pJZ y ^ . s t 0 l j e T c £ ™>?ß ћ / 7 а * 5 к е kraljevine, možda onda* kad je O M Ì Ì H N P • M™! ï V / e v V k l ^ 1 ^ 9 0 J e d n i m d i J e l o m nekadanje stare £ feti!' M 0 z d £ J e . ? a . č , i e s . a m Petar Krešimir naselio u oblasti između 4 e t l n . V ^ e r e t v e > u kasnijoj Krajini, želeći s pomoću toga jakoga plemena U C V r L t l ^ YJ-aS\ h r™tskog kraljevstva na južnoj medji.« N dj , str719-20? u " i KatiĆ s t a v l J a granicu između Hrvatske i Dalmacije (t. j . Splita) na obronke Mosora. >Gramca je tekla do poviiaraca Mosora (sv. Tekla) i dalie "ad M Z ü S K ^55ZasdÌn3f hrVatSke kralJÌCe J d e n e m ° t 0 k u « S0linU> Ì2Ò Uza sve nastojanje i napore Baradi nije uspjelo dokazati da su Poljica bila od IX. do XI. stoljeća vladarski posjed. Pa ni sam L. Katić, koji misli, da granice neretljanske oblasti nisu prelazile Cetinu, nije dokazao da su Donja Poljica u XI. st. hrvatski teri­ torij. On je u posljednje vrijeme posvetio nekoliko radova problemima s- područja nekadašnje kliske županije.1 5 Osobito mu je obradba popisa dobara splitskog nadbiskupa iz 1397 pomogla da otkrije neke važne lokalitete. Iako o istočnim granicama splitskog teritorija Katić ne govori tako opsežno kao o drugim granicama, ipak se može razabrati gdje ih smješta. Govoreći o reambulaci ji posjeda splitske crkve iz 139? ističe, da je ona »važna zbog svoga teritorija, koji se pokriva sa starim Ager Salonitanus. Ona obuhvaća Klisku županiju i dio Poljičke, a ima nešto posjeda, koji ona opisuje, i u Cetini i Smini«.16 Da li to znači da se posjed splitske nadbiskupije poklapao s ager salonitanus? Ali na dru­ gome mjestu naći ćemo i ovaj tekst: »Na ager salonitanus, koji se pro­ stirao od Jesenica kod Omiša do Bihaća kod Trogira, nastao je novi grad Split, zatim dvor hrvatskih vladara u Solinu i Bihaću i sijelo hrvatske primorske župe — Parathalassia — srednjovjekovni grad Klis«.17 Danas je, zahvaljujući radovima M. Suića, ager salonitanus prilično poznat »Protezao se negdje od Kaštel Staroga, gdje je graničio s teritorijem i raguria, pa sve do rijeke Žrnovnice, zahvalivši tako današnje kaštelan­ sko, solinsko i splitsko polje. Prema zaleđu mogao je sezati do Kozjačkog bila i Klisa«.18 Naknadno je ager bio proširen i preko Žrnovnice i to, kako pretpostavlja Suić, vjerojatno do Podstrane.1 9 Budući da Suić ionako nije posve siguran da li je ager završavao u Podstrani, moguće je da se on doista prostirao do Jesenice, pa bi se prema tome u veličini agera oba autora donekle slagala. Bitna je razlika u tome kako obojica zamišljaju daljnju sudbinu agera: dok Suić, prema našem uvjerenju točno, govori o »splitskom ranosredovječnom teritoriju«,20 kod Katića se vrlo teško razabire, da li misli na teritorij splitske općine ili na posjede splitske crkve. Izvan svake sumnje je opravdano postavljati pitanje kontinuiteta u teritorijalnom razvoju ondje, gdje takvo mišljenje potvrđuju i izvori. ' 15 Sredovječno selo Prosik kod Solina, Starohrvatska prosvjeta II, 1—2, str. 87—92, 1928; Fundacione i druge isprave sv. Mihovila u Solinu, Anali hist. Instituta JAZU III, 1954, str. 53—69. Zadužbine hrvatske kraljice Jelene na Otoku u Solinu, Rad JAZU 306, 1955, str. 187—219. Selo Kučine i trinaest isprava o Sutikvi, Starohrvatska prosvjeta III, sv. 4, 1955, str. 141—169; u istom broju su i recenzije: P. Skok, Postanak Splita (str. 195—199) i Tura sancti Petri de Gomai, Supetarski kartular (183—193). Solin od VIL—XX. stoljeća, Prilozi povijesti umjetnosti u Dalmaciji, br. 9, 1955/6; Granice između Klisa i Splita kroz vjekove, Starohrvatska prosvjeta III, sv. 6, 1958, str. 187—210. Vidi i prije navedene radove. 16 Reambulaci ja, str. 176. - " Granice između Klisa i Splita, str. 187. 18 Limitacija agera rimskih kolonija na istočnoj jadranskoj obali, Zbornik Instituta za historijske nauke u Zadru I, 1955, str. 17. 19 N. dj., str. 19—20. . . . г о Ostaci limitaci je naših primorskih gradova u ranom Srednjem vijeku, Starohrvatska prosvjeta III, sv. 5, 1956, str. 14, 121 Zato se u spl i tskom polju zaista mogu odredit i granice između H r v a t s k e i Dalmaci je , ali k a k o se to može učini t i i p r e k o Zrnovnice, k a d n a m nisu poznat i podaci? G r a n i c u i zmeđu H r v a t s k e i Dalmaci je u doba n a r o d n e dinast i je stavl ja K a t i ć n a cr tu D u j m o v a č a — S u h i most—povi jarc i Mosora (sv. Tekla) . T a je g ranica p o v u č e n a nesumnjivo još od aachenskog m i r a g. 812.2 1 A granice se i zmeđu Spl i ta i Klisa nisu p r e m a K a t i ć u mijenjale ni t i »do 1180., k a d se Klis vrat io pod vlast ugarsko-hrvatskog kra l ja i dobio j a k u posadu«; u doba D o m a l d a granicom je v jerojatno Solinska ri jeka. 2 2 Iznenađuje , m e đ u t i m , n a osnovu čega K a t i ć s tvara zakl jučak, da su se g ranice Spl i ta u X I I I . stoljeću proširi le. Činjenicu, na ime, d a P e t a r , sin ž u p a n a Ursa, p r e u z i m a n a čuvanje od splitskog k n e z a G r g u r a Bribirskog i či tave opć ine kl i sku u t v r d u , 2 3 t u m a č i ovako: »Tako su Spl i­ ćani postavši gospodari Klisa, prošir i l i granice i n a njegov teri tori j . Još godine 1251. Spl ićani drže Klis, jer se te godine p i š e njihov k n e z : Mihajlo milošću Božjom i kral jevskog vel ičanstva i p r i s t a n k o m b a n a St jepana knez splitski, k a š t e l a n kl iski i poljički. Spl i t je, dakle, p r u ž i o svoje granice i p r e k o Poljica«. 2 4 D a k a k o da o proš i renju spl i t skih granica n a osnovu n a v e d e n i h činjenica ne može bit i govora; nit i 122725 nit i 1251 ! 2 e Jer su granice, bez obzira n a to tko je općinom uprav l jao ili imao Klis u r u k a m a , ostale iste. A da se općinske granice u XIV. st. t a k o đ e r nisu p o d u d a r a l e s opsegom posjeda spl i t ske nadbiskupi je , p o k a z u j e o d r e d b a 2 1 Granice između Klisa i Splita, str. 188. 2 2 N. dj., str. 18?. 2 3 T. S m i č i k 1 a s , C D . III, str. 265-267. 2 4 Granice između Klisa i Splita, str. 190. 2 5 G. Novak je naprotiv iz gore navedenoga ugovora zaključio, da je »kliska tvrđava bila 1227. godine u neke vrsti vazalskom odnosu prema Splitu.« — Povijest Splita I. MH 1957. Solit. str. 105. Ta nam se interpretacija čini točnijom, iako se čini, da su Splićani ušli u ovaj ugovor prije svega zbog toga, što su i oni jamčili svojim, novcem. Svakako je glavnu ulogu u ovom ugovoru imao knez Grgur, koji je i oteo Klis Domaldu. Vidi G. N o v a k , n. dj., str. 104. 2 0 Čini se, da isprava Mihajla iz 1251 nije ispravna. T. Smičiklas se zadržao samo na njenu jeziku, koji je ocijenio kao nepravilan (C. D. IV, str.462), ali nije ušao u ocjenu sadržaja. Međutim, neki Mihajlo, koji bi prema tekstu isprave bio splitski knez, kliski kaštelan i poljički knez nije poznat. To, dakako, ne bi ništa smetalo, da nije iz ostalih isprava iz iste godine poznato, da je 'splitski knez te godine Stjepan. On je vršio tu čast od 1250 do 1257 (vidi G. Novak, n. dj., str. 126). Bilo bi moguće da je taj Mihajlo po- testat splitski, ali su i potestati (načelnici) u toi godini donekle poznati: u prosincu vrši tu čast modruški knez Ivan (Vidi G. Novak, n. dj., str. 548, bilj-272 gdje s pravom ispravlja Račkoga, koii nije vodio računa o tom. da tada postoje u Splitu i kneževska i potestatska čast). O knezu Ivanu Snlit- skom vidi L. K a t i ć , Selo Kučine i trinaest isprava o Sutikvi, str. 154/5. Spomenuli bismo samo da je pogreškom vjerojatno slagara u obje isprave u dataci ji krivo stavljena internunkciia. Ispravni tekst »rlasi: »Regnante domino nostro B e l a . . . temporibus domini Rogerii, venerabilis archiepiscopi Soala- tensis, Stephani illustriš bani Sclavonie, Comitis Tohannis Conv'tis Modrusse potestatis. Desse Michaelis, Gregorii Grube, Dragi Stephani iudicum« (n. dj., str. 154). I druga: »Regnante domino nostro B e l a . . . temoo^ibus domini Ro­ gerii . . . Stenhani iHustris Bani Sclavonie, Comitis Io^nnis Comitis Modrusse potestatis, Desse Michael is . . . judicum« (n. d j . , str. 155.). 122 u rasprav i o g r a n i c a m a i z m e đ u Spl i ta i Jur ja Bribirskog 1328 godine. 2 7 Međutim, g. 1328 nije došlo do nagodbe, je r je J u r a j t ražio granicu, koja je, k a k o se kasni je vidjelo, išla n a š tetu Spl i ta . Štoviše, on j e nagovorio svećenika Jakova iz F e r m a da sastavi falsifikat, n a osnovu kojega je htio o p r a v d a t i u z u r p i r a n e granice. 2 8 N o znača jno j e i to, što je spl i t ska općina t raž i la , d a se g ranica n a istoku p o v u č e od Zrnovnice n a Mutogras i to »a m a r e usque ad montes«, 2 9 dok je Jurjev p u n o m o ć n i k tražio k a o granicu ri jeku Zrnovnicu. 3 0 K a t i ć je, govoreći o navedenoj r a s p r a v i tvrdio, d a se p i t a n j e g r a n i c a i z m e đ u Spl i ta i Klisa povlači kroz čitavo XIV. stoljeće,3 1 i ako j e u j e d n o m od rani j ih r a d o v a već konstat i rao, d a je »rijeka Zrnovnica u t v r đ e n a k a o medjaš i zmeđu pos jeda Jur ja Šubića i Spl ićana 1328«32 i da, štoviše, i spl i tski n a d b i s k u p »omedjuje svoj po­ sjed u spl i tskom polju Ž r n o v n i c o m . . .«33 K a k o je posl jednji p o d a t a k uzet iz L u k a n o v a m o n t a n e j a iz 1338, to je jasno, d a j e spl i tski zaht jev za granice p r e k o Zrnovnice bio isto t a k o n e o p r a v d a n kao i onaj Jur ja Bribirskog. Zbog toga j e čini se i bio odbijen. N a p i tan je d a k l e k o m e je mogao p r i p a d a t i ter i tor i j i z m e đ u Zrnov­ nice i Cet ine od p r v i h p o z n a t i h p o d a t a k a d o p o t k r a j XIV. stoljeća nije zasad odgovorio ni t i Kat ić . O n je doduše nekol iko p u t a upozoravao — osobito za razdobl je knezova Bribirskih — da su isti vlasnici drža l i i Klis i O m i š , 3 4 p r e m a t o m e i ter i tor i j do Cet ine; no k a k o j e odnos Jur ja I I Bribirca p r e m a Pol j ičanima nazvao pri jatel jskim, nije jasno, k a k o je za­ mišljao njihov pol i t ički odnos. T v r d n j a , da su se granice Spl i ta proš i r i le u X I I I . stoljeću p r e k o Poljica, n e može biti, k a k o smo n a p r i j e d kazal i , točna. K a t i ć nije doduše sebi postavio k a o z a d a ć u d a to p i t a n j e ispituje, ali j e to n u ž n o slijedilo n a k o n tvrdnja , d a se nere t l j anska oblast nije n ikad proteza la p r e k o Cet ine. 2 7 »... saluis et reseruatis iuribus arehiepiscopatus, monasteriorum, eccle- siarum et specialium personarum ciuitatis Spaleti in ciuitate que fuit Salone, que habent aliquam possessionem extra predictos confines, et etiam saluis iuribus comitis Georgii et alicuius sui hominis qui haberet aliquas possessiones infra predictos confines« — T. Smičiklas, C. D. IX, str. 437. 2 8 Jakov je deset mjeseci nakon presude o granicama dao izjavu o tome kako ie nastao Jurjev falsifikat. Vidi Granice između Klisa i Splita, str. 194 i si. O sukobu i miru vidi G. Novak, n. dj., str. 148-9. 2 9 »... deinde uero reto tramite uersus sanctam Techlam, et inde usque yd flumen Badi rete (!) capiendo Camene reto tramite usque ad mortem Grassum, a mare usque ad montes...« ( C D . IX, str. 437). Stilizacija je teksta takva da dopušta predpostavku, da je jedino Mutogras, a ne čitav teritorij od Zrnovnice do Mutograsa ulazio u opseg splitskog teritorija. Takvo nastojanje splitske onćine, poduprto od nadbiskupa, bilo je razumliivo, jer bi nieçov posjed s lijeve strane Zrnovnice bio svakako unutar političkih granica Splita mnogo sigurniii. 3 0 >... videlicet a villa Berda ad petram tonatam, a vil'a recto tramite usque ad fluuium Sernouinice per totum uersus Salonam et Clissiam; item a predicto flumine Sernouinice per totum vsque ad flumen Cetine...« — T. Smi­ čiklas, C. D. IX, str. 437. 3 1 Granice između Klisa i Sp'Ha, str. 203. 32 Četiri poljičke isnrave iz XIV. stoljeća u splitskom kaptolskom arhivu, Anali rnst. InstUuta T AZU u Dubrovniku II, 1933, str. 88. 3 3 Vidi L. K a t i ć , л. dj., str. 89. м Granice izmedju Klisa i Splita, str. 191, 199 i dalje. 123 I na jzad, tek j e p o n e k i autor, k a o na pr imjer Barada, t v r d i o da je ter i tori j na kojem je osnovan samostan, b io t a d a neret l janski . 3 5 M e đ u t i m , toj se tvrdnj i B a r a d e nije moglo vjerovati, j e r j e on sam smjestio neret­ l jansku oblast i zmeđu C e t i n e i Neretve . 3 8 Za nas ovdje nije b i tno to što se B a r a d a nije složio s dotadašnjim, t u m a č e n j i m a Konstant inovih poda­ taka, k a o ni to, t k o je sve pr imio, 3 7 a t k o zabacio njegove rezul ta te . 3 8 Osta je činjenica, da j e većina a u t o r a i p a k gradi la n a Porf irogenetovim podacima, p a da j e p r e m a tome traži la i u kasni jem razdobl ju iste granice. Poljica su za t im povezival i s ter i tori jem n a lijevoj obali C e t i n e — iako bez veze s neret l janskom oblasti — i svi oni, koji su, počevši od Klaića, 3 9 pisal i o Kačić ima. N a p o k o n , n e d a v n o se i G. N o v a k osvrnuo n a problem g r a n i c a Spl i ta svršetkom XI. stoljeća. Bez obzira n a to, što dataci ja n e k e i sprave ne može bit i od lučna za pol i t ičke granice g r a d a u kojem se i s p r a v a izdaje, on zakl jučuje: > K a k o su bi le sasvim nestale granice i zmeđu Spl i ta i njegove h r v a t s k e okolice, p o k a z u j e n a m najbolje i sprava iz 1080. godine, kojom P e t a r C r n i i njegova žena A n a d a r u j u samostan sv. P e t r a u S e l u . . . O n dak le d a t i r a i spravu i p o n a d b i s k u p u i p o h r v a t s k o m kral ju i p o spl i tskom g r a d s k o m pr ioru Valici.« 4 0 Za n a s j e važna činjenica, koju b i osobito željeli podvući , da ni j e d a n od n a v e d e n i h a u t o r a nije n i t i p o k u š a o dokazivat i n a b a č e n u tvrd­ nju, d a j e ter i tor i j kasni j ih Pol j ica p r i p a d a o u vr i jeme n a r o d n e dinast i je pod n e p o s r e d n u pol i t ičku vlast hrvatskog kral ja . ^ K a d n e bi gotovo sva star i ja historiografi ja o Pol j ic ima bila za­ ražena ba jkom o p o s t a n k u Poljica, nesumnjivo d a bi povijest toga kra ja u doba n a r o d n e dinast i je bi la mnogo jasni ja. 4 1 K a k o je legenda bez 3 5 Dinastičko pitanje, str. 183. 3 6 Topografija Paganije, str. 46; vidi bilj. 23. pogl. I. Vidi na primjer J. R a v i i ć , Makarska i njeno primorje. Bibl. Tadr straže sv. 4., Split 1934, str. 63/64. . J J , ! 1 Л а P " m J e . r M. V e g o , Povijest Humske zemlje (Hercegovina) I. Samo­ bor. 193?, str. 48 i si. Literatura bi se o neretljanskoj kneževini mogla' i dalie nabrajah, ali obradba njene povijesti nije svrha ove radnje. Hrvatska plemena, str. 20. 40 Povijest Splita I, str. 75. v - ^ У " " P - Š k a r i c a , Doba naselienja plemića bosansko-ugarskih u bivšoi z u P i rolnca, _prestampano iz Smotre Dalmatinske, Zadar 1901: str. 1. ro . A- P a v . i ć Preuzima predaju prema kojoj je poljička žima osnovana o. 1015 (Prinosi povjesti Poljica, sep. iz Glasnika zem. muzeia BH XV. 1903. str. 1) Pozivajući se na »starodavne plemenske .uredbe od doseljenja«. I. P i v - f .?»7 i c Ј^ Početke Poljica zamišljao zaista legendarno. »Kao i sve ostalo zem­ ljište, na kojemu mre nastavalo koje pleme, i Poljica su. po odselemu Tugina plemena, postala državnim ili krunskim dobrom ...« (O postanku Polrica pre- stampano iz Programa spljetske gimnazije za šk. god. 1906/7, str. 4—5). Âli je ол, za razliku od Pavića, Miroslava proglasio hrvatskim knezom i zamjerao Klaicu, sto те odbacio predaju kao neistinitu (n. di., str. 5—6). Na drugom mrestu (Polnca. Povjesni osvrt o stotoj oblietnici niihova pada. Dubrovnik 1907, prest, iz Srdia) učinio je braću hrvatskim velikašima (str. 57). koji su se »da izbjegnu njihovim (t. j . bana Pribine) progonstvima, zaklonili u vrleti morske, pa na Ostrvici kod živice vode • Pokornika sagradili ponosne kule, ruševine kojih se još i danas vide« (str, 37), 124 suninje plod težnje poljičkog plemstva da osvitjetli svoju.nepoznatu pro-. šlost, to bi iz nje trebalo, odbacivši je, izlučiti historijsku jezgru. Da posao nije nimalo lagan, pokazuju već prvi pokušaji. Oni su vezani uz problem društvenog uređenja i razvitka u Poljicima. A kako društveni razvoj ondje može biti samo jedan dk> općehrvatskog razvoja, koji u glavnim obrisima još nije dovoljno poznat i jasan, to se i u pitanju Po- Ijica zasad još nesigurno tapa. Trebalo bi naime odrediti postanak one skupine plemića, koji se nazivaju didići ili bosansko plemstvo (za raz­ liku od vlastele ili ugarskog plemstva). Nedavno je I. Božić,' odbacivši . zastarjela mišljenja, iznio ovo: »Tačno je samo to da su didići u Polji­ cima pretstavljali stariji sloj plemstva ,koji je nastao u periodu raspa­ danja prvobitnog plemenskog društva i nametnuo se ostalim stanovni-, cima za gospodare«. On se, štoviše, složio s Hauptmannom, usporedivši didiće s Hauptmannovim plemstvom »od korena«.42 Kad bismo ovo miš­ ljenje smatrali točnim, bili bismo primorani vratiti se na teoriju o soci­ jalnom dualizmu kod Hrvata od doseljenja do XIV. stoljeća, dakle na mišljenje, koje se nije pokazalo ispravnim. Ta i sam je Božić vrlo dobro ukazao na to, u čemu se stvarno sastojalo njihovo plemstvo. »Svodilo se u osnovi na to što su oni ostali slobodni posednici od. predaka baštinjene zemlje — ,plemenštine' — i to što su u župi, donekle odvojenoj od cen­ tara koji su sve slobodne zemljoposednike pretvarali u kmetove (kra­ ljevskih tvrđava, gradova), sačuvali u svom minijaturnom krugu izvesne sudske i upravne prerogative u lokalnim organima«.'43 Proces je dakle jasan, samo je pitanje kada se odigrao! Ne namjeravam na ovome mjestu ulaziti u to pitanje, ali mi se čini vrijednim upozoriti na jednu činjenicu: legenda sasvim jasno stavlja domovinu didića u Bosnu." Zbog toga ju je još 1881 Klaić zabacio, jer se »ova pripoviest protivi očito povjesti, pošto su prvoseoci (starenici) u župi poljičkoj bili Hrvati (u užem smislu), a ne Bosanci«.45 Ne znači li to da je legenda o postanku poljičkog plemstva formirana u vrijeme kad se zaista zaboravilo da je taj kraj sačinjavao sastavni dio Hrvatske? Za pitanje koje ovdje rješavamo važna je ta legenda, zbog toga, što možemo, čini se bez mnogo okolišanja, isključiti doba narodnih vladara kao vrijeme kad je već formirano staleško dru­ štvo poznato iz izvora razvijenog Srednjeg vijeka u Poljicima. Drugim riječima, to je doba kad su u Donjim i Srednjim. Poljicima — za koje je izvor kartular sv. Petra u. Selu — većinu stanovništva sačinjavali slo- Posebno tumačenje dobiva ta predaja u djelu Povjesni ulomci iz bivše slobodne općine-republike Poljica, Split 1940, od "Š. K a š t e l a n a : Ori je »kraljevsku zadrugu Miroslava« smjestio »u najljepši kraj stare Dalmacije od Zrmanje do Cetine«, t. j . u Bihać.-Odanle su- se preselili na .»krunsko ' dobro mosorsko« (str. 16—17). - -•' Šišić se nije upuštao u tumačenje legende, ali je, kao i Klaić, smatrao, da je pleme Kačića bilo najjače u Neretljanskoj oblasti. No za- samo središte, Omiš, izričito naglašava da se nalazilo nà lijevoj obali Cetine (Povijest Hrvata, str. 538). Pa ipak je morao nešto dalje, tumačeći Rogerijevu borbu za poljička sela, ustvrditi, da su i ondje bili Kačići (Poviest za Arpadovića^str. 74). ' " IG 1956/1, str. 117. . - . - • . . . 43 N.dj., str. 117. . . . . . . 4 4 A. P a vi eh , Prinosi povjesti Poljica, str. 1. . . . . 45 Opis zemalja u kojih-obitavaju Hrvati II, Zagreb 1880. str. 134. 125. bodni stanovnici, koje izvor n a z i v a vil lani. T e činjenice ne otkr iva ju d a k a k o ta jnu pol i t ičkog vrhovniš tva n a d Pol j icima u doba n a r o d n e di­ nasti je, ali n e p o s r e d n o isključuju, k a o što ćemo vidjeti, u tom razdobl ju (druga polovica XI. st.) pol i t ičku vlast splitskog n a d b i s k u p a . K a d se d a k l e od K a e r a z n a d e naći t v rdn ja d a j e » P e t a r C r n i bio Pol j ičanin te p o svoji pr i l ic i T u g a r a n i n « 4 5 * — a p r i t o m se misli n a polj ičkog p lemića — onda t a k v o raz jašnjenje pojmova za XI. stoljeće mnogo ne pomaže, je r Polj ica k a o pol i t ički i druš tven p o j a m t a d a nisu postajala. Anal iza izvora s p o d r u č j a pol j ičkog pr imor ja u doba n a r o d n e dina­ stije pokazuje, da je jedini s igurni i neosporni posjed spl i tske crkve na tom p o d r u č j u s tara crkva sv. S t j e p a n a (na d a n a š n j e m jeseničkom grob­ lju) i njeni posjedi. 4 8 T a n a o k o n e z n a t n a činjenica neobično j e važna za zak l jučke o druš tvenom razv i tku n a tom p o d r u č j u u doba n a r o d n i h vla­ d a r u . F e u d a l n i odnosi ne s tvara ju se t a k v o m brzinom, da bi već u XI. sto­ ljeću č i tava sela u Pol j icima p r i z n a v a l a splitskog n a d b i s k u p a k a o svog vlastelina. Stanovnici dak le Donj ih i Srednj ih Poljica, T u g a r a n i i Sri- njani nisu bili t a d a , t. j . p o t k r a j XI. stoljeća, servi spl i tske crkve, već slobodni stanovnici, vil lani. Za. genezu feudaln ih odnosa ostaje d a k a k o još uvijek najbolji izvor k a r t u l a r sv. P e t r a . Ali, za ocjenu k v a n t i t e t e feudalnih odnosa do i z u m r ć a n a r o d n i h v l a d a r a vr lo su v a ž n e činjenice n a koje smo upozori l i . I a k o j e u bit i točna p r e t p o s t a v k a , d a su se feudalni odnosi b r ž e razvi jal i u susjedstvu d a l m a t i n s k i h gradova, 1 7 i p a k t r e b a i to mišl jenje ponovo p r e ­ tresti . P r v o zato, što je proces morao bi t i z n a t n o sporiji nego što ga p r i k a z u j u mnogobrojni falsif ikati; a zat im, stoga, što crkva kao t i p i č n a feudalna us tanova posve razumlj ivo nije bi la vezana samo n a da lma­ t inske gradove. Uostalom, anal iza k a r t u l a r a k a o izvora za d r u š t v e n u p r o b l e m a t i k u pre laz i okvir ove radnje . Ovd je nas pr i j e svega mora z a n i m a t i p i t a n j e čiju pol i t ičku vlast p r i z n a j u s tanovnici polj ičkog p r i m o r j a u XI. stoljeću? Odgovor n a to p i t a n j e da je p o s r e d n o sam k a r t u l a r sv. P e t r a . U k a r t u l a r a se, naime, u doba P e t r a Crnoga spominju kao suci : Jakov »Mar ianorum dux«, 4 s Sla- vizo rex, 4 9 i Suinimir rex . 6 0 P r i anal iz i ovih p o d a t a k a t reba naglas i t i : 1. da je P e t a r C r n i zamolio J a k o v a da b u d e p r i s u t a n r a s p r a v i s Miros lavom; 5 1 2. d a su 4 5 a P. K a e r , Dvie opatije, str. 29. ! ! Supetarski kartular, str. 213; Reambulacija, str. 146. 4 7 O. Mandić, HZ V, 3—4, 1952, str. 282 i si. 4 8 Supetarski kartular, str. 214. 4 9 N.dj., str. 215. 5 0 N. dj., str. 224. , . " »Vnde nos (se. Petrus Zerni) conuocatis iterum multis Spalatinorum nobilimis, inter quos etiam Jacobum Marianorum ducem cum suis- militibus ibidem interesse rogavimus.. .< (Supetarski kartular, str. 214). Tekst je doista na ovome mjestu tako loše stiliziran, da se čini, kao da je Jakov splitski plemić' f£og toga ga je i Klaić, kao i mnogi drugi, proglasio za splitskog plemića Porijeklo banske casti, str. 68). Protivno, dakle ispravno, tumače ovaj dio str S171) a < D m a s t l c k ° Pranje, str. 181) i V. Novak (Supetarski kartular, 128 T u g a r a n i pozval i P e t r a C r n o g p r e d Slavca n a sud i 3. d a je P e t a r C r n i išao u Šibenik p r e d Zvonimira d a ta j p r e s u d i u sporu sa Strezom. U sva tri s lučaja presud ju je ona vlast, koja je n a dot ičnom teri tori ju nadležna, dak le u pol j ičkom pr imor ju neret l janski v ladar, a u Solinu hrvat sk i kra l j . Kompetenci je su t ih samostalnih v l a d a r a oštro odijeljene, p a P e t r u C r n o m e nije p a l o na p a m e t da za sporove n a pol j ičkom ter i tori ju pot raž i Zvonimira ili n a solinskom (kliskom) neret l janskog v ladara . Činjenica p a k d a su svjedoci, koji su pr isustvoval i s k l a p a n j u raz­ ličit ih p r a v n i h poslova P e t r a C r n o g bili razl ič i ta l i c a - — od spl i t skih g r a đ a n a do neret l janskih v l a d a r a — p o t v r đ u j e jedino tadašn j i općeni t običaj, p r e m a kojem se od svjedoka tražilo d a b u d u »v jerovank. 5 2 Iz redosli jeda svjedoka ili uopće iz nj ihova spomena u k a r t u l a r u ne mogu se izvoditi zakl jučci o pol i t ičkom u r e đ e n j u n a tom teritori ju. P r e m a izloženome, n a teri tori ju samostana sv. P e t r a u Selu nad ležne su u doba osnivanja dvije, vlast i : h r v a t s k a (u Solinu) i neret l janska (u pol j ičkom pr imor ju) . M e đ u t i m , što svjedoče d o k u m e n t i iz Xll .stol jéca? D a li j e u doba v ladanja A r p a d o v i ć a došlo u tom pogledu do nekih p r o m j e n a ? P o d a t a k a ima d o d u š e malo, ali i oni dostaju. Odbacu jemo p r i zakl jučivanju split­ ske fals i f ikate: tobožnju Kolomanovu darovnicu iz 1103,53 Gejz inu iz 11585 4 i bu lu p a p e Celest ina I I I iz 1192.55 O d a u t e n t i č n i h i s p r a v a od osobite j e važnosti p a r n i c a što je vodi samostan sv. P e t r a s Adr i j an ić ima g. 117656 i p a r n i c e D u j m a sina P r e - stancijevog za posjede u P e r u n u . 5 6 U p a r n i c i s A d r i j a n i ć i m a p r e s u đ u j e doduše sam n a d b i s k u p Rajneri je, ali su Dujmovoj p a r n i c i kao svjedoci p r i s u t n i ovi »Schiavoni«: Vilcoina figliolo di P u t i n a , Sebenna figliolo di Boiano, Sonion et suo fratello Giacomo figlioli del conte Nicola Aprico... Mergen figl. d i G i r g o . . . P r i b a n o figl. di Ruzino i mnogi drugi . M e đ u t i m , godinu d a n a n a k o n toga ustaje prot iv D u j m a Mergen sin Grge, n a š t o D u j a m odlazi s nj im p r e d »il conte Nicolo Aprico«. T a j je saslušao s t r a n k e i na jzad ih j e nagodio. 5 8 P r e m a n a š e m uvjerenju conte Nicolo A p r i c o ni je n i t k o drug i neko p o z n a t i knez Nikola Kačić, g. 1167 kenesius Alemuyssi,™ koji je kao p r e d s t a v n i k Kačića, ili bolje 5 2 O tome vidi Supetarski kartular, str. 171 i si. 5 3 T. Smičiklas, C. D. II, str. 101. 5 4 N. лј., str. 86—87. 5 5 N. dj. III, str. 251. 5 6 Supetarski kartular, str. 228—9. Ovaj sukob s Andrijanićima, koje naziva poljičkim Hrvatima, smatra V.Novak početkom borbe između Poljičana i Rajnerija. (Supetarski kartular, str. 56). Borba svršava, kako je poznato, ka­ menovanjem Rajnerija 1180 godine. Ne možemo dakako isključiti mogućnost da je ta parnica bila početak borbe, iako je »Rajnerijev cilj bio da proširi zemlje splitske mensae episcopalis...« (Supetarski kartular, str. 56) ; možda ne bi bilo sasvim točno, kad bismo s V.Novakom događaje g. 1180 nazvali »pravom seljačkom pobunom« (n. dj., str. 57). Jer »starješine poljičkic, koji se bore s Rajnerijem (Nikola je došao braniti svoje posjede sa svojim rođacima) jesu Kačići, neretljanska vladarska loza, koju ne bismo mogli nazvati seljačkom. 8 7 T. Smičiklas, C. D. II, str. 156/8. 5 8 T. Smičiklas, C. D. II, str. 158. 127 ? Д о Т 1 т Ш n e f t l J a n s k i v l a d a r > b r a n i o pol j ičke posjede od Rajner i ja g. 1180. JNo i m e đ u d r u g i m svjedocima »Slavenimac jesu l ičnosti, 6 1 koje ce početkom X I I I . stoljeća p r e u z e t i vlast u neret l janskoj kneževini : to j e bebenna,«2 kasnij i omiški knez . ' M e đ u t i m , ni t i p o d a c i iz X I I I . stoljeća ne p r o t i v e se pre tpos tavc i da su fo l j ica p r i z n a v a l a vlast omiških knezova, koji su u jedno samostalni fcpnpüÄi™ k n e Z a N i k 0 l e ' K o t o r a n a S- 116? počinje ovako: »Ego Nicola d o n S 5 ^ Т и Г 5 ( С . Т 1 Г 8 " г Л 1 6 ) . С ° Д 5 а " и 1 1 1 е 1 5 e t C U m ° m n i b U S î Ч Ш S U b m e 0 e 0 V.Novak je također smatrao da su dominium kneza Nikole bila i bil 68)' S a m 0 1 Z с ш Ј е ш с е n i i e izvukao nikakav zaključak (n. dj., str. 59, Na prvi pogled smeta identifikacija »conte Nicolo Aprico« = »kenesius Alemuyssii« njegov nadimak Aprico. To je, naime, ime Skok stavio u lingvi­ st}?* 0 ! a n a h z i k a r t u l a r a sv. Petra među »romanska lična imena« (str. 259) ST f л •£ p o t p u n o , " a ?4estu njegovo pitanje: »Nema li možda među nosiocima očiglednih romans^h imena i Hrvata«? (n. mj.).Naime, i on, i Novak, stavili " , f ™ S l n a Jakova, koji je u parnici s Adrijanićima advokat »Latina«, dakle Splićana, među »Latine« (Supetarski kartular, str. 173, 259). Pritom nisu uzeli u obzir činjenicu, koju u XII. i ХШ. st. vrlo često susrećemo, da su Hrvatski župani i knezovi često bili advokati i zastupnici crkvenih institucija u opatu, i ako je na primjer Borislav, također sin kneza Nikole, dugogodišnji advokat ženskog samostana sv. Benedikta ( C D . II, str. 221, g 1188 i C D II S t r -.^ 9 ' J?; 1 2 0°)- A k o se k tome uzme u obzir i to, da su u isto vrijeme Splićani nosili očito hrvatske nadimke( Močibob, Platimisa itd.), onda porijeklo imena, koje pojedinac, nosi, ne može biti nikakav kriterij za etničku odnosno narodnu pripadnost Uostalom, u našoj se historiografiji tako često zaboravlja, da je pojam »narodnosti« tada bio identičan s pojmom jurisdikcije, pa da prema *?. m V • a t m o z e . , b l t i Splićanin i obratno. Izvan svake je sumnje, da je knezu Nikoh iz nepoznatih razloga dodao svećenik Sabacije, koji je sastavio noticiju pridjevak Apncius. Na takav zaključak upućuje njegova sudačka funkcija i titula conte-knez, koju mu Sabacije daje. A da, nadalje, upravo taj Nikola nosi knezevsku titulu u doba bizantskog vladanja i da se po njoj, kao i po samostalnoj vlasti, koju vrši u svojoj vladavini, ističe među ostalima, dokazom je isprava Rogerja iz 1180 godine. Ondje se medju županima (iuppanus) u lirvatskoj, ?Е°??ШтЈте' ^uzevši splitskog i trogirskog comesa, samo još Nikola kao comes (C. D. II, str. 167): " M e đ u svjedocima nalaze se na рг. dvojica od sinova kneza Nikole; jedan od njih se naziva »Sonion«, što je nesumnjivo iskvaren oblik od Simon. Po- ^а^А^^А6 P 0 ? 1 1 ? 4 i z , и £° У 0 Г а > što ga sklapaju Kačići s Dubrovnikom 1190 godine. On je jedan od trojice Nikolinih sinova (filii Nicolai: Borislauus, Simon et Bocdanus, C D II, str. 241). Bogdan je, uz druge, u ugovoru s Mleča- mma g. 1208 spomenut kao comes ( C D . III, str. 71). Vrlo vjerojatno, da je u ovom izvoru comes prijevod županske titule, jer bi inače prema tekstu izvora morali pretpostaviti, da je uz Sebenu bilo još petoro knezova. Uostalom. JJesislav, jedan od comités, vrši g. 1220 čast hvarskog župana (C D. III, str. 254), pa je to jedan od dokaza, da je ovdje comes-iupanus. To je vjerojatno isti Desislav, io j i se s p o m l n j e na natpisu u Omišu (vidi G. Skrivanić, Jedan stari ?h-o 4 n a Ì P Ì S ™ Х Ш Y e k a u Omišu, Istoriski zapisi god. XI, knj. XIV, 1—2 19з8, str. 269). Potcrtala sam zatim u testu Rusina, sina Pribanovog, zato da upozorim, kako se to ime javlja i kasnije u vladarskoj porodici Kačića. , л - . , • , e r n a . s e spominje ne samo u ugovoru s Dubrovnikom g. 1190 (C D II str. 241) rMlecima g. 1208 ( C D . III, str. 77), nego i u poznatoi povaljskoj ispravi iz XIII. stoljeća (I. O s t o j i ć , Benediktinska opatija u Povljima na otoku Bracu, Split 1934, str. 10 i 24). On je vjerojatno naslijedio kneza Nikolu, dok f . ^ I 0 1 , 8 . * 1 1 . 1 njegov nasljednik knez Miroslav, poznat iz natpisa u Omišu (vidi O. Skrivanić, n. dj., str. 270). 128- neret l janski v ladar i . O k o 1220 zapov jeda kra l j A n d r i j a »Malduco duci Kachetorum« i č i tavu njegovu rodu >quod a latrociniis in insulis d u a b u s mar i t imis et Zernouniza se abs t ineant« . 6 3 God. 1251 vodi u n u k kneza Ni­ kole p a r n i c u sa spl i t sk im n a d b i s k u p o m za Mutogras . 6 4 Nije b i t n o da li je i s p r a v a doista odraz s tvarnog s tanja i sudskog p o s t u p k a 6 5 — važne su s t ranke, koje su nesumnj ivo postojale. Žrnovnica se opisuje k a o granica porodičnih pos jeda omiških knezova, koje g. 1258 p r i m a Bela IV m e đ u nobiles regni. 6 " O v i h je nekol iko p o d a t a k a dosta tan dokaz d a se jed ins tvo zemalja s j e d n e i druge s t r a n e C e t i n e nije razbi lo nit i u X I I I . stoljeću. K a k o j e to bi la j e d n a cjelina — ukl jučivši i otoke B r a č i H v a r sa Visom — to se u .izvorima^ vr lo često upotreb l java ju j e d a n od oba s inonima, t. j . R a ­ čići i Omišani , i a k o se p r i t o m misli d a k a k o n a č i tav domini j Kačića. Zbog toga j e već i Kla ić tvrdio, d a »i vlast i p l e m e n š t i n a . . . toga p l e m e n a d o p i r e n a sjever u ž u p u Polj ičku, k a o i na j u g u p r i m o r s k u oblast Kraj inu«. 6 7 O Neret l janskoj kneževini dobivamo takv im rješenjem sasvim druk­ či ju sliku nego što smo j e nav ik l i dosad s tvarat i . T o ni je samo otočka d r ž a v a : izduženi pojas k o p n a od Žrnovnice d o Neretve, sa g lavnim sre­ diš tem u Omišu, služi k a o na jčvršća osnova j a k o j vlasti Kačića. I u toj "3 T. Smičiklas, C. D. III, str. 187—88. Dok J. Ravlić (N. dj., str. 79) tumači tu vijest samo općenito, G.Novak smatra, da »1220. godine zamoliše stanovnici .Braca i Hvara kralja Andriju IL, da im pomogne protiv Kačića, koji su ih n , e m ° P 1 J . a c k a l 1 « (Hvar, str. 101), s kojim se tumačenjem ne bismo mogli složiti, l ako je tu vijest doduše protumačio i V. Klaić (Hrvatska plemena str. 22) ah je nemoguće, da tek tada »kušaju Kačići zajedno s Omišanima, kako bi si podvrgli susjedne otoke Brač i H v a r . . .* (n. mj.), kad je prema onodobnim izvorima jasno, da su ti otoci već prije sačinjavali dominij Kačića. Osim povaljske isprave (vidi bilj. 61), koja je najvažniji dokaz za Brač, dokaz za Hvar je isprava župana Desislava. Župan Desislav je sin Grobine i spominje se sa svojom braćom Radošem (kasnijim knezom), »Sincom« i Jurom (kasnijim županom) u izvorima od g. 1190 dalje ( C D . II, 241). Vidi i pogl. III, bilj. 61. Možda bi prijetnju Andrije II trebalo shvatiti kao zabranu da pljačkaju s tih otoka (ukoliko se podaci uopće moraju odnositi na Brač i Hvar). To što se spominje i Žrnovnica, dokazom je, prema našem uvjerenju, da je vladavina Kačića išla do te rijeke i mjesta, pa bi to bilo potvrda za našu pretpostavku o granicama između Splita i Neretljana u XIII. stoljeću. Govoreći o ratu Splićana s Omišanima za načelnika Gargana, G. Novak je samo usput spomenuo, da su Omišani »uspjeli da u posljednje vrijeme zagospo­ dare dvama našim najvećim otocima, Bracem i Hvarom« (Povijest Splita I, str. 109). Ne kaže, medjutim, ništa kada se to zbilo, iako bi se prema" njegovim vlastitim tvrdnjama moralo to staviti poslije 1220 godine. и C. D. IV, str. 453. 6 5 Isprava mi se čini neobičnom zbog toga što se parnica za zemlje i vino­ grade u Mutograsu vodi samo pred splitskim sucima, a jedan od sudaca na­ stupa kao svjedok u korist nadbiskupa. Nadbiskup Rogerije se poziva u parnici na to, »quod cum dudum inter Rainerium archiepiscopum et Nicolaum auum Nicolai predicti de illis possessionibus questio fuisset, antedictus amis in mani- bus legati domini pape possessiones illas renunciauit et predecessores sui per multa tempora agraticum de illis possessionibus receperunt, quod per montanum et testes legitimos probare uolebat« (C. D. IV, str. 453) 6 6 C. D. V, str. 106. 6 7 Hrvatska plemena, str. 20. , В Zgodovinski časopis ,.„n poli t ičkoj jedinici, r a z v i t a k koje možemo p r a t i t i gotovo kroz p e t stoljeća,: stoji n a čelu više ili manje samosta lan v ladar . Njegova je vlast osobito poras la u doba, k a d su A r p a d o v i ć i bili nesposobni d a u H r v a t s k o j uspo­ stave j a č u kral jevsku vlast — t a d a se izdiže neret l janska knežev ina do p r v e vlasti n a istočnoj obali J a d r a n a , n a što naj jasni je u p u ć u j u ugovori o pr i jate l j s tvu s raz l ič i t im gradovima. 6 8 Vladar se neret l janski doduše ne naziva гех, k a o njegov susjed, v l a d a r u H r v a t s k o j ; on je zadržao onu t i tulu, koju su n e k a d nosili hrvat sk i kral jevi . T i tu le uostalom n i s u ' b i t n e , v a ž n a je s tvarna vlast, ' l a izvori od đ a k o n a I v a n a do poval jske i sprave iz p o č e t k a Х Ш . stoljeća jasno o d a j u način, k a k o se u toj pol i t ičkoj jedinici dijelila vlast. Ni je s lučaj, d a j e n o t a r nazvao Berigoja rex, 0" iako se on sam naz iva iudex. O n je bez sumnje želio tom t i tu lom učini t i raz l iku i z m e đ u Berigoja i njegovih ž u p a n a i sa tn ika . P a i kasni je nazivi Jakova d u x M a r i a n o r u m opet su p o k u š a j d a se neret l janskom v l a d a r u d a t i tula, koja će ga odvajat i od njegovih ž u p a n a . A njih je bilo više. Već Kons tant in Porf i rogenet poznaje u neret l janskoj oblasti 3 župani je . 7 0 O n doduše ne govori n i š ta o ž u p a n i m a n a otocima, ali poval j ska i s p r a v a da je j a s n u l jestvicu: knez-župan-sudac-brašćik.11 U doba a r h i đ a k o n a T o m e drže Brač i H v a r sinovi Malduča, Pr ib i s lav i Osor. 7 2 Mnogobrojni p o d a c i o p l e m e n u Kačića, koje j e doista samosta lno v ladalo neret l jan­ skom državom, ne d o p u š t a j u nažalost mogućnost d a detal jni je odredimo ž u p a n e . R a z a b i r e se tek, d a se i kneževska i ž u p a n s k a t i tu la i čast nasli- j e đ u j u od oca n a . s i n a ili sinove. 7 3 Možda s e t o činilo po p r i n c i p u , koji je p o z n a t kod k r č k i h knezova F r a n k o p a n a . 7 4 • • ' 0 8 Vidi V. K l a i ć , n. dj., str. 21 i si.; G. N o v a k , n. dj., str. 101. 6 9 Dinastičko pitanje, str. 1??. 7 0 Vidi o tome M. B a r a d a , Topografija Paganije i B. F e r j a n č i ć , n. dj., str. 64 i ondje označenu- literaturu. 7 \ Kadgod se spominje >knez otokoma, spominju se uz njega župan, sudac i brašćik. r-rema povaijskoj bi se ispravi mogio misiiti da je knez vrnovna vlast samo .nad otocima Hvarom i Bracom. Međutim, uspoređivanjem s drugim iz­ vornim materijalom (na pr. ugovorima iz. XII. i XIII. stoljeća) dolazimo do zaključka, da je knez vrhovna vlast i čast nad čitavim vladanjem ili drža- vinom, a da su pod njime, u pojedinim dijelovima, njihova vladanja bili župani. Ti su župani članovi porodice, pa je zato Klaić rekao: »Jedna kuća tih Kačića stoluje upravo u Omišu, gdje pojedini članovi te kuće obavljaju, čini se s nasjjednjim pravom po senioratu, kneževsku čast (zovu se: kenesius, comes, dux, pače jedanput i banus)< — Hrvatska plemena, str. 20. 72 Unuk Malduča bio je prema arhiđakonu Tomi Toljen »Politianus«, pa je moguće, da u doba rata sa Splićanima za Gargana upravo on bio župan P°ljički. Vidi F. R a č k i , Thomas archidiaconus: Historia Salonitana, MSHSM XXVII, 1895, str. 121, 126 i si. _- 7 3 U povaijskoj ispravi se kaže za kneza Brečka, -župana Prvoša suca Desena i brašćika Prvoslava da »ti vsi sut dedići vladanje otočkomu« (I. O s t o - j i ć , n. dj., str. 2—3). I u porodici samog kneza ' Nikole može se vrlo dobro pratiti nasljeđivanje: on je knez od o. 116? do o 1180; od njegovih sinova nosi kneževsku titulu Bogdan, a od njega je nasljeđuje njegov sin Radoš. Ali istodobno sa sinovima Nikole spominju se i sinovi Grubine, no oni su vjero­ jatno župani (iako. se u izvoru spominju kao comités; vidi bilj. 62). Ima, među­ tim, i drugih župana iz loza, kojima ne možemo pratiti redoslijed. Moglo bi se navesti još primjera. Svakako treba Dožaliti da materijal, koji je V. Klaić tako savjesno sakupio ne samo za Kačiće (Hrvatska plemena, str. 28—34), već Ш - .•-.; . •.: . N a m e ć e se p i tan je , u kojem j e obl iku pol i t ičke vlasti bio uklopl jen u neret l jansku knežev inu ter i tor i j od C e t i n e do Žrnovnice? S iguran od­ govor n a t o p i t a n j e teško će se dat i pr i je nego što se n e ri ješe n e k a otvorena p i t a n j a u vezi sa ž u p a n i m a i ž u p a n i j a m a u H r v a t s k o j za na­ r o d n e dinasti je. I sprave, naime, u koj ima se spominje i u p a n u s polst icus ili poliscicus, 7 5 v r lo su sumnj ive i ne možemo se bez u s t r u č a v a n j a pozi­ vat i na njih. P r e m a tome ni je ni to sigurno, d a li se t a j k r a j u doba na­ r o d n e dinast i je n a z i v a o Poljica. S d r u g e j e s t r a n e još uvi jek otvoreno p i t a n j e Kons tant inove P a r a t h a l a s s i j e 1 8 i zagorskog ž u p a n a . 7 7 M o r a m o s v a k a k o r a č u n a t i s činjenicom d a se u p r a t n j i neret l jansk ih v l a d a r a u XI. stoljeću spominju ž u p a n i , p a n e možemo u n a p r i j e d iskl jučiti moguć­ nost d a j e j e d a n od n j ih t a k o đ e r s navedenog teritori ja. O s v r n u t ću se n a n e k e dokaze, koji se obično suprostavl ja ju Bara- dinoj tv rdn j i d a su Jakov, Rus in i Slavac neret l janski v ladar i . T o su: a) »morski župani« J a k o v i Rusin k a o h r v a t s k i dostojanstvenici; b) Slav- čeva t i tu la r e x i c) b a n u p r a t n j i neret l janskih v ladara . a) Jedino n a osnovu t i tu le morst icus proglašeni su Jakov i Rusin sad a d m i r a l i m a , a sad m o r s k i m ž u p a n i m a odnosno dostojanstvenicima n a dvoru' h r v a t s k i h v l a d a r a . T i tu la morst icus t u m a č e n a j e zaista v r lo različito,78 obično o n a k o k a k o j e a u t o r i m a bilo p o t r e b n o za nj ihove raz­ ličite koncepci je. Skok j e k a o filolog izvodio t a j nas lov od morski . »Bio je bez sumnje uprav i te l j Maroniae, .otočke i.j. neret l janske oblast i ' . i za to se zove morski«. 7 8 S v a k u diskusi ju o tome, d a li ta j p r id jevni oblik i za ostala plemena u Hrvatskoj, još uopće nije obrađen. Ostalo je uglavnom sve do danas na njegovim oskudnim sintezama, kojih je oskudnosti, uostalom bio on sam potpuno svijestan (n. dj., str. 1). 7 4 Već 1232 dijele knezovi Vid l i, Henrik i njihov bratić Ivan I vlast i na samom otoku Krku tako, da je jedan dobio grad Krk, drugi kaštela, a treći l'rvic. Nakon pola godine izmijenili bi se u vlasti. Vidi V. K l a i ć , Krčki knezovi I rankapani 1, MH 1901, str. 91. Г T o ^ U * P r o š i r e n a < redakcija Radovanove isprave iz g. 1070 (Documenta, s t r\° 3• — Dahzo pohscico teste); tobožnja Zvonimirova u korist samostana SJ: Benedikta u Splitu iz 1076—78 (Documenta str. 113 — Uiseno polstico) i tobožnja isprava Stjepana II u korist istog samostana iz 1088/9 (Documenta, str. 149 — tiratina polstici). Budući da druge isprave iz doba narodne dinastije ne spominju poljičkog župana, vrlo je vjerojatno, da taj župan tim imenom nije ni postojao. 7 8 Vidi pogl. III, bilj. 6. 7 7 Zagorski se župan spominje za narodne dinastije dva puta: u kartularu sv. Petra u Selu prigodom presude u Šibeniku (Supetarski kartular, str. 224). I u . l s P r a v . i Stjepana U iz 1088/9 (Rački, Documenta, str. 149). Isprava Stjepana II je talsifikat, pa na osnovu nje ne možemo ništa sigurno zaključivati. Nö spominjanje zagorskog župana Vučine u_ kartularu ostavlja dvije mogućnosti za rješenje: ih je to zagorski župan, t. j . jedan između hrvatskih župana, kako je to pretpostavi jao M. Barada (M. Barada-L. Katić-J. Sidak: Hrvatska poviest, Zagreb 1943, str. 74), ih je to možda Vučina, brat trogirskog kneza Drage i sin Brane, također župana (Supetarski kartular, str. 221—222). Šišić se ustručavao da lokalizira zagorsku županiju (Povijest Hrvata, str. 674), dok je Skok, anali­ zirajući, kartular sv. Petra s lingvističkog stanovišta, zaključio, da »sagorsticus pretstavlja -Zagorje kao ime župe«. Smješta je na sjeveroistok od Trogira (Supetarski kartular, str. 283). 7 8 Vidi B. P o p a r i ć , O pomorskoj sili Hrvata za dobe narodnih vla­ dara, str. 129. 9* 131 pr imorsk i t r e b a dodat i n e k o m ž u p a n u u p r a t n j i hrvatskog v l a d a r a ili naslovu neret l jansk ih v l a d a r a p r e k i d a identi f ikaci ja moriicus = dux Marianorum.30 N e smije se n a i m e smetnut i s uma, da su oba naziva u p o - trebl jena za isto lice u istom izvoru. Moglo bi se d a k a k o navest i u pri log mišl jenju d a je Jakov hrvat sk i dostojanstvenik njegovo pr i sus tvo pr i­ godom p r e s u d e Zvonimira i zmeđu Streže i P e t r a Crnog . 8 1 No k a d bi se t a k o zakl jučivalo, n e bi se vodilo r a č u n a o tome, d a j e Jakov ondje isto k a o i k a r d i n a l P e t a r , s a m o svjedok, p a da p r e m a tome n e vrš i n i k a k v u funkciju. A k a k o t r e b a t u m a č i t i t i tu lu d u x p o t k r a j XI. stoljeća pokazuje pr imjer Zvonimira: on nosi pr i je k r u n i d b e , iako je samosta lan v ladar , t a k o đ e r t i t u l u d u x . 8 2 Klaićeva n a g a đ a n j a , d a b i u doba Zvonimira, t. j . u doba k a d u H r v a t s k u p r o d i r u »zapadno-evropske državne uredbe«, d u x bio nek i »novi državni časnik« osnovana su n a falsif ikatima, p a p r e m a tome o t p a d a j u . 8 3 b) N a t i tul i rex, koju sastavl jač k a r t u l a r a da je Slavcu, n e želim se zadržavat i . N a m n o g i m se p r i m j e r i m a može vrlo lako dokazat i , d a j e terminologi ja u srednjovjekovnoj la t inš t in i vrlo n e p o u z d a n oslonac. 8 4 c) P o d a t a k o b a n u , koji je u »pratn j i hrvatskog kral ja«, s a č u v a n je t a k o đ e r u k a r t u l a r u . »Attigit eo t e m p o r e u e n i r e in nostris p a r t i b u s Sla- vizo rex et P e t r u s banus , nec non S a r u b b a causa discordie que erat inter Slauzo et Lubomiro, Vnde u o e a u e r u n t nos a n t e hos nominatos uiros omnes T u g a r a n i ; res identibus in ecclesia beat i Pet r i , q u e sita est in Olmisi, 8 5 scilicet coram Slauzo nec n o n P e t r o et Sarubba, c e p e r u n t al ter­ c a r e nobiscum et i ta nobis iud icauerunt , u t ego uocarem tres meliores ex prefat i s test imoniis . . .«. s e Gotovo bez iznimno t u m a č i se t a j p o d a t a k k a o suđenje hrvatskog kra l ja i b a n a P e t r a . »U to j e vr i jeme p o d r u g i m poslovima došao u pol j ičke s t r a n e h r v a t s k i k ra l j Slavac, b a n P e t a r i još, očito velikodo­ stojnik, Saruba, da se p r e s u d i nek i spor, koji j e i m a o kra l j Slavac sa tepči jom Ljubomirom«. 8 7 P o v r š n i m č i tan jem teks ta može se doista n a čas stvorit i uvjerenje, da j e b a n bio ondje u p r a t n j i kra l ja Slavca i t ime se dobiva d a k a k o dokaz, d a j e S lavac hrvat sk i k ra l j , j e r u neret l janskoj 7 8 Supetarski kartular, str. 244 i 256. Vidi i pogl. III, bilj. 6. 8 0 Supetarski kartular, str. 214—224. 8 1 Supetarski kartular, str. 224. 8 2 F. R a č k i , Documenta, str. 105. , r „ . 83т P o r i e k l ° banske časti u Hrvatah. Hrvatski bani za narodne dinastije, VZA I, 1899, str. 68. • .."!LJ0. iÇ uostalom vidio već Karaman, koji je citirao primjer Gottschalka (koji Trpimira naziva rex), ali nije želio iz te činjenice povući zaključak, već je tvrdio, da >je pravilo ipak, da se hrvatski kraljevi nazivlju rex. . .« (Toš o kralju Slavcu, str. 266). .... *! Upozoravam na činjenicu, koja je uostalom već poznata u historiogra­ fiji, da se ta crkvica sv. Petra nalazila na desnoj obali Cetine, iako se grad Onus nalazi na lijevoj obali. Kako se u izvoru ipak kaže >que sita est in OlmiSK, moramo iz toga zaključiti da se Omiš u XI. st. nalazio i s jedne i s druge strane Cetine. I ta činjenica govori u prilog mišljenju da neretljanska kneževina nije svršavala na ušću Cetine. Za crkvicu vidi literaturu u Supe­ tarski kartular, str. 43. bilj. 51. 8 0 Supetarski kartular, str. 215. 8 7 Supetarski kartular, str. 43; F. Šišić, Povijest Hrvata, str. 540. 132 oblasti b a r dosad nisu bi l i p o z n a t i banovi k a o dostojanstvenici . N o već j e V. N o v a k i šao neš to dal je u t u m a č e n j u ovog p o d a t k a : on je točno vidio, d a je Slavac došao u »poljičke strane« zbog spora sa Ljubomirom. Ako logički sli jedimo t u misao, onda se uz N o v a k o v e p r e t p o s t a v k e mora zakl jučit i , da je ban Petar sudio u sporu i z m e đ u hrvatskog kralja Slavca i njegovog tepčije Ljubomira.88 T a k a v b i sastav suda, u kojem ban sudi svome kralju b io doista neobičan. Uostalom, m i m o teks ta i t a k o nije n i t i n u ž n o nit i d o p u š t e n o ići, a t a j k a o izričitu svrhu dolaska navodi p a r n i c u i z m e đ u Slavca i L jubomira. Mogao bi n e t k o izbjeći nezgodnu situaciju n a t a j nač in d a tvrdi , k a k o sastavl jač k a r t u l a r a nije, spominjući Slavca k a o p a r c a , mislio n a kra l ja Slavca, ali bi ga o d m a h razuv jer io n a s t a v a k teksta, u kojem se opet navodi ime Slavca bez t i tule. Promi jen imo li u loge s t r a n a k a i sudaca inako, k a k o ih j e naveo sa­ stavl jač k a r t u l a r a , lako ćemo riješiti p r o b l e m : u p a r n i c i koja je nas ta la i z m e đ u Slavca, neretljanskog vladara, i Ljubomira, hrvatskog dostojan­ stvenika, p r e s u đ u j e hrvatski ban, jer j e on jedini uz v l a d a r a mogao p r e s u d i t i u t a k v o m sporu. A t o što b a n P e t a r sjedi n a s u d u u Omišu, n e mijenja n i š ta n a stvari , j e r je on mogao uz Slavca i ž u p a n a S a r u b u pr i sus tvovat i suđenju, a da p r i t o m nije t rebao i m a t i n i k a k v e funkcije. Sastavl jač je k a r t u l a r a dovoljno naglasio hi jerarhi ju, k a d je Slavca k a o suca u O m i š u stavio n a prvo mjesto, a za n i i m tek b a n a . Još se j e d n o m u k a r t u l a r u spominju Slavac i b a n P e t a r i to p r i ­ l ikom p o t v r d e zemalja u Trs ten iku . N a k o n što j e sastavl jač k a r t u l a r a naveo, d a su samostanske zemlje potvrd i l i na jpr i je Rusin, a posli je nje­ gove smrt i njegova žena, on nastavl ja : »Postea ueni t Slatiiz гех et cor­ r o b o r a m i p r e n o m i n a t a s t e r r a s ; coram P e t r o b a n o et S a r u b b a i u p a n o et D e d filio Climini, et Uelcano setnico et I u u a n o filio b r a u a r o et Z u r r a filio T r i p u n i ; p resb i te r Panesa, B u d i m i r tepc iza et p resb i te r Uilcano. I b i d e m Slauiz a n t e eosdem testes sicut p a r t e m fratr is sui af f i rmauit , sic s u a m p a r t e m q u e ibi h a b e b a t in eadem ecclesia p r o remedio a n i m e sue nec non fratr is p e r p e t u a l i t e r contul i t .« 8 9 Već j e N o v a k t v r d i o da je Slavac potvrd io zemlje u Trs ten iku vjero­ j a t n o u ono vri jeme k a d j e održavao sud u P r i k u . 9 0 Uostalom, sti l izacija ovog mjesta t a k o đ e r pokazuje, d a j e b a n bio samo svjedok u poslovima, koje те vršio Slavac k a o neret l janski v ladar . Zasad dakle, n a k o n svega što j e rečeno, ne v id im razloge zbog koj ih bi b i la p r i m o r a n a d a n a p u s t i m B a r a d i n o mišl jenje o Jakovu Rusinu i Slavcu k a o samosta lnim neret l jansk im v ladar ima. Svijesno sam upotr i jeb i la n a nekol iko - mjesta naziv neret l janska država ili kneževina mjesto dosad općeni to u p o t r e b i j avanog naz iva oblast ili pokrajina. O v a u p o t r e b a t e r m i n a ni je s luča jna: željelo se već i samom terminologi jom oduzeti svojstva više ili m a n j e samostalne po­ l i t ičke jedinice. N e r e t l j a n s k a se oblast mogla t a d a l a k š e p r i k l o p i t i jed- 8 8 Vjerojatno su točne pretpostavke V. Novaka, koji Ljubomira identificira s tepčijom Liubomirom, čiji se natpis sačuvao na crkvici sv. Nikole u Kaštel- Starome. Vidi Supetarski kartular, str. 43, bilj. 30. 8 9 Supetarski kartular, str. 223, 9 0 N. dj., str. 50. 133 nom ili drugom centru, hrvatskom ili srpskom. To prenošenje političkih pojmova razvijenog srednjeg vijeka u njegove početke — t. j . stvaranje dviju samostalnih političkih jedinica mjesto šarenog mozaika malih po­ litičkih cjelina — imalo je, kao i uvijek u takvim pitanjima, političku pozadinu. Tko je dakle htio vidjeti neretljansku oblast kao srpsku zemlju od X. do XII stoljeća,91 zatvorio je oči pred drugim izvorima, a pozivao se na Konstantina Porfirogeneta. A hrvatskom se oblašću mogla pro­ glasiti tada kad se njenog vladara učinilo hrvatskim županom. Sišić je dopustio jedino toliko, da je neretljanska oblast imala u Hrvatskoj iz­ uzetni položaj:« . . . to bi se čak moglo zaključiti iz titule knez (dux), koja ne samo što sama po sebi uključuje spomen na nekadašnje vladare ovoga kraja, nego i na izvjesni izuzetni položaj, s jedne strane spram vrhovnoga gospodara, hrvatskoga kralja, i s druge spram hrvatskoga bana i župa­ nijskih vlasti«.92 Javilo se dakako i treće mišljenje: Neretljani nisu priznavali ničiju političku vlast. Ali je G. Novak, koji je s pravom ušao u borbu s opće­ nitim uvjerenjem hrvatske historiografije, nažalost nedovoljno učvrstio svoju točnu misao. Ne može biti dovoljna tvrdnja: »U takvom slobodnom stanju ostadoše otočki Neretljani i u XI. i XII. veku imajući nad sobom samo vrhovnu vlast Vizantije«,93 ako se je podupre samo vijestima đakona Ivana u vrijeme osvajanja Petra II Orseola. I ako je, nadalje, morao priznati, da upravo o Hvaru, na kojem je vjerojatno bilo sjedište - neretljanskog kneza, »za čitavih daljih skoro 150 godina ne doznajemo nista. Istom tada, god. 1145., javlja se Hvar opet na pozorištu i to kao venecijanski«.94 Bez obzira na neplodna natezanja o tome da li je neretljanska »oblast« hrvatska ili srpska, moramo provjeriti treću mogućnost — da li je neretljanska? Odgovor na to pitanje ovisi o našem shvaćanju države kao samostalne političke jedinice. Svojedobno je Lj. Hauptmann prigo­ varao Sišiću što je postanak hrvatske države stavio tek u IX. stoljeće izgrađujući svoje mišljenje na »jednostrano suženom pojmu .osvajačke države«.9» Jer je on, opet u skladu sa svojom teorijom o socijalnom т л т Ž™"' Ž e l l ° d a V i d i P ° č e t k e države u doseljenju plemića-Hrvata. 1 M. Barada se vraća na Hauptmannovu misao samo što joj daje drugi okvir.98 Uza sve to ipak stavlja M. Kostrenčić postanak hrvatske države 91 Y i di na pr.S. N o v a k o v i « , Srpske oblasti X i XII veka (pre vlade iNemanjine), Glasnik srpskog učenog društva knj. XLVIII, 1880, str 30 i si No takve se tvrdnje mogu naći i u novije doba. G. Skrivanić, izdavajući omiški natpis iz XIII. st., pise: »Za nas je spomenik zanimljiv i zbog toga sto se nalazi na krajnjoj zapadnoj granici srednjovekovne srpske Neretljanske oblasti i Zahumlja...« (n. dj., str. 266). Zaključak je Škrivanićev to neobičniji, sto je ! sam na osnovu analize natpisa zaključio, »da se nadgrobni natpis u Omišu odnosi na grobnicu kneza Miroslava omiškog, a nikako na grobnicu Miroslava Nemanjicac (n. dj., str. 270). Znači li to da je autor neretljansku kneževinu smatrao jos u prvoj polovici XIII. st. srpskom? 92 Povijest Hrvata, str. 539. 93 Hvar, Beograd 1924, str. 45. 94 N. dj., str. 46. 96 Podrijetlo hrvatskog plemstva, Rad HAZU 273, 1943, str. 84—5. 134 u IX. stoljeću smatra juć i T r p i m i r o v u darovnicu »njenim r o d n i m listom«. 9 7 Teoretski je njegov p r i n c i p točan, samo nije li H a u p t m a n n imao pravo, k a d je rekao, d a se » ipak n e može iskl jučiti mogućnosti , d a f ranački anal i samo zato n e spominju hrvatskog v l a d a r a pr i je devetog vijeka, što sve dotle s n j ima nisu imali dodira«. 9 8 O s i m toga, zašto bismo tek s IX. stoljećem d a t i r a l i p o s t a n a k dviju osnovnih klasa, k a d za diferenci­ jaciju, koja se m o r a l a s tvara t i od doseljenja, ni je d o t a d bilo n i k a k v e z a p r e k e . 9 9 No d o p u s t i m o li da je h r v a t s k a d r ž a v a doista nas ta la tek u IX. stoljeću, to bi značilo, d a smo p r i z n a l i postojanje d r ž a v e t a d a , k a d se razvi la v l a d a r s k a vlast. Ali ona nije pol i t ički sasvim samostalna, jer h r v a t s k i knez t a d a p r i z n a j e f r a n a č k o vrhovništvo. T i m e smo dobil i kr i ter i j i za ocjenu neret l janske d r ž a v e : samostalan v l a d a r (iudex, pr in- ceps, rex, dux) ima uz sebe, isto k a o i h r v a t s k i v ladar, ž u p a n e , s a t n i k e i »vojnike«; on ima d a k l e i svoj »dvor«. Zatim, on p o t p u n o samostalno r ješava svoj odnos p r e m a Mlečanima. 1 0 0 I m a li p o d a t a k a d a p r i z n a j e b izantsko vrhovniš tvo k a k o t o t v r d i G. N o v a k ? 1 0 1 D o dolaska A r p a d o v i ć a n e m a n a h r v a t s k o m pri jestolu t a k v e pol i t ičke snage, koju b i neret l janski knez m o r a o p r i z n a v a t i . A od tog v r e m e n a teže je p r a t i t i po l i t ička zbi­ vanja, j e r nedosta ju podac i . Zato n a m se ona čine mnogo složenija. T a j edva možemo p r a t i t i k a k o su Arpadov ić i sticali t i t u l e n a B a l k a n u ; a k a k v u s t v a r n u vlast znači po jed ina t i tu la u času st icanja — n a pr imjer r e x R a m e ! 1 0 2 — jedva će se moći i k a d a u p o t p u n o s t i rekons t ru i ra t i . Sva­ k a k o u doba b izantskog v l a d a n j a Nikola Kačić nosi t i tu lu kneza (comes), koja ga izdiže iz d r u š t v a h r v a t s k i h ž u p a n a u vojvodskoj p r a t n j i . 1 0 3 Možda n a m u p r a v o t a j k o n t i n u i t e t u čas t ima neret l jansk ih v l a d a r a da je p r a v o n a zakl jučak, d a je »Katzikion ethnos« 1 0 4 p o d formalnim vrhov- "e »Tako su uređeni Hrvati došli i živjeli pod Avarima na Jadranu, dok nisu negdje poslije g. 626 . . . organizirali . . . ustanak protiv Avara i stvorili hrvatsku feudalnu državu« — Hrvatska dijaspora i Avari, Starohrvatska pro­ svjeta ITI, sv. 2, 1952, str. 14 - , „ , , * 9 7 Nacrt historije hrvatske države i hrvatskog prava I, Zagreb 19з6, str. 115. Dakako da Trpimirovu darovnicu ne bismo mogli smatrati »rodnim listom« hrvatske države čak ni u onom slučaju, da je u onom obliku, u kojem je do nas došla, autentična. Niti sa formalno-pravnog stanovništva ne bi mogla_ ova isprava služiti kao dokaz, jer zbog pomanjkanja izvornog materijala ne možemo tvrditi, da se tek tada organizirala takva država. 9 8 N. dj., str. 85. 8 9 Sam je Kostrenčić na to upozorio u istom djelu. Vidi n. dj., str. 81. i si. 1 0 0 Na primjer u vrijeme osvajanja dužda Petra II Orseola. Vidi Rački, Documenta, str. 427. 1 0 1 NHe mi poznato na osnovu kojih podataka zaključuje G.Novak, da je Hvar u XII. st. priznavao bizantsko vrhovništvo. Drukčije mišHenje iznosi M. Sufflay. On Manojlova osvajanja popraćuje ovim tekstom: »Orao rimski opet je nošen u staru nekadanju temu od vremena Vasiüia Bugaroubiica ne­ taknutu nogom vizantiiskofir legionarca« — Hrvatska i zadnja pregnuća istočne imperije pod žezlom triju Komnena (1070—1180), Zagreb 1901, str. 50. 1 0 2 Titula rex Rame ostala je stoljećima nepromijenjena, iako nije posve sigurno da se s njenom pojavom u vladarskoj tituli Arpadovića nužno mora povezivati i njihova vlast nad čitavom Bosnom. Vidi ö tome V. C o r o v i c , Historija Bosne I, SAN 1940, str. 157—8. 1 0 3 Vidi pogl. III, bilj. 60. 135 nistvom Arpadoyica nastavio stare tradicije razvivši se najzad u drugoj polovici XII. stoljeća u samostalnu dinastičku vlast. Ali i tada ima »ne­ retljanska oblast« sve uvjete da je nazovemo samostalnom kneževinom vkšću1™ Z e m a S U nSÌÌÌelÌ A r p a d o v i ć i okupiti pod svojom DAS PROBLEM DES FÜRSTEN SLA VAC UND DES FÜRSTENTUMS »PAGANIA« (Neretljanska kneževina) Z u s a m m e n f a s s u n g г „ „ Л ћ d ^ r 4S-to,rioërraEhisch,er Anleitung geht d. Verf zur kritischer Prü- fung aller Geschichtsquellen über die Herrscher in Neretljanska kraiïna Bengoj, Jakob^ Rusin und Slavac über. Da sie - zustimmend[der Beweis г и ^ Л Ч ^ ^ - d i e U r k unden Zvonim r H „ d Stefans dem Kloster der Benediktinerinnen in Split für Fälschungen hält weist sL auch die Annahme zurück daß Jakob morsticus bzw. Marianorum dux ein Würden S t e ^ i ? ? W T 4Die, A n „ a l y ^ d e r Urkunden der MenL ,Тн rv^,,, K 7P « ~ w e l c h e d e n ße^z des Erzbistums zwischen Zrnovnica und Cet na betreffen - erweist sie der Reihe nach als Verfälschungen mit dem Zie e, die Zugehörigkeit verschiedener Dörfer in Pol fica dieser Kirche zu beweisen Zur wichtigsten-Quelle - zum Kartular def K" Oster M Peter • * i- Г "begehend, stimmt sie der Auslegung Prof. M. Barada s zu daß nammhch die Kirche 1080 und das Kloster um d. J 1090 gegründet worden ist Die entscheidenden Fragen sind aber nach ihrer MeinuSgf 1 die Frage мсћ der politischen Zugehörigkeit des Territoriums, auf welches das Kloster entstand (und damit auch der Grenzen des kroatischen Staates) und 2 die ESA t S ? ****** Und S™* ^ •«*>« Sicher? Auf der Grundlage der Angaben des erwähnten Kartulars über die Co ™ t s r Ä , d " Herrscher der Pagania bzw. des kroatischen Königs zei£ nicht  & r renZe Z ^ l s c h e n dem kroatischen und dem Neretljanerntaat «,Л a ? r a ' sondfrn a n der Zrnovnica verlief: derselbe Fluß bildete auch die Grenze gegen das Stadtterritorium von Split. Diese Grenzen ТЛ mns tUF?WP a |fnÌap? rb ,? Ìben b V n S X I I L JahrunVrt unvLàndert ^ Das Fürstentum Pagania war also im Mittelalter nicht ein »Gebiet« des serbischen oder kroatischen Staates, sondern ein selbständiges Fürstentum vÄ S H S 4 m - e Se^standiffkeit bis zum Ende des ХПТ. Tahrhundlws zu w Ä S i t " Mt1SJ e r f S t . . m i t der Erhebimg der Bribirischen Fürsten in P, f a n h a J a n d% S t e 1 1 ? der früheren Herrscher aus dem Geschlecht der Kafići) verbunden. Slavac ist also nur einer aus der Reihe der Neretlinner FiiwTen welche ihrem Land seit dem Družak im IX. Jahrhundert dL Selbständigkeit sowohl gegen Vened.g als auch gegen die Nachbarn zu wahren erstanden . Г* Kinam javlja, da je Ivan Duka g. 1165 osvojio u Dalmaciji 5? eradova i pokraj Splita »narod Kačića«. Vidi S uf flay, ft. dj., ste 51- F ffg i ć Poviest za Arpadovića, str. 88 - u , ? 1 ' г ' & l s i c . 136 J o ž e S o r n KARTELIZACIJA STARE JUGOSLOVANSKE INDUSTRIJE KLEJA Dasi je končni cilj vseh kartelov v bistvu isti, namreč napraviti red na tržišču in ga monopolno obvladati, da se obdrži dobiček na neki stalni višini in da se s tem zajamči rentabilnost kapitalističnih podjetij, je ven­ dar po drugi strani med karteli toliko razlik, da zasluži vsak izmed njih posebno razpravo. To tudi zaradi tega, ker so pot do sklenitve kartela, njegov obstoj in delovanje bistveno važni sestavni deli novejše gospodar­ ske zgodovine. Iz seznama članov kakega kartela se ne seznanimo samo s proizvajalno močjo vsakega deležnika posebej in vseh skupaj, ne spo­ znamo samo vodilne obrate, tiste, ki so bili tvorci kartelne politike, ampak tudi odkrijemo gibalne sile in vzroke za utemeljitev kartelov sploh. Po drugi strani se seveda seznanimo z outsiderji in njihovo močjo ter z borbo med njimi in karteliranci. Za našo industrijo papirja v času med obema vojnama1 je bilo zna- č.lno, da je v njej. prevladoval domači kapital in da je bila najmočnejša tovarna papirja laut finančnega kapitala, utelešenega v Ljubljanski'kreditni banki. Zato morem reči, da so vodili kartele v industriji papirja izvršilni organi slovenskega finančnega kapitala, to je ravnatelji Združenih papir­ nic; brez vednosti in pristanka vodstva LKB se ni moglo ukreniti nič načelno važnega. Za industrijo kleja je bilo poleg drugih razlik pomembno to, da je bila najmočnejša jugoslovanska tovarna kleja v tujih rokah, namreč znane Aktiengesellschaft für chemische Industrie, Wien (Akcijska družba za kemično industrijo, Dunaj), ki je bila le pravno .samostojna, sicer pa last enega izmed najmočnejših evropskih industrijskih koncernov klejarske stroke, berlinske Aktiengesellschaft für chemische Produkte vor­ mals H. Scheidemandel (Delniška družba za kemične proizvode prej H. Scheidemandel). Zato moramo študirati kartele naše industrije kleja iz zornega kota te nemške družbe, potem pa tudi še v luči politike zelo močnega mednarodnega kartela z imenom »Epidos«, katerega član je bila ljubljanska tovarna kleja. Potemtakem lahko trdim, da niso imeli karteli jugoslovanske industrije kleja toliko »nacionalni« značaj (povezava zgolj med domačimi obrati) kolikor bolj močno potezo »internacionalnosti« (domači karteli iso bili le del velikega mednarodnega kartela), če že ni bila to sploh prevladujoča osnova. To trditev si moramo pri branju pri­ čujočega besedila dobro zapomniti, 137 še nekaj je, kar je zelo razločevalo industrijo kleja od industrije pa­ pirja: najmočnejša tovarna kleja je izločila nekatere svoje tekmece iz konkurence na precej korenit način; izsilila je namreč z denarjem ukinitev pro'zvodnje in zahtevala, da se stroji razstavijo (demontaža proizvodnih sredstev). Industrija papirja ni tega nikdar izvajala. — Razlik je .seveda še več, a primerjalna študija se bo mogla napisati šele takrat, ko bodo monografično obdelane vsaj glavne panoge naše industrije. Študij industrije kleja bo nazorno pokazal, da niso bili karteli samo gospodarska zadeva, ampak tudi politična. Res je, da se ni ukvarjalo s karteli razen ministrstva trgovine in industrije niti zunanje niti notranje ministrstvo. Mednarodna kartelizacija je bila politični pojav eo ipso, ker je dosegel kapitalizem med obema vojnama tako stopnjo mednarodne ve­ zanosti, da so bili obsežni internacionalni karteli že povsem »normalni« pojav. Kypr:otißia -trdi, da je bil sklenjen prvi mednarodni kartel leta 1867 med neckarsko solinsko družbo in nancyjskim sindikatom vzhodnofran- coskih solin, ki je preživel vojno leta 1870 in končal v letu 1872. Njemu so sledili še novi in novi, dokler ni prišlo leta 1902 do zelo obsežne medna­ rodne, da ne rečem svetovne ureditve pomembnega surovinskega tržišča v obliki bruseljskega »sladkornega dogovora«, kjer je šlo za smotrnejšo razdelitev sladkornih kontingentov med največje svetovne proizvajalce sladkor j a.2 Nek drug avtor, Pommery, našteje za let» 1914 celo že 114 mednarodnih kartelov.3 Po prvi svetovni vojni se je sistem mednarodne kartelizacije zaradi splošnega razvoja kapitalizma še razširil in poglobil. Ceni se, da je delo­ valo pred drugo svetovno vojno samo v Evropi okoli 10.000 kartelov,4 med njimi več sto mednarodnih.5 Kartelizacija je postala tako zelo nujno sred­ stvo reševanja vprašanj kapitalizma, da je celo svetovna gospodarska konferenca leta 1927 v Ženevi na široko obravnavala — in to prvič — problem kartelov pred mednarodnim forumom. Kljub temu, da so fran­ coski zastopniki priporočali ustvarjanje mednarodnih industrijskih karte­ lov kot učinkovito sredstvo za ozdravljenje svetovnega gospodarstva, je konferenca načelno odklonila ta način kot zdravilo.« Zaradi odklonitve se seveda ni razvoj mednarodne kartelizacije prav nič omejil. To bo pokazala tudi moja razprava o kartelih industrije kleja. Jugoslovanske tovarne kleja Kot pri industriji papirja se držim tudi tu iste metode dela: najprej seznanim bralca kolikor se da temeljito z razvojem vseh jugoslovanskih proizvajalcev kleja; nato se lotim razvoja nakupovalne mreže; temu sledi obravnavanje kartelov samih. Pogodbe, ki niso izrazito kartelne, so pa važne za razumevanje medsebojnih odnosov, izločim in jih uvrstim za kartelnimi pogodbami. Razvoj domače industrije papirja se da zasledovati od skromnega prvega mlina za papir v protestantski dobi preko manufaktur do moder- 138 lini иш IIP" ч D »— ш > <. m OL a :* II ш ' IIP oc O v3 < Z DC " O CC ж ш — t _| £ O o Of < O - i o m CO <5> T" < 1 - J O O Ш I < Z O z d < Ш > co < —> Ш £ U4 • » DĆ LU h- <У) C* > M < r\f 1 » > 5 O O" oc > < Ш _ 1 \S o o o 6 o o Razvrstitev industrije kleja v KR Jugoslaviji Številke v zemljevidu pomenijo sledeče tovarne kleja: 1 — Ljubljanska tovarna; 2 — Beograjska tovarna; 3 — Soštanjska tovarna; 4 — Zagrebška tovarna; 5 — Varaždinska tovarna; 6 — Osiješka tovarna; 7 — Samoborska tovarna; 8 — Skopska tovarna (Drugi podatki 0 zemljevida so dani v besedilu razprave) 139 ne veleindustrije in njenih kartelov. Sličen poskus, prikazati razvoj pro­ izvodnje kleja od prvih skromnih kuharjev kleja do sodobnih tovarn, mi ni uspel zato, ker niso bili ti kuharji niti samostojni obrtniki niti člani, kakega klejarskega ceha. Ni dvoma, da so kuhali klej tudi stroj arji na Slovenskem, le da o tej dejavnosti ni mnogo podatkov. Kuhanje kleja je bil namreč stranski posel ljudi, ki so imeli kakorkoli opravka z živalskimi kostmi in kožo. Keass7 pravi, da so kuhali klej mnogi strojarji kar sami in da se je šele mnogo pozneje razvila iz tega samostojna obrt. Klej sta pričeli proizvajati na Slovenskem in v Srbiji v osemdesetih letih pre­ teklega stoletja že kar pravi moderni tovarni in to brez poprejšnjih tra­ dicionalnih oblik — samostojne obrti' in manufakture. 1. Ljubljanska tovarna Pričela sta jo zidati poleti 1882 trgovec Samuel Hirschsohn kot pod­ jetnik in Hermann Steinberg 'kot tovarniški vodja in tehnik; oba sta bila doma iz zgomještajerskega Gradca. Obrat je bil dogotovljen v januarju 1883; v tem mesecu so bili vgrajeni tudi stroji, nakar se je pričela redna proizvodnja.8 Podjetje je bilo vpisano pri ljubljanskem sodišču dne 5. mar­ ca 1883 z naslovom »Tovarna kostnih proizvodov in kleja«. Pravioo, za­ stopati družbo in podpisovati tvrdko, je imel samo Samuel Hirschsohn.9 Po nekaj več kot 6 mesecih obratovanja je izstopil, dne 25. oktobra 1883 iz družbe Hirschsohn; na njegovo mesto je bil vpisan Rihard Handl, inženir v Ljubljani. Zaradi te spremembe je bila vpisana dne 2. novembra tvrdka Handl & Steinberg. Tovarni je dovolila hipotečno zavarovan kre­ dit v višini 20.000 gld znana ljubljanska tvrdka Lambert Karel Luckmann. Zaradi požara v letu 1884 je šlo podjetje Handl & Steinberg v stečaj . dne 28. marca 1885. Ukinjen je bil dne 13. januarja naslednjega leta, ko je izdražila tovarno za 31.000 gld tvrdka L. K. Luckmann in jo ponovno ispra­ vila v pogon. Po kratkotrajnem obratovanju jo je spet upepelil požar še istega leta 1886. Ker je prav takrat izstopu Anton Luckmann iz tvrdke L. K. Luck­ mann, je hitro osnoval z bratom Karlom in Otomarjem Bambergom komanditno družbo Luckmann & Bamberg, ki je prevzela tovarno kleja od velepodjetja L. K. Luckmann. V novi družbi, ki je bila vpisana dne 26. julija 1886, sta delovala Anton Luckmann in Otomar Bamberg kot javna družabnika, Karel Luckmann kot komanditist. Komercialno vodstvo tovarne je imel Anton Luckmann, tehnično Hermann Steinberg, ki je bil «prejet pozneje v podjetje.10 Približno v tem času je bilo stanje v celotni avstrijski industriji kleja sledeče: leta 1890 je imela Avstrija 11 tovarn kleja s 554 delavci in na­ meščenci, leta 1906 šele 12 tovarn, toda že s preko 1100 delavci.11 Ti obrati so se razvijali samostojno tja do leta 1903, ko je bila dne 19. marca 1903 ustanovljena na Dunaju »Akcijska družba za kemično industrijo« z glavnico 14,000.000 K. Ta je pomenila znaten preobrat v razvoju avstro- 140 ogrske industrije kleja, ker je pokupila v prav kratkem času (koncen­ tracija obratov) sledeče do takrat samostojne tovarne kleja: Rannetrsdorf, Sierndorf, Graz, Praga, Privoz, Olsany, Vysocany, Usti, Ljubljana, in si s tem ustvarila koncem oziroma trust, ki je obvladoval veliko večino av­ strijske proizvodnje kleja. Ljubljanska tvrdka Luckmann & Bamberg je ugasnila dne 28. julija 1903; na njeno mesto je bila vpisana dne 16. marca 1904 Akcijska družba za kemično industrijo. Poleg drugih BO bili vpisani kot člani upravnega sveta Akcijske družbe sledeči veljaki: Teodor Berliner, tovarnar v Ber­ linu, istari Anton Luckmann iz Ljubljane, dalje Hans Scheidemandel, indu­ strijalec in komercialni svetnik v Miinchenu, potem Emil Claus, rentnik v Münchenu, Adolf Blumenfeld, bančni ravnatelj v Krakovu, itd. Na seji upravnega sveta Akcijske družbe dne 3. marca 1905 je izstopil Anton Luckmann;12 pri ljubljanskem sodišču je bil izbrisan že dne 29. aprila.15 Zaradi njegovega izstopa ni bilo v Akcijski družbi nobenega domačina več tja do oktobra 1934, ko je postal član upravnega sveta nekako iz čast­ nih razlogov in ne čisto gospodarskih, dolgoletni pravni zastopnik ljubljan­ ske tovarne kleja,' advokat, župan ljubljanski, senator itd. dr. Vladimir Ravnihar (bil je član upravnega sveta vsaj še v letu 1941).14 Kupna cena za ljubljansko tovarno kleja se je plačala delno v gotovini delno v delnicah Akcijske družbe. Na videz se je zdela prodaja tovarne ugodna; v resnici ni bilo tako, kajti delnice Akcijske družbe so se izkazale kot skoraj brez vrednosti. Družba je namreč pokupljene tovarne močno preplačala in se je, kot pravimo, prekapitalizirala; zato je vrednost del­ nic padla. Že pred Luckmannovim izstopom so se izvršile v avstrijski industriji kleja pomembne spremembe, v katere je posegla celo avstrijska vlada sama: leta 1905 bi se imela, izvršiti fuzija šibkejše dunajske Akcijske družbe za kemično industrijo z znano močno berlinsko »Delniško družbo za kemične proizvode prej H. Scheidemandel«. Avstrijska vlada ni odo­ brila fuzije, ker bi to pomenilo ukinitev dunajske družbe. Zato so tako prvi kot drugi družabniki obšli vlado z njeno zakonodajo in izpeljali fu­ zijo tako, da sta, kar je bilo po avstrijskih zakonih dovoljeno, družbi za­ menjali delnice: za 35 avstrijskih delnic po 400 K so dobili Avstrijci 3 Scheidemandlove delnice po 1000 M.15 Tako je prišel Berlin preko Dunaja do lastništva ljubljanske tovarne kleja (v naslednjem besedilu kratko: Ossa; tako se je glasil njen brzojavni naslov). Delniška družba za kemične proizvode prej H. Scheidemandel je bila ustanovljena dne 18. novembra 1895 s sedežem v Landshutu (pozneje v Berlinu). Delniška kapital ji je znašal tik pred prvo svetovno vojno 11,000.000 M. Ves Scheidemandlov koncem, kakor so imenovali to družbo po njenem ustanovitelju in glavnem delničarju, je bil sestavljen po de­ janski fuziji iz 37 podjetij s preko 100 obrati.1 6 Prva svetovna vojna je sicer prizadela koncem, a si je hitro opomogel. Dejansko ni nikdar izgubil slovesa, da je največji koncem klejarske stroke v Evropi. Zaključek , vojne je zelo spremenil politične in carinske meje, znatno manj tako imenovane industrijske meje in meje koncernov. 141 Scheidemandlov koncern je obsegal v času med obema vojnama, zlasti še po letu 1930, v glavnem sledeča podjetja in družbe:" A. Motard & Co AG, Spandau (izdeloval tehnične maščobe); W. Cuypers & Stalling G. m. b. H., Dresden (proizvajal visokovredna specialna olja); Fattinger Werke für chemische und pharmazeutische Präparate AG, Berlin; Fattinger & Co G. m. b. H., Berlin (predeloval kri); Fattinger & Co AG, Wien (ta tvrdka je imela poseben obrat tudi še v Holandiji); Aktiengesellschaft für che­ mische Industrie, Wien (to je naša Akcijska družba); »Ossa« AG, Prag (nemška družba na Češkem); Stidsvigs & HäLsingborgs Limfabriker AB, Stid,3vig (nemška d. d. na Švedskem); sodeloval je še pri Aktieselskabet Blaakilde Molles Fabrik'ker, Kopenhagen (udeležba na Danskem); polovično je bil zainteresiran pri Ceres AG für chemische Produkte, Ratibor (soude­ ležba na Poljskem); bil je zastopan pri Fabrica Rio.Grandense de Adubos e Productots Chimicos, Pelotas (nemški kapital v Braziliji); večinoma je bil 'koncern edini lastnik raznih družb manjšega obsega v Nemčiji. Poleg tega je bil deležnik pri sledečih družbah za zbiranje in nakupovanje su­ rovin ter prodajo končnih izdelkov: Reichsverband für Knochenverwer­ tung »Rohag« G. m. b. H., Berlin; »Concernas« VertriebsgeselLschaît chemi­ scher Produkte G. m. b. H., Berlin; Deutsche Knochen-Industrie G. m. b. H., Berlin. Bil je družbenik pri mednarodni organizaciji »Epidcs« (o njej posebej več pozneje). Drobec tega ogromnega koncema je bila tudi naša Ossa. Ker ni prišlo od hita 1905 dalje skozi 40 let do nobenih sprememb v lastništvu ljubljanske, tovarne kleja, je načelno odločal torej Berlin preko Dunaja o delu in položaju našega obrata vse do nacionalizacije po osvoboditvi. Ko bom v poznejših odstavkih obširneje govoril o kartelizaciji industrije kleja v Jugoslaviji med obema vojnama in o vodilni Ossini vlogi, bomo morali impti stalno pred očmi spoznanje, kdo je soodločal o razvoju celo­ kupne industrije kleja v državi. S propadom avstroogrskega cesarstva in z razbitjem več ali manj enotnega tržišča, opaeanega s cesarskimi mejami, se je morala pre­ usmerit; na novo jugoslovansko tržišče tudi naša Ossa. Dne 5. februarja 1919, torej 3 mesece po prevratu, je objavil ministrski svet v Beogradu, da se mora razširiti postopek z imovino tistih državljanov, ki so bili pripadniki držav, sovražnih kraljevini Srbiji, na vso kraljevino SHS. Ta odlok je zadel tudi lastnino Akcijske družbe na našem ozemlju. Zato je sklenila centrala te družbe na Dunaju že v juniju 1919, da bo pustila »nacionalizirati« svoj ljubljanski obrat. Najprej je razpravljal o tem upravni svet, potem še izredni občni zbor Akcijske družbe dne 3 iu- lija 1919. Nova družba v Ljubljani je büa zamišljena s kapitalom 12,000.000 jugolvron = 3,000.000 din (12.000 delnic po 250 din). Ossino vodstvo je pripravilo »nacionalizacijo« že v celoti; izpeljava je bila zaupana v avgu­ st« 1919 njenemu pravnemu zastopniku dr. Vladimirju Ravniharju.« »Da se to še ni izvedlo, je bila — kot je nekaj pozneje izjavil dr. Ravnihar — stvar razmer v Jugoslaviji.« Leta 1924 je bil ukinjen nad Osiso tudi državni sekvester. V pogodbi,, sklenjeni naslednjega leta med republiko Avstrijo 142 in kralj evino SHS, se je predvidelo, da more terjati Jugoslavija delitev, to je, odcepitev Osse od centrale na Dunaju. — Ker ni bila taka zahteva niKdar predložena ali objavljena, tudi ni bilo sprememb.1 9 Prvotna nervoza na Dunaju se je zaradi takega razpleta »nacionali­ zacije« pomirila in centrala Axcij.ske družbe se je mogla mirneje posvetiti organizaciji nakupovalne in prodajne mreže. Ker niso nastopile nobene spremembe v sami Akcijski družbi, jo moremo torej pojmovati kot hold­ ing company (krovno družbo) berlinske Delniške družbe za kemične pro­ izvode. Po prevratu je bilo treba Osso najprej obnoviti in modernizirati, kajti požar v decembru 1918 jo je precej poškodoval. V ostalem j« bil obrat do takrat še dokaj majhen: tik pred prvo svetovno vojno je proizvedel po 76,4 vagona kleja in 235,6 vagona kastne moke. Vojna je proizvodnjo še bolj zmanjšala: povprečno so proizvedli le po 6 vagonov kleja in 86 va­ gonov kostne moke.20 Nihanje proizvodnje, izvoza in domače potrošnje Ossinih proizvodov prikazuje diagram št. 1. Iz njega je razvidno, da bi za vso kraljevino Jugoslavijo zadostovala pravzaprav ena sama tovarna kleja. Primerjajoč ta diagram z onim št. 2, spoznamo, da ni bila proizvodnja beograjske to­ varne kleja in vseh ostalih podobnih obratov velika. Ker je bil razvoj v industriji kleja pač tak, kakršnega bom popisal, je morala iti Ossa z znatnim delom svojih proizvodov na tuja tržišča, zlasti v Italijo. Le-ta je bila prvovrstni kupec ljubljanskega kleja tja do sankcij proti njej. V letih od 1926 do 1935 je Ossa izvozila v Italijo letno od 30 do 60 vagonov kleja. Po sankcijah se je preusmerila predvsem v ZDA in bližnji ter srednji Orient z vsemi svojimi proizvodi: s končnimi (kostni klej, kožni klej, tehnična želatina) in s stranskimi (kostna moka kot umetno gnojilo, kostna mast za rabo v industriji mila, industrijska mast za tehnična mazilaj. S tem, da jo v celoti kupila dne 17- decembra 1937 Delniška družba za kemičrc proizvode .prej H. Scheidemandel že omenjeno tvrdko A. Motard & Co AC, Spandau, in se preimenovala v »Scheidemandel-Motard-Werke Aktiengesellschaft, Berlin«, ni prišlo v lastništvu delnic do nobenih sprer mernb; v bistvu je ostalo vse. pri starem, le ime se je predrugačilo. 2. Beograjska tovarna Po nepreverjenih podatkih je pričel proizvajati klej v kraljevini Srbiji že leta 1885 Manojlo Munk sam v manjšem obratu v Beogradu.21 Leta 1910 se je preobrazilo podjetje v delniško družbo z naslovom »Delniška tovarna spodija in kleja prej M. Munk & Co«.(v naslednjem kratko: Munk).22 Ker je bila to edina tovarna v kraljevini Srbiji in ker so vse kostLpripadale le njej, se je razvijala dokaj nemoteno. Zato je bila.finančno na trdnih no­ gah: imela je osnovno glavnico v višini 300.000, zlatih francoskih frankov (6000 delnic po 500 zl. franc, frankov). Na dan zadnjega decembra 1920 je izplačala družba 10-odstotne dividende še v fr. frankih.2J . . . V novih okoliščinah po prevratu je bil obrat hitro pritegnjen v za­ pleteno politiko visoko razvitega srednjeevropskega kapitalizma. Na to 143 je vodstvo podjetja najprej reagiralo tako, da se je zadržalo nekako re­ zervirano, ker ni bilo pripravljeno oziroma še zrelo za visoko gospodarsko politiko. Toda dolgo ni moglo ostati pri tem, ker je hotela prodorna Akcij­ ska družba na vsak način vstopiti v krog Munkovih delničarjev z na­ menom, da bi tako laže reševala in rešila vprašanje ureditve surovinske baze na ozemlju Jugoslavije in še vrsto drugih važnih problemov. Tako Munk kot Ossa sta se dobro zavedala, da sta neenaki sili: v Beogradu majhna proizvodna zmogljivost in skromni kapitali, v Ljubljani nekoliko- krat večja proizvodnja in dosti večji kapital (povrh vsega tuji kapital). Ljubljanska tovarna kleja je imela zaledje v Dunaju oziroma Berlinu beograjska tovarna v svojih kapitalistih-delničarjih in v svojih ministr­ stvih. Munk je vedel, da je šibkejši član, da pa mora priti z Osso v stik zaradi ureditve mnogih nejasnih vprašanj, če noče, da ga .bo le-ta v svoii težnji po razširitvi zadušila. Dejansko so se pričeli prvi razgovori med Osso in Munkom že v jeseni leta 1919, se nadaljevali februarja in julija 1920 v Ljubljani ter oktobra »tega leta v Beogradu. Vendar je prišlo do trdnega dogovora šele dne 1. februarja 1921 na Dunaju, ko je bil podpisan dogovor, da bosta Ossa m Munk delovala za jamstvo svojih obojestranskih interesov v Jugoslaviji samo skupno. Zaradi zedinitve interesov obeh družb so se predvidevale sledeče tri možnosti: 1. Munk bi se udeležil pri Ossi z vsoto 250 000 din in bi tudi dobü mesto v njeni upravi. 2. Ossa bi se udeležila pri Munku z visoto, ki bi bila enaka tretjini Munkovega delniškega kapitala, Munk pa pri njej za isto vsoto. 3. Če bi se izkazalo kot praktično in če bi na to pristali ostali Munkovi delničarji, bi se celo izvršila fuzija obeh družb Tako bi nastala nova delniška družba, ki so ji improvizirali naslov »Zdru­ žena kemična industrija [države] SHS, prej Akcijska družba za kemično industrijo in Tovarna spodija in Meja d. d. prej M. Munk & Co«. Manojlo Munk je sporočil v razgovorih na Dunaju z vodilnimi ljudmi Akcijske družbe dne 7. in 9. decembra 1921, da namerava postaviti novo tovarno m zato organizirati tudi novo delniško družbo. Točki 1 in 3 je sploh odklonil; misel o obojestranski izmenjavi delnic (gl. točko 2) je odbil z utemeljitvijo, da Ossa še ni »nacionalizirana«. Dunajčani so to »preslišali« in ponujali Manojlu Munku v zameno celo tudi visokostoječe Scheidemandlove delnice. V začetku je Beograjčan odklanjal to možnost, vendar je Akcijska družba vztrajala pri zamenjavi delnic. Munk je končno popustu. Nadaljnji dogovori v smeri uresničitve medsebojnih udeležb iso toliko dozoreli, da je büa dne 4. novembra 1922 sklenjena sledeča pogodba: Munk se udeleži s 40 % svojega delniškega kapitala, torej s 120.000 din v delnicah (240 delnic X 50O din = 120.000 din), pri Ossi, ta z isto vsoto v delnicah pri Munku! Munk bo položil vsoto pri' kaki (sporazumno določeni banki. Delnice bi se seveda obojestransko blo­ kirale za ves čas trajanja dogovora. Zaradi zamenjave delnic bi obe družbi izmenjali tudi upravne svetnike. Na ta način bi nastal bloksindikat, po­ vezan z interesno skupnostjo. — Dalje je bila, kar je treba tudi podčrtati, dogovorjena obojestranska podpora v vseh tehničnih in komercialnih vprašanjih; tako so na primer določili tipe kleja, da iso s tem utemeljili 144 paritetno prodajo tega izdelka.24 Dogovor se je sklenil za 10 let, torej do 30. septembra 1932. Kljub temu, da je bila pogodba podpisana, ni bila nikoli uveljavljena. Munk se zanjo ni navduševal, ker je videl v njej likvidacijo svoje stvarne samostojnosti-. Potisnil je v ospredje zamisel o osnovanju docela nove družbe: Zato iso >se že v januarju 1923 dogovorili o sledečem: Beograjska delniška tovarna in Akcijska družba na Dunaju bosta skupno nastopili za osnovanje nove delniške družbe v Beogradu ali Zemunu, ki naj zgradi novo tovarno kleja na zemljišču, ki bi ga dobila v Zemunu. Po Munkovem predlogu bi biLa njegova skupina udeležena v novi družbi, ki bi imela 3,000.000 din osnovnega kapitala, s 60 % (drugi predlog 55 %•), Ossa s 40'%j (drugi predlog 45 % ) . V trenutku, ko bi začela obratovati zemunska tovarna, bi bil stari beograjski obrat opuščen. Ko bo Zemun že v pogonu, bo določen zanj kontingent kosti s 17,7 % skupne količine jugoslovanskih kosti (Munkov protest, češ da je premalo). Dokler foo v obratu le beo-' grajska tovarna, ne bo smela njegova skupna količina proizvedenega kleja preseči 10 vagonov <1 vagon = 10 ton). Ta klej naj bi se prodajal predvsem v Srbiji. Kostni zdrob, ki bi se ne uporabil za izdelavo kleja, bi bil Munk dolžan oddati Ossi, letno najmanj 20 vagonov. Beograjčan se je dalje ob­ vezal, da niti ne bo sprejel v svojo novo družbo drugih" deležnikov razen Osise niti se ne bo udeležil pri,nobenem podobnem podjetju v Jugoslaviji.25 Dogovor bi stopil v veljavo dne 15. januarja 1923 in bi veljal 3 leta. Zaradi že znanega razpleta zadev z Osso — nacionalizacija se ni izvedla — ni bila niti ta kombinacija nikoli uresničena; važna" je kot dokument, na kakšne načine vse se je skušal vriniti tuji kapital v do takrat čisto domače kapitalistično podjetje. Manojlo Munk je končno isam osnoval delniško družbo, ki so ji bila pravila odobrena, 22. maja 1923 m se je imenovala »Ossa a. d. za hemijisku preradu kostiju i životinjskih otpadaka, Beograd«'(pozneje je moral na zahtevo Akcijske družbe opustiti besedo »Ossa«). Nova družba je.bila vpisana 13. avgusta istega leta, medtem ko je zemunska tovarna menda pričela z delom zgodaj spomladi 1925, ker je bila sklenjena likvidacija stare družbe že na občnem zboru 12. aprila 1925.26 Nova družba se je imenovala »Munk a. d. za hemijsku preradu kostiju i životinjskih otpa- •daka, Beograd«. Bila je utemeljena za 100 let in je imela osnovno glavnico 3,000.000din (600 delnic po 5000 dm). Glavna deležnika sta bila industri­ jalca Manojlo Munk in Maks Herzog, manjši pa knjigarnar Geza Kohn, univ. prof. A. Stevovič, trgovec Svetozar T. Stojadinovič, upokoj. direktor ministrstva Dorđe Ranoj evie itd.27 . Že v avgustu 1923 je obiskal Manojla Murfka tudi tovarnar JLeiner iz Budimpešte. Madžar se je hotel udeležiti iz nasprotovanja proti Ossi pri zemunskem podjetju s 30 %, da bi täko laže konkuriral ljubljanski to­ varni, vendar je Munk odklonil udeležbo in ostal,neodvisen. Madžari so še v januarju 1924 upali dobiti 'Munka v svoje roke, vendar jim to tudi tokrat ni uspelo.28 Po opisanih spremembah se je družba nekako pomirila in se posve­ tila izgradnji tovarne v Zemunu (beograjsko je opustila; tu sta ostala • 10 Zgodovinski časopis 24§ samo sedež podjetja in skladišče za kosti).29 s tem, da je steklo delo v zemunskem obratu, so prenehale vse manjše pogodbe in dogovori z Osso, ki nikakor ni mogla prodreti v Munkovo delniško družbo. Zato so šele po učvrstitvi zemunskega obrata prešli na politiko kartelnih pogodb. Število Munkovih delavcev se je ves čas med obema vojnama sukalo v glavnem okoli številke 50, proizvodnja kleja je napredovala tako, kot kaže diagram proizvodnje.30 Kot vidimo, je proizvodnja zdržema naraščala in podjetje ni čutilo krize v letih 1932 do 1964. Za leta po 1935 nimam podatkov, zato ne vem za nihanje proizvodnje do razpada kr. Jugoslavije. Takoj po okupaciji leta 1941 je bil Munk razlaščen. To se je izvršilo takole: isedež uprave je bil enostavno prenesen iz Beograda v Zemun in tu v smislu ustaških protijudovskih zakonov vse zaplenjeno kot judovsko podjetje. Za njegov obrat, ki se je v ostalem prav kmalu ustavil zaradi pomanjkanja .premoga, se je javilo več kupcev (baje tudi neka italijanska skupina), med njimi Osea kot najresnejši in najvažnejši. Zemun je geo- pol.tično pripadal NDH, v gospodarskem oziru področju Srbije. Zato ni bilo povsem jasno, če -spada oddaja judovskih obratov v Zemunu v pri­ stojnost nemških ali hrvatskih oblastih Озза se je potegovala le za nakup tovarne kot take, ne tudi za prevzem družbe, ker se ni vedelo za Mun- kove dolgove in ostale obveznosti. Vidimo, da je hotela Ossa z nakupom te tovarne izkoristiti neredne vojne oziroma okupacijske razmere za raz­ širitev na račun svojega največjega tekmeca za nadaljnji razvoj po Koncu vojne. Ustaške oblasti se z Munkom niso mogle okoristiti, čeprav se je njegov obrat še v oktobru 1941 uradno cenil na 18,938.360 kun.32 Nisem mogel preveriti govoric, da so baje spustili v oktobru 1941 v pogon manjšo tovarno kleja v Zaječaru. no drugih vesteh v Paraćinu.^ 3. Šoštanjska tovarna Ustanovljena je bila leta 1895; lastnici sta ji bili dunajski tvrdki Nieckeri & Co in »Agraria«.3*! Rri delni »nacionalizaciji« po prevratu je sodelovala tudi Ljubljanska kreditna banka z nakupom manjšega paketa delnic. Podjetje »Kemična tovarna d.d. Šoštanj« (v naslednjem kratko: Šoštanj) je bilo kot tako vpisano dne 27. februarja 1920. Ossi je bilo zelo nevarno iz dveh razlogov: prvič zato, ker ga je vodila skupina, ki je bila iz osnove nasprotna Osisi, drugič zato, ker je bila njegova zmogljivost znatna, nekako 24 vagonov kleja letno,35 kar je znašalo približno Vi do Vz Osisine proizvodnje. Tolikšna zmogljivost v nasprotnikovih rokah bi se mogla kaj lahko združiti z drugimi proizvajalci kleja v zvezo mimo Osse ali celo proti njej. Zato bomo razumeli, da je vzela Ossa leta 1921 z velikim zadovoljstvom na znanje Munkovo izjavo, da se ne bo povezoval s skupino Kutscher, M je vodila Šoštanj.-6 146 V dogovoru, 'ki sta ga sklenila in podpisala glede prodaje kleja Ossa in Šoštanj dne 6. maja 1924 v Ljubljani,3? sta ugotovila, da sta si sicer konkurenčna in da dajeta drug drugemu proste roke v prodaji kožnega kleja, da pa se zedinjujeta glede prodaje kostnega kleja. Vendar ni stal Šoštanj finančno na prav trdnih nogah. Spomladi, 1925 je ustavil obrat in ga ni nikoli več obnovil.38 — Pravni zastopnik tvrdke je bil dr. Fran Mayer, advokat v Šoštanju, direktor obrata inž. Ernest Grätzer.39 Stečaj je bil razglašen idne 23. aprila 1926.40 Prvo zborovanje upnikov se je vršilo dne 27. maja 1926.41 Bilanca Šoštanja je takrat pokazala zna­ ten primanjkljaj: pasiva . . 7,581.365,42 din aktiva . . 4,254.030,65 din primanjkljaj 3,327.334,77 din Zaradi stečaja je izgubila veljavo tako pogodba glede kontingentiranja kosti kot vsi astali dogovori. Tovarno je kupila Usnjarna Franc Woiïcn- nagg& sinovi v Šoštanju. Že dne 19. novembra 1926 je bila sklenjena med Osso in usnjarno tako imenovana razvezna pogodba, kjer je Woschnagg pristal na to, da ne bo obnovil v Kemični tovarni predelovanje kosti in klejnega iuisnja z namenom pridobivanja kleja za čas od 1. decembra 1926 do 1. decembra 1950. Kot odškodnino za to odpoved mu je plačala naša Ossa vsoto 7000 dolarjev. Usnjarna je obdržala pravico, da sme naprave za proizvodnjo kleja prodati, toda nikakor ne kaki novo se snujoči to­ varni za predelovanje kosti ali Mejnega usnja v državi.42 S tem je Šoštanj za vedno prenehal proizvajati klej; Ossa se je dokončno znebila prvega nevarnega tekmeca. 4. Zagrebška tovarna Leta 1919 se je pričel baviti v Zagrebu s proizvodnjo barv in lakov Bernard Moster.4:; Dne 9. decembra 1920 je preobrazil podjetje v delniško družbo z naslovom »Master tvornica lakova i boja d.d. Zagreb«. Pred­ sednik je bil Robert Leibenfrost, prvi podpredsednik Julio Maass {oba z Dunaja), drugi podpredsednik in ravnatelj sam Bernard Moster.44 Prvotno so bile pravzaprav delnice v njegovih rokah, so pa prav kmalu prešle v last bank, ki so ga finansirale. Sredi junija 1927 je Moster izstopil iz družbe zaradi sporov in sam začel 5 mesecev pozneje ponovno proizvajati /lake s firmo »Moster industrija lakova«, ki ji je formalno bil lastnik nje­ gov sin inž. Ervin Master. Tovarna se je dobro razvijala, tako da. jo je mogel lastnik leta 1930 znatno razširiti. Konec leta 1933 je bil dograjen tudi objekt za izdelavo 'kleja. Ervin ,Moster je bil izbrisan, vpisan spet Bernard Master; tvrdka se je preimenovala v »Bernard Moster kemijske tvornice« (v naslednjem kratko: Moster). Tihi družabnik je postal pozneje dr. Aleksander Moster z vlogo 500.000 din.4 5 Klej so pričeli proizvajati v maju 1934.46 Proizvodnja je znašala:47 l0* 147 leta 1934' 7,5 vagonov leta 1935 14,5 vagonov leta 1936 6,0 vagonov Od decembra 1935 dalje« so ,tekla pogajanja med Osso in Motsterjem o tem, naj bi slednji prenehal s proizvodnjo kleja (tačas se je Se vedno govorilo, da pripada Master Rotschildovemu koncernu), kar se je tudi zgodilo v smislu isporazuma, podpisanega dne 5. julija 1936 (več o tem bom pisal pri domačih kartelnih pogodbah). — Tako je umolknil drugi kon­ kurent. Po okupaciji, v začetku septembra 1941, je prešlo Mosterjevo pod­ jetje kot judovska last v roke NDH.49 Celotna tovarna je prenehala obra­ tovati, ker .ustaši niso imeli nobenega strokovnjaka za to panogo indu­ strije (stari Meiner je emigriral, sinova sta bila aretirana in odpeljana iz Zagreba). Hrvati so nujno potrebovali klej, zato je Ossa upala, da se bo s pomočjo zagrebškega Obrtničkega zbora (obrtna zbornica) mogla udeležiti pri zagrebški tovarni z 49 % udeležbe, medtem ko bi Obrtnički zbor imel 5l!%| udeležbe. Pogajanja so potekala na osnovi ustaške odločbe z dne 7. avgusta 1941, naj novo .osnovana državna gospodarska 'komisija spravi prenos posesti kateregakoli podjetja na tujce v soglasje s koristmi države. Ossi je uspelo dobiti prvenistvo med .interesenti in Moster je bil nekako rezerviran zanjo. Tovarna lakov, obrat Meja*, zemljišče, stroji in stavbe so bili ocenjeni avgusta 1941 na okoli 5,000.000 kun. Centrala na Dunaju je sporočila Osisi, naj se pogaja še dalje in naj' si izgovori končni pristanek Scheidemandlove družbe. V primeru nakupa bi zmogla Ossa sama s svo­ jimi tehniki prav kmalu vzpostaviti obratovanje. Sredi marca 1942 so ustaši izzvali prekinitev pogajanj z Osso, in to kljub temu, da se je zadnji predlog udeležbe glasil 40% :W%\ v korist Hrvatov. Zaradi prekinitve je odstopila tudi Scheidemandlova družba od potegovanja za nakup tako Mosterja kot Munka. Nevarnemu Cissinemu prodiranju je bila s tem odbita ost. Pozneje se je izvedelo, da se snuje v.Zagrebu menda Kemična to­ varna d. d.,5<> ki pa, kot se zdi, ni bila uresničena, ker ni o njej v virih nobenih glasov več. 5. OsiješkaAovarna Leta 1921 je bil zgrajen v Osijeku obrat, za proizvodnjo Meja, ki do leta 1924r ko je bil naprodaj, še ni bil v obratu: Prirejen je bil za. prede­ lavo okoli 150 vagonov kosti letno. Dejansko je bil last koncema »Mont-an- und Industrialwerke ' vormals Joh. Dav. Starck« iz Prage, formalno pa tvrdke »Franjo Schräm i drugovi, trgovačko društvo, tvornica za tutkalo, Osijek«.5i Kostno mast bi prevzemalo .podjetje Jurij Schicht d. d. Osijek, ki je tudi pripadalo temu koncernu. Tovarna kleja je bila na prodaj ea Kč 1,200.000.52 Razvoj v naslednjih desetih letih mi ni točno znan-. Še za leto.1933 se navaja kot lastnik Er. Schräm i komp., osječko trgovačko društvo za 148 hemijsku industriju.5^ Za leto 1934 zvemo, da je bil lastnik obrata neki Pire, zakupnik pa Willy Breuer. .Ta se je Ossi pismeno obvezal s pogodbo, podpisano v Osijeku dne 10. maja 1954, da bo takoj ustavil izdelavo,Meja in se je ne lotü najmanj 10 let, da bo vse naprave demontiral, razvezal zakupno pogodbo s Pircem in službeno razmerje z Martinom Kneblom. Kot odškodnino za vse to je prejemal .Willy za tvrdko Bratje Breuer plačilo 50'% j od nakupa kleja v času maj 1934—april 1936; tvrdka ee je obvezala, naročati Mej pri Ossi cd podpisa pogodbe dalje. Če bi ga kupovala drugje, bi plačala kazen 5 din/kg.54 — Poražen je ,bil tretji tekmovalec. 6. Varaždinska tovarna Tvrdko je osnoval Zvonko Zubanjék, trgovec v Varaždinu; Imenovala se je »Kemij.ska industrija Zubanjek i drug k. d.« (k. d. = komanditna družba). Njegov tihi družabnik "je bil Armin Kelemen iz Budimpešte. Sku­ paj 250.000 din sta vplačala tudi dr. Herman in Teodor Berger (ta je bil obratovodja tovarne). Slednjima dvema je dalo denar pravzaprav njuno budimpeštansku sorodstvo.55 Do decembra 1933 je bila tovarna že sezi­ dana; kmalu zatem so jo tudi notranje opremili. Obratni vodja- je-bil inž. Hoffmann, ki je prej delal v neki milarni v Budimpešti. Računalo se je, da bo Zubanjek pridobil okoli 10—12 vagonov kožnega kleja letno.-?6 Obrat je dejansko pričel s proizvodnjo v maju 1934.57 Toda že po enem letu je bila skupina Bratje Hary (trgovina s isurovim in izdelanim usnjem, z mešanim blagom in z deželnimi pridelki) v Zuba- njekovi komanditni družbi prisiljena, da je dne 9. maja 1935 podpisala z QÏSO načelni dogovor, da je pripravljena ustaviti proizvodnjo kleja čim prej, vendar najpozneje sredi setptembra 1935. Končni sporazum je kulmi- niral v tem, da se je tvrdka obvezala za vsoto 20.000 din, da ne bo obra­ tovala od srede septembra 1935 najmanj do srede maja 1936.58 Ko sta se v tej dobi »mirovanja« Varaždina pogajala Ossa in Munk v decembru 1935 z Mcisterjem tudi o ustavitvi zagrebške tovarne kleja (gl. zgoraj), sta se dogovorila, da -morata poprej dokončno likvidirati »pro­ blem Varaždin«. Tako je ta dejansko prenehal za vedno z delom »zaradi nerentabilnosti« v juniju 1936, čeprav je imel nekoč v načrtu, da bo spomladi 1936 postavil še obrat za proizvodnjo kostnega kleja.59 — S tem so izrinili za vedno s trga četrtega proizvajalca. 7. Skopska tovarna Skromni obrat je bil vpisan in je pričel z delom spomladi 1935 ter se je imenoval »Radnja za proizvodnju tutkala Dimče Vučidolca, Skoplje«. V njem so - bili deležniki Dimče Vučidolac, Danilo Jančulović in dr. Josip Jančulović, vsi iz Skopi j a. Imenovani so v Beogradu podpisali z, Munkom dne 9. septembra 1935 odpovedno pogodbo (več o njej gl. pri kartelnih pogodbah). — V kapitu­ lacijo so primorali petega proizvajalca Meja. 149 8. Somborska tovarna V začetku leta 1935 je pričel 'komaj opazno is proizvodnjo kleja v Somfooru Ljudevit Haip. Ker je delo le nekako napredovalo, je objavil lastnik sredi junija 1936 mali oglas v slovenskih časnikih,6° da išče trgov­ ske zastopnike za prodajo svojega kleja. Vendar je bil obrat bolj lokal­ nega značaja, ker je predelal letno le 20—30 vagonov kosti. — Klej je proizvajal še v oktobru 1941.8i Na kratko se moram dotakniti še dveh podjetij, čeprav nista bila prava proizvajalca kleja: prvo se je ukvarjalo s proizvodnjo mila, drugo je samó nameravalo proizvajati klej za lastne potrebe. Prav zaradi znat­ nega izkoriščanja kosti je bilo prvo podjetje za Osso večji predmet po­ zornosti in diplomacije kot zapoznele težnje drugega. Prva foos.-herceg. tvornica svijeća, sapuna, kristal-sode i masnih pro­ izvoda »Vila« d. d. Sarajevo. Podjetje je bilo osnovano leta 1894; v delni­ ško družbo, je bilo spremenjeno leta 1910.62 Leta 1923 je kupila skoraj vse njegove delnice Akcijska družba, da bi mogla s tem nadzorovati enega izmed potrošnikov kositi na ozemlju, ki je pripadalo po kartelni pogodbi z Munkom le njej. Že dne 25. maja 1925 sta sklenili Ossa in »Vila« dogovor (ta seveda v glavnem samo še kot naslov), s katerim se druga odpoveduje ekstrakciji tositi in prepušča prvi 48 vagonov kosti s svojega nakupoval­ nega področja. (»Ker je pričakovati ukinitev proizvodnje mila in sveč opuščamo do nadaljnjega nakup vsakovrstnih živalskih odpadkov, tako da morete neovirano nakupovati v našem nakupnem rajonu.«). Za to odpoved je prejela »Vila« denarno odškodnino: leta 1925 240.000 din leta 1926 240.000 din leta 1927 180.000 din leta 1928 100.000 din Skupaj 760.000 din Pogodba je veljala do 31. decembra 1928.62a Mesec dni pred njenim potekom je bilo sklenjeno, da se podaljša za- naslednjih 5 let, vendar s sledečo spremembo: Ossa mora plačati še v teku veljavnosti pogodbe nadaljnjih 350.000 din za stroške, ki so nastali v zvezi z »utišanjem« to­ varne. Z ibesedo »utišanje« so se označili nič več in nič manj kot ustavi­ tev in konserviranje vseh strojev in naprav, vzdrževanje tovarniške zgrad­ be in plača za nadzornika. Dalje je dala »Vila« Ossi brezplačno v uporab'o suh prostor za skladišče kosti. Končno iso se sporazumeli o morebitni prodaji »Vilinih« strojev: Ossina odkupnina za »utišanje« bi se znižala za toliko, za kolikor bi bili stroji p r o d a n i h K e r se pogodba ni odpovedala do 30. septembra 1933, je veljala do konca, decembra 1938. Že med tem ča­ som, dne 5. septembra 1936, sta kupili dve privatnici tovarniško zemljišče in poslopje razen strojev za vsoto 200.000din, Ossin ravnatelj pa je njima prodal za isto ceno 1500 delnic tvrdke »Vile«, ki so bile nominalno vredne le 75.000 din.63 150 Bat'a v Borovu. V začetku decembra 1939 se je pojavil v časnikih ogl:s, da išče kombinat Bat'a strokovnjaka za izdelavo Meja iz odpadkov usnja.64 Usnje za čevlje je kupoval Bat'a v raznih tovarnah; nekaj izmed njih je delalo izključno zanj, na primer usnjarna v Mokronogu. Bat'a sam ni izdeloval usnja vse do začetka leta 1939. Ko je šla v stečaj usnjarna »Beli orao« pri beograjski klavnici, jo je le-ta kupil in pričel prodajati klejno umje Munku v mesečni količini 3—4 vagone. Za svojo tovarno gume je kupoval klej pri Ossi: leta 1935 200 kg leta 1937 500 kg leta 1936 11.000 kg leta 1938 11.5O0"kg leta 1939 12.500 kg Proti koncu leta 1939 se je odločil Bat'a, da bo sam proizvajal klej v manjšem obratu, ki ne bi konkuriral ostalim jugoslovanskim proizvajal­ cem. Usnjarno se je nameril zgraditi v Kakanju. Ker mi manjkajo nadalj­ nji podatki o proizvodnji kleja v obsegu njegovega kombinata, ne morem reči, kakšen je bil njegov poznejši odnos do Osse. NAKUPOVALNA MREŽA A. V Avstro-Ogrski Največja težava za industrijo papirja je bila ustvaritev dobre prodajne mreže za svoje izdelke. Nakup surovin in polsurovin (celuloze, lesovine, kaolina, odpadnega papirja) ji ni povzročal posebnih težav. Videli smo, da je bilo bißtvo kartelizacije industrije papirja v kontingentiranjiu pro­ izvodnje, se pravi, v naprej zajamčeni prodaji določene množine končnih izdelkov preko prodajnega urada, enega izmed glavnih .stebrov kartelne politike te veje industrije. Pri industriji kleja je bil položaj prav obraten: težišče se je sukalo okoli vprašanja, kako pridobiti in zajamčiti tovarnam zadostne količine .surovin, to je kosti. Zato je moral pobudnik kartelov industrije kleja predvsem misliti na učinkovito nakupovalno mrežo in na nakupovalni urad kot osrednji regulator pravilnega delovanja kartelov. Ker je skoraj nemogoče ločiti funkcijo nakupovalne mreže od funkcije •samih kartelov v industriji kleja, mi gre v tem poglavju le za to, da orišem razvoj in delovanje nakupovalne mreže v organizacijskem smislu, da spo­ znamo zunanjoßt nakupovalne mreže kot take. V jeseni leta 1906 je bilo ustanovljeno nakupno združenje v Avstriji z naslovom »Compra d. z o. z. za trgovanje s surovinami za kemične pro­ izvode, Berlin«. Njej so se pridružile tudi tiste nemške tovarne Scheide- mandlovega koncema, ki so redno nakupovale kosti'v Avstriji. Zaradi nesoglasij spričo poseganja v pravice drugih tovarn in zaradi nekaterih nepopolnih določb se je prešlo po 6 letih na drugačen sistem nakupovanja kosti: Maja 1912 se je ustanovila vrhovna avstro-nemška družba »Rohag« Dunaj-Berlin (Rohprodukten-Handelsgesellschaft m. b. H.). 151 J L m ? cf PrTZPul О Г а Ј ™ P o ^ b n e j ä l ^govci obeh držav. Interesna skupnost med Rohagom in Delniško družbo za kemične proizvode se ie iz­ vršila tako da so prevzeli Rohagovi deležniki še delnice Delniške družbe v visini 2,000.000 M.6S e Q r u z D e «* n ^ T Î T j e 'b Ì^. ^ r a z P u š č e n a * L januarjem 1913. Namesto nje sta nastali dve manjši nacionalni družbi: v Avstriji" »Colla družba z o z z a nakup in prodajo kosti«, v Nemčiji slični »Concernes«. Zaključek prve svetovne vojne je resda vnesel določene spremembe v vso to organizacijo, ki je do takrat obsegala domala pol Evrope, toda kaj kmalu je v bistvu vse spet stalo na starih temeljih. Družba Rohag Berlin-Dunaj je takoj po končani vojni pričela znova z delom, ker je bila zadel S c h e i d e m a n d l o v e S a komorna, ki ga prevrat tudi ni mnogo pri- B. V Jugoslaviji њЈ'°ЈТ 1 9 1 б - n Ì . M a P r 0 d a j a i z d e l k o v z a Jugoslovansko industrijo We a težko vprašanje. Dobro se je prodalo vse, kar se je proavedlo neznaten m brez posebnega učinka na cene domačih proizvodov s a i ™ je sukal le v višini 2 - 3 vagonov. Uvoz kleja po d u m p f a g S n î J e ргакГ gov ï ï l J a Z V e Z a ! ; ° t e m ° b 8 a 9 n e m »alentortnem uvozu Д nia J ^ ? a ^ j f k 0 t l a 5 t d u n ^ a k e o * ™ a berlinske industrijske del­ niške družbe opirala na Rohagovo organizacijo nakupovanja kosti Ker ni mögej vec posegati Rohag sam neposredno na tisti del jugoslovanske^ oženja, ki j e pripadalo pred prevratom avstroogr.skemu c e L s t v ^ s M e I v H o -Г- T " " ! r ^ e z e n t a n o ° - R°hagovo predstavništvo za T. JugÜ slavyo je unete.sedež v Ljubljani oziroma stvarno v ravnateljstvu o Š ki ga je vodil od.prevrata dalje komercialni ravnatelj Edo Bader Liub fif° * " * ^ * ™ * е * * « 8 « « n o seveda ni bavilo z n a k ^ Ä m kosti, ampak je delovalo kot posredovalec smernic dunajskega o z ™ ™ OÏL kffe d l l t Ш VOdJa dela fa <**"*»>** ter nekak ««SS« S ^ ' P Ï J L £ posamezmm tvrdkam tudi področja nakupovanja ko­ sti medtem ko so se praktično ukvarjale z nakupom kosti po cenah, ki jih i J v l a ° R o h a S ° v o zastopstvo v skladu s koristmi in načeli centrale J i d k e . ki so se imenovale »Obnove«. Vodilne osebnosti le-teh . o M e člani direktorija- Rohagovega zastopstva. Najbolj znani člani so b i l i ^ l e g V X Eda, Badra se: Edo Funk, ravnatelj zagrebške Obnove, ki je bila a f i l l r i a dunajske tvrtke Bunuel & Biaoh, dalje šandor Töröic, vidja sarajevSe 2Slv,;n Ž™\0hTe S° b Ì l e V L j u b I ^ > Z a ^ u , Beogradu. c A Sarajevu. Osijesko Obnovo je predstavljala tvrdka Adolf Kraus sen iž ? i ï a \ 7 w k O V S k ° " ^ а к а J a , k o b ******&* v Vinkovcih, ljubljansko ш S t o n ï r i J 1 T e l Z h 0 f e - аП V - R o h r m a ™ - Organizirat/ L b r o i r T z ï nesljivo nakupovalno mrežo v Jugoslaviji je bilo delo, ki je terjalo več- ï e m h ï r 6 , Z a t ? J e / f ^ i w - d a «> v začetku dajali našim d premije za. presežek določene količine kosti. 152 Že na pogajanjih dne 4. novembra 1922 med Osso in Munkom je Bilo dogovorjeno, da bo Munk pristopil k Rohagu oziroma k njegovemu pred­ stavništvu v Ljubljani, ko pa too izpraznjeno kako mesto v mednarodnem nadzemnem svetu, bo predlagan tudi tam za izvolitev66 (kar se ni nikoli zgodilo). Ker so po drugi istrani obstajale tesne vezi med Osso in Munkom tudi glede nakupovalne mreže oziroma kontingentiranja kosti, točneje re­ čeno, ker je Ossi uspelo vključiti v svoj sistem nakupovanja tudi Munka, je tako dobil avstro-nemški Rohag pregled nad kostnimi posli in njihovo nadzorstvo tudi v Srbiji.67 S tem se je dejansko razširila Rohagova orga­ nizacija srednjeevropske surovinske baze in njegovo delovanje prav do •bolgarskih in grških meja, nekaj, kar se pred prevratom ni nikdar zgodilo. Na pogajanjih Rohag-Munk dne 22. novembra 1922 je bilo potrjeno, da se vrši nakup kosti v Jugoslaviji izključno samo preko ljubljanskega Ro- hagovega predstavništva. Munk je dobil kontingent kosti v višini 80 va­ gonov, ki ga je smel nabrati v Srbiji. Za količino preko 80 vagonov (do 100 vagonov) je moral Munk oddati 20 %\ kosti iz tega presežka Rohagu, od količine preko 100 vagonov pa je moral prepustiti njemu že 50 % pre­ sežka.68 VAGONI • 137 113 DIAGRAM PROIZVODNJE KLEJA 91 LJUBLJANSKA TOVARNA BEOGRAJSKA TOVARNA _ i 25 18 11 O 1926 27 1928 29 1930 1952 35 1936 57 1938 59 1940 Poseben pomen je imela beograjska Obnova, najbližja Munkova so­ seda. Po omenjenih pogajanjih sta se dogovarjala Munk in Obnova v dneh od 10. do 12. maja 1923 o rajoniranju nakupa kosti. Sklenila sta začasni dogovor, da bosta nakupovala kosti v Srbiji na osnovi Rohagovih cen, medtem ko bo nakupoval v Beogradu Munk sam. Ta je moral kupljeno količino sporočiti Obnovi, ki je posredovala podatke dalje Rohagovemu predstavništvu. Nakup Mejnega usnja in surovih kož sta vršila Munk in Obnova .skupno in sporazumno, ne da bi obstajal pismeni dogovor,- Ta 153 DIAGRAM PROIZVODNJE,DOMALE POTROŠNJE IN IZVOZA KLEJA OSSE т — I e ™ i 3 • \ , , , . : • JI « i s — i y 4 - Ï - > v ^ | i 1 i ! i i ! 1 j 1 ' / . • 1 ' / ^ ^ " M i I i i 1 . / ' ^Ц i ; \ . 1 i-—1 \ j 1 > i ! i i pogodba je veljala do 31. decembra 1923. Podaljšana je bila s sledečimi' določbami: Obnova in Munk basta kupovala v Srbiji kosti skupno, vendar teKo, da bo maral plačati Munk za ves srbski kontingent kosti provizijo Razen v Srbiji je mogel kupovati Munk kosti samo še v Zemunu in Novem Sadu. Medtem ko je bil ves zemunski kontingent njegov, je moral novo- sadskega deliti z Osso v razmerju 50 :50. Dokler so obratovale še vse tri jugoslovanske tovarne kleja (Ossa, Šoštanj, Munk), so se vse jugoslovanske kosti delile po sledečem ključu:69 Ossa dobi . 64,6 % kosti Šoštanj dobi 17,7 %\ kosti Munk dobi . 17,7 % kosti Ko je prenehal obratovati Šoštanj, se je razmerje spremenilo. Sledeči pregled nam nudi za nekatera poznejša leta količino nabranih kosti v vsei Jugoslaviji: Leto 1925 1926 1927 192» 1931 1932 1933 1934 V Jugoslavi j i s k u p . vagonoi 347 447 506 526 468 485 459 485 Ossa dobi la vagonov »/o 214 325 382 393 348 338 318 356 62,0 72,2 75,5 74,5 74,4 69,7 69,3 73,4 M u n k dobil vagonov V t 83 122 124 133 120 147 141 129 24,0 27,8 24,5 25,5 25,6 30,3 30,7 26,6 Šoštanj dobil vagonov •/• 50 14,0 154 J Iz razpredelnice sledi, da je Ossa predelala v teh 8 letih povprečno več kot 71 %• vseh kosti, nakupljenih v Jugoslaviji (tuje torej niso vštete;, Munk zato povprečno skoraj 27 % kosti (nenadzorovani nakup m more­ bitna dobava iz tujine nista zabeležena). Ossa se je morala zato sama tudi najbolj pobrigati za dobro nakupovalno mrežo v državi. Razliko je krila z uvozom iz tujine, zlasti iz Italije, Turčije in celo Egipta. KARTELI a) Kartell /v" Avstro-OgrsM. Proti koncu 19. stoletja so dosegle nekatere panoge avstrijske indu­ strije že tako stopnjo razvoja, da so bila prisiljena sklepati podjetja iste stroke pogodbe ali kartele, ki naj bi urejali medsebojne odnose. Prvi avstrijski kartel za nakup kosti in prodajo kleja je bil podpisan leta 1896 in je obsegal skoraj vse tovarne.70 Ko mu je potekla dne 1. aprila 1903 veljavnost, ni bil obnovljen, ker je namreč bila kmalu nato usta­ novljena Akcijska družba za kemično industrijo, ki je pokupila skoraj vse avstrijske tovarne kleja. Poslej jim je ona sama določala kontingent kosti, dalje vrsto proizvodov, njihovo kvaliteto, pogoje za delo itd. Na Dunaju je bil organiziran tudi osrednji oziroma skupni laboratorij za izboljšanje proizvodov. Podobno koncentracijo industrije kleja je moč opaziti tudi v ogrski po­ lovici države. Tu so se združile v kartel vse ogrske tovarne kleja; pozneje jih je prevzela ena sama močna delniška družba, ki se je imenovala »Prva peštanska tovarna spodija in .kleja d. d.«. Da je zmogla vsrkati vse tovarne klejarske stroke, je poprej še povečala svojo delniško glavnico. , Kolikor so bile prej povezane s karteliranimi tovarnami tudi avstrij­ ske odnosno ogrske tovarne umetnega gnojila, so tudi te pristopile vsaka k svoji organizaciji tovarn kleja. Tovarne albumina na Dunaju, v Budimpešti, Gradcu in Münchenu so bile združene od leta 1911 dalje v družbi Fattinger & Co AG. Kljub opisanemu združevanju avstrijskih proizvajalcev je še vseeno astalo nekaj tovarn izven območja kartela ali pozneje Akcijske družbe. Tej neopredeljeni skupini so se pridružile še novo osnovane tovarne. Tako je nastala prav ostra konkurenca, ki je pripeljala po dolgih pogajanjih do kartelnega sporazuma, podpisanega v jeseni leta 1906. Z njim so med drug'm ustanovili tudi nakupno združenje »Compra«, ki jo že poznamo. Prav tako nam je že znana »Colla«. Kartelu z organizacijo Colla so pripadale: Akcijska družba za kemično industrijo, Delniška tovarna za izdelavo umetnih gnojil in kemikalij v Kolinu, Prva peštanska tovarna spodija in kleja itd. Kartel je sklenil preko Colle pogodbe glede kontin- gentiranja nakupa ikosti z nemškimi, ruskimi in italijanskimi tovarnami ter z nekim romunskim podjetjem. Obstoj avstrijskega kartela je bil določen do 30. septembra 1922. V njem združene tovarne so predstavljale 90 % avstrijske proizvodnje. Vred­ nost nakupljenih kosti se je cenila na 5—6 milijonov kron. 155 Celokupna proizvodnja kleja v cesarstvu je znašala pred prvo sve­ tovno vojno (v vagonih): Klel Razmaščena Surova kostna moka kostna moka Avistrija 1000 . 2500—3000 400—500 Ogrsko 250 800—1000 150 1250 3300—4000 400—650 b) Karteli v Jugoslaviji Karteli s tujino Zaradi naraščajočih težav v preskrbi evropskih tovarn kostnega kleja s surovinami ( = kostmi), nastalih tako po zgraditvi novih obratov kakor zaradi konkurence prekomorskih držav, potem zaradi novih gospodarskih pogojev, ki so jih izzvale splošne spremembe po prvi svetovni vojni, so se sestali že leta 1923 v Bruslju nekateri predstavniki evropske industrije kleja k razgovorom o ureditvi proizvodnje kleja, toda sestanki niso bili uspešni. Do drugačnega učinka je dovedla konferenca, ki se je vršila v oktobru 1925: iz nemških, britanskih in francoskih predstavnikov je bila sestavljena komisija, ki naj bi izdelala besedilo mednarodne pogodbe. Po mnogih sestankih je ta res predložila načrt, ki je služil za sklenitev Mej­ nega kartela v oktobru 1926.71 Organizacija je imela sedež v Svici in ee je ime'novala »Association pour l'Etude et le Perfectionnement de l'Indu­ strie des Os à colle« (kratica »Epidos«).72 Le-ta naj bi imela zgolj namen, študirati vzroke slabega položaja evropske industrije kostnega kleja in preizkusiti sredstva, ki naj bi se uporabila, da bi se izboljšalo kritično stanje. — Vendar 'bomo ikmalu videli, da je bila ta »študijska družba« v bistvu pravi mednarodni kartel zelo velike razsežnosti, da, evropske ve­ ljave. Osrednja Epidosova osebnost, nekak glavni tajnik, često citiran kot »zaupna osebnost«, je bil dr. Viktor Karrer v Zürichu. Tako pri občnih zborih 'kot v sosvetu, vrhovnem skupnem Epidosovem vodstvu, so bili glasovi razdeljeni takole: tovarne v Nemčiji 16 glasov tovarne v Veliki Britaniji in Inski . 16 glasov tovarne v Italiji . . . . . . . . 16 glasov tovarne v Franciji 16 glasov 64 glasov tovarne v Avstriji 4 glasove tovarne v Belgiji 4 glasove tovarne v Madžarski 4 glasove tovarne v Poljski 4 glasove tovarne v Romuniji 4 glasove tovarne v ČSR 4 glasove tovarne v Švici . . : 4 glasove tovarne v Švedski . . . . . . . . .4 glasove 32 glasov 156 tovarne v Litvi, Latviji im Estonski 2 glasova tovarne v Danski. . . . . . . . . . 2 glasova tovarne v Jugoslaviji 2 glasova 6 glasov Skupaj 102 glasova Izvršilni 'Odbor so sestavljali zastopniki Nemčije, Velike Britanije in Francije. Epidosovi člani so se obvezali spoštovati določbe posebne po­ godbe, ki so jo podpisali in ki je imela že zgoraj označene poteze. Po­ godba je pričela veljati dne 1. oktobra 1926 in je trajala do 51. decembra L927. Podaljševana je bila sproti za vsako leto posebej. Dogovorili so-se tudi za najnižje prodajne cene kostnega kleja, pod katerimi ni emel nihče izmed zavezancev prodajati ta končni- proizvod (kartel cen). Cene Epidosovih članov za I k g kostnega kleja so znašale:7-5 Julij 1934 Julij 1936 Avstrija Madžarska . Romunija . Poljska . . Švica. . . Nemčija . Francija Belgija . . Vel. Britanija Nizozemska Danska . .. Švedska . ČSR . . . 1,41- 1,54- 40,00— 2,05— 1,18- 3,80- 0,30- 1,04- .1,66 šil. 1,58 pgö 42,00 lei 2,30 zlt. 1,22 siv . 0,54 RM 4,35 frcs 5,60 bfrs 0,45 L 0,32 hfl 1,11 K 1,01 K 6,50 Kč Avstrija . . Madžarska' , Romunija . . Poljska . . . Švica: . . . Nemčija . . Francija . Švedska . . Jugosl. Ossa . (Srednja cena 1,60 šil. 1,48 pgö 42,00 lei 1,50 zlt. 1,18 sì r . 0,65 RM, 4,10 f ras 0,98 K = 13,92 din = 13,09 din.. =.12,60 din = 12,45 din = 16,87 din = 11,73 din = 11,89 din = 12,00 dim 12,50 din 13,007 din) Občni zbori in konference so se sklicevale v razne evropske prestol-. nice. Po teh mestih so imeli dogovori tudi svoje ime. Tako je uredil pariški dogovor z dne 17. januarja 1929 nakup kosti. Sprejeto je bilo' sledeče rajoniranje kosti in njihovo kontigentiranje (kartel rajoniranja in kontin- gentiranja): kosti Norveške in Finske pripadajo -. kosti teritorija Gdanska pripadajo'. . kosti Luksemburga pripadajo . . . kasti Posarja pripadajo . . . . . . kosti Alžira, Tunisa in Maroka pripadajo. švedski Poljski Belgiji Franciji Franciji •kosti Eritreje, Somalije in Tripolina pripadajo Italiji Poleg tega so S3 dogovorile nekatere države ločeno še med seboj o kontingentiranju 'kosti. Pogodile so se: 157 Švica s Francijo in Italijo Nizozemska z Nemčijo Švedska z Dansko Nemčija z Dansko Nemčija s Francijo zaradi Posarja Nemčija z Belgijo zaradi Luksemburga Nemčija s Poljsko zaradi Gdamska Italija z Madžarsko Le malo število Epidosovih pripadnic se je takrat izjavilo za medse­ bojno »kostno borbo«: Švica z Nemčijo ČSR s Poljsko Italija z Jugoslavijo Epidos se je razvijal in krepil še dalje. Z budimpeštanskim protoko­ lom, sprejetim na občnem zboru, ki se je vršil v Budimpešti v dneh 20. in 21.maja 1930, so ustanovili še tako imenovani »centralni organizem« ka­ terega cilj je bil med drugim tudi ta, da je raziskoval položaj na prodai- mh tržiščih za kostni klej, kostno maßt in kostno moko v vseh deželah sveta, in da je z določenimi pridržki organiziral prodajo izdelkov Epido­ sovih članov z namenom, da bi zboljšal plasiranje proizvodov tako glede množine kot cene. Vprašanje zase so bili outsiderji. Zastran zaščite Epidosovih članov pred njimi se je sklenilo, da sme z vednostjo vodstva organizacije vsak Plan za določen čas v lastni deželi znižati ceno, da bi mogel uspešneje toki outsiderjevo konkurenco. Količina kostnega kleja, namenjena za borbo proti njemu, ni smela preseči 5-%\ normalne letne članove pro­ izvodnje (razen v izjemnih primerih), niti ni smela biti prodana v drugo Epidosovo državo. .»Centralni organizem« naj bi poskušal pospeševati izvozno proda! o kleja. Čeprav se je puščala glede izvoza svoboda vsem članom, naj bi "si le-ta prizadeval, napraviti s pomočjo statistik, ki so jih njemu pošiljali člani, sporazume med tistimi organiziranci, ki so izvažali klej v dežele- nečlanice. Prav zato je budimpeštanski aneks I obravnaval ureditev in nastavo statistik za prodajo kostnega kleja, za njegove zaloge, za uvoz kleja, izvoz kcsstne moke in razklejenih kosti, za zaloge kostne т о к е in razKlejene moke. Aneks IV je določal »normalno proizvodnjo« za vsakega Ep:dosovega ciana. Obravnaval je nadzorstvo proizvodnje kostnega kleja m odpravo zastojev; indirektno se je torej bavil s kontingent ir an iem su­ rovin. > Normalna proizvodnja« kostnega kleja se je namreč določala takó, da se je vzelo povprečje članove proizvodnje v letih 1925, 1927, 19-29. Za Osso je znašala proizvodnja: v letu 1925 80,2 vagona v letu 1927 98,9 vagona v letu 1929 109,7 vagona 288,8 vagona 158 Če delimo vsoto 288,8 vagona kostnega kleja s 3, dobimo 06,27 vagona »normalne proizvodnje«, zaokroženo navzdol 96 vagonov, kar je tudi de­ jansko bila »normalna proizvodnja«, ki jo je določil Epidos Ossi. Če je izviralo povečanje proizvodnje kake dežele iz sprejema novega člana v E;ido.3 ali iz likvidacije outsiderja, je nam že znana »zaupna osebnost« določila tej deželi novo povečano količino, pri čemer se je upo­ števala proizvodnja novega člana ali izginulega outsiderja. Povečanje pro­ izvod;] j e tega člana se je kompenziralo z odgovarjajočim zmanjšanjem proizvodnje drugega člana iste dežele. Enaka kompenzacija ,зе je mogla izpeljati tudi med člani raznih držav, toda le, če je to povečanje pro­ izvodnje nastalo iz izročitve kosti prve države drugi državi. Nadproizvcdnja se je kaznovala s plačilom 50 šv. frankov po toni. Tako je na primer prekoračila Ossa v marcu 1931 »normalno proizvodnjo« za 12 ton in zato plačala kazen 600 šv. frankov, v aprilu-za 6 ton (kazen 300 šv. frankov), v maju -istega leta za 10 ton (kazen 500 šv. Irankov). Zato je že v marcu 1931 pisala Epidosova centrala Osisi, naj v juliju in avgustu ustavijo proizvodnjo, da bodo tako izravnali presežek in ne plačali kazni. V poletnih mesecih so takrat v Ossi res ustavili proizvodnjo (ne da bi delavci in oblasti točno vedele, zakaj se je ustavila proizvodnja!) in dosegli v letu 1931 le 90 vagonov proizvodnje kostnega kleja, čeprav jim je bila odobrena zaradi krize nižja proizvodnja, in sicer 94,8 vagona. Ker je b.la v letu 1932 kriza v zahodni Evropi še huda, Ossa pa ni dosegla minima, je Epidos omejil njeno proizvodnjo vsaj za meseca januar in fe­ bruar kar za 25 %lu V letih Ossine najhujše krize 1933, 1934, 1935 se je gibala njena proizvodnja kostnega kleja takole (v vagonih): Leto 1933 1934 1935 »Normalna proizvodnja« 96,0 96,0 96,0 Dovoljena Dejanska 67,2 67,2 79,2 proizvodnja proizvodnja 65,0 62,1 54,5 V letu 1936 je smela proizvesti Ossa namesto 96 vagonov kostnega kleja le 81,6 vagona tega končnega proizvoda, v letu 1937 v smislu pro­ tokola, podpisanega v Luganu dne 17. februarja 1937, spet polno koli­ čino kostnega kleja, namreč 95 vagonov. Dejansko je bilo proizvedeno 99,95 vagona, torej 3,95 vagona ali približno 4 % več kot je bilo dovo­ ljeno.75 Višek je šel v izvoz. Posebni členi Epidosovih statutov so dovoljevali podporo obratom, ki so bili kakorkoli v stiski, tudi v finančni. Konec leta 1935 je zašla v stisko tudi Ossa (gl. gornjo razpredelnico). Ko je prosila Epidosovo vod­ stvo za finančno pomoč v smislu člena 6 aneksa III statutov po členu 27 pakta, in pomoč po točki VI člena 34 istatutov glede prevelikega zastoja proizvodnje, je prejela diplomatsko sestavljen odgovor, da finančni po­ ložaj samega Epidosa ne dovoljuje dati tako pomoč.™ — Dejansko je dajal Epidos pomoč (na primer praški »Ossi«), toda zaradi prevelikega tveganja izgub jo je nudil redkokdaj; v splošnem je priporočal tovarnam, naj si pomagajo same in naj kakorkoli vzdrže krizo. Glede ljubljanske 159 Osse je Epidcsovo vodstvo seveda dobro vedelo, kdo stoji za njo; zato se mu ni zdela pomoč tako nujna. Na vprašanje ljubljanske Zbornioe TOI je še v septembru 1931 Ossa zanikala, da je član kakega kartela. Priznala je sicer svoje članstvo v Epidoeu, toda trdila je, da ta nima kartelskih ambicij ! " Jugoslovanski zakon o kartelih, objavljen 18. avgusta 1934,78 j e je prisilil, da je prijavila svoje članstvo pri Epidosu ministrstvu trgovine in industrije. Ministrstvo je priznalo z dopisom št. III-38516/34 z dne 28. decembra 1935 to članstvo kot udeležbo pri kartelu in ga vpisalo z nazivom »Kartel tutkala — medu- narodni«.79 Ossa je morala kot jugoslovanski predstavnik (istočasno tudi kot edini član) tega velikega mednarodnega kartela plačati na primer v letu 1937 (kot »doprinos k stroškom vršenja državne kontrole nad karteli« vsoto 2942din.8° Članstvo v Epidosu je bilo iza Osso zelo drago: na primer samo leta 1938 je morala plačati članarino v višini 2439 šv. frankov ali 25.827,48 din; korist je poleg drugega bila v tem, da je bila vedno točno poučena o" proizvodnih in prodajnih razmerah na tistih tujih tržiščih, ki so bili važni zanjo.81 Brez Epidosa-urejevalca bi se razvila divja konkurenca. Na zahtevo jugoslovanskega ministrstva trgovine in industrije je morala poleti 1939 izstopiti Ossa iz Epidosa; od 1. septembra tega leta dalje ni bila več njegov član.82 Nisem še mogel ugotoviti, če jo je imel od teya časa dalje Epldos za outsiderja. Po vsej verjetnosti jo je imel za svojega člana de facto še vseeno, čeprav jo med nje de iure ni smel več šteti. Konjunktura, ki jo je doživljala Ossa v letih pred okupacijo, me potrjuje v domnevi, da so jo Epidosovi člani tolerirali ali da je vsaj v neki meri uživala njegovo zaščito. Poleg navedene kartelne organizacije z imenom Epidas je bil .usta­ novljen še korpus, ki je nosil ime »Epidos d. d. Glarus«. Predmet tega pod­ jetja je bilo trajno upravljanje svojih udeležb pri drugih podjetjih in vodenje tistih poslov, ki so bili posredno ali. neposredno zvezani z glavno nalogo družbe. Osnovna glavnica je znašala lOO.OOOfr. frankovca Domači karteli Ce iso izvedli v avstroogrskem cesarstvu »koncentracijo obraitov« tako, da je pokupila večino avstrijskih obratov ena sama d. d., večino ogrskih tovarn pa druga d. d., je poskušala po prevratu izvesti v Jugoslaviji ne­ kaj podobnega Ossa oziroma' Akcijska družba na ta način, da se je hotela vriniti v Munkovo družbo in jo obvladati. Ker ji to ni uspelo, je prešla na sistem kartelov, outsiderje pa je enostavno pokupila oziroma jih z de­ narjem .prisiliđa k .ustavitvi proizvodnje! Kako se je razvijala'isama karte- lizacija, povedo naslednji odstavki. 1. OSSA : ŠOŠTANJ. V prvih poprevratnih letih tja do septembra 1922 je odlagal Šoštanj, drugi najmočnejši slovenski proizvajalec kleja, rešitev vprašanja kontingentiranja kosti in s tem kontingentiranja pro­ izvodnje. Zato je pcistopala Ossa s Šoštanjem kot z outsiderjem; stremela je za tem, da ga vključi v svoj načrt delitve sil. Sporazum je bil potreben 160 tudi zato, ker je napravljala naraščajoča inflacija razmere na tržišču ne­ zanesljive. V tej dobi iso naraščale cene Meja v Ljubljani za 1 kg takole: Datum jugokrone din Indeks september 1921 36 9 10O oktober 1921 39 9,75 108 november 1921 46 11,50 128 marec 1922 51 12,75 142 junij 1922 54 13,50 150 Prva pogodba med Osso in Šoštanjem glede nakupne cene za kosti je bila sklenjena — in sicer ustno! — šele dne 19. oktobra 1922; veljala je od 1. novembra 1922 do 30. septembra 1932.83 Vsebovala je tole: če bo znesla letna količina kosti (po odbitku 2 vagonov za Munka) skupaj 5O0 vegonov ali manj, bo sorazmerje sledeče: Ossa prejme . 69,52 % kosti Šoštanj prejme 19,04 % kosti »Vila« prejme . 11,44 %\ kosti Če ise bo kvota 5Û0 vagonov presegla (po odbitku Munkovih 24 va- gonov), se bo kontingent delil takole: Ossa prejme . 68,63 % kosti Šoštanj prejme . 19,93 % kosti »Vila« prejme . 11,44'%'kosti Treba je pripomniti, da so bile obsežene v šoštanjskem kontingentu Količine za tisto zagrebško industrijo, ki je tudi predelovala kosti. Potrebe te industrije niso navedene. V času, ko je »Vila« že ustavila svoje obratovanje, Šoštanj pa je še proizvajal, torej v času od začetka 1924 do pomladi 1925, je znašal do­ tok kosti -M za Osso . . 80,98 % ali 214,22 vagona za Šoštanj . 19,04%' ali 50,38 vagona V ljubljanskem dogovoru glede prodaje kostnega kleja z dne 6. maja 1924 sta se zedinili obe podjetji tudi za ceno, pod katero nista prodajali svojih izdelkov. Ossa je dalje pristala, da bo vplivala na Munka, naj 'se priključi temu dogovoru glede prodaje kleja v izvensrbskih področjih (mišljena je konkretno Vojvodina); Šoštanj se je zato obvezal, da ne bo predajal 'kleja v področju bivše kr. Srbije (Munkova interesna sfera!). Po­ godba, ki je pričela veljati 10. maja 1924, je trajala do 31. decembra 1924; če bi se ne odpovedala 1 mesec pred potekom, bi se podaljšala do 31. de­ cembra 1925. Z njo je bilo razdeljeno ozemlje Jugoslavije v 5 prodajnih področij, kjer so veljale sledeče cene (v din):8 5 11 Zgodovinski časopis 161 Prodajno področje Vrste kleja i п in I V v Transparent - iz- ° S S a S o š t a n ) ° 3 s a Šoštanj Ossa Šoštanj Ossa Šoštanj Ossa Šoštanj meček in razklan 15,75 15,75 15,75 15,75 16,00 16,00 16,75 16,75 17 00 17 00 Transparent 16,25 16,25 16,25 16,00 16,50 16,25 17,25 17,00 17 50 17 25 Transparent — > , • , « . . . ekstra (N) i6,5o 16,50 16,50 16,25 16,75 16,50 17,50 17,25 17 75 17 50 M O t m 1 7 ' 2 5 1 7 > 2 5 ".25 16,75 17,50 17,00 18,25 17,75 18,50 1в!оо Številke pomenijo: I. Velja za Ljubljano, in okolico (fco Ljubljana) Snoïtaanjf l r ib0r ' P t U 3 , C e l J e i n s l o v e n s k ° Podeželje (fco Ljubljana oziroma fco m " ^mtbdtC,0 s k l a d i š č e Zagreb); to velja tudi za severno Dalmacijo do vključno Splita n za tisto zahodno Bosno, ki ima normalnotirno železnico; za hrvatsko podeželje feo tovarna Osse ali Šoštanja veljajo cene pod II hrvatsko S m o o r ) , °Ш Ј О ' Vojvodino, Srbijo (fco skladišča Osijek, Novi Sad, Subotica, V ' Spma tfco srarlj°eVvo)a < В ° 5 П а ^ " P r 6 d e l a P O d Ш ) t e r j u ž n a D a l m a c i j a brez Ko je ustavil spomladi 1925 Šoštanj obratovanje, je ves njegov kon­ tingent kupila Ossa; isto se je zgodilo s šoštanjskim kontingentom za leto 1923.86 Tega leta nista nič več obratovala niti Šoštanj niti »Vila«- kosti's tistega dela jugoslovanskega ozemlja, ki je bilo dodeljeno Ossi, so razdelili takole :»7 Ossa dobi . . 88,56 % kosti »Vila« dobi . 11,44 %\ kosti Kontingent je bil »Vili« dodeljen seveda le fiktivno, praktično ga je Ossa, kot vemo, že tako prej odkupila. Po Woschnaggovem nastopu ni bila delitev kosti za Šošotamj nič več važna, ker se je Woschnagg odpovedal proizvodnji kleja. Zato sta Ossa in Munk sama in znova izvršila kontin- gentiranje jugoslovanskih kosti. 2. OSSA : MUNK. Že februarja 1921 je obstajal med Osso in Munkom dogovor, ki ga moramo pojmovati kot .predhodnika ali zarodek kartela Do­ govorjeno je namreč bilo, da bo izročila Ossa Munku s svojega področja mesečno po 2 vagona kosti (letno 24 vagonov), Munk pa da ne bo dovažal kosti z njenega področja (mišljena je Vojvodina). Temu nasproti ne bo kupovala Ossa kosti znotraj srbskih meja, določenih z mirom v Bukarešti leta 1913. Obsežni in važni razgovori med Osso in Munkom, ki so se končali dne 12. januarja 1923 s podpisom dogovora (pričel je veljati 3 dni pozneje), so prav tako določali nakupni rajon za kosti. Ponovljeno je bilo, da ni dovoljen Munku nakup kosti v izvensrbskih področjih (mišljeno je ozem­ lje, ki pred latom 1918 ni pripadalo Srbiji) razen v Zemunu in pri tvrdki Breuer v Novem Sadu.8» Ta osnovna določba se je pojavljala v vseh kar- telnih pogodbah. Z dnem 1. aprilom 1926 je stopu v veljavo (trajal do 31. marca 1929) prvi podrobno izdelani kartelni dogovor med Osso in Munkom. Dogovor, • ki je veljal z manjšimi popravki do okupacije, je imel sledeča 4 poglavja! . 1. Kosti. Nabiranje te surovine v področju bivše kr. Srbije iz leta 1914 pripada izključno samo Munku. V celotnem jugoslovanskem merilu pripade Munku kontingent 26,31%, Ossi 73,69% jugoslovanskih kosti za čas po- 162 godbe. Munk jih sme kupovati samo sporazumno z beograjsko obnovo. Obe ti dve podjetji se bosta dogovorili za take cene kositi, da bo onemo­ gočen odtok te surovine iz ostalih predelov države v Srbijo, in obratno. Nabiranje kosti v »prečanskih« krajih Jugoslavije pripada Ossi, razen Zemuna, ki je izjemoma Munkova domena. Ker se je predvidevalo, da vsa ta količina kositi Munku ne bo zadostovala, mu je Ossa dovolila Se' nakup največ 20 vagonov kosti v izvensrbskih krajih. Tu je bil mišljen Novi Sad oziroma tvrdka Simon Breuer; kolikor bi se tudi tu ne dosegla dogovor­ jena količina, je amel kupovati Munk v Vojvodini, toda samo preko Ro- hagovega predstavništva. Ker je imel Munk izključno pravico kupovanja kosti v Srbiji, je moral zato zadovoljiti predstavništvo z letno povprečno provizijo 8000 din, za nakupovanje kosili v izvensrbekih predelih pa s provizijo 400 din za vsak vagon kosti. 2. Kostni zdrob. Munk se je obvezal, da dostavi Ossi letno 20 vagonov nerazklejenega zribanega kostnega zdroba po ceni 1,60 din/kg. Cena ni bila stalna: pri spremembi cen kleja bi se spremenila tudi cena zdroba. Če bi pridobil Munk več kostnega zdroba, ga je moral ponuditi v prvi vrsti Ossi. Tudi se je moral Munk odpovedati nakupovanju kosti v tujini. 3. Klej. Določeno je bilo, da krije Ossa vse povpraševanje po kleju v Jugoslaviji razen v Srbiji. Oba deležnika sta ise tudi dogovorila za take cene kleja, »da bo onemogočeno prehajanje kleja s področja v področje«. Glede izvoza je bilo Munku prepovedano, nuditi ali prodajati klej v Av­ strijo, ČSR, Madžarsko, Poljsko, Romunijo in Nemčijo — torej v naj­ bližje Epidosove države. "" 4. Razno. Konkurenco sta se obvezala pobijati oba podpisnika složno, pa naj bi se pojavila kjerkoli že v Jugoslaviji. Kakšne učinke je imela ta klavzula, bomo videli v naslednjih kartelnih pogodbah. Spore iz te po­ godbe bi razsojalo razsodišče treh oseb; vsaka isfcran imenuje enega raz­ sodnika, oba izbereta tretjega, ki bo predsednik.89 — Od 1. maja 1926 do 31. decembra 1926 je veljal tudi sporazum Munk-Obnova; sklenjeno je bilo, da bo veljal tudi še naslednje leto, če ga ne bi preklicali do 31. no­ vembra 1926. Ljudje okoli Osse niso bili s pogodbo povsem zadovoljni, ker .so vi­ deli, da ima Munk še vseeno polno možnosti, da obide kartelno pogodbo, in da jih tudi izkorišča. Isti ljudje so zato podpirali možnost skupne pro­ dajne organizacije s kontingentnim ključem.90 Munk ni nikdar pristal na to obliko sodelovanja, ker bi bil znatno oškodovan, in ker je v tem polo­ žaju, v katerem je bil, užival Epidosovo zaščito brezplačno (Epidosovi člani namreč niso smeli posegati v nakupne rajone drugih tovarn). S kon- tingentiranjem prodaje bi seveda postal njegov rajon brezpredmeten in bi b:l ukinjen, tako pa je mogel z zbolj sevanjem svoje lastne nakupne organizacije zbrati iz leta v leto večje količine kosti (leta 1926 — 85 va­ gonov, leta 1929 — 117 vagonov), proizvodnja.se mu je torej večala. Za­ radi tega je mogel leta 1929 nekaj časa prodajati svoj klej po najnižji ceni 14—14,30 din/kg tudi pri prevzemu 300—500 kg kleja, medtem ko je znašala najnižja Ossina cena 14,50 din/kg in to celo le pri prevzemu od 50O0kg kleja navzgor. 163 Po preteku roka so podpisali v Ljubljani »novo« pogodbo, ki je veljala za cas od 1. aprila 1929 do 30. septembra 1932. Toda že pri uvodnih raz­ govorih zanjo, ki so potekali v Ljubljani v dneh 17. in 18. aprila 1929, so se sporazumeli, da bo dala Ossa Munku iz lastne količine letno 15 vagonov kosti (količina je bila torej manjša za 5 vagonov). Za to bo dobavil Munk Ossi letno 40 vagonov nerazklejenega zribanega kostnega zdroba. Vmes sta se 9. aprila 1931 člana še posebej dogovorila (brez škode za določbe glavne kartelne pogodbe z dne 1. aprila 1929), da bo dobavil Munk za cas od 1. aprila 1931 do 31. marca 1932 Ossi 15 vagonov nerazklejenega Kostnega zdroba po ceni 2,15 din/kg. Ta dogovor je postal sestavni del na­ slednje kartelne pogodbe, k; je pričela veljati s 1. oktobrom 1932 in ie trajala do 30. septembra 1935.91 V desetletju 1924-1934, torej od časa, ko je »Vila« ustavila delo, do visKa Ossine krize, sta se sukali ceni Ossinega in Munkovega- kleia za l k g takole (v din): Leto 1924 1925 1926 1927 1928 1929 1930 1931 1932 1933 Ossa 16,00—16,25 14,70—15,50 15,00—16,50 15,00—16,50 15,50'—17,00 15,50—17,00 15,10—16,25 14,80^-16,25 14,50—15,50 14,25—15,50 Munk 15,50- 14,00- 14,00 14,00- 14,30 14,30 14,30 14,30 -15,00 -14,50 -14,30 Razpredelnica nam pove, da je imela Ossa za povprečno 6 •%] višje cene kot Munk in da so njene cene hitreje in močneje nihale kot Munkove Nje­ ne^ cene so- dosegle višek v letih 1928 in 1929. Določiti višje cene svojim izdelkom ni omogočila Ossi samo domača kartelizacija (Munk ni smel vdi­ rati v njeno prodajno področje), ampak tudi mednarodna povezava preko Epidosa, ki je uspešno ščitil svoje člane pred vdori tuje konkurence z raznimi dogovori. Dne 11. oktobra 1934 sta podpisala člana na Dunaju dogovor o ra- jomranju nakupa Mejnega usnja v Jugoslaviji (usnja, iz katerega se je pridobival kožni klej). Določeno je bilo, da bo potekala meja med inte­ resnima področjema od Osijeka naravnost na jug. Predel vzhodno od te črte pripada Munku, zahodni Ossi; izjema je bila samo usnjarna »Beli orao« v Beogradu, ki se je dodelila Ossi^ (glej zemljevid). Pri pogajanjih v dneh od 23. do 26. maja 1936 je bilo sklenjeno, da se podaljša prejšnja pogodba z dne 1. oktobra 1932 še za naslednja 3 leta, 164 to je za čas od 1. oktobra 1936 do 31. decembra 1939. Toda v pogodbi opa­ zimo sledeče spremembe: v poglavju »Kosti« je določeno, da se zmanjša Munkov kontingent kosti iz izvensrbskih področij z veljavo od 1. oktobra 1935 na 15 vagonov letno. Znižala se je tudi povprečna provizija iz srb­ skih področij s 1. oktobrom 1935 na 5000 din. Dotakratna količina 15 vagonov kostnega zdroba, ki jo je moral dobaviti Munk Ossi, se je s 1. majem 193S zvišala na 18 vagonov letno. Cena je bila določena na 1,55 din/kg. Končno je moral Munk pristati na to, da da Ossi letno 5 va­ gonov kleja po 11,50 din neto per 1 kg bruto za neto. Tudi ta določba je veljala od 1. maja 1936 dalje.^ p<> vsem tem vidimo, da so bile razmere z Munkom znova urejene, vendar v bistvu na stari osnovi. Novo je xo, da je dobil Munk manj kosti iz Ossinega področja, in to zato, ker jih je dobival iz svojega rajona več in več, Ossa pa je bila v krizi. Ta je pre­ vzela od Munka letno 5 vagonov kleja po ceni, ki ji ni nič koristila. Če­ prav je šlo za Munkovo prodajno področje v Qssinem delovnem rajonu (Vojvodina), vseeno ni smel sam prodajati, ampak le preko Osse. — Ta kartelna pogodba je bila vpisana v ministrstvu trgovine in industrije dne 31. julija 1936 pod št. IH-27259/36 z naslovom »Kartel tutkala — do­ mači I«. Ossina proizvodnja se je že dvigala, ko je Munk šele zašel v krizo. Da se reši njegovo vprašanje, so se vršila dne 28. septembra 1937 poga­ janja med Akcijsko družbo in Munkom v Budimpešti glede dobave kosti in zdroba. To je bil le začasni dogovor, ki naj bi veljal samo do 31. marca 1938, torej 6 mesecev. Ossa je morala odstopiti v smislu tega dogovora Munku 5 vagonov kasti s svojega področja (Munk je spet prejemal 20 va­ gonov kosti), proti poznejši vrnitvi pa nakazati kot pomoč nadaljnjih 5 vagonov. V Munkovo korist se je odpovedala 9 vagonom kostnega zdroba. Po preteku roka še vedno ni mogel Beograjčan vrniti kosti; nasprotno, zahteval je novo količino kostnega zdroba. Prejel je 6 vagonov za čas Vojvodino. Do- takrat je znašala letno 5 vagonov, od 1. oktobra 1938 dalje se je povečala na. 6 vagonov letno.94 S pričetkom druge svetovne vojne v letu 1939 so podaljševali po­ godbe z Munkom le četrtletno, torej na kratke roke, kajti za Osso »ni bil Munk ravno najprijetnejši partner«.^ Glavni vzrok je seveda v tem, da je bilo tržišče vznemirjeno spričo nerednih razmer, ki so napravljale dolgoročne .pogodbe nezanesljive in večkrat neizvedljive. 3. OSSA-MUNK : MOSTER. Zaradi uspešnejše borbe proti Zubanjeku in Mosterju sta sporazumno spustila Ossa in Munk v aprilu 1935 ceno kleja za krajši čas od 14,50 din/kg na 10 din/kg. Ko je Varaždin že pre­ nehal z delom, z Mosterjem pa je bil dosežen sporazum, je cena kostnega kleja poskočila, in sicer na 12,10 din/kg. Konkurenčno borbo naj ponazo­ rim s tabelo: 165 L e t o 0 s s a din/kg Munk đin/kg Moster din/kg 1934 13,50-14,70 13,00-14,30 od maja 14,75 od dec. 13,75 1935 od jan. 12,50—13,50 10,50—13,00 od jan. 12,50 od febr. 12,00 od apr. 10,75-12,00 - ^ a p r . 11,75 od jun. 10,50 1 9 3 6 od jan. 9,80'—10,00 od apr. 12,50—13,25 od jul. 13,00—13,75 Kot vidimo, je bil Moster prvi, ki je spustil ceno, in sicer za približno 11 %. V novim letom 1935 mu sledita Ossa in Munk z istimi odstotki. Borba je dosegla višek sredi leta 1935: takrat je popustil Moster cene za okoli 30 % z ozirom na mesec maj 1934, Ossa in Munk za približno isto višino odstotkov. Diagram o Ossini proizvodnji nam pove, da je doživljala to­ varna najhujšo krizo ravno leta 1934 in da je morala takrat tako in tako znižati cene kleja. Komaj je dobro izšla iz nje, že je morala spustiti cene se znatno niže, da je obvladala Mosterja. Medtem ko je mogel Moster kriti izgubo pri kleju z dobičkom pri proizvodnji barv in lakov, je imela Ossa v zaledju rezervne fonde in še vso Akcijsko družbo na Dunaju. Zato sta Ossa in Munk, ki ga je prva izdatno podpirala, laže prenesla znižanje cen m izšla iz boja kot zmagovalca: dne 15. marca 1936 je bil podpisan v Zagrebu protokol kot zaključni del pogajanj med Osso in Munkom na eni .strani ter tvrdko Kemijske tvornice Bernard Moster, Zagreb, zaradi »ure­ ditve odnosov v industriji kleja«.96 Določeno je bilo, da bo s tem dnem opustil Moster izdelavo živalskih klejev in da mora zaradi tega razstaviti naprave za proizvodnjo. Za protiutež bosta izročili podjetji Ossa in Munk Moste^ju skupno letno 6 vagonov kleja (Ossa 4,5 vagona, Munk 1,5 vagona) po nižji ceni. Glede izdelave ostalih klejev so omejili Mosterja na ono ko­ ličino hladnega kleja, ki jo je proizvedel povprečno v zadnjih 3 letih Dalje se je Zagrebčan obvezal, da ne bo niti uvažal kleja in drugih lepil niti se ne bo udeležil pri uvozu tretjih strank, dalje, da ne bo postavil nove podobne tovarne ali se kakorkoli udeležil pri takih podjetjih. Tudi ne bo trgoval z živalskimi odpadki vseh vrst (mišljeni so rogovi, parklji, kri). Za zajamčenje navedenih obvez je izročil Moster obema glavnima karte- -lirancema akcept za 300.000 din. Deseta in zadnja točka 'pogodbe je dolo- cala, da se dokončni podpis pogodbe odloži do takrat, ko bo izpeljan spo­ razum z Varaždinom, kar se je zgodilo 27. marca 1935. Po poprejšnjih medsebojnih dopolnilnih .sporazumih z Mosterjem z dne 25. junija in 5. ju­ lija 1936 je bila prijavljena pogodba v ministrstvu trgovine in industrije kot kartel in tu uradno potrjena dne 31. julija 1936 z imenom »Kartel tutkala — domaći«.» Karteliranci so morali plačati takso za stroške vršitve državnega nadzorstva v letu 1936 v višini 7407 din v korist fonda za nad­ zorstvo kartelnih dogovorov. Vsota se je razdelila takole: 166 Ossa plača . . 59,5 % ali 4407 din Munk plača . 27,0 % ali 2000 din Master plača . 13,5'%; ali 1000 din Predstavnik vseh domačih kartelov kleja, tudi zgoraj navedenega, je bil dr. Horovic, Munkov ravnatelj. Po preteku 3 let je bila podaljšana pogodba leta 1939 še za 3 leta, to je do konca leta 1942.se Ta rok se ni iztekel zaradi okupacije. Dne 12. aprila 1941 je sporočila Ossa Mosterju, da so prenehali veljati ipso facto vsi karteli, ki so bili sklenjeni 5. julija 1936." 4. OSSA : VARAŽDIN. Ossi in Munku sta ustvarjala največjo konku­ renco Master in Varaždin. Zato sta se dogovorila, da ju bosta začela biti vsepovsod. Sklenjeno je bilo, da bo treba najprej izriniti s tržišča Za­ grebčana, potem* še Varaždinca. Če bi se to zgodilo obratno, tako sta domnevala Ossa in Munk, bo Master po uničenju Zubanjeka pričel izsi­ ljevat! in dvigati sebi ceno, skušal se bo prodati za čim višjo vsoto. S sporazumom z Most er jem v rokah sta res •osamila Ossa in Munk še Va­ raždinca in ga prisilila k predaji. Po krajših pogajanjih sta podpisala dne 27. marca 1936 Ossa in Ke­ mijska industrija Zubanjek i drug k. d. v avstrijskem Gradcu sledečo pogodbo: Varaždin se obveže, opustiti proizvodnjo kleja tako v Varaždinu kot v vsej državi. Tihi družabnik Armin Kelemen se ne sme niti posredno niti neposredno udeleževati proizvodnje kleja v Jugoslaviji. Razen z Ossinlm We jem ni smel Varaždin trgovati z nobenim drugim klejem ali s ko-tmi. Zubanjek se je obvezal, sporočiti Ossi vse dopitse, ki prispejo na njegov naslov, se pa nanašajo na proizvodnjo kleja in trgovanje z njim ter surovinami. Za vse te usluge in za odkup proizvodnih naprav bo pla­ čala Ossa Varaždinu 850.000 din. K stroškom za »utišanje« Varaždina je doprinesel Moster 85.000 din; Munk bi moral plačati trikrat po 50.000 din (prvič 31. maja 1936, drugič 31. maja 1937, tretjič 31. maja 1938), vendar je plačala zanj Ossa. — Do­ dano je še bilo, da sme Ossa takoj prevzeti odkupljene stroje. Munk tu ni imel delsža.100 — Varaždin je prejel: 31. julija 1936 . . 31. januarja 1937 . 31. julija 1937 . . 31. januarja 1938 . Skupaj 500.000 din 117.000 din 117.000 din 116.000 din 850.000 din ~ 5. MUNK : VUČIDOLAC. V okviru obstoječega domačega kartela I je bila dne 9. septembra 1936 podpisana v Beogradu in sklenjena za 3 leta še posebna pogodba med Munkom in Radnjo za proizvodnju tutkalä Dimčeta V. Vučidolca, Skoplje. Kot prejšnji kartel je tudi tega zastopal pred oblast­ mi dr. Teodor Horovic. Ta drugi kartel je bil vpisan v ministrstvu trgovine in industrije dne 30. septembra 1936 z naslovom »Kartel tutkala — do­ maći II«.101 Sporazum je določal,102 da preneha s podpisom pogodbe na- 167 T 11l^rS-, P j a n S ^ t O V a r n a 3 P r o i z v o d n J o Meja. Kot nadomestilo za Ä ^ ™ •? ̂ * P l a č a l ^ О Р ^ 3 ^ ^ l u p i n i za čas od podpisa po- ? S 4 l f Д ; a p ? a ^f7 T ° t 0 5 5 - m d i n ' z a 6 a s o d L m a - i a 1 9 3 7 do 1. maja 1939 pa 13.750 dm. Skopljanci so se obvezali, da se ves ta čas ne bodo bavili s proizvodnjo kleja, da se ne bodo kje drugje udeležili s kapitalom pn katenem podobnem podjetju, da ne bodo kupčevali s kostmi itd - l J ° ^ niS° , u P ° Š , t e V a l i V i n o k i č e v o Proizvodnjo, ker je ta izdelal manj kow 0,5. vagona kleja letno. - Pogodba je veljala 3 leta in ,bi se za isto dobo podaljšala ce bi se ne odpovedala 6 mesecev pred potekom roka. Stvarao je bila leta. 1939 pogodba podaljšana za 3 leta.io: Ossa je vzela dne 15. septembra 1936 ta dogovor na znanje in se stri­ njala U e m d a s e ga pojmuje kot del kartelne pogodbe, sklenjene dne iS. junija 1936. V letnem iznosu, ki ga je plačal Munk skopljanski skupini je Ossa sodelovala z vsoto 27.500 din. Ob vpisu kartela je.bilo treba plačat takso v visim 2561,50 din, ki si so jo razdelili deležniki takole :ш Ossa plača . . . 850 din Munk plača . . . 850 din Vučidolac plača 561,50 din Moster plača . . . 300 din O A O « 2 ; ^ 6 * 0 I 9 3 7 j e Z n a Š a l , 3 k u p n i k a r t e l n i doprinos nekoliko več, in sicer 2626,40 dm, ki se je razdelil takole: Munk plača . . . 1800 din Vučidolac plača . . 430,40 din Master plača . . . • 398 din Ker je Ossa plačala kartelni doprinos zaradi prijave »Kartela kleia - ^ ? о Г Ш 7 е ш { ' j e b Ì l a ° p r O Š Č e n a d e l e ž a P r i doprinosu za domači kartel RAZNE POGODBE MED DOMAČIMI IN TUJIMI PODJETJI 1 Dne 29, junija 1922 sta podpisala Samuel Rosenberg, glavni lastnik podjetja Anton Rosenberg & Söhne, in ravnatelj zagrebške Obnove c S S v Kras za tvrtko Bunzl&Biach v Zagrebu, zapilnik ki pravi, da L v P Ï meru zedinjenja med Osso in Šoštanjem stopile v veljavo sledeče določbe s t u t r Ï Ï T X 0 * - V J u g ? 3 l a v i J i : T v r d k * в ™ * & Biach bo nakupovala za skupni račun (torej za račun Rosenberg - Bunzl & Biaclx) kosti v Rosen- bergovih rajonih, namreč v Varaždinu, Bjelovaru in Poljčanah, in bo 10- odstotni iznos dobička pri nakupu kosti v prvih dveh portajah p ï a d a Rosenbergu ne pa Rohagovi reprezentanci v Ljubljani. Ves d o b S k iz Poljcan * je pndržal Rosenberg, če ne bo prišlo do zedinitve med O s i in Šoštanjem, se bosta tvrdki Rosenberg in Obnova spet ločili ioe - nZ govor je bil torej namerjen proti Ossi." 168 2. Slična pogodba je bila podpisana dne 17. junija 1923, ko sta se na Dunaju dogovorila še Šandor Török kot zastopnik iste Obnove in pod­ jetje Rosenberg & Söhne glede nakupa kosti v Jugoslaviji, da se bo v bodoče vzdržal Rosenberg nakupa koòti v Varaždinu in Bjelovaru, ne pa tudi v Poljčanah. Obnova, ki jo zastopa tvrdka Bunzl & Biach, se obvezuje, da bo v predvojnih Rosenbergovih rajonih Varaždin in Bjelovar delovala za skupni račun in bo odvedla Rosenbergu polovico dobička.^ — Tudi ta dogovor je bil usmerjen proti Ossi. Obenem nas pouči o borbi za mala nakupna področja, ki so izhajala še iz časov avstroogr.ske monarhije, iso pa pozneje izginila zaradi Ossine diplomacije. Dogovor je končno dokaz, da je imeli Oisa nasprotnike v svojem lastnem rajonu še najmanj leta 1923. Kakšen je bil razplet, zvemo iz naslednjega odstavka. 3. Podjetje'Anton Rosenberg & Söhne, Graz, je sklenilo dne 8. novem­ bra 1927 pogodbo z dunajskim Rohagom (ta je o tem obvestil reprezen­ tanc» v Ljubljani), da se bo v bodoče vzdržalo vsakega nakupa kosti v Jugoslaviji in bo opustilo dobavne postaje Varaždin, Bjelovar in Poljčane. S tem je postala brezpredmetna pogodba z Obnovo z dne 17. junija 1923, kjer se dovoljuje graški tvrdki nakup kosti v teh treh področjih. Kot od­ škodnino za odpoved pri jugoslovanskih kosteh je prejel Rosenberg letni povpreček 6000din. Pogodba je pričela veljati z vzvratnim datumom 1. okto­ bra 1925.108 — S to Casino zmago je bil docela izrinjen iz države. 4. Dne 24. septembra 1929 sta sklenili Akcijska družba in dunajska tvrdkâ Koller & Co k. d. pogodbo, s katero se Koller odpoveduje nakupo­ vanju kosti, kož in sličnih surovin v Jugoslaviji. Za odpoved je prejemal Koller mesečno 300 avstr. šilingov. Ta se je tudi še obvezal, da bo takoj obvestil Akcijsko družbo o tem, če bo v Jugoslavijo uvožen na kakršen­ koli način sovjetski klej (sovjetski dumping!). — V resnici se je namreč pojavil na jugoslovanskem tržišču sovjetski klej že novembra 1929; uvo­ zili so ga skozi Sušak.• Decembra 1930 ga je izvozila Sovjetska zveza skozi Trst v Jugoslavijo 3 vagone, junija 1931 skozi• Hamburg in Regensburg 1 vagon.1(>9 — Uvoz vsekakor ni bil velik, toda zadosten, da je »nerviral« tržišče in strnil proizvajalce ter izzval organizacijo obveščevalne službe. 5. O »kostni borbi« med Italijo in Jugoslavijo sem že pisal; tu naj pojasnim razplet. — Dne 11. septembra 1930 so se dogovorili Akcijska družba in Rohag na Dunaju s firmo Angelo Scaini, Videm (Udine), oziroma z Aurelijem Malagninijem ter Viktorjem Oosattinijem, da videmska tvrdka ne bo kupovala kosti v Avstriji in Jugoslaviji, Akcijska družba in Rohag pa ne v tistem delu Italije, ki se označuje s »Tre Venezie«. Podjetje Scaini bo prejelo za svojo odpoved odškodnino v višini 95.0>00 lir.110 6. Dve leti za prvo pogodbo s Kollerjem, namreč dne 9. oziroma 10. de­ cembra 1931, sta sklenili Akcijska družba in navedena tvrdka še drugi dogovor, s katerim se je Dunajčan odpovedal izdelovanju in predelovanju blaga, ki ga izdelujejo tovarne Akcijske družbe v Avstriji in Jugoslaviji; obljubil je, da ne bo osnoval v teh dveh državah sličnih podjetij. Pogodba se je pozneje podaljševala, toda le do 31. marca 1933 (13. marca 1938 An­ schluss!). Za to odpoved je prejemal Koller odškodnino mesečno 200 avstr. šilingov, pozneje 130 šilingov.111 169 T 7. Končno je büa sklenjena leta 1933 med Scheidemandlovo družbo m Akcijsko patentna pogodba glede izdelave Meja v biserih*« 'nemški izraz »Perlenleim«). Ker je takrat Nemčija že izdelovala klej v taki obliki Ossa pa nikoh ne (za avstrijske tovarne Akcijske družbe nimam podatkov)' je jasno, da se je Akcijska družba v pogodbi odrekla prenosu tega pa­ tenta v Jugoslavijo. ^ 8. Niso mi znane niti podrobnosti niti jedro neke pogodbe ш ki io je sklenila ljubljanska Ossa s praško Osso v novembru 1937; pogodba se namreč omenja mimogrede v nekem dopisu in še to le enkrat. POLITIKA CEN Razen tistega, kar sem že povedal o cenah in njihovi politiki v kon­ kurenčnem boju, naj dodam še nekaj važnih podatkov. Ko ss je sprejemala leta 1925 v Jugoslaviji nova carinska tarifa sta se dogovorila Ossa in Munk dne 27. aprila 1925 za primer, da se bo dvignila uvozna carina na klej, da bosta mogli tudi obe tovarni dvigniti ceno kot sta se zmen.li, toda šele nekaj tednov po uveljavitvi nove carinske poli­ tike v državi.114 Pred sprejemom nove tarife je znašala Ossina cena kleja: maja 1924 . . 16,25 din/kg februarja 1925 . 15,50 din/kg marca 1925 . . 15,50 din/kg junija 1925 . . 14,70 din/kg Ker še ne morem dokazati, da je padec cen v zvezi s pričakovanjem nove carinske tarife, ostanem pri domnevi, da je padec v zvezi s svetovno pariteto dinarja. Pozneje so se cene spet popravile, dokler niso obstale v let h izdatne konjunkture 1928 in 1929 na višini 17 din/kg i o ^ - D m g £ к о п Ј и " ^ и г а v ^ m i Proizvodnji kleja se je'pričela z letom , ,J ~ C e S 1 o s i a m o cene surovin, namreč kosti, vidimo pri njih ne­ kakšno stagnacijo oziroma pozneje .le zložen dvig:- julij 1934-februar 1937 . . . . 25 din/100 kg marec 1937—september 1939 . . 35 din/100 kg september 1939—september 1940 45 din/100 kg oktober 1940 60 din/100 kg november 1940 75 din/100 kg (na deželi) 80 din/100 kg (v mestu) Iz tega vidimo, da je izbruh druge svetovne vojne povzročil vse hi­ trejše dviganje cen surovin. Prav zaradi splošne draginje od pričetka vojne dalje m bila nekako z novembrom 1939 več dana nenadzorovana možnost dviganja cen kleja. Vsa gibanja cen karteliranih proizvodov so bila pod vržena nadzorstvu posebne državne komisije. Poslednji svobodni dvis cen kleja so sklenili karteliranci Ossa, Munk in Master na seji kartela dni 170 28. aprila 1939. Dogovorili so se, da bodo s 1. majem 1959 povišali cene kleja za 0,50 din/kg, in to zaradi podražitve surovin, takole: Ossa od 13 din/ kg na 13,50 din/kg, Munk od 12,50 din/kg na 13 din/kg. Moster sam sicer ni proizvajal kleja, toda tudi zanj so veljale višje, cene. Na naslednji seji kartela, ki se je vršila dne 24. maja 1940, in sta se je udeležila samo Ossa in Mun'k, 'so sklenili povišati oeno iz istih raz­ logov za 2 din/kg, Ossa torej od 13,50 na 15,50 din/kg, Munk od 13 na 15 din/kg. Po več mesecih je odgovorilo 13. septembra 1940 ministrstvo trgovine in industrije, da ne' dovoli povišanje za 2din, pač pa samo za 1,55 din/kg.H4a Kartel je dokazoval, da je,dvig cen upravičen zaradi dviga cen su­ rovin. To je bilo docela res, toda zamolčal je, da so se dvigale tudi cene stranskih proizvodov, za katere ni bil potreben še poseben proizvajalni postopek. Pri predelavi kosti so dobili 4 proizvode: glavni je bil kostni klej, stranski pa surova kostna moka, razklejena kostna moka in kostna mast. Le-ta se je prodajala milarnam za proizvodnjo mila. Industrijska mast se je pridobivala iz ocvirkovih odpadkov, ki so se kupovali v nekaterih to­ varnah salame. Iz lO.OOO kg ocvirkovih odpadkov so dobili 2456 kg indu­ strijske masti in 6405 kg ocvirkove moke (izvažala se je v ČSR).115 — Kostni zdrob (grobo mleta- kostna moka) ise je prodajal Kemični tovarni v Hrastniku in Tovarni dušika Ruše za izdelavo superfosfata.116 Tako na primer ni bila kartelirana kostna mast. Njej je naraščala cena takole: 1. september 1939 5,80'din/kg 14. februar 1940 . . 11 din/kg 20. februar 1941 . . 17 din/kg Cena drugega stranskega proizvoda, industrijske masti, je naraščala z isto naglico: 1. september 1939 6,60 din/kg 14. februar 1940 . . 12 din/kg . 20. februar 1941 . . 20 din/kg Ker se je nadzorovala samo cena karteliranih proizvodov, torej kost­ nega kleja, se je lahko dvigala cena nekarteliranih proizvodov z velikimi skoki. Prav tu je bil skrit pomemben vir dohodkov. Vprašanje nujnosti kartelizacije kostnega kleja nakazujejo še sledeče cenilne številke iz leta krize, iz leta 1935:117 letna Ossina zmogljivost okoli . . 150 vagonov letna Munkova zmogljivost okoli . 50 vagonov letna Mosterjeva zmogljivost okoli 12 vagonov letna zmogljivost Varaždina okoli 12 vagonov Skupaj 224 vagonov 171 v n r P ^ a n t k Ü 1 d r U g i h p ° d a t k i h J'e z n a š a l a Povprečna posamezna in po­ vprečna skupna proizvodnja v letih 1934, 1935 in 1936 (Varaždin ni n a v t aen, pac pa S. Tovarna kleja, fase. 33, ovoj 1. — 40. Prispevki h gospo­ darski statistiki Slovenije (uredil dr. Fran Windischer), Ljubljana 1928 str 70 - 41. MAlj, Tovarna kleja, fase. 33, ovoj 1. — 42. MAlj, Tovarna kleja' fase 8 ovoj 3 in fase. 33, ovoj 3. Zanimiv je odkup v tuji valuti, v dolarjih- zelo verjetno je potreboval Woschnagg prav takrat tujo valuto. — 43. MAlj, Tovarna kleja, fase. 6, ovoj 6. — 44. Ibidem. — 45. Inženir v tovarni in njen solastnik 1Г s e . n a ^ r e j , o s * a l E r v i n M o s t e r - e n a k ° Je bil solastnik Kemijske tvornice Oton Moster, diplomirani ekonom (Arhiv grada Zagreba [ = AGZ], Državno ravna- teljstvo za gospodarstvenu ponovu, Konfiskaciona masa, kartoteka) — 46 MAli £ 0 ^ а Л \ а k l e j a ' f a s c - 8 ' ov°i 5> d a l J e f a s c - 33> 0 V °J 3, končno fase. 6, ovoj 6 — 47. MAlj, Tovarna kleja, fase. 8, ovoj 5.— 48. MAlj, Tovarna kleja, fase 6 ovoj 6. Govoric o pripadnosti Rotschildovemu koncernu nisem mogel preveriti — 49. AGZ, Drž. ravnateljstvo za gosp. ponovu, Konfiskaciona masa, spis št 801/4- iz spisa št. 802/1 (isti fond) zvemo, da je bil Edmund Moster ravnatelj tovarne in tihi družabnik podjetja Izo Weiss, optika na veliko, z vlogo 248 260 din- imel je tudi 27 delnic po 100 din podjetja Bernard Moster. — 50. MAlj, fase. 4 ovoj 8 51. Joso Lakatos, Industrija Hrvatske i Slavonije, Zagreb 1924 (Ind. bibl Jugosl Lloyda, št. 5), str. 392. Njeno proizvodnjo navaja z »oko 50 vagona« isti pisec 176 še v Jugoslovanski privredi, Zagreb 1933 (Jubilarno izdanje »Jugosl. Lloyda«), str. 278. — 52. MAlj, Tovarna Meja, fase. 8, Ovoj 5. — 53. JugosL. privreda, Zagreb 1933 (Jubil. izdanje Jug. Lloyda),-str. 278,—- 54. MAlj, Tovarna kleja, fase. 8, ovoj 3. — 55. MAlj, Tovarna kleja, fase. 6, ovoj 6. Čeprav v zelo skromni meri, so Madžari še vseeno hoteli sodelovati v jugoslovanski proizvod­ nji klêja. Toda tudi iz Varaždina so bili izrinjeni. — 56. MAlj, Tovarna kleja, fase. 33, ovoj 3. — 57. MAlj, Tovarna kleja, fase. 8, ovoj 5. — 58. MAlj, Tovarna kleja, fase. 8, ovöj 3. — 59. MAlj, Tovarna kleja, fase. 33, ovoj 3. — 60. MAlj, Tovarna kleja, fase. 6, ovoj 6. Prim. »Jutro« št. 137 z dne 16. junija 1936. — 61. MAlj, Tovarna kleja, fase. 4, ovoj 8. Kako' je bilo z njegovo proizvodnjo v naslednjih letih okupacije, mi ni znano zaradi pomanjkanja podatkov o tem. — 62. MAlj, Tovarna kleja, fase. 8, ovoj 3. Pripomnim naj, da je postala z naku- pom delnic »Vila« Ossina last, zato najdeš v sklopu njegovega arhiva tudi del »Vilinega« arhiva. — 62a. MAlj, Tovarna kleja, fase. 8, ovoj 3. — 62b. Ibidem. — 63. Joso Lakatos i Aco Despić, Industrija Bosne in Hercegovine, Zagreb 1924 (Ind. bibl. »Jugosl. Lloyda«, št. 6), str. 157. — 64. MAlj, Tovarna kleja, fase. 4, ovoj 1. — 65. Compas 1917/11, str. 137—138, 852. Prav nakupovanje kosti kaže na ozko povezanost nemške in avstroogrske industrije. — 66. MAlj, Tovarna kleja, fase. 3, ovoj 1. — 67. MAlj, Tovarna kleja, fase. 6, ovoj 2. — 68. Ibidem. — 69. MAlj, Tovarna kleja, fase. 6, ovoj 5. Iz celotnega poteka pogajanj med Osso in Munkom vidimo, kako počasi in z mnogimi težavami so se stabilizirali medsebojni odnosi. Glede na razpredelnice o delitvi kosti naj dodam, da se je dobilo iz 40 vagonov kosti 6 vagonov kleja, torej iz 100°/o kosti se je dobilo 15 °/o kleja ali nekaj več kot 1/7. — 70. Compass 1917/11, str. 137—138. — 71. P. Kypriotis, op. cit., str. 178. — 72. Največ podatkov za Epidos je najti v MAlj, Tovarna kleja, fase. 12, ovoj 6. Tu je ohranjena tudi brošura internega značaja (ni bila namreč namenjena široki javnosti), ki ima natisnjene naslove in vsebino v treh jezikih, v francoskem, nemškem in angleškem jeziku. Fran­ coski naslov kot naslov na prvem msstu se glasi: Pacte de Garantie mutuelle et Règlement de l'Association pour l'Etude et le Perfectionnement de l'Industrie des Os à Colle »Epidos«. — Na brošuri ni niti datuma niti kraja izdaje. — 73. MAlj, Tovarna kleja, fase. 12, ovoj 6. Tabela za julij 1936 nam priča o precej enakih cenah kleja, izjema je le Švica z najvišjo ceno; ljubljanska Ossa izka­ zuje približno srednjo ceno. — 74. MAlj, Tovarna kleja, fase. 12, ovoj 6. Vidimo, da je bil pariški dogovor z dne 17. januarja 1929 prava mednarodna gospodar­ ska pogodba privatnih proizvajalcev.'— 75. MAlj, Tovarna kleja, fase. 4, ovoj 1. — 76. MAlj, Tovarna kleja, fase 12, ovoj 6. — 77. DAS, Zbornica TOI, fase. 217. Tu najdeš polno izjav naših gospodarstvenikov iz kapitalistične dobe o kartelih; zanimivo je, da'se mnenja o kartelih včasih križajo! — 78. Službene novine kr. Jugoslavije št. 190, kos 477, z dne 18. avgusta 1934. — 79. MAlj, Tovarna kleja, fase. 3, ovoj 5, dalje fase. 33, ovoj 3. Prim, tudi Hugo Holzmann, Karteina ured­ ba uz pravilnike, uputstva i kartelni register, Zagreb 1937, str. 48 in 56. — 80. MAlj, Tovarna kleja, fase. 9, ovoj 1. — 81. MAlj, Tovarna kleja, fase. 37, ovoj 1. — 82. MAlj, Tovarna kleja,"fase. 4, ovoj 1. Ozadje izstopa in sploh politiko glede kartelov bomo spoznali v podrobnosti šele, ko bomo pregledali arhiv biv. ministrstva trgovine in industrije v Beogradu. — 82a. Vir gl. v opombi 72, cit. brošura z naslovom P a c t e . . . 83. MAlj, Tovarna kleja, fase. 33, ovoj 1, dalje fase. 3, ovoj 3, končno fase. 12, ovoj 6. Tudi industrija papirja je prakti­ cirala ustne pogodbe! — 84. MAlj, Tovarna kìeja, fase. 6, ovoj 2. — 85. Gl. opombo 37. — 86. MAlj, Tovarna kleja, fase. 12, ovoj 6. — 87. MAlj, Tovarna kleja, fase. 3, ovoj 3. — 88. MAlj, Tovarna kleja, fase. 6, ovoj 2. — 89. MAlj, Tovarna kleja, fase. 6, ovoj 2. Iz zemljevida št. 3 je razvidno, da Crna gora ni pripadala Ossinemu rajonu nakupovanja kosti; ker se je v kartelnih pogodbah nikdar še posebej ne navaja, je gotovo pripadala Munkovemu nakupnemu ra- jonu, kot so gotovo pripadala Munku tista mala prej bolgarska ozemlja, ki so bila priključena Jugoslaviji po novembru 1918. — 90. MAlj, Tovarna kleja, fase. 6, ovoj 2. — 9 1 . MAlj, Tovarna kleja, fase. 8, ovoj 3 in fase. 6, ovoj 2. — 92. MAlj, Tovarna kleja, fase. 6, ovoj 5. Ta črta se ni držala meja med Avstro- ogrsko in Srbijo izpred leta 1914, pač pa ima meridionalno smer; gotovo je bilo klejnega usnja mnogo več dobiti kot kosti. — 93. MAlj, Tovarna kleja, fase. 6, 12 zgodovinski časopis I77 fas°cj 4 T v o f ' ^ b e ^ M A T т 1 е ј а ' faS£V 4- °V*0Z h - 95- M A 1 J- T o v a r n a kleja, uf i ~ ' } T 96" M A 1 ] ' T o v a r n a kleja, fase. 33, ovoj 3. Prim tudi Huso М А Г Т ^ ' O P - Cl •'•S t ri 4 8 ' L 5 J 1 - - 9 7 - M A " ' T o v a r n a k le ja , J fa sc™voj 6 -ŠŠ MAI , Tovarna kleja, fase. 33, ovoj 3. Vzrok za to, da je b i predstavnik kartela S Ä ™ n a V n a t eÌÌ*?• n e . ? S S i n ' j e v t e m> d a Je i m é l Munk edefprav i Ä du, Ossa pa v oddaljeni Ljubljani. - 99. MAlj, Tovarna kleja fase 16 ov?1 4 bo3 Г 1 А ° З б е т е 1 1 Ј 0 П 0 О ^ f J ° T b r Ž n e } Š O t l k a r t e / ° P O ^ b o sopóre S Le?i 5 S d - 4 5 in 6 _ 1 О Г Р Г Г ; ^ ' J ° , v a r n a kle->a> f a s c - 42, ovoj 5, dalje fase. 6, ovoji ,', • * ~ 1 0 1 - P n m t u d l Holzmann, op. Cit., Str. 56. — 102 MAli Tovarna ovoi% K d c 6 ' ^ 5 v d a l ^ e - f a S C - 8 ' °V 0 J 5- - 1<ЈЗ- M A 1 J ' Tovarna kleja fTsee ! srbskf alf t J i l J °l1C' n i S e m - ? ° g e l P ° d r o b n <> ugotoviti; vsekakor je bi I ovÔi 6 0™ ^ A ? f S T p r 0 l z v a j a l e c k l e J a - - 104. MAlj, Tovarna kleja fase ,', °V0J.b- — 1 0 5 - M A 1 J - Tovarna kleja, fase. 8, ovoj 5. — 106 MAli Tovarna kleja, fase. 8, ovoj 3. - 107. Ibidem. - 108. Ibidem. - 109 MAlj' Tovarna kleja, fase. 8 ovoj 5. Nisem mogel ugotoviti niti naročnikov sovjetskega K niti cen po_ katerih se je ta klej prodajal bodisi v Jugoslavija bodfef na sve­ tovnem trziscu. 110. MAlj, Tovarna kleja, fase. 8, ovoj 3. Ta pogodba je b i l l v bistvu nekako delna pogodba: šlo je le za obmejni predel »Tre Venezie« inte­ resno področjeitvrdke Scaini; znano je, da je Ossa kupovala le vedno kos« v ostalih predelih Italije. Kupovala jih je tudi v Egiptu, toda niso bile naibol š l kakovosti, ker so bile temnejše kot ostale kosti. - 111. MAI Tovarna Mela fase. 8, ovoj 5. - 112. MAlj, Tovarna kleja, fase. 1, ovój 1 Domnlvlm da sé za tem skriva nek obsežnejši (morda celo mednarodni) d o g o v o r X d e S m e U t v I proizvodnje kleja v biserih. - 113. MAlj, Tovarna kle a, fisc 8, ovojiÏ - 114 MAlj, Tovarna kleja, fase. 6, ovoj 1. - H4a. MAlj, Tovarna kleja, fase 8 ovoi 3. Ministrstvo je imelo svoje strokovnjake in zaslišalo druge, zato je bü po°to- pek dolgotrajnejši. - 115. MAlj,-Tovarna kleja, fase. 8, ovoj 5 - 1 1 6 MAH Tovarna kleja, fase. 9, ovoj 1. - 117. MAlj, Tovarna kléja, fase, в, ovoj 6 ' 178 Z A P I S K I K SLOVENSKI NASELITVI NA VZHODNEM TIROLSKEM IN ZGORNJEM KOROŠKEM Milko Kos Rod, ki je v zgodovini znan pod imenom grofje iz Gorice, je bil doma z Zgornje Koroške. V meje Koroške so v srednjem veku šteli tudi danes Vzhodna Tirolska (Osttirol) imenovani del dežele Tirolske. V teh pokrajinah pa Ob izvirih reke Drave in v zgornji dolini reke Rienz so imeli goriški grofje obsežno zemljiško posest. Za to se okoli 1500 pojavi tudi označba »goriške sprednje dežele« (Vordere Lande) ali »sprednja goriška grofija« (Vordere Grafschaft Görz). Ta z enklavami goriške posesti okoli Kamna, Svinca (Eber- stein), Timenice in Možperka v spodnjem delu Koroške je popisana v urbarju, sestavljenem med 1.1299 in 1.1301, zelo verjetno v prvi polovici leta 1299. Rokopis urbarja hrani arhiv deželne vlade za Tirolsko (Landesregierungsarchiv) v Innsbrucku. Urbar je pomemben vir za poznavanje in zgodovino izgrajevanja oblasti goriških grofov in njihove posesti na Koroškem in Tirolskem, pa za upravno ureditev, gospodarstvo in naselitev v teh krajih. Objavo tega urbarja v celoti je oskrbela Friederike Klos-Bužek.1 V ob­ sežnem uvodu navaja izdajateljica seznam uporabljenih virov, literature in zemljevidov, razpravlja o rokopisu pa o sestavi in datiranju urbarja, nato na podroben način o osnovah in pogojih, ki so bili odločilni in merodajni za njegov nastanek. S tem v zvezi je podan pregled posestnih pridobitev Goriških v »Sprednjih deželah«, nato sledi razprava o upravni razdelitvi in ureditvi goriške urbarialne posesti. Vsebina urbarja je zajeta v poglavjih o značaju in oblikah upravljanja zemljiške posesti, o dohodkih, služnostih in dajatvah, pa na koncu v odstavku o merah, denarju in cenah. Zemljiška posest popisana v tem urbarju iz okoli 1. 1300 leži po večjem delu v območju stare slovenske kolonizacije v dolini zgornje Drave in dolinah, ki se vanjo stekajo. O Slovencih ondod imamo podatke, ki po času segajo daleč nazaj. Najstarejši je iz tretjega desetletja 7. stoletja. Fri mestu, ki so ga v starem veku imenovali Aguntum in je njegovo lego iskati pri današnji vasi Stribach blizu Lienza so Slovenci okoli leta 625 premagali Bavarce.2 Podatek 1 Das Urbar der Vorderen Grafschaft Görz aus dem Jahre 1299. Herausge­ geben von Friederike Klos-Bužek. Wien 1956 (österreichische Urbare, I. Abtei­ lung, Landesfürstliche Urbare, 3. Band). — 8°, LVIII + 144 strani. 2 Gradivo za zgodovino Slovencev 1, 147. — M. Kos, Slovenska naselitev na Koroškem, Geografski Vestnik 8 (1932), 134. 12* ' 179 za mejo Slovencev v dolini reke Drave nad Lienzom pa imamo v neki listini Mz leta 769, kjer je povedano, da sega neka zemlja do meja Slovencev, to je do »potoka gore Anaras«. Ime Anaras je ohranjeno danes v kraju Anras med Sillmnom in Lienzom, v Anraser Alpe nad tem krajem in v Anraser Sse blizu tam. Anras leži pod gorsko skupino, ki dosega višek v 2944 m visokem Gòlbner Joch. S te gorske skupine priteka »potok gore Anaras«, ki je — tako smemo sklepati — potok danes Kristenbach imenovan, ki se vzhodno od Anrasa pri Mittewaldu izliva v Dravo. Nekdanja meja med Bavarci in Slovenci ob Knstenbachu je bila kasneje politična meja stare Karantanije proti zahodu in cericveno-upravna meja med diecezama Briksen in Salzburgs Listina iz leta 769 navaja okoliš okrog Kristenbacha kot od'davnih časov pust in neobljuden. V neobljudenem in gozdnatem pasu je torej — kot mnogo- kje ob mejah slovenskega ozemlja — potekala nekdaj meja slovenskega etnič­ nega ozemlja v skrajni zgornji dolini Drave. Za gozd in njegovo krčenje govore tamošnja krajevna imena, kot Mittewald (»Sredi gozda«) ob izlivu Kristenbacha v Dravo (v našem goriškem urbarju »in nemore«, »ze Walde«, »v gozdu«), pa za krčenje Raut, Köllreid in še druga imena. Do Anrasa in ne preko segajo slovenska-krajevna imena." Tik Anrasa je slovensko-nemško dvojno ime: Planitzen (slov. Planica, prostor brez drevja in grmovja v gorah) in takoj poleg Wiesen, torej travnik, kar je tudi prostor brez drevja in grmovja. Naše znanje o slovenski naselitvi na Vzhodnem Tirolskem in Zgornjem Koroškem spopolnjuje v znatni meri urbar iz okoli 1.1300 o ondotni posesti grofov iz Gorice. V njem navedena imena krajev in oseb kažejo — ob pri­ tegnitvi tudi drugih podatkov — da je slovenska že zgodnja naselitev segala globoko in visoko v dolino zgornje Drave in doline, ki se vanjo stekajo. Na Vzhodnem Tirolskem je iz okoliša Lienza ob Dravi prodrla slovenska kolonizacija v stranske doline. Od Iseltala, ki z rečico Isel sega do Lienza, se odcepijo doline Defereggental, Virgental, Tauerntal in Kalsertal. V visoko ležeče konce teh dolin segajo naselja s slovenskimi krajevnimi imeni, ki jih naš urbar navaja. V Defereggentalu je tako naselje Feistritz (»Bistrica«), v nadmorski višini 1397 m, ob enakoimenovanem potoku. V Virgentalu je tako večje naselje Prägraten, kar pomenja kraj »pred gradom«, 1162 Pregrat, 1177 Pregrad, v našem urbarju Predegrad, Pregrad.* Naš vir navaja nad Prägratenom dejansko planinski hlev (švajgo) z imenom »in dem Grade«, danes samna z imenom Grad kake tri kilometre nad P r ä - ' gratenom. Grad v tem primeru je pač ograd, ograda, za živino ograjen prostor, kakor neki Ograd (v našem urbarju »super Ograđen«) pri Oberdrauburgu, ali pa travnik Grade blizu Leisacha pri Lienzu.6 135 ' G r a d i v o z a z S ° d o v i n o Slovencev 1, 239. — Geografski Vestnik 8 (1932), 4 Geografski Vestnik 8 (1932), 136. -, • J! ?ont<:s r e r u m Austriacarum, II. Abt., 34, n. 93, 133. — Primerjati je koro­ ški Pragrad, med Osojami in Trgom (Feldkirchen), v listinah iz 12 in 13 stol Hn e tWae'2 P 15 e i d g r a d ' P r e g r a d e i n P ° d o b n o (Jaksch; Monumenta hist. duc. Ca- «. , " ^ U g - U n t er forcher , Slavische Namenreste aus ,dem Osten des Puster­ thaies, Leitmeritzer Gymnasial-Programm 1888, poseben odtis, str. 9. 180 V tem okolišu je v Derfereggentalu, v nadmorski višini 1300—1400 m še obilo drugih slovenskih krajevnih imen. Pri Prägratenu teče v rečico Isel potok Sopotnica (Zopatnitzen). Tu še majhna Isel je v našem urbarju imenovana Ysolitz, torej — kot mnogokje drugod na slovenskem naselitvenem ozemlju — ob vodno ime neslovenskega izvora je pritaknjena zmanjševalna končnica -ica. Nedaleč od švajge »v gradu« je imel — po našem urbarju — neki Johannes dva planinska hleva »na sredini« (an der Sredin), danes se ta kraj imenuje Ströden, s čemer je primerjati Strieden pri Oberdrauburgu, v našem urbarju »aput Sazrieden«. Podobno kot na Vzhodnem Tirolskem segajo slovenska krajevna imena visoko navzgor tudi v dolinah Zgornje Koroške, pod vrhove ondotnih snež- nikov, predvsem v dolini reke Moli in dolinah njenih pritokov. Ime velikega ledenika pod Grossglockner j em »die Pasterze« ali »Pasterzengletscher« naj bi po eni razlag bilo v zvezi s slovenskim pastirjem, torej kraj kjer so bili pastirji in paša, Pasterze bi bila planina pastirjev. Kaže se, da ledenik pred stoletji ni bil takega obsega kot danes in da so v območju njegovega današnjega spod- • njega dela nekoč pasli pastirji. Sredi 16. stoletja se omenja travnik »in der Pasterze«.8 Od naseljenih krajev v skrajnem zgornjem delu doline reke Moli razlagajo iz slovenščine imena Rojach, kar pomenja naselje »pri sreja(ni)h«, ljudeh v sredi, pa Zlapp (»Slap«) v bližini slapa reke Moli.9 Ti kraji ležijo v nadmorski višini okoli 1200 m. Stara označba za Heiligenblut pod Gross- glocknerjem je »sv. Vincenc v gozdu«, v našem urbarju enkrat Sv. Vincenc »in Nemore«, drugič Sv. Vincenc »vf dem Tribus«. Približno v isti nadmorski višini so kraji v dolini levega pritoka reke Moli, »male Moli«, ali Malnice, kakor so v teh krajih naseljeni Slovenci z zmanjševalno končnico ta pritok reke, katere ime ni slovensko, imenovali.10 Tako se imenuje tudi glavno naselje v tej dolini (Mallnitz). Naš urbar navaja naselje in dolino in der Melnitz, de Melnitz, v istem okolišu pa še kraje z imeni slovenskega izvora: Lassach (in der Lassach, de Lasach), Dösen (vf der Dezzen), Stappitz (super Scopitz, pač pravilno Stopitz).11 Moremo pa slediti v teh krajih še imenom mnogih drugih naselij, gora in voda, ki so slovenskega jezikovnega izvora. Še višje od stalno naseljenih krajev ležijo planine in planinske kmetije (švajge) s slovenskimi nazivi. Nekatere planine so imenovane po krajih v dolini, h katerim pripadajo. Kaže se, da so planinske kmetije ali švajge, kjer je bilo v hlevih nastanjeno veliko število glav živine, z domačo besedo imenovali hlevišča ali kratko malo hleve, njihove lastnike ali oskrbovalce pa hlevnike. V Dravski dolini nad Sachsenburgom je kraj Kleblach, v prvi polovici 11. sto­ letja (1006—1039) prevedeno »ad stallvn« (ondod je omenjenih pet slovenskih kmetij),12 v našem urbarju aput Chlevlach, aput Chlaevlach, torej »hlevljani«, v lokativu »pri hlevlja(ni)h«.13 Kraji, kjer so bili ali stali taki hlevi so hlevišča. 8 Eberhard Kranzmayer, Ortsnamenbuch von Kärnten 1, 94; 2, 25. 0 Prav tam 2, 180, 258. 1 0 Prav tam 2, 150, 158. 1 1 O teh imenih prav tam 2, 54, 137, 212. 1 2 Gradivo za zgod. Slovencev v srednjem veku 3, št. 20. — P. Lessiak, Die kärntnischen Stationsnamen, Carinthia I, 112 (1922), 52. 1 3 A. Jaksch, Über Ortsnamen und Ortsnamen-Forschung, 22. 181 Tako hlevišče je po imenu zaselek Klabisch (der ali das Klewisk) pri vasi Mörtschach v zgornji dolini reke Moli. Ondod v bližini je kmetija Kle- wischnig.13a Visoko v koncih gorskih dolin so bili taki hlevi. Svajgi »v Sredini« (an der Sredin, danes Ströden) in Grad (in dem Grade) v Virgentalu, v nad­ morski višini okoli 1400 m, v našem urbarju sem že omenil. Dodati je pri­ bližno v enaki nadmorski višini iz Dösena pri Mallnitzu v našem urbarju »hlevnika« Rajhvana (Reihwan Chlevnick), fei plačuje od svojega »hleva« na leto po 300 sirov. Seno je bilo v teh hlevih ali švajgah za prehrano živine važen produkt. V Virgentalu dajeta dve švajgi »v Senici na Hotavlju« (in der Senitz vf der Chotewel, danes Seinitzen) goriškemu grofu na leto 600 sirov, 16 vatlov lodna, 4 jagnjeta, 6 ovac in 2 kozi.14 Vobče kažejo slovenska krajevna imena v našem urbarju in tudi v drugih virih kje in v kakšnem obsegu se je razprostirala slovenska naseljenost. Slediti moremo tudi večjim slovenskim naselitvenim jedrom. Navajam po en primer iz Vzhodnega Tirolskega in Zgornje Koroške. Spodnji del vzhodnotirolskega Virgentala je bil tako močno slovensko naselitveno jedro. Med glavnim krajem te doline, Virgen, in krajem Zedlach (»Sela«) je vas z imenom Mitteldorf (»Srednja Vas«). Na take »Srednje Vasi« trčimo pogostokrat v območju naselitvenih jeder kot kraje, ki ležijo med dvema pomembnima, navadno starejšima naseljima. V našem primeru sta to Virgen, središče doline z imenom neslovenskega izvora, od 1160 fara, in »Sela« s slovensko označbo v stari obliki. Številna ondotna slovenska imena krajev, ki jih nekatera navaja tudi naš urbar (na primer Welcedlach, danes Welzelach, Fobeyach, danes Bobojach, Goeriach) kažejo na ondotno močno slovensko naseljenost, ki se drži za naselitev ugodnih položajev v dnu doline in na njenih obronkih, s planinami in hlevi v višjih za pašništvo prav tako ugodnih legah. Mnoga imena naselij, voda, gora itd. pa kažejo tudi na nekdanja naselja Romanov oziroma romaniziranega prebivalstva, na katero so Slovenci v teh krajih ob svojem prihodu naleteli. Kot drugod so te staroselce imenovali Vlahe. Vzhodno od vasi s slovenskim imenom Prägraten-Predgrad je naselje Wallhorn, v našem urbarju Walharn, kar pomenja Valhi, Vlahi. Na Zgornjem Koroškem je močno slovensko naselitveno jedro v zgornjem Mölltalu okoli kraja Sagritz (»Zagorica«), v našem urbarju Saegritz. Vas Mittel­ dorf med Sagritz in Döllach (v našem urbarju Doelach) kaže tudi tukaj kot v tirolskem Virgentalu na položaj med dvema pomembnejšima krajema, Sa­ gritz in Döllach.15 Nad Mitteldorfom je vaš Göritz (»Gorica«), odtod »za gorico« je naselje Sagritz — »Zagorica«. Pod »Goričani« v Gorici in Zagorici so »Do­ ljani« v današnjem Döllach.v dnu doline. Kasneje v tem okolišu nastalo cerkveno in upravno središče je navezalo na močno slovensko naselitveno jedro. Po času sorazmerno zgodaj postavljena cerfeev za zgornji Moli tal je pustila sled v pokrajinskem imenu, v virih od prve polovice 12. stol. dalje — 13a Kranzmayer E., Ortsnamenbuch von Kärnten 2, 119. " P r i m e r j a j na Koroškem Zanaischg, senišče (Kranzmayer, Ortsnamenbui Kärnten 2, 255). 15 Döllach: E. Kranzmayer, Ortsnamenbuch von Kärnten 2, 48, 86, 184. 182 in tudi v našem urbarju — Kirchheim.'8 Ustrezajoča slovenska označba »Cerk­ nica« je še do danes ostala vasi in potoku Zirknitz.17 Za zgodovino slovenske naselitve na Vzhodnem Tirolskem in Zgornjem Koroškem in posredno naselitve Slovencev vobče ni nevažno pregledati in proučiti katerega in kakšnega tipa so slovenska krajevna imena, ki jih naš urbar navaja. Močna skupina je takih, ki so v zvezi z oblikami in lastnostmi zemeljske površine. V to skupino spadajo imena kot »Holm«, »Holmec« (under dem Chûm pri Ober Vellach, Oholmz — Kolbnitz v Mölltalu, mogoče Cholmnhous — Kolbenhaus v okraju Lienz), »Predel« (aput Pradel, v Kalsertalu, v ondot- nem narečju še danes Predeli), »v Ježah« (Gesach - Jesach, v Defereggentalu, Gesach v Zgornjem Mölltalu)), »Zagorica« (Sagritz, v zgornjem Möltalu), »v Stenicah« (aput Stenitzkach - Staniska, v Kalsertalu), »Poljana« (aput Polan - Pölland, pri Irschenu v Dravski dolini). Tudi toponimi kot »Plazišče« (an dem Plasiske, danes Plesischk, v Virgentalu) in »Ilovišče« (in Ylewiscke, v Mölltalu) sodijo semkaj. V Tauerntalu še danes priimek Plaschisker, v Kalsertalu pa nek Blasischka-Graben. • Klanec je pogosto krajevno ime za del naselja aH za naselje samo (Glanz, del vasi Niedermauer v Virgentalu, Glanz in Glanzeralpe severozapadno od Lienza, v našem urbarju Glanz, .planina super Clantz). V Mölltalu je stal nek mlin »na produ« (an dem Pronde molendinum), kar je po pomenu isto kot nemška označba Penk za vas v ondotni neposredni bližini.18 V zvezi s položajem naselja na določenem terenu so nekatera krajevna imena stanovniškega tipa na — jane v nemški substituciji v lokativu na — jah. V zvezi z goro oziroma zgornjim in višjim položajem naselja so prebivalci -Gorjani«, naselja »Gorjane«, »Gorje«, v lokativu »pri Gorja(ni)h« (Göriach, v Virgentalu, pri Lienzu, na Lurnfeldu). Njihovo nasprotje so ljudje v dolu, dolini »Doljani«, »Doljane«, »Dolje«, »pri Dolja(ni)h« (Döllach v Defereggentalu in zgornjem Mölltalu). S položajem naselja blizu neke jame ali jam je toponim »Jamljane«, »Jamljani«, »Jamlje«, »pri Jamlja(ni)h« (v našem urbarju Aemlach, Amlach pri Lienzu; Naemlach, Namlach v Mölltalu). Ljudje, ki prebivajo na polju, na ravnem, na terenu primernem za'polje, so Napoljani, odtod krajevno ime Napplach v Mölltalu (v našem urbarju Nemblach).19 Taka v danes veljavnih oblikah lokativna krajevna imena so pogosta vsepovsod po Vzhodnem Tirolskem in Zgornjem Koroškem. Navajam še ne­ katere primere iz našega vira. Po blatu ali močvirju je ime kraja Flattach (Vletach, v Mölltalu). Po vodi z imenom Bela je oblikovano Felach (Velach, Velaco, v Mölltalu, danes Obervellach). Stanovalci v bližini nekega gradu oziroma po njem imenovani so »Gradčani« (Gratschaeh, v našem urbarju Gra- zach, v Mölltalu). Tisti, ki imajo hlev (švajgo) so že omenjeni »hlevljani« (Kleblach, v našem urbarju Chlaevlach, Chlevlach, pri Lindu v Dravski dolini). Z lesom ali gozdom v zvezi je ime Lessach (ljudje v lesu, v zgornjem delu Ziljske doline, imenovanem Lessachtal; pa v našem urbarju Niderlessach in 16 Jaksch, Monumenta hist. duc. Carinthiae 3,281 (ok. 1140-45, Chyrichaim). 17 Geografski Vestnik 8 (1932), 133. 18 P. Lessiak v Carinthiji I, 112(1922), 86. — E. Kranzmayer, Ortsnamenbuch von Kärnten 2, 26. 1 9 Po Kranzmayerju, Ortsnamenbuch von Kärnten 2, 162. 183 Oberlessach v tirolskem Kalsertalu). Z dobravo pa je v zvezi ime vasi, ki se v našEm urbarju imenuje Dobraevlach in jo je iskati okoli Linda v zgornji dolini Drave. Razširjena so vodna imena slovenskega jezikovnega izvora, večkrat pre­ nesena tudi na okoliše in naselja. Pogosta so taka kot jih najdemo tudi sicer na nekdanjem in sedanjem slovenskem naselitvenem ozemlju. Primeri iz našega urbarja: »Bistrica« (Feistritz v Defereggentalu, v našem viru in der Faevstritz), »Drežnica« (okoliš v Defereggentalu, v urbarju in der Drisnitz),2» »Motnica«' (Mötnitz, na Lurnfeldu, v urbarju mlinar aput Moetnitz), »Rakovica« (Raknitz, pri Lindu v Dravski dolini, v urbarju aput Raekentz). Manj je v našem urbarju slovenskih krajevnih imen, ki jim je osnova rast in rastlinstvo. K že omenjenem Lessach je dodati tudi z osnovo les oblikovano ime Lezentz, Lesniz, danes Lessnig pri Lindu v Dravski dolini, k že omenjenim Dobravljam pa »Dobravico« (Tambravitz), danes menda Ta- merburg pri Lienzu. Iz Kalsertala naj dodam še krajevno ime »super Awer- nick« (»nad Javornikom«), danes Arnick pri Lessach; iz okoliša Lienza »vf dem Chrast«, danes Krass; iz Dravske doline pod Spittalom pa stanovniško krajevno ime »Olsach«, z osnovo »olša«. Nekaj imen je v našem urbarju v zvezi z obdelavo polja. Z gospodar­ stvom, ki je s požigom ali požarom pridobivalo nova plodna tla je v zvezi ime »Fožarraica« (Pusarnitz na Lurnfeldu, v našem urbarju Poserniz). Po poseki v gozdu je imenovan kraj »vf dem Passek« (nekje blizu Oberdrauburga); po Lazih kraj »v lazih« (Lasach), danes Lassach pri Mallnitzu na Zgornjem Koroškem, s kmetom Laznikom, Lassnig, v ondotni bližini. Tudi slovenska označba za opustelo zemljišče »pustota« ne manjka v našem urbarju: »vf der Puztot« (»na pustoti«) ima neki Rudger nekje v zgornji Dravski dolini svojo švajgo. Poleg krajevnih imen kažejo na nekdanjo slovensko naseljenost na Zgor­ njem Koroškem in Vzhodnem Tirolskem tudi slovenska osebna imena. Nekatera je v našem urbarju razpoznati v krajevnih imenih. Od stanovniških krajevnih iman v lokativni obliki bi slovensko osebno ime tičalo v: Gödnach, vzhodno od Lienza, v urbarju Godnach;2 1 Leisach, pri Lienzu, v urbarju Liubsach;2 2 Mörtschach, v Mòlltalu, v urbarju Myrtschach." Osebno ime tiči tudi v kra­ jevnem imenu Stressweg, pri Irschenu v Dravski dolini, v našem urbarju Strezwick.24 V toponomiji Koroške so pogosta krajevna imena oblikovana z -vas (^ves) ali nemško -dorf, zlasti še taka^ v katerih prvem delu tiči osebno ime. Kakor.so krajevna imena te vrste zelo značilen toponim v spodnjem delu dežele,.tako je manj številen ali celo redek v njenem zgornjem delu, vključno z nekdaj Koroški pripadajočo .Vzhodno Tirolsko. Okoli Spittala in na Lurnfeldu 2 0 O imenu Drežnica F. Bezlaj, Slovenska vodna imena 1, 155 in Kranz­ mayer, Ortsnamenbuch von Kärnten 2, 55. 2 1 Primerjaj F. Bezlaj, Slovenska vodna imena 1, 181; E. Kranzmaver Orts­ namenbuch von Kärnten 2, 181. d f2 E. Kranzmayer, Ortsnamenbuch . von Kärnten 2, 140; A. Unterforcher Slavische Namenreste aus dem Osten des Puster-thales, 12 2 3 E. Kranzmayer, Ortsnamenbuch von Kärnten 2, 160 24 Prav tam 2, 216 (osebno ime Strega, »Streževiče«). 184 je imen te vrste še nekaj, v Mölltalu so posamezna v srednjem delu doline (vzhodno od kraja Winklern), v Dravski dolini pa pod Oberdrauburgom. Nekaj jih je okoli Dienza in v Dravski dolini nad Lienzom. Osebno ime tiči tudi v krajevnem imenu Obergottesfeld, pri Sachsenburgu. V našem urbarju Dobresvelde, Dobrochotesvelde, Dobrochotsvelde, to je »Do- brohotavo polje«.25 Mimo slovenskih osebnih imen, s katerimi so oblikovana krajevna imen?, pa so slovenska osebna imena navedena tudi posamič, predvsem kot označbe za obdelovalce posameznih kmetij. Iz dolin Vzhodne Tirolske jih je v našem urbarju manj, več pa na Zgornjem Koroškem, seveda v primerjavi z osebnimi imeni krščanskega, romanskega in germanskega izvora neprimerno manj. Razli­ kovati je pri tem imena in priimke. Imena so Drubil, Gerday, Jack, Lastigoy, Lubey, Maley, Maligoy, Stoygoi, Swaetomaer, Swetey, Zlaêw. Priimki so nave- deni sami za se (Porodnick), največkrat pa v povezavi z imenom: Ulricus Braterz, Johannes Buria, Reihwan Chlevnick, Vlricus Maley, Reinhardus filius Pless, Martinus Rebernick, Bertoldus Stûdnick. Z vidika zgodovinarja moremo na podlagi slovenskih krajevnih in osebnih imen v našem urbarju sklepati na starejšo slovensko naseljenost na Zgornjem Koroškem in Vzhodnem Tirolskem in na njeno stanje okoli leta 1300, ko je bil sestavljen naš urbar. Pri tem prihajamo do nekaterih ugotovitev in odpirajo se nekateri problemi. Glede slovenskih krajevnih imen, ki jih navaja naš urbar, moremo ugoto- viti, da so sorazmerno najbolj pogosta: a) na splošno krajevna imena, ki se nanašajo na oblike terena in njegove lastnosti, b) stanovniška krajevna imena na -jane ohranjena v lokativni obliki na -jah, c) imena predvsem vodna s končnico -ica. V primerjavi s temi skupinami stopajo druge skupine krajevnih imen v ozadje. Sicer drugod na Koroškem zelo pogosti in razširjeni toponimi oblikovani z -vas (-dorf) in tisti s končnico -iče so na našem ozemlju soraz­ merno redki. Slovensko naselitveno ozemlje na Zgornjem Koroškem in Vzhodnem Ti­ rolskem, ki po nastanku sega brez dvoma nazaj v prve čase slovenske naselitve vobče, ni očitno doživljalo večjih sprememb, povzročenih po kasnejših dotokih .slovenskega prebivalstva. Obdržalo se je v odročnih gorskih dolinah sorazmerno dolgo časa, vendar slabo povezano z ostalim slovenskim naselitvenim ozemljem, ali pa je bilo po močnejših jedrih nemške naselitve od tega celo odrezano. Sklepati smemo, da so navedeni tipi slovenskih krajevnih imen kot jih naj­ demo največ v goriškem urbarju iz okoli 1.1300 tisti in taki, kakršne so Slovenci za poimenovanje svojih naselij, voda in gora itd. vobče po času najprej in najbolj pogostokrat uporabljali. Ti, lahko rečemo v starino segajoči načini po­ imenovanja krajev po Slovencih so se na konservativen način obdržali v odročnih dolinah Zgornje Koroške in Vzhodne Tirolske. Mnogo krajevnih imen v našem urbarju za ti dve nekdaj po Slovencih naseljeni pokrajini je takih, ki se nanašajo na obliko zemlje in njene lastnosti, kar z naše strani in z naših tal potrjuje ugotovitev, da tovrstna krajevna imena spadajo med najstarejše 2 5 P. Lessiak v Carinthiji I, 112 (1922), 36; E. Kranzmayer, Ortsnamenbuch von Kärnten 2, 166. 185 slovanske toponime vobče.*» Znatna je skupina stanovniških imen na -Jane ki so značilna za najstarejša slovenska naselitvena območja vobče.27 Novejši načini slovenskega poimenovanja krajev na Zgornjo Koroško in Vzhodno Tirolsko niso vdirali ali pa le v manjšem obsegu. V primerjavi z ostalo Koroško so maloštevilni toponimi z -vas (-dorf) in s končnico -iče Ker so krajevna imena te vrste plod neke relativno mlajše kolonizacije, ki je že v izgrajevanju, moremo sklepati, da se stara slovenska kolonizacija na Zgor­ njem Koroškem in Vzhodnem Tirolskem, potem ko je v prvih stoletjih naselje­ vanja sorazmerno na gosto naselila te kraje, ni dalje izgrajevala. Pač pa se je sorazmerno dolgo obdržala. Okoli leta 1300, v času sestave našega urbarja je moral biti slovenski živelj v nekaterih delih dolin Zgornje Koroške in Vzhodne Tirolske še sorazmerno rnočan. Je pa seveda nemški element vedno bolj prevladoval. Sodi se, da je v vzhodnotirolskem Kalsertalu okoli leta 1300 nemški jezik nad slovenskim že prevladoval.1» Za še živo slovenstvo govore slo­ venska osebna imena in priimki. Teh je po našem urbarju omenjenih manj v vzhodnotirolskih dolinah, več v zgornjekoroških. Ce je pa na splošno poleg slovenskih osebnih imen in priimkov obilo in mnogo več takih, ki so krščan­ skega ali po jeziku nemškega izvora nas to ob vsem kar vobče vemo o imenih in priimkih Slovencev v tem času ne sme motiti. Slovensko osebno ime, zlasti pa priimek govori po pravilu za slovensko etnično pripadnost njegovega nosilca, ne pa vedno narobe nemško osebno ime ali priimek za nemško etnično pripad­ nost z njim poimenovanega. V zgornjekoroški dolini potoka Mallnitz je po podatku v našem urbarju imel posest — pač na nekem gorskem rebru — neki Martin Rebernick; danes je v istem okolišu neki kmet Leitner, kar ustreza na­ šemu Reberniku (reber, lite, leite). Razlikovali so med slovenskimi in nemškimi (bavarskimi) naseljenci. V bližini Slovenca naseljeni Bavarec ima priimek po svoji etnični pripadnosti Nekje na zgornjekoroškem Lurnfeldu, okolišu od starine po Slovencih močno naseljenem, plačuje od rovt neki Bawarus, okoli Greifenburga pa neki Waba- rus. Slovenski toponimi, ki so v zvezi s krčenjem, kažejo, da so okoli leta 1300 krčili še slovenski naseljenci, ne samo nemški (= bavarski). Antiteza Bavarcu je Slovenec. Iz dobe kmalu po popisu našega urbarja je — zdi se po času prvič leta 1334 — za vzhodnotirolski kraj Matrei, ki leži sredi nekdaj močno po Slo­ vencih naseljenega ozemlja, zabeležen pridevek »slovenski« (Bindisch Matrei).2» Goriški urbar iz okoli 1. 1300 je pomemben vir za poznavanje posesti grofov iz Gorice na Zgornjem Koroškem in Vzhodnem Tirolskem, pa za gospodarsko in upravno zgodovino teh krajev. Izkazal pa se je tudi kot dragocen vir za poznavanje slovenske naselitve na Zgornjem Koroškem in Vzhodnem Tirol­ skem. Izsledki pridobljeni iz njenega proučevanja pa so v metodičnem oziru pomembni tudi za reševanje problemov iz kolonizacijske zgodovine Slovencev vobče. 2« Primerjaj W. Taszycki, Slowianskie nazwy miejscowe, 25 *Њ^0-6 М(Ш$! 2V,%ìeZlaÌ' S l 0 V e n S k a k r a J e V n a Ì m e n a n a - j a n e ' J e Z Ì k Ì n 28 K. Finsterwalder v Zeitschrift für Ortsnamenforschung 5 (1929), 241 9 A. Unterforcher v Mitteilungen des Instituts für österr. Geschichts- forschung 36 (1915), 528. vresunuHi, 186 HALOZE PO PTUJSKIH URBARJIH IZ 15. STOLETJA Milko Kos Haloze, hribovit svet na desni strani spodnje Dravinje pa Drave navzdol do Zavrča je pokrajina, za katero je iz prazgodovinske, rimske in starejše sred­ njeveške dobe ohranjenih ali vsaj znanih sorazmerno le malo podatkov. Iz prazgodovinskih obdobij je še največ najdb iz dobe kamna, pa še te so zvečine le take posameznih predmetov. Tudi iz rimske dobe je dosedanjih najdb le malo. Nova izkopavanja in preiskovanja bi jih nemara spravila več na dan, kajti težko si je misliti, da je bila pokrajina, v bližini tako velikega in po­ membnega mestnega središča kot je bilo Poetovio, kamor so vodila preko Haloz pota od juga sem, slabo ali pa celo neobljudena.1 Prazgodovinski in rimski dobi sledi srednjeveška, ko so Haloze, kaže se, sorazmerno zgodaj in dokaj intenzivno naselili Slovenci. Pisanih virov je pa tudi iz zgodnjega srednjega veka ohranjenih dokaj malo. Saj se od vasi v Halozah imenujejo po času najprej Zetale (v obliki Schiltern) šele leta 1228.2 Le posamezne kraje v Halozah navajajo urbarji iz 13. stoletja za ondotno posest štajerskega deželnega kneza.3 Ob sorazmerno majhnem številu ohranjenih virov iz srednjega veka za Haloze je tem bolj pomembna in dobrodošla objava urbarialnih zapisnikov, sestavljenih za oba ptujska samostana, dominikanskega in minoritskega, za njuno posest v srednjem delu Haloz. Pripadla jima je potem ko so leta 1438 izumrli gospodje Ptujski, kot volilo le-teh. Urbarje in listine o tej posesti so začeli zapisovati oziroma prepisovati še leta 1438 in s tem nadaljevali v na­ slednjih. Urbarji so ohranjeni v štirih rokopisih, od katerih sta dva delna prepisa ostalih dveh. Glavni zapisi v urbarjih so iz leta 1440 oziroma 1448. Rokopisi so hranjeni v Državnem' arhivu na Dunaju oziroma v Deželnem arhivu v Gradcu.4 Pomen teh urbarjev za zgodovino Haloz je spoznal Fran Kovačič, ki je, predvsem na njihovi podlagi, napisal razpravo »Gospodarska zgodovina domi­ nikanskega samostana v Ptuju« (Časopis za zgodovino in narodopisje, 10, 1913, 59—120). Editorja naših tekstov, H. Pirchegger in W. Sittig, te razprave ne navajata. Za uvod k objavi teh urbarjev v tisku je sestavljen kratek pregled zgodo­ vine dominikanskega in minoritskega samostana v Ptuju, zlasti še njune posesti. Na podroben način je podana kritična analiza ohranjenih rokopisov in obrazložen način kako so nastajali, to je kako si vpisi in zapisi, urbarialni 1 Arheološke najdbe opisane v delu: J. Klemenc-B. Saria Archaeologische Karte von Jugoslawien, Blatt Ptuj (1936) in Blatt Rogatec (1939). — Dodati je o bronastih depojskih najdbah" v Črmožišah zlasti še poročilo A. Smodičevo v Arheološkem vestniku 6 (1955), 82—88. 2 Gradivo za zgodovino Slovencev, 5, št. 495. 3 Alfons Dopsch, Die landesfürstlichen Gesamturbare der Steiermark aus dem Mittelalter (1910). Urbarji iz dobe kralja Ffemysla Otakarja II (1265—1267) str. 104, 117. 4 Die mittelalterlichen Stiftsurbare der Steiermark. Herausgegeben unter der Leitung von Hans Pirchegger. I. Teil. Seckau. Pettau. Herausgegeben von Benno Roth, Hans Pirchegger und Wolfgang Sittig. Wien 1955. (Österreichische Urbare. Herausgegeben von der österreichischen Akademie der Wissenschaften. III. Abteilung. Urbare geistlicher Grundherrschaften. 4. Band). 8°. 320 strani. 187 teksti in prepisi v njih sledijo, v časovnem razdobju vse do pod konec 15. stoletja. O vsebini teh urbarialnih tekstov za posest obeh ptujskih samostanov pa razpravljata omenjena editorja, H. Pirchegger in W. Sittig, le prav na kratko. Komaj na eni tiskani strani je nekaj pripomb o krajevnih imenih, dajatvah, služnostih in merah. Vsem zahtevam kritike ustrezajoči objavi tekstov so dodani izčrpni imenski in stvarni registri pa nekatere zemljevidne skice, ki prikazujejo razprostranjenost v urbarjih navedene posesti. Krajevna imena so navedena taka, kakršna so bila v nemških oblikah v uradni uporabi še v časih stare Avstrije, kar je današnji rabi in dobi močno odmaknjeno in za razisko­ valca nepraktično. Objavljeni teksti urbarjev za posest obeh ptujskih samostanov so dragocen vir za kolonizacijsko, gospodarsko in upravno zgodovino Haloz. Zlasti ker editorja tekstov o tem skoraj ne razpravljata se mi zdi na mestu spregovoriti nekoliko o tem, predvsem na podlagi vsebine naših urbarialnih tekstov. S tem naj bo hkrati edicija naši javnosti sporočena. Najprej o zgodovini poselitve Haloz, predvsem na podlagi krajevnih imen. Ce pregledamo in proučimo imena krajev, navedenih v omenjenih urbarialnih zapisih, pa pritegnemo še imena iz drugih virov in tista, ki so še danes v uporabi, moramo ugotoviti, da so ta v Halozah v veliki meri takega tipa in taka, kakršna naletimo marsikje drugod na Slovenskem v tistih predelih, za katere smemo reči, da so bili naseljeni že v obdobjih starejšega naseljevanja, oziroma neposredno po tem, to je ko je začela doba prvega kolonizatoričnega izgrajevanja.5 Med krajevna imena starejšega tipa je šteti stanovniška imena na -jane, kot Cirkulane ali Dolane, pa Skrblje, v našem urbarju z zapisom v lokativu Zkerblach v nemški substituciji. Med krajevna imena starejšega tipa sodijo tudi tista s sufiksom -iče (Crmožiše — Stramoschicz, Stremoschicz, Dragošiče — Dragoschitz, Boriče, Krhiče) ali pa imena s končnico -ica, pogosta pri tekočih vodah (Jesenica, Rogatnica). V starino po izvoru in nastanku segajo seveda tudi krajevna imena, ki navezujejo na selišča iz predslovanskih časov. Mnoga naselja Slovencev so tudi v Halozah brez dvoma nastala v bližini predslovanskih. »Gradišče« poimenovane kraje je najti v okoliših, kjer so našli predmete iz prazgodovinske in rimske dobe. Navajam Gradišča pri Majšperku (v našem urbarju »Nagradischa, das ist am Purkhstal«), Borlu, Vernici» in Črmožišah.7 Imena oblikovana v zvezi s položajem kraja, oblikami v terenu, kakovostjo zemlje, rastlinstvom itd. so glede nastanka po pravilu stara, čeprav so imena krajev te vrste mogla biti oblikovana tudi v mlajših časovnih razdobjih. Za Haloze so zlasti značilna tista, ki kažejo na naselitev v zelo razgibanem ozemlju te pokrajine, z njenimi po eni strani globoko vrezanimi doli in grabami, v ka­ terih tečejo potoki, po drugi strani pa goricami in vrhovi. Primeri za prvo vrsto = Ce je krajevnemu imenu v današnji slovenski obliki dodana brez pri- te 0 te tov S e e n a V e C ° b l i k t e g a i m e n a ' S° t e p r e v z e t e i z n a S ü l urbarialnih 19 73 K l e m e n c ~ S a r i a > Archaeologische Karte von Jugoslawien, Blatt Ptuj, 7, 7 Prav tam, Blatt Rogatec, 20. 188 teh in takih krajevnih imen: Dobrenji Dol — Dobrechtendoll, Pšetna Graba — Lubsettental, tudi Lubstal (od imena Lubsse), Crešnjeva Graba — Cherspach, Nadole — Im dol, Vodole — Nabadol, Radendol, Plintendol (med Svečo in Dežnim). Primeri za drugo vrsto: Čerjeni Vrh — Swarczenperg, Kupčinji Vrh — Gubsenperg, Gnani Vrh — Gnaninperg, Gnanperg. Zlasti po vrhovih se vrste naselja močno razloženega značaja, dočim so naselja v dolih, posebno tam kjer je hribovje bolj razmaknjeno, sklenjenejše oblike. Večkrat je del vasi v dolu, del pa na vrhu. Zemljevid nam pokaže, da kraji navedeni v naših urbarialnih zapisih ležijo po večini v spodnjih legah haloških goric in dolov, dočim najdemo v viš­ jih položajih mnoge kraje, ki so po nastanku brez dvoma mlajši. V starejšo dobo naseljenosti, toda že v stoletja njenega izgrajevanja, po času nekako do konca 12. stoletja, je šteti kraje oziroma krajevna imena, ki so oblikovana v slovenščini z -vas, v nemščini pa z -dorf. Nekatera imena so oblikovana posesivno, v povezavi z osebnim imenom, v naših urbarjih na primer: Stanečka Vas — Tanndorf, Standorf; Ziteča Vas — Seykendorf, Seyten- dorf; Marina Vas — Marindorf, Marinschendorf; Vulčna Vas — Wolitschendorf, Wultschiczendorf, Wuczleinsdorf; Grdina (Vas) — Geydersdorf (osebno ime Gardina v ediciji urbarja str. 278); Sveča (Vas) — Zwetzchdorff, Swetzdorff; Ybanitschdorff oziroma Ybansdorff (kje?), Tomaja (Vas) — Thomein, Križeva (Vas) — Chrewcz; Naraplje, Naraplja Vas — Smitzdorf.8 Od teh »vasi« so nekatere prav majhne. Dve »vasi«, nastali pri starih cerkvenih in upravnih središčih sta pa »veliki«: Zetale — Micheldorf in Velika Vas — Grossendorf oder Micheldorff (pri Sv. Trojici). Dveh se je oprijela označba po upravnem funkcionarju, šef onu oziroma valptu: Vavpča Vas — Schephendorf in vas danes imenovana Gojkova — v urbarju Ambtmanssdorf. Današnja Jurovska Vas je v urbarju Jureinsgeschiezz, Juryssgschiess, sredi 17. stoletja Jurioueselle, 1699 Juriovosello (edicija str. 274). »Selo« je tudi Ver- voselo, v urbarju Varowe Zell, 1461 Warabasel. Za Halozam sosednje Dravsko polje, vzhodne Slovenske Gorice, pa tudi hrvatsko Zagorje, so značilna pluralna stanovniška imena, ki končujejo na -ci. Vzhodne Slovenske Gorice in Dravsko polje, kjer so tâka imena zlasti številna, so predeli z močnimi kolonizacijskimi premiki. Ta imena s kraji vred so tod — tako smemo sklepati — relativno mlajšega nastanka.9 Haloze jih imajo znatno manj; kakor da ta predel, v nekem zatišju, ni bil izpostavljen tistim koloniza­ cijskim tokovom, v sklopu katerih se kraji z imeni te vrste, po nastanku relativno mlajšimi pojavljajo in nastajajo. Največ teh imen je izpeljanih iz posesivnega pridevnika kakega osebnega imena. Iz naših urbarjev navajam: Jurovci — Juriatsch, Kuzminci — Gufmynnczn, Favlovci — Palowecz, Jablovec — Yablanowecz, Trdobojci — Terwayecz, Terboecz; Strajna — Stramowecz, Sopišlovec — Supiczmowecz; Ladisslauc, Ladislaff, Ladislau (nekje blizu Kup- činjega Vrha); Stoperce — Stamphendorf, Stogovce — Stogelsdorf. Tako kot na primer v Slovenskih Goricah so tudi v Halozah imena tega tipa v nemških oblikah večkrat sestavljena z »dorf«. 8 Časopis za zgodovino in narodopisje 10, (1913), 41. 9 M. Kos, Srednjeveški urbarji za Slovenijo 1, 14, 15. 189 Krajevna imena izrazito mlajšega tipa so tudi v Halozah tista, ki kažejo na naselje enega samega posestnika oziroma njegovo domačijo: Belavšek, Sla- pečnik, Goričak, Vajdovec in podobna. Posamič se pojavljajo že v naših urbarjih; z Ladissla na primer je označena ena sama kmetija (str. 266). Ime Korošak (pri Bolfenku) bi kazalo na priseljenca iz Koroške. V naših urbarjih se priimek Korošec, še dandanes v Halozah razširjen, omenja nekolikokrat: Ko- roschecz iz Dol (str. 277), Paul Koroschecz (str. 294), Wratetz Coroschel (!, str. 305), Coroschetz (str. 307), aus der Coroschkiperg (str. 305). Za zgodovino starejše kolonizacije v Halozah je pa razen krajevnih imen še upoštevati: a) omenjanje županov, b) poljsko razdelitev, c) podatke o krčenju in opustelih kmetijah. Urbarji obeh ptujskih samostanov za posest v Halozah naštevajo v neka­ terih krajih župane, največ v takih, ki štejejo od pet kmetij navzgor. Ce sešte­ jemo vse kmetije, obdelane in neobdelane, bi po podatkih naših urbarjev število kmetij, ki bi prišle povprečno na enega župana ne bilo presenetljivo in bi ustrezalo tistemu sorazmerju med župani — funkcionarji zemljiškega gospostva po eni strani in številom kmetij pod njihovo upravo po drugi strani, kakršno naletimo v 15. stoletju na Slovenskem mnogokje. Presenečajo pa za skoraj dve sto let starejši podatki za Dežno, kakor se imenuje v Halozah okoliš vzhodno od Makol, pa zopet zapadno od Trojice. V urbarju iz dobe kralja Pfemysla Otakarja, sestavljenem med 1265 in 1267, je navedeno, da je bilo v Dežnem (Pechsen, Dechsen) 40 kmetij in 11 županov, od teh pa da ima vsak po dve kmetiji.10 Bilo je torej na tem ozemlju 40 nežupanskih in 22 županskih kmetij. Razmerje enega župana do števila kmetov v Dežnem je 1 :3,6.u To pa je raz­ merje, ki velja za število županov do števila nežupanskih kmetij v istem kraju za marsikatere predele slovenske zemlje v 13., 14. pa še v začetku 15. stoletja; to se pravi okroglo tri do štiri kmetije pridejo na enega župana, oziroma na eno ali dve županovi kmetiji. Na primer leta 1404 v gospostvih krške škofijske cerkve: Podčetrtek 3,8 kmetij, Pilštanj 4,2 kmetije na enega župana. Tam pa kjer se omenjajo župani v takem številu in razmerju do nežupanskih kmetij je, po L. Hauptmannu, v njih iskati naslednike županov v nekdanjih staroslovan- skih zadružno urejenih vaseh.12 Kjer pa so te obstojale — po primeru Dežno tudi v Halozah — imamo brez dvoma opravka z ozemljem relativno starejše naseljenosti. Za tako naselitev bi v Halozah govorila tudi poljska razdelitev. Ta kaže na nižje ležečem ozemlju, za Dravinjo in Dravo, razdelitev na polja v pravih ali prvotnih grudah.« Te vrste poljska razdelitev pa more kazati, zlasti če govorijo 1 0 A. Dopsch, Die landesfürstlichen Gesamturbare der Steiermark, 104. 105, 107. 11 Ti podatki za Dežno so vzbudili pozornost: J. Peisker, Die altslawische Zupa, v Zeitschrift für Sozial- und Wirtschaftsgeschichte 5 (1897), 119 dalje; F. Rachfahl v Jahrbücher für Nationalökonomie und Statistik 74, 208; W. Levée, Pettauer Studien 3, v Mitteilungen der Anthropologischen Gesellschaft, Wien, 35, 1905, 165; A. Dopsch, Die ältere Sozial- und Wirtschaftsverfassung der Al­ penslaven (1909), *35 dalje. 1 2 L. Hauptmann, Staroslovenska družba in obred na knežjem kamnu. SAZU, Razred za zgodovinske in družbene vede, Dela 10, 1954. 1 3 S. Ilešič, Sistemi poljske razdelitve na Slovenskem, SAZU, Razred za prirodoslovne in medicinske vede, Dela 2, 98. 190 za to še drugi momenti, na pokrajino relativno starejše naseljenosti. Za tako pa smo Haloze po vsem kar smo navedli že spoznali. . Krajevnih imen, ki bi kazala na krčenje je v Halozah sorazmerno majhno število, kar bi kazalo, da v teh predelih niso v večjem obsegu krčili. Blizu Narapelj je kraj, ki se v urbarjih ptujskih samostanov imenuje Lazzenitz ozi­ roma Lazzenikh, Lazniczen, Lazech, Lasnicz, Vlasiz.14 Vas »Lazzenitz« se glede urbarialnih dajatev razlikuje od sosednjih, glavna urbarialna dajatev je v novcu, kar je nemalokrat značilno za naselja, ki so nastala v krčevini. Blizu teh »lazov« je kraj Jelovec kjer je bilo leta 1438 od 17 kmetij deset pustih, dočim obdelane plačujejo v denarju manj kot kmetije v sosednjih vaseh. Dobrih dve sto let kasneje (okoli 1650) je 40 kmetij v teh krajih zapadlo gozdu.15 Niti v »Lažeh« niti v Jelovcu se ne omenja župan, kar more tudi govoriti za kraj mlajšega nastanka. Poleg starejših vasi so pač nastale nove, mlajše, toda prav te so večkrat postale pustote. Poleg Travnega Potoka (Graspach) je še en kraj tega imena (in dem andern Graspach), verjetno koloniziran kasneje, toda v tem so 1438 leta vse kmetije puste (str. 246). To bi kazalo na neuspelo kolonizacijo v kraju, ki je nastal kasneje poleg starejšega. Mogoče je bilo nekaj podobnega tudi v Velikem Strmcu, kjer sta od 16 kmetij leta 1438 nastanjeni le dve, v Malem Strmcu pa plačuje pet kmetij komaj za eno (str. 265); ali pa v Crmožišah, kjer sta v Malih Crmožišah od petih kmetij dve pusti (str. 263). Na splošno pa je krajev in imen, ki bi kazala na krčenje in novo nasta­ janje vasi po urbarjih iz 15. stoletja v Halozah le sorazmerno majhno število. Tudi to bi kazalo na neko ustaljenost glede naseljenosti, v katero vdirajo tokovi od.drugod in taki mlajšega datuma le v omejenem obsegu. Sorazmerno majhno je število opustelih vasi in kmetij — primerjano s številom pustih vasi in kmetij ob tistem času marsikje drugod na Slovenskem. Od 501 v urbarju v uradih Jesenica in Podlebnik naštete kmetije (cele kmetije, polkmetije, četrtkmetije) je 69 pustih ali v odstotkih 13,75. Ponekod naletimo na večje število takih pustih kmetij v manjših krajih, ki so nastali v bližini nekega večjega. Selišča (Gschiezz) s petimi pustimi kmetijami, pri Razvojniku, kažejo že po imenu na opustelo naselje, na kraj kjer so »sela« nekdaj bila. Večja je opustelost v goratem zapadnem delu Haloz, kjer so terenske razmere za obdelavo manj ugodne (v uradu Jesenice je od 374 kmetijskih enot pustih 60) kot v vzhodnem, nižjem delu Haloz, kjer je za obdelavo teren bolj primeren (v uradu Podlehnik je od 127 kmetijskih enot pustih samo 9). Večje je število pustih kmetij zlasti v više ležečem goratem svetu pod Donačko goro in v smeri proti Rogatcu. Vendar na splošno je število opustelih kmetij sorazmerno majhno, zlasti če ga primerjamo s številom takih kmetij od istem času mar­ sikje drugod na Slovenskem. Tudi to sorazmerno majhno število opustelih kmetij kaže na neko ustaljenost glede kolonizacije, ki ni bila podvržena večjim pretresljajem. V številke zajeta se nam za kmečke obdelovalne enote, navedene v uradih Jesenica in Podlehnik pokaže naslednja razpredelnica posesti obeh 14 Ed. str. 231, 244, 246, 249, 250, 252, 303, 304, 306. 15 Ed. str. 252 in opomba v). 191 ptujskih samostanov v Halozah (za osnovo je vzet urbar sestavljen 1440 oziroma 1448 za ptujski dominikanski samostan). Urad cele kmetije polkmetije četrtkmetije domci (hofstet) Jesenica 372 2 11 14 Podlehnik 99 27 1 17 3 471 ~~ 2 9 _ i "~28 ~17~ Od teh puste cele kmetije polkmetije Jesenica 60 — Podlehnik 3 e Skupaj 63 ' 6 Glede uprave in gospodarstva nam podatki v naših urbarjih dovoljujejo naslednje ugotovitve oziroma zaključke. Posest pripadajoča ptujskima samostanima je upravno porazdeljena na dva urada: zgornji urad Jesenica in spodnji urad Podlehnik (Liechtenegg), z upravniki na čelu. V vaseh so upravni organi nižje vrste župani, ki imajo svoje tako imenovane županske kmetije in od teh plačujejo le zelo majhne posebaj določene dajatve. Haloze so zelo vinoroden kraj. Vinogradi pripadajo deloma kmečkim gruntom, deloma pa so oddani po gorskem pravu stanovalcem iz Haloz, pa tudi iz krajev izven Haloz, zlasti z Dravskega polja (na primer iz Zupečje vasi, Dražencev), vse do Hajdine pri Ptuju. Obče dajatve so deloma v blagu, deloma v denarju. V blagu se daje žito (pšenica, oves, rž, proso), zdrob, bob, kozliči, piščeta, kopuni, jajca, kruh. Zito dajejo kmetije le ponekod, največ tiste v nižjih legah, kjer je nemara bolje uspevalo in je bil obdelovalen teren ugodnejši, na primer ob Dravinji in Rogat- nici, vendar na splošno ne v velikih množinah. Desetina se daje različno, v žitu (največ prosu), vinu, lanu, piščetih, ozi­ roma mesto take desetine ponekod denar. Posebne dajatve gredo upravniku (amptmansrecht); v uradu Jesenica v pšenici, ovsu, prosu in lanu. V uradu Podlehnik obstojajo te dejatve v tem, da daje vsaka huba navadno kupljanik ovsa oziroma pšenice in da opravlja en dan tlako. Na splošno vzete so te dajatve v blagu in denarju sorazmerno majhne. Haloze niso izrazita poljedelska ali živinorejska pokrajina, zato je dajatev iz poljedelske in živinorejske dejavnosti sorazmerno malo ali jih pa sploh ni. Glavno kar je urbarialni gospod iz Haloz dobival oziroma kar mu je podložnik bil dolžan dajati je bilo vino. V uradu Jesenica so 1464 kot desetino od vina skoraj v vseh vaseh plačevali od vsakega vedra (ember) pridelka po en žehtar (sechter) vina. Vedro je verjetno po ptujski meri obsegalo 26 in četrt.l itra in merilo štiri žehtarje, torej je šla za desetino četrtina vinskega pridelka.1 6 — Glede tlake je na splošno veljalo: opravljali so jo ob žetvi, ali pa je namesto tlake pobiral oskrbnik (schaffer) od vsake nastanjene kmetije po tri fenige. 1 6 R. Baravalle, Zur Geschichte der steirischen Masse, Zeitschrift des Historischen Vereins für Steiermark 30, 137. 192 Prebivalstvo je po etnični sestavi bilo slovensko. To kažejo zlasti imena in priimki. Zanimivi so primeri nastajanja priimkov. Od teh so zelo razširjeni: Majcen, Crnko, Bratec, Murko. Priimki tujega izvora so Warsag ali pa Kyral. Na prišleke od drugod kažejo priimki kot Korošec ali pa Unger. Glavni zaključki glede starejše slovenske naseljenosti in gospodarstva v Halozah, do katerih smo prišli predvsem na podlagi podatkov in proučevanja urbarjev za ondotno posest obeh ptujskih samostanov v 15. stoletju bi bili: 1. Sorazmerno stara in intenzivna slovenska naseljenost, ki ponekod nave­ zuje na tisto v predslovenskih časih. 2. Kaže se, da ta kolonizacija, na ozemlju odmaknjenem v težje dostopen, gorat in hribovit svet, ki leži stran od večjih prometnih potov, ni bila v sred­ njem veku podvržena večjim spremembam, brez dvoma ne na primer takim kot naselitev na sosednjem Dravskem polju. 3. Sorazmerna ustaljenost naselitve, brez bistvenih pretresljajev ali pomembnejših tokov, ki bi prihajali ali vdirali od zunaj in bi kakorkoli znat- neje razgibali celokupen kolonizacijski potek. Naše proučevanje potrjuje domnevo »da je bilo v Halozah manj kesnejše kolonizacije pa da so bile že zgodaj dokaj dobro poseljene« in ugotovitev, da so Haloze »ležale v vseh časih nekako v zatišju, kar je pripomoglo, da se je v njih držalo staro prebivalstvo primeroma zelo konservativno«.17 4. Sorazmerno majhno je bilo v 15. stoletju število opustelih kmetij in sorazmerno majhno je število krajev in krajevnih imen, ki kažejo na krčenje, kar tudi govori za določeno ustaljenost in konservativnost naseljenosti. 5. V gospodarstvu prevladuje vinogradništvo, dočim sta poljedelstvo in živinoreja — sodeč po podatkih v urbarjih — močno v ozadju. DELOVNE NORME PRI LJUBLJANSKIH ROKODELCIH OB KONCU 16. STOLETJA Dr. Ivan Slokar Norme kot stimulans za čim večji delovni učinek so neobhodno potrebne predvsem pri množični proizvodnji. Pri sistemu založništva, ki se je pojavil na slovenskem ozemlju od XVI. stoletja naprej, niso bile potrebne delovne norme, ker je-založnik- trgovec, ki je izkoriščal kmečke delovne moči pri hišni obrti predenja in tkanja, nastavljal tako nizke mezde, da je moral delavec napeti svoje sile do skrajnosti, da bi zaslužil beraško plačilo. Pri meščanskih obrtih ni bilo v tem času obrtniškega delavskega razreda, ker je učna doba učencev in delovna doba pomočnikov predstavljala le pripravo za dosego mojstrske pravice. Delalo se je le za krajevno potrošnjo po po­ dedovanih metodah' in običajih. Učenci in pomočniki so imeli stanovanje in hrano pri mojstru in so delali v njegovi delavnici po njegovih navodilih in pod njegovim nadzorstvom. Delovni čas je trajal od zgodnjih jutranjih ur 1 7 Anton Melik, Štajerska s Prekmurjem in Mežiško dolino (Slovenija, geografski opis II, 2), 376, 377. 13 Zgodovinski časopis i g o do poznega večera. Delavnice so se nahajale v ozkih ulicah, tako da so morale pri oblačnem vremenu tudi podnevi goreti oljnate leščerbe. Ulica, v kateri je bilo strnjeno večje število neke obrtniške panoge, se je nazivala po njej. Tako v Ljubljani »barvarska steza«, »čevljarska ulica«, »ključavničarska ulica«, »krojaška ulica«, »lončarska steza«, »sodarska steza«, »tesarska steza«, »usnjar­ ska ulica« in »zvonarska ulica«. Med ljubljanskimi rokodelci, katerih izdelki so služili široki potrošnji, so bili v XVII. stoletju najštevilnejši čevljarji, krojači in klobučarji.' Klobu- . carji se pa niso omejili na domači trg, ampak so izvažali svoje izdelke v Trst, v Benetke in s posredovanjem Benetk so oskrbovali s klobuki in s čepicami celo grški arhipel.» Se preden so bila leta 1607 potrjena njihova cehovska pravila, so dosegli s svojo pritožbo leta 1552, da niso smeli ljubljanski trgovci kupovati klobukov od tujih klobučarjev.3 Zaradi širokega območja njihovega poslovanja so bili ljubljanski klobu­ čarji prvi, ki so vpeljali delovne norme, da bi spričo omejenega števila po­ močnikov dosegli višjo produkcijo. Čeprav so bila prva pravila klobučarskega ceha potrjena 6. septembra 1607, so bile njihove določbe že prej v veljavi. Sami klobučarji so trdili »diese nachfolgende Ordnung, so gleichwohl bishero zwischen uns jederzeit in Gebrauch gewest« in škof Hren, katerega je zaprosil nadvojvoda Ferdinand 10. marca 1607, naj poda svoje mnenje o določbah predlaganih cehovskih pravil, trdi v svojem poročilu, da so bile observirane od tukajšnih klobučarjev mnogo let pred razširitvijo luteranstva (viele Jahre lang vor der Ketzer eingriff)." Ta prva pravila klobučarskega ceha vsebujejo v gospodarski zgodovini Ljubljane prvič tudi določbe o delovnih normah.5 V teh pravilih je. določeno za vsako vrsto klobukov, koliko jih mora pomočnik izdelati v enem dnevu in predvidena je specialna nagrada za vsak klobuk, ki ga izgotovi preko te norme. V enem dnevu mora napraviti 2 klobuka iz navadne volne, za vsak nadaljni klobuk dobi 2 tretjaka kot nagrado. Za klobuke iz robate volne je znašala dnevna norma 3 klobuke. Ce prekorači to normo, dobi za vsak nadaljni klobuk kot premijo en krajcar. Velikih robatih klobukov mora izdelati v dnevu 5, za vsakega nadaljnjega dobi en krajcar kot nagrado. Enako nagrado dobi, če napravi v enem dnevu več kot 3 huzarske klobuke iz dobre volne. Ce prekorači normo štirih ogrskih klobukov iz navadne volne, dobi za vsak kos, izdelan preko te norme, 1 tretjak kot premijo. Ko so ljubljanski klobučarski mojstri v svojih cehovskih pravilih pred­ videli delovne norme kot stimulans za čim večjo storilnost, so obenem mislili na možnost slabih posledic za kvaliteto blaga pri prizadevanju pomočnikov za dosego in prekoračenje norme. V tem pogledu določajo cehovska pravila sledeče: Ce bi hotel pomočnik dva ali tri dni na teden praznovati in.se po­ tepati, potem pa zopet eden ali dva dni. delati, pri tem pa izdelati površno m slabo blago, da bi dobil celo tedensko mezdo, v tem slučaju naj pregleda ' Slokar Ivan, Rokodelstvo in industrija v Ljubljani od konca srednjega veka do leta 1732. Rokopis v mestnem arhivu. 2 Dimitz, Geschichte Krains IV 52 si. 3 Mestni a. Sodni protokoli 1552 fol. 148 * Kapiteljski arhiv fase. 79 No. 5. •' Originalna pravila v drž. arhivu v Ljubljani, Vicedomski arh. 1-149. 194 blago izvedenec ali ceh. Če se ugotovi, da je izdelek slab, ga mora pomočnik mojstru plačati obenem z občutno kaznijo. To je veljalo brez dvoma tudi za blago, izdelano površno pri prekoračeni normi. Ta način pospeševanja pro­ dukcije je omogočil klobučarjem povečanje izvoza. Zaradi tega so se pečali v prvi vrsti z izdelovanjem navadnih klobukov in čepic za izvoz. Finih klo­ bukov iz dlake bobra ali kamele niso izdelovali. Taki klobuki so se uvažali iz Italije in Francije.0 V zaščito svoje izvozne trgovine so šli tako daleč, da so zahtevali, da bi se prepovedal trgovcem nakup hrvatskih klobukov izven Ljubljane in njihov izvoz v Benetke, Trst in druge kraje v škodo ljubljanskih klobučarjev. Njihova zadevna pritožba iz 1. 1660 je pa bila odbita, češ, da se ne more nikomur prepovedati nakup takega blaga izven območja Ljubljane in njegovo prodajo v druge kraje.7 Kljub temu, da so Turki zavzeli v letih 1645 do 1669 Kreto in se je s tem zmanjšal izvoz izdelkov ljubljanskih klobučarjev v grški arhipel, so ostali zaradi dobre organizacije dela še naprej konkurenčni in se je število njihovih delavnic še povečalo. V letih 1671—1700 jih je bilo 12, v letu 1701—1731 pa 13.8 Celo Valvasor omenja leta 1689 pomembnost ljubljanske klobučarske obrti.9 Iz teh izvajanj je razvidno, da delovne norme niso nastale šele v času kapitalizma za čim intenzivnejše izkoriščanje delovnega ljudstva. Obstajale so, čeprav izjemoma že mnogo preje v panogah, pri katerih so zunanje tržne okolnosti nudile možnost prodaje produkcije, ki je prekašala potrebe omeje­ nega notranjega trga. Neobhodno potrebne so pa postale v zvezi z uvajanjem strojnega dela v času kapitalizma in temu sledečega socializma, dokler jih ni avtomatizacija in delo na tekočem traku tako izpopolnilo, da gmota v obliki strojev nadomešča človeške možgane in njihove napore, in da postane človek končno odvisen od tempa pri avtomatičnem delu. KOLIKO LET JE POSLOVALA PRVA ROKODELSKA ZBORNICA V LJUBLJANI Dr. Ivan Slókar V svoji razpravi o prvi obrtniški zadrugi v Ljubljani, objavljeni v Zgodo­ vinskem časopisu letnik XII-XIII 1958-59, navajam na strani 285, da je prodajna zadruga ljubljanskih mizarjev bržkone kmalu po letu 1843 prenehala, ker se nikjer več ne omenja. Ta moja trditev sloni na pomoti. Pri svojem nadaljnjem raziskoyalnem delu o gospodarski zgodovini sem slučajno naletel v Laibacher Zeitung na ponovne oglase Združenih mizarskih mojstrov v letih 1852, 1854 in 1861, ki opozarjajo potrošnike na svojo zadružno prodajalno in na njeno trikratno preselitev. Septembra 1852 naznanjajo, da se je preselila ta prodajalna na Kongresni trg št. 29 (danes Trg revolucije 12), kjer je ostala le poldrugo leto, nakar se je februarja 1854 ponovno preselila in sicer v Slonovo ulico št. 15 (danes Čopova ulica 50). Ob tej priliki poudarjajo združeni ljubljanski mizarski e Drž. a. LRS, Vicedomski a. 1-93. ' Mestni a., Sodni protokoli 1660 fol. 19. 8 Slokar n. o. m. 9 Valvasor, Die Ehre des Herzogtums Krain 1689, XI-707. 13' 195 mojstri, da obstaja ta njihova skupna prodajalna pohištva več kot 30 let. Ce je ta njihova trditev resnična, so jo morali ustanoviti pred letom 1824 in ne šele leta 1826, ko je izšel njihov prvi zadevni oglas z dne 13. junija 1826. V oglasih iz leta 1854 je navedeno, da ima ta prodajalna na zalogi poleg pohištva tudi krste vseh oblik, velikosti in kakovosti. V Slonovi ulici je po­ slovala 7 let, nakar so jo prenesli na Dunajsko cesto št. 6 (danes Titova cesta 16, kjer se nahaja restavracija »Šestica«). To preselitev so naznanili v svojih oglasih z dne 23. februarja, 2. in 9. marca 1861, v katerih poudarjajo, da ima ta prodajalna na razpolago vse mizarske in tapetniške izdelke in da sprejema tudi popravila pohištva in dekoracijska dela.1 Pozneje se ta zadružna prodajalna nikjer več ne omenja. Obstajala je torej najmanj 37 let. DONESKI K BIOGRAFIJI DR. KARLA LAVRlCA Marušič Branko (Gorica) V vrsto mož, ki so se vidno uveljavljali v slovenskem političnem življenju druge polovice preteklega stoletja, se prišteva tudi dr. Karel Lavrič (1818—1876), ki je kot zelo zanimiva in svojstvena osebnost dajal s svojim prostranim kulturnopolitičnim delovanjem dobi, v kateri je živel, svoj pečat. Čeprav je bil delokrog tega njegovega udejstvovanja omejen predvsem na Goriško, je'njegov pomen prerasel lokalen značaj ter se njegove zasluge vrednotijo tudi v sploš­ nem slovenskem okviru. Prav zato je bilo o Lavriču na najrazličnejših mestih in prilikah mriogo pisanega. Bilo pa je vse to le skromno pisanje, ki ni niti imelo namena podajati pregled celotnega njegovega življenja in dela. Danes je Lavrič kljub svoji pomembnosti ostal v naši kulturnopolitični in zgodovinski literaturi še vedno nezadostno raziskan ter je doslej najboljša in najobširnejša Lavričeva biografija prispevek dr. Avgusta Pirjevca v »Slovenskem biograf­ skem leksikonu«.1 • V sledečem bi skušal z nekaterimi novimi dejstvi dopolniti in izpremeniti nekatere važnejše postavke v Pirjevčevi ter v Lavričevih biografijah drugih avtorjev.2 Z izkoriščanjem najrazličnejših virov, predvsem, arhivskih in časo­ pisnih, ki se danes nahajajo izven meja naše domovine, bi se število takih dopolnil in morda izprememb nedvomno povečalo. Anhang zur Laibacher Zeitung z dne 24. septembra, 27. septembra in L oktobra 1852, Anhang zur Laibacher Zeitung z dne 7., 22. in 25 februarja 1854 in Laibacher Zeitung z dne 28. februarja, 2. in 9. marca 1861 1 I, Lj. 1932, str. 621—624. 2 Pirjevec (SBL, I, Lj. 1932, str. 624) navaja le del Lavričevih biografij, ki so do leta 1932 izšle. Omejil se je nâ popis le najvažnejših, to pa gotovo zato, ker so vse ostale le kompilatorični doneski. Nekaterih tudi ni poznal (»Soča«, 1. XI. 1906). Po letu 1932 ni izšlo, razen v Gabrščkovih »Goriških Slovencih« (I-II, Lj. 1932-34) opisanega Lavričevega življenja, nobenih drugih važnejših prispevkov. 196 Ze sami Lavričevi rojstni podatki so se doslej največkrat napačno navajali. Rojen je bil 1. novembra 1818 in ne 1820, kot se je še nedavno nepravilno trdilo.3 Dr. Firjevcu in tu drugim Lavričevim življenjepiscem ni bil znan kraj, kjer je Lavrič dokončal svoje univerzitetne študije. Ce bi Pirjevec poznal Lavriču posvečeno posebno številko goriškega časopisa »Soča«,4 na katero je pozneje opozarjal Andrej Gabršček,5 bi mogel najti tudi podatek o tem, saj prinaša ta časopis poleg drugega gradiva tudi ponatis Lavričeve doktorske diplome. »Doctissimus vir Carolus Lauritsch f. Matthaei, e Prem, Illyricus« je promoviral za doktorja prava 1. maja 1845. leta v Padovi. Originalno Lav- ričevo doktorsko diplomo je 1906. leta hranil Miha Gabrijelčič, deželnosodni svetnik v Gorici. Diploma je nato prešla v last Rasta Pustoslemška, ki jo je par let pred svojo smrtjo izročil dr. Lavu Cermelju iz Ljubljane, pri katerem se hrani še danes. Ista izdaja »Soče«0 pa je važna tudi zaradi raznih zelo uporabnih člankov in prispevkov, ki so jih v zvezi z Lavričem in njegovo dobo spisali njegovi sodobniki in uredništvo »Soče« (Gabršček).7 Ta »Soča« je prinesla tudi dve Lavričevi fotografski podobi, ponatis Lavričevega pisma ajdovskemu županu Godini iz 1874. leta in ponatis »Soče« (št. 10, 10. III. 1876), v kateri se je objavila vest o njegovi smrti in popis njegovega pogreba. Obširni spominski izdaji »Soče«, ki je izšla v letu 30. obletnice Lavričeve smrti, na njegov 88. rojstni dan, je bila priložena tudi 48 strani obsegajoča brošura »Doktor Karol Lavrič in njegova doba«. Knjižico je napisal dr. France Oblak, Lavričev sodelavec in prijatelj. Napisana je bila v obliki spominov in na podlagi Lavričevega korespondiranja z Oblakom. Tu je objavljenih 12 Lavri- čevih pisem Oblaku, nastalih med leti 1867 in 1871A Med temi je dvoje pisem priobčeno okrnjenih,9 iz nekega pisma, ki je nastalo v istem obdobju kot prejšnja, pa je Oblak objavil le kratek odlomek.10 Oblakova knjižica je za Lavričevo biografijo važen vir, vendar pa jo je treba previdno uporabljati; tudi ni taka redkost kakor je pisal Gabršček.11 Gabršček se je v svojih »Goriških Slovencih« mnogokrat dotaknil življenja in delovanja dr. Lavriča, kar je seveda razumljivo, saj je bil osrednja in najvidnejša osebnost v zgodovini goriških Slovencev druge polovice 19. stoletja^ Tako piše Gabršček, da se 1850. leta pojavi v javnosti prvič. Lavričevo ime, ko je bil v Sežani imenovan za državnega pravdnika.1 2 Seveda Gabršček ni poznal tistih številk »Laibacher Zeitung« iz leta 1848, kjer je Lavrič objavil dva članka, s katerima je stopil prvič v javno življenje, niti ni prebral že omenjene Oblakove knjižice, kjer se tudi omenja ta Lavričev vstop v javnost,13 3 I. Frijatelj, Slovenska kulturnopolitična in slovstvena zgodovina, III. Lj. 1958; pod Lavričevo fotografsko podobo, ki se nahaja na"neoštevilčeni strani med str. 112 in 113, je zabeleženo leto 1820 kot.Lavričevo rojstno leto« 4 1. XI. 1906, neoštevilčena. - ; 5 Goriški Slovenci, II, Lj. 1934, str. 224—225. 0 Edini znani izvod te »Soče« v Ljubljani se nahaja v Slovanski knjižnici. 7 Glej opombo 5! 8 F. Oblak, Doktor Karol Lavrič in njegova doba, Gorica 1906, str. 24—31, 35—37, 40, 45. 9 N. d., str. 36, 37. 10 N. d., str. 41. 11 Glej opombo 5! 12 A. Gabršček, n. d., I, Lj. 1932, str. 26. 13 N. d., str. 8. 197 ali pa Pirjevčeve biografije. Podobnih netočnosti in pomanjkljivosti je v Ga- brščkovem delu še več; tako so podatki o istem dogodku iz Lavričevega življenja na različnih mestih v knjigi različno zabeleženi. Drugih netočnosti, ki se tičejo ostalega političnega življenja goriških Slovencev, je še več, nanje je opozoril v recenziji tega dela .dr. D. Lončar." Na Gabrščkove pomote opozar­ jam še posebej, ker bo to delo služilo marsikomu kot temeljno za spoznavanje političnih razmer na Goriškemu 19. in v začetku 20. stoletja in s tem v zvezi tudi Lavričevega življenja. V doslej obstoječi literaturi o Lavriču ni bilo enotnega mnenja o tem, ali je bil on ustanovitelj tolminske čitalnice ali pa je kasneje stopil med njeno članstvo. Iz zapisnika občnega zbora tolminske čitalnice 11. XII. 1869 je razvidno, da je čitalnica na vprašanje dr. Coste, ki je v imenu »Slovenske Matice« povpraševal po ustanoviteljih čitalnice v Tolminu, odgovorila, da se morajo za njene prave osnovatelje šteti: "Josip Devetak, Dragotin Pencin, dr. Dragotin Lavrič, dr. Ivan pl. Premerstein, Josip Furlani in Simon Tavčar." Lavrič je torej eden izmed ustanoviteljev te prve čitalnice na Goriškem. V zapisniku seje odbora iste čitalnice 22. II. 1863 piše, da je Lavrič učil v čitalnici deklamatoriko.1 6 Približno v tem času je ^ nastal Lavričev članek »Misli o narodnosti«, ki je izšel v »Napreju«.17 Urednik Levstikovega zbranega dela1 8 dr. A. Slodnjak je ta članek kljub Prijateljevemu1 8 in Pirjevčevemu2 0 mnenju uvrstil med Levstikove časopisne članke2 1 in poudaril v opombah k temu članku, da vsebuje znamenja in posledice Levstikovega jezikovnega izražanja in vsebinskega do­ polnjevanja ter ga je prav zato uvrstil v Levstikovo »Zbrano delo«.22 Članek je Lavričev, saj kaže mnogo podobnosti z njegovimi čitalniškimi govori iz tega časa23 pa tudi časopisnimi članki, in raznimi govori iz kasnejših let,24 vsekakor jé pa Levstik dal članku kot urednik »Napreja« dokončno obliko, v kateri je bil natisnjen. Na občnem zboru kmetijske družbe iz Gorice 21. IX. 1863. v Tolminu je kot govornik nastopil tudi dr. Lavrič z govorom, ki je obravnaval razna gospodarska vprašanja.2 5 Govor je v celoti prineslo glasilo te družbe »Umni gospodar«.28 Isti časopis je priobčil Lavričev govor o vinogradništvu, ki ga je 14 JiČ, I, str. 573—577; recenzija ponatisnjena v »Sloveniji«, 18. in 25. IV. 1936, str. 38 in 39. 1 5 Zgodovina tolminske čitalnice od 1862 naprej. Iz predavanja dr. Henrika Turne 24. febr. 1893 v Tolminu o tolminski čitalnici, »Soča«, 20. I. 1906, št. 6. "> »Soča«, 24. I. 1906, št. 7. 1 7 »Naprej«, 17.—28. IV. 1863, št. 31—34. 1 8 F. Levstik, Zbrano delo", I—VIII, Lj. 1948-1959. 18 Levstikov politični list »Naprej«, RDHV, II, 1925, str. 188; Slovenska kulturno-politična in slovstvena -zgodovina, II, Lj. 1956, str. 402. 2 0 SBL, I, Lj. 1952, str. 622. 2 1 F.Levstik, Zbrano delo, VIII, Lj: 1959, str. 69—78. 2 2 N.d., str. 359—361. 2 3 »Novice«, 1862, str. 134—135, 157—158, 361—363. »Umni gospodar«, 1863, str. 34—39. 2 4 Ti so bili objavljeni v tedanjih goriških in vidnejših slovenskih časopisih. 2 3 »Novice«, 1863, str. 319. A. Gabršček, n. d., G, str. 73. S. Rutar, Zgodo­ vina Tolminskega. Gorica 1882, str. 209. 2 6 »Umni gospodar«, 1863, str. 34—39. 198 imel na besedi ajdovske čitalnice.27 Govor so iz »Umnega gospodarja« pona­ tisnile »Novice«.28 Ob koncu 1863. leta se je Lavrič preselil iz Tolmina v Ajdovščino. V dopisu iz Tolmina, kjer so »Novice« pisale o Lavričevem odhodu, sta bili objavljeni tudi dve pesmi.29 Prvo je spesnil V(alentin) L(luznik), ki jo je prebral na besedi v tolminski čitalnici 21. X. 1863., na kateri se je Lavrič poslavljal od Tolmin- cev.30. Druga pesem, pesniško mnogo bolj dovršena, je sonet z naslovom »Gosp. dr. Lavriču za slovo« in âkrostihom »Lavriču za slovo«; kot njen avtor se navaja »eden gor. gimnazijcev«. Dr. F. Koblar piše v svojih opombah k prvemu zvezku Gregorčičevega »Zbranega dela«, kjer je ta pesem tudi objavljena, da je avtor te pesmi po vsej verjetnosti Simon Gregorčič,31 takrat še mlad goriški dijak, ki se je uveljavil na nastopih v tolminski čitalnici.32 Po pisanju v že omenjeni Oblakovi brošurici pa bi lahko sodili, da je avtor tega soneta Oblak sam. Tu je namreč priobčil v celoti pismo iz svojih dijaških let, v katerem mu prijatelj Milko33 najpreje sporoča, da je bral v »Novicah« vest o Lavričevem odhodu iz Tolmina in nato nadaljuje: »Proti koncu pa zagledam neko poezijo in brati sem jo hitel. Pri prvih vrstah spoznal sem že, da si ti to spisal.34 Oblak ni dal k temu nobenega komentarja, torej utegne biti morda on avtor tega soneta. Prav tako je problematično avtorstvo pesmi, ki je bila vklesana v Lavričev nagrobni spomenik.35 Urednik Gregorčičevega zbranega dela3" dr. F. Koblar meni, da bi utegnil Gregorčič v svoji zgodnji dobi napisati ta nagrobni napis, o katerem pravi »Soča« (9. III. 1877), da ga je napisal eden najboljših slovenskih pesnikov. Mnogo domnev govori za Gregorčiča, vendar pa slog pesmi ni Gregorčičev, mnogo bolj je Levstikov." »Soča«38 in »Primo­ rec«3" sta istočasno z objavo te nagrobne pesmi navedla, da je njen avtor Josip Stritar. Najnovejša izdaja Stritarjevega zbranega dela,40 ki jo je uredil tudi dr. F. Koblar, pesmi ne prinaša, prav tako je tudi ni najti v tistih zvezkih Levstikovega zbranega dela, ki so doslej izšli.41 V času svojega bivanja v Ajdovščini se je Lavrič udeleževal raznih sestankov slovenskih politikov v Ljubljani in Mariboru,42 dopisoval je v Ein- spielerjevega »Slovenca«. Lavričev utegne biti v »Slovencu« objavljen članek 2 7 »Umni gospodar«, 1863, str. 59—63. 2 8 »Novice«, 1863, str. 281—282. 2 9 »Novice«, 1863, str. 363. 3 0 »Novice«, 1863, str. 356, 361—363. 3 1 S. Gregorčič, Zbrano delo, I, Lj. 1947, str. 385. 3 2 »Naprej«, 1863, str. 287—289. F. Oblak, n. d., str. 13. 3 3 Po vsej verjetnosti je bil to Emil Grossmann, ki je bil verjetno sin ali pa vsaj najbližji sorodnik tolminskega okrajnega glavarja. 34 F. Oblak, n. d., str. 19. 3 5 Pesem je objavljena: »Soča«, 1. XI. 1906. »Primorec«, 2. XI. 1906. A. Ga- bršček, n. d., I, Lj. 1932, str. 202. S. Gregorčič, Zbrano delo, I, Lj. 1947, str. 470. Objavljena verjetno tudi v »Soči«, 9. III. 1877. 3 8 S. Gregorčič, Zbrano delo, I-IV, Lj. 1947-1951. 3 7 S. Gregorčič, Zbrano delo, I, Lj. 1947, str. 470. 3 8 »Soča«, 1. XI. 1906. 3 9 »Primorec«, 2. XI. 1906. 4 0 J . Stritar, Zbrano delo, I-X, Lj. 1953-1957. 4 1 Glej opombo 18! 4 2 »Slovenec«, 1867, str. 167—168. »Liberalizem in narodnost«,"3 ki kaže stilno in vsebinsko podobnost z ostalimi Lavričevimi časopisnimi članki in govori; članek je podpisan z L. Ista trditev velja tudi za članek »Slovenska skupina«, ki je podpisan« in za članek »Cesa nam je po miru treba?.«« Ta članek je podpisan z dr. L. in mu tudi Gabršček pripisuje Lavričevo avtorstvo."» V »Slovencu« je Lavrič objavil še dopis iz Ajdovščine podpisan z §, v katerem sporoča usodo svoje, v slovenskem jeziku napisane pritožbe."' Pirjavec meni, da utegnejo biti Lavričevi prav taka s § šifrirani dopisi iz Goriškega in eden iz Trsta, ki jih je prinesel »Slovenec« 1835. (št. 47, 49 in 56) in 1886. (št. 99) leta." Najbrže je bila Pirjevcu edini dokaz za to domnevo šifra §, s katero so ti dopisi iz Ajdovščine, Gorice in Trsta podpisani. Pripomnim naj le, da je Lavrič v vseh teh letih živel v Ajdovščini ter je mogel dogajanja, ki se v teh dopisih omenjajo in ki so se izvršila v Gorici in Trstu, spremljati le od daleč, zato je le malo verjetno, da bi bil avtor teh dopisov. Leta 1867 je bil Lavrič pred tem, da postane deželni poslanec v goriškem deželnem zboru. Volitve v deželni zbor so se vršile kmalu v začetku tsga leta. Ko se je novoizvoljeni deželni zbor zbral v Gorici na svoji drugi seji in potrjeval pravilnost izvoljenih mest, je bila Grossmannu, ki so ga v Tolminu volila slovenska mesta in trgi, odrečena pravica do poslanskega mandata, češ, da je bila-njegova izvolitev nezakonita."9 Volitve v Tolminu je bilo potreba ponoviti. »Slovenec« je namesto Grossmanna, okrajnega predstojnika v Tolminu predlagal veliko primernejšega dr. Lavriča.5» Za njega je agitiral še v nasled­ njih številkah;" Lavrič je bil že tedaj znan kot ugleden javni delavec. Volitve so se vršile 8. IV. 1867., zmagal je Rosmann, bovški okrajni predstojnik, z 160 glasovi proti Lavriču, ki jih je prejel le 54.52 Lavrič je moral tako čakati na čast deželnega poslanca še tri leta, ko je bil 1870 izvoljen v deželni zbor in nato. tudi v deželni odbor. Tolminska čitalnica je Lavriča imenovala za svojega častnega člana, kar je razvidno iz zapisnika seje 13, XII. 1868. V februarju 1869 se je Lavrič zahvalil čitalnici za izkazano mu čast.» V letu 1868 je Lavrič nastopil kot govornik na otvoritvah nekaterih čitalnic. Te njegove govore je v celoti objavilo tedanje glasilo goriških Slovencev, Marušičeva »Domovina«. Govoru je ob otvoritvi čitalnice v Vipavskem križu,5" Fodragi5 5 in v Postojni.5 8 V naslednjem letu je »Domovina« objavila Lavričev govor na neki besedi v ajdovski čitalnici.57 4 3 »Slovenec«, 1865, str. 233—234. 4 4 »Slovenec«, 1866, str. 345—346. 4 5 »Slovenec«, 1866, str. 329 in 337. - "•• A. Gabršček, n. d., I, Lj. 1932, str. 97—98. 4 7 »Slovenec«, 1866, str. 391. 4 8 SBL, I, Lj. 1932, str. 622. i- "!. »Slovenec«, 1867, str. 96. 5 0 »Slovenec«, 1867, str. 99. 5 1 »Slovenec«, 1867, str. 163—164, 167—168 5 2 »Slovenec«, 1867, str. 187. 9. иГ A 3 * ' 27' L 1 9°6 , Št"8- F- ° b l a k ' n-d-str- 30~31 (pismo Lavriča o b l a k u 54 »Domovina«, 1868, str. 33—34. 55 »Domovina«, 1868, str. 67—68. 56 »Domovina«, 1868, str. 91—92. 57 »Domovina«, 1869, str. 30. 200 Decembrskega jugoslovanskega sestanka v Ljubljani 1870 se je udeležil tudi dr. Lavrič. O poteku in pomenu tega sestanka je poročal na občnem zboru političnega društva »Soča« 29. II. 1871 v Gorici.58 Njegovo poročilo je v celoti objavilo glasilo tega društva z istim imenom v svoji prvi številki 31. III. 1871. V svojem poročilu se Lavrič ni dotaknil v šestih točkah izraženega programa, ki ga je izdelal ta ljubljanski sestanek, pač pa je govoril o sklepih oziroma načrtih, ki jih je sprejel sestanek v Sisku 8. XI. 1870 in ki so bili predloženi na tem ljubljanskem sestanku. Seveda teh sestanek v Ljubljani ni sprejel, izdal je le neko načelno izjavo, v kateri se naglasa edinstvo južnoslo- vanskih narodov. Osebno se je zdel program iz Siska Lavriču veliko per­ spektivnejši, zato ga je najbrž tako vneto zagovarjal. Na takšno Lavričevo stališče do jugoslovanskega programa, sprejetega na sestanku v Ljubljani, je opozoril v recenziji Gabrščkovih »Goriških Slovencev« dr. D. Lončar.59 Opozoril je tudi na istem mestu na'svojo objavo programa iz Siska, ki ga je bil priredil po Tomšičevem pismu dr. Vošnjaku; priobčil ga je bil izraženega v dvanajstih točkah.60 Tomšič je o sklepih sestanka v Sisku obvestil tudi Jurčiča. To in Tomšičevo pismo dr. Vošnjaku je objavil tudi dr. Ivan Prijatelj.8 1 Dr. Mrazovičev zapis programa iz Siska pa je ostal ohranjen v pismu, ki.ga je bil pisal Mihi Klaiču.62 Najrazličnejši Lavričevi članki so izšli v »Soči« nepodpisani, njih avtor­ stvo je bilo mogoče ugotoviti po opombah, ki jih imajo glede avtorjev posa­ meznih člankov tisti letniki »Soče«, ki se danes nahajajo v NUK v Ljubljani. Prav gotovo je s pomočjo teh opomb določil dr. Pirjevec Lavričevo avtorstvo posameznih člankov in podal v svoji Lavričevi biografiji njih pregled, ki pa je seveda nepopoln, prvič zato, ker mu nekateri letniki »Soče« niso bili na razpolago, in drugič, ker se je v letnikih, ki so mu bili na razpolago, nahajal morda še kakšen Lavričev prispevek, ga je pa pisec opomb prezrl ali pa pri­ pisal kakemu drugemu avtorju. Lavrič se je duševno in telesno obnemogel vrnil v Tolmin proti koncu 1873. leta; dokaz za datum te njegove preselitve je pismo, ki ga je pisal Franu Levcu 1. I. 1874, v katerem mu pošilja pozdrave iz Tolmina, sporoča, da je zdrav in dobre volje ter da bo imel dela dovolj.63 V Tolminu se je ponovno oprijel dela v čitalnici64 in bil med leti 1875—76 predsednik čitalnice.63 7. III. 1876 se je v zapisnik čitalniške seje vneslo obvestilo o Lavričevi smrti, mesto 5 8 »Soča«, 31. III. 1871, neoštevilčena. 5 3 J . I. C, I, str. 575. 6 0 Hrvaško državno pravo in Slovenci, »Naši zapiski«, 1912, str. 353—354. 6 1 Slovensko, slovansko in južnoslovansko vprašanje pri Slovencih na pre­ lomu 60-ih in 70-ih let, RDHV, IV, 1928, str. 99—103; Slovenska kulturnopoli- tična in slovstvena zgodovina, III, Lj. 1958, str. 190—194. 6 2 K. Milutinovic, Problematika ljubljanskog jugoslovenskog programa 1870 kod Srba i Hrvata, ZČ, X-XI, 1956-57, str. 161. . 6 3 Lavričevo pismo Levcu 1. I. 1874 iz Tolmina; v Levčevi korespondenci v NUK v Ljubljani. 6 4 Lavričeva pisma Levcu 26. II., 5. III. in 15. IV. 1874; v Levčevi korespon­ denci v NUK v Ljubljani. Lavričevo pismo Jurčiču 5. XII. 1875; v Jurčičevi korespondenci v NUK v Ljubljani. 6 5 »Soča«, 27. I. 1906, št. 8. 20} predsednika tolminske čitalnice je ostalo v spomin na dr. Lavriča vse do konca tega leta nezasedeno." Kraj, kjer se danes nahaja Lavričeva zapuščina (leta 1932 jo je hranil dr. Ivan Marija Cok v Beogradu), ni znan. Rokopisni oddelek NUK v Ljub­ ljani hrani štiri Lavričeva pisma Levcu in tri Lavričeva pisma Jurčiču, od vseh teh pisem sta najvažnejši dve Lavričevi situacijski pismi Jurčiču." Po doslej znanih podatkih je danes ohranjenih v originalih in prepisih 21 Lavričevih pisem.88 Lavričev fotografski portret je bil doslej objavljen na 16 različnih mestih. Lavričevo oljnato podobo, ki jo je naslikal menda slikar Ogrin, je dr. Henrik Turna izročil ljubljanskemu Narodnemu muzeju.69 " »Soča«, 24. I. 1906, št. 7. " Prvo pismo je nastalo med 11. in 29. V. 1870, drugo je datirano 7 III 1871. 8 8 Sedem originalnih pisem hrani NUK (rokopisni oddelek) v Ljubljani; 12 pisem je bilo ponatisnjenih v že navedeni Oblakovi knjižici; eno pismo je ponatisnila (del) v faksimilu »Soča« 1. XI. 1906; poslovilno Lavričevo pismo, ki ga je dan pred svojo prostovoljno smrtjo napisal svojemu ljudstvu, je priobčila »Soča«, št. 10, 10. III. 1876 (po faksimilu iz 1. XI. 1906), ponatisnjeno pa je bilo tudi v »Goriških Slovencih«, I, Lj. 1932, str. 198. 8 9 H. Turna, Iz mojega življenja, Lj. 1937, str. 239—240. SBL, I, Lj. 1932, str. 624. 202 P R O B L E M I Z A D I S K U S I J O NEKAJ KRITIČNIH PRIPOMB K RAZPRAVLJANJU DR. KOSTE MILUTINOVIĆA V TEM ČASOPISU» Dušan Kermavner Sestavek dr. Koste Milutinovića »Problematika ljubljanskog jugosloven- skog programa 1870 kod Srba i Hrvata« v X.—XI. zvezku »Zgodovinskega časopisa« vsebuje poleg nekaj zgodovinskega gradiva in obravnavanja na zgodovinopisni ravni žal tudi vrsto takšnih snovnih, miselnih in izraznih površnosti, ki jih je vsekakor treba popraviti na straneh tega časopisa, ker hudo izkrivljajo podobo dogajanja pri jugoslovanskih narodih, zlasti pri Slo­ vencih v času po uvedbi avstro-ogrskega dualizma leta 1867 pa do jugoslo­ vanskega kongresa v Ljubljani leta 1870. 1. Mimo vulgarne poenostavitve, ki se ne nanaša neposredno na Jugo­ slovane, češ da »je došlo do dualizma« predvsem ali v glavnem zaradi tega. ker so »bili madjarski aristokrati veštiji i okretniji od čeških buržoaznih političara« (stran 157), kakor da pri tem ne bi bili odločilni v prvi vrsti odnosi moči razredov in narodov, spada med takšne Milutinovičeve površnosti na­ slednja oznaka preloma v slovenski politiki z nastopom mladoslovenske opozicije: »Ubrzo posle poravnanja i podele interesnih sfera izmedju Beča i Fešte, čim se na slovenačkom horizontu ukazala opasnost od germanizacije, opozicija protiv Bleiweisove austrofilske politike dolazi do punog izražaja.« (Str. 158.) Prvič je pisec tu pred besedo »opasnost« izgubil bistveno opredelitev »veća«, kajti da bi bil utegnil meniti, kakor da bi se bila germanizacijska ne­ varnost pojavila na slovenskem obzorju šele leta — 1867, tega mu ne pripi­ sujemo. Drugič pa je mladoslovenska opozicijska struja v slovenski narodni stranki — ki se nikakor ni že tedaj niti v nadaljnjem petletnem razdobju raz­ cepila v dve »stranki«, kakor Milutinovic tudi (prav tam) zatrjuje — na čelu skoraj vsesplošnega odpora zoper oportunistična glasovanja slovenskih .poslan­ cev leta 1867 v dunajski poslanski zbornici izražala prav tako splošno vnetost * Uredništvo Zgodovinskega časopisa, ki je objavilo v X.-XI. letniku članek dr. K. Milutinovića kot prispevek za pojasnitev problemov okrog ljub­ ljanskega jugoslovanskega programa 1.1870, objavlja tu polemiko proti temu članku v želji, da prispeva s tem k pojasnitvi teh problemov. Dr. D. Kermavner nam je obljubil za prihodnji letnik razpravo, ki naj vsebuje njegove osnovne teze glede problematike tega programa, pripravljeni smo pa seveda objaviti tudi vsak drug prispevek, ki bi pripomogel k pojasnitvi te važne problematike. 203 med Slovenci za avstroslovansko federalistično politiko, v katero se je vključe­ valo tudi vse taborsko, gibanje pri njih v letih 1868—1871 z radikalno zahtevo po zedinjeni Sloveniji. Milutinovićeva formulacija o »opoziciji p r o t i v . . . austrofil- ske politike« zapira pot do razumevanja slovenske meščanske politike tistega časa. Tudi ko označuje Levstikov program časnika »Slovenski jug«, ki je bil zamišljen še kot glasilo skupne • slovenske narodne stranke in sestavljen na posredno povabilo »starega« narodnega vodstva, kot »širi i dalekosežniji južno- slovenski program« v nasprotju z »Bleiweisovo avstrofilsko politiko«, ga prav tako krivo premika z avstroslovanskega tira, na katerega ga je postavil nje­ gov pisec iz umljive večje zaskrbljenosti za možnost razvoja lastnega naroda v primeru Velike Nemčije in dopolnjene Italije, iz iste usmerjenosti, ki jo pozna Milutinovic dobro pri Cehih, slabo pa pri — mladoslovencih: »Češki političari i javni radnici, sa vrlo malim i neznatnim izuzecima, bili su naj- izrazitiji protagonisti federalizacije Habzburške monarhije ili, tačnije rečeno, pretvaranja dualističke Austro-Ugarske u federativnu Austriju, u tzv. slo­ vensku Austriju.« (Str. 178.) 2. V Slodnjakovi srbski knjižici »Fran Levstik« (1949), iz katere je vzel dva navedka, ki skušata označiti Levstikove globlje politične ideje, je Milutinovic prebral (na str. 3), da je Levstika »konzervativni i autokratski Bleiwes nazvao upola podrugljivo upola plašljivo slovenačkim Spartakom, -vodjom pobunjenog naroda.« Ker Slodnjak ni navedel, da je bil Blei weis "prevzel ta vzdevek od časnikarja Lovra Leskovca, ki je bil v listu »Ost und West« z dne 18. septem­ bra 1864 tako označil Levstika v priznavalnem smislu kot vodjo upornikov zoper avtokrata Bleiweisa, je Milutinovic videl v vzdevku Bleiweisov začetni strel v Levstika, češ: »Osetivši se ugrožen na svojim pozicijama, stari Bleiweis nazvao je Lev­ stika, slovenačkim Spartakom', a Bleiweisovi prijatelji i jednomišljenici, slovs- nacki katolički klerikalci, pogodjeni oštricom Levstikovog humora u opozicio­ nom satiričkom listu ,Pavliha' 1870, otišli su još jedan krupan korak dalje od Bleiweisa i ružno su oklevetali neustrašivog narodnog borca Levstika, ,da piše i izdaje novine po porudžbini za novac austriskog pretsednika vlade Beusta odnosno njegovog naslednika Potockog'.« (Str. 159.) V notranjih narekovajih na koncu stavka je navedek iz Slodnjakove knjižice, v katerem je mimogrede treba popraviti nekoliko krivi podatek o Beustu: le-ta je bil namreč že od srede leta 1867 državni kancler Avstro-Ogrske, medtem ko so bili na mestu predsednika avstrijske vlade predniki Potockega skozi dobri dve leti Hasner, Taaffe in Carlos Auersperg. Toda te majčkene, netočnosti skoraj ne bi bilo treba omeniti spričo toliko hujše »pomote« Miluti- novića, ki je bistveno pristrigel Slodnjakov stavek! Ta se namreč v svojem prvem delu glasi takole (str. 14): »A tada su mu [Levstiku] neprijateljski konzervativni vodji i prijateljski liberalni mladoslovenci besmisleno i vrlo nepravedno prebacili da piše...« Te splošno znane cele zgodovinske resnice Milutinoviću ni bilo mar; menil je, da sme — prikriti takšen madež na »prija­ teljskih liberalnih mladoslovencih«, ki naj bi nič ne odgovarjali za svoje »ružno« ravnanje z Levstikom! Podobo dogajanja pa izkrivlja tudi Milutinovi- ćev poudarek, češ da je »ostrica Levstikovog humora« šla na »slovenačke kato­ ličke klerikalce«, medtem ko je dejansko šla na staroslovenske prvake in prilagajajoče se jim mladoslovenske doprvake, ne da bi se bila neposredno sploh kaj tikala, »katoliškega klerikalizma«! 204 Ko pa je v naslednjem stavku Milutinovic zapisal: »Ali Levstik se nije dao zaplašiti nikakvim klevetama, intrigama i denun­ cijacijama svojih političkih protivnika, nego je hrabro nastavio započetu borbu,« se je očitao uprl nadaljnjemu Slodnjakovemu odstavku (str. 15), kjer je pač prebral — ne pa tudi »sprejel« — informacijo, da je bil tisti krivični očitek Levstiku »uništio životnu sreću, gurnuo ga u usamljenost, prisilio ga na nepromišljeno obećanje da neće više učestovati u političkim i javnim bor­ bama.« Milutinoviću ni bilo prav nič mar dejansko stanje Levstikovo po koncu »Favlihe« bodisi na Dunaju, od koder ga je nato celo potegnil na jugoslovanski kongres v Ljubljani, ali sploh! 3. Za evropske politične dogodke, ki so bili v ozadju vsega hrvaško- slovenskega političnega zbližanja pred ljubljanskim kongresom leta 1870, se Milutinovic ni prav nič zmenil; pri njem je le v besedilu sklepov novembrske konference v Sisku in posredno v nekih drugih navedkih omenjena francosko- pruska vojna, ki je bila z nezadržnimi pruskimi zmagami med julijem in septembrom spremenila meddržavno stanje v Evropi in osamila Avstro-Ogrsko, dotlej bližajočo se Franciji v misli na revanšo za poraz pri Kraljevem Gradcu. Ko je tako izključil iz svoje obravnave mednarodni položaj in z njim prav tiste pričakovane nadaljnje razplete, s katerimi so si belili glavo takratni jugoslovanski politiki, se je že vnaprej onesposobil za pravilno osvetljevanje njihovih stališč. A to ne spada več med te pripombe, marveč le tisto, kar nam Milutinovic namesto nujnega širšega političnega okvira ponuja, namreč: »... Anton Tomšič pokreće ,Slovenski Narod' (1868)... [i] otvoreno propa­ gira ne samo političko ujedinjenje slovenačkih pokra j ina . . . nego i njihovo što tešnje povezivanje sa Hrvatskom i Slavonijom. Ovu ideju pozdravio je i istaknuti hrvatski opozicioni političar i jedan od vodja Narodne stranke Mate Mrazović, koji je u sisačkom .Zatočniku' napisao niz značajnih članaka, u kojima je detaljnije razradjivao misao ujedinjenja jugoslovenskih naroda.« (Str. 159.) Tako preprosto poenostavljeno je izhodišče vsega jugoslovanskega zbližanja jeseni 1870: Tomšič je neumorno — poudarek na »otvoreno« pač nima nobenega smisla! — »propagiral« jugoslovansko idejo in po treh letih se mu je napor obnesel, kajti pridobil je zanjo — Mrazovića! A vsa ta »preprostost« je ena sama — pripovedka! V tistih treh letih »tešnje političko povezivanje sa Hrvat­ skom i Slavonijom« ni bilo »Slovenskemu Narodu« na skrbi, marveč se je zaradi izrazite hrvaške nezainteresiranosti za Slovence v času tolikšnih lastnih skrbi, ki jih je hrvaškim narodnjakom povzročal Rauchov režim, omejeval na izpolnjevanje programske smernice svoje prve številke: »Opravičene terjatve slovanskih bratov v Avstriji, posebno svojih južnih sosedov Hrvatov in Srbov bomo zagovarjali in poudarjali z isto resnobo in živahnostjo kakor lastne domače.« Šele ko je pod vtisom omenjenih avropskih dogodkov prišlo do .nenadnega razširjenja zanimanja v vodstvu hrvaške narodne stranke na Slovence, ki ga je 8. oktobra 1870 izrazil bodisi Mrazović ali kdo drugi mimo­ grede v »Zatočniku«, je pozdravil ta novi pojav v »Slovenskem Narodu« Josip Jurčič v dveh pomembnih člankih »Slovenci in Hrvati«. Tedaj se je zgodilo dvoje: »Zatočnik« je povzel ta odmev in Mrazović je v imenu vodstva hrvaške narodne stranke povabil tudi še slovenske predstavnike na sestanek v Sisek novembra 1870. 205 Vse to je lepo prikazano in dokumentirano z navedki iz obeh listov in iz Tomšičeve korespondence pri Prijatelju, ki ga Milutinovic navaja, a vendarle mimo njega slika izhodišče vse zadeve tako zelo drugače! Res je Franjo Rački v pismu Strossmayerju z dne 7. novembra 1870 nekako prikril hrvaško pobudo za vso jugoslovansko akcijo, češ: »Slovence su Prusi poplašili, te bi se radi nama prislonili. Svakako je to misao, koju nam valja podupirati.« (Str. 160.) A brati in navajati je treba kritično, pri čemer ne bo preveč težavno odkriti nekaj »slabe vesti« v Račkega zvračanju očitne hrvaške pobude na Slovence, ki so jo kajpada z največjim veseljem pozdravili, saj so jo že dotlej željno, a zaman pričakovali! Tedaj je res postal mogoč »bliži kontakt, usmeni dogovor i donošenje jednog zajedničkog političkog programa«, kar je po Milutinoviću »želeo« pred­ vsem Mrazović, ki se je »stoga obratio pismima nekolicini istaknutih slove- načkih javnih radnika, s molbom da dodju na sastanak« v Sisek (str. 159). Takšno — recimo »neprecizno« — pisanje zamegljuje dejstvo, da je Mrazović pisal za vodstvo svoje stranke obema središčema slovenske narodne stranke, »staremu« v Ljubljani, imenoma Bleiweisu, in »mlademu« v Mariboru, imenoma Tomšiču, in povabil na sestanek v Sisku predstavnike njunih krogov: »Dogo­ vorite se . . . med j u sobom, izaberite jednoga ili dva pouzdanika i pošaljite ih na naš sastanak i dogovor s nama. Mi smo pisali u ovom smislu g. dr. Bleiweisu u Ljubljanu, nadamo se, da će od onda doći jedan ili dva.« 4. Takoj po vrnitvi s sestanka v Sisku je Tomšič sporočil Jurčiču, da je slovenska delegacija v Sisku »izdelani program vzela domu, da ga predloži svojim ljudem«, in da »se bode konečno sklepalo 1. decembra v Ljubljani, kamor se snide velik jugoslovanski shod«. To je pri Prijatelju pač moral prebrati Milutinovic obenem z opozorilom »Novic« z dne 14. decembra 1870, da »je bil shod za Ljubljano dogovorjen v Sisku«, a Milutinovic se je rajši držal pisma Franje Račkega Strossmayerju z dne 7. novembra 1870, češ: »Danas je u Sisku dogovor.. Dogovorat će se radi zajedničke akcije; onda će biti ovdje [t. j . u Zagrebu] veći sastanak.« (Str. 160.) Ko je Rački to pisal, sestanek v Sisku še ni bil zaključen in še ni sklenil, da bo »veći sastanak« v — Ljubljani. Ni mogoče opravičiti Milutinovića, da se za ta sklep ne meni in da prav na široko kombinira, češ: »Mrazović je posle održanog sastanka u Sisku planirao jednu širu konfe­ renciju u Zagrebu sa većim brojem učesnika. . . ne samo Hrvata iz uže Hrvat­ ske i Slovenaca, nego i Dalmatinaca i Srba iz Vojvodine. Ali pošto su političke prilike u . . . Zagrebu, zbog sve jačeg terora Rauchovog režima, bile vrlo nepo­ voljne za održavanje jedne ovakve široke konferencije, to se Mrazović verovat- no u saglasnosti sa Franjom Račkim i ostalim prvacima Narodne stranke, odlučio da se konferencija održi u Ljubljani, gde su prilike u tadašnjem mo­ mentu bile ipak povoljnije nego u Zagrebu, sedištu bana Raucha. Iako je Ljubljana, kao politički i kulturni centar Slovenije, bila izložena stalnom pritisku bečke vlade, ipak je u tadašnjim istoriskim uslovima, u Ljubljani bila praktično više ostvarljiva zamisao o održavanju jednog ovakvog šireg skupa nego u Rauchovoj metropoli.« (Str. 162.) Res za raziiko od Zagreba, kjer bi utegnil ban Rauch takšno konferenco, kolikor bi bil zanjo vnaprej izvedel, s policijskimi šikanami onemogočiti, ni bilo moč predvidevati kakršnih koli ovir zanjo bodisi v Vojaški krajini (n. pr. v Sisku na desnem bregu Save) ali pa kjer koli v Cislitvaniji (t. j . v Sloveniji, Istri ali Dalmaciji), kjer so takrat oblastva spoštovala nedavno uvedene državljanske svoboščine zborovanja (n. pr. taborovanja) in javnega izražanja misli. A 206 kakšno »slikanje« najdemo pri Milutinoviću namesto tega preprostega dejstva in namesto docela pozabljene okolnosti, da je poudarek na širokem jugoslo­ vanskem ali vsaj hrvaškoslovenskem — ne ozkem hrvaškem, na. dotedanjem tiru hrvaške politike — značaju vse akcije nujno terjal izbiro kraja kongresa izven Hrvaške!. Ko beremo dalje pri Milutinoviću, češ da so »inicijatori ljubljanske konferencije s razlogom sazvali sastanak baš na dan 1. decembra 1870, jer je tog dana održana godišnja skupština Matice sloven­ ske i proslava najvećeg slovenačkog pesnika Prešerna« (str. 164), moramo pač izključiti, da bi bila mogla na izbiro datuma kaj vplivati večerna akademija ljubljanskega dramatičnega društva v proslavo Prešernovega rojst­ nega dne; letni zbor Matice, ki so se ga imeli tako in tako udeležiti mnogi izvenljubljanski slovenski javni delavci, je kajpada olajšal večjo slovensko udeležbo na kongresu. Pri izbiri Ljubljane za kraj kongresa ne smemo pozabiti na okolnost, da je šlo za dosego sporazuma med hrvaško in slovensko narodno stranko, ki v Sisku ni bil perfekten, ker se slovenski predstavniki tam niso imeli za dovolj kompetentne, da bi privolili v' program vključitve zedinjene Slovenije pod ogrsko krono. Pri Milutinoviću, kjer ni niti mednarodnega političnega položaja, niti v največji meri iz tega položaja izvirajočih notranjih negotovosti v Avstro- Ogrski, manjka seveda tudi vsaka razčlemba kombinacije z ogrskim okvi­ rom, od katere se je Mrazović odmaknil že naslednjega dne po konferenci v Sisku. O tem njegovem omahovanju priča njegovo pismo Tomšiču z dne 9. novembra 1870, v katerem vidi Milutinovic le: »drugarsku ispovest jednog hrvatskog rodoljuba iz Strossmayerovog kruga jednom slovenačkom rodoljubu o teškom položaju Hrvatske posle nagodbe od 1868.« (Str. 163.) Tudi »rodoljubi« bi se mogli »drugarsko izpovedovati« le o zadevah, ki jim niso bile medsebojno in tako splošno znane, kakor je bil položaj Hrvaške pod banom Rauchom! V tem pismu je polno političnega razglabljanja, ki bi ga bilo treba obravnavati kot takšnega, ne pa kot »drugarsko ispovest« med dvema rodoljuboma... 5. K. Milutinovićevi trditvi, češ da »se urednik .Zastave', Svetozar Miletić, nije uopšte mogao odazvati [vabilu na ljubljanski kongres, ki ga je bil temu listu poslal Mrazović], jer se baš u to vreme nalazio u Vackoj kaznioni, osudjen od peštanskog suda na godinu dana zatvora zbog oštrog napadaja na bana Raucha« (str. 164), je treba pripomniti, da je bil Miletić v Vacu že od oktobra 1870, t. j . že nekaj tednov pred sestankom v Sisku, in da zato v nobenem primeru ne more veljati kot »povabljenec« na ljubljanski kongres, kakor ravna z njim Milutinovic, ki nato nadaljuje: »Medjutim, iako nije mogao lično prisustvovati kongresu, Miletić se odazvao na drugi način: iz Vaca je poslao, tri svoja članka u Novi Sad, gde su bez njegova potpisa objavljeni u ,Zastavi'. Miletićevo autorstvo utvrdio je Vaša Stajić.« (Prav tam.) Predvsem je komaj dopustno reči, da so bili ti trije članki objavljeni brez Miletićevega podpisa spričo dejstva, da so bili označeni s prozorno »šifro« — M-ć,' in tudi ni umljivo, s pomočjo katerih dodatnih kriterijev bi bil moral Stajic — »ugotavljati Miletićevo avtorstvo«. Res je bil dr. Nikola Radojčić leta 1921 ravnal s prvim teh treh člankov, napisanim še pred ljubljanskim kon­ gresom, kot z »nepodpisanim« zato, da ga je lahko pripisal Lazi Košticu kot 207 njegovo »poročilo« z ljubljanskega kongresa; a od te prekonstrukcije je Radoj- čić sam odstopil leta 1928 (Svetozar Miletić o jugoslovenskom jedinstvu 1870 god., Glasnik Istoriskog društva u Novom Sadu, 1/1928, str. 94), spričo česar je Milutinovićev poudarek »bez njegovog [Miletićevega] potpisa« tem bolj čuden! A vsi trije članki so izražali Miletićevo nestrinjanje z jugoslovanskim kongre­ som v Ljubljani in z vsakim hrvaškoslovenskim zbliževanjem v danem avstroogrskem okviru! Mar se ni pri Milutinoviću med besedama »se odazvao« izgubila beseda — »negativno«?! Razčlenjevanje Miletičeve bistvene misli, ki se mu je po Radojčićevem zgledu ognil tudi Milutinovic, kajpada ne spada več v te pripombe, ki se bavijo le z Milutinovićevimi površnostmi. Med najhujše takšne »površnosti« — kolikor ta izraz tu sploh lahko še po­ kriva njegovo ravnanje — spada Milutinovićev seznam udeležencev ljubljan­ skega kongresa (str. 164). Tu najdemo najprej med slovenskimi udeleženci na tretjem mestu — Frana Levstika, ki pa je delal takrat na Dunaju, kakor je splošno znano, nezasluženo »pokoro« za »Pavliho« v politični pozabljenosti, na četrtem mestu pa — Antona Tomšiča, čigar nenavzočnost na kongresu posebej izhaja iz Prijateljevega prikaza, oziraj očega se'tudi na polemiko med »Sloven­ skim Narodom« in »Novicami« o zatrjevani Tomšičevi »nepovabljenosti«! Na­ dalje sta v Milutinovićevem seznamu iz vrste slovenskih udeležencev prestav­ ljena med hrvaške dr. Leon Vončina kot »Lav Vončina« — bržčas je zamenjan s svojim bratom, hrvaškim politikom Ivanom Vončino! — in pa dr. Hudec. Nobenega sledu ni, da bi bil kdo drugi pred Milutinovičem tako krivo »dopolnjeval« in »premetaval« seznam — n. pr. novosadski »Narod«, na katerega se sklicuje ob stavku, da »nam sva imena [udeležencev] nisu poznata, jer ih tadašnje novine nisu zabeležile« (str. 165—166)! A tudi če bi bil našel takšen seznam, bi bil pač moral opaziti tako pomembne razlike s seznamom po slovenskih virih pri Prijatelju in opozoriti nanje! Kdo bi tu mogel pojasniti, kaj se pravzaprav »gremo« — zgodovinarje vsekakor n e . . . Ko je slovensko ugeležbo tako dopolnilno »zaokrožil« z neudeležencema Levstikom in Tomšičem, si je Milutinovic privoščil še naslednje kombiniranje o neslovenskih — neudeležencih: »Kao po nekom prećutnom dogovoru, osim Bleiweisa, nitko od glavnih političkih vodja nije bio prisutan: ni Strossmayer, ni Rački iz Hrvatske; ni Mihovil Favlinović, ni Miho Klaić iz Dalmacije; ni narodni vodji iz Vojvodine. Kao da se namerno htelo da eksponirani politički rukovodioci ne prisustvuju ljubljanskim većanjima, verovatno zato da se bečkim i peštanskim vladržcima ne bi dalo povoda za nove progone i represalije.« (Str. 165.) Za tem stopnjevanjem iz »kao« in »kao da« do »verovatno« se skrivajo Milu- tinovićevi »logični skoki«, ki ne- morejo imeti nobenega drugega smisla, kakor da zbujajo krivi vtis, da je šlo za akcijo, ki je bila v nekem smislu nevarna, kakor da ne bi bila docela avstroslovanskega ali ogrsko-jugoslovanskega zna­ čaja. 6. Vprav med avstroslovanskim in ogrsko-jugoslovanskim programom so bila edina v virih izpričana raznoglasja pri jugoslovanskih politikih med sestan­ kom v Sisku in kongresom v Ljubljani. A ravno ta razrtoglasja je Milutinovic odrinil v stran kot neobstoječa, ko zanika pravilnost Kostićevemu opozorilu, češ da na ljubljanskem kongresu sprejeta »izjava« ne izraža »ni program dualistički, ni' federalistički«, čeprav »su uz dualistički program bili sazivači 208 [t. j . hrvaški narodnjaki], a uz federalistični [slovenski] domaćini [ljubljanskega]- sastanka,« in sicer takole: »U ovom i ovakvom postavljanju stvari potkrala se Lazi Košticu jedna konstatacija, koju treba ispraviti. Tačno je njegovo tvrdjenje da su ,domaćini sastanka'. (Slovenci) bili pristalice federalističkog programa, ali ne stoji da su sazivači konferencije pristajali",uz dualistički program'. Kao što je poznato, u Hrvatskoj su samo Rauchovi madjaroni, članovi i pristalice Unionističke stranke, stajali -,uz dualistički program' — dok-su i narodnjaci, i prava'ši bili protiv dualizma. — Postavlja se pitanje: kako je moguće da se Lazi Košticu, koji je aktivno učestvovao u radu ljubljanske konferencije i koji je bio jedan Od članova odbora za sastavljanje rezolucije, potkralo jedno ovakvo tvrdjenje? Na ovo pitanje nije lako odgovoriti, jer je držanje pojedinih sazivača konfe­ rencije puno unutrašnjih protivrečnosti. Naročito je teško objasniti i pravilno oceniti politički stav samog Mate Mrazovića.« (Str. 172.) Po »metodi« Milutinpvića kajpada »nije lako«, m'arveč je celo prav »teško objasniti« takratna politična stališča, kar je brez mednarodnega in državnega političnega okvira pravzaprav — nemogoče! Zato se Milutinovic sploh ni znal vprašati, v kakšnem smislu je bil Kostić rabil izraz »dualistički program« za razliko od federalističnega, čeprav ta raba ne more povzročati nobenih pre­ glavic nikomur, ki ne miži pred poglavitnimi dejstvi, namreč: da je sestanek v Sisku predvidel, da bi »federirana Trojedna kraljevina i Slovenija ugovorila realnu uniju sa Ugarskom«, kakor se glasi šesta točka njegovih sklepov, navedenih tudi pri Milutinoviću (str. 161), a da se slovenski predstavniki v Sisku "niso dali vezati s tem ogrsko-jugoslovanskim ali — »dualističnim« sklepom, ker — kakor je sporočil 19. novembra 1870 Rački Strossmayerju — »Slovenci ne bi rado doći pod očinsko okrilje sv. Stjepana, a u tome se s njima slažu i Krajišnici, pače i Dalmatinci — oni bi željeli, da južni Slaveni pod žezlom doma habsburškoga čine [p]ose'bnu, poput Ugarske i Češke, državnu osebinu«. Lazi Košticu se potemtakem ni prav nič »potkralo«, le Milutinovic je samega sebe vnaprej onesposobil, da bi ga prav razumel, ko je zamižal tako rekoč pred vso politično problematiko ljubljanskega kongresa. . . Ko. je šel tako mimo dejanskih raznoglasij pred ljubljanskim kongresom — nikakor ni. namreč gotovo, da so se bila pojavila tudi na njem, kljub Makan- čevim spominskim »podatkom« (navedenim, a neobravnavanim na str. 174). — Milutinovic kar »predpostavlja« neka druga »načelna« raznoglasja na kongresu, ki pa v virih niso nikjer izpričana, ko takole obžaluje; »što nisu objavljeni i zapisnici o vodjenim diskusijama, tako da mi danas ne znamo detaljnije mnoge važne pojedinosti o raznim stavovima i principijel­ nim razmimolaženja izmedju pojedinih učesnika . . . [niti] da li je rezolucija [»izjava«] donesena jednoglasno, da li sa izvesnim izmenama i — ako ih je bilo — u čemu se one sastojale« tstr. 165). O teh raznoglasjih ne ve Milutinovic iz svojega prav nič povedati, sklicuje pa se docela nekritično na — Rado j čiča takole: »Ali, pažljivim uporedjivanjem tekstova rezolucije [»izjave«] konstatovalo se [!] da ,ima razlika izmedju slovenačkog i srpskog teksta, i to dve vrste — u prevadjanju i u namernom izostavljanju'. Tako n. pr. u petoj tacci iza reči ,Južni Slaveni' izostavljene su reči ,u Habzburškoj monarhiji', a u šestoj tačci posle reči .Južni Slaveni' izostavljene su opet reči ,Habzburške monarhije'. Komentarišući ove razlike izmedju slovenačkog i srpskog teksta rezolucije, Nikola Radojčić tumaći stvar ovako: .Izostavljanje Habzburške monarhije [na dveh mestih od petih!] jasno je i karakteristično. Srbi nisu hteli ništa[?!] znati za taj stegnuti okvir, koji je razjedinjavao Jugoslovene, pa su ga izbrisali[?] i, gde je govor o jugoslovenskim namerama, isticali vaskolike Jugoslovene kao 14 Zgodovinski časopis 209 jednu celinu. Laza Kostić je bio u odboru za sastavljanje rezolucije, koju je skicirao Danilo (urednik zadarskog ,Nazionala'), ali nije mogao, uspeti da se sastavi sasvim onako kako je on želeo. Zato je za Srbe i uđešena naročita [?!] redakcija, u kojoj se omraženi habzburški okvir nije bar tamo spominjao, gde je reč o jugoslovenskim namerama'.« (Str. 166.) S to od Nikole Radojčića izkonstruirano »smiselno razliko« med besediloma »izjave« v »domači« redakciji in v redakciji »Zastave« in s temi od istega Ra­ dojčića izmišljenimi Kostićevimi_ prizadevanji na kongresu, da bi sprejel neko drugačno »izjavo«, sem se kritično, pobavil ob pripravljanju političnozgodovin- skih' opomb k tretji knjigi Prijateljeve »Slovenske kulturnopolitične in slov­ stvene zgodovine 1848—1895« in sem prišel do zaključka, da prvič izpustitev »v habsburški monarhiji« za »južni Slovani«'v peti in šesti točki smisla »izjave« prav nič ne spreminja, drugič, pa, da »ni prav nobenega podatka o tem, da bi se bilo na ljubljanskem kongresu pojavilo kakšno nasprotje med ,hrvatsko formulo z avstro-ogrskim okvirom, torej evolucionizmom', in ,srbsko' v bistvu revolu­ cionarno formulo'«, h čemur je bil Prijatelja zavedel Radojčić brez sleherne osnove v virih, kajti: »Nič ne izpričuje, da bi bil Laza Kostić v odboru za sestave redakcije kaj oponiral predlaganemu besedilu; Radojčić na prazno trdi, da Kostić ,nije mogao uspeti da se sastavi [»izjava«] sasvim onako kako je on želeo'." Nasprotstvo se je pojavilo po kongresu v Miletićevih člankih v Ra­ stavi' ...« Ta moj zaključek je bil objavljen jeseni 1958 (Prijatelj III, str. 527— 528) in če je v »Zgodovinskem časopisu« izšla leto dni pozneje — konec 1959 — Milutinovićeva obnovitev zavrnjenih Radojčićevih konstrukcij kot nespornih tez, sem se pač upravičeno lahko imel za »glas vpijočega v puščavi« — ne glede na okolhost, da je bila redakcija tistega :— X.-XI. — zvezka- »Zgodovinskega časopisa« — »zaključena« še pred izidom tretje Prijateljeve knjige! 7. Pri »obravnavanju« raznoglasij, ki so se pojavila po ljubljanskem kon­ gresu z Miletićevimi članki v »Zastavi«, je Milutinovic kratko malo izbrisal vso Jurčičevo polemiko v »Slovenskem Narodu« zoper te članke. Šele ob objavi Jurčičevega dvojnega članka »Slavenski jug in Srbi« (15. in 17. decembra 1870) je bil namreč Tomšič prejel Mrazovićevo pismo z dne 19. decembra 1870 o drugem Miletićevem članku in njegov nasvet, ki ga navaja Milutinovic: »Molim Vas, ako budete polemizirali sa ,Zastavom', da odaberete takav način, da fanatična srbska omladina ne nadje povoda biti uvriedjenom u glavi nepogrešivog pape Miletića.« Milutinovic navaja naravnost h krivi predstavi, kakor da ne bi bil »Slovenski Narod« Miletiću nič ugovarjal, ko po še nekih .navedkih iz istega Mrazovićevega pisma Tomšiču piše: »Nije poznato kako je Tomšič odgovorio na ovo Mrazevićevo pismo, ali je činjenica da se on sam uopšte nije upustio u polemiku-sa Miletićem. Tomšič "je чл- ,'SÌovenskom Narodu' doneo samo [!] jedan dopis iz redova slovenačke studentske omladine, u kome se dopisnik osvrnuo i na "pisanje ,Zastave', ali U -blag-OHja pomirljivom tonu, očevidno štedeći Miletićevu osetljivost.« (Str. 170.) V Brtfateljevem prikazu, na katerega se Milutinovic sklicuje, pa je Jurčičeva .polemika; zoper Miletića obširno predstavljena in vrh tega tudi Prijatelj na mestu," ki "gâ je uporabirMilutinović, izrecno opozarja nanjo: »Urednik Tomšič sam ni polemiziral z dr. Miletićem-in je prepustil v ,Narodu' še [Podčrtal D. K.] -nekaj- replik.neimenovanemu dopisniku iz krogov slovenske dunajske mladine«, ù katerem Prijatelj domneva, d a j e bil — Jurčič — a tudi k temu je Miluti­ novic zamižal . . . 2 1 0 ••-..-•: : : : : „ : : : : • . : Samo zaradi tega, ker. je tako prekril in zatajil slovensko zavrnitev Mileti- ća, .se je Milutinovic zmedel pred pojmom »Slovenske novine« v Kostićevi polemiki »sa Miletićevim člancima u ,Zastavi', sa Mrazovićevim člancima u ,Zatoč- niku', sa Politovim člankom u ,Narodu' i sa nekim anonomnim interpretatorima -ljubljanske rezolucije u ,Slovenskim novinama', čije šifre nismo uspjeli da dešifriramo« (str. 171). Večna uganka bo ostala, s kakšnim »dešifriranjem« se je ubadal Miluti- jiović tu, kjer tudi nobene »šifre« ni, kakor tudi ni bilo nobenih — »Slovenskih novin«, če jih ne razrešimo iz narekovajev v — slovenske liste, ki so zavračali Miletićevo stališče! Ce ne bi bil Milutinovic odrinil v kraj Jurčičevega za- • vračanja Miletićevega stališča, bi bil takoj vedel, da se nanj in pa še na kratko zavrnitev Miletiča v »Novicah« nanaša Kostičeva ugotovitev, da so Miletićeva »razmatranja dala povoda ,Slovenskim novinama' i ,Zatočnikovom' M.-u [t. j . Mrazoviću] nekom u svojoj žestini dosta izlišnom oštrpkivanju«: takšne ostrine je bilo pri Jurčiču na pretek! Milutinovic pa se je kajpada dal zavesti zapisni ali tiskovni pomoti, ki je s krivimi narekovaji in s krivo veliko začetnico spremenila Kostičeve »slovenske liste«, t. j . »Slovenski Naroc?« in poleg njega tudi še »Novice« v — »Slovenske novine«, ki jih Milutinovic kajpak ni mogel odkriti. 8. Milutinovic pa pri Radojčiću ni prevzel samo njegove konstrukcije nekegć» načelnega raznoglasja na ljubljanskem kongresu med Lazo Kostićem in drugimi, marveč tudi njegovo prav tako »na prazno«, t. j . brez vsakršne opore v virih, postavljeno domnevo, češ da »je Laza Kostić otišao u Ljubljanu [na kongres!] s mnogo sumnje u duši da će tamo [na kongresu!] naići na ne­ pokolebive austrofile i ubedjene habsburške dinastičare, koji su daleko od srpskih shvatanja rešanja jugoslovenskog pitanja« (Glasnik Istoriskog društva u Novom Sadu, 1/1928, str. 94), in pa, da je na kongresu »našao manje austrijan- stva nego što je očekivao« ter »se radovao što u Ljubljani [na kongresu!] nije zatekao svesrdnu nadu u Austriji« (prav tam, str. 99). Toda to Radojčićevo »domnevo«, ki jo moramo označiti kot — bajko, ker je od prve do zadnje črke izmišljena, je Milutinovic prevzel v skvarjeni obliki, kakršno je dobila zaradi površnega branja pri Prijatelju in njegovi »šoli«, kjer se je tisto, kar se je pri Radojčiću nanašalo na hrvaške in slovenske politike in udeležence ljubljanskega kongresa leta 1870, preneslo na — Ljubljančane in Slovence: »Laza Kos t ić . . . je došao iz Novog Sada u Ljubljanu sa ukorenjenim predrasudama i pređubedjenjima da će ovde u srcu Slovenije na svakom koraku naići na austrijanštinu, ali se prijatno iznenadio, došavši u neposredan kontakt -sa slovenačkim javnim radnicima, naročito sa mladoslovencima, kada je u njihovim redovima osetio i sagledao nova, progresivna shvatanja, koja su rešenje jugoslovenskog pitanja već nazirala izvan uskih okvira Habsburške monarhije, iako još nisu bili sazreli potrebni uslovi da ta nova shvatanja dodju do punog izražaja i preko javnosti.« (Str. 180—181.) . . _ . Vsa ta pravljica, katere »spočetja« pri Radojčiću in »razvoja« pri Prijatelju in drugih ne moremo razčlenjevati na. tem mestu, ni v prav nobeni zvezi / razpravljanjem na ljubljanskem kongresu, ki je ves, vključno Lazo Kostić?, jemal habsburško monarhijo kot dani okvir za takratna politična prizadevanja narodnih strank avstroogrskih Jugoslovanov ne glede na lahko-različna no­ tranja »ocenjevanja« takšne aH drugačne usode te monarhije v bolj ali manj 14* * ' -211 "41 oddaljeni prihodnosti. A prav nobene — niti pravljične niti drugačne — kombinacije nam tu niso potrebne spričo okolnosti, da so se v polemiki, ki jo je po kongresu sprožil Miletić, prav izčrpno izrazila tudi slovenska (Jurčičevo in Tomšičevo v »Slovenskem Narodu«) in hrvaška (Mrazovićevo v »Zatočniku«) stališča nasproti srbskim (Miletića in Polit-Desančiča na eni ter Koštica in dr. Jovana Subotića na drugi strani). Nikjer pa v srbskem delu te polemike ni nobenega sledu o tem, kar nam ponuja Milutinovic: »Vrativši se iz Ljubljane u Novi Sad, Laza Kostić je imao smelosti da udje u otvorenu polemiku sa tadašnjim glavnim političkim pretstavnicima vojvo- djanskih Srba, Svetozarom Miletićem i Politom-Desančićem, da pokuša razbiti izvesne [katere ali kakšne??] njihove proizvoljne hipoteze o Sloveniji i Slo­ vencima, da ukaže na svu složenost i delikatnost slovenačkog geopolitičkog položaja i da o slovenačkom problemu raspravlja sa dubljim razumevanjem i sa više tolerancije, nego što je to tada činjeno.« (Str. 181.) Kako da nam Milutinovic ne pokaže niti najmanjšega »vzorca« bodisi tega Kostićevega »raspravljanja« in »ukazivanja« ali Miletićevih in Politovih »pred- rasud i predubedjenj«, niti ne pove, kje bi lahko eno in drugo našli? Odgovor na to vprašanje moremo komaj iskati kje drugje kakor v okolnosti, da_ ne enega ne drugega prav nikjer n i . . . 9. Ne da bi nam jih bil sploh predstavil, Milutinovic nato o teh »predra- sudah i predubedjenjih« pripominja in navaja pod črto: »Ovakvih i sličnih predrasuda i predubedjenja o Slovencima bilo je ne samo medju Srbima u Vojvodini, nego isto tako i u Srbiji, i to ne samo sedamdesetih godina, nego i mnogo docnije, čak i posle 1918. Tako n. pr. Ljubomir Stojanović, akademik, profesor univerziteta, dugogodišnji ministar i pretsednik vlade u Kraljevini Srbiji, dakle ne samo naučnik, nego i istaknut političar i državnik, pisao je izmedju ostaloga: ,Slovenci su vrlo rano potpali pod Nemce [tega pač ni mogoče zanikati!], i cela njihova kultura je nemačka. Politički potišteni, oni su izgubili svaki dodir sa slobodnim slovenskim drža­ vama u srednjem veku [tudi to bo držalo!] i kod njih je utrnulo osećanje da su deo velikog slovenskog plemena. Oni nemaju nikakvih istoriskih tra­ dicija . . . Slovenci nisu nikad imali nikakvih veza ni sa Rusima, ni s pravo­ slavljem, a protestantstvo je kod njih vrlo malo trajalo [tudi to so dejstva!], da se-posle još jače učvrsti katoličanstvo i klerikalizam, koji. i danas [t. j . 1924] Vlada. (Ljub. Stojanović, Život i rad. Vuka Stef. Kara.džića, Beograd 1924, str. 743.) Ovakva proizvoljna tumačenja nije potrebno uopšte pobijati; ona pokazuju sa kako se malo poznavanja stvari još 1924 pisalo o Slovencima, njihovoj istoriji i narodnoj kulturi.« (Str. 181.) S takšno kompleksno sliko, v kateri je pomešana vrsta osnovnih zgodo­ vinskih dejstev z vrsto »predsodkov« in »samovoljnih tolmačenj«, nikakor ni moč opraviti s pristavkom, češ da je »nije uopšte potrebno pobijati«, marveč je. treba. v .n je j . ločiti tisto, kar drži, od onega, kar razodeva, bodisi »malo poznavanje r s tvar i«— česar pa Stojanoviću bržčas ne-bo-mogoče očitati — ali pä krivi" koncept, kakršen je očitno Stojanovićev pravoslavni koncept. A potrebnega pobijanja tega koncepta" se v teh pripombah ne moremo'lotiti; dolžni pa se čutimo, Stojanovičevo pisanje o Slovencih predstaviti v njegovem pravem okviru, ki ga pri Milutinoviču ni ! Stojanoviću je namreč v zaključnem — petdesetem — poglavju njegove velike Karadžićeve biografije, naslovljenem: »Opšti pogled na Kopitarovo učešće u Vukovu radu, i jeli pri tom imao politički i . verski cilj«, šlo na navedenem mestu za to, da bi obrazložil Kopitarjevo — »rusofobstvo«, ki si ga pri Srbih ni mogel zamisliti, iz preteklosti Kopitarjevih Slovencev, t. j . Slo- 212 J vencev iz časa pred Ajihovim obsežnejšim narodnim prebujenjem; to mejo je Stojanović prešel le mimogrede na nekaj mestih. Gotovo bi bilo koristno vsakršno odkritje, kje je Stojanović v svojih indukcijah in dedukcijah grešil, ko je najprej ob ugotovitvi, češ da »Kopitar nije bio samo politički protivnik Rusije, već i inače nije voleo Ruse, upravo reći mrzeo ih je«, menil, da »tome neće biti uzrok samo politika, ni što su u Rusiji seljaci još držani ,u ropstvu«, pri čemer je opozoril na dve omembi te-okolnosti v Kopitarjevih pismih, ali ko je nato sklepal: »Pre će tome biti uzrok druga kultura, nemanje slovenskih tradicija i — vera«, in ko je končno zapisal poleg stavkov, ki jih je navedel Milutinovic, vprav na- mestu, ki ga je Milutinovic označil s tremi pikami, tudi naslednje pravoslavnoslovansko pristranske: »Svest o slovenskoj zajednici, u koliko je kod slovenskih naroda ima, osnivala se ranije, a kod masa osniva se i danas, na veri [to je po naši sodbi docela nesprejemljivo]. Pravoslavni Sloveni osećaju se bliži medju sobom (sem Bugara, ili bar bugarske inteligencije) nego s katolicima, i obratno. Razlike u odnosima naročito su oštre gde ih ima od obe vere, kao kod nas Srba, ili gde se dodiruju, kao što je slučaj kod Srba i Hrvata i kod Poljaka i Rusa. Rusko-poljski antagonizam nije samo politički već i verski. Cesi su manje zaraženi verskim fanatizmom, i to ne samo zbog toga što se ne dodiruju s pravoslavnima, već što su imali svoga Husa, i u njihovu karakteru [tako globoko?!] ima još husitizma.« Ta del Stojanovićevega razpravljanja je Milu­ tinovic izpustil zato, ker mu niso predmet Slovenci, a ko bi ga bil navedel, bi bil Stojanovićev krivi pravoslavni koncept dosti bolj prijemljiv. V celotnem kontekstu je Stojanović.od Kopitarjevih jezikovnoknjiževnih idej, ki nas tu ne zanimajo, prešel k političnim in o njih razpravljal takole (str. 736—738): » . . .ne može biti nikakve sumnje da je [Kopitar] bio iskren slovenski patriot, i da je radio svim silama na podizanju kulturnog stanja zaostalih Slovena. — Patriotizam ga je odveo u politiku [t. j . na določeno politično stališče]. — Sloveni su tada imali jednu jedinu svoju nezavisnu državu — Rusiju, koja je držala veći deo i Poljaka. Svi ostali Sloveni (sem Lužičana i jednog dela Poljaka pod Pruskom) bili su pod Austrijom i Turskom, za koju se ' u to vreme držalo da je vrlo blizu raspada. Kako ni Kopitar ni iko drugi u to vreme nije mogao zamislti da će se Austrija raspasti, i da će potlačeni Sloveni ikad moći povratiti svoje samostalne države, on je u utakmici izmedju Austrije i Rusije za nasledje Turske stao na stranu Austrije: postao je, kako bi se u naše vreme reklo, austrofil i rusofob. . . — Ali n jegov austriski patriotizam nije bio i nemački. On je želeo i verovao da je moguće da se stvori slovenska Austrija, u kojoj bi bilo pogodaba za sve slovenske narode da se kulturno i nacionalno razvijaju, da preteku Ruse, i da oni budu predstavnici slovenske k u l t u r e . . . — Ruski uticaj na Slovene, koji je Kopitar hteo suzbiti, ticao se poglavito Srba, koji su u Rusiji gledali ne samo za­ štitnicu svoje vere i narodnosti, već su od nje očekivali i političko oslobo- djenje . . . Treba, po njegovu mišljenju, prosvetiti i kulturno podići srpski narod, tako da bude viši od Rusa; treba u njemu razviti samopouzdanje i veru u sebe sama, pa neće više težiti Rusima.. .« Po razčlembi virov Kopitarjevega rusofobstva, navedeni z označeno iz­ pustitvijo pri Milutinoviću, je Stojanović na'to še nadaljeval (str. 744—747): »I Kopitar je bio revnostan katol ik . . . [Ali] za Kopitara se ne može reći da 213 je bil .klerikalac'. On je bio oduševljeni jozefinjst, i prema tome antikleri- k a l a c . . . — Iz svega dosad kazanog, mislim, da se jasno može videti da, je Kopitar, pored čiste nauke i rada na kulturnom podizanju Srba, imao i zadnju nameru da time politički otudji Srbe od R u s a . . . A da je pri tom još mislio na unijaćenje i katoličenje Srba, ne može se ni po čemu reći; već obratno, da na to nikad nije ni pomišljao. To je čista kleveta koja mu je nabačena kao i Vuku . . . — . . . on je vrlo slabo poznavao .duh i ideologiju srpskog naroda, kad se nadao da će Srbe politički moći ocepiti od Rusije podizanjem kulture, uvodjenjem u književnost narodnog jezika i savršenog pravopisa, i poštovanjem njihove vere. Rodjen u jednom najmanjih slovenskih naroda bez istoriske tradicije, on nije mogao razumeti da Srbima nije vera ideal već štit, kojim brane svoju narodnost i pod Turcima od muhamedanstva, i pod Austrijom od katoličanstva; već da im je ideal oslobodjenje od ropstva i državna samo­ stalnost, koju su nosili u svojoj duši, u narodnim pesmama, i da četiristo- godišnje robovanje nije u njima ugasilo žedj da osvete Kosovo. Oni nisu mogli očekivati za to pomoći od nemačke i katoličke Austrije, već jedino od jedno- verne i slovenske Rusije. — Ali dok su ovako njegove političke fantazije potpuno propale, ostao je njegov pozitivan rad, i njegovo će se ime sa za­ hvalnošću pominjati u srpskom narodu dokle se god bude pominjalo i Vukovo.« Ne glede na njeno morebitno snovno točnost, bo v tej Stojanovićevi razčlembi, ki je vsa prepletena z njegovim krivim pravoslavnim konceptom, kritični razbor gotovo moral marsikaj popraviti, vendar pa ji bo moral priznati, da vsebuje marsikje upoštevna opozorila na različnost zgodovinskih pogojev slovenskega narodnega razvoja od pogojev za razvoj srbskega naroda, čeprav seveda Kopitarjevo stališče nikakor ni edino reprezentativno za Slovence bodisi njegove ali tudi poznejše dobe, kakor je z njim za Stojanovićem ravnal tudi •-̂ Milutinovic v svojem »razpravljanju« med naslednjim navajanjema .-;.f»vca »U srpskoj istoriografiji Kopitarev stav prema Austriji_ interpretiran"-je" na razne načine. Po Skerliću, Srbima je bio ,sumnjiv onaj veliki uticaj koji je Kopitar, imao na Vuka, Kopitar, .slovenski Mefistofeles', kako ga je nazivao Šafarik, [Kopitar] za koga se znalo da je dobar austrijanac i još bolji katolik, i čija ideja austroslavizma bila je istaći katoličko i austrijsko slovenstvo nasuprot ruskom i pravoslavnom slovenstvu'. — Krupan korak dalje • od Skerlića otišao je Ljubofhir Stojanović, koji je u svojim nekritičkim generali­ zacijama i proizvoljnim uopštavanjima otišao u krajnost: ,Što je Kopitar bio i austrofil i u isto doba dobar Slovenin, nije teško objasniti. On nije mogao zami­ sliti da će nekad Slovenci moći obrazovati samostalnu državu, i biti slobodni. Uskoro po njegovu odlasku u Beč Napoleon je stvorio-'Ilirsku kraljevinu Tpravilno: Ilirske province, na kar Milutinovic ni opozoril] sa sedištem u Ljubljani, ali se on nije time ni malo oduševljavao, niti je potrčao tamo da radi. Ni u jednom pismu. Dobrovskom ne govori o tome. Na oslobodjenje, uostalom, nisu mislili ni "ostali slovenski narodi "u Austriji né samo onda, već tako reći- do samog raspada Austrije: Svi su oni tražili do poslednjeg momente da obezbede svoje nacionalno razvijanje Д1 okviru Austro-Ugarske'.« (Str. 156.) . •_ ...-:.. • -• Kajpada, ena reč je — Kopitarjevo stališče, o katerem" edinem je do tega' navedka s predzadnje-strani (745—746) Stojanovićeve biografije Vuka Karadzics Milutinovic razpravljal v prav čudni asociaciji od ljubljanskega kongresa' ieta 1870 in ki ga je Stojanović nemara prav opredelil in tudi v precejšnji meri prav obrazložil, druga reč pà so daljnosežnejše osvobodilne težnje in gibi pri slovanskih narodih, v Avstro-Ogrski, ki jim "jih"'je Stojanović-.v. obeh 214" zadnjih, stavkih, kar, odr.ekel spričo dejstva, da se je domala vsa »zunanje-: politična« zgodovina teh narodov, kakor so bili predstavljeni v osrednjih in avtonomnih, parlamentarnih telesih Avstro-Ogrske — na Dunaju, v Pešti, v.Zagrebu, v.Splitu, v Ljubljani itd. — izčrpavala v »realnih« prizadevanjih za "zboljšanje pogojev narodnostnega razvoja »v okviru« utrjenega državnega dejstva Avstro-Ogrske! Vsega tega seveda ne zanikujemo, ko opozarjamo, da so bili poleg Kopitarja tudi še Slovenci drugačne sorte: najprej njegov starejši sodobnik Valentin Vodnik, ki je želel videti v Ilirskih provincah osvobodilno etapo za jugoslovanske narode, nato njegov mlajši sodobnik France Prešeren, ki je pri vsej. »nemški kulturi« Slovencev 'in pri vsem pomanjkanju »istoriske«. in »slovenske traàlçije« pri njih tako izpovedal svobodoljubno slovenstvo in slovanstvOj d a ga, pri razpravljanju o Slovencih ne bi smel nihče prezreti, in končno še preporodov«, ki so na čelu znatnega dela sloven­ ske mladine malo pred prvo svetovno vojno napovedali odkrit boj tujemu tradicionalnemu državnemu »okviru«! Milutinovic pa je preteklo dogajanje kar prekril s hagiografskim plaščem in ga spravil na en imenovalec, ne da bi bil seveda s tem napravil zgodovinopisju kakšno uslugo: »Ovakve [Stojanovićeve] proizvoljne postavke nije uopšte potrebno na­ ročito pobijati. Istorija jugoslovenskih naroda, koji su do 1918 živeli pod vlašću Habzburške monarhije, recito svedoči da su se naši narodi kao etnički kolektivi [nemara za razliko od njihovih »narodnih', predstavništev«?!] borili protiv nacionalnog ugjetavanja i ekonomske eksploatacije bečkih i peštanskih vlastodržaca, i da su imali za svoj krajnji cilj razbijanje dotadašnjih uskih okvira Austro-Ugarske i obezbedjenje svoga daljeg nacionalnog razvoja izvan tih okvira. To važi ne samo za Srbe i Hrvate, nego i za;_ Slovence.« (Str. 157.) Zadnji poudarek še posebej razodeva, da vse. Milu,tinovićevo navajanje in obravnavanje Stoj ano vica meri k vtisu, kakor da bi bilo le-temu šlo za neko »črnjenje« Slovencev. Dejansko pa najdemo pri njem zadostne poudarke, da Slovenci v syojem ravnanju, ki jim ga je začrtal Za nazaj tako enostransko — kopitar j evsko, niso bili nobena izjema med slovanskimi ali'jugoslovanskimi, narodi v Avstro-Ogrski. V opombi pod črto k zadnjima-, navedenima stavkoma je dodal nekaj — od Milutinoviča kajpada prezrtih —-osebnih-ispominov na okolnost, »da austriski Sloveni ni u današnjoj generaciji nisu verovali u mo­ gućnost raspada Austrije, iako su to želeli«. Tako sta ga po letu=1918 dva av­ strijska Slovana spomnila, da sta imela nekaj let prej za »fantazijo« njegovo napovedovanje razpada Avstro-Ogrske. Ko je bil v'razgovoru s skupino — pač srbskih — poslancev bossnskohercegovskega sabora leta 1912. izrazil svoje dvome v daljši obstoj Avstrije, je vsem z obrazov bral dvome o teh: svojih dvomih. Končno pa je opozoril še na okolnost, da se je še v začetni fazi -prve svetovne vojne močno uveljavljala med avstroogrskimi Jugoslovani, neizvzemši Srbe, tradicionalna vključenost v avstroogrsko državo, čeprav tujo, ki pa se ji v predhodnem razvoju niso bili še politično odrekli, sledeč dotedanjemu skoraj vseskozi prevladujočemu usmerjanju svojih narodnostnih teženj y dani državni okvir, še; nesposobni, da bi si ga odmislili; omenil je namreč: »U ratu su se austriški Srbi (kao i Hrvati i Slovenci) odlično [? vsekakor: najrazličneje, p n čemer v določenih okolnostih tudi »odlično« ni bilo izključeno] tukli protiv nas, Srbijanaca, i kad su kao zarobljenici nudjeni da stupe u našu vojsku,, iz­ govarali su se da ne smeju što će ih Austrijanci povešati kad dodju u Srbiju; i .samo su se neki primili žandarske službe i to na arbanaškoj granici: Obra : 215" zovanje dobrovoljačkih bataljona nastupilo je tek docnije, kad se pojavila nada da će Germanija.biti tučena.« Gotovo ne gre prenašati množičnega zrevolucioniranja avstroogrskih Ju­ goslovanov ob koncu vojne v protivojnem in v protiavstroogrskem smislu na začetek vojne, ko se je ta proces šele začenjal in so bili tudi primeri dobro- voljstva iz njihovih vrst le bolj sporadični, vendar je Stojanovičevo omalo- važevalno brisanje teh začetkov, kakor so bili sprva majhni, krivo in nasilno. Tu je Stojanovič hudo predaleč upognil šibo v nasprotno stran proti »preča- nom«, ki so se nasproti Srbijancem in njihovemu prvenstvu upravičeno sklice­ vali tudi na svoje prispevke v skupnem boju jugoslovanskih narodov za osvo­ boditev in zedinjenje. A to tudi ni bilo v skladu s tisto izjemno pozicijo, ki jo je zavzemal Stojanovič med srbskimi nacionalisti po letu 1918 in do svoje smrti v prvem letu sestojanuarske diktature stoječ na čelu srbske republikan­ ske stranke kot — nasprotnik unitarističnocentralistične državne ureditve jugoslovanske države. O tem njegovem stališču beremo med drugim v se­ stavku »U čemu je stvar«, ki ga je iz »Nove Evrope« (z dne 26. septembra 1928) ponatisnil v knjižici »Srbi i Hrvati« (Beograd 1928), tudi naslednje (str. 9, 10 in 14): »Kad sam u septembru 1919 napisao brošuru .Nekoliko misli o našem novom državnom uredjaju', rekao sam da se kod Srba i Hrvata u odvojenom državnom životu kroz vekove i pod uticajem raznih vera i kultura stvorio ' različan narodni mentalitet, razni pogledi na svet i na društvo, postale su različite tradicije, pa unekoliko i razna narodna ideala, i da se zbog toga narodno jedinstvo na prečac izvesti ne može, več to valja ostaviti vremenu. ,Ne treba gubiti iz vida', rekao sani, ,da kada se kod jednog dela naroda stiče svest o njegovoj individualnosti, kad on već dobije svoju kulturu, svoju inteli- • genciju i svoju književnost, to se lako ne zaboravlja i ne napušta. O tome treba voditi ozbiljna računa upravo sada kada treba polagati temelje novog državnog uredjenja, jer će naša država biti samo onda jaka i stabilna, ako počiva na stvarnosti. Ako je osnujemo na svesnim ili nesvesnim zabludama, onda ćemo živeti u večitim trzavicama koje će nam kočiti naš privredni i kulturni razvi­ tak . . . nova država [ima da] bude tako uredjena da svako pleme u njoj ima sve ono što bi imalo kad bi živelo u svojoj zasebnoj državi, a kao višak veću snagu za svoje održanje.' Fri stvaranju države, pošlo se od zablude narodnog jedinstva (za koju su, uostalom, podjednako krivi i Hrvati i Slovenci), i stvo­ rena je . . . strogo centralistička država . . . — . . . U federativnoj republici bilo bi spašeno i učvršćeno i državno jedinstvo i ravnopravnost i sloboda i medjusobna ljubav i Srba i Hrvata i Slovenaca.« A od Stojanovića, ki ga je Milutinovic docela po nepotrebnem privlekel k »problematiki« ljubljanskega kongresa leta 1870, s katero nima prav nič opraviti, se moramo ob koncu še nekoliko vrniti k Milutinoviću in h kongresu leta 1870. 10. Milutinovic, ki v gosposki hrvaški narodni stranki in v malomeščanski hrvaški stranki prava vidi »ne samo hrvatsku buržoaziju i liberalnu gradjanskü inteligenciju, nego i narodne mase« (str. 158), nato docela zabrisuje vsakršno mejo med meščansko narodno in pa ljudsko politiko, ko konstruira, da je »izjava« jugoslovanskega kongresa v Ljubljani leta 1870: »... ipak, izmedju redova, odražavala duboko unutrašnje nezadovoljstvo nacionalno ugnjetavanih i ekonomski eksploatisanih jugoslovenskih naroda, 216 koji su postajali svesni da samo kolektivnom borbom mogu da izvojuju po­ voljniji položaj i bolji život širokih radnih masa, izrabljivanih od austriskog industriskog kapitala, s jedne strane, i od madjarskog veleposedničkog kapitala, s druge strane« (str. 181). Vse to iskati »med vrstami« bodisi ljubljanske »izjave« ali katerega koli razglasa meščanske narodne politike je mogoče le ob izbrisanju meščanskega značaja te politike, ki ji je šlo v prvi vrsti za »povoljniji položaj i bolji život« domačega meščanstva, trgovskega in obrtniškega, pa tudi — dejansko ali v perspektivi — veleposestniškega in industrijskega, prav tako na izkoriščanju delovnega ljudstva zainteresiranega in zaradi tega ne samo neljudskega, mar­ več tudi protiljudskega kljub okolnosti, da si je hkrati prizadevalo za zmanj­ šanje narodnostne zatiranosti in neenakopravnosti svojih narodov! Buržoazni narodni boj v pogojih razvijajočega se kapitalizma nikakor ni vseboval hkrati tudi socialnega boja delovnega ljudstva. To spoznanje pač spada v zgodovi­ narsko abecedo in ga tudi naravnost vsiljuje meščanska doba jugoslovanskih narodov vsakomur, ki si ne nadeva Milutinovićevih hagiografskih očal. 217 n- P O R O C I Č A O I N S T I T U C I J A H • - c i . ii • " . " \ • • TEHNIŠKI MUZEJ SLOVENIJE Ki Skrb za študij prirodoslovnih znanosti, za tehniško 'izobrazbo najširših ljudskih plasti in za negovanje tehniškega izročila o zgodovinskih proizvajalnih postopkih je zlasti od XIX. stoletja rodila v svetu za drugimi tudi tehniške muzeje. Na- Slovenskem je bila dana prva pobuda za tehniško muzejsko razstavo ob gradnji sedanjega poslopja Narodnega muzeja v Ljubljani, ko je bila iznesena misel o organizaciji obrtnega razstavnega oddelka in kmalu za tem so Idrijčani predlagali, da se iz nekdanjih rudniških pripomočkov, zlasti inštrumentov organizira v Idriji rudarski muzej. Oba predloga pa sta ostala brez odziva; saj smo bili Slovenci tedaj brez lastne industrije, brez lastne univerze in so morali redki slovenski tehnični delavci iskati dela in kruha v tujini, medtem ko so bili na Slovenskem zaposleni tuji tehniki, ki za slovenske kulturne potrebe niso imeli zanimanja. Tako smo dobili Slovenci in Jugoslovani prve tehniške muzeje šele po osvoboditvi v Titovi Jugoslaviji, ko je dorastel novi rod tehnikov, konservatorjev in zgodovinarjev, ki jih je vzgojila ljubljanska univerza. V zastopstvu tega rodu je prof. ing. C. Rekar dal 1949 pobudo za ustanovitev pripravljalnega odbora, da prouči možnosti in načine o nastanku in delovanju slovenskega tehniškega muzeja. Minister za znanost in kulturo" dr. Jože Potrč je imenoval predlagani odbor, ki je pri­ pravil uredbo o ustanovitvi Tehniškega muzeja Slovenije (UL LRS 71-14/1951) in pa pravilnik o njegovem ustroju ter poslovanju (UL LRS 162-34/1951), iz katerih je razviden tudi njegov program. Ustrezno temu programu izpopolnjuje Tehniški muzej Slovenije svoj na­ men ko zbira in ureja zgodovinsko pomembno tehniško gradivo vseh vrst s potrebno dokumentacijo, ki kakorkoli osvetljuje razvoj proizvajalne in pre­ delovalne tehnike na ozemlju LRS; proučuje zgodovinsko tehnično gradivo znanstveno in ga posreduje ljudstvu v razstavah in s spomeniki na terenu ter s predavanji; daje pobudo in strokovno pomaga ljudskim odborom pri ustanav­ ljanju in vodstvu krajevnih tehniških muzejev, ki so pomembni za tehniški razvoj posameznega kraja ali pokrajine Slovenije; sodeluje z Zavodom za spo­ meniško varstvo LRS pri ugotavljanju premičnih in nepremičnih kulturno­ zgodovinskih tehniških spomenkov in daje pobudo ter smernice za njihovo zavarovanje; vodi razvid o tehniškem zgodovinskem gradivu, zbirkah in kra­ jevnih muzejih, izdaja publikacije s področja proizvajalne in predelovalne tehnike in vzdržuje stike s podobnimi zavodi izven Slovenije. 218- Delo za:ustanovitev slovenskega'tehniškega muzeja je podprlo tudi tedanje Društvo inženirjev in tehnikov LES, ki je na svoji III. redni letni: skupščini ' v februarju 1950 naprosilo .predsedstvo vlade LRS »da se ustanovi v. L j ubi j ani; tehniški muzej in ukrene vse potrebno za zaščito zgodovinsko važnih tehničnih zgradb, naprav in strojev. Ker se naše industrije modernizirajo in večajo in se pri tem ne pazi na zgodovinsko važne predmete in inštalacije, gre mnogo zgodovinsko važnega gradiva za vedno v izgubo, pri čemer je korist, ki jo ima gospodarstvo od pridobljenega materiala prav malenkostna. Ministrstvo za. industrijo in rudarstvo je sicer svojčas v smislu okrožnice oopozorilo podjetja, da čuvajo zgodovinsko važne stroje in inštalacije ter zgradbe. Vendar pa ne­ katera podjetja tega sploh ne upoštevajo. Mnogo stvari pa se pokvari, ker stroji ali naprave po demontaži niso primerno hranjene ali zaščitene, ali pa se iz nevednosti in nepoučenosti uporabijo kot star material ali odpadek.« Ob sodelovanju pripravljalnega odbora, Ministrstva za znanost in kulturo in predsedstva vlade LRS ter Društva inženirjev in tehnikov LRS 19515ustanov­ ljeni Tehniški muzej Slovenije je začel z razvidom zgodovinskega tehniškega gradiva in iskanjem prostorov v Ljubljani. Razvid tehniškega gradivaVje; pokazal mnogokje živo tehniškozgodovinsko -gradivo, ki so ga .znali domačini: pravilno vrednotiti in so zlasti pod vplivi šole,=prosvete in turizma tudi misliih na krajevni tehniški muzej n. pr. Kropa, Idrija, Ravne, Tržič aU. Jesenice.. Prav v-teh krajih je bila tudi živa misel o zavarovanju spomenikov zgodovinske proizvodnje za prihodnost,-kar so n. pr. Kroparji z zavarovanjem vigenjca »Vice< aH Zeleznikarji zgodovinskega plavža storili, istočasno ko so gozdarji začeli s pripravami za gozdarski, lesni in lovski muzej. Tako se je upoštevajoč dano razpoloženje in ob pomanjkanju vsakih prostorov v Ljubi j ani. Tehniški muzej. Slovenije najprej vključil v sodelovanje za nove krajevne-tehniške muzeje: v Kropi, na Jesenicah, Tržiču, Kranju, na Ravjiah in pa v delu za.zavarovanjem zgodovinskih tehniških zgradb: bakrarne na Hublju pri Ajdovščini, livarne na Dvoru pri Žužemberku, kamšti v Idriji-ali zavarovanje 1953 odkrite sloven­ ske peči v Dnu nad Kropo, medtem ko so gozdarji 1956 obnovili v Bistri zgodovinsko žago na vreteno. • Vključen v razvid izročila o krajevni zgodovinski proizvodnji in varstva tehniških kulturnih spomenkov je TMS poizkušal popularizirati svoje rojstvo z občasnimi razstavami, od katerih navajam UNESCOve razstave o znanstvenih odkritjih v spodnjih prostorih Moderne galerije 1952, o plastičnih-masah-v dvorani Ekonomske fakultete 1953, o zgodovinski stanovanjski hiši-na Sloven-, skem v sestavu razstave Stanovanje za naše razmere 1956 in o Jos. Resslä. ob stoletnici njegove smrti 1957. Prve občasne razstave so ponazorile -vse težave' zavoda brez razstavnih prostorov in diktirale TMS za prvo nalogo pridobitev prostorov, ki bodo vsaj začasno zadostili najnujnejšim potrebam po' vskladi^J ščenju'razpoložljivega muzejskega.gradiva. V• soglasju S Svetom za: kulturo in prosveto LRS jin z uvidevnostjo tedanjega OLO Ljubljâna-okolica je: za ta nameff TMS -1955 prevzel v svojo upravo od Gozdnega gospodarstva Ljubljana grad Bistro pri Vrhniki, kjer je začel postavljati svoje prve razstave Gozdarski: lesni in lovski muzej, ki se je ob prevzemu Bistre vključil kot avtonomna enota Tehniškemu muzeju Slovenije. : ' S pridobitvijo Bistre za muzejska skladišča in pa za razstave o gozdarstvu, lesu;. levu iri vodnih pogonih je bil TMS postavljen prëd dolgotrajno delo" 219 obnove Bistre kot kulturno-zgodovinskega' spomenika, izselitve stanovanjskih strank, ki so ob prevzemu zasedale celotno poslopje in pa priprave zgodovinske gotske in baročne stavbe za muzejsko skladišče in razstavne naloge. Ob naklo­ njenosti Izvršnega sveta LS LRS, Sveta za KP LRS, OLO Ljubljana, ObLO Vrhnika in- v sodelovanju Zavoda za spomeniško varstvo LRS ter referata za spomeniško varstvo OLO Ljubljana se je začela obnova Bistre 1956. Gozdarji so postavili že omenjeno vodno žago na vreteno ali bašelj in obnovili v gozdu gozdarsko ogljarsko kočo z Jelovice, Lovska zveza Slovenije je postavila preže, ELES je finančno omogočila' muzejsko postavitev parnega stroja, ki ga je darovala mestna elektrarna ljubljanska, elektrarna Sava v Kranju je prispevala Dieslov stabilni stroj, celotna streha je bila obnovljena, odprti gotski križni hodnik iz časa pred 1449 in baročne arkade iz XVII. stoletja, postavljen rene­ sančni stražni stolp, več kot polovica prostorov pa je bilo po izselitvi strank obnovljena za muzejska skladišča in muzejske razstave. Hkrati z obnovo Bistre je teklo zbiranje muzejskega gradiva in prispevalo do danes naslednje razstave: 1. Gozdarsko od zgodovine, nege in varstva gozdov do zgodovinskega prometa v gozdu. 2. Lesno zlasti z domačo obrtjo od lesnih surovin, kolarstva, suhorobarstva in žagarstva do začetkov mehanič­ nega in kemičnega predelovanja lesa. 3. Lovsko z uvodom v zgodovino lova in pregledom slovenske lovne divjadi. 4. Elektrotehnično z uvodom v zgodovino elektrifikacije Slovenije, ki jo ponazarja poučna zbirka prvih generatorjev in pa hišna elektrarna iz leta 1911. 5. Pred otvoritvijo za dvajsetletnico ljudske vstaje je vodna kovačnica, ki naj ponazarja našo kovaško proizvodnjo do­ mačega orodja v časih do manufaktur. Za čas pa, ko bo TMS dobil svoje prostore v Ljubljani, se pripravljajo razstave o telekomunikacijah, elektroniki, fiziki in kemiji, tako da bi TMS vsestransko mogel vršiti naloge tehniške ljudske univerze in pri tem zlasti ponazarjati pridobitve eksaktnih znanosti in njihove vplive na naše gospodarstvo. Vzporedno z organizacijo dela za nove krajevne tehniške muzeje, varstvo tehniških kulturnih spomenkov, obnovo Bistre in zbiranje razstavnega gradiva je TMS opozarjal slovensko in svetovno javnost z objavami o slovenskih tehniških pridobitvah v zbirki Vodniki TMS, zraven katerih je izdal kot ustrezno predzgodovino novega giganta »Litostroja« knjigo prof. ing. A. Strune, »Vodni pogoni na Slovenskem« (Ljubljana 1955). Tako je opravljal svoj delovni program ob populariziranju muzejskih občasnih razstav z izdajo vodnika po razstavi znanstvenih odkritij (Ivan Mohorič), 1952). Bistri (ing. M. Šušteršič, * 1954) in o razstavi Jos. Ressla (dr. Vlad. Murko, 1957) ter po tehniških kulturnih spomenikih z vodniki po idrijski »Kamšti« (prof. ing. A. Struna, 1954), Klavžami nad Idrijo (ing. St. Mazi, 1955) in žebljarskih kovačnicah, vigenjcih (J. Ga- šperšič, 1956). V delu je obsežna zgodovina pohorskega steklarstva (Mg. Fr. Minarik) in nov vodnik po Bistri in tamošnjih zbirkah. V pravilniku postavljeni program kaže, da spadajo v delo TMS tudi zgodovinsko važne naloge, zlasti zbiranje ponazoril o nekdanji proizvajalni ni predelovalni tehniki, sodelovanje pri varstvu tehniških kulturnih spomenikov ali dokumentacija pridobitev prirodoslovnih znanosti in njihovih vplivov na proizvodnjo. V prvih desetih letih svojega obstoja se je TMS podal zlasti na ponazorjevanje zgodovinskih obrti, da ohrani njihovo živo podobo pred 220 novočasno mehanizacijo in z njo združenimi pogonskimi silami, ki jih hkrati spremlja. Obisk njegovih začetnih zbirk je presegel vsa pričakovanja in do­ kazal, da je zanimanje za tehniko zlasti med mladino najmanj enako živo kot za vse druge zvrsti kulture. Z izdajanjem svojih vodnkov je izpolnil vrzel, ki je bila v našem založništvu že očitna. Pri tem se moramo zavedati, da je z njimi začel pri nas orati ledino, kar je tudi vzrok za njihove nekatere šibkosti. Po svojem programu pa lahko postane osnova, na kateri se morejo sestati zgodovinar in tehnik, proizvajalec in znanstvenik, prosvetitelj in organizator, konservator in ekonomist, ko jih nujno združuje ergološko gledanje na pre­ teklost, sedanjost in prihodnost. Franjo Baš 221 Z B O R O V A N J A - I N D R U Š T V E N O Ž I V L J E N J E DRUGI KONGRES ZGODOVINARJEV JUGOSLAVIJE Stiri leta po prvem kongresu zgodovinarjev Jugoslavije (prim. B. Grafen- auer, I. kongres zgodovinarjev FLR Jugoslavije od 5. do 8. maja 1954 v Beo­ gradu, ZC VIII, 1954, str. 198—205; Izveštaj o I. Kongresu istoričara FNR Jugo­ slavije, Beograd 4—8 V 1954, izdanje Saveza istoriskih društava FNR Jugosla­ vije, Skopje 1956) se je vršil drugi kongres v Zagrebu v dneh od 23. do 25 no­ vembra 1958. Določanje programa kongresa in vodstvo kongresa je bilo v ro­ kah odbora Zveze zgodovinskih društev FLRJ, tehnično organizacijo kongresa ki spričo velikega števila okrog 800 udeležencev ni bila lahka naloga, je pa odlično izvedlo Povijesno društvo Hrvatske. Kakor že v Beogradu je bilo tudi v Zagrebu delo kongresa organizirano deloma v plenarnih sestankih in deloma v paralelnih sestankih sekcij; vsi sestanki so se pa vršili v Domu JLA. Prvi dan (23. novembra) je zasedal plenum, kjer je po otvoritvi, izvolitvi delovnega pred­ sedstva in pozdravih dr. Bogdan Krizman (Zagreb) imel predavanje »Postanek jugoslovanske države«, popoldne je imel dr. Branislav Durdev (Sarajevo) pre­ davanje »Teoretične osnove periodizacije v zgodovini in periodizacija obče zgo­ dovine«, nato je sledila diskusija o predavanju dr. Br. Đurđeva in kočno še referat Dance Zografskega (Skopje) »Prispevek k vprašanju nastanka make­ donskega naroda«. Plenum se je nato sestal še tretji dan (25. novembra) dopol­ dne, ko je prebral dr. Relja Novaković (Beograd) referat »Pouk zgodovine v srednji šoli«, ki mu je sledila diskusija o tem problemu. Drugi dan kongresa m tretji dan popoldne so pa zasedale sekcije, ki jih je bilo v razliko od beo­ grajskega kongresa samo pet in so bile organizirane izključno le po kronolo­ škem kriteriju; v sekciji za antiko je bilo prebranih in diskutiranih sedem re­ feratov, v sekciji za zgodovino srednjega veka tudi sedem • referatov, v sekciji za zgodovino XVI. do XVII. stoletja devet referatov, v sekciji za zgodovino XIX. in začetek XX. stoletja (do 1914) deset referatov, v sekciji za zgodovino XX. stoletja po 1914 pa devet referatov, razen tega se je pa v tej sekciji vršila tudi diskusija o predavanju dr. B. Krizmana. Ze iz teh podatkov je razvidno, da je bil zagrebški kongres posvečen predvsem zgodovinskim znanstvenim pro­ blemom; le na enem poldnevnem zasedanju plenuma se je govorilo o vpra­ šanjih pouka zgodovine; niso pa bila na njem v razliko od beograjskega kon­ gresa več obravnavana vprašanja zgodovinskih ustanov (arhivov, muzejev, in­ štitutov itd.) in sicer predvsem zato, ker so si naši arhivarji, muzealci in biblio- . tekarji medtem že ustanovili posebne organizacije in imajo svoje posebne kon­ grese. Udeleženci so prejeli pred kongresom program kongresa s seznamom predavateljev in predavanj (ponatis Historijski pregled IV, Zagreb 1958, strani 162—166; vendar so nekatera prijavljena predavanja odpadla in je bil tudi vrstni red nekoliko spremenjen); Historijski (Istoriski) pregled, št. 3—4 za 1958, je'objavil teksta predavanj dr. B. Krizmana in dr. Br. Đurđeva, tako da sta se mogla ta dva predavatelja'na kongresu samem omejiti na povzetek svojih tez,_ razen tega pa »Predlog programa za pouk zgodovine v gimnaziji«, ki je služil za osnovo referatu dr. R. Novakovića; razen tega so bile v ciklostilu raz­ množene in razdeljene »Teze referata i saopštenja za drugi kongres istoričara -2S2 Jugoslavije, Zagreb 1958«, ki vsebujejo včasih dispozicijo, -včasih teze ali celo glavno vsebino večine (37) ostalih referatov v plenumu in v sekcijah. Tu mi seveda ni mogoče dati cslotne slike dela kongresa.1 Zato лај se omejim na nekaj problemov in značilnosti. S predavanjem Br. Durđeva v plenumu je postal ena od glavnih tem kon­ gresa problem iz teorije zgodovine.2 Osnovna predavateljeva teza je bila, da je bilo mnenje o petih ekonomsko-družbenih formacijah (praskupnost, sužnje- lastniški red, fevdalizem, kapitalizem, socializem), ki sovpadajo z epohami zgo­ dovinskega razvoja človeštva, sicer izražamo že prej, da ga je pa v marksizmu splošno uveljavil šele Stalin s svojo avtoritarno odločitvijo'leta 1934; pre j ' so marksisti drugod in celo v Jugoslaviji razlikovali več ekonomsko-družbenih formacij in Marx sam govori o posebni azijski, kastovski formaciji. Stalin je "s svojim posegom sicer usmeril sovjetske historike od socioloških shem šole Pokrovskega h konkretnemu raziskovanju, zato je pa v vprašanjih sinteze normiral poenostavljenje, shematizacijo. Po mnenju Đurđeva je kastovska in stanovska družba bolj normalna prva razredna družba kakor pa sužnjelast- niški red, ki se sploh ni uveljavil povsod, in pred nastopom kapitalizma sploh ni mogoče govoriti o enotnem razvoju človeštva; civilizacije se ne razvijajo nujno na višjo stopnjo, ampak morejo tudi stagnirati in propadati, in nazi- ranie o linearnem razvoju vse zgodovine v smeri stalnega napredka je sploh prišlo v marksizem pod vplivom pozitivistične Comtove meščanske sociologije. Šele od dobe odkritij postane zgodovinski razvoj človeštva enoten in zato smemo govoriti le o dveh splošnih ekonomsko-družbenih formacijah, o kapita­ listični, ki se začne že v 16. stoletju, medtem ko sta angleška in francoska me­ ščanska revolucija le začetek nove faze njenega razvoja, in o socialistični, ki se začenja s prvo svetovno vojno in oktobrsko revolucijo. Đurđev nasprotuje tudi naziranju, po katerem naj bi bilo značilno za marksizem identificiranje razvoja človeštva z razvojem človeške družbe; s tem se žrtvuje prirodni razvoj človeka, antropološka in humanistična stran; po mnenju Đurđeva praskupnost ne predstavlja ekonomsko-družbene formacije, ampak sloni na rodovnih zve­ zah, ki so postale družbene pod vplivom ekonomskega razvoja; a tudi v dobah civilizacij ne predstavljajo ekonomsko-družbene formacije vse vsebine zgo- 1 Najizčrpnejše poročilo je Drugi kongres historičara Jugoslavije, Histo­ rijski pregled. V, Zagreb 1959, str. 76—101, ki podaja precej izčrpno sliko dela plsnuma, pri sekcijah, pa navaja referente in naslove referatov, diskutante in nekaj misli iz diskusij, le pri sekciji za zgodovino XX. stoletja po 1914 pona- tiskuje'že omenjene »Teze referata.. .« in izčrpneje reproducira diskusijo; pri podajanju diskusije je nekaj netočnosti in pri zadnji sekciji je izpuščenih ne­ kaj intervencij. % . . . 2 Poleg že omenjenega teksta, ki so ga imeli udeleženci kongresa v rokah -pred kongresom (Br. Đurđev, Teoretske obnove periodizaciie u istorili i perio- disacija opšte istorije, Historijski pregled IV, Zagreb 1958, str. 216—236), ie treba upoštevati tekst, ki ga je avtor prebral pred začetkom diskusije o nje­ govem predavaniu (Br. Đurđsv, Feriodizacija onšte istorije. Pregled X, Sarajevo 1958, knj. 2, str. 377—381). Druge objave avtorja iz področja teorije zgodovine so v kronološkem redu: Prilog pitanja o sociologiji i njenom odnosu prema isto- -riskom materijalizmu, povodom pristupnog predavanja, druga. Borisa Ziherla »Istoriski materializam i savremena sociologija«, "Pregled .VI r Sarajevo 1954, 2. knj., str. 1̂ —15; résumé diskusije s Sidorovbm na rimskem .kongresu histo­ ričnih ved v Atti del X Congresso internazionale di scienze storiche. Roma 4—11 Settembre 1955, Roma (1957V str. 116—117; O takozvanim najopštijim za­ konima razvitka društva. Pregled VII. Sarajevo 1955. 2. knj. str. 177—188, 285 do 295; Stupnjevi u razvitku istoriografije (esej). Godišnjak Istorijskog društva Bosne i Hercegovine X. Sarajevo 1959. str. 55—71; Društvo i ekonomska forma­ cija društva, Pregled XII, Sarajevo 1960, knj.. 2, str. 349—361; résumé komuni- kaciie na stockholmskem kongresu historičnih ved 1960 Žur Streitfrage über die Periodisierung der Weltgeschichte, Xie Congrès International des Sciences Historiques, Résumés des communications, Göteborg-Stockholm-Uppsala (1960), str. 4 o ^ i . - . - - . ' . ; • • - . J223 dovinskega razvoja, Đurđev razlikuje med družbeno zavestjo, ki je pogojena od ekonomskih odnosov, in med zavestjo sploh, ter nasprotuje naziranju, da bi predstavljale v današnji dobi prirodoslovne vede ideologijo, deloma pa to ne velja niti za historiografijo. Iz vsega tega zaključuje Đurđev, da prehod iz ene v drugo ekonomsko-družbeno formacijo ali celo- prevzem oblasti po drugem družbenem razredu ni edini kriterij za periodizacijo v zgodovini, on- priznava stari dn srednji vek kot epohe v zgodovinskem razvoju, nasprotuje pa temu, da bi-se te epohe identificirale z določenima ekonomsko-družbenima formacijama, kakor se to dela v pretežnem delu marksistične historiografije.3 — Poleg teh tez, zastopanih deloma v publikacijah za kongres in deloma v drugih publi­ kacijah, je treba upoštevati še nekaj tez Br. Durdeva. Po njegovem mnenju v marksizmu ne obstoje splošni zakoni razvoja družbe, veljavni za vse dobe, ampak le zakoni razvoja posameznih ekonomsko-družbenih formacij in pre­ hoda ene formacije v drugo. Družba predstavlja le odnose med ljudmi, ne pa skupin ljudi ali celo posebno obliko materije. Marksistična sociologija ni iden­ tična s historičnim materializmom, ki spada v marksistično filozofijo, temveč ima nalogo, da raziskuje zakone razvoja posameznih ekonomsko-družbenih formacij in prehoda iz ene formacije v drugo ter se loči od zgodovinskih zna­ nosti le po stopnji abstrakcije; sociologija je postala znanost šele z marksiz­ mom, medtem ko je bila zgodovina znanost že prej. V zvezi z vsem tem Đur­ đev-kritizira večino historiografije, ki danes nastopa kot marksistična, in iz­ raža mnenje, da je prava marksistična (»dialektično-realistična«) smer v histo­ rični znanosti danes v celoti še bolj možnost kakor pa stvarnost. — V diskusiji o tem referatu v plenumu so se nekateri diskutanti izražali za teze Đurđeva in drugi proti njim, ne bi pa bilo mogoče reči, da je diskusija bistveno prispevala k pojasnitvi teh problemov. Referati in diskusije o periodizaciji v posameznih sekcijah kongresa so obravnavali predvsem specialna vprašanja. Ostane pa dej­ stvo, da je Đurđev s svojimi tezami, ki je z njimi nastopil tudi na rimskem in stockholmskem kongresu historičnih ved, postavil na dnevni red vprašanja, ki so zelo važna za historične in družbene vede sploh. Kogres se je vršil v dneh, ki so nekako sovpadali s štiridesetletnico usta­ novitve stare Jugoslavije 1.1918, in v zvezi s tem so bili referat dr. B. Krizmana v plenumu, diskusija o tem referatu v peti sekciji (za zgodovino po 1914), pa tudi večina dela te sekcije, saj sta od njenih referatov le dva obravnavala te­ matiko iz dobe NOB, vsi drugi so pa bili v zvezi s problematiko ustanovitve stare Jugoslavije. Glavna vsebina referata dr. B. Krizmana so sami odločilni dogodki od oktobra do decembra 1918, podajani vestno po virih, medtem kò so prejšnji dogodki nekako od začetka leta 1918 podani bolj fragmentarno. V sa­ mem okviru, ki si ga je avtor postavil, bi mu bilo mogoče ugovarjati, da so viri in literatura našteti le sumarno v uvodni opombi, niso pa navaj ani kon­ kretno pri posameznih trditvah, da analiza deklaracij skega gibanja-pravzaprav ni podana in da tudi stališče antante do vprašnja propada ali ohranitve Avstro- Ogrske ni podano izčrpno. Na kongresu samem so pa nekateri diskutanti očitali predvsem, da avtor ni podal sinteze in da ni upošteval tedanjih gibanj ljudskih mas, medtem ko so drugi diskutanti in referent sam odgovarjali, da je to sicer deloma res, da je bila pa ta naloga neizvedljiva brez novih monografičnih štu­ dij, ki jih še nimamo. Vendar pa je referent, ki je napisal o tej problematiki že mnogo študij na podlagi virov, podal v svojem referatu mnogo novega in to tudi na podlagi virov, ki pred 1945 niso bili dostopni. Tudi nekateri referati v sekciji so bili tehtni prispevki k osvetlitvi te problematike. Diskusijo je pre­ vevalo razumevanje za seveda relativno pozitivnost tedanjega dogajanja in povsem negativno mnenje o njem je naletelo na oster odpor. V celoti pa do­ bimo vtis, da naše raziskavanje vse te še precej nejasne problematike vendar krepko napreduje. ' Zdi se mi, da bi Đurđev bil bolj dosleden, če bi za dobe med praskup- nostjo in kapitalizmom razlikoval le med posameznimi med seboj nepovezanimi civilizacijami in uporabljal potem epohe starega in srednjega veka le za civi­ lizacije Evrope, Prednje Azije in Severne Afrike. -.•za* V debati v plenumu o projektu programa za pouk zgodovine na gimnazijah in referatu dr. R. Novakovića so bila izražena razna mnenja, vendar je pa pre­ vladal vtis, da ni bila izčrpna in da bi bilo potrebno diskusijo še nadaljevati. Sistem referatov v sekcijah se je razlikoval od programa beograjskega kon­ gresa; medtem ko se je pri beograjskem kongresu pripuščala precej svobodna izbira teme, se je pri zagrebškem kongresu težilo za tem, da bi posamezne sekcije obravnavale bolj enotno problematiko, deloma tudi pod vplivom tedaj že znanih tem za mednarodni kongres v Stockholmu, 'kolikor so bile te teme - v zvezi z zgodovino jugoslovanskih pokrajin in narodov. Tako so v antični sek­ ciji prevladovale etnične teme, v srednjeveški vprašanja socialne strukture, v sekciji za XVI.—XVIII. stoletje vprašanja gospodarske zgodovine, v sekciji za XIX. stoletje nacionalno-politična vprašanja, medtem ko sem iprogram sekcije za dobo po 1914 že omenil. Največ zanimanja je bilo za sekcijo za zgodovino po 1914, nato za zgodovino XIX. stoletja, medtem ko so se v ostalih sekcijah zbirale bolj skupine strokovnjakov. V zvezi-s kongresom je bilo organiziranih več razstav zgodovinskih dokumentov, razstava historične literature, prodaja historičnih publikacij, bila je ena družabna prireditev in več sprejemov, po­ sebej pa je kongres počastil ob 130 letnici rojstva spomin Franje Račkega. Med približno 800 udeleženci kongresa je bilo okrog 120 Slovencev. V ple­ numu na tem kongresu ni predaval noben Slovenec, pač pa je bilo med 42 referenti v sekcijah 10 Slovencev, ki so predavali v vseh sekcijah (v sekciji za antično zgodovino: dr. J. Korošec, Problematika arheoloških virov za ekspan­ zijo Slovanov proti Balkanu; v sekciji za zgodovino srednjega veka: dr. B. Gra- fenauer, Socialna struktura Južnih Slovanov v zgodnjem srednjem veku; dr. M. Kos, Urbarji kot vir za gospodarsko in družbeno zgodovino; v sekciji za zgodovino XVI.—XVIII. stoletja: F. Gestrin, Boj med mesti severnega Jadrana za zaledje do konca XVI. stoletja; J. Sorn, O začetkih kapitalizma na Slovenskem; dr. S. Vilfan, Denarna politika in trgovina v slovenskih deželah od XVI. do XVIII. stoletja; dr. P. Blaznik, Pomen hubnega sistema in njegov razkroj od XVI. do XVIII. stoletja; v sekciji za zgodovino XIX. stoletja: dr. Fr. Zwitter, Nacionalna politika habsburške monarhije; v sekciji za zgodovino po 1914: Fr. Saje, Kon­ cepti hrvatsko-slovenske države v klerikalni politiki med prvo svetovno vojno; dr. M. Mikuž, O značilnostih Osvobodilne fronte Slovenije). Razen tega so se Slovenci udeležili tudi diskusij v plenumu in v sekcijah. Na dan po tem lepo uspelem kongresu se je vršila v Zagrebu 26. novembra redna skupščina Zveze zgodovinskih društev FLRJ. Ta Zveza je bila ustanov­ ljena 1.1954 na beograjskem kongresu, odtlej se pa vrše njene redne skupščine, ki se jih'udeležuje poleg odbora in nadzorstva po deset delegatov vsakega dru­ štva, vsaki 'dve leti, in te skupščine določajo sedež Zveze ter volijo odbor in nadzorstvo za naslednjo poslovno dobo; prvi dve leti je bila sedež Zveze Ljub­ ljana, nato pa je bil redni skupščini v Zagrebu 7. oktobra 1956 sedež prene­ sen v Beograd in na skupščini 26. novembra 1958 je odbor Zveze podal poro­ čilo o poslovni dobi 1956-58.4 Iz poročila, ki daje tudi kratek pregled dela re­ publiških društev, posnemamo, da se Zvezi iz finančnih (dejansko pa tudi dru­ gih) razlogov ni posrečilo izvesti zamisel izdajanja historične znanstvene re­ vije zveznega značaja; pač pa se ji je posrečilo, da je časopisu Historijski (Isto- riski) pregled, ki je bil ustanovljen za vprašanja pouka zgodovine, objavlja pa tudi prispevke širšega značaja, zagotovila redno izhajanje s tem, da je bil njegov sedež prenesen iz Beograda v Zagreb, vendar pa ima ta časopis primeroma malo naročnikov. Zveza je poleg zagrebškega kongresa sklicala v tem razdobju še izredno skupščino v Beogradu novembra 1957, ki se je vršila ob 40 letnici oktobrske revolucije in razpravljala tudi o vprašanjih pouka zgodovine, ki se j» z njimi tudi sicer bavila, dala iniciativo za interkatedrsko konferenco histo­ ričnih kateder v Zagrebu 10.—12. decembra 1957, ter organizirala dva tečaja za profesorje in predmetne učitelje zgodovine na srednjih šolah, prvi v Beo­ gradu v jan.—februarju 1957 s programom jugoslovanske zgodovine 1918—1945 4 Godišnja skupština Saveza historijskih društava FNRJ, Historijski pre­ gled V, Zagreb 1959, str. 195—199, ponatiäkuje poročilo tajnika ter navaja di­ skutante in novi odbor in nadzorni odbor. 15 Zgodovinski časopis 225 (predavanja tega tečaja so objavljena v knjigi Iz istorije Jugoslavije 1918—1945, zbornik predavanja, Beograd 1958), in drugi tudi v Beogradu januarja 1958 s programom zgodovine FLRJ po 1945. Z vprašanji mednarodnih znanstvenih stikov se je Zveza v tej dobi bavila še malo, ker je bila to funkcija Nacional­ nega komiteja za historične vede pri Akademskem svetu FLRJ, in je ta funk­ cija prešla v kompetenco Zveze zgodovinskih društev šele po razformiranju Nacionalnega komiteja in Akademskega sveta 1.1959. Diskusija na zagrebški skupščini je bila precej živahna, razpravljalo se je predvsem o kongresu in o pouku zgodovine. Končno je bilo sklenjeno, da ostane sedež Zveze tudi za na­ slednjo poslovno dobo v Beogradu, predsedstvo Zveze je bilo razširjeno od treh na pet članov, za predsednika je bil ponovno izvoljen prof. dr. J. Tadič, razen tega sestavljajo pa odbor še zastopniki ostalih petih republiških društev, ki imajo tudi namestnike (za ZDS član dr. F. Zwitter, namestnik dr. B. Grafen- auer) in zastopnik Vojnozgodovinskega inštituta v Beogradu, nadzorni odbor pa trije člani, med njimi dr. Fr. Skerl. Končno je skupščina sprejela predlog Zgodo­ vinskega društva za Slovenijo, da se vrši prihodnji kongres zgodovinarjev J u ­ goslavije v Sloveniji. Fran Zwitter XI. ZBOROVANJE SLOVENSKIH ZGODOVINARJEV V MURSKI SOBOTI OB ŠTIRIDESETLETNI« KOMUNISTIČNE PARTIJE JUGOSLAVIJE (OD 28. DO 30. SEPTEMBRA 1959) Dva vzroka sta nagnila Zgodovinsko društvo za Slovenijo, da je priredilo XI. zborovanje slovenskih zgodovinarjev — z njim se je udeležilo proslav štiri- desetletnice ustanovitve Komunistične partije Jugoslavije — skupaj s Prek­ murskim muzejskim društvom v središču našega Pomurja, v Murski Soboti. Z ene strani je bilo Prekmurje z odmevi velike oktobrske revolucije v Rusiji — med katere spada tudi nastajanje komunističnih partij v Evropi — tesneje povezano kakor-kateri koli drugi del slovenskega ozemlja, z druge strani pa je bila prekmurska zgodovina s slovenske strani sorazmerno malo obravnavana. Prekmurje je imelo kot del Ogrske v primerjavi z drugimi slovenskimi pokra­ jinami v marsičem vse do leta 1918 drugačen zgodovinski razvoj, ki se kaže v nekaterih potezah — n. pr. v razdrobljenosti kmečke posesti — vse do danes. Na zborovanju se je zbralo blizu 150 slovenskih zgodovinarjev, kot gostje pa so se ga udeležili zastopnik Društva zgodovinarjev Bosne in Hercegovine Fuad Slipičević ter predstavniki domačih družbenih organizacij in ljudske ob­ lasti, ki so sodelovali tudi pri delu zborovanja z referatom predsednika OLO Rudija Cačinoviča ter v razpravi o drugih predavanjih. Zborovanje je začel predsednik Zgodovinskega društva za Slovenijo, univ. prof. dr. Fran Zwitter. Podčrtal je pomen Komunistične partije Jugoslavije za najnovejšo jugoslovansko zgodovino ter podčrtal tudi drugi namen zborovanja, naj da pobudo za živahnejše raziskovanje prekmurske zgodovine z naše strani. Po njegovem pozdravu gostov in udeležencev, ki se mu je v imenu OLO, okraj­ nega komiteja ZKS in okrajnega odbora SZDL posebej pridružil še Rudi Cači- novič, so bili izbrani v delovno predsedstvo ravnatelj soboške gimnazije Janko Liška, ravnatelj mariborskega muzeja prof. Bogo Teply ter univ. prof. dr. Milko KoSj ki so se v obeh dneh zborovanja menjavali v vodstvu zasedanja. Zborovanje je začelo svoje delo s predavanjem univ. prof. dr. Metoda Mi- Tcuža s O š n o v n i p r o b l e m i v r a z v o j u K P J«, ki je podalo pregled najpomembnejših vprašanj, ki so se postavljala pred Komunistično partijo Ju­ goslavije od njene ustanovitve do začetka druge svetovne vojne.1 Takoj nato je 1 Predavanje prof. dr. M. Mikuža bo izšlo v celoti hkrati s predavanji, ki so bila posvečena zgodovini Prekmurja ter še* z nekaterimi razpravami o prek­ murski zgodovini v kratkem v posebni knjigi »Prekmurski Slovenci v zgodo­ vini«, zato se poročilo o zborovanju omejuje le na najkrajšo označbo vsebine referatov. 226 predaval univ. prof. dr. Rudi Kyovsky o » r e v o l u c i o n a r n e m o b d o b j u v P r e k m u r j u p o p r v i s v e t o v n i v o j n i « ; v njem je očrtal najprej v primerjavi z drugimi slovenskimi pokrajinami poseben položaj »ogrskih Slo­ vencev« pred prvo svetovno vojno, nato pa podrobneje obravnaval njihovo zgo­ dovino med madžarsko revolucijo pod vodstvom Bele Kuna. Udeleženci zborovanja so razpravljali o obeh predavanjih skupaj. Dr. Fran Zwitter je poudaril v daljši analizi ogrskega in posebej prekmurskega razvoja od srede 19. stoletja do leta 1918, da so razlike med položajem ogrskih Slo­ vencev in Slovencev v avstrijskih pokrajinah v nekaterih pogledih v tem času še bolj pomembne in bistvene, kakor so se zdele Kyovskemu. Tov. France Klopčič je opozarjal ob predavanju o prekmurski zgodovini na nekatere po­ sebnosti v pripravljanju revolucije na Ogrskem po koncu prve svetovne vojne (močna levica v social-demokratski stranki; močno mladinsko gibanje, ki je prešlo v komunistično stranko; nerešeno agrarno vprašanje; vpliv vojnih ujet­ nikov, ki so v državljanski vojni v Rusiji prešli na stran revolucije) ter na po­ trebo razredne analize tistih sil, ki so v Prekmurju leta 1919 strle protirevo- lucionarno vstajo. Ob Mikuževem referatu pa je podčrtal pomen III. partijske konference ter v luči njenih sklepov — ter prav tako sklepov IV. kongresa KPJ — osporaval preostro obsojanje frakcij; hkrati je opozarjal, da leta 1929 do 1934 le niso v vseh pogledih pretrgala kontinuitete v vodstvu KPJ. Tovariš Rudi Cačinovič je dopolnil predavanje dr. Kyovskega z nekaterimi podatki o Beli Kunu ter o pomenu njegovega dela. Po zaključku diskusije je dr. Mikuž preciziral svoje stališče o prekinitvi kontinuitete v vodstvu KPJ v letih 1929—1934 v tem smislu, da je bilo v teh letih izpodrezano frakcionaštvo, s ka­ terim je bilo poprej vodstvo okuženo, in da to zavrača trditve o kontinuiteti v delu vodstva. Dr. Kyovsky pa je k izvajanjem prof. Z witter j a poudarjal, da vendarle ustvarjajo analogije med prekmurskim razvojem ter razvojem Slo­ vencev v tistih pokrajinah, kjer so bili v manjšini, težave pri njihovem narod­ nostnem boju, prav tako pa tudi politične sile, ki imajo mednarodni značaj (z ene strani delavsko gibanje, z druge strani politična vloga katoliške cerkve). Popoldanski del zborovanja se je začel s predavanjem prof. Frana Basa, ravnatelja Tehniškega muzeja Slovenije, o » s p e c i f i č n o s t i p r e k m u r s k e z g o d o v i n e v o g r s k i d o b i « ; predavanje je zajelo razvoj Prekmurja od 10. do začetka 20. stoletja. V. razpravi k temu predavanju je najprej tov. Janko Liška prebral pri­ pombe tov. Šebjaniča, ki so opozarjale na nekatere vire, ki bi jim morali slo­ venski zgodovinarji posvetiti v zvezi s prekmursko zgodovino več pozornosti (arheološkim najdbam pri Zâlavâru, arhivskemu gradivu o prekmurskih fevdal­ cih v madžarskih arhivih, protestantskim arhivalijam v lokalnih in centralnem protestantskem arhivu, virom o protestanskem gibanju na Slovaškem, kjer so tudi podatki o stikih s Prekmurjem, objavi urbarjev v slovenščini in listin o kmečkih uporih iz arhiva v Sombathelyju, arhivu zbirke Hevenesy v Budim­ pešti, kjer so morda statistični podatki o Prekmurju iz 16. stoletja, delom Bele Kuna ter njegovim stališčem o narodnostnem vprašanju idr.). Janko Liška sam pa je poudaril le potrebo, da bi podrobneje preiskali tudi mednarodne odmeve razrednih bojev in sprememb (n. pr. dejstvo, da do danes ni urejena pripadnost prekmurskih župnij pod lavantinsko škofijo v stalni obliki). Končno je akade­ mik dr. Milko Kos povzel in podprl poglavitne pobude, ki so bile podane za poglobljeno preiskovanje prekmurske zgodovine v slovenskem zgodovinopisju. Dopoldansko delo drugega dneva zborovanja se je začelo s predavanjem Rudija Čačinoviča » P o l i t i č n i i n s o c i a l n i r a z v o j P r e k m u r j a m e d o b e m a v o j n a m a « , v katerem je zajel tako gospodarski kakor tudi politični razvoj ter posebej analiziral družbene podlage političnih sprememb in struk­ ture v Prekmurju med obema vojnama. To je bila slika, podana po aktivnem in vidnem sodelavcu v tem razvoju, zlasti v tridesetih letih. V diskusiji je Bogo Grafenauer pojasnjeval postanek specifične prekmur­ ske zemljiške razdelitve ter obenem opozoril na posebne poteze, ki so jih vnesli v prekmurski razvoj turški napadi in sosedstvo tedaj, ko so drugje na Slovenskem že prenehali. Janko Liška je obravnaval vzroke sezonskega izselje­ vanja, ki je bilo prekmurskemu drobnemu poljedelcu vir za pridobivanje i5> 227 obratnega kapitala (za nakup živine in orodja itd.) ter pokazal poti, po katerih se rešuje danes vprašanje agrarne prenaseljenosti pokrajine (delna izselitev v urbanska središča Slovenije; ustanavljanje strokovnih šol). Bogo Teply je opo­ zoril na prispevek »prišlekov« v Prekmurje v prekmurskem razvoju med obema vojnama, hkrati pa tudi na velik prispevek, ki ga je dalo Prekmurje v tem času k slovenskemu kulturnemu razvoju. Franjo Baš je dodal k diskusiji o svojem predavanju, da tudi že v prejšnjih obdobjih poznajo Prekmurci poleg sezonskega izseljevanja tudi trajno kolonizacijo v sosedstvu (na srednjem Šta­ jerskem do Gorice, na spodnjem do Konjic, zlasti pa okrog Radgone in v Rad­ goni sami); poleg sezonskega poljedelskega izseljevanja pa je bilo tudi sezon­ sko obrtniško izseljevanje lončarjev do srednje Ogrske. Rudi Čačinovič se je v diskusiji hkrati z dopolnili lastnega predavanja dotaknil tudi še nekaterih vprašanj ob predavanju prof. Basa. Med drugim je opozoril na politično izko­ riščanje »sezonstva« med obema vojnama, ker je borza dela v Kleklovih rokah mogla odločati o zaslužku interesentov, najdlje pa se je zadržal pri prikazu sredstev, s katerimi se poskuša danes zagotoviti Prekmurcem zaslužek doma (predvsem z gradnjo novih tovarniških podjetij, ki naj bi zajela tudi stare do­ mače obrti). Kot drugi referent je govoril tov. Milan Zevart o » z b i r a n j u i n o b ­ r a v n a v a n j u g r a d i v a z a z g o d o v i n o d e l a v s k e g a g i b a n j a i n NOB«. Po lastnih skušnjah je — zlasti z ilustracijami preiskave v Šaleški dolini in na Pohorju — kazal poti do neznanih virov, obravnaval pa tudi včasih težka vpraašnja kritičnega pretresa teh virov, njihove vrednosti in podobno.2 V razpravi k temu predavanju je podal ravnatelj Instituta za zgodovino delavskega gibanja Slovenije, Dušan Bravničar, strukturo tega novega zgo­ dovinskega instituta in njegov delovni načrt. Institut sestavljajo arhivski oddelek, muzej NOB, ki naj se razvije v muzej revolucije, velika knjižnica ter poseben zgodovinski oddelek, kjer naj bi bilo središče vsega dela. Kot posebna organizacijska oddelka sta v načrtu še bibliografski oddelek ter centralni labo­ ratorij za konserviranje dokumentov. Perspektivni načrt do leta 1965 ima za svoje središče zgodovino delavskega gibanja, vendar v povezavi s splošno no­ vejšo zgodovino Slovencev ter v stiku z zgodovino drugih jugoslovanskih na­ rodov, gospodarskim razvojem ter s svetovnim razvojem v ustreznem obdobju. Pri tem delu se ne želi opirati le na institutsko osebje, marveč tudi na ostale zgodovinarje, ki obravnavajo ta vprašanja t e r n a j bi se združili pri pripravlja­ nju novejše zgodovine Slovencev. V ta namen bi izdajal Institut za zgodovino delavskega gibanja tudi vrsto posebnih publikacij. Popoldne so si udeleženci zborovanja ogledali najprej zgodovinske spome­ nike v Murski Soboti ter posebej tudi tamošnji muzej v Gradu, kjer jim je tov. Ljubica Suligojeva ob muzejski zbirki tolmačila razvoj NOB v Prekmurju. Pred nadaljevanjem zborovanja z zaključnim predavanjem pa je v imenu komisije za resolucije predlagal prof. Baš naslednje s k l e p e z b o r o v a n j a : »XI. zborovanje slovenskih zgodovinarjev je po prebranih referatih ugo­ tovilo, do je za prihodnost slovenske in posebej prekmurske zgodovine potrebno in nujno: 1. Slovensko zgodovinopisje je doslej posvečalo premalo pozornosti poseb­ nim vprašanjem Prekmurja; zato je treba smotrno vzeti v obdelavo zlasti ma­ džarske vire za posamezna vprašanja prekmurske zgodovine in jih izčrpati. Zlasti je treba evidentirati ustrezne vire v madžarskih arhivih in muzejih, za kar naj se vzgojijo prvenstveno mladi prekmurski študenti zgodovine. 2. Za dosego tega namena je zlasti važno, da se omogoči čimprej mikro- filmanje arhivov na Madžarskem ter ostalih arhivov za pomursko gospodarsko in socialno zgodovino. 3. Hkrati z mikrofilmanjem arhivskih virov je potrebno preučevanje te­ renskih spomenikov o agrarni, ljudsko kulturni in delavsko zgodovinski pre­ teklosti Pomurja. 2 Gl. objavljeno predavanje v »Prispevkih za zgodovino delavskega giba­ nja«, I, 1960, št. 2, str. 343—354. 228 4. Apelirati je treba na založbe in strokovne organizacije, da vnesejo v svoj delovni program izdajanje gradiva in razprav o Pomurju, da končno pre­ neha njegov zapostavljeni periferni položaj.« Predložene sklepe so zborovalci soglasno potrdili. Nato se je zborovanje nadaljevalo z zadnjim predavanjem. Tov. dr. Vasja Melik, univ. asistent, je govoril o » p r o b l e m a t i k i s l o v e n s k e g a z g o ­ d o v i n o p i s j a p o o s v o b o d i t v i « . Predavatelj si ni postavil za nalogo notranje analize opravljenega dela, marveč je predvsem vzporejal, koliko so zgodovinarji objavljali od osvoboditve naprej — bodisi v samostojnih Publi­ kacijah, bodisi v zgodovinskih periodičnih publikacijah — o raznih obdobjih. Ugotovil je, da so rezultati z zgodovinske strani bogatejši za starejša obdobja, medtem ko je bilo o najnovejši zgodovini objavljenega sicer mnogo, a skoraj vse po nezgodovinarjih. Podčrtal je potrebo po sistematične j ši skrbi za delo na najnovejši zgodovini, posebej s strani redeakcij zgodovinskih glasil, hkrati pa je podčrtal tudi nekatere pomembne naloge — potrebo po sintezi novejše zgo­ dovine, potrebo po novi obči zgodovini za širšo javnost in še več drugih. Predavanje je zbudilo živahno diskusijo, v kateri, so se oglasili Bogo Gra- fenauer, Milko Kos, Franček Saje in France Klopčič. Grafenauer je pod­ črtal, da bi bila za oceno dela slovenskega zgodovinopisja potrebna vsekakor tudi 'njegova notranja analiza in izrazil prepričanje, da bi takšna analiza po­ kazala večjo ceno opravljenega dela, kakor samo pregled vprašanj, ki so bila obravnavana. Strinjal se je z zahtevo po intenzivnejši obravnavi novejše zgo­ dovine, osporaval pa utemeljenost statističnih primerjav z obravnavanjem sta­ rejših "obdobij, na katerih vendarle dela le par ljudi. Rešitev m v tem, da se ti ljudje ne bi pečali s starejšimi obdobji, marveč v sistematičnem delu na obdobjih, za katere imamo celo vrsto posebnih institucij. Kos je pritrdil k tem izvajanjem in opozoril, da bi nekatere naloge, posebej vprašanje nove obče zgodovine, laže rešili v jugoslovanskem merilu. Saje je menil, da naj bi ured­ ništvo Zgodovinskega časopisa skrbelo bolj za obravnave iz novejše zgodovine kakor doslej, da pa bi bilo treba tudi tu razpravljati predvsem o tem, kako kritične ugotovitve v referatu uporabiti za odpravo dosedanjih pomanjkljivosti. Pozval je zgodovinarje, naj se bolj živahno vključijo v delo raznih zgodovinskih institucij pri zbiranju in obdelavi gradiva za najnovejšo dobo, zlasti v delo lo­ kalnih muzejev in arhivov, prav tako pa naj pomagajo tudi pri delu Instituta za zgodovino delavskega gibanja. Končno je opozoril tudi na to, da se krči do­ tok študentov zgodovine na univerzi ter da naj srednješolski profesorji zgodo­ vine po svojih močeh pri tem pomagajo in preprečijo ta pojav. Temu pozivu se je pridružil tudi France Klopčič zlasti s sklicevanjem na pripravljam osnu­ tek dolgoročnega načrta za družbene znanosti, ki bo zajemal tudi zgodovino. Pri njegovem izvrševanju bo treba po njegovem prepričanju združiti vse raz­ položljive moči. Melik je v svojem zaključku diskusije podčrtal, da ne misli, da je delo na starejših obdobjih nepotrebno, toda vsekakor je treba z delovnim načrtom poskrbeti za bolj intenzivno delo na novejših obdobjih naše zgodovine. Tretji dan zborovanja, čigar delovni del je bil s tem opravljen, so si ude­ leženci ogledali še Prekmurje do Lendave z njenimi naftnimi polji ter do zna­ menite romanske rotunde v Selu, nato pa so se vrnili mimo Gornje Radgone preko Maribora na svoje domove. Bogo Grafenauer POSVETOVANJE JUGOSLOVANSKIH ZGODOVINARJEV NA CETINJU (2, IN 3. JULIJA 1960. LETA) Zveza zgodovinskih društev Jugoslavije je sklicala za 2. in 3. julij I960 posvetovanje jugoslovanskih zgodovinarjev na Cetinju. To posvetovanje je bilo namenjeno predvsem razgovoru o drugi knjigi »Zgodovine narodov Jugosla­ vije«, ki je izšla v Sloveniji oktobra 1959, v Zagrebu in Beogradu pa marca 1960 ' Udeležili so se ga številni zastopniki republiških zgodovinskih društev. Zgodovinsko društvo za Slovenijo so zastopali prof. dr. Bogo Grafenauer in asistenta Ferdo Gestrin in Ignacij Voje. 229 Organizatorji posvetovanja so še pred posvetovanjem razposlali na repub­ liška društva tekste referatov, ki so jih napisali člani ožje redakcije dr. Jorjo Tadić, dr. Bogo Grafenauer in dr. Branislav Djurdjev in skušali v njih opozoriti na nekatere pomanjkljivosti in neskladnosti v II. knjigi »Zgodovine«. Dr. Jorjo Tadić je v svojem referatu »Gospodarstvo jugoslovanskih dežel od XVI. do XVIII. stoletja« poudaril, da ima gospodarski razvoj v posameznih jugoslovanskih deželah v . tem obdobju mnogo specifičnosti in da so med njimi številne razlike, vendar pa je ugotovil skoraj prav toliko stičnih točk in podobnosti. Avtor je dal sumarni pregled gospodarstva v posamez­ nih pokrajinah od XVI. do XVIII. stoletja. V tem razvoju razlikuje več faz. Posebno je podčrtal tisto, kar je bilo osnovno v gospodarskem razvoju jugo­ slovanskih narodov in kar je bilo skupno vsem. Ugotovil je, da v »Zgodovini« to ni vedno prišlo do izraza. Vzroke išče v kompoziciji same knjige, ki je vse preveč razbita in razdrobljena ter v dejstvu, da so ta poglavja pisali različni avtorji. V knjigi tudi ni dovolj poudarjena splošna smer. ekonomskega razvoja naših dežel, ker mnoga vprašanja ekonomske zgodovine pri naših narodih še niso dovolj raziskana in poznana. Sele takšne raziskave bi pokazale, da je znaten del jugoslovanskega teritorija predstavljal precej ozko povezano ekonomsko celoto, predvsem v razmerju do sosednjih tujih dežel. Na podlagi tega kratkega pre­ gleda je prišel avtor do zaključka, da je bilo, v nasprotju z dosedanjim mne­ njem, mnogo stikov z zapadnim svetom. Referat dr. Boga Grafenauerja »Migracije v jugoslovanskih deželah od XV. do XVIII. stoletja in njihov pomen v nadaljnjem etičnem razvoju« je imel namen opozoriti, kako je ta problem obravnavan v II. knjigi »Zgodovine«. Avtor je nakazal tisto problematiko, ki je v »Zgodovini» prišla najbolj do izraza zaradi različnih stališč posameznih avtorjev do tega vprašanja. Eno stališče zastopajo pisci poglavij o zgodovini posameznih narodov ali pokrajin­ skih enot ter ožja redakcija, ki se je tega vprašanja dotaknila v uvodu in zaključku knjige, drugačno stališče pa prof. Vaša Cubrilović. Ker se prof. Cubrilović ni strinjal s tekstom, kot ga je uredila ožja redakcija in sprejela širša redakcija, je bil končno njegov tekst, v katerem obravnava to proble­ matiko, objavljen v obliki, ki mu ga je dal pisec. Na podlagi teksta »Zgodo­ vine« je podal Grafenauer na kratko osnovni stališči obeh strani. Pisec je nadalje ugotovil, da je doba turškega osvajanja in gospostva ustvarila na velikem delu teritorija jugoslovanskih narodov povsem novo etično sliko. Ce turška osvajanja ne bi porušila staro stanje, bi se formirala narodna zavest na na isti način kot drugje v fevdalni Evropi. Jezikovna in etična enotnost večine srbskega in hrvatskega naroda, ki se je v XVI. in XVII. stoletju okrepila, v zgodovinskih pogojih XVIII. stoletja in pozneje ni mogla biti podlaga za izoblikovanje enega naroda. Mnogo močneje so prišle do izraza verske razlike in z njimi zvezano različno državno izročilo. Avtor nadalje ugotavlja, da je pro­ učevanje migracij šlo v naši historiografiji skozi tri etape, a) Najprej se je ome­ jilo le na proučevanje najvidnejših pojavov, t. j . na naseljevanje krajišnikov in razvoj Vojne Krajine ter na dvojno veliko selitev Srbov v Vojvodino, b) Pose­ ben sistem antropogeografsko-etnografskega raziskovanja je izdelal Jovan Cvijić. Vendar je on posplošil ekonomske in geografske činitelje, ki jih je odkril v migraciji od začetka XVIII. stoletja dalje, tudi na zgodovinski razvoj v prejšnjih dveh stoletjih, c) Sele najnovejša zgodovinska raziskovanja (na podlagi avstrijskih arhivskih virov, še v večji meri pa na podlagi turiških virov cangrajskih arhivov) so pokazala neutemeljenost Cvijevićevih posplo­ ševanj. Na tej podlagi je bilo šele možno dati bistveno nove, stvarno izjemne crte migracij v dobi turškega fevdalizma. Slika, ki .smo jo dobili na podlagi najnovejših raziskovanj in je prvič prikazana v II. knjigi »Zgodovine« v celoti, nas je dejansko iznenadila. Medtem, ko so se pisci posameznih poglavij pri obravnavanju migracij oprijeli najnovejših rezultatov ter podčrtali razvojni moment, je prof. Cubrilović ostal na starih pozicijah. On je obdelal migracije v celoti v posebnem poglavju, skušal pri tem podčrtati konstante v Cviji- ćevem smislu in je samo delno modificiral Cvijićevo sliko z uporabo najnovej­ ših podatkov, ki so upoštevani v »Zgodovini«. Zaradi tega sta v II. knjigi »Zgodovine« objavljeni dve različni rešitvi iste zgodovinske problematike. 230 Dr. Branislav Djurdjev pa se je v referatu »Pomen narodnih samouprav pod turško oblastjo« dotaknil enega najvažnejših vprašanj v zgodovini jugoslo­ vanskih narodov pod Turki. Opozoril nas je na razne oblike samouprav. Po njegovem mnenju je morala obstajati neke vrste avtonomija že v XV. in v prvih desetletjih XVI. stoletja, kar dokazuje dovolj močan sloj domačih fev- dalcev-kristjanov spahij. Vendar te samouprave niso imele večjega vpliva na razvoj naših narodov. Glavne oblike samouprav pod Turki pa so: cerkvena, plemenska, vaška ter mestna samouprava krščanskih cerkvenih obcm. Pri muslimanskem delu prebivalstva, zlasti v Bosni in Hercegovini, ima ogromen pomen mestna samouprava. Avtor je poudaril, da vse te samouprave nimajo istega pomena v vsem razdobju turške vladavine nad našimi narodi. Ne strinja se s stališčem onih znanstvenikov, ki zmanjšujejo vlogo srbske cerkve v razvoju srbskega naroda. V nekaterih poglavjih druge knjige pride to se posebno do izraza. Opozoril je tudi na nasprotna stališča, ki so prišla do veljave v knjigi glede plemenske avtonomije za Crno goro v XVI. in x v u . stoletju. Tudi glede knežinske samouprave, ki igra v razvoju srbskega naroda tako pomembno vlogo, imamo dve razlagi. Avtor referata smatra, da je knežina v XVI. stoletju organizacija vaške samouprave v svojem temelju, y svojem družbenem vrhu pa fevdalna organizacija. Nasprotno pa prikazuje prof. Cubrilovič to institucijo kot patrijarhalno-demokratsko organizacijo za ves cas turške vladavine. Na osnovi teh tez in ugotovitev naj bi se razvijala diskusija. Glavne pri­ pombe v zvezi z II. knjigo »Zgodovine narodov Jugoslavije« so prišle iz vrst črnogorskih in makedonskih zgodovinarjev. Crnogorci so se v svojih izvajanjih omejili predvsem na poglavja, ki opisujejo črnogorsko zgodovino. Ugotovili so, da je črnogorski zgodovini za obdobje od XVI. do XVIII. stoletja dodeljen precej manjši obseg, če ga primerjamo z obsegom opisa zgodovine pri drugih jugoslovanskih narodih. Crnogorski zgodovinarji, ki niso sodelovali pri pisanju drugega zvezka »Zgodovine«, so v diskusiji navedli nekatera nova dejstva in s tem podrobneje osvetlili posamezna obdobja. V zelo obširnem referatu je direktor Istoriskog instituta Crne gore dr. Andrija Lainović navedel mnogo novih podatkov in problemov, do katerih so prišli v zadnjem času pri prouče­ vanju svoje preteklosti črnogorski zgodovinarji. Ugotovil je, da avtorji niso upoštevali mnogih dejstev ter niso posvetili dovolj pozornosti nekaterim junakom in dogodkom v črnogorski zgodovini. Po njegovem mnenju je crno­ gorska zgodovina obdelana ponekod preveč površno. Makedonski zgodovinarji so svojo diskusijo usmerili predvsem na dva problema. Prav tako kot Crnogorci so tudi oni poudarjali nesorazmerje, ki ga opazimo v II. knjigi pri zgodovinskih opisih posameznih jugoslovanskih naro­ dov. Do te izrazite disproporcije je po njihovem mnenju prišlo zaradi tega, ker je bilo že vnaprej, pogosto čisto shematično določeno, koliko prostora oziroma strani bo odpadlo na zgodovine posameznih naših narodov, ne da bi pri tem upoštevali stvarne dogodke in pojave v tem obdobju. Drugo vprašanje, ki so se ga makedonski zgodovinarji lotili, pa je bilo vprašanje osnovne koncepcije zgodovine makedonskega naroda. Na Cetinju je bilo v argumen­ taciji proti določenim formulacijam ožje redakcije II. knjige »Zgodovine« načeto to vprašanje v predloženi obliki v celoti in ne le za obdobje od XV. do XVIII. stoletja. Da so to vprašanje postavili na dnevni red, so bili tokrat vzrok trije odstavki v »Uvodu« in y zaključnem poglavju o »dozoritvi pogo­ jev za začetek nacionalnih gibanj in osvobodilne borbe jugoslovanskihnaro- dov«. Ožja redakcija se je namreč med drugim postavila na stališče, da »turški vdor na Balkan ni preprečil le utrditve srbske in bolgarske države, marveč tudi spojitev Srbov in Makedoncev v en narod« (str. 14), ter dodala, da »v tem času pri makedoskem ljudstvu še ni jasnejših izrazov o pripadanju k posebnemu narodu, marveč so imenovali tudi v XVIII. stol. kakor že prej Makedonce največ Srbe ali Bolgare« (str. 1177). Makedonski zgodovinarji so bili mnenja, da takšne in podobne formulacije lahko le škodujejo makedon­ skemu narodu. Takšne izjave lahko koristijo tistim, ki še vedno ne priznavajo samostojnega razvoja makedonskemu narodu in proglašajo Makedonce za del bolgarskega naroda. V tej borbi bi morala biti usmerjena dejavnost zgodovinske 231 5 « ™ Г r J II P ? j a v ° v > k l dokazujejo obstoj makedonskega naroda v vsem njegovem obdobju. Prav nič ni torej čudno, če je tudi na Cetinju prišla do izraza tendenca, da se s pomočjo raznih državnopravnih konstrukcij pre­ makne izoblikovanje makedonskega naroda v fevdalni okvir. Takšni poskusi pa п Ж ™ Р ^ T - v u l e b . 0 : i t u d i t e m u P r i m e l ™ prikrojevanje zgodovinskih podatkov v detajlih. Tako je na primer D. Zografski vztrajal na problemu ^ w T n : i K , U P t 0 r ? m a k e d o n s k i h komitopulov z uporom 969. leta proti centralni bolgarski oblasti, katerega je pa v poslednjih desetletjih bizantologija popolno- r f 1 o n , « u p r a ^ e . n o odklonila. Edino pravilno je povezovati ta upor z uporom leta 976 proti Bizancu. Upravičena pa je bila pripomba, da bi moral biti Karpo- sev upor obdelan v sklopu makedonske zgodovine in ni pravilno, da ga ie redakcija prenesla na drugo mesto v knjigi. Opis tega upora je prilično skrajšan in m v sorazmerju z obdelavo podobnih dogodkov in gibanj. . Na navedene kritične pripombe so odgovarjali člani ožje redakcije. Boso Grafenauer1 je v daljšem odgovoru podal historiat dela na I. in II knjigi »Zgodovine narodov Jugoslavije«. Pojasnil je delo ožje in širše redakcije t i r opozoril na momente, ki so vplivali na delo samo. Posebej se je zadržal na v*v Z ™ P T f S a l ^ h r e d i f i r a n J a П- knjige, kot so: periodizacija obdobja od „Ja , d 0 . . ^ v n - P o l e t j a - delovna disciplina piscev, obseg in s tem povezano orientacijsko število strani določenih za obdelavo zgodovine posameznih jugo­ slovanskih narodov ter poglavij, podlaga za ureditev knjige (razdelitev na podlagi etničnih celot ali po velikih stvarnih zgodovinskih celotah). Naglasil je, da ni bilo možno izpeljati predvidene zamisli o povezovanju zgodovine naših narodov v večje komplekse, ker je prevladal princip, da se vsak narod oziroma pokrajina obdela posebej. Zato je postala tudi zgodovina naših narodov pod Turki preveč razdrobjena, vsekakor na škodo jasnejše izdelave njenih osnovnih lmij. Primerjavo obdelave zgodovine pri posameznih jugoslovanskih narodih je podkrepil s številkami in statističnimi tabelami. Opozoril je da se kljub težavam pri redigiranju, končni obseg knjige precej točno drži sorazmerij, ki so bila predvidena v prvotnem načrtu iz leta 1953/54. Značilne so spremembe le v okviru turškega kompleksa. Težko je trditi, da so v pregledu crnogorske zgodovine zajeta vprašanja obdelana sorazmerno ožje, kot v drugih poglavjih, redigiranih od strani redakcije. V pogledu narativnega zgodovin­ skega elementa tekst odgovarja splošnemu načinu, ali ga pa celo presega, upozonl je, da obstajajo v crnogorski zgodovini še drugi elementi, ki bi nam lahko pojasnil^ marsikatere zunanje pojave. Vključevanje teh elementov v tekst bi obseg crnogorske zgodovine vsekakor moglo razširiti. Poseben primer je po Grafenauerjevem mnenju pregled makedonske zgodovine v tem obdobju Dejstvo je, da je v relativnem sorazmerju obseg daleč pod prvotnim načrtom Vzrok je med drugim tudi v tem, da je bil tekst napisan sorazmerno zgodaj. Tekst pa je bil do leta 1956 vendarle dvakrat predelan in dopolnjen na osnovi ^f- J ! V r.ed?kcW- K 1 J u b sugestijam ožje redakcije in namenom, da se pošlje v Makedonijo turkolog, ki bi nekatera vprašanja bolje obdelal, ni bilo možno tekst razširit! in dopolniti. Pri tem so igrali precejšnjo vlogo objektivni raz­ logi. Marsikatera vprašanja makedonskega razvoja sploh niso bila proučena niti v znanstvenem pogledu načeta vse do pisanja tega teksta. Zato objavljeni tekst povsem odgovarja stanju makedonske historiografije v tem času Dejstvo pa je, da se je začelo živahnejše delo na proučevanju makedonske preteklosti sele od leta 1956 dalje. Na koncu se je Grafenauer dotaknil še vprašanja osnovne koncepcije zgodovine makedonskega naroda. Z navedenimi formula­ cijami ožje redakcije se prav nič ne izpodbija dejstvo, da se zgodovinski razvoj Slovanov v Makedoniji pogosto loči od razvoja Srbov in Bolgarov in da je prav ta posebna pot privedla do formiranja makedonskega noroda v 19 stoletju Čeprav pride od konca XIII. do konca XIV. stoletja do začetnih pojavov spajanja srbskega in makedonskega elementa v nekaterih pogledih, ki so zna- ' Ta odgovor je objavil avtor v nekoliko razširjeni in izpopolnjeni obliki v Istonskem pregledu god VI, broj 3-4, str. 157-18 Zagreb Ì960 z na lov m' Povodom drugog sveska »Historije naroda Jugoslavije«. Beleške o S B 232 čilni za formiranje naroda v fevdalnih okvirih, ne pomeni ta proces »srbiza- cije«, marveč začetek formiranja nove enote na mnogo širših osnovah: Branislav Djurdjev je omejil svoj odgovor2 le na nekatere kritične pri­ pombe v zvezi z nacionalnim vprašanjem pri Črnogorcih in Makedoncih, kot je to obravnavano v II. knjigi »Zgodovine«. Posebej se je zadržal tudi pri procesu zedinjevanja jugoslovanskih narodov. Ugotovil je, da se nekateri ma­ kedonski zgodovinarji borijo proti tezam bolgarskih zgodovinarjev, ki ne priznavajo makedonskemu narodu njegovih pravic, na najbolj enostaven način. Oni gledajo namreč celotno zgodovino makedonskega naroda s perspektive novejše zgodovine in njenih rezultatov. V diskusiji so tudi sodelovali ter pojasnili nekatera vprašanja o položaju naših narodov pod Turki v 16., 17. in 18. stoletju, kot tudi o njihovih medse­ bojnih odnosih, Hazim Sabanović, Nedim Filipović, Fedor Moačanin, Bogumil Hrabak, A. Sučeska in drugi. Diskusijo in posvetovanje je zaključil predsednik Zveze zgodovinskih društev Jugoslavije dr. Jorjo Tadić z ugotovitvijo, da je posvetovanje vsekakor uspelo, ker je ugotovilo slabosti in pomanjkljivosti II. knjige »Zgodovine narodov Jugoslavije«. Prav bi bilo, če bi udeleženci opozorili tudi na pozitivne strani knjige, ki jih knjiga vsekakor ima. Ze dejstvo, je naglasil dr. Tadić, da je v knjigi obdelano obdobje, ki doslej sploh še ni bilo obravnavano na podoben način v naših zgodovinskih delih, predstavlja za naše zgodovinarje velik uspeh. Organizatorji posvetovanja so omogočili udeležencem prvi dan ogled zgo­ dovinskih in kulturnih znamenitosti Cetinja: Narodni muzej (bivši konak kralja Nikole), Njegoševo biljardo, v kateri je danes nameščen muzej NOB ter zaklad­ nico v Cetinjskem samostanu. Isti dan popoldne pa je bil za udeležence prirejen lep izlet na Lovčen, kjer so se poklonili spominu velikega Njegoša. Izlet je minil v prijetnem tovariškem vzdušju. Na koncu lahko še ugotovimo, da se diskusija žal ni odvijala na osnovi predloženih referatov, in se je v glavnem omejevala na ozke probleme črno­ gorske in makedonske zgodovine, ter je včasih celo prestopila primerne okvire znanstvenega razpravljanja. Kljub temu je bilo takšno posvetovanje koristno, ker je dalo mnogo smernic in.pobud za način dela pri nadaljnjih zvezkih Zgodovine narodov Jugoslavije. Istočasno je diskusija nakazala mnogo odprtih in doslej nerazči­ ščenih problemov v razvoju nekaterih naših narodov. Prav bi bilo, da bi bilo takšnih posvetovanj še več. Ignac Voje XI. MEDNARODNI KONGRES ZGODOVINSKIH VED STOCKHOLM, 21.—28. AVGUST 1960 Po petih letih, ki so minila od rimskega kongresa zgodovinskih ved, ob katerem je bila naša javnost podrobneje seznanjena z mednarodno organiza­ cijo na tem področju (gl. poročilo F. Zwitter, X- svetovni kongres za zgodovin- .ske_ygde v Rimu, ZC IX» 1955, str. 228—2^,_ so se "zbrali zgodovinarji avgusta 1960 V Štockholmu. Obseg kongresnega dela je bil določen predvsem po »poročilih«" (referatih), ki jih je izbral mednarodni komite zgodovinskih ved že dve leti pred kongresom izmed predlogov nacionalnih komitejev v zgodo­ vinski mednarodni organizaciji včlanjenih držav. K tako določenim referatom so bili nato prijavljena »sporočila« (komunikacije) o ožjih vprašanjih, ki so morala biti — vsaj v načelu — povezana s problematiko referatov. Tudi komu­ nikacije so bile sprejete (leto dni pred kongresom) na podoben način kakor 2 Branislav Djurdjev je razširjen in izpopolnjen odgovor objavil v Pre­ gledu, časopisu za društvena pitanja, god. XII, juli-avgust, Sarajevo 1960, br. 7—8, str. 1—13 pod naslovom: Osnovna istorisko-etnička pitanja u razvitku južnoslovenskih naroda do obrazovanja nacije. Povodom objavljivanja druge knjige istorije naroda Jugoslavije. 233 referati, tako da ima mednarodni komite na splošno usmerjenost vsakega kon­ gresa precej močan vpliv. Stockholmski kongres je pokazal, da je zajela mednarodna zgodovinska organizacija, ki je po drugi svetovni vojni povezana z UNESCO, danes prak­ tično ze skoraj ves svet; edina pomembnejša izjema v tem pogledu je Kitajska Kot uradni jezik je bila odobrena leta 1955 — poleg francoščine, angleščine nemscme, španščine in italijanščine — tudi ruščina. V praksi pa se s tem ni nič spremenilo, kajti stvarno uporabljajo na kongresu skoraj izključno le prve tri jezike ter so sovjetski zgodovinarji, kolikor so govorili v ruščini, imeli ob sebi prevajalce, ki so njihova izvajanja prevajali, navadno pa so že sami govorili v enem od omenjenih jezikov. O praktični uporabnosti kakega jezika na med­ narodnih sestankih odloča pač v veliki meri tudi jezikovno znanje večine udeležencev. Po širini udeležbe je zadnji kongres vse dosedanje močno presegel. Na dosedanjih kongresih je bilo zastopanih največ 40 držav (1928 v Oslu in 1933 v Varšavi), v Rimu celo le 32, v Stockholmu pa so bili navzoči predstavniki iz dvampetdesetih držav (28 evropskih, 12 ameriških, 9 azijskih, 2 afriški in Avstralija). Kljub temu se vidi iz številk, da Evropa v udeležbi še vedno močno prevladuje. Prav za prav bi mogli celo reči, da imajo mednarodni komite in kongresi še vedno predvsem zahodnoevropski značaj (med 11 člani mednarodnega komiteja so le trije od drugod — predstavniki SSSR, ZDA in Japonske). Vendar so se nesorazmerja te vrste pri samih kongresih nekoliko ublažila v primerjavi z Rimom, kjer je bila skoraj tretjina udeležencev le iz ene države (Francije). Aktivnih udeležencev je bilo na kongresu 1605 (z dru­ žinskimi ciani nekaj preko 2300). Nekaj nad polovico (812) jih je bilo iz zahodne Evrope (z najmočnejšimi delegacijami iz Francije in Zahodne Nemčije — po 168), iz baltiških držav 305, iz socialističnih držav 222, iz obeh Amerik 213 iz Azije 46 in iz Afrike in Avstralije po 2. Sest držav je bilo predstavljenih z več kakor po 100 delegati, 18 držav z 11 do 100, ostale pa z manjšim številom udele­ žencev. Jugoslovanskih udeležencev je bilo 32; od tega je štela uradna delegacija — izbrana po nacionalnem komiteju — 20 članov, ostali pa so prišli na druse načine. " Podobno razširjenje organizacije se je izrazilo tudi pri razdelitvi referatov m komunikacij, kar se pokaže zlasti v primerjavi z Rimom, kjer je bilo preko 9 0 % sodelavcev pri referatih iz zahodne Evrope. Od 33 referatov je bilo tokrat 17 referatov poverjenih referentom iz zahodne Evrope, referentom iz baltiških držav 4, iz socialističnih držav 7, iz ZDA 4 in iz Japonske 1; pri 133 komunika­ cijah pa je bila udeležena zahodna Evropa s 54, baltiški zgodovinarji z 11 socialistične države z 29, ZDA s 14 in Azija s 7. Tudi pri tej delitvi ima svoj vpliv tudi politična geografija: ZDA, Velika Britanija in Francija so imele po 4 referate, SSSR, Nemčija, Italija in Švedska po 3 ter druge države (Jugosla­ vija, Poljska, Romunija, Cehoslovaška, Danska, Belgija, Nizozemska, Španija in Japonska) po enega, medtem ko je razdelitev komunikacij seveda bolj pisana. Y_sgkciji za metodologijo so_bili na_programu referati o »vplivu filozofije zgodoyine_ n_a_novejše.zgodovinske.vede« (R~Rothacliê^)7SzgcSOTina^g^do3?îno^' pisjà«JH. Butterfield)..»kulturna zgodovina.in,iijena. problematika« (F. .GiffièrEJT »zgodovina pridodoslovja.in tehnologije« (A. J. Forbess), »periodizacija svetovne' Џ0^?™^ tE- M. 2ukov) in »najnovejši razvoj študija demografije v^pre-— teklosti« (M. L. Henry), v sekciji za antično zgodovino »Grki" v bronasti dobi« (Sterling Dow), »demokratizacija kulture v dobi poznega cesarstva« (S. Maz­ zarino^ »vir za gospodarsko in finančno zgodovino: novci rimskega cesarstva« (M. Guey), »suženjstvo v grško-rimskem svetu« (S. Lauffer), »zgodovinski raz­ voj in vloga antičnih držav ob severni obali Črnega morja« (V. O. Blavatsky) ter »prebivalstvo ob spodnji Donavi od predrimske do porimske dobe« (C Daicoviciu-Iassi in T. Nestor), v sekciji za srednji vek »prehodno obdobje v vzhodnoazijski zgodovini od dinastije T a n g do dinastije Sung« (T. Yamamoto), »družbena struktura v Rusiji v zgodnjem srednjem veku« (K. Rahbek-Schmid+) »pravo in zgodovinar srednjega veka« (W. Ullman), »značilne poteze italijan­ skega komunalnega mesta v XII. in XIII. stoletju v primerjavi z evropskim komunalnim gibanjem« (E. Sestan), »zgodovinski pomen germanskega pojmo- 234 vanja kraljevske oblasti in plemstva« (K. Hauck) ter »problematika institucij srednjeveškega krščanstva« (G. Le Bras), v sekciji za moderno zgodovino »sta­ novska upravna struktura v XVI. in XVII. stoletju« (J. Vicens Vives), »baltiško vprašanje v XVI. in XVII. stoletju« (L. Czaplinski), »cerkvena reformacija v severnih deželah« (G. Johannesson), »vprašanje prehoda od fevdalizma v kapitalizem v srednji Evropi (XVI.—XVIII. stoletje)« (A. Klima in J. Macurek), »prosvetljenstvo v evropskem 18. stoletju« (F. Venturi) in »politični odnosi zahodne in vzhodne Evrope v obdobju tridesetletne vojne«, (R. F. Poršnev), v sekciji za »sodobno« zgodovino — delitev v obdobja je vzeta v smislu zahodne historiografije—pa »zgodovinopisje o britanskem imperiju in Commonwealth-u od 1945« (V. T. Harlow), »prekomorsko izseljevanje iz Evrope v XIX. in XX. stoletju« (F. Thistlethwaite), »nemška social-demokracija in prva svetovna vojna« (H. Haag), »zgodovina podjetij v XIX. stoletju« (M. Girard), »struktura podjetja v XIX. stoletju: primeri Britanije in Nemčije« (D. S. Landes), »tradi­ cionalna kultura in moderni razvoj v Indiji« (N. Brown) ter »nacionalna vpra­ šanja v Habsburški monarhiji« (F. Zwitter s sodelovanjem J. Šidaka in V. Bog­ danova). K vsakemu od teh referatov je bilo prijavljenih po nekaj komuni­ kacij, tako da je vsaka sekcija razpravljala po ves dan o zaokroženem vpraša­ nju; razprave so trajale po sedem ur — štiri dopoldne in tri popoldne. Referati za kongies so bili v'celoti tiskani vnaprej v petih zvezkih, posve­ čenih posameznim navedenim sekcijam. Prijavljen« za kongres so dobili te knjige že konec junija, tako da so se mogli poldrugi mesec pripravljati za diskusijo. Vendar je bil obseg referatov omejen tokrat na 30 tiskanih strani, tako da so vsebinsko mnogo manj bogati kakor referati za rimski kongres. Nekateri referati so napisani zato izrazito kot izvleček — včasih razumljiv le ob obsežni dodatni literaturi (n. pr. referat o numizmatiki antičnega rimskega imperija in njenem pomenu za gospodarstvo) — drugi pa navajajo bolj teze kakor argumentacijo teh tez. Drugače so mogli postopati avtorji le pri tistih referatih, pri katerih je zajeta sorazmerno ožja problematika. Naši referenti so si pomagali tako, da so izdelali poleg izvlečka, objavlje­ nega v kongresni publikaciji, še skoraj petkrat tolikšen celoten tekst, ki ga je objavila v posebni publikaciji Zveza zgodovinskih društev Jugoslavije in to publikacijo podarila udeležencem kongresa. Referenti so mogli spričo tega dodati za uvod v diskusijo le opozorilo na nove rezultate, ki so bili objavljeni po izdelavi njihovega referata. Pri komu­ nikacijah, za katere so bili vnaprej objavljeni le nà do tri strani omejeni povzetki, pa so mogli avtorji v 20 minut dolgem referatu razviti in dopolniti v povzetku podane teze. Težišče dela kongresa je bilo torej v diskusiji, ki je imela izrazito delovni značaj. Seveda so imeli avtorji referatov in komunikacij vselej pravico, da so ob zaključku razprave diskutantom odgovorili in povzeli rezultate diskusije. Dve seji kongresa sta bili plenarni — ob njegovem započetku in zaključku. Vendar nista bili posvečeni — kakor je bilo to v Rimu — splošnim vprašanjem današnjega zgodovinopisja ter končnemu obračunu dela kongresa v zvezi s stanjem sodobnega zgodovinopisja, marveč dvema predavanjema o švedski zgodovini. Nekoliko nas je presenetilo, da so porabili slavnostni seji — ob katerih ni bilo diskusije — za obravnavanje tem, ki v znanstvenem svetu niso nesporne (švedska zgodovina v zgodnjem srednjem veku v smislu klasične normanske teorije ter vloga Švedske v XVII. in XVIII. stoletju), čeprav sama naslova obeh referatov nista kazala te njihove značilnosti. Vse drugo delo kongresa se je opravljalo v sekcijah; v primerjavi z Rimom so torej opustili tudi plenarna delovna zasedanja v večernih urah, izmed sekcij pa je odpadla sekcija za pomožne zgodovinske vede, kar je bilo gotovo škoda. Par komuni­ kacij te vrste — zlasti komunikacija o »zgodovinskih pomožnih vedah in arhi­ vistiki«, ki jo je prispeval eden izmed najbolj znanih strokovnjakov za to stroko, H. O. Meissner —• je našlo streho v drugih sekcijah. Vendar je treba opozoriti, da se združuje s kongresom zgodovinskih ved tudi delo večjega števila komisij za ožja ali specialna vprašanja, ki so jih ustanovili prejšnji kongresi ali mednarodni komite za zgodovinske vede. V tednu pred pričetkom kongresa (od 17. do 20. avgusta) je zasedalo 14 takšnih 235 komisij (mednarodna komisija za slavistične študije; za zgodovino socialnih gibanj in socialnih struktur; za gospodarsko zgodovino; za zgodovino cen pred 1750; za zgodovino državnih zborov; za primerjalno vojaško zgodovino; za pomorsko zgodovino; za primerjalno cerkveno zgodovino; za zgodovino tiska; za muzmatiko; mednarodna federacija za bizantološke študije; mednarodna federacija institutov za zgodovino renesanse; kolokvij o zgodovini univerz v srednjem veku in dobi renesanse; panameriški institut za geografijo in zgo­ dovino) — nekatere le po en dan, druge — tako tudi slavistična — pa tudi do štiri dni. Te komisije so imele delno na programu zelo pomembna in izrazito primerjalno zgodovinska vprašanja. Naj navedem le nekaj primerov — v komi­ siji za socialna gibanja so obravnavali v dveh kolokvijih »delavska gibanja v dobi gospodarske krize (1929—1939); njihove posledice politične in socialne vrste; mednarodna primerjava« ter študij »socialnih struktur v moderni in sodobni epohi«; v komisiji za gospodarsko zgodovino so obravnavali na enak način ob Berrillovem referatu in številnih komunikacijah »industrializacijo kot činitelj gospodarskega vzpona od leta 1750 naprej« ter ob Lütgejevem referatu in komunikacijah za posamezne dežele »veleposestniško agrarno podjetništvo od konca srednjega veka naprej« (vsi ti referati in komunikacije so bili letos objavljeni v dveh posebnih zvezkih); v komisiji za zgodovino cen so obravna­ vali porast cen od konca srednjega veka do srede 18. stoletja, v komisiji za slavistične študije pa v štirih referatih razvoj idej v drugi polovici XVIII. stoletja pri Rusih, Čehoslovakih, na Poljskem in pri Južnih Slovanih, kar je dopolnjeval še poseben referat o »jožefinizmu in jakobinstvu« (W. Markow). Za najnovejšo zgodovino ni brez pomena tudi obravnavanje časnikov kot zgodo­ vinskih virov v komisiji za zgodovino tiska (F. Dahl, »Opis in inventura časni- ških dokumentov«; I. Kayser, »Metodologija zgodovine tiska in vrednost časni- ških dokumentov za zgodovinarja«). Popolnega pregleda dela na kongresu v tem poročilu ni mogoče podati, saj se posameznik ni mogel udeleževati vsega dela in bo celoten vtis mogoč šele po objavi zaključnega zvezka kongresnih publikacij, ki bo podal v izvlečku zapisnike diskusije (napovedan je za letošnje leto). Omejil se bom spričo tega na očrt deleža naših zgodovinarjev v kongresnem delu ter na nekaj splošnih vtisov, ki sem si jih mogel ustvariti ob kongresu. Jugoslovanskim zgodovinarjem je bil na kongresu zaupan referat o »nacionalih vprašanjih v Habsburški monarhiji«, ki ga je pripravil s sodelova­ njem vseučiliških profesorjev Jaroslava Sidaka in Vase Bogdanova iz univerze v Zagrebu vseučiliški profesor Fran Zwitter, poleg tega pa pet komunikacij : v sekciji za metodologijo in historiografijo sta poročala vseučiliška profesorja Viktor Novak iz Beograda o »pomembnih zgodovinskih dogodkih in njihovem vplivu na razvoj historiografije« ter Branislav Djurdjev iz Sarajeva o »spornih vprašanjih o periodizaciji svetovne zgodovine«, v sekciji za antično zgodovino docent D. Stojčević iz Beograda o prehodu »od antičnega suženjstva do kolo- nata«, v sekciji za srednji vek pa vseučiliška profesorja Georgi] Ostrogorski iz Beograda o »bizantinskem mestu« ter Bogo Grafenauer o »družbeni strukturi Južnih Slovanov v zgodnjem srednjem veku«. V delu komisij je imel vseuči­ liški profesor Jorjo Tadić iz Beograda v kolokviju o zgodovini cen zelo opaženo komunikacijo o »dubrovniškem arhivu kot viru za splošno zgodovino cen«, vseučiliški profesor Franges iz Zagreba pa je sodeloval v komisiji za slavistične študije kot eden med tremi avtorji referata o »idejnem razvoju pri Južnih Slovanih v drugi polovici XVIII. stoletja«. Referat o nacionalnih vprašanjih v Habsburški monarhiji je zbudil izredno pozornost že ob prijavah komunikacij; poleg petih komunikacij, ki so mogle priti na vrsto istega dne v isti sekciji, jih je bilo prav toliko razvrščenih v komisiji za slavistične vede ali na kongresnih sestankih ob drugi priložnosti. Poleg tega pa se je o samem referatu vršila diskusija z rekordnim številom diskutantov (preko 20) vse dopoldne, tako da je mogel prof. Zwitter podati v imenu avtorjev svoj zaključni odgovor šele ob začetku popoldanske seje. Splošno so priznavali zelo visoko raven referata, ki je povzel poglavitne rezultate izredno raztresene literature v zelo različnih jezikih; njegova podoba bistveno popravlja in spreminja sliko, ki je običajna v zgodovinah Avstrije; 236 avtorji referata so spričo tega napravili izredno pomembno uslugo zgodovino­ pisju malih narodov, čigar rezultate navadno ob zgodovini Habsburške monar­ hije prepogosto puščajo ob strani, pa tudi svetovni historiografiji, ki bo mogla s pomočjo tega referata v bodoče gledati razvoj dvojne monarhije mnogo popol­ neje kakor doslej. V imenu starih stališč avstrijske historiografije, obžalujoč propad cesarstva ob srednji Donavi, se je seveda dvignil prof. Hantsch, toda namesto stvarnih pripomb je izrazil le splošno sodbo, da referat zajema le ono, kar je narode dvojne monarhije razdvajalo, zanemarja pa vse, kar jih je družilo. Sicer pa so diskutanti samo dopolnjevali posamezne poteze referata; edino opozorilo, ki bi nemara moglo v pomembni točki izzvati dopolnilo refe­ rata, je bilo to, da je v njem ostala gospodarska stran nacionalnega vprašanja morda preveč v ozadju, vsaj kolikor gre za izrazito gospodarski razvoj in ne le za gospodarsko-družbeni položaj družbenih slojev pri posameznih narodih dvojne monarhije, ki so ga .referenti seveda vpoštevali. Seveda pa so referenti mogli odvrniti, da ta stran vprašanja doslej v historiografiji še ni bila preisko­ vana in da je za avstrijsko zgodovino značilno, da strukturna analiza gospo­ darstva in družbe še močno zaostaja v primeri z obravnavanjem epizodne politične zgodovine. O komunikaciji Br. Djurdjeva so diskutirali hkrati z obravnavanjem refe­ rata sovjetskega zgodovinarja Zukova (»Periodizacija svetovne zgodovine«) ter komunikacije češkega zgodovinarja M. Huse (»Nekaj metodičnih pripomb glede na vprašanje periodizacije obče zgodovine«) v eni izmed najbolj ostrih teore­ tičnih debat na kongresu. Zelo zanimiva komunikacija prof. Ostrogorskega, o kateri so razpravljali bizantologi že na svojem kongresu leta 1959 v Miinchenu, kjer je bila podana v širši obliki, žal tokrat ni izvala diskusije; pač~pa so se oglasili trije diskutanti ob komunikaciji Grafenauerja, ki je moral v svojem odgovoru zavzeti svoje stališče predvsem do trditev prof. Ma tla iz Gradca, s katerim se ni strinjal. Seveda so sodelovali naši zgodovinarji na kongresu tudi v diskusiji k drugim referatom: Sergij Dimitrijević iz Beograda je očrtal stališče srbske socialistične stranke glede vojne ob začetku prve svetovne vojne; Mirjana Gros in Bogdan Krizman iz Zagreba sta razpravljala o položaju Hrvatov v Habsburški monarhiji, prva pa tudi o komunikaciji Setona-Watsona o vlogi inteligence v nacionalnih gibanjih vzhodne Evrope 1848—1918; Branislav Djur- djev se je udeležil diskusije ob metodoloških in turkoloških referatih oz. komu­ nikacijah, Grafenauer je opozoril na problematične trditve v komunikaciji G. Labuđe o naselitvi Srbov in Hrvatov; Nikola Vučo iz Beograda je sodeloval v razpravi predkongresne komisije za gospodarsko zgodovino (morda pa se je udeležil diskusij še kdo, za katerega ne vem). Končno je prof. Kos vodil zase­ danje srednjeveške sekcije ob diskusiji referata in komunikacij o srednjeveških mestih, prof. Tadić pa sekcijo nove zgodovine ob razpravi o prehodu od fevda­ lizma h kapitalizmu (od 16. do 18. stoletja). Zgodovina naših krajev ali zgodovinska problematika, ki se tiče tudi naših narodov, pa sta bili delno tudi predmet drugih referatov (v več referatih o antični zgodovini, referata o izseljevanju iz Evrope itd.), pa tudi posebej v nekaterih komunikacijah (tako n. pr. v komunikaciji tržaškega zgodovinarja Schiffrerja o nacionalnem problemu Trsta v avstrofilski in iredentistični histo­ riografiji, v Stadtmüller j evi komunikaciji o »oblikah vzhodne samouprave«, ki je primerjala položaj Maniatov na južnem Peloponezu pod Turki z razvojem Črne gore, v Altundagovi komunikaciji o »verskih zakonih v islamu in zgodo­ vini«, ki ni brez pomena tudi za razumevanje srbske cerkve pod Turki, v Bar- kanovi komunikaciji o fevdalnem sistemu v turškem cesarstvu, posredno pa tudi še drugje, zlasti v raznih komunikacijah o notranjem razvoju Habsburške monarhije pred XIX. stoletjem). Jugoslovanski zgodovinarji so na splošno dobro predstavljali našo znanost. Večina njihovih nastopov je zbudila pozornost, nekateri tudi splošno odobra­ vanje. Tudi poročila o delu kongresa, ki so izhajala v stockholmskih dnevnikih, so izrazila mnenje, da slone njihova izvajanja na dobrem poznavanju virov ter da se upirajo shematiziranju zgodovinskega razvoja. 237 Za sklep še nekaj splošnih vtisov o kongresnem delu. Mednarodni komite je uvedel tokrat v organizacijo referatov dve novosti, ki sta se slabo izkazali: odpravljeno je bilo mednarodno sodelovanje pri pripravi referatov, ki jih je praviloma moral prijaviti posameznik, pri izdelavi pa je mogel pritegniti sodelavce le v okviru svoje države; obseg referatov pa je bil omejen na 30 tiskanih straneh (za X. kongres so imeli najobsežnejši referati preko 200 strani, povprečni obseg referatov pa je bil nekaj več kot dvakrat tolikšen kakor pri stockholmskem kongresu). To je povzročilo bistveno ožji obseg večine prijav­ ljenih tem, pri njihovi obdelavi pa omejitev na poglavitne teze brez ali skoraj brez argumentacije. Ta smer je podprla gotovo v pretirani meri regionalno usmerjenost enega dela referatov (zgodovini Baltika sta bila posvečena oba referata na plenarnih sejah, trije v sekcijah ter 19 komunikacij!). Široki sve- tovnozgodovinski referati z izrazito primerjalnozgodovinsko smerjo, značilni za oba prva kongresa po drugi svetovni vojni v Parizu in Rimu, so skoraj izginili (oziroma so se umaknili v komisije, ki so tudi ohranile mednarodno sodelovanje pri obravnavanju širokih vprašanj!), prav tako so izginili pregledi razvoja svetovne historiografije v zadnjih letih in seveda tudi zaključni obračun o uspehu kongresnega dela. Tudi po časovni omejitvi je segel kongres — razen z referatoma o zgodovini Indije ter o historiografiji britanskega impe­ rija — manj blizu v sodobno zgodovino kakor rimski kongres in kakor komisije pred začetkom kongresa. Ob vplivu, ki ga ima na program kongresa mednarodni komite, to gotovo ni bilo slučajno, tem bolj ker se struktura dela predkongresnih komisij ni izpremenila. Gotovo pa je povzročila ta preusmeritev kongresnega dela, da je mogla francoska historiografija, proti kateri je nameril v Rimu nekaj ostrih napadov nemški historik G. Ritter, še vedno prevladovati ob stvarnem delu predkongresnih komisij, mnogo manj pa se je mogla uveljaviti na delu kongresa samega. Na kongresno delo pa je v znatni meri vplivala tudi atmosfera hladne vojne. Delno je podpiral takšne razprave že sam pogram. Nekateri referati — ne le v metodološki sekciji, marveč tudi drugje — so s svojo usmeritvijo povzročili, (bodisi z golo objektivistično registracijo vseh mnenj od skrajne desnice do skrajne levice kakor referat o nemški socialni demokraciji in prvi svetovni vojni, bodisi s svojo celotno tezno usmerjenostjo, kakor referat o vplivu filozofije zgodovine na historiografijo ali nekateri deli referata o periodizaciji), da se je razprava hitro sprevrgla v žolčno publicistično polemiko, ki seveda ni mogla dati nikakega rezultata. Diskutanti so v zgodovinskem razvoju gledali bolj skladišče za izbiranje dokazil za svoje teze kakor pa mislili na poglavitno zgodovinarjevo halogo, kako se čimbolj približati zgodovinski resničnosti in poglobiti njeno razumevanje. Zelo lep primer te vrste je bila sicer izredno inteligentno in spretno podana komunikacija Hansa Rothfelsa o »narodnosti in meji v poznem XIX. in zgodnjem XX. stoletju«, ki pa je bila vsa usmerjena v svojo končno tezo, da je treba spremeniti meje v prostoru med Nemčijo in SSSR, s katero je poskušala posredno »popraviti« obsodbo stare podonavske monarhije v referatu naših zgodovinarjev. Bolj grobih in plitvih oblik takšnih publicističnih nastopov, ki na tak kongres vsekakor ne spadajo, bi pa lahko našteli lepo vrsto. Na srečo nasprotja na takšni ravni niso zajela vsega kongresa. Od antike do moderne zgodovine je prevladovala stvarna diskusija, pobliski te vrste pa so bili le izjema. V metodološki sekciji in v sekciji sodobne zgodovine pa je včasih razprava te vrste, v kateri so se spopadli zlasti zahodni in vzhodni Nemci, potisnila stvarno razpravljanje resnično v ozadje. Dejstvo, da je teklo v komisijah ob drugačnem načinu dela razpravljanje mnogo bolj tehtno ter da so stvarni ali bolje dokumentirani referati (n. pr. o migracijah, zgodovini podjetij, demografiji, nacionalnem vprašanju v Habsburški monarhiji itd.) bistveno zavrli takšne izpade tudi v obeh najbolj ogroženih sekcijah, pa doka­ zuje povezanost teh pojavov prav z novimi potezami v organizaciji kongresa, t. j . omejitvijo stvarnih in širokih tem, obravnavanih v mednarodnem sodelo­ vanju, ter z omejitvijo objavljenih referatov na obliko tez bez potrebne doku­ mentacije. 238 Stockholmski kongres torej brez dvoma opozarja, da so organizatorji krenili vstran od poti, ki je bolj primerna za napredek naše znanosti. In prav tehtno je mnenje, da bi morali na kongresu uporabiti metode dela, ki so jih uporabljale ob zadnjem kongresu predkongresne komisije ter se vrniti ob širokih zgodovinskih vprašanjih k mednarodnemu sodelovanju, čeprav bi morali zaradi tega skrčiti število problemov na dnevnem redu kongresa. Bogo Grafenauer TAJNIŠKO POROČILO ZA DOBO 1956—59 V tem poročilu zajemamo poslovno dobo od devetega do desetega občnega zbora Zgodovinskega društva za Slovenijo, to je od 8. decembra 1956 do 2. februarja 1959. Na devetem občnem zboru 8. decembra 1956 je bil za predsednika ponovno izvoljen dr. Fran Zwitter, v odbor pa dvanajst odbornikov in sicer: dr. Milko Kos, Marjan Britovšek, dr. Bogo Grafenauer, Jože Hainz, dr. Jože Kastelic, Vasilij Melik, dr. Metod Mikuž, Božo Otorepec, Lidija Prudič, Franček Saje, dr. France Škerl in Tone Zorn. Funkcije so se na prvi odborovi seji razdelile tako, da je bil podpredsednik kakor dotlej dr. Miiko Kos, tajnik Vasilij Melik, bla­ gajnik dr. France Škerl. Za knjižničarja in arhivarja je bil določen Marjan Britovšek, ki mu je bila obenem poverjena tudi skrb za organizacijo članskih sestankov. Odgovorni urednik Zgodovinskega časopisa je bil dr. Bogo Gra­ fenauer, zastopnik uredništva Kronike v odboru ZDS Božo Otorepec, Jože Hainz pa je bil za naše društvo član uredniškega odbora Istoriskega pregleda. Lidija Prudičeva, ki je vodila ljubljanski arhiv profesorjev in predmetnih učiteljev zgodovine in geografije, je zastopala v odboru zgodovinarje srednjih in osnovnih šol. Tone Zorn je bil predstavnik študentov zgodovine na filozofski fakulteti. Število podružnic je ostalo v tej poslovni dobi neizpremenjeno. Članov je bilo ob občnem zboru februarja 1959 362. Septembra 1957 je izšel IX. letnik Zgodovinskega časopisa na 348 straneh, redakcija X.—XI. letnika je bila zaključena poleti 1958, tako da so bili ob koncu poslovne dobe rokopisi že več mesecev v tiskarni. Skupaj s Koroškim muzejskim društvom je priredilo Zgodovinsko društvo za Slovenijo v dneh 23.—25. septembra 1957 deseto zborovanje slovenskih zgo­ dovinarjev v Ravnah na Koroškem, posvečeno štiridesetletnici Oktobrske revo­ lucije. Na zborovanje je prišlo okrog 130 zgodovinarjev. O zborovanju je napisal podrobnejše poročilo Bogo Grafenauer v X.—XI. letniku Zgodovinskega časo­ pisa (str. 307—309). V tej poslovni dobi sta delovali dve sekciji: sekcija za lokalno Zgodovino in sekcija za pouk zgodovine. Sekcija za lokalno zgodovino je svoje delo v glavnem posvečala urejevanju in izdajanju Kronike, časopisa za slovensko krajevno zgodovino, in njene Knjižnice. Kronika je tudi v tem času izhajala redno trikrat na leto z obsegom letnika okrog 160 strani. Naročnikov je bilo konec leta 1958 735. V letih 1957/58 sta izšla tretji (Vlado Valenčič: Sladkorna industrija v Ljubljani, 1957, 66 strani) in četrti (Sergij Vilfan: Zgodovina ljub­ ljanske mestne hiše, 1958, 127 strani; v zvezku je izšlo tudi poročilo o obnovit­ venih delih na ljubljanskem magistratu od 1954 do 1958 ter članek arhitekta Josipa Černivca Perspektivni program za asanacijo in rekonstrukcijo ljubljan­ skega magistrata) zvezek Knjižnice .Kronike. Delo sekcije za pouk zgodovine je bilo ozko povezano z delom za šolsko reformo. Sekcija je razpravljala o učnih načrtih za strokovne šole in gimnazije, predvsem pa je bilo njeno delo posvečeno učnemu načrtu zgodovine na osnovni šoli. Koncept učnega načrta za višjo stopnjo, kakor ga je pripravila naša šolska sekcija, je služil za osnovo komisiji za osnovne šole pri Zvezi zgodovinskih društev FLRJ. Predlog te komisije je bil sprejet na sestanku Zveze v Beogradu 239 novembra 1957. Sekcija ga je potem izpopolnjevala po naročilu zveznega Zavoda za proučevanje šolstva. Njen elaborat je služil za podlago načrtu, objavljenemu v knjigi, ki jo je zvezni Zavod izdal leta 1958. Nato je sekcija pripravila nekoliko podrobnejši in slovenskim razmeram ter potrebam prila­ gojeni predlog. Poleg tega se je šolska sekcija posebej ukvarjala z učnim načrtom za četrti in peti razred osnovne šole, kjer bo predstavljal način pouka zgodovinske snovi nekaj novega, ter je izdelala seznam literature, ki naj bi služila učiteljem pri pripravi za posamezne učne teme. Seznam je bil objavljen v Prosvetnem delavcu leta 1958 (št. 17 in 18). O delu zgodovinskega društva v zvezi s šolsko reformo moramo poročati še nekoliko širše. Konec leta 1956 je osnovala Zveza tri komisije za pouk: komisijo za osemletke, ki jo je vodil direktor VPŠ v Ljubljani Jože Hainz, komi­ sijo za gimnazije, kjer je bil nas zastopnik prof. Ferdo Gestrin, ter komisijo za strokovne šole, v kateri je bil naš zastopnik prof. Pavle Urankar. O problemih šolskega pouka zgodovine je razpravljal članski sestanek ZDS 30. oktobra 1957, prav tako pa poseben sestanek Zveze v Beogradu novembra 1957. Zveza zgodovinskih društev FLRJ je dala pobudo za sestanek kateder za zgodovino na jugoslovanskih filozofskih fakultetah, ki je bil decembra 1957 v Zagrebu. 24. septembra 1958 smo organizirali poseben članski sestanek, ki je razpravljal o pouku zgodovine na univerzi in na srednjih šolah ter izvolil Ferda Gestrina kot zastopnika ZDS v komisijo, ki naj bi na filozofski fakulteti razpravljala o študijskem programu za zgodovinske znanosti. Članskih sestankov je bilo v tej poslovni dobi pet. 19. decembra 1956 je poročal dr. Bogo Grafenauer o četrtem zborovanju avstrijskih zgodovinarjev v Celovcu, ki se ga je bil udeležil. 10. aprila 1957 je govoril dr. Sergij Vilfan o problemih stare Ljubljane. 30. oktobra 1957 je bila diskusija o učnih načrtih. 22. januarja 1958 je govoril dr. Svetozar Ilešič o kongresu za agrarno geogra­ fijo in zgodovino v Nancyju, 24. septembra 1958 je bila diskusija o študijskih programih za zgodovino na univerzi in na srednjih šolah z uvodnima refera­ toma dr. Boga Grafenauer j a (za univerze) in Ferda Gestrina (za gimnazije). Januarja 1957 je bil v Beogradu tečaj iz zgodovine naših narodov od prve svetovne vojne pa do osvoboditve po drugi svetovni vojni, ki ga je organi­ ziralo Društvo istoričara NR Srbije s sodelovanjem Zveze zgodovinskih društev. Iz LRS se ga je udeležilo 16 srednješolskih profesorjev in predmetnih učiteljev. Predavanja so izšla leta 1958 v knjigi pod naslovom Iz istorije Jugoslavije 1918—1945. Januarja 1958 je bil v Beogradu tečaj iz najnovejše zgodovine naših narodov, iz dobe po osvoboditvi. Ker je bilo število udeležencev omejeno, je moglo priti na tečaj iz Slovenije (od 23 prijavljenih) le 11 zgodovinarjev. 4. in 5. novembra 1957 je bilo v Beogradu razširjeno zasedanje uprave Zveze, nekakšna izredna skupščina, posvečena štiridesetletnici Oktobrske revo­ lucije ter diskusiji o učnih načrtih. Jože Hainz je pri tem poročal o delu komisije za osemletke. 23.—25. novembra 1958 je bil v Zagrebu drugi kongres jugoslovanskih zgodovinarjev, ki se ga je udeležilo iz LR Slovenije okrog 120 ljudi, 26. novembra pa prav tam skupščina Zveze zgodovinskih društev FLRJ. Tako o kongresu kot o skupščini je objavljeno v tem Zgodovinskem časopisu posebno poročilo dr. Frana Zwitterja (str. 222—226). Ob začetku poslovne dobe je znašal saldo 1,601.772 din. Dohodkov je bilo (z začetnim saldom vred) 4,877.943 din, izdatkov pa 2,888.058 din. Saldo ob občnem zboru 2. februarja 1959 je bil 1,889.885 din. V tej vsoti so vključeni večji zneski, ki so bili le začasno v društveni posesti (na prvem mestu subven­ cije za tekoči letnik Zgodovinskega časopisa), tako da je znašal realni saldo le 170.885 din. Veliko večino dohodkov predstavljajo — kakor v prejšnjih letih — subvencije za Zgodovinski časopis, udeležbo na zborovanjih in tečajih, med izdatke pa spadajo prav tako v veliki večini stroški za iste namene. Tudi v tej poslovni dobi je bilo. delo Zgodovinskega društva omogočeno le s subvencijami in podporami, ki so jih dali predvsem Svet za kulturo in pros veto LRS, Svet za šolstvo LRS, OLO Ljubljana, OLO Maribor, OLO Celje, ObLO. Ravne, železarna Ravne in še drugi. Vasilij Melik 240 O C E N E Kärntens gewerbliche Wirtschaft von der Vorzeit bis zur Gegenwart. Herausgegeben von der Kammer der gewerblichen Wirtschaft für Kärnten. Klagenfurt 1953. Im Verlag Joh. Leon sen. V počastitev stoletnice ustanovitve koroške obrtne zbornice je izšla pred leti preko 480 strani besedila obsegajoča zgodovina gospodarske dejavnosti v tej deželi od približno leta 2000 pred našim štetjem do leta 1953 našega štetja. Tako ima bralec strnjeno v eni sami knjigi vse, kar je bilo do sedaj znano o koroškem gospodarskem razvoju, je pa bilo raztreseno na številnih mestih po drugi literaturi. To je velik plus tega dela. Knjiga temelji po večini na literaturi (predvsem na domači koroški litera­ turi) in znatno manj na virih, podajanje snovi pa je zložno, pripovedujoče. Pisci se problematike izogibljejo in dinamiki gospodarske dejavnosti ne posve­ čajo mnogo pozornosti. To ima svojo prednost: knjiga je pisana precej pre­ gledno in more služiti kot priročnik ali učbenik. Šibka stran take metode je to, da nikoli ne zveš, kaj si pisci ob določenih problemih mislijo in kako jih komentirajo. Poznavalec gospodarske zgodovine se v podrobnostih ne strinja z mno- gočem v obravnavani monografiji. Predvsem je periodizacija koroške gospodar­ ske zgodovine močno staromodna, da, patriarhalna. Enostransko prilagoditi valovanje gospodarskega življenja nastopom vlade posameznih monarhov je sicer komoden posel, ne sme pa biti načelni prijem. Na primer: »Obrtno go­ spodarstvo od Maksimilijana do Marije Terezije, 1500—1750« (str. 137 do 207)! Rad bi vedel, koliko je Maksimilijanov nastop vladarske službe vplival na primer na povečanje narodnega dohodka, na občuten dvig rudarske proizvod­ nje, na tehnične zboljšave, na intenzivnost trgovanja, na notranjo vrednost denarja in podobno. Premalo je tudi obdelan problem načelnega in praktičnega odnosa protestantov do gospodarske dejavnosti. Kakšno mesto zavzema proti- reformacija v dviganju ali padanju gospodarske aktivnosti? Toda to je že problematika. Dalje: »Koroško obrtno gospodarstvo od Marije Terezije do Franca Jožefa, 1750—1850, obdobje industrializacije« (str. 210—258). Marija Terezija je mer- kantilizem, ki je bil v času njenih reform že več kot četrtstoletna tradicija, utegnila le še pospeševati. Trditev, da je bila Marija Terezija tista (?), ki je na Koroškem resnično dala spodbudo za postavitev lastne industrije (str. 210), je na šibkih nogah. Da je podpirala nekaj malega manufaktur, drži, da bi pa tò dejstvo imeli kot osnovo za »postavitev lastne industrije«, je nekoliko preveč patriotično. To bi se moglo reči, da pred tam hi bilo industrije in da Korošci pri tej aktivnosti nimajo svojega privatnega deleža. Pisci knjige sploh ne vedo za obstoj in delovanje stanovske suknarne v Celovcu ali okolici od okoli leta 1700 do okoli leta 1719, ki so ji dobavljali volno iz južne Italije preko Trsta nekateri kranjski .trgovci na velike razdalje. Dalje ne poznajo domačih merkantilističnih piscev, čeprav so jih gotovo imeli. Končno in ne nazadnje obravnavajo Koroško precej ločeno od ostalega gospo­ darskega dogajanja v Avstriji. Prav primerno bi bilo, če bi pisci ali uredništvo ločili posamezne gospodarske panoge v oddelke ali poglavja. Ker tega ni, 16 Zgodovinski časopis 241 sledi opisu sejalnega stroja (str. 162—163) industrija porcelana in stekla, tej pa takoj proizvodnja papirja. Izvozu rogate živine (str. 176—178) se pridružujejo tobačne zadeve, trgovina s soljo — itd. Na strani 157 bereš, da je železar Johann Martin Hubmershofen vitez Silbernagel prevažal po Jadranu svoje železo na lastnih ladjah in da je v času od 8. do 10. januarja 1744 prestal pri Senigaliji hud vihar; v zahvalo za rešitev da je pozneje zgradil kapelico v domačem kraju. Toda gospodarski zgodovinar bi tudi še rad izvedel, koliko ladij je imel Silbernagel, kje so te imele matično luko, kolikšna je bila njihova nosilnost in podobno. Kot je to po eni strani dokaz, da je šel vsaj del koroškega železa v svet po morski poti, tako je po drugi strani prav značilno, da so bili poslovni ljudje iz zaledja lastniki svojih ladij, ne da bi prebivali v pristaniških mestih (pri nas na primer M. A. Zois). Brez ozira na to, da je obdobju od Marije Terezije do Franca Jožefa posve­ čenih samo 48 strani besedila — po moje premalo-—, naj podčrtam, da pisci nikjer močneje ne poudarijo znaten gospodarskopolitični pomen ustanovitve Ilirskih provinc tudi za Koroško. V seznamu literature na str. 259—260 niti ne citirajo monografije dr. Melitte Pivec-Steletove »La vie économiques des Pro­ vinces Illyriennes (1809—1813), Paris 1930«, kar je neznanstveno in lokalpatriot- sko. Na strani 226 piše, da so Rosthorni utemeljili Volšperško železarsko d.d. leta 1833, kar ni točno, ker je družba pričela delovati že 1. novembra 1832, sodno priznana pa je bila 19. novembra. Na naslednji strani se trdi, da je bil premog pri Lešah odkrit leta 1820, kar je deset let, vsekakor pa zanesljivo štiri leta prepozno. Če bi pisci pogledali v rudarske knjige ali v arhivski fond z naslovom »Zbirka Rosthorn« (v njihovem jeziku »Sammlung Rosthorn«), kar se hrani v Koroškem deželnem arhivu v Celovcu, bi tam našli povsem točne in verodostojne podatke. Na strani 212 pišejo, da so v letih okoli leta 1749 izdelovali črno pločevino samo v Volšperku in da so jo morali po pogodbi v celoti prepustiti tržaškemu (!) trgovcu Zoysu (!); to niti ne štejem ža tako hudo napako, ker je bil Zois povsod doma, da se izrazim gospodarsko, ne samo v Ljubljani in Trstu. Domovina trgovcev na velike razdalje je bila vedno zelo velika. Popačil bi sliko celotne monografije, če bi tu pretirano poudarjal šibka mesta. Nedvomno je pred nami zgoščeno v bistvu le gradivo, ki je zanimivo in važno, le da ni dobro urejeno in da je brez dinamike podajanja. Valovanje in razvoj bi mogla biti prikazana bolj plastično. V splošnem se vidi, da manjka Korošcem še vrsta osnovnih monografij o posameznih gospodarskih panogah. Dokler ni teh monografij, je vsaka sinteza šepava, nezanesljiva; služi le kot »izhod v sili«. Ker je bila, taka je podoba, ta koroška gospodarska zgodovina • delo, vezana na termin, ki ga je diktiral naročnik, ni plod znanstvene vneme, pač pa rezultat želje, napisati sintezo predvsem na osnovi dosedanjih raziskav. Vsekakor bodo morali naši slovenski zgodovinarji tostran Karavank zajetno knjigo kaj pogosto vzeti v roke prav zaradi obilice podatkov. Jože Sorn Josip Korošec: Neolitska naseobina u Danilu Bitin ju, (Rezultati istraživanja u 1953. godini), Jugoslavenska akademija znanosti i umjetnosti, Odjel za filo­ zofiju i društvene nauke, Zagreb 1958; 1. del — tekst 210 str. in priloge v tekstu ter angleški povzetek, 2. del — prilozi — fotografije in risbe. Josip Korošec: Nova neolitska kulturna grupa na području Dalmacije, Vjesnik za arheologiju i historiju dalmatinsku, LIV, Split 1952, str. 91—119. Josip Korošec: Iskopavanja u Danilu kraj Šibenika, Ljetopis Jugoslavenske akademije, knjiga 60, Zagreb 1955, str. 194--204. Josip Korošec: Nastavak iskopavanja u Danilu kraj Šibenika u 1955. god., Ljetopis Jugoslavenske akademije, knjiga 63, Zagreb 1959, str. 226—239. Pri Jugoslovanski akademiji je 1958. leta izšla monografija J. Korošca »Neolitska naseobina u Danilu Bitinju« pod uredništvom akad. G. Novaka. S to monografijo smo dobili vpogled v celotno gradivo in probleme danilske kul­ turne grupe do vključno 1953. leta. Vsi izsledki temeljijo na do pred kratkim znanem edinem najdišču Danilu Bitinju. Topografska karta pa se je v zadnjih 242 letih pomnožila na več najdišč te kulturne skupine, kot so najdišča v okolici Zadra (Smiljčić itd. Š. Batović, Diadora, Zadar 1960. str. 5 i. d.). Prvi material iz najdišča Danilo Bitinj se nahaja v arheološki zbirki frančiškanskega samo­ stana v Sinju, dalje v muzeju v Splitu, katerega je pübliciral I. Marović (Neobjavljeni prethistorijski nalazi sa Danila, Vjesnik za arheolog, i hist, dalmatinsku LIV, Split 1952. str. 76 i. d.) ter v muzeju v Šibeniku. Šele 1951. leta je Rendić-Miočević naredil na najdišču Danilu prvo sondo. Njegova izkopavanja so imela sicer namen, da najde objekte antičnega Ridera v Danilu Gornjem, vendar je dala sonda narejena v Danilu Bitinju prve podatke o točnem položaju samega najdišča. Material teh prvih več ali manj slučajnih izkopavanj je objavil J.Korošec (Vjesnik za arheol. i hist, dalmatinsku, LIV, str. 91 i. d.). Ta skromni material je avtorju dal dovolj dokazov, da ga je brez pridržkov določil novi kulturni skupini v Dalmaciji, ki do takrat še ni bila znana. -Na področju Dalmacije smo tako dobili drugo neolitsko kulturo poleg hvarske, katera je prvenstveno znana na otokih. Kasneje pa je bila odkrita še tretja impresso-cardium keramika, ki se širi na kopnem in otokih in pred­ stavlja najstarejšo neolitsko kulturo v Dalmaciji. Vse te tri kulturne skupine segajo, sodeč po nekaterih fragmentih, še v Istro in Slovensko Primorje (J. Ko­ rošec, Neolit na Krasu in Slovenskem Primorju — v tisku). Prva sistematična izkopavanja v Danilu so bila izvršena 1953. leta pod strokovnim vodstvom J.Korošca (Ljetopis Jugoslavenske akademije, knjiga 60, str. 194 i. d.). Celotno izkopano gradivo tega leta pa predstavlja monografija v dveh delih »Neolitska naseobina u Danilu Bitinju«. Prva knjiga (tekst) podaja celotno problematiko terena in gradiva, druga knjiga (prilozi) pa je katalog. V drugi knjigi je podan karakterističen material delno v fotografijah, delno v risbah. Celotna prva, knjiga je razdeljena na več poglavij, tako: uvod, dosedanja dela, hiše in jame, ognjišča, grobovi, materialna kultura — orodje in orožje, nakit iz kamna, kosti in školjk, keramika — slikana z vsemi oblikami in ornamentiku, dalje vaze in drugi predmeti kultnega značaja, ornamentirana keramika z oblikami in ornamentiko ter neornamentirana keramika in drugi keramični inventar. Dalje je obravnavano po samostojnih poglavjih še: razprostranjenost danilske skupine, odnos slikane do ostale keramike v Danilu, odnos Danila do butmirske kulturne skupine, odnos Danila do hvarske skupine, do Ripolija in odnos Danila do drugih kulturnih skupin, potem ekonomika, trgovina, proizvodnja artefaktov in ostalih predmetov, kult in religija ter zaključek in datacija. Za angleškim povzetkom imamo še tekst h katalogu materiala. 1955. leta so bila izvršena na najdišču Danilu ponovna izkopavanja v neposredni bližini mesta, kjer so bila izvršena izkopavanja 1953. leta (Ljetopis Jug. akademije, knjiga 63, str. 226 i. d.). Cilj ponovnih izkopavanj je bil, da bi se moRla izpopolniti slika o samem naselju in posameznih drugih nejasnih vprašanjih, kakor o hišah, o stratigrafici, o obsegu naselbine, grobovih itd. 1955. leta sta bila prekopana dva sektorja. V obeh kampanjah je bilo preiskano skupio 2404 m 2 površine ter 32 manjših sond, da bi se mogel določiti obseg naselja in morda grobišče, kar pa hi uspelo. Na delu raziskanega terena so se našli globlji jarki, ki so se nadaljevali v neprekopan sektor. Zanimivo je pri tem dejstvo, da se preko jarka niso več našli materialni ostanki. O palisadah ali čemu sličnemu, kar bi služilo za obrambo ali potrjevalo obrambni značaj teh jarkov pa ni bilo sledu. Dalie v naselju samem ni bilo najdenih sledov -v zemljo zabitih kolov, ki bi pričali o obstoju hiš. Posledica tega nedostatka je navedla avtorja, da je po prvih izkonavanjih postavil celo vprašanje ali nimamo morda na terenu izkopanem 1953. leta opraviti z erodiranim zemlji­ ščem. Vendar to hipotezo kasneje ovrže, ker so bile najdene tudi jame, ki sicer zaradi malega obsega niso mogle služiti kot stanovanjski prostori, ampak za pridobivanje gline, silosi, cisterne za zbiranje vode itd. Poleg tega pa je bilo najdeno tudi dovolj hišnega ometa, ki je procentualno glede na obseg nasel­ bine skromen, vendar obstoja. Pomanjkanje ometa se da razložiti, da naselbina ni bila uničena s požarom, ker le na ta način, da plamen omet ožge, se nam tudi ohrani. V lepu so dobro vidni odtisi šibja in celo večjih brun, ki so nosili nadzemno stavbo. Posamezni kosi v ilovici ohranjene slame pa dajo slutiti o prekrivanju strehe s slamo, ki je bila premazana z glino in se nam je tako 16* 243 ohranila. Avtor po navajanju detajlov prihaja do zaključka, da so bile stavbe štirikotne oblike. Pravih ognjišč sicer ni bilo najdenih, vendar pa je bilo dovolj najdenega pepela, oglja ter ožganih kosti. Ognjišča so bila lahko tudi uničena posebno na mestih, kjer so ležala 40 cm izpod današnje površine, kajti do te površine je bila plast zemlje zaradi rigolanja v novejšem času uničena. Pri izkopavanjih pa je bilo očitno, da se je kulturna plast nahajala tik pod površino ter šla na mestih samo 20—30 cm globoko, le na posameznih mestih tudi do 70 cm globoko. V jamah je bila debelina plasti nekaj večja. Na osnovi te sorazmerno tanke kulturne plasti, ki je po kulturnem inventarju enotna, odpade vsako iskanje rešitve kronologije v vertikalni stratigrafiji. Ta problem je avtor nakazal in rešil že po izkopavanjih 1953. leta. Leta 1955 je bila hori­ zontalna stratigrafica še potrjena, ker je bilo na zadnjem prekopanem sektorju " najdenih največ za to naselbino kronoloških najmlajših elementov, ki se izražajo täko v oblikah zastopanih posod, kot v ornamentiki in tehnikah ornamentov. Kljub večjemu številu okoli naselja napravljenih sond pripadajoče grobišče ni bilo najdeno, izvzemši par otroških skeletov, ki so bili izkopani v sami naselbini, kar ne predstavlja za neolitik nič novega. Kameno in kremeno orodje ali orožje je bogato zastopano, tako po številu kakor po oblikah. Tu imamo strelice, nože strgala, praskala, svedre, kamene sekire od kalupastih do plosnatih. Pozornost med tem materialom vzbuja obsidijan, oziroma njegovo poreklo. Danes poznamo za naše predele tri izvore obsidijana. Tako ga poznamo na otoku Melosu, ki pa zaradi strukture v pri­ merjavi z našim odpade. Prihaja v poštev obsidijan iz Bükk pogorja ali iz Italije (Liparski otoki). Prvi je zastopan v naših podonavskih neolitičnih naj­ diščih. Drugi, italski pa bi lahko prišel k nam s posredovanjem ripoljske kulture na vzhodni strani Apeninskega polotoka. Koščeni material je v primerjavi s kremenim in kamenim maloštevilno zastopan. Na osnovi tipologije kamenega in koščenega materiala danes še nismo v stanju izvajati kakršnih koli kronoloških sklepov, prvič morda zaradi sicer navideznega ponavljanja oblik na vseh neolitičnih najdiščih, drugič pa, kar bo najverjetneje, ker danes nimamo niti ene tovrstne študije, ki bi skušala ali pa razčlenila takšno spremno kulturno gradivo. Tipološko in kronološko oprijemljiva je edino keramika. V Danilu je gotovo zastopana. Zanimivo je, da na tem najdišču nimamo prave grobe keramike, ki po pravilu spremlja finejšo keramiko na vseh najdiščih. Tu imamo fino slikano keramiko, dalje imamo na druge načine ornamentirano in neornamentirano keramiko. Slikano keramiko smatra avtor kot samostojno celoto, ki po tehniki izdelave, sestavu gline (po kemični analizi) in ornamentiki nima nikakšne povezave z ostalo keramiko na tem naselju. Tudi po oblikah se ne da primerjati z ostalo kera­ miko, razen v nekaterih detajlih. Značilne za njo so amfore, kupe, skodele itd. s sferno zaobljenim ali včasih s slabo nakazanim dnom. V kolikor pa imamo sorodnosti tako v slikani kot v drugi ornamentirani ali neornamentirani kera­ miki pa so posledica posnemanja bodisi iz ene ali druge strani. Slikana keramika obdrži svojo specifičnost skozi ves čas trajanja življenja na tem najdišču. Sele ha najmlajšem sektorju tega naselja imamo vsega par fragmentov sli­ kanega S-motiva, torej krivolinijskega, za razliko, da se na ostali slikani keramiki po pravilu uporabljajo samo pravolinijski motivi. Ti krivolinijski prihajajo na keramiki, ki je po fakturi ista kot ostala ornamentirana keramika. Stratigrafsko se slikana keramika nikakor ne da ločiti od ostale. Ves čas trajanja Danila nastopa istočasno z njo. Ker pa slikana kermiaka tudi do danes nima analogij na našem teritoriju, je avtor pokazal na sorodnost z ripoljsko kulturno skupino na vzhodnem delu srednje Italije. (Ceramica dipinta della costa Dalmata, Bullettino di paletnologia Italiana 1956, str. 297 i. d.). Fo kemij­ skih analizah gline in keramike, tehnični izdelavi keramike, po osnovnih oblikah posod in osnovni ornamentiki vidi avtor nekaj stičnih točk in jih tolmači bodisi kot medsebojne vplive, bolj pa se nagiblje k skupnemu izvoru obeh omenjenih kultur iz nekega tretjega danes še neznanega centra, nakar sta se obe kulturi razvijali vsaka v svojo smer in dobivali lokalno obeležje. Kakor omenjeno se ostala ornamentirana in neornamentirana keramika loči od slikane in lahko obe skupini tako po sestavu gline, tehnični izdelavi 244 in oblikah jemljemo kot celoto. Po zastopanih oblikah je neornamentirana keramika bolj bogata od ornamentirane in avtor meni, da vzrok temu dejstvu lahko zanesljivo iščemo v procentualno večji zastopanosti neornamentirane keramike v Danilu. Ornamentirana keramika je bogata predvsem po zastopanih raznovrstnih motivih, bolj kot po samih ornamentalnih tehnikah. Posebno pozornost vzbujajo kar po pravilu silno precizno izdelani tako krivolinijski kot pravolinijski motivi. Avtor upravičeno prišteva ornamentirano keramiko med najlepše tovrstne izdelke tega časa v Evropi. Izdelana pa je bila podobno kakor neornamentirana doma — to je v samem Danilu, kar potrjujejo rezultati dobljeni po kemijskih analizah keramike in gline iz Danila. Posebno pozornost vzbuja v danilskem materialu tako zvana kultna vaza na štirih nogah z ma­ sivnim velikim • ročajem in odprtino v vertikalni ali poševni legi z ozirom na stojno ploskev. J. Korošec jo prišteva med antropomorfne oblike, Dujmović (Vjest. za arheol. i hist. daim. LIV str. 73) pa vidi v njej zoomorfno predstavo. Ker ta vaza po svoji obliki ni mogla imeti praktične uporabne funkcije, ji je mogoče pripisati le kultni značaj. Po ornamentiki, tehnični izdelavi ter sestavu zemlje jo je mogoče pripisati v skupino ornamentirane keramike. Med slikano keramiko ni zastopana. Njen izvor je nepojasnjen, nekaj sličnosti ima med materialom iz Korinta. Kakor je danes znano, ta vaza ni doživela evolucijskih sprememb, kar so potrdila izkopavanja 1955. leta. Za sklepe o razprostranjenosti danilske kulturne grupe imamo premalo podatkov. Proti Bosni jo je mogoče slediti v kakanjski kulturni grupi, ki je pa žal premalo raziskana. Nekaj njenih elementov imamo v Crvenih stjenah v Crni gori. Na otokih dosedaj o njej nimamo močnejših dokazov. Po vsem se zdi, da tam dominira hvarska kultura. V okolici Zadra imamo danes znanih nekaj najdišč danilske kulturne skupine. Dalje eksistirajo materialni dokazi, da se je širila v smeri Istre in Slov. Primorja, kar dokazuje material iz ne­ katerih kraških jam v okolici Trsta. V posebnih poglavjih avtor obravnava odnos Danila do posameznih okolnih neolitičnih skupin. Tako v odnosu z butmirsko kulturno skupino vidi več stičnih točk v oblikah posod kot v ornamentiki. Vpliv Danila na butmirsko kulturno skupino naj bi šel preko posredovanja neke starejše kulturne skupine v Bosni. Ta naj bi bila po današnjem stanju raziskovanja kakanjska kulturna skupina. V mlajših fazah Danila pa bi lahko bili vplivi neposredni, morda je celo v posameznih elementih butmirska kultura vplivala na Danilo. Predvsem bi bilo tu posebno omeniti razvoj kroglaste amfore s cilindričnim spodnjim delom ali tako zvane piriforme amfore. V Danilu imamo za to obliko razvojno predstopnjo, kjer imamo kroglasto amforo s sfernim dnom, posebej pa imamo postamente za take vaze. Po zlitju obeh teh delov dobimo razvojno piriformno obliko (Arheološki vestnik VI/1, 1955, str. 5 i. d.). S tem dokazom avtor tudi zanika predpostavko, da bi mogla tako obliko sprejeti butmirska kulturna sku­ pina iz lengyelske, ampak meni, da je doživela svoj razvoj nekje ob Jadranu in pri tem ne izključuje možnosti, da se je to zgodilo prav v danilski kulturni skupini. Naslednje skupne točke med danilsko in butmirsko kulturno skupino naj bi bile v ornamentiki in to predvsem v spiraloidnih motivih. Spiraloidni motivi v Danilu niso po kombinacijah tako bogati kot v Butmiru. Tudi v spi­ raloidnih ornametih s šrafirano okolno površino, ki izzove negativen ornament, vidi avtor isto tendenco kot pri reliefnih spiraloidnih butmirskih ornamentili, kjer je bila izdolbena okolna površina in tako izvan tudi negativen ornament. Za proučevanje odnosa med danilsko in hvarsko kulturno skupino ni­ mamo takorekoč nobenih elementov in še ti so v posameznih oblikah posod. Tako po ornamentiki in tehnični izdelavi nimata ti dve skupini nič skupnega. Nič skupnega tudi ni v slikani keramiki obeh skupin izven slikane hvarske keramike z rdečo osnovo in svetlimi ornamenti — keramike tipa Dimini, ki je po vsej verjetnosti starejša od hvarske slikane keramike s temno osnovo in rdečim ornamentom tipa Hvar I. Avtor meni, da je danilska kulturna sku­ pina starejša od faze Hvar I, kar zaključuje na osnovi pomanjkanja več stičnih točk med hvarsko in danilsko kulturno skupino. V odstavku »Odnos Danila prema drugim kulturnim grupama« avtor na­ števa skupne stične točke bodisi v ornamentiki ali oblikah posod z bolj odda- 245 ljenirni kulturnimi skupinami. Tako obravnava nekaj stičnih točk zlasti v spi- raloidni ornamentiki z lengyelsko kulturno skupino. P'o teh analogijah navaja skupne točka s starčevačko kulturno skupino zlasti na osnovi nekaterih oblik posod. Tukaj v glavnem povdarja podobnosti, ki jih pa ne povezuje in ne izvaja iz njih kakšnih posebnih sklepov že zaradi kronološke razlike in velike teritorialne razdalje. Zaradi analogij s starčevačko kulturno skupino avtor postavlja vprašanje, ali ni morda dala neka starejša kulturna skupina, ki danes še ni poznana nekaj elementov tako starčevački kakor danilski kulturni skupini. Direktno povezanost starčevačke in danilske skupine avtor izključuje. Pri obravnavanju skupnih točk med Danilom in kraškimi jamami v Slovenskem Primorju je avtor bolj direkten, ker material sam nudi zanesljivejše sklepe. Ali je za te predele v vprašanju direkten ali indirekten vpliv, import, trgovina ali razprostranjenost danilske kulturne skupine pa se ne da reči, zaradi ne­ raziskanosti vmesnih področij. Avtor se dalje ne zadržuje na navajanju analogij niti z Grčijo, Tesalijo in Kikladi, niti ne z navajanjem analogij z Boian A in Vadastra kulturo, kjer so včasih frapantne analogije zlasti v ornamentiki, ker meni, da takšne elemente še nismo v stanju pravilno razložiti. Rezultati o ekonomiki tega naselja ne odstopajo, ampak potrjujejo do­ gnanja poznana že na drugih neolitičnih najdiščih. Prebivalci tega naselja so se ukvarjali z poljedelstvom in živinorejo, lovom in zbiranjem plodov. Z ribolovom se verjetno prebivalstvo tega naselja ni ukvarjalo, ampak so ribe in predvsem školjke dobivali potom zamenjave dobrin (trgovine) od prebivalcev, katerih naselja so bila po vsej verjetnosti bliže morju. Brez dvoma je, da so prebivalci Danila tudi trgovali. Dokaz za tako domnevo je predvsem obsidijan, ki jo lahko prišel v Danilo le potom trgovine pa bodisi iz Liparskih otokov ali iz Bükk pogorja. Prišel je kot surovina, ki so jo v naselju samem potem dalje obdelovali. Drugi dokaz za trgovino je kremeni material, ki je prišel tudi kot surovina iz drugega področja, ker tega materiala v sami okolici Danila ni. Kot tretji dokaz za trgovino pa avtor vidi v slikani keramiki, ki predstavlja nekaj tujega po materialu z ozirom na ostali keramični material (kemične analize obeh vrst keramika). _ Med kultne predmete avtor prišteva predvsem rhytone na štirih nogah, ki jih pod znakom vprašanja dovaja v zvezo s kultom vode, phalüse in pla­ stične živalske glavice. Plastične živalske glavice so bile kot aplike na posodah, katere pa so lahko imele tudi samo dekorativen in delno praktičen značaj.' Plastika tega najdišča za sedaj ni poznana, tudi ne v plasti z močnimi butmir- skimi elementi. Avtor meni dalje, da je rdeča barva morala igrati tudi v kultu pomembno vlogo. O kultu plodnosti še nimamo nikakršnega dokaza, čeprav je moral igrati važno vlogo z ozirom na poljedelski karakter naselja. V poglavju »Zaključek in dataciia« avtor sumira vsè izsledke in ugotavlja, da je danilska kultura v svojih mlajših fazah paralelna z Butmirom, oziroma, da bi mogli spodnjo ms-jo njenega trajanja postaviti v 5 m kulturnega sloja v Vinči, dalje je paralelna s kakanisko kulturno skupino v Bosni, ki je bila ena od komponent za razvoj butmirske kulture. Hvarska kulturna skupina, oziroma niena prva faza-Hvar I nima z Danilom nič skupnega, ima samo skromne stične točke z butmirsko kulturno skupino, katere se lahko povezujejo tudi z Danilom. Avtor meni, da je treba izdvojiti iz materiala, ki ga poznamo pod fazo Hvar I, nekaj že omenjenih fragmentov slikane keramike tipa Dimini, ki bodo paralelni z Danilom. Ostali material, ki je zastopan s slikanjem rdečega ornamenta na temni podlagi pa datira v 5 m kulturnega sloja v Vinči in še kasneje, torej v čas ko danilska kultura preneha. Začetek Danila postavlja J. Korošec v čas okoli 7 m kulturne plasti v Vinči. V poročilu po izkopavanjih 1955. leta (Ljetopis Jug. akademije, knjiga 63, str. 226 i.d.) pravi avtor, da kronološko ne moremo postaviti danilsko kulturo od časa trajanja impresso keramike pa do časa trajanja butmirske kulture, ker do sedaj še nimamo za to materialne baze. Vendar pa meni, da je danilska kulturna skupina živela dolgo, nekako tako kot je razmak trajanja vinčanske kulturne .skupine. Na tak način podane monografije s kompletnimi terenskimi zapažanji in materialom so nasploh za arheologijo zaželjene, oziroma nujno potrebne, 246 ker lahko edino služijo še za poznejše navezave in daljne študije. Samo sinteze zapažanj, pa če so še tako objektivne, največkrat ne zadoščajo, ker so kljub najvestnejšemu delu subjektivne, ker se lahko najsolidnejšemu delavcu na­ videz nepomembni predmeti izmaknejo, ki bi lahko marsikdaj predstavljali važen ključ za nadaljne raziskave. Velikega pomena so tudi razne cisto tehnične analize, ki so podane v tekstu, tako kemične analize keramike, barve, zemlje iz samega terena, kamen, ki je bil uporabljen za izdelavo orodja oziroma orožja, kost itd. Provinienca tega materiala že predstavlja ključ za reševanje importov in trgovine bodisi posredno ali neposredno. Tehnični posegi, meritve, profili itd., ki so priloženi prvemu delu pa služijo za reševanje stratigrafie, lokacije itd. T a t j a n a B r e g a n t Josip Krašovec, Drulovka, Zbornik Filozofske fakultete III/4, Ljubljana • 1960. 59 strani, 41 tabel, 2 prilogi, 2 sliki v tekstu in nemški povzetek. Po prvem poročilu o Drulovki (Arheološki vestnik VTI/1-2, 1956, S si.) je izšla pri univerzitetni založbi monografija dr. Josipa Korošca »Drulovka«. Avtor obširno obravnava arheološko gradivo najdeno pri arheoloških izkopava­ njih 1956. leta, naselbino ter odnos tega najdišča do ostalih slovenskih neolit­ skih najdišč. . , . , „ ,T„ .„„, Naselbina leži med sotesko Save in njenim mrtvim rokavom. Na tem trikotnem prostoru je bilo napravljenih več sond, ki so dale identičen material. Na drugi strani pa se je hotel s pomočjo njih določiti obseg naselbine, kar je le delno uspelo. Da je tu bila res naselbina, pričajo ostanki hišnega lepa. Kako je naselbina propadla, pa je težko reči. . . . , _ . , +-v, v^n^i Kulturnih ostankov je veliko, posebno keramičnih in kamenitih. Koscem material je po večini propadel ali pa je zelo slabo ohranjen. Med kamenitim gradivom imamo zastopane vse oblike. Artefakti so zelo pazljivo izdelam m skoraj vsi so pripadali nižji plasti okoli 60 cm. . Keramično gradivo pripada grobi in fini keramiki. Po oblikah imamo zastopane skodele, ferine, kupe, posode sorodne amforam, vrče, lonce, posode z dulci in posode na nogah. Poleg tega so še zajemalke, miniaturne posodice, miniaturne steklenice, sitaste posode, pintadere, glinaste jagode, vretenca in držaji kot plastične glavice. Groba keramika je često ornamentirana. Uporab­ ljene so bile tehnika vreza, žlebljenja, vbodov, odtisov prstov m nohtov in tehnika plastičnih ornamentov. Motivika je preprosta. Najpogostejši so snopi vrezanih ali žlebljenih linij v obliki cikcakastih, vertikalnih ah honcontalnih snopov. Večkrat so ti snopi spremljani z vbodi. Le en fragment ima krivoli- nijski motiv. Poleg te keramike imamo še slikano keramiko, ki je druga značil­ nost tega najdišča. Te posode so izdelane iz dobro čiščene gline,_ gladke površine in dobro pečene. Posode so bile slikane pred pečenjem ali včasih po pečenju še zglajene, včasih pa slikane po pečenju. Cesto je bila poslikana zunanja in notranja površina posode. Imamo slikanje z rdečo, belo in crno barvo. Rdeče slikane posode so najčešće zastopane. Na nekaterih rdeče slikanih fragmentih so se ohranili sledovi bele barve, katera je bila nanesena na rdečo osnovo. Na nekaterih pa sledove bele barve. Slikane pa so bile tudi posode ki so bile pred pečenjem ornamentirane v prej navedenih ornamentalmh tehnikah in nato slikane z rdečo, belo ali črno barvo. _ Med materialom iz Drulovke so tudi taki fragmenti, ki kažejo direkten vpliv iz drugih kulturnih področij. Tako so zastopane Ig I, v manjšem obsegu Ig II, slavonska ter badenska kultura in zgodnja bronasta doba. Po skromnih podatkih izgleda, da je bila Drulovka po odselitvi nosilcev poznega neolitika še enkrat naseljena. Najdišče Drulovka s svojim kulturnim materialom ni osamljen primer. Našo kulturo lahko po poznanem gradivu omejimo na Gorenjsko, Štajersko, del Dolenjske, Hrvatsko Zagorje, Hrvatsko okoli Karlovca in del Koroške. Kje je izvor te kulture je težko reči, vendar ni dvoma, da predstavlja nadaljnji razvoj podanavskih neolitičnih kultur. V poštev prihajata lengyelska in slavon- skosremska kulturna skupina. Tu ne prihaja v poštev kakšna migracija iz 247 področja lengyelske kulturne skupine, ampak samo njen vpliv. Odprt problem je tudi z najdišči Hrvatske in zahodnjega dela Slavonije, ta bi morala kot kronološko istočasna z našimi najdišči biti bolj sorodna z našimi najdišči in lengyelskimi, kar pa niso. Danes se ne dajo strogo opredeliti nobeni od teh dveh skupin. Izvor naše skupine leži v neolitskih podonavskih kulturah kot daljna razvojna stopnja, a do sedaj je še neznana osnovna komponenta. Poleg tega bi bili velikega pomena tudi starejši danes še neznani domači elementi. Avtor predlaga, da bi imenovali našo kulturno skupino kljub razlikam kot alpski facies lengyelske kulturne skupine. Nekoč je predlagal tudi naziv »slo­ venska kulturna skupina«. Kronološko je avtor opredelil najdišče na Drulovki m kulturno skupino v katero ta spada, z ozirom na analogije vzete iz Ig I m delno Ig II ter slavonske kulture, v prehodni čas med neolitikom in bronasto dobo, kar bi predstavljalo spodnjo mejo, do katere bi segala naša kulturna skupina. S prihodom nosilcev kulture ljubljanskega barja pa bi naša kulturna skupina polagoma prenehala. Gornja meja bi ležala nekje pri kraju neolitika, nekako istočasno z lengyelsko kulturo. Vendar gornje meje ni mogoče natanč­ neje diferencirati. Po današnjem videzu so ležale naselbine na teže dostopnih mestih. Za kakršne koli detajlnejše sklepe nudijo naša najdišča zaenkrat premalo podat­ kov. Grobovi so razen par grobov iz Ajdovske jame neznani. Za sklepe o ekonomiki so tudi skopi podatki, verjetno pa tudi ta kulturna skupina ne bo izstopala iz osnovne tovrstne koncepcije: najbrže sta lov in ribolov dominirala pred primitivnim poljedelstvom. Tatjana Bregant Stane Gabrovec: Najstarejša zgodovina Dolenjske (Vodnik po arheoloških zbirkah muzejev v Novem mestu, Brežicah in Metliki), Novo mesto 1956, 69 str francoski povzetek, 2 zemljevida arheoloških najdišč ter več fotografij in risb Svoje delo je avtor razdelil na 6 poglavij. In sicer v prvem »Prazgodovina Dolenjske m Posavja« obravnava celoten pregled predzgodovine teh dveh pod­ ročij do vdora Rimljanov. V začetku se ukvarja s problemom kronologije na splošno, potem pa prehaja v kronološko razporejanje vseh važnejših najdb iz obeh področij. Tako obravnava za neolitični čas Ajdovsko jamo in Pijavško jamo pri Krškem, ki obe pripadata slavonsko-sremski kulturi in sta to najza- hodnejsi točki. Istočasno s kulturo Ljubljanskega barja bi živela še Pijavška jama m Šentjernej na Dolenjskem. Kmalu po letu 1200 pred n. e. spadajo depojske najdbe iz Cremošnjic, Jurke vasi in posamične najdbe iz Drnovega Mihovega, Vinjega vrha, Višnje gore itd. Po tem času prihajajo na to področje Iliri. Protoihrsko prebivalstvo imamo v Dobo vi, ki je kulturno povezano v rusko-dobovski skupini in predstavlja panonsko komponento. Na Dolenjskem pa imamo istočasni Ostrožnik pri Mokronogu in najstarejši del Slepška ki predstavljata balkansko komponento. Frva komponenta se nekako zgubi druga pa se nadaljuje v zrelo železno dobo. Ta razvoj nam prinese v letih okoli 600 p. n. e. cvetočo dobo v zgodovini Ilirov. Dolenjska v tej dobi najbolj napreduje zahvaljujoč bogastvu na železni rudi, kar se odraža v bogastvu najdb, ki v tem času izvirajo pretežno iz grobov, naselbine pa so le slabo raziskane To se cuti tudi v razmerju do posavskih najdišč Libne, Malene in Rovišča, pri katerih se zdi, da predstavljajo le neko razlivanje bogastva iz Dolenjske (Magdalenska gora, Stična, Mokronog, celotna dolina Krke, Novo mesto, Smarjeta itd.). Po letu 300 zabeležimo direkten vdor Keltov na naše ozemlje. Odraz njihove kul­ ture zasledimo v izrazito ilirskem področju, ki živi še dalje. V tem času pa imamo poleg starih že čisto latenska področja Miho'vo, Roje pri Moravčah in Neviodunum — Drnovo. Sedaj postajajo politično pomembna tudi plemenske tvorbe Noričanov, Latobikov, Tauriskov, Japodov, Karnov in Histrov. To stanje traja do vdora Rimljanov. V drugem poglavju »Dolenjska in Posavje pod Rimljani« avtor zajema cas rimske okupacije, na koncu pa priključuje slovansko naselitev in čas do 11. stol. Po bojih z Japodi in po mirni politiki Noričanov za svoj obstoj se sele Avgustu posreči dokončno zavzeti naše kraje, ko je ta leta 46 n e anektiral Regnum Noricum in takoj izločil Dolenjsko z Emono in ju priključil 248 Panoniji. Japodi so bili premagani leta 35 p. m. e. Leta 100 razdelijo Rimljani provinco Panonijo v Pannonio Superior kamor spada tudi Dolenjska kot, mestno okrožje mesta Neviodunuma in Pannonio Inferior s središčem v Sla­ voniji. Ob koncu 2. stol. je priključen del«ozemlja z Emono Italiji vse nekako do Višnje gore. Po tem času ni bilo misliti več na kakšno politično samostojnost. Leta 212 so dobili vsi svobodni državljani v imperiju rimsko državljanstvo in to jim je dajalo možnost do najvišje vojaške kariere, celo cesarske. Po celotni upravi je Rim prinesel čisto moderne poteze, ki so bile se ve prikrojene v korist Rima. Stari rudniki na Dolenjskem zamrejo, izkoriščanje železa se osredotoči na .večje obrate s suženjsko silo, domače prebivalstvo pa se zateče k živinoreji in poljedelstvu. Nekaj je bilo vseeno pozitivnih pridobitev, to so bili predvsem ustavna ureditev, uspostavitev denarnega sistema, sredstva za kul­ turno življenje, dobre ceste in precejšen porast pismenosti prebivalstva. Deželo so Rimljani prepredli s številnimi cestami in postojankami. Foleg Emone iii Neviodunuma so še Acervo, Praetorium Latobicorum itd. V 3. stol. začne vpadati moč Rima. Temu so pripravili pot vdori Markomanov, Kvadov in Germanov že poprej. Vzrok propadu so bila razna krhanja na vzhodni meji. Mnogo pa so pripomogli slabi vladarji. Dioklecian in Konstantin tega nista mogla več za dalj časa rešiti. Iz tega časa imamo dolgo obrambno zidovje od Verda preko Ljubljanskega vrha in zaporno kraško zidovje od Soče do Reke. Na našem področju pa so postavili v tem času gradišče pri Velikih Malencih. Naše ozemlje nam je dalo malo iz časa preseljevanja narodov. Tu bi bili dve longobardski pašni sponi v obliki črke S in ledvičaste pašne spone z Gorjancev. Naselitev Slovencev (7. stol.) bi izpričali uhani, ki so bili najdeni v Smarjeti. Dalje so Sela pri Dobovi, ki spadajo v razvojno predstopnjo belobrdske kulture. Od 9. do 11. stol. poznamo le najdbe iz Črnomlja, iz Roj in Sv. Križa nad Morav­ čami. Najdišče Roje bo pripadalo po vsej verjetnosti v čas pred kotlaško kulturo, drugo Sv. Križ pa že v zrelo kotlaško kulturo. Temu poglavju je pridružen še seznam literature, ki jo je avtor uporabljal. V naslednjih dveh poglavjih »Vodnik po Dolenjskem muzeju« in »Vodnik po Posavskem muzeju« pa S. Gabrovec podaja pregled vsega arheološkega gradiva kakor je razporejeno po sobah in vitrinah obsh muzejev — v Novem mestu in v Brežicah. Istemu namenu služi tudi zadnje šesto poglavje »Vodnik po Belokranjskem muzeju« v Metliki. V petem poglavju »Bela krajina do naselitve Slovencev« avtor obravnava to področje skozi vso predzgodovino in čas rimske okupacije. Odmaknjenost te pokrajine je oblikovala svojstvenost te dežele. V Jami treh bratov ob Kolpi so najdeni sledovi jamskega medveda, ki bodo najbrže izpričali paleolitske ostanke. Cisti neolitik ni izpričan, imamo pa ostanke poznejše slavonske kulture v Vinomeru. Tudi v Beli krajini pričajo o nemirnem času depojske najdbe Iz Pustega Gradca pri Črnomlju in iz Črnomlja samega. V čas med prehodom iz bronaste v železno dobo in sicer na kraj te dobe sodi grob z antenskim mečem in Podzemlja. Po tem času pa se začenja halštatska doba na slovenskem ozemlju, z izkoriščanjem železne rude, porastom trgovine itd. Kučar pri Pod­ zemlju pa ne preneha živeti s koncem prehoda v železno dobo, ampak živi dalje in predstavlja važno ilirsko postojanko v Beli krajini, ki prav nič ne zaostaja za klasičnimi dolenjskimi železnodobnimi najdišči. Poleg tega imamo v Beli krajini še vrsto najdišč iz tega časa, le da nobeno od njih ni strokovno raziskano. V času ko po zaslugi antičnih piscev že poznamo prva imena ple­ men; živečih na našem ozemlju, žive v Beli krajini Japodi, kot nam o tem govori najvažnejše latenodobno najdišče Vinica. Gorjanci v starejši železni dobi niso predstavljali bistvene meje med plemeni, ki so živela v dolinah rek Krke, Save in v Beli krajini. Tem bolj izrazito mejo predstavljajo sedaj, to vidimo iz dej­ stva, da je Vinica sedaj mnogo bližja Prozoru, Jezerinam- itd. ter da je tako Bela krajina v celoti pripadala Japodom. Prebivalci tega ozemlja so mirno živeli vse do časa ko so Rimljani začeli uveljavljati ekspanzistično politiko. - Japodsko ozemlje je ležalo na strateško važnem prostoru. Odraz tega dogajanja je bogat sistem utrdb. Kljub temu so Rimljani leta 35 p. n. e. pod Avgustom v celoti podjarmili Japode in Bela krajina je prišla v sklop rimske državne organizacije. Najprej je pripadala provinci Iliricum, nato pa v Panonio Si- 249 perior. Bela krajina pod Rimljani je skoro neraziskana, niti toliko ne vemo ali je spadala v območje Neviodunuma ali Siscije. Čeprav je bilo to ozemlje že zaradi svoje lege pomembno, se nam ni nič ohranilo iz časa preseljevanja narodov, razen ledvičastih spon z Gorjancev, ki pričajo, da je bilo tudi to ozemlje vključeno v vihar preseljevanja. To ozemlje so naseliii Slovani prav tako intenzivno kot nekoč Iliri. O zgodnejši slovanski naselitvi nam pričajo najdbe iz Črnomlja, ki se kulturno vežejo s kotlaško grupo. Pričujoči »Vodnik« nam predstavlja tr i arheološke zbirke v treh muzejih — v Dolenjskem muzeju v Novem mestu, Posavskem muzeju v Brežicah in Belo­ kranjskem muzeju v Metliki. Na isti način so nam predočena tudi t r i arheološka področja. Po svojem geografskem položaju avtor prva dva to sta Dolenjsko, in Posavsko področje obravnava skupaj kot celoto. To potrebo mu je narekoval material, ki je na prvih dveh predelih skoraj identičen in mu ne izpreminja celotne ekonomske, socialne in politične slike skozi vso predzgodovino in čas okupacije Rima na naših lteh. Vendar pa se mi zdi oddelitev.tretjega Belo­ kranjskega področja tako strogo kot jo avtor postavlja malo neopravičena. Priznati moramo, da je Bela krajina nudila do danes arheološko nekoliko dru­ gačno sliko kot sta jo Dolenjska in Posavje. Toda ta pojav je bolj oprijemljiv za pozni halštat in laten. Za zgodnejša obdobja pa ta stroga delitev le ni tako otipljiva in opravičena, tem bolj ker belokranjsko področje ni tako raz­ iskano kot sta to prva dva. Avtor to celo na več mestih poudarja in se naslanja na Pečnikove nestrokovne podatke, kajti česa drugega res ni na­ rejenega na tem področju. Dejstvoje, da je avtorja pripeljal do teh zaključkov celoten način poljudno-znanstvenega pisanja, kar je hvale vredno, saj smo tako dobili opisano vso našo jugovzhodno ožjo domovino v jeziku, ki je dostopen širokemu krogu ljubiteljev naše preteklosti, ne pa delo, ki je dostopno sâmo peščici strokovnjakov. Za tako pisanje je bilo le treba preskočiti marsikakšno • nejasnost in temo v arheologiji in priti do včasih zelo tveganih zaključkov, kar avtor sam v uvodu dovolj temeljito poudarja. Kljub temu pa se mi zdi taka stroga delitev neutemeljena, kajti s tem navaja nepoznavalca v še strožjo delitev. Pisec dela je naredil našemu ljudstvu kljub vsemu brez dvoma veliko uslugo že s tem, da mu je približal našo z materialom in viri potrjeno preteklost, poleg tega pa vložil v delo ne malo razgibanosti in celo humorja s samim načinom pisanja. Prezreti pa zopet ne smemo pri tem nekaj pomanjkljivosti in napak, ki so se vrinile delno tudi zaradi takih tveganih zaključkov. Drugih podrobnosti tukaj nočem navajati, da ne ponavljam že ugotovitev drugih (Naši razgledi, 1. VI. št. 12, Ljubljana, 22. VI. 1957, str. 282). Izostalo bi lahko ' tudi često ponavljanje nekaterih dejstev, ki so celo 2 krat ali 3 krat napisana skozi vse delo. Brez dvoma, da delo ne bi zgubilo na svoji vrednosti, če bi včasih kaj sličnega odpadlo. Omembe vreden je tudi večkraten pravilen in povdarjanja vreden poziv in opomin našemu ljudstvu, da slučajne najdbe pri raznih delih takoj in po najbližji poti javi najbližjemu strokovnjaku ali muzeju. Marsikatera škoda in včasih popolno uničenje najdb bi s tem izostalo, če bi bili ljudje natančneje poučeni o vrednosti takih stvari. S tem je storil avtor tudi arheologiji in ljudstvu veliko uslugo. Takih pedagoških prijemov danes le še preveč pogrešamo. Kakor omenjeno obravnava S. Gabrovec v prvih dveh poglavjih pred­ zgodovino Dolenjske in Posavja ter isti področji pod Rimljani. Nato sledita dva odstavka kot vodiča po zbirkah Dolenjskega in Posavskega muzeja. Pri teh dveh odstavkih bi želela pripomniti, da bi bilo dobro, da bi avtor ta tekst opremil z ustreznimi navajanji slik in risb, ki bi se nanašale na ob koncu priloženo slikovno gradivo. Isto pomanjkljivost čutim tudi za zadnje poglavje »Vodnik po Belokranjskem muzeju«.- Ker lahko to knjižico uporabi čitatelj za prijetno in ne dolgočasno branje tudi izven muzeja, bi bilo tako uvajanje slikovnega gradiva v tekst še tem bolj nujno, kajti nepoznavalec bi se s pred­ stavo arheoloških predmetov tako tudi bližje seznanil. Tako mu pa vsi trije vodniki več ali manj lahko služijo samo v zbirkah navedenih treh muzejev. V svojem prikazu sém hotela povdariti le nekaj opažanj kot majhne po­ manjkljivosti, predvsem pa pedagoško delo, ki ga je avtor v tem delu temeljito načel. Tatjana Bregant 250 Stane Gabrovec: Prazgodovinski Bled. Slovenska akademija znanosti te umetnosti, Sskcija za arheologijo, Ljubljana, I960, 91 str. angleški povzetek, 40 tabel in 2 prilogi. Avtor obravnava v svoji razpravi žgane grobove, ki jih je našel leta 1949 Narodni muzej v Ljubljani na blejski Pristavi, ko je tam izkopaval staroslo- vensko nekropolo. Hkrati objavlja vse doslej znano predzgodovinsko gradivo z Bleda. Najdbe izven nekropole na blejski Pristavi; dve kamniti kladivi, ki ju datira v čas od neolita do konca bronaste dobe, sekiri iz konca iste dobe, iz konca bronaste dobe oziroma že iz prehodnega časa so depojska najdba. Nadalje razpravlja o domnevani nekropoli pri blejski farni cerkvi in tisti ob jezeru, od koder je fibula zgodnjelatenskega tipa. Ker je fibula po Reinecku iz latena B in ji je kulturnozgodovinska domovina Švica, vidi avtor v njej zvezo med vzhodno- in zahodnoalpskim prostorom v zgodnjem latenti in s tem vpliv zgodnjelatenske kulture pri nas, čeprav temu še ne bi mogli dati polne histo­ rične vrednosti. Na blejskih Žalah so našli tri žgane grobove, ki so med naj­ starejšimi te vrste na Slovenskem. 'Avtor jih stavlja še v Hallstatt A korizont. Naslednje poglavje govori o sondiranjih na gradu samem in na grajskem sediu vzhodno pred gradom, ki naj bi osvetlila tip staroslovenskih in pred- zgodovinskih naselij. Sondiranje na gradu ni dalo zaželenih izsledkov, ker je zaradi ondotnih prezidav razumljivo. Pač pa je bilo najdeno na grajskem sedlu obilo predzgodovinske keramike iz prehoda bronaste dobe v železno dobo oziroma iz začetka železne dobe. Grob iz gomile »Na Seliščih«, ki ga je odkopal A. Müllner, a je njegovo gradivo danes izgubljeno, je po avtorjevem mnenju precej problematičen, ker je bil tu morda izvršen kak naknaden poseg. Zato ga previdno postavlja v mladohalštatsko in kasnolatensko, morda že zgodnje- rimsko obdobje. To bi torej utegnilo biti edino mladohalštatsko gradivo z Bleda poleg certoške fibule s Pristave, kar je čudno, če pomislimo na dokaj obilne najdbe v starejši železni dobi. Na Bledu torej pogrešamo tiste žive kontinuitete iz starejše železne dobe v mlajšo, ki obstoja na Doleniskem. Podobno ugotavlja avtor tudi za druga gorenjska najdišča, Kranj, Mengeš. Laten na Bledu zastopa meč, ki so ga našli v bližini pokopališča иа Žalah in ima svoje paralele v Mokronogu in Forminu. Vendar pa to še ni ooora. da bi lahko govorili o navzočnosti keltskega prebivalstva na Bledu. Ta del Gorenjske namreč teži mnogo bolj k Idriji ob Bači in Reki pri Cerknem, ki jih komaj še smemo označiti za keltske postojanke. Avtor je nadalje načel vprašanje nasipov oz. suhih zidov na Pristavi, ki so nanie naleteli pri izkopavanjih in sondiranju v neposredni bližini Pristave. ' Po niegovem mneniu je šteti nasipe najverjetneje k sistemu gradišča, ki bi ga morali iskati na hribu SV od nekropole. Vendar je vprašanje zidov še proble­ matično in jih ne moremo opredeliti ne časovno, ne etnično in ne funkcionalno. Za to bi bile potrebne posebne raziskave. Drugi del razprave obravnava nekropolo na Pristavi. Tu je podan najprej kratek historiat najdb in izkopavanj ter lega same nekropole, nato pa sledi podroben opis 52 grobov in pridatkov v njih. Posebno skrbno je obdelan način pokopa. Na Pristavi so izključno žgani plani grobovi, način pokopa žganih ostankov pa ni enoten. Avtor loči šest načinov, posebej še kultna mesta, kjer so bili obredi in ustrine-sežigališče skeletov. Ker je obstaial v nekropoli na Pristavi različen pokop in je tudi zunanji videz grobov različen, sklepa avtor, da tudi pri sežiganju skeleta ni bil enak postopek. Možno je, da so sežigali na grobu samem, za to govori peti tip grobov v kolikor ne gre tu za kak ritualni ogenj nad grobom. Do neke mere pa so gotovo sežigali na posebnih mestih, ustrinah. Vendar je ta trditev problematična, ker še nimamo pravih analogij s slovenskega ozemlia. Analiza živalskih ostankov v grobovih oz. nad njimi kaže, da so prinašali jedi na grob po pokopu in da je bilo to zvezano z določenimi predpisi. Grobovi so razmeščeni brez posebnega reda. kar je za plana žarna grobišča običajno. Bogat kult, pa skromne pridatke grobov razlaga avtor s šibkim socialnim položajem blejskih prebivalcev. Posebno poglavje obravnava tipologijo. Keramike na Bledu niso- našli dosti. Ta je slabo ohranjena in preprosto izdelana. Način izdelave ustreza 251 običajni halštatski keramiki. Obseg žare, terine, lonce, amfore, skodeie z ročajem, sklede, lončke, uteži in vretenca^ Vodilnega tipa žare grobišče na Pristavi nima. Pogosta je žara z visokimi* koničnim vratom kot jo pozna Hallstatt B kultura. Tej podobna je žara z visokim sedlasto usločenim vratom, ki ni ostro ločen od trupa. Oblikovno in tudi po okrasu izhaja iz mariborsko- ruške skupine. Tretji tip žare ima obliko visoke sklede oz. širokega lonca. Isti skledasti tip žare ima na Bledu visok koničen vrat, ki ima v starejšem halštatu več paralel. Zlasti je na Bledu značilna skleda z ročajem, ki presega ustje. Ker so jo našli v fragmentih največ nad grobovi in ne v njih, je dokazano, da je bila ta posoda tu zvezana z določenim kultom. Njena oblika je povzeta po kovinskih primerkih, ki so bili tu tudi najdeni v fragmentih. Blejskemu tipu posode so dale na eni strani pobudo glinaste posode mariborsko-ruške skupine, na drugi strani pa posnema kovinske vzorce na samem Bledu, ki so jih tu tedaj še uporabljali. Okras na keramiki ni bogat, vendar so zastopane skoraj vse tehnike. Med kovinskim gradivom prevladuje bron, manj je železa. Največ je fibul, zlasti lončenih, ki spadajo na začetek železne dobe pri nas. Pozna pa jih tudi mariborsko-ruška skupina v Rušah in Hajdini. Fibule očalarke so tipološko enotne brez osmice in so majhne. Kljub tipološki starosti niso najstarejše gradivo z Bleda. Ostalo najdeno gradivo obsega fragmente vaške vozlaste fibule in čolničaste fibule ter en primerek certoške fibule. Manj pa je igel, zapestnic, obeskov in prstanov. Nikjer ni bilo najdeno orožje in orodje. Po­ manjkanje orožja veže Bled z mariborsko-ruško skupino, sicer pa meni avtor, da je pomanjkanje orožja svojstvo starejše gorenjske ilirske skupine, ker ga tudi v Kranju niso našli. Nekropolo postavlja avtor v čas od 800—650 pr. n. št. pri čemer čas nad 750 let izraža delež Hallstatt B kulture. V bistvu ponazoruje- blejsko grobišče osmo stoletje pr. n. št. pa naj ga opredelimo v Hallstatt B3 po Müller-Karpeju, ali Hallstatt C 1, ki je z vidika južnovzhodnoalpskega prostora bolj logičen. V ožji povezavi je blejsko grobišče sorodno ustreznemu časovnemu hori­ zontu Gorenjske (Kranj, Mengeš, Ljubljana). V isti čas z morda nekoliko mlajšim začetkom spada tudi najstarejši del Sv. Lucije. O kakšni posebni skupini v kulturnem smislu skoraj ne moremo govoriti, ker mokronoška sku­ pina za sedaj dovolj dobro predstavlja tudi Gorenjsko, dasi je tam neka krajevna variacija razumljiva. V širši primerjavi ustreza blejsko grobišče Este II prvi in drugi fazi po Randall-Mac Iveru. Iz te primerjave se dobro vidi odvisnost začetne Este II kulture od gorenjskega prostora v ožjem in celotnega slovenskega prostora v širšem smislu. V Avstriji je ustrezen čas konec stillfriedske skupine in začetkom Statzendorf-Gemeinlebarn skupine. Na jugo­ slovanskem ozemlju je Bled istočasen z Daljem in sorodnimi najdišči v Pano­ niji. O kaki neposredni kulturni odvisnosti pa teže govorimo. V Bosni so časovno blizu Ripač, Donja Dolina in Glasinac s svojim starejšim oddelkom. Urleb Mehtilda Ur in Retrospect in Memory of Sir C.Leonard Woolley. — Iraq XXII. Edited by M. L. Mallowan and D. J. Wiseman. London 1960, 248 str., 31 slik in 14 risb v besedilu. Spominu slavnega arheologa Sira Leonarda Woolley-a, umrlega 20. fe­ bruarja 1960 v visoki starosti (17. aprila 1960 bi bil praznoval svoj 80. rojstni dan), je revija Iraq posvetila svoj letošnji letnik. Po prvih začetkih v Nubiji (1907—1911) je sam vodil angleška izkopavanja v Kargamišu (Djerablus) ob Evfratu, pozneje je izkopal razvaline mesta Alalaha blizu stare Antiohije v sedanjem turškem vilajetu Hataju. Najbolj pa se je proslavil s svojimi izkopavanji v starem sumerskem mestu Ur-u v Južni Mezopotamiji. Tu je organiziral in vodil dvanajst izkopavanj v letih 1922—1934. Njegove najdbe so vzbudile pozornost po vsem svetu, zlasti velja to glede odkritja kraljev­ skih (??) grobov, v katerih je bilo poleg vladarja (??) pokopanih do 80 oseb, ki so najbrž spadali prej k njegovemu spremstvu. Izdelki iz zlata, ki so jih 252 pri mrličih našli, pričajo ne le o izrednem bogastvu, ampak tudi o velikem napredku umetnosti in tehnike v tem času. V prispevkih so obravnavani problemi, ki so bolj ali manj v zvezi z Urom. Več spisov se bavi s predzgodovinsko problematiko (Seton Lloyd, „Ur — Al 'Ubaid, 'Uqair and Eridu", Joan Oates, „Ur and Eridu, the Prehistory", E. Soll- berger, „Notes on the Early Inscriptions from Ur and El- 'Obed"; C.J. Gadd, „The Spirit of Living Sacrifices in Tombs"; B.H.Dyson, „A Note on Queen Shu-Bad's 'Onagers"); v dobo III. dinastije iz Ura (pribl. 2057—1950) posegajo članki: H.J.Lenzen, „Die beiden Hauptheiligtümer von Uruk und Ur zur Zeit der III. Dynastie von Ur", A. Falkenstein, „Ein Lied auf Sulgi" (Sulgi je 2. vladar te dinastije);-A. Goetze, „The Chronology of Šulgi again". Nova prispevka k sumerskemu slovstvu sta objavila tudi S. N. Kramer („Death and Nether World according to the Sumerian Literary Texts") in C. J. Gadd („Rim- Sin approaches the Grand Entrance"). Biblicista bo zanimal članek H.W.F. Saggs, „Ur of the Chaldees, a Problem of Identification", Z namakanjem in z vodovjem mesta Ura se bavita v svojih člankih T. Jacobsen in H. Helback. A. Parrot se kratko dotakne odnošajev med Urom in Srednjo Mezopotamijo (Mari et Ur). Ker ne moremo naštevati vseh prispevkov, naj vsaj opozorimo na posebno zanimive članke, ki odkrivajo arheološko in organizacijsko delovanje pokojnega Wooleya. Poleg uvodnika uredništva, ki hkrati vabi javnost tudi na vplačila za Woolleyev spominski fond, sta to članka M. E. L. Mallowan, Memories of Ur (str. 1—19) in H. J. Plenderleith, Reminiscences from the Laboratories (str. 20—22). — Mallowan je od vseh pokojnikovih pomočnikov (assistant) najdalje »služil« pri Woolleyu, celih šest let (1925—30). Bilo mu je 21 let, ko ga je W. takoj po oksfordski diplomi iz klasičnih jezikov vzel s seboj na izkopavanja kot svojega pomočnika v Mezopotamijo. Wooley je bil zelo varčen. Mallowanu je prevoz do Port Saida brezplačno oskrbel s tem, da ga je zaposlil kot mor­ narja na petrolejskem tankerju, ki je vozil po tej poti. Izrecno mu je tudi priporočal varčnost. Tudi Woolleyev štab, ki je nadziral 200—250 delavcev, po večini beduinov, pri izkopavanju, je samo enkrat štel nad pet oseb — kar je komaj tretjina navadnega stanja. Delo se je začenjalo ob petih zjutraj, pomočnik, ki je moral sproti registrirati najdene predmete — ekspedicijski katalog jih izkazuje okoli 20.000, ni prišel k počitku pred 23. uro, Woolley sam pa je pogosto delal do druge ali tretje ure zjutraj. M. opisuje, kako je W. vzljubil izkopani Ur in kako živo si je v razvalinah predstavljal nekdanje naseljeno mesto. Tudi mnogo kritičnih trenutkov je bilo. Nekaj so jih povzročale vremenske nezgode in viharji. Drugič je naenkrat izginil zlat načelek, toda Woolleyu se je posrečilo najti tatu med 170 možmi. Drugič je šele Wpollyevi soprogi Katarini uspelo ustaviti bitko med domačini, tako da je bilo samo 9 ranjencev treba vzeti v oskrbo. — Mallowan hvaležno pripoznava, da se je v Woolleyevi šoli vzgojil in izvežbal za samostojnega vodjo izkopavanj. H. J. Plenderleithov članek odkriva postopek v laboratoriju Britanskega muzeja in obuja spomine na sodelovanje z Woolleyem in na njegove zasluge na tem področju. V. Korošec Svend Aage Pallis, The Antiquity of Iraq. A Handbook of Assyriology. XVI, 814 str., 4 karte. Copenhagen. Ejnar Munksgaard, 1956. Z navzočim delom nam zaslužni danski asiriolog podaja prepotrebni asiriološki priročnik. Kakor v uvodu ugotavlja, je tu zbral plod svojega več kakor 40-letnega študija in — kar mu radi verjamemo — svoje »velike ljubezni do asiriologije« (str. V). Z drugimi kritiki vred moramo ugotoviti, da je avtor podal zanesljiv in izvrsten priročnik, ki bo zlasti mladim asiriologom zelo olajšal uvajanje v asiriologijo, jako dobro pa služIl tudi starejšim strokov­ njakom. Delo je razdeljeno na štirinajst poglavij. Prvo poglavje (str. 1—18) nas seznanja z deželo, z Babilonijo in Asirijo. Opisuje delovanje rek Evfrata in Tigrisa, govori o poplavljanju in prekopih, o klimi, o živalstvu in rastlinstvu. V zvezi s tem označi značaj zunanje trgovine. 253 Klasično dovršeni sta drugo in tretje poglavje. V arugem poglavju (19—93) podaja avtor pregled starejših raziskovanj pred razvozljanjem klinopisa. Naj­ prej oriše končni usodi Niniv (razdejanih 1.612) in Babilona po perzijski osvojitvi 1.539 (avtor piše 538) do njegovega popolnega propada, nato pri­ poveduje, kako so razmeroma zgodaj redki evropski popotniki (Benjamin iz Tudele [v Navarri] 1160—1173; Fra Ricoldo Pennini, 1.1290) odkrili razvaline Niniv, mnogo pozneje pa razvaline Babilona (Pietro della Valle, 1.1616). Izčrpno našteva Pallis starejše 'popise Niniv in Babilona ter začetke prvih arheo­ loških raziskovanj in izkopavanj. Po deželah in muzejih navaja zbirke babilon­ skih starožitnosti in napisov pred letom 1847, obenem z imeni in kratkimi podatki o takratnih raziskovalcih. Sledi kronološki -seznam 46 objav ali zbirk klinopisnih tekstov pred letom 1851. Te navedbe dopolnjuje s pregledom objav­ ljenih napisov za isto dobo iz Perzije in zlasti iz Elama (Suze). Ob sklepu tega poglavja ugotavlja avtor, da je bilo že pred 1.1851 objavljenih znatno število klinopisnih napisov. Takrat se je namreč začelo novo obdobje: muzej Louvre v Parizu je 1.1847 sprejel prve velike asirske spomenike iz Korsabada, ki jih je tam izkopal Pavel Emil Botta; 1.1848 so pa v londonski Britanski muzej prispeli spomeniki, ki jih je A. H. Layard izkopal v Kalahu (Nimrudu). Še važnejše pa je bilo drugo dejstvo, da je bila namreč takrat dokončno razvoz- Ijana babilonsko-asirska klinopisna pisava. Tretje poglavje (94—123) obravnava razvozrjanje klinopisnih pisav. Pallis pravilno začenja s starimi perzijskimi napisi, ki so najprej vzbudili zanimanje (v času od 1658—1847) raziskovalcev: Pallis podrobneje našteva in analizira zasluge petnajstih učenjakov, med njimi so Pietro della Valle (1658) G F Grotefend (1802-03, 1805), H. C. Rawlinson (1836, 1839); J. Oppert (1847). — Nato" slede podatki o elamskih (avtor jih imenuje »Susian«) in končno o najvažnejših- o asirsko-babilonskih (132—187) napisih. Podrobno opisuje mnenja, ki so se pojavljala glede različnih vrst klinopisnih pisav in glede jezikov. Fo opisovanju poteka razvozljanja in s tem spojenih publikacij nudi doslej edinstven pregled celotnega razvoja asiriologije (159—175) in sumerologije (175—185). Zelo koristen je pregled (185—187) krajev, v katerih so izkopali večje število klinopisnih ploščic, kakor tudi pregled skupin sumerskih in akadijskih tekstov po zgodo­ vinskem datiranju. Zaenkrat vsaj je to poglavje prava pravcata zakladnica asirioloških podatkov in navedb. Četrto poglavje (188—204) povede bralca preko različnih problemov v klmopisni pisavi do pregleda njenega razvoja (198). Nato kratko povzema doslejsnja dognanja o načinu, kako so jo pisali na kamnu ter drugih monumen­ talnih napisih, in kako na glinastih ploščicah. Posebej obravnava prehod od sumerske do akadijske pisave (200—204). Peto poglavje (205—265) obravnava jezike klinopisnih napisov. Pričenja z akadijskim jezikom (205—231), čigar poglavitni narečji sta babilonščina in asirščina. Opredeljuje razmerje akadiščine do sumerščine, od katere so Akadijci prevzeli več besed, Sumerci pa nasprotno od njih le malo. Nato označuje razmerje akadiščine do drugih, zlasti do zapadnih semitskih jezikov. Podaja v temeljnih potezah fonetiko in morfologijo akadiščine in povzsma doslejsnja dognanja glede dialektičnih posebnosti. — Enako obširno obravnava sumerščino (232—265). Ugotavlja, da se vkljub mnogoštevilnim prizadevanjem ni posrečilo uvrstiti sumerščine v nobeno večjo jezikovno skupino. Po splošni označbi podaja dokaj obširen pregled doslejšnjih dognanj glede sumerskega jezika. Sesto poglavje nudi bogat pregled o izkopavanjih v času od 1842—1954 (236—384). Označuje jih tako (str. 330—340), da jih razvršča po treh obdobjih: do prve svetovne vojne (1842^1917), ko so v ospredju asirske in babilonske najdbe, poleg njih pa so še prvi »mogočni vtisi sumerske kulture« (338), v dru­ gem obdobju (1918—1939) se poglobi in razširi poznavanje sumerske kulture, medtem ko so izkopavanja po 1.1939 tako raznovrstna po raznih predelih, da tudi Pallis ne najde zanje skupne označbe. Hvaležni smo piscu, da je to poglavje sklenil s kronološkim seznamom (340—384) izkopavanj po posameznih krajih. V 162 odstavkih zajema 63 različnih izkopavanj tekom enega stoletja. Pri vsakem kraju navaja čas, vodjo in investitorja izkopavanj, glavne najdbe in objavljeno poročilo. 254 Sedmo poglavje (385—462) obravnava predzgodovinsko dobo Iraka v zvezi s posameznimi najdišči. Osmo poglavje (463-^484) se bavi s kronološkimi problemi. Deveto poglavje (485—514) zajema dobo od sumerskih mestnih držav do babilonske države. Le-tej je odločeno deseto poglavje z naslovom »Hammurabi in njegova doba« (515—576). Tu se precej obširno (528—568) bavi s Hammu­ rabi jevim zakonikom, kratko tudi z upravno organizacijo njegove države in s strukturo tedanje babilonske družbe ter z verskimi problemi. Časovno na­ daljuje babilonsko zgodovino tja do Kasitov. - Enajsto poglavje (577—635) obravnava Asirce, njihove maloazijske kolonije (Kül-Tepe), jezik, koledar, državno organizacijo in zgodovino. Dvanajsto poglavje (636—687) ima naslov: »Mesto in vsakdanje življenje«. Pallis je tu zbral mnogoštevilne podrobnosti o gradnji hiš, o cestah, posebej o mestu Babilonu. Nato poroča o trgovini, obrtih, oblekah, stanovanjski opremi, prehrani; dalje o religiji, smrti, pogrebnih obredih itd., itd. Trinajsto poglavje (688—711) je namenjeno verstvu in ima naslov: »Daritve in prazniki«. Navaja splošne značilnosti asirsko-babilonske religije, skuša do­ ločiti obseg semitskih vplivov, razpravlja o templjih, stolpih — zikkuratih itd. Štirinajsto poglavje (712—746) obravnava umetnost, slovstvo in znanost. Pri slovstvu popisuje najprej način zapisovanja ter omenja (relativno) obsežno Asurbanipalovo knjižnico. Ugotavlja, do katerih dosežkov so v Mezopotamiji prišli v medicini, astronomiji (in astrologiji), matematiki in glasbi. Ob sklepu navaja obsežen seznam asiriološke literature (747—770) ter dodaja seznam imen (771—800) in pisateljev (801—814). Priloženi sta karti sedanje republike Iraqa (št. 1) ter karta o Bližnjem in Srednjem vzhodu, ki navaja antična krajevna imena (št. 2). Nato sledita dva predzgodovinska shematična pregleda: I. Pleistocene — Holocene 1. — II. Holocene 2. S. A Pallis si je z navzočim delom zaslužil trajno hvaležnost asiriologov. V. Korošec И. ФРИДРИХ. ДЕШИФРОВКА 3ABbITbIX ПИСЉМЕННОСТЕИ И H3WKOB ПЕРЕВОД C НЕМЕЦКОГО И ПРЕДИСЛОВИЕ И. M. ДУНАЕБСКОИ ПОД PE- ДАКЦИЕИ И. M. flbHKOHOBA. ИЗДАТЕЛБСТВО ИНОСТРАННОИ ЛИТЕРА- ТУРН. МОСКВА, 1961. 207 str. 8». O knjigi Johannes Friedrich, Entzifferung verschollener Schriften und Sprachen, ki je 1.1954 izšla v Berlinu (Göttingenu-Heidelbergu) kot 51. zvezek zbirke Verständliche Wissenschaft (založba Springer), je Zgodovinski časopis (IX, 246s.) že poročal. Sedaj imamo knjigo v ruskem prevodu, ki ga je oskrbela ruska hetito- loginja I. M. Dunaevskaja, pod redakcijo svojega učitelja, najvidnejšega sovjet­ skega asiriologa Igorja Mih. Djakonova. Avtorja v kratkem dodatku označujeta J. Friedrichovo knjigo kot delo, ki združuje bogastvo gradiva z lakoničnim izražanjem in lahko umljivostjo. Knjiga je zanimiva ne le za specialiste-jezikoslovce, ampak tudi za široki krog čitatelj e v. Z isto ugotovitvijo zaključuje I. M. Dunaevskaja svoj precej obširen pred­ govor (str. 5—14), v katerem" podrobneje pojasnjuje nekatere probleme izvir­ nega besedila. I. M. Djakonov je v svojem dodatku (str. 169—204) razširil prikaz tudi na kretsko-mikensko pisavo (linearno B, ki jo je razvozljal pok. Mihael Ventris); na pisavo iz kavkaske Albanije (armensko Agvank) ter iranskih jezikov v heterografski pisavi. Knjiga je lepo opremljena, reprodukcije so jasne zlasti tudi zemljepisna karta. Škoda le, da sta avtorja opustila besedno kazalo. Pridružujemo se njuni želji (str. 14), da bi omenjena knjiga prišla v roke kar najbolj številnih bralcev. V. Korošec 255 И. M. ДЂНКОНОВ ОБШЕСТВЕННБШ И ГОСУДАРСТВЕННМИ СТРОИ ДРЕВНЕГО ДВУРЕЧЛ: ШУМЕР (ИЗДАТЕЛБСТВО ВОСТОЧНОИ ЛИТЕРАТУРБ1). Moskva 1959, 303 str. 1 zem­ ljevid 8°. Avtor je svojemu spisu, napisanem v ruščini dodal precej obširen izvleček v angleščini (Society and State in Ancient Mesopotamia: Sumer) (na str. 289 do 299). Sumerske mestne države so po sedanjem stanju virov najstarejše državne tvorbe, o katerih imamo ohranjenih vsaj nekaj istodobnih virov. Ti viri so zelo pomanjkljivi, zato ni čudno, da ne dajejo jasne in enotne slike o tedanjem gospodarskem in pravnem stanju. Nesporno je sicer, da so v teh državicah velika tempeljska gospodarstva imela odločilno vlogo. E n s i , prvi svečenik glavnega mestnega božanstva je vodil veliko tempeljsko gospodarstvo, spreje­ mal pridelke v skupno žitnico in dodeljeval obdelovalcem in drugim tempelj­ skim uslužbencem pripadajoče obroke žita, volne, olja itd., kakor tudi parcele v obdelavo. Hkrati pa je opravljal vojaške in vladarske posle. Sumerologi so različnega mnenja glede vprašanja, ali je bila prvotno vsa zemlja v teh sumeri j skih državah tempeljska last (D e i m e 1) ali pa samo velik del, medtem ko je ostala zemlja pripadala družinskim skupnostim ali celo zasebnikom. Le-to mnenje zagovarja I. M. D j a k o n o v in se pri tem skli­ cuje na različne napise iz te dobe. Avtor se bavi najprej z velikostjo zemljiške površine v sumerski mestni državi Lagaš, o kateri so nam ohranjena ustrezna poročila (str. 9—39, oz. 291 s). Nato obravnava razdelitev zemlje v sumerskih mestnih državah in socialni sestav prebivalstva (40—119, oz. 293—296). Sledi razpravljanje o notranji ure­ ditvi v zgodnji sumerski državi (120—150, oz. 296—299). Tu obravnava n.ajprej zapletene vladarske naslove ( e n , e n s i , 1 u g a 1). V zvezi s tem govori o skupščini (sum. u n k e n , akad. puhrum). Razlikuje dvoje takih skupščin: zbor mestnih starešin in zbor za boj sposobnih mož. Podrobno razpravlja o pomenu teh (redko omenjenih) zborov. V drugem delu knjige (str. 151—274, oz. Str. 299) obravnava pisatelj po­ drobno zgodovino sumerske družbe in države. Prvo poglavje govori o vojaški demokraciji in aristokratski oligarhiji ter o borbi za oblast med vladarjem in aristokracijo (153—195). Drugo poglavje opisuje razvoj despotizma in borbe za njegovo utrditev (196—248), tretje pa razpravlja o despotski državi, kakor jo je uvedla III. dinastija iz Ura (pribl. 2057—1950). Avtorju smo hvaležni, da je obširno razvil to za zgodovinarja in sociologa izredno zanimivo vprašanje in ga izčrpno osvetlil po sodobnem stanju virov in strokovne literature. V podrobno problematiko se v mejah kratkega poročila kajpak in moremo spuščati. V.Korošec Josef Klima, Prawa Hammurabiego z jezyka czeskiego przelozyl Cezary K u n d e r e w i c z . Warszawa 1957 (Panstwowe Wydawnictwo Naukowe). 336 str. 8°. Zgodovinski časopis (Vili, 1954, str. 238) je že poročal o prevodu in obde­ lavi Hammurabi j e vega zakonika izpod peresa češkega pravnega asiriologa Jos. Klime (Praga) leta 1953. L. 1957 je poljski asiriolog Cezary K u n d e r e w i c z objavil poljski pre­ vod J. KHmove knjige z enakimi ilustracijami in z zemljepisno karto v besedilu. Dodan je tudi pregled mer in uteži. Pozdravljamo lepo uspeli prevod Hammurabijevega zakonika na poljski jezik. V.Korošec Adreas Mócsy, Die Bevölkerung von Pannonien bis zu den Markomannen­ kriegen. Verlag der Ungarischen Akademie der Wissenschaften, Budapest 1959, str. 1—276. Po prvi svetovni vojni so slušatelji prof. A. Alföldija obdelovali mnogo problemov antične Panonije. Naj omenim samo prvi zvezek 2. serije »Disser- 256 tationes Pannonicae«, ki ga je napisal takrat še mladi Joh. Szilâgyi, sedaj ravnatelj Madjarskega Narodnega muzeja v Budimpešti pod naslovom »Inscrip- tiones tegularum Pannoniarum«. Temu je sledila še dolga vrsta temeljitih razprav, med katerimi je še danes zelo pomembno delo A. Graf, »Übersicht der antiken Geographie von Pannonien« (Diss. Pann. I. 5, 1936). Zgoraj omenjeno delo A. Mócsija je pa izdala Madjarska Akademija Znanosti. Delo je posebno važno radi tega, ker obdelava panonske" rimske napise tako, da loči etnično pripadnost, rodbinsko razmerje in provenienco posameznih oseb na napisih. Kasneje, poskuša določiti- celo meje posameznih plemen ravno na temelju tega, kako in kje so razširjeni spomeniki z istimi elementi. Pri tem delu se je poslu­ ževal tudi vseh drugih podatkov n. pr. antičnih pisateljev itd. Posluževal se je metode dialektičnega materializma. Delo je razdeljeno na dva dela in ima sledeča važna poglavja: Poskus naseljëvàlne zgodovine province. Nekateri problemi prebivalstva in provinci- jalna politika. Slika notranjega razvoja province od Augusta do M. Aurelà. V drugem, delu je najvažnejša raziskava osebnih imen. Po razložitvi metode ima dva kataloga in sicer katalog imen in katalog napisov, urejen po krajih. V uvodu o naseljevanju province Pannonije citira v celoti več mest zelo važnih antičnih pisateljev na katere se v razpravi mnogokrat sklicuje. To sta Plinij, »Hist. Naturalis« III. 147 in Ptolomej II. 14,2 in II. 15,2. Da je mogoče ugotoviti obseg naselitve posameznih plemen, je predvsem potrebno pregledati — poleg ostalega muzejskega materiala — antične spomenike, ki imajo še marsikatero, neraziskano stran (n. pr. provenienco rodu v napisu omenjene osebnosti itd.). Epigrafski material je posebno važen radi tega, ker je časovno in krajevno enakomerno razdeljen. Naseljenost posameznih plemen je bilo že prej mogoče določiti na temelju antičnih pisateljev in podatkov materialne kulture. S pomočjo razširitve osebnih imen na napisih je mogoče še natančnejše določiti pripadnost gotovi etnični skupini, kakor je to bilo mogoče prej. Avtor je s tem mnogo pripomogel in doprinesel k študiju panon­ ske geografije in etnologije. S to metodo je mogoče določiti sestavo prebival­ stva in tudi razvoj in višino njihovega juridičnega stanja. Po tej metodi pisatelj najprej obdeluje ozemlje, ki je pripadalo Emoni in ugotovi, da so se deloma naseljevali Taurisci (Gornja Savska. dolina) in pleme Catari. Catari so stanovali južno od Ljubljane, za njih so značilne neka lastna imena, ki jih ni najti nikjer drugje. Keltski in ilirski etnični element sta enako močna. Nekoliko podobnih imen imamo v vzhodnih delih Severne Italije m pa v Istri in Trstu. Mogoče je, da je južno-vzhodno od Emone naseljeno pleme Catari identično s istrijanskimi Catali (str. 16). Njihovo ozemlje je bilo zelo malo, vendar je mogoče to etnično skupino določiti še v drugem stoletju s peregrinskim pravom. Med njimi in tudi na ostalem ozemlju, ki je pripadalo Emoni, je zelo mnogo latinskih imen, ki dokazujejo, da se je romani- zacija tukaj pričela zelo zgodaj in da je bila tudi skoro končana. Vzhodno mejo Katarov je mogoče določiti s pomočjo napisov, ki so različni od keltskih vzhodno od njih. Približna meja med njimi bi vodila v smeri sever-jug med Žalno in Stično (str. 17). Ze prej pa je bila ta meja določena po podatkih miljnika CIL. III. 4616 = 11.322 (AU, str. 52, 208). V dolini Save severo-zahodno od Ljubljane je pa naseljen del Tauriskov, ki jih ločijo Karavanke od njihovega večjega-dela. Ravno pri omejitvi emonskega teritorija se vidi, da je igral v antiki geografski moment, v tem slučaju konfiguracija tal, večjo vlogo kot etnični- element (AIJ, str. 52). Keltski Latobici stanujejo vzhodno od omenjene črte na prostom med Savo in Krko. Proti jugu so jim močna etnografska in naravna meja Gorjanci. Na jugu Gorjancev stanuje mogočno pleme Japodov, katerih materialna kultura se bistveno razlikuje od latobiške. Andautonia (Sćitarjevo vzhodno od Zagreba) je bilo središče plemena Àndautonijcev, lahko pa tudi Dautoniicev (Arheološka karta, list Zagreb, A. Meyer str. 66), ki ga omenja napis iz Ščitarjeve (CIL. III. 4011 = AU št. 478), kjer je imenovana »res publica Andautoniensium«. Piavno tako imenuje to področje tudi napis iz 1. 250 po Kr. (CIL. III. 4041, Antike Inschriften aus 17 Zgodovinski časopis • 257 Jugoslavien von V. Hoffilier u. B. Saria, Zagreb, 1938. = AIJ. št. 477.), ki so ga menda izkopali v Stenjevcu. Spomenik s reliefom Nemeze, ki je bil dolgo časa vzidan v zid župne cerkve v Petrovini (CIL. III. 4008 = A U št. 474) imenuje to ozemlje »Municipium Andautoniensium«. Ozemlje, ki ga je naseljevalo to pleme, se je širilo od Vukomeričkih goric proti severu in še čez Medvednico do črte, ki ga loči od Jasov. Proti jugu je segalo do »Ad Fines« (Novo selo pri Buševcu), kjer je bila meja področja Segsstancev, proti zahodu, ob Savi, mogoče do Podsusjeda ali še dalje so pa segali do Latobikov. Ozemlje ilirskih Kolapijanov se je širilo na obeh straneh reke Kolpe, vendar je bil njen gornji tek v posesti Japodov (A. Meyer v Serta Hoffilleriana, str. 195). Japodi so bili njihovi zahodni in deloma tudi severni sosedje na Gor­ jancih. Vinica na Kolpi ima popolnoma japodski inventar. Karlovac in njegova okolica je bila na vsak način že njihovo področje in od tod dalje so segali na obeh bregovih reke Kolpe. Južno od Vukomeričkih Goric so segali celo do okolice Siska. Segestani so dobili ime po naselbini, ki je nastala na vzvišenem suhem prostoru (Seged, Segedin, Segesta) sredi močvirja. To je Pogorelec. Izkopani predmeti so v muzeju v Zagrebu. Kasnejša rimska naselbina je bila zgrajena na koliščih, ki so jih pri kopanju zaklonišč precej odkrili. • lasi (VHAD, XVI, 1935, str. 70 si.) bi pomenilo »Topličani«. Bivališča tega ilirskega plemena so točno dokumentirana s spomenki v dveh kopaliških mestih, v Varaždinskih toplicah (Aquae Iasae) in v Daruvarju (Àquae Balissae). Na njihovem teritoriju imamo celo vrsto različnih toplic; na tektonski prelom­ nici, ki gre od Varaždina do Brežic in Samobora imamo Varaždinske toplice, Stubiške toplice, Tuheljske toplice, Krapinske toplice, Ca teške toplice itd. Pri Daruvarju imamo reko Toplico, jodova kopališča pa so v Lipiku. Proti vzhodu so segali do vzhodnih mej Gornje Panonije. Njih teritorij je bil ogromen, saj je celo Ptuj spadal v njihovo področje. Od noriške meje so stanovali na obeh straneh reke Drave (Plin., H. n. III. 147) Serretes, Serapili, Jasi, Andizetes itd. Tudi po avtorjevem mišljenju so bili na obeh straneh reke Drave naseljeni keltski Sereti in Serapili. Ker jih pa v Ptolomejevem času ni več, pisatelj misli, da so se stopili s močnejšimi plemeni, t. j . z Jasi oziroma s prebivalci Poetovin- skega področja. Mayer poskuša s pomočjo etimologije (VHAD, XVI, str. 70 si.) dokazati, da pomeni ime Sërapilli prebivalce, ki stanujejo ob Slatinah, »Sla- tičani«, to bi bili prebivalci v okolici Rogaške Slatine. Bili bi malo pleme ravno tako, kakor tudi Serretes, ki jih razlaga A. Meyer (o. c.) kot prebivalce ob rekah. To bi bili prebivalci Medjimurja, ki ga oblivata dve reki: Mura in Drava. Kar se tiče plemena »Osseriates«, misli avtor, da je to pleme stanovalo vzhodno od Siska v Gornji Panoniji, v pokrajini južno od Jasov. Severno od Jasov v pokrajino ob Blatnem jezeru (Lacus Pelso) jih pa postavljajo Graf, Kiepert in tudi drugi geografi. To je odvisno od tega, kako posamezniki tolma­ čijo Ptolomeja (VHAD, XVI, 1928, str. 71). Tudi večina etimologov (Kretschmer, Jokl, Meyer itd.) misli, da so stanovali Oserijatje v okolici Blatnega Jezera. Vzhodno od njih, na obeh savskih bregovih so stanovali ilirski Breuci, poznani zaradi vodilne vloge v panonsko-dalmatinskem uporu. Pisatelj ne omenja nobenih posebnih važnih zgodovinskih in drugih podatkov (str. 75), razven že poznanega dejstva, da so morali premagani plačati velik krvni davek; nič manj kakor osem kohort so postavili iz mož tega plemena. ~ Severno od Vuke (Ulcus palus) ob Dravi pa do gorovja Mecsek je potrebno lokalizirati pleme »Andizetes«, ki jih omejuje na vzhodu Donava na zahodu pa meja Gornje Panonije. Najvažnejše njihovo mesto je bila Mursa, ki je postala za Hadrijana rimska kolonija (CIL. III. 3279 = 10260: Divo Hadriano Mursenses conditori suo, colonia). Mesto -je važno zaradi svojega strateškega položaja na reki Dravi, kjer imamo celo legijsko taborišče (P. Catancius, Dissertatio de columna miliaria ad Eszekum reperta, str. 19, pod tekstom ad a.). Imelo je tudi dobre trgovske zveze z Akvilejo in Rimom, skozi Split, kakor Cibalae in Sirmium. Od gorovja Mecsek so zavzemali proti severu pokrajino ob Donavi keltski Eravisci (str. 59). Lastna imena na tem področju so večinoma keltska, ilirska 2 5 8 ' . . . . . • • _ . - so zelo slabo zastopana. Pač pa imamo nekoliko več noriških imen. Iz imen in zgodovinskih podatkov ugotovi pisatelj, da so našli Era visci tukaj, ko so se semkaj naselili ca. 1. 60 pred Kr. močno ilirsko kulturo. Eravisci so bili v Augustovem času še popolnoma svobodni, saj so kovali svoj lastni denar (Gohl, Num. Zeitschrift XXCV, 19Ö4, str. 166). Prvo taborišče pomožnih čet so zgradili šele za cesarja Tiberija (str. 66). Šele za njegove vlade je postala cela Donava mejna reka rimskega imperija (str. 64). Cornacates so pleme v okolici mejne postaje Cornacum (Sotin) ob Donavi, med Donavo in Savo, vzhodno od Breukov in Andizetov. Od treh dosedaj znanih pripadnikov tega plemena nosi ilirsko ime (CIL. XVI. 2) vojaški odpustni diplom iz 1. 54. Amantini so stanovali v okolici Sirmija, kar dokazuje napis iz Putincev (CIL. III. 3224 iz prvega stolet ja. . . cemeas Licav(i)f. Amantinus gente Undius centuria secunda ho(b)se(s) in flumen perit Hemona 10, Liccaus pater, Loriqus te Licaios conati pos.). Verjetno je bil Sirmijum glavno mesto tega plemena, kakor Segesta Colapianov. Že za časa Augusta je imel Sirmij vojaško posadko (Cass. Dio 55,29), a kolonija je postal šele pod Flavijci. Dedukcijo veteranov, ki so dobili domačinom odvzeto zemljišče dokazuje napis iz Beočina J- M e u v r e t > i z Oxforda: Stone Lawrence, iz Kölna: L. Beutin in Rudolf Konetzke, iz Hamburga: Herman Kellenbenz, iz Beograda: prof. Jorjo Tadic in iz Istanbula: Ö. L: Barkan), ki jé bilo julija 1957 v Benetkah. Vsa predavanja so obravnavala problem: Gospodarsko nazadovanje Benetk v 16. in i J , l u : , . P ° i a s m t v i tega močno sestavljenega vprašanja je prispeval tudi prof. Tadic, ki je to dobo obdelal v II. knjigi Zgodovine narodov Jugoslavije naravnost mojstrsko. Zato štejejo poglavja iz beneške in dubrovniške zgodovine po mojem mnenju med najbolj uspela v omenjeni knjigi, ki pomeni lep napre- dek v jugoslovanskem zgodovinopisju.2 1 Prim, nekrologe v Historische Zeitschrift Bd. 187 (1959) 482—484 in Annales 15. 1. zv. 2 (1960) 411—412. 2 Zgodovina narodov Jugoslavije, Lj. 1959, poglavja 10, 11, 27, 28, 43, 44. 266 Delovni sestanki zgodovinarjev, kakor so postali običajni zlasti v Italiji, na Francoskem in v Zahodni Nemčiji, služijo obravnavanju določenega pro­ blema in ga skušajo osvetliti tudi z novimi prijemi od vseh strani. Ker so imele Benetke tako izreden pomen za vse jugoslovanske dežele, se mi zdi primerno, da na kratko prikazem bistveno vsebino predavanj na omenjenem sestanku. 1. Problem gospodarskega nazadovanja Benetk. Mnenje Kretschmayerja je zastarelo, da je bilo odkritje pomorske poti v Indijo in prehod orientalne trgovine od Benetk na druga tržišča glavni vzrok nazadovanja Benetk. 2. Benetke in njeni sosedje. Vojske s Turki so terjale ogromne izdatke. Zato je ostala beneška davčna in carinska politika močno toga. Benečija in Dalmacija sta malo prispevali za gospodarstvo Benetk. Njena politika je sku­ šala staviti celotno gospodarstvo v službo glavnega mesta. V tem pogledu so popustili nekoliko šele v 17. stoletju, vendar so ostali uspehi dokaj neznatni. Turške osvojitve so spravile balkanske dežele na zelo nizko raven. Razmere so se šele v 16. stoletju polagoma izboljšale, vendar je ostalo bosensko-srbsko zaledje glede produkcije in kupne moči sorazmerno šibko. Dubrovnik pa je bil v 16. in 17. stoletju močen konkurent Benečanom. Ob času vojn je pridobil z bolj navidezno kot dejansko nevtralnostjo, v časih miru pa je bil glavno izho­ dišče za direktno izmenjavo med balkanskimi deželami pod turško oblastjo in Italijo. Dubrovniška republika je skušala pridobiti čim več trgovskega prometa z liberalnimi ukrepi, deloma s takšnimi, ki so bili izrecno naperjeni proti bene­ ški nadoblasti. Poleg Dubrovčanov so terjali svobodno plovbo na Jadranu še neapeljsko-sicilska in papeška država ter Turčija. Tako so se morale Benetke bolj in bolj odreči svoji stari nadoblasti nad Jadranskim morjem. Avstrija je šele zelo pozno, leta 1717, izjavila, da ne priznava več beneškega monopola. Ukrepi Benečanov v blagovnem prometu z balkanskimi deželami so ostali šibki. Trudili so se, da poživijo trgovino s Turčijo. Od leta 1581 dalje so izgradili pristanišče v Splitu in ukinili leta 1590 carino za blago, ki so ga uvažali iz Turčije preko Splita na beneško ozemlje. Po Tadiću je znašal letni promet 20.000 kosov. Benetke so bile navezane na trgovino s Turčijo, ker so dobivale o d . t a m za preživljanje potrebno žito. Trst pa v 17. in tudi v večjem delu 18. "stoletja ni predstavljal resne nevarnosti za Benetke, Zato je neresnično mnenje Kretschmayrja, da je pomenila proglasitev Trsta in Reke za svobodni luki smrtno uro beneške trgovine. Mnogo močneje je vplivala Ancona, prista­ nišče papeške države ob Jadranu, ki je kot tekmec Dubrovnika že v 16. stoletju imela neko vlogo v blagovnem prometu med Italijo in balkanskimi deželami. Ko je bila leta 1593 Ancona proglašena za svobodno pristanišče, so ga Benetke nekoliko občutile. Resen tekmec pa je postal kot središče pomorske trgovine v zahodnem Sredozemlju in skladiščni kraj za orientalno blago Livorno, ki je istočasno postal svobodna luka. Manj učinkoviti sta bili pristanišči Genova in Marseilles. Zato kljub nasprotnim silam prometno-politični položaj Benetk ni bil ugoden. 3. Vzhodno Sredozemlje kot produkcijsko ozemlje. Pomen, ki ga je prido­ bilo v srednjem veku, se je še bolj utrdil. Od tu so dobivali: vino, razne sadeže, olje, volno, usnje, kože, surovo svilo, špecerijo in droge iz Levante, galun, žveplo in bombaž, medtem ko je sladkor prihajal že iz Amerike. Evropski narodi zdaleka niso imeli še dovolj lastnih proizvodov za zamenjavo in so morali kriti primanjkljaj pri nakupih z izvozom srebra (povečini srebrnega denarja). Deželam Levante je manjkalo denarja v obtoku. Turčija je namreč kovala le zlatnike in nekaj drobiža neznatne vrednosti. Zato je krožil v turški državi srebrn denar iz Benetk (zlasti cekini), iz Francoske in Španske. 4. Trgovina z začimbami. Veličina Benetk ni temeljila toliko na trgovini s proizvodi Sredozemlja, marveč na posredovanju luksuznega blaga iz daljnjega Vzhoda. V 16. stoletju so izgubile Benetke svoj monopolni položaj v trgovini z začimbami, vendar je bila njihova pozicija v tej panogi še dolgo močna. Končni preobrat je nastopil šele ok. 1620 z ustanovitvijo holandskih in angle­ ških kolonialnih držav. L. 1626 so prihajale začimbe v Benetke že kot blago iž zahoda, ki so ga pripeljali skozi Gibraltarski preliv. Odslej so skušali Bene­ čani obdržati to panogo kot trgovino iz druge roke. 267 5. Trgovina s tkaninami. Najvažnejše blago srednjeveške trgovine so bile tkanine. Zato so postale vožnje Holandcev in Angležev v Sredozemlje tudi glede te trgovske panoge usodne. Benetke so izdelovale zlasti težka blaga. V Sredo­ zemlju in tudi pri nas so v 16. stoletju raje kupovali lažja blaga, ki so jih izdelovali na Angleškem ceneje in v raznih kvalitetah (zlasti »carisea«). Tadić je opozoril, da so leta 1531 ocarinili v Dubrovniku 31.117 bal »carisea« sukna za izvoz v balkanske dežele in Turčijo. V 17. stoletju so imeli v trgovini v Sredo­ zemlju premoč še Holandci, v 18. stoletju pa je industrijski razmah Anglije vedel do uničenja proizvodnje v Benetkah, ki so definitivno izgubile - tržišče v Levanti. Medtem ko je znašala ok. 1600 produkcija v Benetkah še ok. 30.000 kosov volnenega blaga, je bila ok. 1700 samo 2000 kosov. 6. Nazadovanje beneških ključnih obrti. Na Francoskem in Pruskem so ustanavljali steklarske in svilarske manufakture, tudi drugod se omenjajo ma­ nufakture mila in čistilnice sladkorja, toda o propadu navedenih panog obrti v Benetkah ne more biti govora. 7. Pomorska plovba. V vojnah je propadel velik del beneškega brodovja. Turki in Barbareski so močno ogrožali njihove ladje. Po letu 1600 so beneške ladje še komaj tvegale vožnjo onstran Sicilije v zahodno Sredozemlje. Tudi holandske ladje so prevzemale prevoz beneškega blaga. Sredi 17. stoletja je obsegala trgovska mornarica Benetk komaj 100 ladij. 8. Razvoj Benetk je potekal vzporedno z usodo Italije v celoti. V 16. stoletju so bile deležne splošnega razmaha evropskega gospodarstva, pridobile na pre­ bivalstvu in premožnosti, v 17. stoletju pa poteka splošno nazadovanje. Bistveni vzrok je iskati v. politični razkosanosti Italije, kjer se produkcijske sile niso združile, kakor na Francoskem in Angleškem. Zato je ob koncu 17. stoletja gospodarstvo Zahodne Evrope docela obvladalo italijansko gospodarstvo in ga potisnilo na raven dobavitelja surovin. V tako majhnih političnih razmerah tudi z merkantilističnimi ukrepi ni bilo mogoče doseči zadovoljivih učinkov. Vendar so obstajale neke razlike med severno Italijo, kjer so bile deželne vlade skrbne in je raslo število prebivalcev, in južno Italijo, kjer je bila javna uprava malomarna in so se širila veleposestva ter živinorejski obrati. - 9...Splošna gospodarska depresija v Evropi. 17. stoletje hi samo za Italijo razdobje izrazitega zastoja, to je splošen evropski pojav (Nemčija, Španija, Turčija). Ravno veliki vojaški uspehi so trajno slabili osmansko državo, ker ni bila gospodarsko dovolj krepka, da bi prenesla izredna bremena brez splošnega obubožani a. Manjka sicer še podrobnih študij o gospodarski in družbeni zgodo­ vini Turčije v tej dobi, vendar moremo označiti stanje osmanske države v 17. stoletju kot trajno depresijo, ki je bila skoraj neozdravljiva zaradi vojaško- centralističnega ustroja države, splošne korupcije in pomanjkanja neke skupne ekonomske politike. Zaradi stagnacije je bila torej kupna moč Nemčije, Španije, Italije in Turčije šibka. Ker pa so bile Benetke kot trgovska država predvsem tesno povezane z omenjenimi deželami, so morale priti v enako stanje gospo­ darskega zastoja. V nasprotju z revolucijo cen 16. stoletja so cene v 17. stoletju v celi Evropi (kljub lokalnim razlikam) zastale. V Nemčiji pa so vojni dogodki in inflacija vse uničili. Gospodarske kroge je prevzela skrb za bodočnost; omejili so svoje načrte in nakupe. S tem pa je začelo gospodarsko nazadovanje. 10. Denarni vzroki depresije. Sodobno proučevanje konjunktur je pokazalo, da so med gospodarskimi pobudami, ki vodijo do sprememb v ekonomskem življenju, odločilne ravno one, ki izhajajo od količine denarja. Zato osporavajo le redki zgodovinarji, da so bili obsežni uvozi srebra iz Amerike pomembno gibalo gospodarskega razmaha v 16. stoletju. Toda velik del žlahtnih kovin, ki je dospel v Zahodno Evropo, ni ostal tam, marveč je odtekal v Indijo in Vzhodno Azijo, ker Evropa ni imela zadosti blaga, da bi krila z nJim uvoz kolonialnih produktov. Velike • vsote je absorbirala tudi Rusija, Baltik in Levanta. Medtem ko sta Anglija in Holandija pridobivali s trgovino, so zapa­ dale ostale dežele polagoma in vedno bolj v siromaštvo. Tako se da razložiti stremljenje teoretikov merkantilizma, da je treba obdržati denar v deželi, vendar je ostalo v praksi to povečini brez uspeha. V 18. stoletju pa se je slika v celoti izpremenila. Vendar ni mogoče trditi, da je samo denarno stanje odlo­ čalo o gospodarski usodi evropskih dežel. Pristopili so še drugi elementi. 268 11. Odnošaji med Nemčijo' in Italijo. Ob koncu 16. stoletja so bili zelo tesni. Blagovni in denarni promet med italijanskimi kraji in Augsburgom, Niirnbergom, Frankfurtom o/M., Leipzigom, Kolnom, Hamburgom in Dunajem je bil živahen, toda že pred začetkom 30-letne чојпе so stiki nazadovali. Zaradi vojne je Nemčija obubožala. Nemci so se umaknili iz mednarodne trgovir;? v Lyonu, Marseilles-u, in Livornu, pa tudi iz beneškega Fondaco dei Tedeschi. 12. Gospodarska politika Benetk. O nesrečnem stanju financ priča pogosto menjavanje med oddajo v zakup in državno Težijo. Zato so kolebali med ukrepi za pospeševanje trgovine in stremljenjem po čim. višjem donosu carin. Do zad­ njega pa so skušali uveljaviti predpisana trgovska pota v Benetke. L. 1661 so •proglasili svobodno luko, 20 let pozneje pa so to zopet opustili. Vladajoči krogi so skušali ohraniti obstoječi red in so se plašili drznih poskusov v ekonomski politiki. Zato je značilno, da so šle v stoletju merkantilizma Benetke, ki so pred vsemi drugimi državami razvile in izgradile sredstva za izvajanje, mer- kantilistične politike, še vedno po stari srednjeveški poti. 13. Spremembe v strukturi Benetk. Kljub vsem navedenim činiteljem sta bili mesto Benetke in njena država še v 17. in 18. stoletju bogati. Tudi obseg zunanje trgovine, je bil še precejšen. Benetke so ohranile stari sloves visoke šole za trgovce. Nove industrije so nastale v Benetkah in v mestih terre ferme. Precej denarja je donašal tudi močan tujski promet. Z mnogimi knežjimi dvori so imeli Benečani. stalne pogodbe za dobavo blaga. Celotna slika je torej: mirno življenje, ki ga ni označevala stiska oziroma strah pred propadom. Medtem ko je kazala Anglija v 18. stoletju ogromen razmah, Pruska energičen, naravnost nasilen podvig, so se Benetke odrekle. politiki moči in ubrale pot previdnega laviranja med velikimi silami. Zanesljivo znamenje gospodarskega ugodja je neokrnjen razvoj Banco Giro tudi v 18. stoletju. Politično in gospo­ darsko vodilni krogi se niso v 17. in 18. stoletju osebno udejstvovali v trgovini. Nekdanje dobičke iz trgovine in industrije so naložili v zemljiško posest. Ta prehod trgovske aristokracije v fevdalne zemljiške posestniške plasti je šel v Benetkah zelo daleč. Nakupili so velike dele terre ferme, poleg tega so pridobili hipoteke na zemljiščih. Kdor bi vzel trgovino in promet kot merilo premožnosti, bi videl v tem pojavu propadanje. Upoštevati pa je treba, da gre za razdobje baroka z značilnim družabnim življenjem, ki je bilo. možno le v družbi z veliko zemljiško posestjo. V takšni družbi pa trgovec in obrtnik nista imela vodilne vloge. • ' • .'. Tudi trgovina in promet kažeta strukturne izpremembe. V 17. in 18. stoletju sta služila bolj in.bolj preskrbi.mest in pokrajin na celini. 14. Pogled v 18. stoletje. Celotni sestav Italije je postal premalo gibek. V primerjavi z atlantskimi deželami je manjkalo Italiji sil, ki bi pospešile gospodarstvo: razpoložljivih kapitalov, podjetnikov, vodilnih idej in planerjev. Zato ni našla polnega stika s splošnim poživljenjem evropskega gospodarstva v 18. stoletju, Sele potem, ko je zahod napredoval z velikim uspehom in še mu je pridružil sredi 18. stoletja še evropski sever (Švedska, Danska), so v Italiji bridko občutili stagnaci jo.- 15. Kot rezultat vsestranskega proučevanja se kaže vztrajna borba gospo­ darskega sistema, ki ga mlajše, krepkejše sile prehitevajo, obenem pa se javljajo strukturne spremembe. Tako so se Benetke uspešno in precej dolgo ustavljale propadanju. Jos. Zòntar Arnošt Klima, Manufakturni obđobi v Cechâch. Präha 1955. Ceskoslovënska Akademie vëd, sekce filosofie a historié. 523 strani + 40 ilustracij. Čeprav se naslov knjige in njena vsebina v glavnem krijeta, nas seznani pisec v svojem zajetnem in znanstveno neoporečnem delu le z razvojem tekstilnih manufaktur, organiziranih na Češkem po končani 30-letni vojni, v znatno manjši meri tudi še z "razvojem steklarstva. Druge panoge proizvodnje niso obdelane. Najprej nas Klima dobro seznani s strahotnimi posledicami 30-letne vojne in s položajem kmetov ter nazorno utemelji, zakaj se ni razvil merkantilizem 269 na Češkem že prej, čeprav so bili platnarstvo, steklarstvo in druge oblike manufakturne dejavnosti precej razvite že v 16. stoletju. Ko preide pisec na drugo polovico 17. stoletja, ko si je dežela že nekoliko opomogla po silnem opustošenju, se podrobneje loti raziskav tvorjenja prvobitne akumulacije kapitala, trgovanja na velike daljave, merkantilizma v teoriji in praksi in realnih osnov za čisto konkretni razvoj industrijskih sil na Češkem. Na straneh 194—197 podaja celo pregled merkantilistične politike Habsburžanov ob zgor­ njem Jadranu. Navaja le splošno znana dejstva: Borbo monarhije proti mono­ polizmu Benetk, svobodo plovbe po Jadranu, proglasitev Reke in Trsta za svobodni luki, delovanje Orientalne kompanije, pozna našega Franca Raigers- felda in citira kompanijine manufakture. Preko opisa teh »površinskih« pojavov ne gre; osnovnega, globinskega in — rekel bi — elementarnega merkantilizma širokih ljudskih množic ne pozna: neznan mu je za nas tako značilni »gayhandl« (kmečko trgovanje), odnos med pristanišči in neposrednim zaledjem in podobno. Češki bralec bi mogel dobiti vtis, da je bil merkantilizem na naših tleh zgolj dvorna zadeva, posel dunajske politike. Mi vemo, da ni tako; skoraj, poslednji podložnik na Krasu in drugod, ki je imel vsaj nekaj tovorne živine »odvisne«, je stremel k temu, da bi se udeleževal pri prevažanju znatnih količin blaga, ki se je stekalo v pristanišča ali odtekalo od tu v zaledje. — Sicer pa se Klima pri pisanju teh odstavkov ni mogel oprijeti na drugo kakor na pretežno starejšo nemško literaturo, ki je tudi obravnavala merkantilizem bolj z državnega stališča, ne .pa s stališča množic, ki so se tudi vneto uveljavljale v merkan- tilizmu. Prve koncentrirane tekstilne manufakture so pričele rasti na Češkem od leta 1688 dalje (str. 214). Zlasti pa se kaže močnejši napredek od začetka 18. stoletja dalje. Obsežneje obdela kot prvo šele suknarno v Hornem Litvino- vem, ki je bila utemeljena leta 1715 in deluje še danes (str. 222). Leta 1728 je delalo v njej 391 ljudi, od tega 44 tkalcev, 36 česalcev volne, 64 mikačev itd. (str.. 230). V tem letu so proizvedli 808 kosov sukna (str. 236). Leta 1731 je že bilo tu zaposlenih 54 tkalcev. Konec 18. stoletja je izdelalo 800 delavcev 1000 do 1400 kosov sukna, ki so ga prodajali v Prago, na Dunaj, v Levanto (str. 238), medtem ko so platno že leta 1755 in pozneje izvažali preko Trsta in Reke v Španijo in drugam (str. 331—333). Tudi steklarstvo, ki je bilo na Češkem zelo močno razvito, je znatneje napredovalo po končani 30-letni vojni. Cehi so prodajali svoje steklo skoraj po vsej jEvropi in tudi izven nje. Tako navaja na str. 154 steklarja Kreybacha, Iti je med leti 1682 do 1721 potoval tudi po Kranjskem in se zadržal nekaj časa v Ljubljani in Trstu, kjer je nudil na prodaj svoje blago. Pisec omenja še udeležbo drugih nečeških proizvajalcev iri trgovcev v češki »industriji« in trgovini tistega časa (na primer Angleži, Nemci, Švedi), ne navaja pa »izvoza« čeških delavcev drugam, mèd drugim tudi na Kranjsko. Knjiga za nas nima sicer neke odločilne pomembnosti, vendar jo bo raz- gledanejši zgodovinar vsaj prelistal, da se bo bežno seznanil z razvojem drugod po deželah, ki so tudi priznavale Habsburžane za vladarje. Prav lepe in važne so slike, 40 po številu, ki so dodane tekstu; prikazujejo posamezne faze pro­ izvodnega postopka pri izdelavi sukna, reprodukcije raznih dokumentov itd. Na koncu knjige, ki jo pisec zaključi z letom 1781, je dodanih nekaj raz­ predelnic o številu zaposlenih mojstrov, pomočnikov in vajencev v tekstilnih manufàkturah, steklarnah — in celo fužinah! Seznam virov in literature je precej obsežen: 241 knjig in razprav, še posebej 31 del klasikov marksizma-leni- nizma (Marx, Engels, Lenin, Stalin), 42 časopisov, 10 raznih edicij virov, 12 arhivskih fondov. Brez ozira na to pa bo videl bralec že iz teksta samega, da " je knjiga dobro in temeljito pripravljena in spisana. Jože Šorn - Josip Zontar, Zapora proti kugi v Karavankah v letih 1713—1716. Prispevek k zgodovini blagovnega prometa in. organizacije trgovine na Slovenskem v 18. stoletju. Knjižnica Muzejskega društva v Tržiču, I (Priloga »Tržiškega vestnika« VI, 1957, št. 11). Tržič 1957. 270 Brošurica daje zanimiv detajl ó trgovanju na Slovenskem v desetletju od vklj. 1712 do vklj. 1721. Predvsem so pomembne količine kovin in kovinskih izdelkov ter lanenega prediva, ki so jih iz Kranjske pretovorili skozi mitninske urade Kokra, Tržič in Jesenice. Iz številk je razvidno, da je bilo naj kritične j še leto za vse tri urade leto 1715. Tedaj so registrirale Jesenice le nekako 5 ton navedenega blaga, Kokra okoli 205 ton, Tržič približno 468 ton. Najugodnejše je bilo za Jesenice leto 1720, ko je bil tranzit 30-krat večji in je znašal 150 ton, za Kokro leto 1721, ko so vpisali skoraj 349 ton, za Tržič leto 1712 s svojimi 1749 tonami navedenega blaga (avtor računa vse v centih; v tone sem pretvoril po ključu 17,86: centov je približno l . tona). Pisec.navaja tudi število pušk. in samokresov, toda ne v kilogramih, pač pa v kosih (komadih). Zato jih v zgornje preračunavanje nisem pritegnil. Ko bomo imeli nekoč v bodočnosti "pred seboj podobne mitninske podatke za vse naše mitnice in za daljše obdobje, morda celo za nekaj stoletij, bomo lahko zelo plastično opazovali konjunkturno gibanje in učinke ha primer turških vpadov, bojev Habsburžanov z Benečani, kmečkih uporov in podobno. Zato nas toliko bolj veseli brati v opombah k tej razpravici dr. Zontarjev lastni citat, dà pripravlja za tisk rokopis »Ekonomika Kranjske v 18. stoletju«. Jože Šorn PUBLIKACIJE TEHNIŠKEGA MUZEJA SLOVENIJE Tehniški muzej Slovenije, ki deluje že deset let (ustanovljen 30. marca 1951) pod vodstvom ravnatelja prof. Franja Basa, je v tem času organiziral vrsto tehniških lokalnih muzejev in objavil osem »Vodnikov Tehniškega muzeja Slovenije«, osem brošur, ki obravnavajo različne" téme s področja tehnike in njenega razvoja. Posebni, publikaciji sta do sedaj izšli dve; obravnavam ju na koncu pričujoče recenzije. Najprej naj omenim »Vodnike« po vrstnem redu izhajanja. I. Razstava znanstvenih odkritij. Vodič po razstavi. Ljubljana, april-maj 1952. Uredil Ivan Mohorič. Ker je bil vodič vezan na razstavo, nam ta tekst danes samo še priča, kaj vse je obsegala in kako je bila urejena ta potujoča razstava, ki je prišla k nam iz Belgije po iniciativi generalnega direktorja UNESCO v Parizu. Zanimiva sta članka na straneh 6 in 7, ki sta posvečena historiatu in delovanju Palače odkritij v Parizu in našemu Tehniškemu muzeju Slovenije. : ..-;• II. Slovenska-peč. Vodnik po zgodovinskem plavžu. v Dnu:nad Kropo. Franjo Baš: Odkrivanje, čas nastanka in obratovanja slovenske peči v Dnu nad Kropo; Ciril Rekar: Slovenska peč v Kropi, naš železarski spomenik. Izdab tehniški muzej Slovenije, založila »Nova proizvodnja«. Ljubljana1954. 73 strani. '••••/• Leta 1953 so odkrili nad Kropo pri graditvi ceste na Jamnik precej dobro ohranjeno tali lna peč za železovo rudo, ki jo zaradi določenih posebnosti imenu­ jemo »slovensko peč«. Baš datira njeno postavitev v začetek 14. stoletja ali, rečeno na široko, v čas okoli leta 1300. V oporo svoji trditvi navaja več tehtnih razlogov. Ker je znano, da je moral.lastnik (ali. so morali lastniki) prejeti.-za graditev takega obrata dovoljenje ali koncesijo določene nadrejene rudarsko- upravne instance in. ker je malo verjetno, d a bi peč obratovala tako samotno, izolirano,.za zunanji.svet nezaznavno—, čeprav.so jo sorazmerno kmalu poza­ bili — bomo morali o njej (ali o njih, če jih jè bilo v bližini kaj več) vztrajno iskati' še novih vesti in virov .različne-provenience (urbarji, rudarske knjige, listine). Dosedanji Baševi dokazi so sicer solidni, toda pritegniti bomo morali k delu še pisane vire. Vsekakor nista pisca debate o slovenski peči zaključila; dala sta nov močan impulz za nadaljnje raziskave in doprinesla levji delež k boljšemu poznavanju problema železarstva in gozdnega železa na Slovenskem oz. Kranjskem. Stvar naših arhivistov in zgodovinarjev je, da pomagajo še bolje osvetliti nastanek tega zanimivega objekta, ki v vsej dobi svojega delova­ nja prav gotovo ni bil tako zagoneten, da ne bi kdo o njem.kaj več zapisal.. 271 III. Albert Struna: Idrijska »kamst«. Vodnik po zgodovinski vodni črpalki v Idriji. Ljubljana 1954. 8 strani. Pisec nas na kratko seznani s kamštjo, z velikim vodnim kolesom za pogon črpalnih naprav v idrijskem rudniku živega srebra. V razpravnici je nekaj napak, ki jih moram tu popraviti- Začetek dela v rudniku samem datira pisec prepozno. Kopati se ni pričelo šele. leta 1497, ampak že 1493 (zelo verjetno pa že preje, kot mi je povedala tov. Marija Ver- bičeva, arhivist v DAS. Prim, tudi njen prispevek Idrijski delavec v 16. stoletju v ZČ, VI—-VII, — Kosov zbornik.). Kar pa se kamšti tiče, me je opozorila tov. Verbičeva na dejstvo, da je v virih prvič zasledila vesti o njej v spisih iz leta 1587. : . IV. Mirko Sušteršič: Gozdarski, lesni, lovski muzej v Bistri. Vodnik po gozdarskem, lesnem, lovskem muzeju. Ljubljana 1954. 12 strani. Avtor podaja nastanek in vsebino enega izmed naših najmlajših muzejev (odprt 25. oktobra 1953). V. Lobnica. Vodnik po nekdanji steklarni nad Rušami. — V pripravi. VI. Stanislav Mazi: Klavže nad Idrijo. Ljubljana 1955. 70 strani. Svojevrstna tehničnozgodovinska posebnost bi bila slovenski javnosti ver­ jetno še manj znana kot je, če nas ne bi pisec dobro seznanil s klavžami ali zapornicami. Na str.. 18 piše, da ni znano leto postavitve prvih idrijskih klavž in da se domneva, da so zgradili prve na Idrijci leta 1595, prve na Zali pa 1627. Po arhivskih raziskavah tov. Verbičeve, ki mi je sporočila svoje lastne izsledke, so bile postavljene prve klavže na Idrijci že leta 1588. Brez ozira na to, da starejši zgodovinski podatki niso točni, je pisec drugod povsod vesten in razgledan razlagalec gozdnih razmer in vodnega režima okoli idrijskega rudnika ter same tehnične ureditve klavž (in grabelj pri rudniku). Ce zaporni mehani­ zem vrat pri klavžah ni kopija tujih izumov, pač pa zamisel kakega neznanega domačina, potem moramo to prišteti med izume naših ljudi, kar jè vsekakor tudi nekaj vredno. VII. Jože Gašperšič: Vigenjc. Vodnik po zgodovinskih žebljarskih kovač- nicah v Kamni gorici, Kolnici, Kropi in Železnikih. Ljubljana 1956. 104 strani. -'• Gašperšič je dal v tej knjižici prav lep pregled dela v naših gorenjskih vigenjcih ali žebljarskih kovačnicah. Dobrim podatkom in gladkemu pripo­ vedovanju, ki napravijo branje prijetno, bi mogel dodati le še nekaj prav malega navedb. Na strani 59 je govora o švedski in ruski konkurenci v Sredo­ zemlju (leta 1758), ki da poleg drugega tudi zmanjšuje proizvodne zmogljivosti naših vigenjcev. Temu bi dodal, da še slišijo že od leta 1720 dalje resni glasovi, da povzročajo hudo konkurenco v Sredozemlju ne samo švedsko in rusko železo, pač pa tudi bosensko železo in izdelki iz njega. O koroški in štajerski konku­ renci, pa tudi domači, menda ni treba še posebej govoriti. Na strani 70 omeni Gašperšič mimogrede pri Magušarju, da je prejemal še po letu 1904 rento od dunajskega kartela zato, da ni delal kladvec. Zaustavil sem se prav pri železar­ skem kartelu. Kartelizacija industrije v kapitalizmu zrele dobe je eden izmed najpomembnejših faz razvoja te panoge narodnega gospodarstva.,Kako sta tudi Kropa in Kamna gorica s svojim patriarhalnim načinom proizvodnje (drugi podobni obrati na Gorenjskem pa ne!) zašli med kartelirano. železarsko indu­ strijo? : " • - . - . . ' • Kartelizacija vedno pomeni, da se je tržišče napolnilo z določenimi pro­ izvodi in da bi prišlo zaradi konkurence med obrati do hude krize, če se ne bi proizvodnja kontingentirala ali tržišče rajoniziralo. Kot vidimo podobne pojave že pri cehih (omejeno število pomočnikov, rajoniziranje tržišča, kazni zaradi nižje cene od dogovorjene, borba proti šušmarjem itd.), tako pride täko regle- mentiranje še bolj do izraza, pri hitri in množični proizvodnji kapitalizma. Zato je bil prvi železarski kartel v Avstriji sklenjen že 15. decembra 1878 med avstrijskimi valjarnami tračnic. Njemu so sledili še drugi karteli. Kartel žice 272 in žičnikov je bil organiziran leta 1888 in podaljševan do leta 1912 in še delj. Clan tega kartela je bil od začetka tudi znani Johann Globotschnig iz Ljub­ ljane. Kartel tračnih žebljev (Gašperšičevih kladvec) in vijakov se je prvič ustanovil leta 1893, od 1. januarja 1902 pa je veljal novi kartel. Člani kartela so bili naši trije največji proizvajalci tega blaga: Prva žebljarska in železarska zadruga v Kropi in Kamni gorici, železarna v Muti, Jurij Magušar v Kropi in Kamni gorici. V smislu dogovora sta takrat ustavila izdelovanje kladvec in vijakov Muta in Magušar (Verhandlungen der vom k. k. Handelsministerium veranstalteten Kartellenquete. VII, Eisenindustrie. 17., 18., 19. und 20. Juni 1912. Wien 1912, str. 440. Te ankete se kljub vabilu nista udeležila niti Magušar niti 2ebljarska zadruga, ker se verjetno nista imela več za člana kartela). Da bi Magušar prejemal kako rento od kartela, mi ni znano. Najbrž to ne bo držalo. Navadno je kartel nakazal takemu podjetniku, ki je ustavil proizvodnjo določenega izdelka v korist ostalih kartelirancev, proizvodnjo nekarteliranih artiklov ali včasih tudi izdelavo takih karteliranih proizvodov, kjer je bila konkurenca manjša. Magušarju ni bil več določen predmet izdelave. Torej bi mogli iz tega sklepati, da si je moral izbrati vrsto proizvodnje sam in da je šel pri tem v smeri najmanjšega odpora. Ko se je pripravljal v Stari Avstriji zakon o kartelih, je bil v državnem zboru na Dunaju izbran v odbor za pripravo kartelnega zakona tudi naš dr. Janez Evangelist Krek. Iz literature (delavski časopisi!) vemo, da so se naši delavci nekako bali kartelov in jih močno kritizirali ter napadali (tako krščan­ ski socialisti kot socialni demokrati); le malo kdo je vedel, da bi bila svobodna konkurenca med tovarnami znatno hujše zlo. Zastopstvo. dunajskih in s tem avstrijskih delavcev, ki je tudi bilo poklicano k zgoraj navedeni kartelni anketi, je oddalo spomenico »Avstrijske zveze kovinskih delavcev«, kjer je bilo zapi­ sano, da karteli niso samovoljne tvorbe, pač pa nujna konsekvenca privatno- kapitalističnega gospodarstva v Avstriji. Ne more se istočasno kartele negirati, kapitalizem pa priznavati. Proti kartelom se more boriti, kdor se bori proti kapitalizmu s a m e m u . . . »Zavestno nadaljnje izoblikovanje našega narodnega gospodarstva v smeri podružabljenja: to se zdi organiziranim kovinskim delav­ cem edina resna in učinkovita borba proti kartelom« — zaključujejo kovinarji (Verhandlungen..., str. 557, 559). Zato bi bilo prav zanimivo ugotoviti, na kakšni stopnji razvoja je dohitela kartelizacija gorenjske železarje. VIII. Prof. dr. Vladimir Murko: Josip Kessel — življenje in delo. Ljub­ ljana 1957. V 208 strani obsegajoči monografiji je posvečenih poglavju o ladijskem vijaku 55 strani, 43 strani drugim tehničnim izumom, 33 strani Resslu kot gozdarju, skoraj 20 strani njegovim narodnogospodarskim nazorom. Poglavja so torej v pravem sorazmerju s pomembnostjo tega genialnega moža v nekaterih področjih znanosti. S to knjigo smo se Slovenci preko prof. Murka pač dostojno oddolžili spominu Jožefa Ressla. Vsa poglavja so obdelana vestno in natančno. Zrela in ustvarjalna doba Resslovega življenja pripada dobi, ko je kapita­ lizem vse uspešneje spodrival in že skoraj v celoti tudi spodrinil svojega hira- jočega sodobnika — fevdalizem. Sam je odločilno posegel v tovrstno aktivnost. Da se je tega dobro zavedal, dokazujejo njegovi gospodarski nazori. Glede Resslovega načrta o kritju bankovcev z zemljiško rento naj tu omenim več kot sto let starejšo rokopisno študijo »Cammeral-Systema« (med Reigersfeld-Rakov- čevimi spisi v Drž. arhivu Slovenije). Razlike med obema spisoma so sicer znatne, toda načelo je podobno. Primerjava med obema spisoma bi dala prav koristno razpravo. V ostalem je bil Ressel dobro znan vsaj s tržaškim kapita­ listom Carlom d'Ott Fontana in se je mogel iz pogovorov vsaj z njim, če že ne z ostalimi magnati, spoznati s problemi finančnega sveta. Tehniški muzej Slovenije je objavil izven serije »Vodnikov« še kot posebni izdaji dve deli. Prva je brošura, obsegajoča 66 strani, z naslovom Joseph Ressel 1793—1857, Inventor of the vessel screw, forester and economist. Ljubljana 1957. Brošura je obširen angleško pisan izvlečsk, kjer pa je prof. Murko napisal življenjepis Ressla kot gospodarstvenika, prof. Albert Struna je obdelal genija 18 Zgodovinski časopis 273 kot izumitelja vijaka po tehnični plati, inž. Franjo Sevnik pa Ressla kot go­ zdarja. Druga posebna izdaja Tehniškega muzeja Slovenije (založnik: Knjižnica Titovih zavodov »Litostroj«) je knjiga, ki jo je napisal prof. inž. Albert Struna in ima naslov Vodni pogoni na Slovenskem (gradivo za zgodovino), Ljublja­ na 1955 (450 str. + 2 pril.). Težko je ocenjevati z znanstvenega stališča knjige, ki imajo podnaslov »gradivo za zgodovino«, pa so znanstvene in »gradivo« le v manjši meri. Mislim, da mi niti avtor niti izdajatelj niti založnik ne bodo mogli uspešno ugovarjati, če trdim, da je ali naslov preozek za vsebino knjige ali pa vsebina preširoka za naslov. Po ogledu in prečitanju knjige sem se prepričal, da ima le-ta težišče v po­ glavju »Po nekaterih sledeh...« od strani 295 do 395 in v bogatem izboru slik, zlasti tistih, ki prikazujejo vodne pogone na Slovenskem. Za strokovnjaka bi moglo biti poglavje »Industrijska in obrtna dejavnost na slovenskem ozemlju« (str. 173—294) izpuščeno, ker je kompilacija iz zastarele literature. Iz tega sledi, da številnih napak (tu jih podrobneje ne bom navajal, ker že nima več smisla) ni zakrivil inž. Struna, pač pa pisci tistih starih razprav. V kolofonu piše, da so bili do tiskani Vodni pogoni v oktobru 1955. Ze pred tem pa so izšla prav dobra dela, ki jih inž. Struna ni utegnil več preštudirati ali pa jih citirati v seznamu literature. Naj nekaj del navedem: tri knjige Hermanna Wiessnerja s skupnim naslovom Geschichte des Kärtner Bergbaues; tretja knjiga je izšla v Celovcu že leta 1953. Potem bi mu mogla koristiti zajetna knjiga Kärntens gewerbliche Wirtschaft von der Vorzeit bis zur Gegenwart, izšla v Celovcu konec 1953 ali začetek 1954. Od domačih del bi še mogel inž. Struna citirati Ivana Mohoriča Industrializacijo Mežiške doline, Maribor 1954 (čeprav to delo pri obravnavanju starejših poglavij naše industrijske zgodovine ni prav točno), da ne govorim o člankih našega Zgodovinskega časopisa in Kronike. Kot delo, namenjeno širokim krogom znanja željnih ljudi, je knjiga Vodni pogoni uspešno opravila svojo nalogo. Bralci bodo mogli prav s pomočjo dobrih slik spoznati, kako »zob časa« ali priroda s svojimi zakoni počasi uničuje obrate, ki so bili nekoč sila napredni in so predstavljali višek tehničnega znanja, danes pa jih z restavracijo in konservacijo skušamo ohraniti čim dlje »pri življenju«. Bilo bi zelo nesmiselno, če bi sodil delo preostro. Sicer pa avtor v uvodu sam pravi, da je njegov prikaz na mnogih mestih pomanjkljiv in nepopoln in da je z njim imel predvsem ta namen, da bi udaril temelj (op.: kóga je sicer še na­ meraval udariti?) in razvnel pobudo . . . Povzetek: knjiga je dober donesek k boljšemu poznavanju vodnih pogo­ nov na slovenskem ozemlju, za solidno sintezo o zgodovinskem razvoju indu­ strijske in obrtne dejavnosti na istem ozemlju pa čas še ni docela dozorel; zato šibke kompilacije raje do nadaljnjega opuščajmo. Jože Šorn Josip Žontar, Christian Wilhelm Heil, ein Diplomat, Projektemacher und nationalökonomischer Theoretiker des 18. Jahrhunderts. Südost-Forschungen, Internationale Zeitschrift für Geschichte, Kultur und Landeskunde Südosteuro­ pas. München. Band XVII, 1958, 2. Halbband. Str. 376—406. Saksonec Kristijan Viljem Heil (ròjen 1710, umrl neznano kdaj po letu 1767) ni neznan naši domači zgodovini merkantilizma (prim, na primer ZČ, VIII, str. 93—94). Iz Zontarjeve razprave se lahko v celoti poučimo o tem ne­ mirnem in nesrečnem duhu. Približno ena tretjina razprave je posvečena Hei- lovemu delovanju pred prihodom v naše kraje, dve tretjini pa njegovemu živ­ ljenju v naši družbi dobe Marije Terezije. Pisec je imel torej dovolj prostora", da je podal »kranjsko« dobo Heilovega življenja (in »spodnještajersko« prav tako). V splošnem moram okarakterizirati Heila kot človeka, ki ni bil — kar se tiče merkantilistične dejavnosti — niti teoretično niti praktično kaj prida ustvarjalen merkantilist. Sicer je res, da je imel mnogo zamisli o tem, da bi zboljšal to ali ono pomanjkljivost in da bi se lotil tega ali onega posla, toda 274 - preko nekakšne gostobesednosti ni prišel. Kot vse osebe in pojave v naši go­ spodarski zgodovini, vrednotim tudi Heila po odgovoru na vprašanje: Koliko je mož pripomogel k povečanju narodnega dohodka s svojim praktičnim delo­ vanjem — in koliko je obogatil teorijo s svojimi razglabljanji? Mislim, da se v splošnem Heil ni dvigal nad takratno ljubljansko povprečje in da še zdaleč nima za nas tiste vrednosti kot jo imajo njegovi sodobniki Zois, Raigersfeld, Čebulj, Peer, Perizhoffer itd. S tem seveda nisem hotel reči, da Heil ni zaslužil kratke monografije, hotel sem le opozoriti bralca Zgodovinskega časopisa, da Saksonec v bistvu nikdar ni postal del našega takratnega intenzivnega gospo­ darskega življenja. Svoj višek je dosegel Heil v času pred prihodom v naše kraje. Mislim, da bi bilo dobro, če bi Zontar tega bivšega diplomata ne obdeloval tako izolirano, ampak ga —takrat, ko je živel v naši sredini — postavil v kon­ kretno okolje, ga ocenil in okarakteriziral nekoliko močneje, če bi se, ne da bi pri tem škodoval besedilu in smislu razprave, spustil vsaj nekoliko v vredno­ tenje Heila kot merkantilista. Tisti tujec, ki ne pozna razvoja merkantilizma na Slovenskem (in to je velika večina bralcev te münchenske revije), bo tako namreč utegnil dobiti napačni vtis, da je Hsil oseba prvorazredne važnosti in da je bistveno doprinesel k razgibanjü duhov svoje dobe in svojega okolja — kar pa ni res. Jože Šorn Zmago Vrbn,*ak: 90-Ietnica I. slovenskega tabora (Pomurski vestnik, 22. maj 1958—26. junij 1958, št. 20—23, 25). Vrbnjak podaja v razpravi nove poglede in ugotovitve o slovenskem ta­ boru. Predvsem ugotavlja, da je ljutomerski tabor docela slovenska zadeva, ini­ ciativo za tabor je dal Ljutomer sam in ne potom Čehov F. Levstik. Pri tem se V. opira na dejstva, da se j s že ob otvoritvi ljutomerske čitalnice (2. februar 1838) mislilo na besedo pod milim nebom. Ivan Dragotin Huber je v zapiskih o taboru ohranil notico (v zapuščini dr. Frana Ilešiča), da je »čitalnica že 4. maja 1868 imela sejo zaradi veselice ljutomerske čitalnice na javnem prostoru; ter se dade na pogovor zaradi I. slovenskega tabora«, beseda »tabor« se je tako rabila že teden dni pred češkim taborom pod goro Rip 10. maja 1868. V. smatra, da je ta datum gotovo starejši od Levstikovega pisma Zamiku. (Ohranjeno je Zarnikovo pismo Levstiku z dne 18. VII. 1868: »Ti si mi zadnjič pisal, da bi bil naš narod sposoben -za meeting, posebno, ako bi imel tacih mož kakor si ti (namreč jaz). — To me je tako spodbudilo, da sem še tisti večer predlog storil, da naj ta meeting naredimo, kar je bilo z veseljem sprejeto« — (odi. pisma v Levstikovem Zborniku, Ljubljana 1933, str. 220). Dne 25. junija 1868 je dr. Prelog objavil v Slovenskem Gospodarju v imenu začasnega taborskega odbora vabilo za 7. julij, »da bi se sestavil dnevni red tabora ter določil čas in kraj zanj in izvolil izvršni odbor«. Za ljutomersko čitalnico je bilo že tri dni pred maribor­ skim sastankom jasno, da bo tabor v Ljutomeru (Huberjevi zapiski). Za tem V. pokaže na razliko med ljutomersko resolucijo (Slovenski Gospodar, 13. avgust 1868) in mariborskim taborskim programom (Novice, 15. julij 1868). Bistvena razlika je pa v tem, da je v Ljutomeru igral večjo vlogo paragraf 19 kot pa Ze- dinjena Slovenija. Teren za I. slovenski tabor je pripravljalo članstvo čitalnice, ki je imela v razliko od svojih predhodnic na Slovenskem s svojim, tudi po deželi raztresenim članstvom, bolj prosto ljudski značaj. Tone Zorn : Anali Jadranskog instituta, sv. II., Zagreb, Jugoslavenska akademija zna­ nosti i umjetnosti 1958, prinašajo dva prispevka, ki obravnavata dogodke iz tržaške zgodovine v zadnjih letih pred razpadom avstroogrske monarhije. 1. Lat>o Čermelj: O ljudskem štetju v Trstu 1.1910. (In rriemoriam dr. Jo­ sipa Wilfana.) Str. 7—51. Pod istim naslovom je avtor leta 1946 izdal v Beogradu 3 brošure: v angle­ ščini, francoščini in ruščini (prim. ZC L, str. 192—194). V njih je v ustreznih pre­ vodih objavil (v delno skrajšni obliki) 3 parlamentarne interpelacije in 1 od- 18* 275 govor nanje, kot uvod pa je na 7 straneh na kratko popisal potek dogodkov. Sedaj pa je v slovenščini bolj podrobno obdelal to vprašanje in objavil še več dokumentov. Avtor navaja v začetku, da ne misli v novi luči prikazati statističnih po­ datkov glede narodnosti, temveč da želi opisati na eni strani mahinacije trža­ škega magistrata, ki je hotel čimbolj znižati število Slovencev, na drugi strani pa »gigantski boj tržaških Slovencev« pod vodstvom političnega društva »Edi­ nost« proti tem potvorbam. Avstrijsko štetje iz leta 1910 je namreč še vedno edino štetje, ki ga lahko uporabljamo za oceno narodnostnega sestava trža­ škega prebivalstva, vendar so še pred nekaj leti v polemiki o tržaškem vpra­ šanju italijanski poluradni viri navajali od tega štetja prvotne, nerevidirane podatke z zmanjšanim številom slovenskega prebivalstva. To je navedlo avtor­ ja, da na 27 straneh prikazuje potek borbe proti takšnim rezultatom ljudskega štetja;-s tem člankom se je avtor tudi hotel oddolžiti spominu pok. dr. Josipa Wilfanà, ki je bil v tistem času tajnik oziroma predsednik političnega društva »Edinost«. Dr. čermelj opisuje obširno akcijo, ki jo je v zvezi z ljudskim štetjem izvedlo politično društvo »Edinost«, ki je s prirejanjem tečajev in z ustanavlja­ njem pisarn pomagalo slovenskemu prebivalstvu, da je pravilno izpolnilo po­ pisne obrazce, poleg tega pa z javnimi zborovanji protestiralo proti nepravilno­ stim pri štetju in je končno s posredovanjem svojih poslancev v Trstu in na Dunaju doseglo, da so bile glavne zlorabe popravljene. Politično društvo »Edi­ nost« je najprej doseglo na tržaškem namestništvu, da so tudi v tržaških pred­ mestjih in okolici izvedli popis družinski poglavarji sami z izpolnjevanjem na- znanilnic, čeprav je bilo prvotno določeno, da bo ta postopek veljal samo v mestu; s tem so se izognili vplivu italijanskih števnih komisarjev, ki bi morali izvajati štetje v predmestjih in okolici. Ko je tržaški magistrat, tedaj ves v ro­ kah Italijanov, objavil začasne rezultate štetja, je bilo jasno, da rezultati ne ustrezajo dejanskemu stanju, ker število tako ugotovljenih Slovencev (37.000) ni bilo v skladu s številom glasov, ki so jih dobili slovenski kandidati pri držav- nozborskih volitvah pol leta po ljudskem štetju. Zlorab pri štetju je bilo toliko, da sta notranji minister in tržaški namestnik pristala na revizijo ljudskega štetja. Dr. Cermelj imenuje to »ponovno in prav veliko zmago tržaških Sloven­ cev«. Politično društvo »Edinost« je z vsemi silami podprlo revizijo štetja in je dalo tržaškemu namestništvu na razpolago obširno dokumentacijo. Rezultat je bil ta, da se je število Slovencev v tržaški občini zvišalo za skoraj 20.000; avtor meni, da je to povzročilo tudi revizijo ljudskega štetja v Gorici, kjer se je število Slovencev pri tem dvignilo za 4000. Avtor pregledno popisuje ves potek štetja in revizije ter ilustrira dogodke z resolucijami, pismi in tabelami, ki. jih ponätiskuje med tekstom; navaja tudi pravne osnove ljudskega štetja in opisuje nastanek spornega pojma »občevalni jezik«. Dobro je, da je avtor v prilogah v celoti objavil še 7 dokumentov -v originalu (v nemščini oz. italijanščini). To so: 3 interpelacije, ki jih je vložil tržaški poslanec dr. Rybâî s tovariši, in sicer 2 v državnem in 1 v deželnem zboru, dalje interpelaciji češkega poslanca Choca in tovarišev v državnem zboru in italijanskega poslanca dr. Mracha v deželnem zboru, odgovor zastop­ nika tržaškega namestništva viteza Lasciaca na interpelaciji dr. Rybâra in dr. Mracha in končno rezultati ljudskega štetja -glede občevalnega jezika. Po­ sebno važen med temi je odgovor cesarskega komisarja viteza Lasciaca, sa jpo- meni uradno ugotovitev vseh potvorb, ki jih tudi podrobno našteva in ugotav­ lja, da so že pri površnem pregledu ugotovili »veliko število netočnosti in ne­ pravilnosti«. Prav je, da je avtor v celoti prevedel v slovenščino ta dokument, ki ga sam imenuje »tretjo in največjo zmago tržaških Slovencev v tem boju«. Pri tem je avtor tudi popravil napako, ki se mu je primerila v prvih 3 brošurah; tam je namreč kot cesarski komisar napačno naveden baron Reinlein von Ma­ rienburg, v tej razpravi pa pravilno imenuje viteza Lasciaca, ki je odgovoril na obe interpelaciji. Članek ni zanimiv samo za zgodovinarje, ampak bo dobrodošel tudi širšemu občinstvu, ker nam ne prikazuje le postopka pri avstrijskih ljudskih štetjih, ampak postavlja na laž tudi podatke italijanskih avtorjev v povojni dobi. 276 2. Dragovan Sepić: Misija Carla Gallija u Trstu (u siječnju 1915). Str. 53 do 80. Obisk mladega italijanskega diplomata Gallija leta 1915 v Trstu in njegovi razgovori s slovenskimi politiki so bili v naši literaturi že obdelani. Največ je pisala o tem dr. M. Paulovâ (Jugoslavenski odbor, Zagreb 1924, str. 57 ss). Nove podatke o teh razgovorih pa nam nudi knjiga samega Gallija: Diarii e lettere, Firenze, Leonardo 1951. Y tem delu pripoveduje Galli, kako je v januarju 1915 prispel v Trst po nalogu italijanske vlade, da stopi v stik s slovenskimi in hrvatskimi politiki na Primorskem in poizve, kakšen odmev bi pri njih imela italijanska vojna napoved Avstriji. Galli piše, da se je sestal z dr. Rybâfem, dr. Gregorinom, dr. Mandićem (mišljen je brez dvoma dr. Josip Mandić), dr. Wil- fanom in drugimi. Ob koncu treh nočnih sestankov naj bi bil dr. Rybâf formu­ liral rezultat razgovorov tako: Slovenci in Hrvati teže za tem, da bi postali večina na Primorskem, vendar se kljub temu zavedajo, da jugoslovanska ideja ne more zmagati brez intervencije Italije v vojni, in zaradi tega višjega cilja so s težkim srcem pripravljeni, da se odrečejo svojemu posebnemu cilju, to je, da postanejo večina tudi v Trstu in drugih predelih Primorske, kjer žive Ita­ lijani; od Italije pa zahtevajo, da jim zajamči uporabo domačega jezika in spo­ štovanje običajev. Galli piše, da je odgovoril, da Italija lahko.sprejme te za­ hteve in da bi bila celo pripravljena podpirati Družbo sv. Cirila in Metoda. Dr. Rybâf naj bi po Gallijevih trditvah ob zaključku izjavil, da je prepričan, da bi Slovenci pod Italijo uživali večjo kulturno in versko svobodo kot pod Avstrijo, vendar se kljub temu boji za usodo slovenske in hrvatske kulture; če ne bi bilo več meje proti Italiji, bi se Italijani neovirano naseljevali na Pri­ morskem, širila bi se italijanska kultura, slovenska in hrvatska kultura pa v takih pogojih ne bi mogli dolgo obstati, ker sta slabši od italijanske; ciril- metodovske šole bi obiskovala samo še prva generacija, druga pa ne več, slo­ venski in hrvatski jezik bi po nekaj generacijah na Primorskem popolnoma izginila. Dr. M. Paulovâ je v svoji knjigi zapisala, da je bil Galli v svoji tržaški misiji »pogotovu sasvim odbijen«. Gallijev dnevnik nam pa ta dogodek pokaže s prav nasprotne strani, zato je D. Šepič napisal obravnavano razpravo, v kateri ocenjuje nasprotje med Gallijevim dnevnikom in med drugimi podatki o tem dogodku (od slovenskih udeležencev ni nihče o tem ničesar zapisal); poleg tega hoče odgovoriti na vprašanje, kaj je želela italijanska vlada doseči z Gal- lijevo misijo, in končno, kakšne posledice je imela Gallijeva misija na odnose primorskih Slovencev in Hrvatov do Italije. Avtor opisuje naprej politični položaj Italije v letu 1914 in položaj Itali­ janov v Trstu, kjer je iz leta v leto naraščal slovanski vpliv. Šepič citira izjavo tržaškega italijanskega poslanca dr. Pitacca: »Trst se može spasiti jedino ujedinjenjem s Italijom.' Nikad nije trenutak bio povoljniji.« Italijanska vlada pa je pri svojih vojnih načrtih vsekakor morala upoštevati' tudi Slovence in Hrvate, ki so bili važna postavka v njenem računu. Zato je poslala v Trst Gallija. Sepie opisuje Galli j eve razgovore v Rimu pred odhodom v Trst in prikazuje na kratko tudi njegovo diplomatsko kariero, iz katere razvidimo, da je bil za to nalogo prav primeren. V drugem poglavju opisuje avtor politični položaj na Primorskem ob izbruhu 1. svetovne vojne, prikazuje posamezne politične stranke in se pri tem ustavlja predvsem pri stališču političnega društva »Edinost«. Po Sepičevi oceni ie »Edinost« upala v Srbijo in Rusijo in želela zedinjenje Slovencev in Hrvatov s Srbijo in Črno goro. Avtor posebej poudarja odločno protiitalijansko in protigermansko stališče »Edinosti« in opisuje, kakšen pomen je dajala »Edinost« Trstu kot bodočemu jugoslovanskemu pristanišču. Zato je slovenske in hrvatske politike pri »Edinosti« v začetku vojne skrbela možnost, da bi Avstrija odstopila del .slovenskega ozemlja z Gorico Italiji kot plačilo za ne­ vtralnost, še bolj pa jih je prestrašila možnost, da stopi Italija na stran Antante in za plačilo dobi vso Primorsko in še Dalmacijo. Vse te kombinacije so se pripravljale v največji tajnosti, zato bi politično društvo »Edinost« rado dobilo točne informacije o namenih velesil s Trstom in Primorsko, da bi lahko zavzelo tudi svoje stališče do bodočih dogodkov. V imenu društva je dr: Otokar 277 Rybâf zaradi tega stopil v stik z dr. Trumbićem, ki je tedaj že živel kot emigrant v Italiji. Dr. Trumbić je pozval dr. Rybâf a ali dr. Gregorina na sestanek v Italijo, vendar je ravno 2 dni pred Gallijevim prihodom v Trst dr. Rybâf sporočil dr. Trumbiću, da zaradi stroge avstrijske kontrole ne more odpotovati. Na to dejstvo Sepie posebej opozarja, ker nam to dokazuje, da poli­ tikom okrog »Edinosti« ob Gallijevem prihodu ni bilo znano stališče jugoslovan­ skih emigrantov in tudi ne stališče Italije in Antante glede Primorske in Trsta. Ko avtor navede Gallijeve beležke o tržaškem sestanku in njegovo poročilo zunanjemu ministru Sonninu o rezultatih sestanka, se vprašuje, ali so resnične izjave, ki jih Galli pripisuje dr. Rybâfu. Pri tem navaja oceno Gallijeve knjige, ki jo je napisal »odličen poznavalec razmer v Julijski krajini« dr. L. Cermelj v Međunarodni politiki (let. IV., št. 24). Dr. Cermelj je v svoji oceni pokazal na nekatere netočnosti v Gallijevem opisu tržaških političnih razmer (dr. Gre­ gorina imenuje voditelja klerikalne stranke itd.), poleg tega pa odločno odbija možnost, da bi bil dr. Rybâf dal izjavo o večvrednosti italijanske kulture. Sepie se pridružuje Cermeljevi oceni in piše, da je Gallijeve trditve treba sprejeti z mnogimi pridržki in najmanj, kar lahko o njih reče, je to, da so površne in netočne. Po Sepičevem mnenju je Galli kot nacionalist, ki je želel intervencijo Italije v vojni, namerno napačno prikazal stališče Slovencev, da bi s tem vplival na italijansko vlado, da se odloči za vojno. Glede izjave, ki naj bi jo dal dr. Rybâf, da primorski Slovenci sprejmejo italijansko gospo­ stvo kot ceno za zmago Antante, piše Sepie, da je težko verjeti, da bi prav isti ljudje, ki so toliko let vodili borbo za slovenstvo, naenkrat pokazali do Italijanov toliko zaupanja, kolikor ga niso kazali ne prej ne kasneje. Niti okoliščina, da bi edino italijanska intervencija omogočila zedinjenje Jugoslo­ vanov, ni mogla po. Sepičevem mnenju omajati dr. Rybâf a in ostalih politikov, ker so v vsem svojem političnem delu pred tem sestankom in po njem stalno naglašali, da ne bi mogli uresničiti jugoslovanske ideje, če bi pripadla Primor­ ska Italiji. Sepie pri tem opozarja na dejstvo, da tržaški politiki niso vedeli nič konkretnega o pogajanjih za Londonski pakt, ki so že bila v teku. Prav tako niso imeli nikakih navodil od dr. Trumbiča, s katerim so bili samo v pismeni zvezi, zato je po Sepičevem mnenju verjetno, da so z Gallijem razpravljali tudi o možnosti, da pripade Primorska Italiji, vendar pri tem niso dali dokonč­ nega odgovora. (Tudi dr. Cermelj piše tako: »Gore navedeni pretstavnici Slo­ venaca i Hrvata znali su s kim imaju posla i, uglavnom, ograničili su se na opšte i neobavezne izjave.«) To svojo domnevo dokazuje avtor z dejstvom, da je teden dni po Gallijevem odhodu iz Trsta odpotoval v Rim dr. Josip Mandić, ki je obiskal tam dr. Trumbiča in ga v imenu dr. Rybâf a in tovarišev zaprosil za navodila. Avtor je preiskal Trumbičevo zapuščino in našel podatke o obisku dr. Mandiča tako v Trumbičevem dnevniku kakor tudi v Trumbičevem pismu Supilu v Petrograd. Ker je dr. Mandić podrobno poročal dr. Trumbiću o Galli j evi misiji, imamo tako v Trumbičevi zapuščini nove podatke o Gallijevem obisku, ki nam ga prikazujejo spet drugače kot »Diarii e lettere« in tudi kot dr. Paulovâ. Dr. Trumbić namreč piše, da je Galli tržaškim politikom začrtal mejo, ki jo je pozneje določil Londonski pakt. »Oni ipak nisu na ništa privolili, nego su evazivno odgovorili, jer nemaju od nikoga mandata, a ne mogu pristati, da se narod odreče svoje budućnosti. Sad pitaju nas svjeta, kakó da se pred istaknutim eventualnostima drže.« Avtor primerja te podatke s pisanjem dr. Paulove in sklepa, da je dr. J. Mandić, ki je dr. Paulovi dal podatke, sicer lahko več let po Gallijevem obisku poročal o bolj odločnem stališču dr. Rybâf a, kot je bilo v resnici, njegovo poročilo dr. Trumbiću 10 dni po dogodku pa vsekakor odgovarja resnici. Dr. Trumbić je s posredovanjem dr. J. Mandiča sporočil tržaškim politikom, tako povzema Sepić iz Trumbićeve zapuščine, ne samo, naj ne pristanejo na Gallijeve ponudbe, ampak naj se prebivalstvo v vsemi sredstvi, tudi z orožjem, upre italijanski zasedbi. Ob tej priliki je dr. Trumbić tudi izrazil željo, da bi politiki v domovini podprli delo emigrantov in da bi se vsaj še en slovenski in hrvatski politik pridružila emigrantom. Sepie piše, da so se slo­ venski in hrvatski politiki zato sestali 11. in 18. IV. 1915 v Trstu, da bi razpravljali o teh Trumbićevih željah. O teh sestankih je bilo pri nas že dosti napisanega, najobširnejše je poročala o tem dr. Paulovâ, dalje dr. B. 278 Vošnjak v svojih spominih, v zadnjih letih pa je o tem pisal dr. Ante Mandić v svojih Fragmentih za historiju ujedinjenja (Zagreb 1956, str. 17 in 159—160). Šepić povzema ta poročila, poleg tega pa objavlja tudi pooblastilo dr. Trumbiću in Supilu, da zastopata slovenske in hrvatske interese v inozemstvu. To po­ oblastilo so sprejeli na konferenci 11. IV. 1915 in Sepie poroča, da so ga podpisali dr. Otokar Rybâf, dr. Gustav Gregorin, prof. Matko Mandić, dr. Josip Wilfan in dr. Josip Mandić. Omenjeno pismo tržaških politikov (nesel ga je v Rim dr. J. Mandić) je važen dokument za našo zgodovino, saj je prvo poobla­ stilo in zaupnica, ki jo je sprejel dr. Trumbić iz domovine, in je sedaj menda prvič objavljeno; avtor ga je našel v arhivu Jugoslovanskega odbora. Šepić poroča tudi o stikih dr. J. Mandića z ruskim agentom Svjatkovskim v Rimu in citira obe poročili ruskega odpravnika poslov v Italiji Poggenpola Sazonovu o obeh tržaških sestankih (pri tem v op. 38 in 42 prvo poročilo napačno datira z 19. I. namesto z 19. IV.). Avtor opozarja na vpliv Svjatkovskega na sklepe drugega tržaškega sestanka 18. IV. 1915, kjer so sklenili, da bodo na željo Rusije mirno sprejeli italijansko intervencijo (na prvem sestanku so namreč po Trumbićevem navodilu sklenili, da se ji bodo z vsemi sredstvi uprli) in so v ta namen tudi sastavili proglas prebivalstvu; vendar Šepić pristavlja, da so na obeh sestankih odločno zavrnili italijanske ozemeljske zahteve, kar je Poggen- pol tudi sporočil Sazonovu. Na tem sestanku so tudi sklenili, da odideta v inozemstvo dr. Gregorin in dr. Trinajstić. Avtor navaja tudi Gallijevo poročilo o teh dveh tržaških konferencah, ki ga je ta poslal zunanjemu ministru Sonninu. V tem poročilu je Galli še precej točno označil stališče udeležencev obeh konferenc, vendar Šepić opozarja na to, da je Galli pri poročanju o proglasu prebivalstvu poudaril samo tisti del, ki poziva prebivalstvo, naj mirn? sprejme italijansko okupacijo, zamolčal pa je tisti del, ki govori o tem, da je okupacija samo začasna in da sme dokončno odločitev sprejeti edino mirovna konferenca. Šepić piše, da lahko po tem poročilu sodimo, da Galli ni bil dobro informiran ali pa (in to bo bolj verjetno) da je poročilo po svoje prikrojil. Poleg tega je pri Galliju tudi napaka v datumu, ker piše o poročilu Sonninu v svojem dnev­ niku pod datumom 25. II. in navaja, da je bila tržaška konferenca »10. t. m.«, kar pa je očitna napaka; tudi svoje tržaške razgovore, ki so bili 10.—18. I., beleži Galli v dnevniku že pod 6. I. Pri takem Gallijevem prikrojevanju nam postane jasno, kako je prišlo do sporne izjave dr. Rybâf a o večvrednosti italijanske kulture. Verjetno je namreč, da je dr. Rybâf izrazil Galliju bojazen za usodo slovenščine in hrvaščine na Primorskem v primeru italijanske nadoblasti, ven­ dar ne zaradi višje kulture Italijanov, ampak zaradi nasilja (tako sodi dr. Cermelj), saj je bila italijanska jezikovna politika znana že iz Beneške Slove­ nije. Galli je tudi iz te izjave izpustil tisto, kar je bilo za Italijane neugodno, nekoliko dodal in s tako prikrojeno izjavo postregel najprej svojemu šefu Sonninu, nato pa še italijanski javnosti. Avtor zaključuje svojo razpravo z ugotovitvijo, da je Gallijeva misija, ki je imela namen, da poizve za mnenje Slovencev in Hrvatov glede italijanske zasedbe Primorske in da paralizira njihov morebitni odpor, dosegla ravno nasprotno. Slovenski in hrvatski politiki so na ta način iz verodostojnega vira že 4 mesece pred vstopom Italije v vojno izvedeli za njene namene in to je bil važen činitelj, ki je krepil zveze bodočega Jugoslovanskega odbora s politiki v domovini; Jugoslovanski odbor je tedaj dobil tudi prvo formalno zaupnico in dva nova člana, ki sta se lahko sklicevala na »mandat« iz domovine. Avtor je v svoji razpravi prepričljivo zavrnil Galli j eve trditve in z objavo novih virov skušal ugotoviti dejansko stanje. Slovenske zgodovinarje bodo zanimala predvsem mesta, kjer avtor dopolnjuje dosedaj znano sliko dogodkov z novimi podatki. Tudi ta razprava ima povzetek v angleščini. M.R. 279 1. Dr. Srdjan Buđisavljević, Stvaranje države Srba, Hrvata i Slovenaca, povodom četrdesetgodišnjice jugoslavenskog ujedinjenja, Zagreb 1958. Izdala Jugoslavenska akademija znanosti i umjetnosti; 2. Dr. Hamdija Kapiđžić, Austro-ugarska politika u Bosni i Hercegovini i jugoslovensko pitanje za vrijeme prvog svjetskog rata. Godišnjak Istoriskog društva B. i H., IX., 1957, str. 7—55; 3. Dr. Bogdan Krizman, Stvaranje jugoslavenske države, Historijski pre­ gled 1958, št. 3—4, str. 167—215; 4. Dr. Ante Mandić, Fragmenti za historiju ujedinjenja, povodom četrdeset­ godišnjice osnivanja Jugoslavenskog odbora, Zagreb 1956. Izdala Jugoslavenska akademija znanosti i umjetnosti; 5. Dr. Dragoslav Janković, Društveni i politički odnosi u Kraljevstvu Srba, Hrvata i Slovenaca uoči stvaranja socia'ističke radničke partije Jugoslavije (komunista) 1.XII. 1918 — 20. IV. 1919. Zbornik radova. Istorija XX. veka, I, 1959, str. 8—152. Za poročilo in oceno sem izbral glavne novejše publikacije, ki obravnavajo razdobje prehoda Slovencev, Hrvatov in Srbov iz habsburške monarhije v jugoslovansko državo in notranje — ter zunanje politični položaj Države Slovencev, Hrvatov in Srbov oz. od 1. dec. 1918 dalje — Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev v prvih mesecih obstoja. Poleg samega poročila o teh publikacijah je moj namen opozoriti na nekaj dejstev, ki so ostala neopažena ali so v teh publikacijah različno opisana in ocenjena in torej pomenijo zgo­ dovinsko problematiko tega razdobja. O vsaki izmed navedenih publikacij poročam oz. vsako izmed njih oce­ njujem posebej, problematiko posameznih dogodkov, akcij, vodilnih političnih sil in oseb pa obravnavam skupaj v poročilu o tisti publikaciji, kjer je ta dogodek, akcija, politična sila, osebnost najbolj izrazito opisana, omenjena. Poročilo o knjigi Fuada Slipičevića, Prvi svjetski rat i stvaranje države jugoslovenskih naroda, Sarajevo 1957 in o spisu dr. Konstantina Bastaića Stvaranje stare Jugoslavije v zborniku Narodi Jugoslavije u borbi za slobodu, Zagreb 1959, bi preseglo načelno omejitev na zgoraj označeno zgodovinsko razdobje in problematiko. Slipičevičevo delo je namreč zgodovinski pregled borbe za Jugoslavijo med prvo svetovno vojno in obenem same te vojne, Bastaičevo pa zgodovinski-pregled jugoslovanskega gibanja od druge polovice 19. stoletja dalje. Vendar imam od primera do primera v mislih tudi ti dve deli.* I. Urednik, akademik Vaso Bogdanov, pošilja Budisavljevičevo knjigo v javnost s sledečo pripombo: »Autor ove knjige dr. Srdjan Buđisavljević, jedan od malobrojnih zastupnika Hrvatskog sabora, koji su za trajanja svijetskog rata vodili u Hrvatskoj akciju za rješenje našeg nacionalnog pitanja izvan okvira Habsburške monarhije nalazio se u središtu one gradnjanske politike, koja je pripremila i provela ujedinjenje iz godine 1918. Njegova kazivanja predstav­ ljaju još jedno značajno svedočanstvo o držanju i o shvaćanjima naših gradjan- skih političara u to doba. Zbog važnosti, koju ovo djelo ima za razsvetljavanje udjela gradjanske komponente u stvaranju države SHS, urednik je smatrao, da autorov tekst treba štampati u cijelosti, ne ulazeći u razmatranje pojedinih njegovih pogleda...« (6). Avtor sam pa pravi v predgovoru: »O onome, što je radjeno izvan zemlje, pisano je mnogo. A o onome, što je radjeno u zemlji, pisano je malo« (5). S temi besedami opozarja Buđisavljević na zelo bistveno pomanjkljivost zgodovinopisja o prehodu iz avstro-ogrske monarhije v Jugo­ slavijo v času med prvo in drugo svetovno vojno. To zgodovinopisje je v duhu velesrbskega ali jugoslovanskega nacionalizma ali tudi samo oportunizma in enostranskega občudovanja srbske vo;ške pripisovalo zunanjim političnim silam (mislim srbsko vlado in vojsko ter Jugoslovanski odbor z jugoslovanskimi * Naslovov zgoraj navedenih publikacij v nadaljnjem na ponavljam, temveč imenujem samo priimek pisatelja s številko strani njegovega spisa v oklepaju. 280 1 prostovoljci) skorö izključno zaslugo za politično zedinjenje jugoslovanskih najodov, vsekakor tako veliko, da je bila dejavnost domačih političnih sil v avstro-ogrski monarhiji za mobilizacijo ljudstva, za pripravo narodov za jugoslovansko državo, potisnjena preveč v ozadje in bila deležna zelo mačehov­ ske zgodovinopisne obdelave. Dokler ne dobimo tudi o tej dejavnosti dovolj jasne slike, tudi ni mogoče kakšno temelj ite j še sintetično delo, ki bi prikazalo, kako so vse tri medvojne dejavne sile (Srbija, Jugoslovanski odbor — JO s prostovoljci ter politične sile v Avstro-Ogrski) političnega zedinjenja jugoslo­ vanskih narodov — seveda z vso pozornostjo na mednarodno politični položaj, v katerem so se te zedinjevalne težnje udejstvovale — posegala ena v drugo, kako so se med seboj pogojevale, vplivale ena na drugo, se tudi trle med seboj.. Le tako moremo priti tudi do bolj plastične podobe, do pravilnega sorazmerja v pomenu ene in druge dejavnosti za politično zedinjenje-jugoslovanskih narodov. Budisavljevič je Srb in je bil eden izmed najradikalnejših meščanskih jugoslovanskih integralistov. Tedaj smo bili vsi, ki smo se hoteli otresti avstro- ogrskega gospostva, več ali manj integralni Jugoslovani. Poudarjali smo to, kar nas je ali naj nas bi vEzalo s slovanskim jugom in ne tega, kar nas v jugoslovanski skupnosti slej ko prej kot samosvoj narod individualizira. Kot ideološka komponenta za osvoboditev izpod avstro-ogrskega gospostva in za razbitje habsburške monarhije je bilo integralno jugoslovanstvo tistega casa na­ predna sila, ki se je šele pozneje pretvorila poleg buržoaznega velesrbskega centralizma v glavnega sovražnika pravilne ureditve nove države in pomagala ustvarjati pogoje za Aleksand-ovo diktaturo in razvoj raznih fašizmov. Literatura, viri, iz katerih Budisavljevič zajema, so sicer nekam skromni. V glavnem so to Sišićsvi Dokumenti in poročila v Glasu Slovenaca, Hrvata i Srba, ki jih Budisavljevič narativno povezuje med seboj in jih očividno tudi po svojem spominu, ne da bi to povedal, dopolnjuje. Po kratkih uvodnih poglavjih o dogodkih med sarajevskim atentatom do napada Avstro-Ogrske na Srbijo, o preganjanjih pod vojnim absolutizmom v posameznih jugoslovanskih pokrajinah, o stališču avstrijske generalitete, posebno Conrada Hötzendorfa, o stališču hrvatskih frankovcev, sledi obširno poglavje, naslovljeno z Majniška deklaracija (25—34). v O majniški deklaraciji sodi pisatelj v nekaterih zaključnih stavkih sledeče: »Bez obzira na razno tumačenje programatskih zahtjeva Majske deklaracije stoji činjenica, da je u političkoj akciji Jugoslavena za vrijeme rata donošenje ove deklaracije bio snažan korak 'naprijed« in »Od donošenja Majske dekla­ racije počela je u narodu politička akcija za ujedinjenje Slovenaca.^ Hrvata i Srba u jugoslavensku državu.. .« (31). Omenja nekatera taka tolmačenja (27). Naj glede na nekatera drugačna, zelo negativna mnenja v nekaterih drugih zgoraj naštetih publikacijah kar v tej zvezi opozorim vsaj na nekaj destev, ki po mojem mnenju kažejo, da gre pri majniški deklaraciji in jugo- sloVanskem gibanju, ki se je z njo začelo, za dogajanje in dejavnost zelo kom­ pleksnega značaja, tako po okoliščinah ob objavi te deklaracije v dunajskem parlamentu kakor po podpisnikih in njihovih namenih ter po zaviralnih in pospešujočih vplivih glede radikalizacije tega gibanja. Krizman trdi, da so mnogi podpisniki majniške deklaracije, ob podpisu pa tudi pozneje, prav do konca, tako pravi, vztrajali pri habsburškem okviru in je ta deklaracija torej na liniji dvorskega reševanja jugoslovanskega vprašanja (prim. 173). Imenuje predvsem slovenske klerikalce, z imenom pa dr. Janeza Kreka in dr. Antona Korošca. Za čas ob podpisu ne izvzema Krizman prav­ zaprav nobenega podpisnika. Mandič pa pravi, da je bil efekt majniške dekla­ racije v inozemstvu porazen, »fraza pod žezlom habsburške dinastije«, da je demantirala program JO in mu zelo škodovala. »Danas je izvan svake sumnje, da je .revolucionarna' majska deklaracija pripadala odavno u politički inventar nadvojvode Franja Ferdinanda, koji je još 1909. god. o tome raspravljao s klerikalcem Sušteršičem, a ovaj preuzeo njene principe u svoj program« (59).. Ni nobenega dokaza, da je bila majniška deklaracija podana po dogovoru z dvorom. Ministrski predsednik Clam Martinitz, tako zatrjuje Korošec v svojem predavanju z dne 16. oktobra 1924 (Krizmanova objava v Istoriskom pregledu, Zagreb 19.59, 1. stran 67) je še pred začetkom seje 30. maja nagovarjal 281 Korošca, da naj Jugoslovanski klub (JK) ne poda nobene politične deklaracije (ima tudi Evgen Jarc, Cas 1926/27, str. 251). Na interni seji je to JK enoglasno odbil. Tudi je cesar Karel komaj 5 mesecev preje prisegel na ogrsko ustavo. Majniška deklaracija pa je odločen napad na dualistično ureditev monarhije, na ogrski ustavni red. Istočasno podana izjava Češke zveze izraža prepričanje, »da je zaradi odstranitve vsakih nacionalnih predpravic in zaradi zavarovanja vsestranskega razvoja vsakega naroda v interesu cele države kakor dinastije nujno treba preurediti habsburško-lotarinško monarhijo v zvezno državo svobod­ nih in enakopravnih nacionalnih držav« (Stenographische Protokolle über die Sitzungen des Hauses der Abgeordneten des Österreichischen Reichsrates im Jahre 1917, XXII. Session, I. Band, Wien 1917, str. 34). Glede okvira habsburške monarhije je ta deklaracija prav tako jasna kakor jugoslovanska, še bolj izraža skrb za preureditev celotne monarhije (na to opozarja tudi Budisavljević, 29) kakor jugoslovanska. Morda je razlaga za Mandićevo bolj pozitivno gledanje na češko izjavo (57—58) v primerjanju z jugoslovansko v tem, ker češki mani­ fest in zaprisego v Pragi napačno datira s 6. januarjem oz. 13. aprilom 1917 (57), ko je pravilno 2918 in se mu potem zdi menda nemogoče, da bi bila deklaracija z dne 30. maja 1917 manj revolucionarna kakor že čisto revolucionarne izjave v češkem manifestu in v aprilski zaprisegi. O učinku, ki ga je napravila maj­ niška deklaracija v inozemstvu, pa pravi dr. Bogumil Vošnjak, prav tako član JO kakor Mandić: »Deklaracija Jugoslovenskog kluba 30. maja 1917 g. stvorila je onaj deklaracij ski pokret širom naših krajeva, koji je omogućio vladu Narodnog veća. Na Krfu je bila deklaracija poznata i predmet naših diskusija. Moram priznati, da su srpski političari govorili o njoj s priznanjem« (U borbi za ujedinjenu narodnu državu, 1928, str. 368—369). Ni znano, da se je Franc Ferdinand vobče kdaj s kakšnim slovenskim politikom razgovarjal o svojih načrtih o preureditvi avstro-ogrske monarhije, kakor to trdi Mandić za Šušteršiča. Šušteršič mu je 1. 1908, ko ga je Franc Ferdinand »prosil«, da naj bi Slovanska jednota prenehala s tako ostro opozicijo proti Bienerthovi vladi, poslal spomenico, v kateri pravi, da je »naš državnopravni program trializem«, in predlaga, da naj se v tretjo, jugoslovansko državno tvorbo habsburške monarhije vključijo poleg vseh jugoslovanskih dežel tudi srbske pokrajine Ogrske. Franc Ferdinand mu je pismeno potrdil sprejem. Samo to (prim. Ivan Šušteršič, Moj odgovor, 1922, str. 63—64 in Korošec v predavanju 16. okt. 1924). Mnogo se je pri nas pisalo in se, kakor vidimo, še vedno piše o trialistič- nem načrtu Franca Ferdinanda za preureditev habsburške monarhije. Trializem se pri nas že kar z neko samoumevnostjo povezuje z imenom Franca Ferdi­ nanda. Z neko gotovostjo pa je mogoče reči le, da je Franca Ferdinanda vzne­ mirjalo predvsem gibanje za neodvisnost Ogrske in da je v ukrepih, ki bi jih bilo treba podvzeti, da se to gibanje zavre, težišče njegovih načrtov za preobrazbo avstro-ogrske monarhije. V Le problèmes nationaux dans la Monarchie des Habsbourg "(Beograd 1960) pravi slovenski zgodovinar dr. Fran Zwitter: »Načrti, izdelani za primer, da bi stopil na prestol, govore o uvedbi splošne volilne pravice (U.: na Ogrskem) in o razširitvi skupnih zadev, toda nič ne dokazuje njegove soglasnosti z. načrtom Popovića, ki je v interesu .zgodovinskih narodov' in ki bi za Ogrsko morali imeti tudi znatne socialne posledice« (141). Nobenega dokaza ni, da bi F. Ferdinand kdaj soglašal s kakš­ nim trialističnim načrtom. Zwitter se opira pri tem na obširno literaturo. Vsekakor ni med vsemi načrti Franca Ferdinanda ali drugimi dvorskimi in nemškoavstrijskimi strankarškopolitičnimi načrti nobenega, ki bi vključeval Slovence v jugoslovansko skupnost. Dunaj je hotel imeti do Adrije kar najbolj prosto pot. Se Karlov manifest 16. oktobra 1918, torej v dobesedno zadnjih dnevih monarhije, ne vključuje Slovencev v jugoslovansko državno tvorbo. Le načrti, predlogi in želje slovenskih politikov, klerikalnih, liberalnih in socialdemokratskih, vključujejo tudi Slovence v jugoslovansko skupnost. Tria- lističen načrt je predvsem načrt Velike Hrvatske, načrt frankovcev. Tako pogledano majniška deklaracija kljub habsburški klavzuli ni bila na liniji kakšnega trialističnega koncepta Franca Ferdinanda ali sploh dvorskega reševanja jugoslovanskega vprašanja. Kakšna zmeda vlada v tem pogledu v 282 jugoslovanski zgodovinski literaturi, dokazuje tudi pisanje Bastaića (n. pr. 110 spodaj). . . Majniško deklaracijo je podpisalo 33 izmed 37 jugoslovanskih drzavnozbor- skih poslancev avstrijske polovice monarhije, izvoljenih leta 1911. Franc Povše in Matko Mandić sta bila tačas že mrtva, koroški slovenski poslanec Franc Grafenauer je bil v zaporu, dr. Gustav Gregorin pa v emigraciji, v JO. Od 33 podpisnikov je bilo 18 slovenskih klerikalcev, 4 dalmatinski pravaši, 2 slovenska liberalca, 2 istrska hrvatska narodna »slogaša« (Špinčić in Laginja) in 7 liberalcev Dalmatinskega kluba, med njimi 2 Srba. Tudi ta dva sta pod­ pisala in se Budisavljević moti, ko to zanika (33). Dr. Dušan Beljak je med podpisniki celo na čelu (Stenographische Protokolle, XXII., str. 34), po 30. maju pa je podpisal deklaracijo tudi dr. Božo Vukotič. Tako trdi Fran Erjavec y Ilustriranem Slovencu št. 25/1925 in Evgen Jarc v Času 1926/27, str. 251, m. ni razloga, da jima ne bi verjeli. Majniška deklaracija je bila torej sporazumna izjava vseh slovenskih, hrvatskih in srbskih poslancev iz avstrijske polovice monarhije, katoliških in pravoslavnih, klerikalnih in liberalnih, v tej solidar­ nosti prava prelomnica. Del teh podpisnikov že ob podpisu majniške deklaracije glede habsburške klavzule ni mogel resno misliti. Bila jim je res to, kar so pozneje izjavljali: legalna legitimacija za jugoslovansko propagando. Glede obeh slovenskih libe­ ralnih poslancev dr. Vladimir j a Ravniharja in dr. Otokarja Rybâfa pravi Milada Paulova, da sta se v februarju 1915 udeležila tržaškega sestanka (Mandić govori o treh sestankih, 17), na katerem so navzoči slovenski in hrvatski politiki sklenili, da odpošljejo dr. Trumbiću pismo, v katerem mu na svečan način izrekajo priznanje, odobravajo njegovo dosedanje delo in izražajo solidarnost z njim itd. Dr. Josip Mandić je nesel to pismo v Rim k Trumbiću (prim. Jugo­ slavenski odbor, Zagreb 1925, str. 62). Navzoča sta bila tudi hrvatska istrska poslanca profesor Vjekoslav Spinčić, Matko Mandić (t 14. 5 1915) in po Anteju Mandiću tudi dr. Matko Laginja (17). Ravnihar, Rybâf, Spinčić in Laginja so mogli torej podpisati majniško deklaracijo s habsburško klavzulo le z določeno mentalno rezervacijo. Isto smemo domnevati za 7 liberalnih poslancev Dalma­ tinskega kluba. Kako je s slovenskimi klerikalci? Vseslovensko ljudsko stransko (VLS) je že nekaj let pred majniško deklaracijo pretresalo hudo notranje nasprotje zaradi avtokratizma načelnika SLS za Kranjsko Šušteršiča, zaradi njegovega nerazumevanja posebne nacionalne ogroženosti koroških in štajer­ skih Slovencev, zaradi vodstvene rivalitete med Šušteršičem in Korošcem. Nadaljnji razvoj jugoslovanskega gibanja kaže, da je tvoril vsaj del štajerskih slovenskih poslancev nacionalno radikalno krilo slovenskih klerikalcev. Sušter- šič in Jaklič sta podpisala manjniško deklaracijo gotovo brtz vsakih pomisle­ kov glede habsburške klavzule. Kako je posebej z dr. Janezom Krekom? O njem piše Paulova, da je januarja 1915 obljubil Trumbićevemu odposlancu Lugerju, da bo storil tako, kakor ga Trumbić prosi, »da naj zaščiti emigraciji hrbet in naj zaupa v njen patriotizem«. Luger je poslal nato Trumbiću še dopisnico, da »pada snijeg i da je vrijeme vrlo krasno«, kar da je bilo dogo­ vorjeno geslo, da Krek še na ta način potrjuje ustno dano obljubo (Jugosla­ venski odbor, 23; isto ima tudi Mandić, 18). Te obljube še ni mogoče razumeti tako, kakor da je hotel Krek izraziti s tem popolno soglasje s Trumbićevo politiko. Med to dopisnico in majniško deklaracijo je n. pr. brošura »Kroaten und Slowenen« (Jena, 1916), pisana še čisto v duhu političnega koncepta Hrvat- sko-slovenskega kluba. Neka pripravljenost za razumevanje Trumbićeve poli­ tike pa je z navedeno dopisnico izražena. In Korošec? Mandić in Krizman imata o Korošcu tudi za čas med-prvo svetovno vojno zelo negativno mnenje. Krizman ga prišteva k tistim, ki so pri habsburškem okviru vztrajali do konca. Mandić piše, da se je Krek za čas ob podpisu majniške deklaracije izrazil o Korošcu, da je »degeneriral v hlapčevsko servilnost«. Korošec da je hotel zedinjenje pod avstrijsko krono, kar da je odgovarjalo namenu Vatikana in je vse to pozneje Korošec sam priznal, pre­ pričan, da je bila ta rešitev sprejemljiva tudi za Srbe (59). Mandiću se je tu pomešalo med seboj vse mogoče. Besede o Koroščevi degeneraciji v hlapčevsko 283 servilnost izreka. Sušteršič v svoji brošuri »Moj odgovor« (stran 90), in ne Krek. Brošura je zlasti proti Korošcu pisana z osebnim sovraštvom. Ce pomislimo še na Šušteršičevo politično pot, prav iz njegovih ust ta očitek ni prepričljiv. Tudi kasnejše »priznanje«, da bi bilo zedinjenje jugoslovanskih narodov pod avstrijsko krono sprejemljivo tudi za Srbe, je priznanje Sušteršiča v že navedeni brošuri, ki je izšla 1. 1922 (prim. str. 63—66) in ne Koroščevo. Ob podpisu majniške deklaracije je bilö med slovenskimi klerikalci poleg Sušteršiča in Jakliča verjetno še več takih, ki so s habsburško klavzulo resno mislili. Zase pa pravi Korošec v predavanju 16. oktobra 1924, da je bila njegova politika že od vstopa Amerike v vojno, torej od aprila 1917, orientirana na poraz centralnih sil. To ni verjetno. Radikalizacijo politike JK in jugoslovan­ skega gibanja je dejansko mogoče zaznamovati šele z jesenjo 1917. 2. oktobra izgovori član JK, slovenski liberalni poslanec Ravnikar, v dunajskem parla­ mentu kot prvi besede, da je politični program majniške deklaracije minimalni program (Sten. Prot. XXII., 1351). V delegacijah podajo češki in jugoslovanski poslanci (Cingrija, Fon, Korošec, Laginja) 3. decembra 1917 skupno izjavo, v kateri ugotavljajo, da more biti razvoj njihovih narodov zagotovljen le, če bo samoodločba narodov priznana v najpopolnejši meri (dr. Dragotin Lončar, Politično življenje Slovencev, Ljubljana 1921, str. 101). K znamenitemu češkemu manifestu 6. januarja 1918, v katerem zahtevajo Čehi samoodločbo in samostoj­ no državo, ne da bi habsburško dinastijo še kaj omenjali, odpošlje Korošec solidarnostni brzojav (to omenja tudi Budisavljević, 101). V proračunskem odseku avstrijske poslanske zbornice 17. januarja 1918 ugotovi štajerski slo­ venski klerikalni poslanec dr. Ivan Benković, da je jugoslovansko vprašanje eminentno mednarodno vprašanje ter da bo vihar ljudskega ogorčenja pomedel vse tiste, ki imajo majniško deklaracijo za maksimalni program (Slovenec, 18. januarja 1918, št. 15). Solidarnostno izjavo o skupnem boju s Čehi za samo­ odločbo in svobodno državo ponovi Korošec v dunajskem parlamentu 22. ja­ nuarja 1918 po govoru ministrskega predsednika Seidleria, ki ie očital Čehom po smislu, čeprav ne expressis verbis, veleizdajo (Sten. Prot., XXII., str. 2806). Konec januarja 1918 naslovi JK na cesarja in zunanjega ministra Czernina memorandum, kjer v petitu zahteva priznanje popolne pravice narodne samo­ odločbe, ne da bi omenjal habsburško žezlo. Korošec, dr. Izidor Cankar in dr. Albert Kramar izrazijo soglasje tudi z zagrebško marčno resolucijo (Slo­ venec, 4. marca 1918, št. 52). Pomladni meseci 1918 so čas velikih manifestativnih vsenarodnih taborov, slovenska posebnost. Na nekaterih izmed njih sprejemajo že čisto revolucionarne resolucije na pr. v Št. Petru na Krasu, 10. marca, v Žalcu, 17. marca, kjer govorita tudi Korošec in Budisavljević (časniki tistih dni). Kardelj imenuje v VLS Korošca, med liberalci pa Žerjava, kot voditelja radikalnih struj jugoslovanskega gibanja, ki so nastopale »s forsiranimi nacio­ nalističnimi gesli, slovenskimi in jugoslovanskimi, da bi z njimi paralizirale revolucionarno socialno vrenje delovnih množic« (Razvoj slovenskega narod­ nega vprašanja, II. izdaja, str. 314). O »radikalnem« Korošcu govori Slipičević (105). Razmeroma pogoste avdience pri Karlu — vsekakor dejstvo, ob katerem se je treba z mislijo ustaviti — morejo nuditi snov za razne domneve, toda samo za domneve. Zadnja avdienca, kakor pravi Korošec v predavanju 16. okt. 1924, je bila avgusta ali septembra 1918. Nekaj tega, kaj je bilo predmet neka­ terih avdienc, je v razpravi Drägovana Sepića »Oktobarska revolucija i jugosla­ vensko pitanje u Austro-Ugarskoj 1917/18« v Historijskem zborniku 1958/1959, ki poroča o tem po arhivu Vj. Spinčiča v Drž. arh. NRH v Zagrebu. Moje mnenje o Korošcu tistega razdobja je, da mu jugoslovanske premo- črtnosti vsaj od jeseni 1917 dalje ni mogoče odrekati; -pač pa Korošec ni imel tistega, kar je imel izmed vseh tedanjih jugoslovanskih politikov v največji meri Franjo Šupilo in v večji meri kakor Korošec tudi Trumbić: jasnejšega koncepta, kakšna naj bo notranja ureditev Jugoslavije. 2e celo pa je bil Korošcu tuj duh, iz katerega je govoril Ivan Cankar v svojem znamenitem predavanju 1. 1913 o jugoslovanski zvezni republiki kot zaželjenem cilju. To ga je v nadaljnjem privedlo v oster konflik z naprednimi silami. Pomena političnih izjav in programov se tudi ne sme presojati po samem njihovem besedilu, temveč tudi po odmevu in odporu, ki ga izzovejo. Majniško 284 deklaracijo je nemško-avstrijska in ogrska vladna večina takoj najostreje napadla. Napadla jo je tudi nemško-ravstrijska krščanskosocialna stranka in jo napadala do konca. Niti en nemško-avstrijski ali madžarski politik ji ni priznal upravičenosti. Na sprejemu bosenskih politikov 21. septembra 1918 v Sarajevu je rekel ogrski ministrski predsednik Tisza: »To je glas, ki nam žal že nekaj časa doni nasproti iz Prage in Ljubljane, glas, ki zavestno ali nezavestno služi našim sovražnikom.« (Kapidžić, str. 46). Ni pa nobenega dvoma, da je velik del slovenskega in hrvatskega katoli­ škega klera s habsburško klavzulo majniške deklaracije resno mislil in je želel, da bi do zedinjenja jugoslovanskih narodov prišlo s katoliško habsburško dinastijo, nekateri prav do kraja, drugi pa še dolgo po 30. maju 1917. Ljubljan­ ski škof Jeglič se je, sodeč po fragmentih dnevnika, ki jih poznam, še okt. 1918 s težavo sprijaznjeval z rešitvijo jugoslovanskega vprašanja izven habsburške monarhije. Dr. Aleš Ušeničnik je še konec avgusta 1918 izdal brošuro »Um die Jugoslavija«, v kateri ugotavlja, da »težnje slovenskega naroda niso šle nikdar za državnostjo izven habsburške monarhije« (35) ter končuje z izjavo zaupanja v cesarja Karla. Po veliki večini pa so tisti duhovniki, ki so hoteli vztrajati pri habsburškem okviru prav do kraja, bili na Slovenskem s Šušteršičem. Toda ti so začeli, kakor to dovolj jasno kaže pisanje Resnice in Novic, popuščati tudi y jugoslovanskem programu majniške deklaracije. Imajo ga kvečjemu za maksi­ malni program, v ospredje začenjajo potiskati idejo Zedinjene Slovenije, v pričakovanju, da bodo dobili Zedinjeno Slovenijo kot dunajski dar, kot nagrado za lojalnost, za nasprotovanje politiki JK. Kakor je Sušteršiča njegovo brezpo­ gojno habsburžanstvo po logiki zgodovinskega razvoja privedlo do tega, da je opuščal jugoslovanski program, tako je tiste, ki so brezpogojno vztrajali pri programu jugoslovanskega političnega zedinjenja majniške deklaracije, že sama logika zgodovinskega razvoja silila, da so opustili habsburški okvir. Politično zedinjenje s Hrvati in Srbi je postalo za JK pot, sredstvo in poroštvo za popol­ no osvoboditev izpod nemškega, avstroogrskega gospostva. Se v 1. 1918 se je JK v boju proti šušteršičijancem sicer večkrat skliceval na majniško deklara­ cijo, toda njen jugoslovanski program mu je bil v nasprotju s šušteršičijanci glavna, edina vsebina. Tudi Sepie ugotavlja to premaknitev pomena majniške deklaracije za JK oz. njegove nasprotnike spomladi 1.1918 (Oktobarska revolu­ cija i jugoslavensko pitanje, Historijski zbornik, 1958/59, str. 33 in 45). Naj v tej zvezi omenim samo še Slipičevičevo trditev o slovenski najmanjši politični in psihološki pripravljenosti za svobodo in zedinjenje izmed jugo­ slovanskih narodov (104 do 105). Slipičevič pravi tudi, da je imel Jugoslovanski odbor med Slovenci le malo zaslombe. To utemeljuje Slipičevič predvsem s trditvijo, da je Šušteršičeva večina v kranjskem »saboru« (105) obsodila delo JO kot veleizdajalsko. Slipičevič zamenjuje tu deželni odbor z deželnim »saborom«, zborom ali skupščino, kakor to danes pravimo. Kranjski deželni zbor. ni bil med celo vojno niti enkrat sklican na zasedanje. Deželni odbor je bil samo izvršni organ deželnega zbora, 6 oseb. V tem odboru so šušter­ šičijanci res imeli večino, v deželnem zboru pa v času, ko je šlo za obsodbo Trumbiča prav gotovo ne več. Ze 27. dec. 1917 je veliki zbor zaupnikov SLS zavrnil Šušteršičevo tolmačenje, da je majniška deklaracija maksimalni pro­ gram (Slovenec, 28. dec. 1919, št. 296). Velik oportunizem nekaterih kranjskih Vodilnih mož še julija 1918 pa se kaže iz avdience predsednika kranjske SLS, prelata Andreja Kalana in načelnika Narodno napredne stranke dr. Ivana Tavčarja v Trumbičevi zadevi 10. julija 1918 pri kranjskem deželnem pred­ sedniku Attemsu. Bil je v Ljubljani, tako se zdi, predvsem urednik »Slovenca« Izidor Cankar, ki je v tej Trumbičevi opizodi zmešal deželnemu odboru račune in bil deležen zaradi tega ostrih napadov v Šušteršičevi Resnici. V glavnem se more reči, da so bili na Jugoslavijo Slovenci, Hrvati in Srbi iz avstrijske polovice monarhije pripravljeni bolj kakor Hrvati in Srbi iz Banovine ali Kraljevine. Nobenih zaključnih mnenj nočem v tej zvezi o majniški deklaraciji, o jugoslovanskem gibanju, ki se je z njo med prvo svetovno vojno na tleh habsburške monarhije začelo, izrekati. Tega v tej zvezi tudi ne morem. Hotel 285 sem opozoriti le na nekaj dejstev, ki kažejo na veliko kompleksnost vsega dogajanja tistega časa in ki se protivijo vsakemu apriorističnemu poenostav­ ljanju. Naj se po tem ekskurzu povrnem k poročilu o Budisavljevićevi knjigi in k njeni oceni, omejujoč s.e nà glavno in najvažnejše, za slovensko zgodovino posebej pomembno. Budisavljević omenja v poglavju o majniški deklaraciji nekaj političnih izjav v hrvatskem saboru, od katerih pa do majniške deklaracije ni bilo nobene, ki bi v zedinjevalne težnje vključevala tudi Slovence in Srbe. Prva, ki se je v hrvatskem saboru izjavila za majniško deklaracijo, je bila, 5. junija 1917, nekam paradoksno, Starčevičeva stranka, poleg hrvatska-srbske koalicije po številu poslancev najmočnejša stranka na Hrvatskem (32). Hrvat- sko-srbska koalicija, ki bi bila po svoji moči — 47 poslancev od 88 v hrvatskem saboru — po svojem programu in sestavi najbolj poklicana, da prevzame vodstvo v jugoslovanskem gibanju, je prav ta čas čutila potrebo stopiti v vlado. Poslanca koalicije, Budisavljević in Valerij an Pribičević, sta zaradi tega iz­ stopila iz koalicije in 13. julija 1917 podala v saboru izjavo, da naj se na temelju narodnega načela, zgodovinskega prava in pravice do narodne samo­ odločbe vse dežele monarhije, v katerih žive Slovenci, Hrvati in Srbi zedinijo v skupno, popolnoma samostojno in nezavisno državno telo, ne da bi omenjala habsburško dinastijo (33). 1. jan. 1918 sta začela izdajati glasilo Glas Slovenaca, Hrvata i Srba (Glas SHS), okrog katerega so se zbirali jugoslovanski nacionalni odločneži, med njimi tudi Slovenca dr. Gregor Žerjav in Ivan Hribar (ki ga pa Budisavljević ne omenja, 73). V imenu srbske radikalne stranke je v Srem- skih Karlovcih, 27. jaunarja 1918, izjavil njen predsednik Djordje Krasojević, da majniška deklaracija ni dovolj precizna in da so »srbski radikali iskreno za demokratizem in samoodločbo naroda, t. j . da so zavarovani: narodno ime in gospodarski ter kulturni razvoj«, da pa v ustvarjanju »jugoslovenske zajed­ nice« nočejo biti zadnji (34). Izmed časnikov na Hrvatskem je glasilo Starčevičeve stranke Hrvatska Država 23. novembra 1917 pod naslovom »Deklaracija od 30. svibnja« pisala, da ji deklaracija 30. maja ni nikakšno »sveto pismo«. »Ali držali smo je i držimo je za velik korak naprijed u našem političkom razvoju, za bazu u daljem r a d u . . . U njoj je prvi put jednodušno od predstavnika Hrvata, Srba i Slovenaca naglašeno narodno jedinstvo. . . Deklaracija od 30. svibnja kao minimum naših narodnih zahtijeva — što mi prvi istakosmo i naglasismo — postade nam bazom rada, skupljenja i ujedinjavanja narodnog« (29). (Kar se tiče vprašanja prvenstva izjave, da je majniška deklaracija minimalni pro­ gram, sem že zgoraj omenil, da je podal tako izjavo v dunajskem parlamentu ljubljanski liberalni poslanec Ravnihar že 2. oktobra). Pisatelj omenja nato še druge članke v raznih tedanjih časnikih in kasnejše izjave raznih zgodovinarjev in publicistov, med njimi Kardeljevo izjavo v knjigi »Razvoj slovenskega narodnega vprašanja«, str. 317, in Novakovo v »Mägnum Crimen«. Polemizira z Novakom, češ da je bilo mnogo duhovnikov, ki deklaracije niso interpretirali tako kakor Jeglič-Ušeničnik ali Mahnič- Alfirević, posebno v Dalmaciji (31). V poglavju »Jugoslavenska omladina« (49—58) našteva Budisavljević po kratkem uvodnem zgodovinskem pregledu mladinskih gibanj za zedinjenje jugoslovanskih narodov v preteklosti več izjav vseučiliške in dijaške mladine od prvih v januarju 1918, ki pozdravljajo majniško deklaracijo, Jugoslovanski klub na Dunaju in Starčevićevo stranko v Zagrebu, do, zlasti po marčni resoluciji vedno bolj radikalnih, ki pozivajo tudi na delo med narodom. Jugoslovansko gibanje v Sloveniji ima nekatere posebnosti. Od zbiranja podpisov in izjav občinskih odborov od poletja 1917 do februarja 1918, ko se je izjavilo za majniško deklaracijo že 564 občinskih odborov, je jugoslovansko gibanje na pomlad 1.1918 seglo v Sloveniji v širino kakor nikjer drugod ne. Slovensko ljudstvo je marca, aprila in maja 1918 manifestiralo za Jugoslavijo na številnih dobro obiskanih shodih, taborih. Omenjam jih nekaj že zgoraj. V mesecu maju se je uprlo slovensko vojaštvo v Judenburgu, Radgoni in Murauu. Hotelo je konec vojne, domov (prim.: Prežihov Voranc, Doberdob, 286 poglavje Judenburg). Zaradi teh uporov je bilo za take delikte razglašeno naglo sodišče v tem času od vssh avstrijskih dežel le na Štajerskem, Ko­ roškem in Kranjskem. Tudi to je treba še natančneje raziskati. Seidler jeva vlada zaostreno nemškega kurza, podprtega še z odločnimi in grozečimi iz­ javami cesarja Karla proti jugoslovanskemu gibanju ob sprejemu zastopnikov nemštva iz slovenskih dežel 24. maja 1918 je nato v začetku junija 1918 vse nadaljnje shode prepovedala ozir. jih je z orožništvom preprečila. V slovanskih dneh, sredi avgusta 1918, pa je bilo v Ljubljani in v St. Janžu zopet dvoje velikih manifestativnih zborovanj in to kljub policijski prepovedi. V drugih jugoslovanskih deželah so bila večja manifestativna zborovanja le bolj priložnostnega značaja, n. pr. ob proslavi stoletnice rojstva pesnika Petra Preradovića v Zagrebu 19. marca 1918, ki jo Budisavljević opisuje v posebnem poglavju (41—44) in na kateri je sodelovala tudi hrvatsko-srbska koalicija, ne da bi mogla preprečiti, da ne bi bili govori na pokopališču, pred spomenikom in na svečani predstavi v hrvatskem gledališču prepovedani. V posebnem poglavju obravnava Budisavljević krfsko deklaracijo, zvezo z JO po dr. Baracu in predzgodovino ter pripravljalne razgovore za sestanek in resolucijo 3. marca v Zagrebu. Sestanka, na katerem je bila sprejeta ta resolucija, so se med mnogimi politiki udeležili tudi Korošec, Izidor Cankar in Kramer. Glavni inciatorji tega sestanka in resolucije so bili skupina okrog Glasa SHS in starčevićanci. Resolucija poziva na koncentracijo vseh strank in skupin, stoji na stališču integralnega jugoslovanstva in na podlagi načela narodne samoodločbe zahteva lastno narodno, nezavisno, na demokratičnem temelju slonečo državo Slovencev, Hrvatov in Srbov (34—41). Dr. Konstantin Bastaio (Stvaranje stare Jugoslavije v zborniku Narodi Jugoslavije u borbi za slobodu, Zagreb, 1959) te resolucije ne omenja. »Donošenjem Martovske resolu­ cije konačno je napušten program, iznesen u Majskoj deklaraciji, i prihvaćeni osnovni principi programa Krfske deklaracije«, tako zaključuje Budisavljević to poglavje (41). V nadaljnjem se razne politične izjave sklicujejo na to reso­ lucijo, jo navajajo kot program, s katerim se strinjajo: Hrvatska seljačka stranka po Radiću 5. oktobra 1918 (68) hrvatski socialni demokrati, ki so sodelo­ vali že pri marčni resoluciji (71), bosenski muslimani okt. 1918 (79). Omenjena je posebej še v pravilniku Narodnega vijeća z dne 6. okt. 1918, t. 4. (Sišić, Dokumenti, 175), vse znamenje, da pomeni ta resolucija v jugoslovanskem gibanju v monarhiji med vojno važen mejnik, ob katerem se v nadaljnjem delijo duhovi. Od zagrebške resolucije 3. marca 1918 so napadi Šušteršičeve Resnice in poznejših Novic že celo naperjeni predvsem proti Korošcu in Izidorju Cankarju (mimogrede: politična vloga Izidorja Cankarja kot glavnega urednika Slovenca od decembra 1917 dalje je bila, kakor vse kaže, veliko po­ membnejša, kakor se to v dosedanjem slovenskem zgodovinopisju priznava). V posebnem poglavju opisuje pisatelj izvajanje sklepov marčne resolucije glede koncentracije vseh strank in skupin (44—49). Prvi sta ugotovili potrebo po taki koncentraciji in sprejeli zadevne sklepe obe slovenski meščanski stranki. Vseslovenska ljudska stranka že 27. dec. 1917, Narodno napredna stranka pa 13. jan. 1918. Prvi pa so zadevni sklep marčne resolucije izvedli Dalmatinci z ustanovitvijo Narodnega sveta 1. jul. 1918, nato pa Slovenci 16. avgusta 1918, v slovanskih dnevih v Ljubljani, kjer je bil kot opazovalec navzoč tudi zastop­ nik soc. dem. stranke. Manjka v tem poglavju natančnejši opis naporov me­ ščanskih strank in skupin za pridobitev delavskih strank za tako koncentracijo in kaj so delavske stranke navajale za in proti glede koncentracije. Delavske stranke so bile tisti čas šibke, številčno in ideološko, prav glede nacionalnega vprašanja nič bolj jasne kakor meščanske stranke. Obširno je poglavje o zadržanju političnih strank in skupin (59—81), opis stališč političnih strank in skupin v posameznih jugoslovanskih deželah glede jugoslovanskega gibanja. Vsekakor najbolj zanimiva in zgodovinsko še vedno premalo obdelana je politika hrvatsko-srbske koalicije, te najmočnejše politične formacije na jugu monarhije med prvo svetovno vojno. Budisavljević jo z mno­ gimi drugimi označuje kot oportunistično. Omenja pa govor Svetozarja Pribi- čevića 9. jul. 1918 (!), v katerem zagovarja Pribičević vladno udeležbo hrvatsko- ' 287 srbske koalicije od poletja 1917 s taktiko deljenih viog (62). Bastaio vsaj za začetek dopušča, da je bilo prav, da je hrvatsko-srbska koalicija s tem, da je vstopila v poletju 1917 v vlado, preprečila, da bi prišli do oblasti frankovci (s komisarjem namesto z banom na čelu), s čimer da je hotela tudi preprečiti pogrome proti Srbom (71). Mandić omenja nedokazano — izrecno sam pravi tako — trditev, da je koalicija izvajala to politiko po inštrukcijah srbske vlade, ki da ji je bolj ustrezalo, da najde ob koncu vojne v jugoslovanskih deželah, ki jih je hotela, kakor je govorila, osvoboditi, pasivno prebivalstvo. Zagovor politike hrvatsko-srbske koalicije kot taktike deljenih vlog najdemo še v govoru saborskega predsednika dr. Medakovića 29. okt. 1918 ob proglasitvi Države Slovencev, Hrvatov in Srbov (Šišić, Dokumenti, str. 193: »Naš je sabor i u ovo teško ratno doba stvorio našemu narodu zaklon i zatišje...«). V Sloveniji je bilo v tem pogledu drugače, tudi v osrednji deželi Kranjski. V Vojvodini je bilo v začetku vojne ustavljeno delovanje vseh strank (79). V BiH politične stranke že pred vojno niso bile razvite, tako ugotavlja Budi- savljević (77). Med vojno je bilo že zaradi vojaške diktature, ki je vladala v tej deželi skoro do konca vojne, onemogočena vsaka javna, legalna politična dejavnost. O vplivu majniške deklaracije in njenih tvorcev na formiranje političnih taborov v BiH, vsaj ugledne j ših osebnosti, ve povedati več Kapidžič. V Dalmaciji, pravi Budisavljevič, se je politična akcija za Jugoslavijo začela z majniško deklaracijo, toda ne kot strankarska dejavnost (76). Poglavje o tisku (82—94) je menda prvi pregled vseh važnejših časnikov v posameznih jugoslovanskih deželah, njihovih stališč do jugoslovanskega vpra­ šanja, majniške deklaracije in marčne resolucije, stališč posebnih političnih skupin okrog posameznih časnikov. Obširno je opisano zlasti, zakaj in kako je prišlo do ustanovitve Glasa SHS, ki je začel izhajati 1. jan. 1918. Po sprejetju krfske deklaracije 20. jul. 1917 je sklenil Budisavljevič, da začne izdajati list, ki bo stal na stališču krfske deklaracije. Nekoliko obširneje omenja Budisav­ ljevič tudi socialdemokratski časnik Hrvatske in Slavonije »Sloboda«, njegovo pisanje, da je vprašnje republike in monarhije stvar sekundarnega značaja, glavno da je sedaj zedinjenje (91). Označen je s tem problem, ki se ga bom natančneje dotaknil pri poročanju o Mandićevi knjigi, obenem vprašanje, koliko je mogoče z današnjimi kriteriji govoriti o pravilnosti ali nepravilnosti tedanjih odločitev. Pisanje slovenskega tiska je bilo glede marčne resolucije manj jasno in premočrtno, kakor to ugotavlja Budisavljevič. V poglavju o književnikih (94—99) se omejuje pisatelj v glavnem na kratek zgodovinski opis stikov med književniki jugoslovanskih narodov, posebej na sodelovanje teh književnikov pri Književnem Jugu. V opisovanju odnosov med Čehi in Jugoslovani (99—107) je zame novo, kar pove Budisavljevič o stikih s češko »mafijo«, s katero da je najprvo njega, pozneje pa še Žerjava in Korošca povezal Rudol Giuno in od katere da so dobivali zaupne informacije,' ki. jih je imela mafija od Masaryka in Beneša iz inozemstva. Kako je pravzaprav s temi informacijami, po kakšnem kanalu so dotekale oz. se oddajale? Zagreb je imel neko direktno zvezo z JO po dr. Franu Baracu (Budisavljevič, 36) iri~ dr. Svetozarju Rittigu (Mandić, 24). V svojem predavanju z dne 16. oktobra 1924 pravi Korošec, da so bili prvi stiki z inozemstvom navezani po Slovencih, uradnikih v dvorni knjižnici, med kate­ rimi je bil dr. Ivan Prijatelj (predavanje v Krizmanovi objavi, 69). Božo Borštnik zatrjuje v svojem članku »O naši mafiji«, da so se tudi Čehi posluževali zveze, ki jo je organiziral Žerjav (Ob dvajsetletnici Jugoslavije, Ljubljana 1938, str. 41). Ta članek je izšel eno leto pozneje kakor knjiga Milade Paulove »Dejiny maffie«. Skrb, ki sta jo posvečala Korošec in Žerjav zvezi s Čehi, solidarnostna izjava s Češkim manifestom 6. Jan. 19Ì8, skupna manifestacija 13. apr. ob slovesni zaprisegi čeških poslancev, da bodo vztrajali, dokler ne bodo priborjeni temelji nezavisnosti češkega naroda, in skupna manifestacija 16. maja ob petdesetletnici položitve temeljnega kamna češkega Narodnega divadla, kar vse Budisavljevič v tem poglavju opisuje, so sicer že dovolj jasen znak o radikalizaciji jugoslovanskega gibanja. V kratkem opisu slovanskih dni v Ljubljani (107—109) se omejuje pisatelj na opis slovanskega značaja teh dni. Udeležili so se jih poleg Čehov tudi Po- 288 ljaki. Na drugem mestu omenja pisatelj, da je bil v teh dneh ustanovljeni Narodni svet za Slovenijo in Istro izrecno zamišljen kot sestavni del bodočega centralnega narodnega sveta, ki naj se ustanovi v Zagrebu kot predstavnik vseh Jugoslovanov habsburške monarhije (48—49). To je važno. • Spričo tega dejstva je kaj tvegana trditev Bastaića, da so bili narodni sveti organizirani z odobritvijo (kar naj bi tu pomenilo: v nekem sporazumu) avstrijske vlade (110) in navaja po Bastaiću to tudi Janković (61, pod črto). Pisatelj ne omenja zanimivosti, da v vseh teh dneh ni noben govornik niti z eno besedo omenil cesarjevega rojstnega dne (17. avg.) in da po poročilu Šušteršičeve Resnice z dne 24. avg. 1918, št. 36, ljubljanski župan ni tako kakor praški župan pozval prebivalstva, naj v počastitev cesarjevega rojstnega dne razobesi zastave, pač pa da je »pozval občinstvo, naj izobesi slovanskim gostom na čast slovenske trobojnica« ter so visele v teh dneh po Ljubljani skoro same slovenske tro- bojnice. Zdi se, da je prav v teh dneh tudi pri tistem delu slovenskega meščanstva, ki je v jugoslovanskem gibanju predstavljalo oportunistično krilo, zmagala radikalnejša miselnost. V poglavju »Destruktivno delovanje protiavstrijske akcije doma in ideje ruske oktobrske revolucije na avstro-ogrsko vojsko in vojno mornarico« (109— 113), v katerem govori pisatelj o uporih v mornarici, pobegu torpedovke št. 11, kotorskem uporu v februarju 1918, o zelem kadru in o protivojni propagandi, o vplivu oktobrske revolucije pravzaprav ne zvemo nič. To je res vobče še slabo obdelano poglavje našega zgodovinopisja. Prvič je objavljeno v tem poglavju zanimivo poročilo glavnega generalštabnega oficirja v štabu avstrijske vojne komande poverjeniku za narodno obrambo dr. Drinkoviču. Ti pojavi notranjega razkrajanja avstro-ogrske monarhije, vzroki tega razkroja, vplivi, bi pač" zaslužili v našem zgodovinopisju temeljito monografijo, v kateri bi našli svoje pravo mesto tudi upori slovenskega vojaštva v maju 1918. Znamenita pot grofa Tisze po Hrvatski, Dalmaciji in Bosni ter Hercegovini (113—117), opisana že v mnogih dosedanjih zgodovinskih spisih, je bila isto leto (po letnici izdanja), kakor je izšla Budisavljevićeva knjiga, opisana, posebej po BiH, temeljito, na podlagi arhivskih virov od Kapidžiča. Eno leto pozneje pa je izšla Krizmanova monografija »O putu grofa Tisze po jugoslovenskim zemljama u septembru 1918« (Historijski zbornik, Zagreb 1959, št. 3), kot odgovor na članek E. Stullija »Oko jedne turneje grofa Tisze po jugoslovenskim zemljama u septembru 1918« (Historijski zbornik, Zagreb 1959, XI/XII), kot str. 41—49). Poglavje o poizkusih Avstro-Ogrske za sklenitev separatnega miru (117— 121) vsebuje le noto avstro-ogrskega zunanjega ministra Buriana 14. sept. 1918 vsem sovražnim in nevtralnim državam, odgovor Narodnega vijeća z dne 24. sept, nanjo in odgovor predsednika JK z dne 2. okt. To in večina nasled­ njih poglavij (Ustanovitev Narodnega vijeća, 121—131; Manifestacije v Zagrebu, 132—133; Zgodovinski zaključki hrvatskega sabora, 133—141; Delo Narodnega vijeća, 141—148; Ženevska deklaracija 152—156; Akcija za izvedbo zaključkov Narodnega vijeća z dne 18. okt. 1918, 156—160 in Proglasitev zedinjenja 1. dec. 1918, 170—175) so v Budisavljevićevi knjigi le zaradi celotne podobe ustanavlja­ nja jugoslovanske države ter so pisana skoraj izključno s povzetki zadevnih Sišićevih Dokumentov, večkrat kar z nekorektnim izpuščanjem važnih delov, tako, da je namesto teh poglavij že bolje prebrati kar Sišićeve Dokumente. Vmes so poglavja, kakor je poglavje o prihodu enot srbske vojske v hrvatske in slovenske kraje (149—152), o priključitvi Vojvodine Srbiji (160—161) in o kratki zgodovini zedinjevalnega gibanja v Crni gori (163—170). V poglavju o prihodu srbske vojske v hrvatske in slovenske kraje polaga pisatelj posebno pozornost na citiranje dokumentov, ki naj dokažejo, da je prišla srbska vojska na Hrvatsko in v Slovenijo na prošnjo zagrebškega Narodnega vijeća. Pisatelj zanika, da je prišla srbska vojska na Hrvatsko in v Slovenijo kot nekaka okupatorica, policijska vojska za dušitev revolucionarnega gibanja (152). O tem nekaj več še v poročilu o Jankovićevi razpravi. Krvavi dogodki v Zagrebu 5. dec. 1918 (176—181) so opisani v tej knjigi prvič po pismenih in ustnih poročilih, naslovljenih na Budisavljevića, ki je bil tedaj v Narodnem vijeću poverjenik za notranje zadeve. 19 Zgodovinski časopis 289 Knjigo zaključuje poglavje o potrditvi akta zedinjenja 1. dec. 1918 po srbski narodni skupščini. Budisavljevićeva knjiga je prvi celotnejši opis dela za jugoslovansko politično zedinjenje po domačih silah v monarhiji med prvo svetovno vojno. Kot prvi opis ima svoje nepopolnosti, za katere pa je med drugim kriva tudi zaostalost slovenskega zgodovinopisja za to dobo. Marsikaj novega je v tej knjigi prvič objavljenega, novi so nekateri poudarki, posebej glede pomena majniške deklaracije za razgibanje politične aktivnosti tudi na Hrvatskem. 2. Kapidžičeva razprava je temeljita dopolnitev Budisavljevićeve knjige ó jugoslovanskem gibanju v Bosni in Hercegovini med prvo svetovno vojno. Pisana je pretežno po arhivih Državnega arhiva v Sarajevu (DAS), po zaupnih poročilih in osebni korespondenci generala Sarkotića ministru skupnih financ na Dunaju. Prva tri poglavja uvajajo v leto 1917, ko se je z oživitvijo parlamentarnega življenja v Avstriji oživila — in to prav pod vplivom majniške deklaracije — politična dejavnost tudi v Bosni in Hercegovini. Vmes je citat iz Corovića (7—8), po katerem naj bi trialistični načrt Franca Ferdinanda vključeval v jugoslovansko državno tvorbo tudi Slovence. Zanj velja vse tisto, kar sem povedal o trializmu že zgoraj. To je zmota. Kapidžić govori nato o trialističnem konceptu Franca Ferdinanda v zaključku razprave še enkrat (53). Z vojnim režimom, še zaostrenim po zameni vojnega guvernerja Potioreka z generalom Sarkotićem decembra 1914, je bila zatrta v BiH vsaka politična dejavnost prebivalstva. To je bil režim, ki je imel za svojo glavno nalogo preganjati Srbe. Sarkotič je stal na stališču, da morajo ostati Srbi monarhije politično neorganizirani in da to ni samo v državnem, temveč tudi v srbskem interesu (14). Pri tem je imel v dunajski vladi oporo tudi v ministru za skupne finance, v deželi sami pa pravzaprav le v skupini nadškofa Stadler j a »Udruga«, katere vodilna osebnost je bil dr. Pilar (U.: ki je pod psevdonimom L. von Südland napisal knjigo »Die Südslawische Frage und der Weltkrieg«, 1918, ki je potem med drugo svetovno vojno pod Pavelićem doživela drugo izdajo). To je bil ideolog Velike Hrvatske. Bosenski sabor je bil 6. febr. 1915 razpuščen. Prekinjen je bil proces »sazrijevanja jugoslovenskog pitanja koji se uspješno razvijao nekoliko godina prije izbijanja rata« (10). V tem vojnem režimu so mogli politično aktivni ljudje neko svobodo gibanja ohraniti le kot »oportunisti«. Drugi so morali emigrirati ali pa se dati zapreti. Zastopnik oportunizma je bil dr. Danilo Dimović, katerega politični koncept je bil koncept hrvatsko-srbske koalicije. Kapidžić ga imenuje prav »delegata hrvatsko-srbske koalicije« (13): pod krinko lojalnosti je poizkušal ščititi Srbe pred preganjenjem in je navezal stike s Hrvati, predvsem vodite­ ljem bosenskih liberalcev dr. Jožo Sunarićem. Sarkotićevega zaupanja si s svojo lojalnostjo ni mogel pridobiti. Sarkotič je bil proti kakršnemukoli političnemu udejstvovanju Srbov. Spomladi leta 1917 je trpelo prebivalstvo Bosne in Hercegovine tudi zaradi občutnega pomanjkanja živil. Gladovalo je, od lakote tudi umiralo, kar je poleg akutnega agrarnega vprašanja v BiH tvorilo glavno obeležje gospodarskosocialnih razmer tistega časa v BiH. Tako v glavnih obrisih pripoveduje Kapidžić. V takšnem političnem in gospodarsko-socialnem položaju je doživela BiH oživitev parlamentarnega življenja v avstrijski polovici monarhije in majniško deklaracijo. Kapidžić začenja ta poglavja s poročilom o neki nameravani konferenci slovenskih, hrvatskih in srbskih politikov obeh polovic monarhije na Dunaju 19. maja 1917. Sklical jo je sekcijski šef v p. Adalbert Scheck, po sporazumu z urednikom Armeezeitung Danzerjem (22—23). Kapidžić pravi, da se ta konfe­ renca potem ni vršila. Glede na vire, iz katerih Kapidžić zajema, utegne biti tojres. V nasprotju s tem pa poroča Sušteršičeva Resnica z dne 4. maja 1918, v članku »K zgodovini jugoslovanske deklaracije z dne 30. maja 1917« in sicer' kakor pravi, po Hrvatskem dnevniku, da se je ta konferenca vršila in da so navzoči politiki sprejeli celo neko resolucijo. »Oživljanju političkog kretanja u Bosni i Hercegovini doprinjela je u .najvećoj meri resolucija Jugoslovenskog kluba u Bečkom parlamentu od 30. maja 1918«, tako ugotavlja Kapidžić v na­ daljnjem. »Majska deklaracija je postavila pitanje ujedinjenja jugoslovenskih 290 naroda monarhije na političku osnovu koja nije išla u prilog ranije inavgu- risanoj politici trijalizma u Bosni i Hercegovini a nije se podudarala ni sa gledištem odgovornih austrijskih i madjarsklh političara koji su stajali na pozicijama dualizma (24). Maj niska deklaracija pa je zanesla v miselnost bosenskih politikov odlo­ čilen preokret še v nekem drugem smislu, ki iz citiranih stavkov Kapidžićevih ugotovitev ni jasno razviden, čeprav je prikrito vsebovan. Šele od tega časa dalje postane politična miselnost bosenskih politikov jugoslovanska, sprejme tudi Slovence v svoj politični program. Če merimo moč jugoslovanske misli za tiste čase v Sloveniji po tem, v kakšni obliki in s kakšno silo vključuje v jugoslovansko skupnost tudi Srbe, potem moramo meriti moč jugoslovanske misli tistih časov v BiH (in v Srbiji) poleg tega, kako si zamišlja sožitje Srbov in Hrvatov v skupni državi, tudi v tem, ali in kako vključuje v jugoslovansko skupnost tudi druge jugoslovanske narode, posebej najzapadnejši jugoslovanski narod, Slovence. Ti pa so stopili v politično zavest bosenskih politikov šele z majniško deklaracijo. V petem in šestem poglavju (25—32) opisuje nato Kapidžić dejavnost pred­ sednika JK Korošca v pridobivanju hrvatskih, srbskih in muslimanskih poli­ tikov BiH za majniško deklaracijo: »Politički je bio najaktivniji od svih jugo- slovenskih političara pretsjednik Jugoslovenskog kluba u Bečkom parlamentu« (27). Politiki iz BiH (Dimović in Sunarić) so prihajali na Dunaj na razgovore s predsednikom JK, dvakrat pa je v letu 1917 potoval Korošec po BiH. O politični akciji predsednika JK v BiH leta 1917 izreka Kapidžić tole zaključno sodbo, po­ sebej o uspehih njegovega obiska v septembru 1917: »Jugoslovenska politika dr. Korošca i političara njemu bliskih nadovezivala se na ranije političke akcije. Iako je nužno išla zatim da očuva cjelinu Habsburške Monarhije, ona je ipak samim tim narušavala političku ravnotežu u njoj. To se najbolje osjetilo pri­ likom Koroščeva dolazka u Bosnu, kada su se gotovo sve političke stranke pro­ gramski preorijentisale u jugoslovenskom pravcu« (31). Spor zaradi sklicanja bosenskega sabora, v katerega je posegel Korošec in se zavzel za sklicanje (v tem vprašanju v nasprotju z Dimovićem in Sunarićem), Štadlerjeva izjava avgusta 1917 proti ogrskim aspiracijam na BiH in proti majniški deklaraciji ter protiizjava bosenskih in hercegovskih frančiškanov za majniško deklaracijo — zopet dokaz, da so šla nasprotja v političnih programih politično zainteresiranih ljudi v BiH tudi po sredi klera — je predmet nadalj­ njih dveh poglavij (31—36). Spremembe v političnem življenju habsburške monarhije so imele za po­ sledico tudi popuščanje proti bosenskim socialnim demokratom, ki so začeli 30. junija 1917 izdajati »Glas slobode«. Bili so za sklicanje sabora, za podelitev začasne ustave in, za razliko od ostalih socialnodemokratskih strank, za fede­ rativno ureditev jugoslovanske države. Štadlerjeva skupina je nastopila od­ ločno proti njim (36—38). S trditvijo, da je bilo v začetku 1918 jasno, da centralne sile ne morejo dobiti vojne (kar pa je napačno, ker prav v tem času je bil položaj na bojišču za centralne sile ugodnejši kakor prej kdaj) začenja Kapidžić nadaljnje, 10. po­ glavje, ter nato našteva nekatere dogodke in pojave, ki kažejo na radikalizacijo jugoslovanskega gibanja oziroma na revolucionarno gibanje spomladi 1918 (ko­ torski upor, upor 22. dalmatinskega polka v Mostarju, zagrebška marčna reso­ lucija, povezovanje zagrebške mladine s sarajevsko). V delegacijah so poslanci JK nastopili zoper razna, nasilja v BiH. Sarkotićevo poročilo o jugoslovanski propagandi v vojski, ugotovitev, da situacija na Kranjskem, na Hrvatskem, v Slavoniji in Dalmaciji živo spominja na čas pred 26. junijem 1914 (39), je zanimiv dokument razpoloženja spomladi 1918 na slovanskem jugu monarhije. O ogrski akciji za priključitev BiH Ogrski govori enajsto (40—43) in dva­ najsto (43—47) poglavje. Po Sarkotičevem mnenju so bili Hrvati vedno proti združitvi z Ogrsko, Srbi so bili za zedinjenje s Srbijo, bi se pa v primeru izbire med priključitvijo Ogrski ali priključitvijo Avstriji odločili za Ogrsko, če bi jim ta garantirala avtonomijo; muslimani bi se prav tako odločili za Ogrsko. Med opisom Tiszinega informacijskega potovanja po BiH v septembru 1918 je objavljen, prvič v jugoslovanskem tisku, nemški originalni stenogram 19' 291 Tiszinega odgovora z dne 22. septembra delegaciji jugoslovansko orientiranih podpisnikov memoranduma, ki je bil izročen Tiszi ob prihodu v Sarajevo. En stavek sem citiral že zgoraj. Kako je gledal Tisza na vključitev Slovencev v kakršnokoli kombinacijo preurejanja na slovanskem jugu monarhije, je raz­ vidno iz sledečega stavka: »Wer das Dogma der politischen Einheit mit den Slowenen in sich trägt, der stellt sich in einen unüberbrückbaren Gegensatz mit den Lebensbedürfnissen der Monarchie« (46, pod črto). Ze prej pa je v raz­ govoru z Dimovićem rekel med drugim: »Prav Korošca mi je še treba, z nogo bi ga brcnil iz države...« (45, pod črto). Dunajski in budimpeštanski oblastniki so bili proti političnemu zedinjenju jugoslovanskih narodov tako v okviru mo­ narhije kakor izven nje. Med nevšečnostmi tega zedinjenja ena največjih je bila za te oblastnike prav vključitev slovenskega naroda v jugoslovansko politično skupnost. Odtod tako nasprotovanje že majniški deklaraciji. Tiszin odgovor 22. septembra in Karlov manifest 16. oktobra 1918 izražata glede vključitve Slo­ vencev v jugoslovansko politično skupnost v bistvu isto misel. Sarkotićevo načrtovanje rešitve tako imenovanega jugoslovanskega vpra­ šanja je bilo načrtovanje političnega posebneža: velikohrvatski subdualizem v . madžarski polovici monarhije. To je vsebina zadnjega, trinajstega poglavja (48—52). Dokaj dobrega daru za opazovanje pa Kapidžić Sarkotiću ne odreka. Za slovensko zgodovinopisje glavni zaključek te dobro dokumentirane Ka- pidžičeve razprave je dejstvo, da je majniška deklaracija tudi taka, kakršna je bila, vplivala na politično dogajanje v BiH zelo pozitivno. Pripomogla je k for­ miranju jugoslovanskega tabora v tej deželi, k vključitvi Slovencev v politične ' načrte bosenskih politikov. 3. Osrednja pozornost Krizmanovega dosedanjega raziskovalnega dela je obrnjena na končno fazo političnega zedinjevanja jugoslovanskih narodov, na zunanjepolitični položaj, v katerem se je znašla na razvalinah avstro-ogrske monarhije ustanovljena jugoslovanska državna tvorba, na borbo za njene meje v dnevih po ustanovitvi in na pariški mirovni konferenci leta 1919. Tudi to poglavje jugoslovanske zgodovine je bilo med obema svetovnima vojnama še zelo enostransko, površno obdelano. Politični oziri do velesrbske buržoazije, ki se je napihovala v svoji osvoboditelj ski vlogi, so tudi v tem območju zavajali do zamolčevanja marsikaterih dejstev. Vsi Krizmanovi spisi zajemajo predvsem iz arhivskih virov, večje število izmed njih je samo objava arhivalij kot čisto gradivo ali le v delni obdelavi. Vobče gre Krizmanu bolj za odkrivanje novih dejstev oziroma pri zidanju stavbe zgodovine političnega zedinjevanja jugoslovanskih narodov predvsem za obdelavo posameznih njenih sestavnih delov. Močnejši je v točnosti opisova­ nja posameznih dejstev, dogodkov, kakor v njihovi vzročni razlagi, v zaklju­ čevanju, povezovanju, sintezi. Krizmanov spis »Stvaranje jugoslavenske države« je predavanje, ki ga je imel pisatelj ob štiridesetletnici ustanovitve Jugoslavije na drugem zborovanju jugoslovanskih zgodovinarjev v Zagrebu 23. novembra 1958. Je nekak sintetičen povzetek številnih dotedanjih njegovih spisov z nekaterimi važnimi novostmi. Škoda je le, da pisatelj predavanja za tisk ni priredil tako, kakor so prirejeni drugi njegovi spisi, da bi namreč pri vseh važnejših trditvah in citatih navedel ustrezno literaturo in vire. Omejuje se le na sumarično navedbo virov in lite­ rature v začetku spisa. Poročilo in ocena sta s tem otežena. Krizman začenja svojo razpravo z opisom položaja na bojiščih spomladi leta 1918, ki je bil za antantne, zavezniške sile tako slab, kakor ne prej ne po­ zneje med vojno. To je bilo po porazu Romunije, ki je v avgustu 1916 na strani antante stopila v vojno, ko je bila novembra meseca 1917 italijanska vojska vržena od Soče na Piavo in je Rusija po oktobrski revoluciji zapustila antantno družbo ter so bila v teku mirovna pogajanja, zaključena z brestlitovskim mi­ rom 3. marca 1918. Lloyd George in Wilson sta 5. oziroma 8. januarja 1918 po­ dala izjavi, iz katerih je bilo razvidno, da ne mislita na razbitje Avstro-Ogrske in da osvoboditev Čehov, Slovencev in Hrvatov ni vojni cilj antante. Za itali­ janskega zunanjega ministra Sonnina se je tako vedelo, da mu je le za pove­ čanje Italije po londonskem paktu 26. aprila 1915, ne pa za razbitje Avstro-Ogr­ ske. Morala srbske radikalne vlade s Pašićem je v tem času padla na najnižjo -292 stopnjo. Pašić je naročil srbskim diplomatskim zastopnikom v Londonu, Wash- ingtonu in v Parizu, naj za svoje osebe (ne sicer kot uradno mnenje srbske vlade) izjavljajo, da mora bosensko in hercegovsko ljudstvo dobiti pravico, da se izjavi o svoji bodoči usodi, da gre torej Srbiji predvsem za BiH. Vse to opi­ suje Krizman zgoščeno, izčrpno, z več dobesednimi citati raznih dokumentov. Jugoslovanskih zgodovinarjev pa očitno ne zanima nasprotje med radikalizacijo jugoslovanskega gibanja in med položajem na bojiščih in razpoloženjem zavez­ niških vlad, posebej tudi srbske vlade, v tem času. In vendar je to kaj zanimivo dejstvo. Kateri so vzroki tega pojava? Trdnost londonskega Jugoslovanskega odbora v tem času, vpliv češkega radikalizma? Vsekakor ob tem dejstvu m mo­ goče trditi, da se je vodstvo jugoslovanskega gibanja v monarhiji v tem času daio voditi od položaja na bojiščih. Pritisk od spodaj? Razkrojevalni, zlasti protivojni vpliv boljševiške revolucije, posebej tudi njenega silovitega poudar­ janja pravice do narodne samoodločbe ali razkroj evalni pojavi po razmerah v sami monarhiji, že tako občutni, da je bil njihov vpliv močnejši kakor pomisleki zaradi položaja na bojiščih ali — končno — brezobzirna nacionalistična zagri­ zenost vodstva Jugoslovanskega kluba, torej subjektivni, ideološki faktor? To so vprašanja, na katere je treba odgovoriti, za katera pa je treba najprvo ve­ deti, to se pravi: priznati njihovo umestnost. Na Krizmanovo gledanje na majniško deklaracijo in prehitro sklepanje na podlagi — v nasprotju s siceršnjo njegovo težnjo — nezadostnega poznanja raznih dejstev sem opozoril že zgoraj. V opisu dela jugoslovanskih političnih sil v monarhiji, posebej za koncen­ tracijo (174—178), imenuje Krizman kot glavnega »konspiratorja« dr. Mateja Drinkovića, poslanca v dalmatinskem deželnem zboru. Imen politikov, ki so se udeležili zagrebškega sestanka 2. in 3. marca 1918 Krizman ne našteva, toda v tem primeru je to važno. Med njimi je tudi sotvorec majniške deklaracije Korošec in sta še Izidor Cankar in Albert Kramer. Po samem opisu tega se­ stanka bi mogel imeti bralec vtis, da je bil ta sestanek samo etapa v koncen­ traciji jugoslovanskih političnih sil v boju za svobodo in zedinjenje. Toda naj­ manj tako važna je radikalizacija jugoslovanskega gibanja, izražena v resolu­ ciji 3. marca. O tem Krizman posebej ne govori, čeprav resolucijo samo objav­ lja Pač pa naglasa Krizman v nadaljnjem zamudnost, s katero so delali na Hrvatskem na formiranju centralnega vodstvenega političnega organa, za iz­ vedbo sklepa v ljubljanskih slovanskih dneh sredi avgusta. Toda — te zamud­ nosti največ kriva je bila hrvatsko-srbska koalicija. Krizmanov opis zadnjih dni Avstro-Ogrske in tedaj že v zagrebškem Na­ rodnem vijeću osredotočene dejavnosti za osvoboditev tn politično zedinjenje jugoslovanskih narodov spremljajo ironične opazke o »revolucionarnosti« Na­ rodnega vijeća. Tako ironiziranje je seveda mogoče. Dejansko vodstvo v NV pa je imela od 12. oktobra 1918 že hrvatsko-srbska koalicija, Svetozar Pribicevic. Toda — kaj hoče Krizman z ugotovitvijo, da hrvatski sabor na svoji zgodovinski seji 29. oktobra 1918 ni izglasoval odstavitve Habsburgovcev (186), ko je pro­ glasil, da se pretrgajo vse (podčrtal U.) državnopravne zveze z Avstro-Ogrsko, torej tudi personalna unija, če bi obstojala. Krizman je prvi, ki za javnost natančneje pojasnjuje, kako je prišlo do potovanja Korošca, Žerjava in Cingrije v Svico 25. oktobra 1918. Sli so skupno s Cehi, z namenom, da v Svici stopijo v stik z emigracijo in da se informirajo o načrtih drugega vojnega tabora (183). Avstrijska vlada jim je dala dovoljenje, ker je pričakovala, da bodo v Švici zvedeli, da zavezniške velesile ne žele raz­ pada avstro-ogrske monarhije. Niso slutili, da je habsburška monarhija že tik pred razpadom, kar pravi sicer tudi Korošec v svojem že večkrat imenovanem predavanju 16. oktobra 1924. Prvič zvemo od Krizmana nekaj tudi o tem, kaj so Korošec, Žerjav in Cingrija tedaj v inozemstvu delali (200—202). Se vec o tem je v Krizmanovi monografiji »Ženevska konferencija o ujedinjenju 1918 go­ dine« (Istoriski glasnik 1958, 1—2). Prepeluh še leta 1938 vprašuje, kdaj bo Korošec popisal, kje se je tako dolgo zadrževal (Pripombe k prevratni dobi, Ljubljana, 1938, stran 185). Vendar pa tudi iz Krizmanovih spisov ne zvemo, od koga sta dobila Korošec in Žerjav zagotovila, da sta mogla ob vrnitvi v Ljubljano 2. decembra 1918 tako odločno izjaviti, da »je popolna izpolnitev na- 293 ših zahtev glede severne meje zagotovljena« (Slovenec z dne 3. decembra 1918. št. 278). Razgovore antantnih državnikov in vojaških zastopnikov v dneh od 31. oktobra do 4. novembra 1918 o pogojih premirja navaja Krizman (189—195) menda po brošuri Sira Frederica Mauricea »The Armistices of 1918« (London 1943) in ne po knjigi L. Aldrovandi Marescoti, »Guerra diplomatica«, po kateri so nam sicer znani. Še vedno je v jugoslovanskem zgodovinopisju to poglavje malomarno in površno obdelano. Pogoji premirja, sprejeti v razgovorih 31. okto­ bra, po vseh spremljajočih okoliščinah, pa so bili zelo negativnega pomena za zunanje- pa tudi notranjepolitični razvoj nove države Jugoslavije. S tem, da se je v členu 3 pogojev premirja določila okupacijska demarkacijska črta po liniji ' italijanskih zahtev po londonskem paktu z dne 26. aprila 1915 in da je prav Italija dobila mandat, da v zavezniškem imenu sklene z avstroogrskim armad- nim poveljstvom premirje ter da ga tudi izvede, je dosegla imperialistična Ita­ lija svojo največjo diplomatsko zmago. Upi JO, da se bodo odnosi med Italijo in jugoslovanskimi narodi po rimskem kongresu razvijali v znosnejšem, pri­ jaznejšem vzdušju, so se izkazali za prazne. S tem pa, da se je tudi slovensko in hrvatsko ozemlje preko demarkacijske črte po členu 3 pogojev premirja obravnavalo kot avstro-ogrsko ozemlje, kot ozemlje premagane države, pa so bile tudi slovenske severne meje povsem negotove in je bilo Italijanom po členu 4 pravno mogoče zasesti, čeprav samo iz strateških razlogov ali zaradi vzdrževanja reda tudi nadaljnje slovenske in hrvatske kraje. Prav tega dne, 31. oktobra 1918, se je najbolj jasno pokazalo tudi, kako prav je imel Jugoslo­ vanski odbor s Trumbičem, ki je zlasti v poletnih mesecih 1918 silil na pri­ znanje, kakor ga je dobil češko-slovaški Narodni svet konec junija 1918. Fran­ cija in Anglija sta bili tedaj pripravljeni priznati Jugoslovanski odbor kot za­ stopnika Jugoslovanov habsburške monarhije tudi mimo Italije — fronta je bila tedaj še ob Piavi — vendar pa le, če v to privoli tudi Srbija. Vsa znana mi literatura to potrjuje. Srbska vlada radikalov s Pašičem pa tega privoljenja ni hotela dati, ker je ona hotela veljati za »osvoboditeljico«. Priznanje Jugo­ slovanskega odbora, to je bila tista legitimacija, ki so jo Slovenci in Hrvati tedaj potrebovali in s katero bi se pariških razgovorov 31. oktobra 1918 mogli udeležiti. Pariški srbski poslanik Vesnić je mogel nastopiti.samo kot zastopnik Kraljevine Srbije — to iz zapisnika teh razgovorov jasno izhaja — in so mu udeleženci teh razgovorov samo to legitimacijo priznali, sedaj tudi že pod močnim pritiskom navzočih zastopnikov Italije in po novem položaju na boji­ ščih. Avstro-ogrska vojska je bila že v polnem razkroju. Naj v tej zvezi teh nekaj ugotovitev zadostuje. Vsekakor bo moralo jugoslovansko zgodovinopisje pariškim razgovorom in sklepom o pogojih premirja 31. oktobra 1918 ter posle­ dicam za meje nove jugoslovanske države, tudi na slovenskem severnem od­ seku, odmeriti pomembnejše, izrazitejše mesto, kakor ga ima po zgodovinopisju med obema vojnama in še danes. Iz dejstva, ki ga sicer Krizman zelo jasno ugotavlja, da je namreč Seid- lerjeva vlada za primer morebitne ustanovitve Jugoslavije odločno izključevala iz Jugoslavije slovensko ozemlje (178), Krizman ne izvaja vseh zaključkov. Predvsem seveda ne gre za odpor samo Seidler j eve vlade. Vobče ni znan ka­ kršenkoli dunajski načrt, ki bi vključeval slovensko ozemlje v Jugoslavijo. Posvetovanje vojnih guvernerjev Srbije, Crne gore, BiH, Dalmacije ter dežel­ nega glavarja BiH 13. in 14. maia 1918 ter kronskega sveta 30. maia 1918 pod Karlovim predsedstvom (179—180) potrjuje to tudi še za leto 1918. Vključevanje Slovenije v Jugoslavijo je tudi v hrvatskih in zlasti srbskih vladnih akcijah doživljalo med prvo svetovno vojno kaj zanimiva nihanja. Saj prav v tem je glavni pomen majniške deklaracije in jugoslovanskega gibanja, ki se je z njo začelo, da od vsega početka poudarja in v nadaljnjem še radikalizira zahtevo po politični združitvi s Hrvati in Srbi, vztrajno, uporno. Ta premočrtnost se da primerjati samo s premočrtnost j o Jugoslovanskega odbora. Tako politika hrvat- sko-srbske koalicije, te najmočnejše stranke na Hrvatskem, kakor najmočnejše srbske, to je radikalne stranke, ne pozna te odločnosti in premočrtnosti. V spo­ znanju in pravilni oceni teh dejstev je jugoslovansko zgodovinopisje še zelo nejasno. 294 Delo delegata Vrhovne komande srbske vojske pri vladi Narodnega vijeća SHS v Zagrebu Simovića (poznejšega ministrskega predsednika vlade 27. marca 1941) je kolikor toliko znano po Krizmanovi objavi njegovih poročil Vrhovni komandi v Historijskem zborniku 1955, stran 127—132. Tam je objavljeno pis­ meno pooblastilo načelnika štaba vojvode Mišića z dne 11. novembra 1918 (ozi­ roma 29. oktobra 1918 po julijanskem koledarju). Zanimivo je, kar pove Kriz­ man o tem še v razpravi »Stvaranje jugoslavenske države« (203). Ustno je namreč Mišić Simoviću pri odhodu v Zagreb govoril še (le odkod to Krizman ima?) o pogojih premirja z Madžarsko, ki da ga mora v imenu komandanta zavezniške vzhodne vojske generala d'Espereya podpisati. Mišić mu je govoril o demarkacijski črti nasproti Madžarski, ki pa naj bi zahodno potekala od Drave pri Osijeku, po železniški progi Osijek—Samac, vključujoč nato celo Bosno in Hercegovino ter Dalmacijo do rta Planke (U.: Planke je Ploče, južno od Šibenika), tako imenovana »srbska cona«. »Narod zahodno od te linije ima popolno svobodo, da odloči, ali hoče k Srbom ali ne«, tako mu je rekel Mišić. Tisti vzhodno od te linije torej k Srbom morajo, zahodno od nje pa le, če ho-' čejo. V tem »demokratičnem« priznanju pravice do samoodločbe Hrvatov in Slovencev zahodno od linije, ki jo je označil Mišić, je izražena samo brez­ brižnost Vrhovne komande srbske vojske za usodo Hrvatov in Slovencev za­ hodno od linije in to v tako težkem in nevarnem položaju, v katero je to ozemlje zašlo s sklepi v pariških razgovorih 31. oktobra 1918. Kdo je bil zrel in kdo ni bil zrel za zedinjenje? Kdo je bil odločno za Jugoslavijo in kdo je bil zanjo s posebnimi računi? Izjava srbske vlade v srbski skupščini 7. decem­ bra 1914 se je pokazala kakor v vojnih letih večkrat po Pašiću sedaj tudi po Vrhovni komandi srbske vojske v kaj čudni luči. Simović je Mišićevo izjavo nato še ponovil pri sprejemu 13. novembra v Zagrebu (203). (U.: V končni redak­ ciji 13. novembra 1918 je demarkacijska črta nasproti Madžarski potekala sicer po Dravi do stare avstrijske meje, puščajoč pa Medjimurje in Prekmurje Ma­ džarski. Slovenija je bila tudi po tej demarkacijski črti izven »srbske cone<.) Krizman v nadaljnjem pripoveduje o ustanovitvi dveh polkov Srbov, bivših avstrijskih ujetnikov, v Zagrebu in Ljubljani, ter o prošnjah Narodnega vijeća za pomoč redne srbske vojske, posebej glede Reke. Znano je, da so v novejšem jugoslovanskem zgodovinopisju o družbeno-politični vlogi srbske voj­ ske, ki se je vrnila v domovino in prišla tudi na Hrvatsko in Slovenijo (v Slo­ venijo šele 22. decembra 1918) nekatera različna mnenja. O tem nekaj več pri Jankoviću. Tukaj naj se ustavim nekoliko pri trditvi Krizmana, da je bila po zavzetju Gorice in Trsta glavna težnja Italijanov, da v smeri preko Ljub­ ljane prodrejo na linijo Celje—Novo mesto, da zavzamejo trboveljske premo­ govnike, železniško križišče Zidani most, preko Reke pa da zavladajo vsemu Hrvatskemu primorju z Gorskim Kotarom in da event, pri tem okupirajo tudi Zagreb (204). Od kod Krizman to ima? Vprašanje je umestno zaradi tega, ker je bil strah pred italijansko okupacijo tedaj res važen političen faktor pri odlo­ čanju Narodnega vijeća o čimprejšnji združitvi s Srbijo in so prav jugoslovanski nacionalisti, poznejši prvoborci za centralizem, kakor Svetovzar Pribičević, Al­ bert Kramer in drugi predvsem z nevarnostjo pred italijansko okupacijo .ute­ meljevali svoje predloge za čimprejšnjo združitev s Srbijo. Nasprotno temu so zastopniki bolj demokratične ali celo federalistične ureditve države (Stjepan Radić!) na seji centralnega odbora NV 23. novembra svarili pred odločitvami iz strahu. Voditelj starčevićancev dr. Ante Pavelić (ki ni identičen s poznejšim ustaškim poglavnikom), podpredsednik NV, sicer odločen zagovornik jugoslo­ vanskega političnega zedinjenja, je na seji 23. novembra svaril pred prehitro akcijo brez sporazuma z Jugoslovanskim odborom ter rekel, da se v tem po­ gledu ne smejo dati terorizirati niti od notranjega niti od zunanjega položaja (Šišić, 273). Tudi Izidor Cankar je bil proti prehitevanju (Sišić, 265). Dogodki prihodnjih mesecev so dali prav starčevićancu Dragotinu Hrvoju, ki je na tej seji rekel, da ne bo skupna vlada na zunanjepolitični položaj niti malo vplivala, kajti Italijani se ne bodo umaknili z okupiranega področja niti ne bo antanta pohitela s priznanjem (Šišić, 272). Prav to pa naj bi se doseglo s čimprejšjo združitvijo s Srbijo. 295 Po členu 4 pogojev premirja so imeli Italijani res možnost iz strateških razlogov m zaradi vzdrževanja reda zasesti posamezne kraje tudi preko de­ markacijske crte. Gotovo bi bila zasedba katerekoli točke tudi iz teh razlogov nevarna. Gotovo je tudi, da so Italijani želeli to storiti. In vendar je bilo za tako zasedbo vec ovir. Koliko moremo med take ovire šteti proteste Narodnega vijeća v Zagrebu ali Narodne vlade v Ljubljani, je vprašanje. 2e bolj resno pa so morali Italijani upoštevati opozorila poveljnika vzhodne zavezniške vojske generala d'Espereya. (Morda je preko d'Espereya Vrhovna komanda srbske vojske hotela popraviti svoje prvotno kaj brezbrižno stališče do Hrvatov in Movencev zahodno od »srbske« cone.) Ti spori so se v mesecu novembru za­ ostrili do take ostrme, da so morali o njih razpravljati antantni vladni pred­ sedniki na sestanku v Londonu 3. decembra 1918. O vsem tem pripoveduje Krizman v posebnih odstavkih, prvič v jugoslovanskem tisku (208—210) Na tem sestanku so sklenili, da bodo o zadevnih sporih med italijansko vrhovno komando in generalom d'Espereyem razpravljale in skupno reševale antantne vlade, generahssimus Foch pa da naj jim predloži svoje mnenje in predlaga ustrezno rešitev. Italija je bila torej že v mesecu novembru resno ovirana v izvajanju svojih okupacijskih načrtov po poveljniku vzhodne zavezniške voj­ ske, od 3. decembra dalje pa je že celo morala iskati sporazuma s Francijo in JÎ- u?,'- p a m s t a r a v n o k a z a l i v o l J e > da bi dali Italiji še več kakor sta ji obljubili v londonskem paktu. Vrhovni poveljnik italijanske vojske Diaz in general d'Esperey sta nato predložila Fochu razmejitveni črti svojih okupa­ cijskih con in zahtevala Ljubljano vsak v svojo cono. Foch je k tema predlo­ goma izrekel sledeče svoje mnenje: »Okupacija Ljubljane ne more imeti dru­ gega cilja kakor ohranitev reda. Sedanja srbsko-jugoslovanska garnizija pa že sluzi temu cilju; intervencija Italijanov bi mogla izzvati samo spopad ...« (210) To mišljenje je bilo torej dano strogo v duhu pogojev premirja, ki ločujejo okupacijo po členu 3 in zasedbo posameznih točk in krajev po členu 4 Tako pogledano se je zedinjenje 1. decembra 1918 izvršilo v vzdušju večjega strahu kakor je bilo objektivno utemeljeno, ne da bi si upal trditi, da bi se moglo pò danem razmerju političnih sil pozneje, izvesti bistveno drugače, kakor se i e izvedlo. Krizman bi mogel priti do mojih zaključkov iz dejstev, ki jih sam navaja. Krizman omenja tudi znano akcijo srbskega vojaškega oddelka, sestavlje­ n i 3 - f w ™ ^ h ™ j e t n i k o v ' P°d Poveljstvom podpolkovnika Stevana Švabiča pri Vrhniki (204). Tu se izraza previdnejše. Pravi, da je spretnemu in odločnemu nastopu Svabica uspelo Italijane pri Vrhniki zaustaviti in s tem rešiti Ljubljano in Slovenijo pred »eventualno« italijansko okupacijo. Mislim, da je izraz »eventualno« po vsem tem, kar nam je znano po spredaj navedenem, umesten. Zasedba Reke sicer dokazuje, da so bili Italijani še v sredini novembra pri­ pravljeni zasesti večje kraje tudi preko v členu 3 pogojev premirja določene demarkacijske crte, vendar pa prav ta primer dokazuje tudi, da so to storili le tam kjer so to resno hoteli. Reko so zasedli kljub raznim protestom, proti Ljubljani pa niso več silili. Italijanski komandant se je opravičeval da ie demarkacijsko črto pomotoma prekoračil (n. pr. Slovenec in Slovenski Narod z dne 15. nov 1918, št. 263 oz. 270). Notranje veličine Svabičevega dejanja pa opisane objektivne okoliščine ne zmanjšujejo. To je bilo res dejanje v duhu izjave srbske vlade 7. dec. 1914, dejanje osvoboditeljske vojske. Kakšen pa je bil odnos srbske vlade in Vrhovne komande srbske vojske do slovenske stiske v mesecu novembru 1918, pa kaže dejstvo, da je bil Svabič takoj odpoklican. (Istonja Dravske divizijske oblasti 1918—1920 godine, pisana v obliki dnev­ nika, pri 20. novembru 1918, Vojnoistorijski institut JLA v Beogradu in Janko Brejc v članku »Izza dni prevrata« v Ilustriranem Slovencu, št. 44/1925). Svabičevo akcijo kot veliko dejanje srbske vojske tistih dni omenjajo tudi Budisavljevič (152), Slipičevič (116—117), Bastaio (120) in drugi. Švabicev odpoklic jim očividno ni znan, ker ga nihče ne omenja. Krizmanov opis krvavih dogodkov 5. dec. 1918 v Zagrebu (211) z nekate­ rimi zanimivimi podatki dopolnjuje zadevni Budisavljevičev opis Gre za intervencijo srbske vojske, ki je v Budisavljevičevem opisu zamolčana. 296 V nadaljnjih sestavkih (211--213) opisuje Krizman težave pri pogajanjih za sestavo prve skupne vlade z nekaterimi novimi momenti posebej glede imenovanja Trumbića za zunanjega ministra, in ustanovitev srbske vojne misije z imenovanjem pehotnega polkovnika Milana Pribičevića za njenega šefa, podpolkovnika Simovića pa le za njenega člana, ter užaljenost Simovića zaradi tega. Krizman končuje svoj spis z opisom vojaške akcije, ki jo je o božiču 1918 izvedlo Narodno vijeće z zasedbo Medjimurja. Krizman imenuje to akcijo »nesumnjivo svijetlu točku u analima Narodnog vijeća SHS« (213). To tuđi je. Za takratne vezne sile jugoslovanskih narodov značilno pa je, da se Vrhovna komanda srbske vojske te akcije ni hotela udeležiti, ker se je čutila vezano na pogoje premirja, sklenjenega 13. nov. 1918 z Madžari. Nepojasnjeno je nadalje, zakaj ni prišlo tedaj do skupne akcije s Štajerskim obmejnim poveljstvom za istočno zasedbo Prekmurja. Zasedbe Medjimurja se je sicer udeležilo pol bataljona Mariborskega pešpolka pod poveljstvom nadp. Metoda Rakuše, v Prekmurje pa je nato udri na svojo roko le majhen oddelek pod poveljstvom stotnika Jurišića, akcija, ki se je končala s polomom. Kakor 13. nov. Beograd je z novo demarkacijsko črto po Muri sedaj tudi zagrebško Narodno vijeće prepustilo Prekmurje madžarski zasedbi. Tako pogledano je ta svetla točka v analih Narodnega vijeća malo manj svetla. Boja štajerskih Slovencev pod po­ veljstvom generala Maistra za Maribor in štajersko Podravje in bojev za Koroško Krizman sploh ne omenja. Kljub nekaterim pomanjkljivostim, posebno v komentiranju in zaključe­ vanju, vsebuje Krizmanov spis »Stvaranje jugoslavenske države« toliko novih dejstev, da ga vsakdo, ki se zanima za zgodovino tistih dni, z velikim pridom prebere. 4. Prvi del Mandićeve knjige (9—95), uvod v II. del (97—262), zbirko doku­ mentov, je kratek pregled zgodovine zedinjevanja, pisan »u oblici eseja, kome takodjer (U.: kakor drugemu delu), nedostaje zaokruženost i kome se sigurno može predbaciti idealističko naziranje. Ali šta da radiš, kad je to naziranje odgovaralp duhu onog vremena, onih ljudi i onih prilika? Bilo je to vrijeme naše romantike i našeg Sturm und Dranga i pogrešno bi bilo, da se ona atmosfera,-u kojoj su se tada razvijali događjaji, prikaže konjunkturistički, iz današnje perspektive«, pravi pisatelj prostodušno (6). In še pravi pisatelj, da ta esej ni nikakšna zadnja beseda zgodovine in bo mogoče metodično pisati zgodovino tistega razdobja šele, ko bodo pristopni arhivi Nikole Pašića, Stoj ana Protića, Joče Jovanovića in drugih udeležencev borbe za zedinjevanje. 87 strani Mandićevega eseja so v glavnem pisateljevi spomini, pisani v tretji osebi. So dragocen dokument vzdušja, ki je vladalo v Jugoslovanskem odboru, ogorčenosti posebej nasproti Pašiću in srbski radikalni stranki, vladi, zaradi njune omahljive jugoslovanske osvobodilne, zedinjevalne in Jugoslovan­ ski odbor prezirajoče politike, kar zavaja pisatelja mestoma tudi v ostrine, ki morda niso na mestu. Tudi notranja nasprotja v JO so opisana živo, odkrito. Njegova akcija v Rusiji je pisana s posebno osebno prizadetostjo. Novih dejstev pa je v Mandićevem eseju malo. Paulovina knjiga »Jugo­ slavenski odbor« je še vedno najpomembnejši zgodovinski spis o delu JO. Novote Mandićevega eseja so v posebnih poudarkih in karakteristiki neka­ terih oseb in situacij, upoštevanja vrednih zaradi posateljevega osebnega neposrednega pričevanja. O predsedniku JO dr. Trumbiću pravi Mandić, da je bil le mož njegovega uma, ugleda, takta in njegove strpnosti zmožen, držati skupaj to pisano družbo temperamentnih in vročekrvnih jugoslovanskih političnih oseb, ki so se znašle v JO (24). Znal jih je prepričati, da je temeljno in najbolj aktualno vprašanje, ki ga ja treba rešiti, vprašanje osvoboditve izpod avstro-ogrskega gospostva in zedinjenje (36). »Črni ovci« v tem sta bila le dr. Milan Srskić in Mihajlo Pupin (35), Pašićeva človeka. Vse, kar bi ogrožalo, da se ta cilj'doseže, je bilo za Trumbića, kljub sicer priznani važnosti v daljši perspektivi, zaenkrat manj važno ter je moralo stopiti ob stran. Mandić ima to Trumbićevo ravnanje tudi danes za popolno pravilno. Šupilo je izstopil iz JO zaradi tega, ker je po mnenju Trumbića in večine članov JO preveč silovito potiskal v ospredje 297 vprašanje ureditve bodoče Jugoslavije, kar da bi pomenilo resno težavo za sodelovanje s srbsko vlado (35 in 37). Dr. Mičić, Hrvat, je odstopil kot pod­ predsednik JO in kot šef centralne pisarne (na njegovo mesto kot šef pisarne je prišel Mandić), ker ni hotel več nositi odgovornosti za to, da se je Trumbič upiral prenesti spor med JO in Pašićem zaradi mednarodnega priznanja JO pred javnost (70—71). Glede vprašanja, kakšna naj bo državna oblika bodoče Jugoslavije, republika ali monarhija, je Trumbič zastopal stališče, naj bi tega vprašanja ne potiskali v ospredje, ker bi bilo sicer ogroženo zedinjenje kot glavna zgodovinska naloga. Ko je tudi emigrantski Narodni svet v Washing- tonu oktobra meseca 1918 zahteval od JO republikansko deklaracijo, je JO to odklonil. Mandić pravi: »Istupiti u onom trenutku sa pitanjem ,Kraljevstvo ili Republika' značilo je definitivno lomiti sa Srbijom, njenom vladom i njenom dinastijom, te izgubiti podrške opozicionih političara koji su i do sada samo teška srca i preko volje radi ujedinjenja pristali uz Odbor protiv svoje vlade, koja im je ipak i emotivno i tradicionalno bila mnogo bliža od Odbora. To je značilo dovesti u pitanje akciju za ujedinjavanje« (78—79). Omenil sem že pisanje hrvatskega socialdemokratičnega glasila »Sloboda«, »da je vprašanje republike in monarhije stvar sekundarnega značaja, glavno da je sedaj zedi­ njenje.« Bastaio izreka to misel v letu 1959, ne da bi bil tako kakor Mandić tudi osebno zainteresiran, da se ta ocena zgodovinske situacije med prvo svetovno vojno potrdi kot pravilna. Pravi namreć: »U takoj teškoj situaciji, koju je stvorio Fašićev tvrdoglavi stav, Jugoslavenski odbor ostao je na visini svoje zadaće. On nije odobrio deklaraciju američkih iseljenika u republikan­ skom duhu, jer nije htio izazvati prekid sa Srbijom i njenim vodečim lično­ stima, koje su bile uz monarhiju i dinasti ju—« (110). Mislim, da je s tem dovolj jasno nakazan problem, o katerem smo si na Slovenskem morda najbolj na nejasnem in katerega sem omenil že med poro­ čilom o Budisavljevićevi knjigi. Obravnavanje te problematike zahteva morda bolj kakor obravnavanje katerekoli druge problematike iz tistega zgodovin­ skega razdobja čistost in jasnost misli. Gre za zgodovinsko in političnoideolo- ško gledanje in ocenjevanje preteklosti. Oba vidika sta upravičena, neizogibna, le da pri nas, tako mislim, nismo še našli pravilnega razmerja med njima. Večkrat omenja Mandić izjavo srbske vlade pred narodno skupščino 7. dee. 1914, ki kot srbski vojni cilj postavlja tudi osvoboditev Slovencev in zedinjenje Srbov, Hrvatov in Slovencev. Kako je prišlo do te izjave, je dejansko še vedno nepojasnjeno vprašanje. Le, ko govori o oddaljevanju Pašića od programa 7. dec. 1914 in o približevanju srbskih opozicionalnih strank JO zaradi tega (39), nakazuje Mandić, katere srbske politične sile so bile povzročitelj te izjave. V knjigi »Slovenija, vstani!« (Cleveland, Ohio, 1916, 59—62) pripove­ duje dr. Niko Zupanič, član JO, o svojih pogostih razgovorih s srbskimi politiki, predvsem radikali, o Slovencih in o drugem informativnem delu za Slovence v Srbiji v prvem polletju vojne; posledica tega dela da je bila vključitev tudi osvoboditve Slovencev v srbski vojni cilj. Ivan Kolar pravi v knjigi »Preporodovci 1912—1914« (Kamnik 1930, str. 138), da sta dr. Zupanič in Vladimir Fabjančič »na prelomu 1. 1914/15 dosegla, da so sprejeli v manifest tudi slovenske dežele«. Silvo Kranjec to trditev ponavlja (Spominski zbornik Slovenije 1938, str. 48). Paulova pravi, da je Srbska samostalna stranka ob vstopu v vlado proglasila za svoj cilj zedinjenje Jugoslovanov v eno državo (47). V svojem dokaj obzirnem delu »Stvaranje zajedničke države Srba, Hrvata . i Slovenaca« (Srpska književna zadruga, br. 223, II, Beograd 1930, str. 37) Jovan Jovanović z apodiktično redkobesednostjo in v nasprotju z vsem, kar sicer o tem vemo, zatrjuje, da je bila izjava 7. dec. 1914 le izvajanje programa, ki ga je postavila srbska vlada v Nišu takoj ob začetku vojne, torej radikalna stranka, ter da je JO ta program le prevzel. Slipičević in Bastaio pravita, da je prišlo do izjave 7. dec. 1914 pod vplivom in pritiskom samostalne stranke oz. opozicionalnih strank (samostalnih in nàprednjakov, 28 oz. 70), ki so od no- vembra 1914 z radikali tvorile koalicijsko vlado. Janković govori o radikalni vladi, ki da je dala to izjavo (102). Nejasnost in nasprotje torej o postanku važne politične izjave v boju za osvoboditev. 298 O skupno z JO sklenjeni in razglašeni krfski deklaraciji pa pravi Manđić, da je hotel Pašić z njenim podpisom nevtralizirati le učinke Miljukove objave vojnih ciljev glede Jugoslavije (24. marca 1917: »Solidno organizirana Jugo­ slavija okrog slavne Srbije«!) in avstrofilske majniške deklaracije .(60). Paulova ima o tem drugo, dokaj dobro podprto mnenje, da je bila namreč krfska deklaracija Pašiču le preventivno sredstvo zoper angleško zanimanje (pod Supilovim vplivom!) za notranjo ureditev bodoče jugoslovanske države in je hotel Pašić z direktno pogodbo z JO vzeti Angliji možnost, da bi se še nadalje vmešavala v to vprašanje (330—338). Ni pa seveda treba, da bi bila Mandićeva trditev zaradi tega napačna. Pokaže le še na druge okoliščine, ki so mogle vplivati na Pašića, da je podpisal krfsko deklaracijo. Da pa je bila Pašiću krfska deklaracija le taktična poteza, dejanje »političnega oportunizma«, je Pašić oktobra 1918 baje (Paulova, 508) oz. nesporno (Mandić, 62) sam izjavil angleškemu zunanjemu ministru Balfourju. Mandićev esej vsebuje več netočnosti. Na nekaj hujših netočnosti v zvezi s problemom trializma in z majniško deklaracijo opozarjam že v poročilu o Budisavljevićevi knjigi. Je jih pa še več. Razmeroma pogoste netočnosti v datiranju niso hude (razen že omenjene), ker pisatelj ne izvaja iz njih nobenih stvarno važnih zaključkov. Da bi Pašić prav pod pritiskom vojske in javnosti od časa do časa zahteval zedinjenje tudi hrvatskih in slovenskih krajev monarhije (33), je pavšalna trditev, ki prikriva dejstvo, da med to vojsko ni bilo Vrhovne komande. Od oficirskega zbora so mogli to biti po solunskem procesu že celo predvsem jugoslovanski dobrovoljci. Skoro nima smisla ugotavljati še druge netočnosti. Drugi del Manidićeve knjige hoče biti kolikor toliko popoln izbor dokumen­ tov o delu za osvoboditev in zedinjenje jugoslovanskih narodov med prvo svetovno vojno in sicer na Balkanu in v Rusiji, ne pa tudi na Zapadu, v Ameriki in v Avstro-Ogrski. Le dokumenti, ki se nanašajo na borbo za ohranitev tedanjega srbskega ozemlja in ozemlja Makedonije ter Banata, so pri tem namenoma le delno upoštevani. Tako pravi pisatelj v uvodu (5—6). Po tem kriteriju je odbranih in objavljenih v Mandićevi knjigi 168 dokumentov na 166 straneh. Pisati o tem, kako koristne so take zbirke dokumentov, kakšno olajšanje pomenijo za delo zgodovinarjev in kako prav bi bilo, da bi se to delo še bolj sistematično nadaljevalo, bi bilo odveč. Nimamo razloga dvomiti, da je izbor teh dokumentov, z omejitvijo, kakor jo pisatelj označuje, res kolikor toliko popoln. 81 dokumentov je vzetih iz knjige »Mezdunarodnya Otnošenija v Epohu Imperializma, Dokumenty iz arhiviv( !) carskogo i vremenogo pravi- teljstva 1878—1917 gg., Tom.V-VIII, Gosudarstvennoje socialno-ekonomičeskoje izdateljstvo, Moskva-Lenjingrad 1934-1935« (M. O.), h katerim bi bilo prišteti še 22 iz arhiva pok. Mite Dimitrijevića (Dim), ki so prepisi dokumentov v komisariatu za zunanje zadeve v Moskvi. Objavljeni so v prevodu. 48 doku­ mentov je iz arhiva JO pri Jugoslovanski akademiji v Zagrebu (AJO), 10 iz arhiva ministrstva za zunanje zadeve Srbije (Amins). Od ostalih 7 dokumen­ tov so trije iz Srpskih Novin, 1 iz Slovanskega Juga, 1 je iz Corriere della Sera (v prevodu), 1 iz Stievejeve knjige »Izvoljski im Weltkrieg«, Berlin 1926 (v prevodu) in eden iz Diplomatskih dokumentov, I—IV, Niš 1914. 22 doku­ mentov iz arhiva Dim in večina dokumentov iz AJO je prvič objavljenih, več dokumentov iz AJO pa je objavila že Paulova. Ureditev, pri kateri je pomagal pisatelju, kakor to pravi v uvodu, njegov sin dr. Igor Mandić, je skrbna, opremljena z vsemi potrebnimi pripombami in pojasnili. 5. Jankovićeva razprava je med redkimi razpravami v jugoslovanski zgo­ dovinski literaturi, ki — za čas od l.dec. 1918 do ustanovitve KPJ 20. apr. 1919 — obravnava notranje- in zunanjepolitični položaj jugoslovanskih narodov in dežel z enako pozornostjo. Pri tem neizogibno posega v dogajanja tudi pred 1. dec. 1918. Da je Janković pri tem temeljitejši v prikazovanju družbenih in političnih razmer v tistih jugoslovanskih pokrajinah, glede katerih so mu zgodovinski viri dostopnejši, je samo po sebi razumljivo. Jankovićeva razprava se, z izjemo nekaj problematičnih trditev v uvodnih besedah I. dela, odlikuje po skrbni dokumentaciji vsake važnejše trditve, s prvenstveno uporabo 299 temeljnih, arhivskih virov. Če ni med njimi tudi Državnega arhiva LRS, tega ni kriv Janković. Prvi del razprave obravnava mednarodnopolitični položaj novo nastale države, vprašanje mednarodnega priznanja in vprašanje mej nasproti Italiji, Avstriji, Madžarski, Romuniji, Bolgarski in nasproti Albaniji (7—26). V II. delu (27—60) govori pisatelj o družbenih odnosih in o problemih družbenega razvoja od ustanovitve Jugoslavije do ustanovitve KPJ, III. del (61—115) ima naslov »Politički odnosi«, v IV. delu (116—147) pa obravnava pisatelj delavska gi­ banja tistega časa. Vsa snov II., III. in IV. dela svoje razprave obravnava pisatelj po posameznih pokrajinah, kar odpira pogled na nekatere zelo velike razlike v družbenih in političnih razmerah tistega časa v raznih jugoslovanskih pokrajinah. O dveh problemih takratne zgodovinske situacije bi predvsem morali najti jugoslovanski zgodovinarji skupen jezik: 1. kako sta mednarodno nepriznanje in negotovost mej nove jugoslovanske države vplivala na notranje politično dogajanje in 2. kako naj označujemo socialno vznemirjenost tistega časa v raznih jugoslovanskih pokrajinah. Mislim, da je stvarno zelo utemeljeno, da začenja Janković svojo razpravo z obravnavanjem dejstva nepriznanosti in negotovosti mej nove jugoslovanske državne tvorbe. Saj je to dejstvo posebno na slovenskem odseku pomenilo že eksistenčno ogroženost slovenskega naroda. To dejstvo je povsod, posebno pa na Slovenskem, močno vplivalo tudi na notranje politično dogajanje, na vrstni red reševanja raznih vprašanj, na formiranje političnih taborov. Brez resnega upoštevanja tega dejstva takratnega političnega dogajanja na Sloven­ skem sploh ni mogoče razumeti in sta opis in ocena tega dogajanja nujno enostranska. Da je bila Država Slovencev, Hrvatov in Srbov, proglašena 29. okt. 1918 v Zagrebu in Ljubljani, prava država, je imeti danes v mednarodnopravni znanosti za nesporno. To je bila država Jugoslovanov na ozemlju bivše habs­ burške monarhije. Jasno pa je, da bi šele mednarodno priznanje Države SHS imelo tudi. določene politične posledice in bi dajalo tej državi značaj zavez­ niške »antantne« sile ter ji omogočalo, da bi posebej na slovenskem mejnem odseku nasproti Nemški Avstriji uspešnejše nastopala. Priznanje Države SHS po srbski vladi v Ženevi, 8. nov. 1918 — o čemer Janković govori (pod črto, 10) — je bilo brez večjega pomena in brez pomena naročilo Pašića svojim diplomatskim zastopnikom, da sporoče to priznanje zavezniškim vladam, če je bilo sploh izvršeno. Od ženevskega dogovora je srbska vlada namreč takoj odstopila in to zavezniškim vladam nemudoma sporočila. To bi Janković že tudi moral povedati. Vprašanje priznanja še dolgo ni bilo rešeno. Od fuzije Države SHS in Kraljevine Srbije v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev 1. dec. 1918 so takratni prečanski politiki pričakovali, da bo priznanje hitro sledilo. Imperiali­ stična Italija, ki je z antantnim privoljenjem v pariških razgovorih 31. okt. 1918 zasedla slovensko in hrvatsko ozemlje do črte, priznane ji v londonskem paktu, pa se je upirala priznanju nove jugoslovanske države. Tudi srbska vlada še nekaj časa po prvem decembru ni storila ničesar, da bi prišlo do priznanja. O tem pripoveduje Janković stvari, ki nam doslej niso bile znane. Ko je namreč pariški srbski poslanik Vesnić 8. dec. 1918 brzojavno zahteval od srbske vlade v Beogradu, naj zedinjenje, to je državnopravni 'akt 1. dec, čimpreje notificira zavezniškim vladam, je nekdo v zunanjem ministrstvu (U.: Protič ali Gavrilović?) napisal na rob te brzojavke kot njeno rešitev, da se to more storiti potem, ko bo formirana nova (U.: skupna) vlada (10). Formiranje skupne vlade, tako ugotavlja Janković v polemiki z Bartošem, pa ni bilo nikdar zavezniški pogoj za priznanje Kraljevine SHS. Ko Janković očividno misli, da je pa bil to pogoj po mednarodnem pravu, se prav tako moti. To je bila politika srbske vlade v stilu, ki je karakterističen za vse tisto razdobje: izvajati pritisk na prečane, dati jim čutiti njihovo slabost, v konkretnem primeru: izsiliti zase čim najugodnejše pogoje pri sestavljanju skupne vlade. Iz navedenih vzrokov priznanja tudi še po sestavi skupne vlade 20. dec. 1918 dolgo ni bilo. Janković nam sicer prvi pove, kako so se ta priznanja 300 vrstila: prva je priznala Kraljevino SHS Norveška (26. jan. 1919), druge so bile ZDA (7. febr. 1919), nadalje pa Grčija (28. febr.) in Švica (6. marca). De facto so jo priznale velike sile 1. maja 1919, de jure Francija 2. junija, Anglija 6. junija 1919, večina ostalih držav, med njimi Italija, pa .šele s podpisom versajske mirovne pogodbe 28. junija 1919. Ta zamudnost v priznavanju Jugoslavije je na več načinov zelo škodovala. Jugoslovanska delegacija na . mirovni konferenci še do 1. maja 1919 ni bila priznana kot delegacija Kraljevine SHS, temveč le kot delegacija Kraljevine Srbije. Blokada jugoslovanske obale je bila ukinjena šele konec marca 1919, jugoslovanske železnice so mogli za­ vezniki po pogojih premirja uporabljati kot železnice sovražne države itd. To vse Janković prvi opisuje: »Zbog nepriznanja odnosno odugovlačenja priznanja od strane saveznika, nova jugoslavenska država trpela je i u medju- narodnim i u unutrašnjim odnosima mnoge i višestruke štete« (12). Nimamo še razprave, ki bi prikazala, kaj je dejstvo nepriznanja JO ozir. Države SHS pomenilo za slovenske meje, kaj pa je to nepriznanje in ne- priznanje tudi Kraljevine SHS pomenilo posebej za našo severno mejo na koroškem odseku. Glede meje na štajerskem odseku pravi Janković, da je bilo to vprašanje s hitro in energično akcijo Rudolfa Maistra zadovoljivo rešeno že v mesecu novembru 1918 (19). Opira se pri tem na Seručarjevo, od Vojno-zgodovinskega inštituta JLA v Beogradu leta 1950 izdano brošuro »Vojne akcije u Koruškoj«. Štrajk mariborskih železničarjev in poštarjev od 28. nov. do 13. dec. 1918 označuje Janković kot »pretežno nacionalno politično akcijo proavstrijsko razpoloženih nemških delavcev in uslužbencev« (127). Ta Jankovićev zaključek je čisto samostojno izrečen na podlagi časniškega poročila o pogajanjih med zastopniki štajerske deželne in Narodne vlade v Ljubljani, s katerimi je bil štrajk končan. O velikih demonstracijah v Mariboru 27. jan. 1919 pravi Jan­ ković: »Nemci u Mariboru pokušali su još jednom, 27. jan. 1919, da povrate vlast, ali — bez uspeha. Za vreme boravka u Mariboru Američkog potpukov­ nika Majlsa (Miles), koji je proučavao pitanje severne slovenačke granice, masa od nekoliko hiljada nemačkih stanovnika Maribora započela je demon­ stracije, koje su se pretvorile u pretnje i napade na slovenačko stanovništvo i vojsku. Vojska je stupila u akciju, pa je tom prilikom poginulo 7 demon­ stranata a 24 ranjeno. Protiv mariborskih Njemaca preduzimana su i posle toga politične represalije (konfiniranje, uzimanje talaca), što je slovenačka socialdemokratska stranka osudila« (19—20). Janković se opira pri tem na »Slovenca«, zbornik »Slovenci v desetletju 1918—1928«, zagrebške Novosti in na Naprej. Kljub temu, da opisuje Janković položaj na Koroškem v zvezi z neprizna- njem jugoslovanske države, mu bistvo težav, na katere so zaradi nepriznanja zadeli Slovenci na Koroškem, le ni dovolj jasno. Šlo je za »antantno« legiti­ macijo, ki so jo koroški Nemci slovenskim četam od vsega začetka odrekali. Seveda bi slovenskim četam taka legitimacija ne bila tako bistveno potrebna, če bi se Narodna vlada v 'Ljubl jani od vsega početka zavedala, kakšnega pomena je takojšnja zasedba Slovenske Koroške s Celovcem in če bi organi­ zaciji slovenske prostovoljske vojske posvetila vso potrebno skrb. Izvedba kakšne prave mobilizacije v prvih mesecih »svobode« pa bi posebno na Kranj­ skem zadela res na velike težkoče. O tem nekaj več spodaj. Tako je bila Slovenska Koroška (a brez Celovca) .zasedena v novembru le od šibkih sloven­ skih prostovoljskih čet. Koroški Nemci so se medtem zopet vojaško organizirali. Odločilen prevrat pa je pomenilo zajetje in razorožitev vojaškega oddelka, t sestavljenega iz Srbov, bivših avstrijskih ujetnikov, pod poveljstvom kap. Milosavljevića pri Grabštanju 15. dec. 1918, potem, ko se poveljnik ni mogel izkazati s poveljem Vrhovne komande srbske vojske in ko ni beograjska • vlada, kakor da se je to ne tiče, na to razorožitev prav nič reagirala. Iz teda­ njega pisanja celovških listov in iz odgovora koroške vlade na protestno noto Narodne vlade v Ljubljani se vidi, da se koroški Nemci zasedbi ne bi bili upirali, če bi se naše čete mogle izkazati z »antantno« legitimacijo, to je, če bi bila jugoslovanska država priznana ali če bi imeli opraviti koroški Nemci s srbsko redno vojsko. Redne srbske vojske pa na Koroško tedaj ni bilo. 301 Preko »srbske cone«, o kateri govori v svoji razpravi Krizman (glej zgoraj), je Vrhovna komanda ni hotela pošiljati. Niti jugoslovanskih dobrovoljcev ni poslala preko te cone. Pomanjkanje antantne legitimacije je bilo predvsem razlog, da je Narodna vlada v Ljubljani, ob še drugih zgoraj označenih sla­ bostih slovenskega položaja, prosila za pomoč redne srbske vojske, pri čemer niti ni šlo za število, temveč za par bataljonov. Janko viču to očividno ni zadosti jasno. Pravi le: »Vlada Kraljevstva SHS nije pružila pokrajinskoj slovenačkoj vladi potrebnu pomoč, što je u Sloveniji izazivalo opravdano nezadovoljstvo i revolt« (20). Za to pomoč se je odločila srbska vlada šele maja 1919, ko je bilo že prepozno. Medtem je bilo na pariški konferenci odločeno, da naj o državni pripadnosti Slovenske Koroške odloči plebiscit. Z določitvijo demarkacijske črte v premirju, sklenjenem med Karolyjevo vlado in poveljstvom vzhodne antantne vojske v Beogradu 13. nov. 1918. leta, je ostalo na madžarski strani tudi slovensko Prekmurje in ne samo hrvatsko Medjimurje, ki ga omenja Janković (21). O tem je bilo govora že v poročilu o Krizmanovi razpravi. Kako so težave zaradi nepriznanja in ogroženosti mej nove jugoslovanske države vplivale na notranje politične razmere v Sloveniji, posebej na formiranje političnih taborov .opisuje Janković takole: »Odbori Narodnog vijeća nisu u svim mestima i u svim pokrajinama imali isti sastav i ulogu. U Sloveniji su, izgleda, mesni odbori ostvarivali i obezbedjivali izvesne relativno veće buržoaskodemokratske slobode i prava nego u drugim pokrajinama: to su mogli činiti zato što su sloveAački socialdemokrati ne samo formalno učestvo­ vali već i igrali izvesnu ulogu u njima, i što je nacionalna solidarnost slo- venačkog stanovništva bez obzira na klasne i političke razlike u tim danima, uslovljena u znatnoj meri spoljno političkim okolnostima, to jest naporom za okupljanjem i ujedinjenjem celog slovenačkog naroda, bila jaca no u drugim pokrajinama« (64). Na drugem mestu še pravi Janković: Mesna veća u Bosni i Hercegovini, kao i u drugim pokrajinama (osim u izvesnoj meri Slovenije) istupala su kao da se nacionalno oslobodjenje našeg naroda odnosi samo na jedan njegov deo (buržoaziju)« (65). JSDS se je na svojih zborovanjih in v tisku zavzemala tedaj za skupen nastop za osvoboditev slovenskega ozemlja Istre, Koroške, Štajerske in Prekmurja, ugotavlja Janković še na drugem mestu (107). V nadaljnih treh delih opisuje Janković družbeni in politični položaj in razvoj v raznih jugoslovanskih pokrajinah, kar je kot pojav nacionalnega ali socialnega zatiranja in izkoriščanja in odpora proti temu zatiranju in izkoriščanju pogojevalo ustanovitev KPJ. Glede na osrednjo pozornost mojega zgodovinskega raziskavanja in poročanja o navedenih publikacijah je zame v nadaljnem zanimivo predvsem vprašanje, kako naj označujemo socialno vznemirjenost v raznih jugoslovanskih pokrajinah, posebej še v Sloveniji, ob razpadu avstro-ogrske monarhije in v prvih mesecih, predvsem v novembru, nove jugoslovanske države. Ta problem zanima še več drugih zgodovinarjev v Jugoslaviji. Za Fr. Čulinovića je to zaenkrat kar osrednji problem njegovega zgodovinskega pisanja. Zanima pa ta problem tudi J.Vidmarja, Krizmana, Saj eta, Franceta Klopčiča. Zanimiv je za vsakogar, ki se ukvarja z razisko­ vanjem socialnih, posebej delavskih gibanj tistega časa. Upoštevati je pri tem tudi dela vseh tistih zgodovinarjev, ki so napisali kaj o vplivu oktobrske revolucije na politična dogajanja v habsburški monarhiji, n. pr. D. Šepića, D. Kermavnerja in druge. V zvezi z vojaškimi upori v letu 1918 govorim ž.e zgoraj o potrebnosti posebne monografije o njih. Socialna vznemirjenost je bila ob razpadu avstro-ogrske države in v mesecu novembru 1918 največja na Hrvatskem. Kazala se je v različnih oblikah. Iz Krizmanove objave »Gradja o nemirima u Hrvatskoj na kraju g. 1918« (Historijski pregled, 1955) si je mogoče ustvariti sliko o njej. Kaj pravi o tem Janković? Janković svari pred prehitrimi zaključki. Svari pred tem, da bi videli v socialnih nemirih v Jugoslaviji tistega časa že kar boljševizem, ko­ munizem, čeprav takratna uradna poročila pogosto rabijo ta izraza. Pravi: »Pri svemu tome navedene izveštaje vojnih i civilnih oblasti trebalo bi primati obazrivo i kritički, jer mnogim njihovim autorima pojam boljševizma očigledno 302 nije bio jasan, a neki su od njih namerno svaki nemir i nered, svaki pokret otpora, otkazovanje poslušnosti i slično nazivali boljševizam...« (43). Še med zaključki svoje razprave ugotavlja Janković nerešenost spora med raznimi jugoslovanskimi pisci o značaju socialnih nemirov tistega časa in celo za Hrvatsko ugotavlja, da »seljački pokret u Hrvatskoj ne bi se mogao ka- rakterisati kao boljševički« (145-146). Tu pa so bili glavni nemiri. »Time, razume se, nije rečeno da u pokretu nije bilo u večem ali manjem broju pojedinaca, boljševički ili socialistički orientisanih (povratnici iz Rusije i pri­ stalica levog krila hrvatske Socijaldemokratije), ali ti pojedinci nisu bili u stanju da pokret povedu, da mu daju svoju, socialističku orijentaciju i so- cialističko obeležje« (146). Treba je biti torej točen v uporabi izraza »revolucio­ narnost«, posebej boljševiške, komunistične revolucionarnosti. Marsikaj se je dogajalo v tistem času, proti čemur bi moral nastopiti vsak družbeni, pravni red. (Naj mimogrede pripomnim, da se Janković moti, ko na več mestih — n. pr. 42 in 134-135 — govori tako, kakor da so se začeli vračati ujetniki iz ruskega ujetništva šele decembra 1918 in v pomladnih mesecih 1919. Ti ujetniki so se začeli v večjih skupinah vračati že spomladi 1918). V sporu med Čulino- vičem in Krizmanom o socialno-političnem značaju »zelenega kadra« ugotavlja Janković, da je to še vedno odprto vprašanje, dokler ne bo zbranega toliko arhivskega gradiva, da bo mogoče izreči trdnejšo sodbo o' tem, koliko je šlo v dejavnosti »zelenega kadra« za izrazitejše elemente socialne revolucije (38, pod črto). O vojaški demonstraciji v Zagrebu 5. dec. 1918 (glej tudi poročili o Budisavljevićevi in Krizmanovi razpravi) pravi Janković, da je bila v bistvu frankovskega značaja (78—79). Med pojave socialne vznemirjenosti tistega časa je šteti tudi protivojno, protivojaško razpoloženje ljudstva. Janković omenja splošno mobilizacijo NV z dne 2. nov. 1918, ki pa ni uspela (39). Vrašanje je le, koliko je tak poziv, kakor je bil poziv NV z dne 2. nov. 1918, mogoče imeti za mobilizacijo. Nimamo še slovenske študije, ki bi se s to problematiko posebej ukvarjala. Tudi v tem zaostajamo za drugimi jugoslovanskimi zgodovinarji. Z neko go­ tovostjo je mogoče reči, da na Slovenskem ni bilo niti približno takih socialnih nemirov kakor na Hrvatskem v prvih dveh tretjinah novembra 1918. Slovensko ljudstvo je bilo protivojno, protivojaško razpoloženo. (Kot dokaj aktiven mlad Slovenec tistega časa morem reči, da sem protivojno razpoloženje slovenskega ljudstva skušal razumeti. Sodoživljal sem ga z njim v uporu slovenskega gorskega strelskega polka v Furlaniji. V novembru, ko smo stali pred novimi nalogami, sem rešil vprašanje zase na ta način, da sem zastopal mnenje, ' da je treba postaviti vojaško akcijo za severno mejo na prostovoljsko podlago, da pa se je treba seveda za to z vso silo zavzeti. Vse delo Narodne vlade in pisanje časništva tistega časa kaže, da tedanja družba za to ni imela razumevanja. Narodna vlada se je prebudila šele, ko je bilo za to prepozno.) Dejstvo je, da je ostal poziv na vojaško službovanje (»mobilizacija« se takemu pozivu ne more reči) Narodne vlade z dne 31. okt. kakor z dne 8. nov. 1918, podpisan od poverjenika za narodno brambo dr. Lovra Pogačnika, neuspešen! Poziva govorita le o nevarnosti za življenje in imetje državljanov, o potrebi ohranitve miru in reda, časniki pa so utemeljevali te pozive z nevarnostjo avstro-ogrskega vojaštva, ki se je skozi Slovenijo, lačno in nagnjeno k izgredom, vračalo od Piave na domove. Ustanavljale so se le narodne straže. Vsaj delno je uspela v mesecu novembru le Maistrova mobilizacija. Kakšen je bil značaj socialne vznemirjenosti v Mežiški dolini, kjer se govori »o borbeni sili za revolucionarni polet, ki ga je pokazal mežiški proletiariat« in o nekaki mežiški republiki (n. pr. Tone Sušnik, Beseda o Požganici, Prežihov zbornik, str. 273)? Kako naj označujemo dejavnost nemškoavstrijske socialne demokracije na Koroškem in v Mariboru ter v štajerskem Podravju tistega časa v skupnem odporu z nemškoavstrijsko buržoazijo proti osvobodilnim težnjam slovenskega naroda, je, mislim, jasno. Kako označuje Janković železničarski štrajk od 28. nov. do 13. dec. 1918, omenjam že zgoraj. Srbija tistega časa je bila zmagovita država, ki se je tega po svoji dinastiji, buržoaziji, pa tudi po svoji vojski, močno zavedala ter dala to čutiti vsem drugim jugoslovanskim narodom, pokrajinam. V neredih in socialnih gibanjih ..J 303 tistega časa je pomenila taka Srbija red in krotiteljico socialnih nemirov. Janković opisuje to takole: »Zaposedanjem Hrvatske i drugih jugoslovenskih pokrajina, srpska vojska, koja je u toku ratova doživljala i pobede i poraze, pretrpela je, usled politike svoje buržoazije i njene klasne solidarnosti s bur­ žoazijom drugih jugoslavenskih pokrajina, jedan od svojih najvećih poraza, poniženja i padova: od oslobodilačke i pobedničke armije, ona je u suštini postala obična nasilnička žandarmerija koja zavodi ,red i mir', koja se batinama i oružjem bori protiv svoje braće (braće i u nacionalnom i u socialnom po­ gledu) iz drugih jugoslovenskih pokrajina« (88). In vendar so to zelo trde besede. Zopet smo pri istem vprašanju: ali moremo imenovati socialno vznemir­ jenost tistega časa v pokrajinah bivše habsburške monarhije res revolucionarno, revolucionarno posebej v marksistično-leninističnem pomenu te besede? Da je to dvomljivo, v svoji razpravi Janković parkrat ugotavlja. Razen tega: če je bilo socialno gibanje v pokrajinah bivše habsburške monarhije res revolucionarno — kaj bi pomenila zmaga te revolucije za politično zedinjenje jugoslovanskih narodov? In še več drugih vprašanj je mogoče v tej zvezi postaviti, n. pr. kako bi reagirala na tako revolucijo v Sloveniji in na Hrvat­ skem imperialistična Italija (čl. 4 pogojev premirja!)? Treba je končno priti o tem na jasno in uvesti v naše zgodovinopisje celotnejše gledanje, doslednost, logičnost, smisel za možno zaporednost dogajanja. Sicer pa — prvi bataljon redne srbske vojske, solunske, je prišel v Slovenijo šele 22. dec. 1918. Res pa je, da so oddelki iz Srbov, bivših avstrijskih ujetnikov, v Ljubljani se­ stavljenega 26. pešpolka v več krajih Slovenije opravljali policijsko službo. O tem ima nekaj podatkov Istorija Dravske divizijske oblasti (ki jo imam v overovljenem prepisu iz Vojnozgodovinskega inštituta JLA v Beogradu). Vendar je razdobje v prvih mesecih po ustanovitvi Jugoslavije glede razmerja srbske vojske in vlade do Slovenije karakterizirano, tako mislim, bolj po brezbrižnosti za težave, s katerimi se je imela vboriti Slovenija zaradi ne- priznanja in ogroženosti mej, kakor po kakšnem buržoazno razrednem solidar­ nostnem nastopanju srbske vlade in vojske s slovensko buržoazijo. V Srbiji je po umiku sovražne vojske pomenilo resen družbeni problem ogorčenje ljudskih množic proti narodnim izdajalcem in vojnim bogatašem; pogoste proteste in zahteve v tisku in v začasnem predstavništvu, da je treba te sodelavce in hlapce sovražnika postaviti pred sodišče, pa je srbska vlada v večini primerov preslišala ter te okupatorjeve sodelavce in hlapce še ščitila (52-53). Povratek zmagovite srbske vojske in vlade v Srbijo, ki sta jo morala novembra 1915 zapustiti v tako strašnih okoliščinah, pa so spremljali, kakor pripoveduje Janković, socialni pojavi in obračuni še čisto posebne vrste. Mili- taristični, v pretiranem in ekskluzivističnem nacionalizmu vzgojeni oficirski zbor je postal privilegiran socialni sloj. Da še bolj poudari svoje vojne zasluge, je potegnil ta sloj ostro črto med onimi, ki so prišli s solunske fronte, in tistimi, ki so bili v internaciji in v ujetništvu. Prvi so bili Obilici, drugi Brankovići (87). (Komandant Ljubeljskega odreda, podpolkovnik Tripković, je srbski, iz bivših ujetnikov sestavljeni oddelek, v neki posebni situaciji na Koroškem, junija meseca 1919, ozmerjal z Brankovići.) Številni so bili primeri pretepanja in ubijanja »Brankovićev« po »Obilićih« (87). Med moštvom pa so bili tedaj tudi številni primeri svojevoljnega zapuščanja vojne službe in vračanja domov, čeprav, kakor pravi Janković, je bila srbska vojska kot celota v tem času še vedno dobro organizirana in disciplinirana (88). Nedvomno je ta vojska po­ menila moč, na katere zanesljivost je mogla srbska vlada tisti čas trdno računati in ki jo je mogla v svoji politiki do prečanskega prebivalstva, do Hrvatske in Slovenije, vsak trenutek vreči na tehtnico. To so glavni problemi in dejstva iz prvih mesecev jugoslovanske države, na katere se mi je zdelo prav pokazati ob Jankovićevi razpravi. Ko sem sklenil, da napišem poročilo o zgoraj navedenih publikacijah, nisem imel namena zaključeno popravljati ali dopolnjevati meritorne napake ozir. pomanjkljivosti teh publikacij. Za glavno nalogo sem imel predvsem to, 304 da opozorim na nekatere sporne trditve, ugotovitve, ki pomenijo nerešene probleme slovenskega, jugoslovanskega zgodovinopisja iz razdobja osvoboje- vanja izpod nemškega, avstro-ogrskega gospostva, jugoslovanskega političnega zedinjevanja. Daleč smo še do zgodovinskega spisa, ki bi nam kritično podal celotno, resnično podobo tistega časa. Slovenski zgodovinarji pa bi morali k tej podobi prispevati več, kakor so prispevali doslej. Zaostalost slovenskega zgodovinopisja za to razdobje je v veliki meri kriva, da je v jugoslovanskem zgodovinopisju, predvsem seveda o zadevnem dogajanju na Slovenskem, po Slovencih, še toliko krivih mnenj, ali tudi, da so si zgodovinarji v Zagrebu, Beogradu in Sarajevu, o enem ali drugem vprašanju slovenske zgodovine tistega razdobja bolj na jasnem kakor v Ljubljani. Lojze Ude , Loški razgledi: IV-VI, 1957-1959. (Nekaj misli in popravkov k člankom, ki obravnavajo dogodke iz naše najnovejše zgodovine.) »Loški razgledi« prednjačijo po svoji kvaliteti pred vsemi ostalimi lokal­ nimi "periodičnimi publikacijami slične vrste na Slovenskem. Spomini in članki, ki obravnavajo najnovejšo dobo naše zgodovine, so bogati in skoraj vsi zelo stvarni in zato brez dvoma lep doprinos h gradivu za politično zgodovino stare Jugoslavije in NOB. 'IV. letnik (1957 Ana Ziherl: Ločani in akcija Rdeče pomoči leta 1935 (str. 103—106) Tovarišica Ziherlova je bila pred vojno član pokrajinskega vodstva Rdeče pomoči. V članku razlaga namen in organizacijo Rdeče pomoči ter nakazuje delovanje v letu 1934-35. Omenja tudi državno konferenco Rdeče pomoči leta 1935 v Zagrebu, kjer se je Rdeča pomoč preimenovala v Ljudsko pomoč. Ko je leta 1935 postal dr. Anton Korošec notranji minister, je Ljudska pomoč izvedla množično akcijo za amnestijo političnih obsojencev. Akcija sicer ni dosegla izpustitve zapornikov, je pa zainteresirala ljudske množice za borbo, ki jo je vodila KP, ih delno omilila režim v zaporih. Aktivisti in simpatizerji Ljudske pomoči so zbrali veliko podpisov. Ziherlova se je kot domačinka napotila zbirat podpise tudi v Škofjo Loko, čeprav tu v tem času še ni bilo partijske organizacije. Akcije se je lotila taktično; za prvega podpisnika je pridobila notarja Steva Sinka, nato so sledili drugi. Mestni trg se je slabo odzval, dobro pa Spodnji trg in Karlovec. Delavci v tovarni »Šešir«, kjer je pobiral podpise Janko Sinko, so se odzvali 100°/o. Ivan Bertoncelj-Johan: Ofenzivni pohod Cankarjevega bataljona v Selško dolino decembra 1941 (str. 107—112) Pisec lepo in nazorno opisuje partizansko življenje v prvi jeseni NOB. Posebno dober je opis borbe Cankarjevega bataljona v Rovtah pod Mladim vrhom ~ 12. decembra 1941, v kateri je bilo ubitih 46 Nemcev. Ta zmaga pred­ stavlja največji partizanski uspeh leta 1941 v Sloveniji. Da je bil udarec proti nemškemu okupatorju res občuten, dokazuje dejstvo, da je prišel iz Berlina policijski general Scheyer z nalogo, da bi ugotovil vzroke poraza in pripravil ukrepe, ki naj bi kaj sličnega v prihodnosti onemogočili. Tovarišu Bertonclju, ki je v NOB aktivno sodeloval vsa 4 leta, res ne moremo zameriti, če pri pisanju odlomkov iz 4-letnega težkega partizanskega življenja zaradi obilice doživetij zamenjuje poedine datume ali dejstva. Tako navaja, da je bataljon organiziral večjo akcijo za nabavo hrane v vaseh Zapuže in Duplje 11. novembra 1941, iz nemškega arhiva pa je razvidno, da je bila ta akcija že 20. oktobra 1941. Prav teko navaja, da je bilo 1. decembra 1941 na Gorenjskem likvidiranih 8 izdajalcev, iz arhiva pa se da ugotoviti, da je bilo 7 mrtvih 1 pa le ranjen. 20 Zgodovinski Časopis 305 Franc Biček-Bruno: Loška četa od junija do septembra 1942 (str. 113—122) Iz naslova je razvidno, da je članek napisal Franc Biček, takratni ko­ mandir loške čete. V besedilu pa govori avtor o komandirju čete Francu Bičku kot o tretji osebi. Na prvi strani članka navaja pod črto tovariše, ki so pri­ spevali podatke za članek. Škoda je, da tak borec, kakor je bil Biček, ni napisal spominov v prvi osebi, saj je znano, da so ljudje Bička proglasili za heroja, čeprav uradno ni bil nikoli proglašen. Seveda bi ne bilo napak, če bi podatke prispevali tudi njegovi takratni soborci, pravilno pa je, da je to sicer omenjeno. Koristno bi bilo, če bi bil opisu operacij in premikov v zvezi z napadom na postojanko Gabrk dodana kaka skica, ker je bralcu, ki ne pozna tistih krajev, precej težko slediti poteku. Prikaz sodelovanja čete z II. grupo odredov je objektiven, kar je še posebno važno, ker skušajo nekateri (n. pr. Mekinda) stvar prikazati po svoje. Zanimiv je tudi opis četnega umika na Primorsko, ker kaže razpoloženje Primorcev ob prvem stiku s partizani. Anton Potočnik-Vojteh: Nekaj spominov na življenje in borbe Loške čete (str. 123—130) Potočnik opisuje le nekaj dni borb in življenja loške čete. Lep je opis življenje v četi, posebno jutra 28. junija 1942. Nazorno in podrobno opisuje dva napada loške čete na nemške avtomobile, 28. in 29. junija 1942. pri vasi Gabrk v Poljanski dolini. V prvi vrsti teksta je verjetno nastala tiskovna pomota; tam namreč govori o topli sobotni noči 27. julija 1942, v nadaljnjem tekstu pa govori o 28. in 29. juniju. Po koledarju se lahko ugotovi, da je bila sobota 27. junija 1942. Janez Lušina-Mali: Čez Savo maja 1943. leta (str. 131—144) V članku je navedenih mnogo dejstev, oseb in krajev in zato ni čuda, da so se v članku pojavile tudi netočnosti. Komanda Gorenjskega odreda namreč ni poslala jelovške ali Blaževe čete na novo področje v Kokro po dogovoru z OSKÖM (pisec je verjetno mislil OBKOM — Oblastni komite KPS za Gorenjsko) ampak po dogovoru s PK KPS (Pokrajinski komite za Gorenjsko), kajti oblastni komite KPS za Gorenjsko je obstojal šele od aprila 1944. leta. Dalje jelovška četa ni bila ustanovljena leta 1942, ampak julija 1941 (na Vo­ dicah, na Jelovici). Pri opisu prehoda čete čez Savo omenja pisec vas Mešače: prav Mišače. Pisec tudi pravi, da so Nemci Gorenjsko za vselej priključili k nemškemu rajhu, kar seveda ni točno. Nadalje navaja, da so Gorice kraj sv. Lovrenca; običajno navajamo, da so Gorice pri Golniku, sv. Lovrenc pa je precej vzhodneje; dalje ni prav na Svarjani, ampak na Svarjah. Prvi tabor je bil 15 minut oddaljen od vasi Možnjanica, ne Možjanec. Jasno tudi ni, kaj Lušina misli, ko govori o samostanu pod Dobrčo, v katerem so v tistem času prebivali menihi. Mnenja sem, da so Luširiovi spomini kljub naštetim drobnim napakam ' veliko vredni, saj so napisani prav od srca (njegov odnos do dela v tehniki, želja po vrnitvi na Jelovico!), pa tudi takratni položaj v četi je podan objektivno. Nasploh je opis zanimiv in prikazuje partizansko življenje pod Karavankami, kjer je bilo vsa 4 leta mnogo težje kakor na desni strani Save. , V. Letnik (1958.1.) Miha Klinar: Kratka kronika VII. SNOUB Franceta, Prešerna (str. 7—Ì07) Kronika (pravzaprav članek, ki ima 101 stran) je nastala ob 15-lètnici ustanovitve Prešernove brigade in je pisana po arhivu Prešernove brigade, (ki je v Inštitutu za zgodovino delavskega gibanja na Slovenskem) po spominih borcev, predvsem vodilnega kadra Prešerove brigade, in po kroniki, ki je nastala v času obstoja Prešernove brigade. V članku je nanizano ogromno podatkov, zato ni čudno, da je nekaj tudi netočnih. Zaradi važnosti tematike, ki jo obravnava — razvoj in borbe Prešerove brigade od ustanovitve do osvoboditve — bi članek zahteval samostojno oceno, toda to bi zahtevalo mnogo širšega študija. 3 0 6 • • • Ob kroniki Frešerove brigade se mi vsiljuje občutek, da Klinar tako široke problematike ni povsem obvladal, ali pa je imel premalo časa za študij. Tako n. pr. ne loči hajke od ofenzive, kar je danes v zgodovinopisju NOB že docela razčiščena stvar. Strinjam se, da je potrebno sovražno akcijo (ofenzivo, hajko itd.), ki je zajela tudi brigado, malo širše zajeti, toda to ni tako lahko in zahteva mnogo dela, preden je mogoče iz naših in sovražnikovih dokumentov izluščiti resnične podatke in točen potek akcije. Očitno neskladnost je opaziti pri fotografijah na str. 50 in 93 z istim ozadjem, toda pri komentarju gre za različno lokalizacijo! Tekst marsikje motijo podnaslovi, ki si jih zgodovinar ne more dovoliti n. pr. »Predigra Sutjeske IX. Korpusa«, »Sutjeska IX. Korpusa« itd. Zakaj ne bi v podnaslovih n. pr. govorili o zadnji nemški ofenzivi na področju IX. Korpusa? Mnenja sem, da izdajatelji ne bi napravili dosti manjše usluge zgodovinopisju, če bi ob 15-letnici objavili Kroniko brigade (nastale- med vojno) in nekaj najvažnejših dokumentov povezanih z razvojem in bor­ bami Prešerove brigade namesto navedenega članka. Primer navedenega članka nam tudi kaže, da zgodovinopisec NOB ne more vzeti arhivskih podatkov, bodisi naših ali sovražnikovih, za verodostojne brez kakršnegakoli preverjanja. VI. Letnik (1959) Boris Ziherl: Pot, dolga štirideset let (str. 7—10) Članek je bil napisan ob 40-letnici KP J in prikazuje razvoj in delovanje Komunistične partije v Škofji Loki in bližnji okolici. Vrednost članka je v prvi vrsti v tem, da postavlja dogajanja v Škofji Loki v širok okvir razvoja Ko­ munistične partije Jugoslavije. Maks Fojkar: Delavski stavkovni val v Škofji Loki (str. 11—27) Članek obravnava stavkovno gibanje v Škofji Loki v letih 1935/36 in je napisan po dokumentih in časopisnih vesteh. V članku nekoliko moti široko opisovanje splošnih razmer, v katerih je živel slovenski delavec v tem času, premalo pa je podatkov o položaju škofjeloškega delavca, čeprav bi se tudi o tem dalo povedati kaj značilnega. Podatki v zvezi z veliko tekstilno stavko leta 1936 so nekoliko netočni. Tako ni točno, da je že prvi dan stavke (20. avgusta 1936) začelo stavkati 15.000 tekstilnih delavcev v 57 obratih. Tedaj, ko je bila stavka v najširšem obsegu, je stavkalo v Sloveniji okoli 8500 tekstilnih delavcev (obstojajo celo seznami stavkujočih), in to v 23 podjetjih. 20. avgusta 1936. leta je pričela stavka v Jugo češki, Jugobruni, Intexu in pri Sircu v Kranju. Škofjeloški tekstilci pa so stopili v solidarnostno stavko 21. avgusta 1936. leta. Zaključek stavke, odnosno dogodki okoli njega so opisani nekoliko nejasno. Škofjeloški tekstilni delavci so izpraznili tovarni (Predilnico in Brumen & Tha­ ler) 16. septembra 1936 zjutraj, ko so zvedeli, da je policija.in žandarmerija v Kranju s silo izgnala stavkujoče iz Jugočeške in Jugobrune. V tovarni Brumen & Thaler so delavci pustili pred vrati stražo, izročili pa so ključe, česar stavku j oči v Predilnici niso hoteli takoj storiti. Vendar iz policijskih poročil lahko ugotovimo, da je bila stavka ta dan zaključena v vseh tekstilnih tovarnah v Sloveniji. Sestanek kranjskih in škofjeloških tekstilnih delavcev 20. septembra 1936 pri Crngrobu je bil že po zaključku stavke in je imel namen, ponovno začeti stavko, če bi bili delavski zaupniki zaradi stavke odpuščeni. Fojkar dalje omenja, da so se pri nas snovale fašistične organizacije, med njimi tudi take, ki naj bi zajele delavstvo (JUGORAS). Pri nas v Sloveniji je vodstvo JRZ konec leta 1935 ustanovilo strokovno organizacijo Zvezo zdru­ ženih delavcev (ZZD), ki je bila državna strokovna organizacija po vzorcu italijanskih fašističnih sindikatov. Zvezo združenih delavcev so ustanovili zato, ker je Jugoslovanska strokovna zveza (JSZ) krenila na levo in sprejela geslo akcijske enotnosti. Zveza združenih delavcev se je šele leta 1938 vključila v JUGORAS. 20» . 307 Veljko: Prispevek k zgodovini SKOJ v Škofji Loki in na Gorenjskem med Narodnoosvobodilno borbo (str. 28—38) Prav je, da v začetku ugotovimo, da je Veljko ilegalno ime Franca Kavčiča, ki je bil od novembra 1943 do aprila 1945. leta sekretar Pokrajinskega pover- jeništva ZKM (Zveze komunistične mladine), oziroma kasneje Oblastnega komiteja SKOJ za Gorenjsko. Kavčič članka ni napisal samo po spominu, ampak je uporabljal tudi arhivsko gradivo, kakor tudi spomine drugih, kar daje članku še večjo vrednost. Podatke navaja predvsem za okrožje Škofja Loka, ki ga je najbolje poznal in kjer je bila mladina v času NOB tudi najbolj aktivna. Kavčičev opis se širi iz mesta Škofje Loke (1941) na okrožje Škofjo Loko in Kamnik, kjer je bil 1942. in 1943. leta mladinski aktivist. Novembra 1943 je postal sekretar Po­ krajinskega poverjeništva ZKM za Gorenjsko. Od tedaj razpolaga s podatki za vso Gorenjsko in je seveda škoda, da tega dela ni obširneje obdelal. Vrednost Kavčičevega članka je posebno v tem, da navaja točne podatke o dogodkih, osebah in krajih. Pri priimku Maks Krmelj-Matija je nastala tiskovna napaka Kremelj, na ostale podatke se pa lahko zanesemo. $ Milan Zakelj: Nekaj o delu Komunistične partije v Poljanski dolini (str. 29—44) Članek obravnava precej širšo problematiko, kakor je nakazana v naslovu; obravnava tudi ustanavljanje in delovanje odborov OF in razvoj narodno­ osvobodilnega gibanja v Poljanski dolini nasploh. Zakelj je deloval v Poljanski dolini kot rajonski in okrožni aktivist od septembra 1942 in zato stvari dobro pozna. Lepo je prikazana rast KF, ki je v dialektični enotnosti z razvojem NOB. Prvi aktivisti-komunisti ustanavljajo odbore OF, odbore ZSM in SPZZ. Iz članstva teh organizacij pa rastejo novi člani in kandidati KP, ustanavljajo se nove partijske celice, kar vse še bolj razširi NOB v Poljanski dolini. Zakelj razumeva delovanje KP široko, saj opisuje skozi delovanje komunistov v političnih organizacijah in organih oblasti vse narodnoosvobodilno gibanje. Navedeni podatki so točni. Ivka Križnar Delavska enotnost, 1942—1944. Ponatis priredil Tone Fajfar, izdal in založil republiški svet Zveze sindikatov Slovenije v Ljubljani, 1954, naklada?, str. 151. Ponatisom centralnih časopisov iz osvobodilne borbe, ki spadajo med naj­ važnejše vire za proučevanje narodnoosvobodilnega boja, se je že 1.1954 pri­ družil ponatis »Delavske enotnosti« iz leta 1942—1944. Prireditelj je z njim želel dokumentirati zgodovinski prispevek delavskega razreda kot osnovne sile v narodnoosvobodilni vojni in ljudski revoluciji, kar »naj bo našemu delavstvu, predvsem mladim generacijam, spodbuda za razumevanje enotnosti vsega delavstva ...« (str. 151). Namesto uvoda je urednik ponatisnil Kardeljev članek »Ob desetletnici .Delavske enotnosti'«, ki je bil prvič objavljen 1.1952 v 51. številki »Delavske enotnosti«. To je dobra rešitev, saj ne bi mogel nihče temeljiteje in globlje analizirati namena in pomena konference Delavske enotnosti v začetku no­ vembra 1942. leta, na kateri je bilo med drugim sklenjeno, da bo Delavska enotnost začela izdajati list »Delavska enotnost« kot vestnik Glavnega od­ bora DE. Urednik je v celoti ponatisnil štiri številke centralne izdaje (str. 13 do 61), ki jim je dodal tudi ponatise pokrajinskih izdaj, v kolikor so prinašale samo­ stojne članke. Tako je ponatisnil dve številki ljubljanske izdaje (str. 63 do 76), pet številk gorenjske izdaje (str. 77 do 139) in nekaj izvirnih prispevkov edine primorske izdaje (str. 141 in 142). S tem ponatisom so redki ohranjeni izvodi postali dostopni širšemu krogu bralcev za spoznavanje vloge delavskega razreda v osvobodilni borbi. Zgodo­ vinarjem pa je olajšano proučevanje dejavnosti in pomena DE, ki je dejansko 3Ò8 že od začetka vstaje »vodilna sila OF, kar se je izražalo tako v vodilni vlogi komunistične partije, kakor v najaktivnejšem sodelovanju delavskih množic raznih političnih prepričanj v osvobodilni vstaji« (str. 10). Zato se je enotno delavsko gibanje na čelu s KPS na konferenci DE z vso upravičenostjo dekla­ riralo kot nesporna vodilna sila OF in naglasilo, da »odločilni vodilni delež pri narodnoosvobodilni borbi daje slovenskemu delavstvu pravico, da odločilno posega tudi v ureditev slovenskega političnega in socialnega življenja po osvoboditvi« (str. 16). Sklepi te konference so prispevali k novi utrditvi OF z Izjavo treh ustanevnih skupin ali Dolomitsko izjavo in ob osvoboditvi k zmagi socialističnih sil v ljudski revoluciji. Ponatisom je urednik dodal »Pripombe in pojasnila« kot en sam daljši članek (str. 143 do 151). V njem je najprej na kratko prikazal predvojne sin­ dikalne organizacije in enoten nastop delavskega razreda v osvobodilni borbi (str 143 do 145). Obširneje govori o konferenci DE in njenem pomenu (str. 145 do 148) Zatem daje osnovne podatke o urejanju in tiskanju »Delavske enot­ nosti« ter pojasnjuje vidike, po katerih se je ravnal pri urejanju ponatisa (str 148 in 151). Na koncu se dotika problema enotnega nastopa delavstva v svetovnem obsegu in ponatiskuje svoj nagovor' na svetovni sindikalni kon­ ferenci februarja 1945 v Londonu (str. 150 in 151). V svojih pripombah in pojasnilih je urednik ponatisa kot clan predsedstva Glavnega odbora DE iz 1.1942 in urednik »Delavske enotnosti« 1.1943 navedel vrsto novih podatkov, ki olajšujejo proučevanje Delavske enotnosti Kljuo temu je njegov komentar dokaj nepopolen, ker je poenostavil svoje delo kot prireditelj ponatisa. Zadovoljil se je le s ponatisom posameznih številk, pri čemer je poskrbel samo za veren ponatis, manjše jezikovne izboljšave in po­ pravke tiskovnih napak, ter pazil, da ni iz pokrajinskih izdaj ponatisnil tudi članke iz centralnih izdaj. Probleme, *ki so se ob tem pojavljali, pa m reševal v pripombah. Kot 1. številko centralne izdaje navaja urednik tiskano številko z dne 20. novembra 1942 (str. 13), čeprav je prva številka »Delavske enotnosti«, razmnožena na ciklostilu, izšla v resnici že z datumom 15. november 1942. To ciklostilno številko je avtor poznal, saj je celo po njej ponatisnil večino člankov in ne po tiskani številki. Obe izdaji se namreč nekoliko razlikujeta v podrobnostih, zlasti pa v tem, da je tiskana izdaja nekoliko obširnejša. Članek »Enotnost slovenskega delavstva« ima samo v ciklostirani izdaji podpis K v tiskani pa ne, vednar je urednik v svojem ponatisu pod tem člankom objavil tudi podpis. Največja razlika med tiskano in ciklostilirano 1 številko je v drugem odstavku 6. točke tez, ki jih je urednik ponatisnil (str. 17) po ciklostilirani izdaji z dne 15. novembra 1942. Tiskana izdaja tudi nima po­ jasnila in poziva redakcije pod naslovom »Delavska enotnost«, kar urednik tudi objavlja po ciklostilirani izdaji (str. 21). _ Številko z dne 15. novembra 1942 ne moremo imeti za ljubljansko izdajo, saj sta jo brez dvoma pripravila sama E.Kardelj in B.Kidrič, ki sta se tedaj zadrževala v Ljubljani. Zato moramo imeti za 1. številko centralne izdaje »Delavske enotnosti« ciklostilirano številko z dne 15. novembra 1942, tiskano številko z dne 20. novembra 1942 pa za drugo, razširjeno izdajo 1. številke prvega letnika centralne izdaje. „ O vsem tem ni zapisal urednik niti ene pripombe ah pojasnila, čeprav je problem to zahteval. „. Medtem ko imajo vse centralne številke m po njih večinoma tudi po­ krajinske izdaje v glavi najprej navedeno številko, nato dan in mesec ali samo mesec, na koncu pa letnik, je prireditelj ta vrstni red brez pojasnila opustil. Dosledno navaja najprej leto, na koncu pa številko (str. 13, 22 itd.). Opuščal je tudi geslo nad glavo, ki se je spreminjalo. Tako ga 1. številka z dne 15 novembra 1942 sploh nima, tiskana 1. številka ima »Smrt fašizmu — svoboda narodu!«, 1. številka II. letnika centralne .izdaje ima »Proletarci vseh dežel združit- se«, 4. številka II. letnika in 1. številka III. letnika pa sta zopet brez 'gesla Oba ta problema bi urednik najbolje rešil, če bi pred ponatisom vsake številke objavil tudi faksimile glave tiste številke izvirnika. To pa je storil le pred začetkom posameznih izdaj razen za primorsko izdajo (str. 141). 309 Resolucija, ki jo prireditelj objavlja na 31. strani 1. številke II. letnika centralne izdaje, je bila v resnici objavljena v isti številki ljubljanske izdaje. Zato bi morala ta odpasti in biti objavljena na str. 63 kot edini samostojni prispevek 1. številke II. letnika ljubljanske izdaje. Čeprav prireditelj ne ponatiskuje 2. in 3. številke II. letnika, o tem ne daje nikakega pojasnila, ki ga bi sicer lahko dal, saj je bil celo sam urednik tega letnika »Delavske enotnosti«. V kolikor je že pozabil, kaj je bilo z 2. in 3. številko, bi mogel dobiti v nekdanjem- Zgodovinskem arhivu CK ZKS, če bi tam iskal gradivo, na razpolago tipkan rokopis za 2. številko II. letnika za čas april-maj 1943. Ta številka pa tedaj ni izšla, ampak je celotno gradivo za to številko izšlo šele kasneje kot 4. številka za junij-julij 1943. Tudi v rokopisu je št. 2. prečrtana in pripisana številka 4 (Arhiv CK ZKS)! Dodan je edino poziv majorja Jonesa »Beli gardi«. Iz tega sledi, da 2. in 3. številka II. letnika ne manjkata, temveč je 4. številka pravzaprav 2. številka II. let­ nika, ki je izšla s precejšnjo zamudo in z napačno numeracijo, ker uredništvo najbrž ni točno vedelo, koliko številk je že izšlo. Številka 1., letnik III. centralne izdaje ima datum 27. novembra 1944 in ne 20. novembra, kot navaja urednik ponatisa (str. 43). Pod uvodnim člankom na str. 44 je v ponatisu izpadel podpis T. B. Na str. 74 manjka pod člankom podpis Pavla. Na str. 86 manjka poziv: »Delavska enotnost naj prodre v sleherno tovarno.. .« in nad člankom »Od besed k dejanjem« ime Darja. Zadnji odstavek pri Darjinem članku na str. 88 je tekst redakcije, ki je v. izvirniku tiskan z umikom. »Opozorilo t ist im...« na isti strani se v originalu ne začenja z nare­ kovajem. Četrti odstavek od spodaj na str. 90 je v izvirniku tiskan polkrepko. Notica na str. 93 ima v gorenjskih izdajah naslov »Zakaj zmaguje« in ne »napreduje«. Gesla, ponatisnjena na str. 99, bi morala biti po izvirniku objav­ ljena na prejšnji strani pod »Titovim pozdravom Slovencem«. Pri naslovu članka »pustite delo za Hitlerja« na str. 105 nima klicaja nobena izdaja gorenj­ skih tehnik. Številka 5, leto III. gorenjske izdaje ima pravilen datum 20. junija in ne maja (str. 122). kar je razvidno tudi iz same vsebine, saj objavlja poročila o dogodkih iz zadnjih dni maja. V poročilu »Štrajk delavk.. .« je v originalu »pred kratkim štrajkale«, namesto tega pa je v ponatisu »pred kratkim štraj­ kom« (str. 141). Oznako v ponatisu edine številke primorske izdaje (leto II. št. 4) na str. 141 je urednik sprejel po izdaji Tehnike za sever, ki je sprejela oznako centralne izdaje, medtem ko ima izdaja Tehnike: Juž. Prim, naslednjo oznako: »10. avg. 1943. Leto I. Št. 1.«. Ker je oznaka centralne izdaje napačna, kot sem prej dokazal, in ker sta tudi ljubljanska ter gorenjska izdaja imeli svoji posebni numeraciji, bi se v tem primeru odločil za drugo oznako, zlasti še zato, ker tudi pove, kdaj je številka izšla. V tej številki je urednik nadalje prezrl, da objavlja na 2. strani še naslednje samostojno poročilo: »V Milanu,-Torinu in drugih industrijskih mestih ...« Urednik je v ponatisu popravil razne pravopisne napake in ločila, pogosto rabo skrajšanih besed v izvirnikih je dopolnil z izpisanimi besedami. Nekatere take napake pa je prezrl. Tako je na str. 11 dvakrat mišljena Delavska enot­ nost kot organizacija in ne kot časopis, zaradi česar bi obakrat morala odpasti narekovaja, podobno tudi na str. 33, medtem ko je nepravilno, dal na str. 28 Delavsko enotnost v narekovaj, ki ga original pravilno nima. Razen naštetih izjem je urednik poskrbel za vsebinsko točen in celo nekoliko izboljšan ponatis vseh številk »Delavske enotnosti« od centralne do pokrajinskih izdaj. To delo je dobro opravil. Toda to je bil le prvi, enostavnejši del v prirejanju ponatisa. Drugi, težji del pa je bil kritično preverjanje, dopolnjevanje in pojasnjeva­ nje teksta. Ta del svoje naloge prireditelj ni izvršil tako zadovoljivo, ker je le preveč poenostavil svoje vidike pri urejanju ponatisa. Zato v pripombah zaman iščemo kritična pojasnila k posameznim vpra­ šanjem, na katera sem opozoril. Prav nič ne vemo, kdo so pisci nepodpisanih člankov. Ne dobimo pojasnila, iz katerih podjetij so posamezni dopisi. Dešifri­ rane niso take kratice kot »Skupina »LK« v ODE« (str. 31). Ne najdemo podat- 310 kov o nakladi posameznih številk. V svojih pripombah in pojasnilih je urednik večinoma preveč splošen in premalo precizen. Topalovič je vodil socialistično in ne socialdemokratsko stranko, Leskošek ni bil izključen iz strokovne komisije »malo pred vojno« (str. 143), temveč že maja 1937. Na str. 144 bi urednik moral povedati le nekaj več in konkretneje, kako se je partija med obema vojnama dolgo in vztrajno borila za enotnost delavskega razreda, skozi kakšne faze je šel ta proces in kako je končno 1. 1940 prišlo do ustanavljanja odborov delavske enotnosti po podjetjih. Za dopolnitev prav tako splošnega pripovedovanja o Delavski enotnosti v Trstu (str. 146) naj navedem le tele podatke: v drugi polovici 1. 1944 je bilo v Trstu 7 rajonskih in 72 tovarniških odborov z okrog 2000 aktivisti in 20.000 organizi­ ranimi člani Delavske enotnosti — Unità operaia (»Slovensko Primorje in Istra«, Beograd 1953, str. 446—449). Urednik je presentljivo malo uspel ugoto- viti o konferenci Delavske enotnosti (str. 148), ki je bila res v Ljubljani in sicer za Bežigradom. Vodil jo je Boris Kidrič. Na njej so bili Fr. Leskošek, T. Fa j far in F. Svetek izbrani v predsedstvo Glavnega odbora DE (F. Svetek, in S. Kovač, ustni vir). Tržaška »Delavska enotnost — Unità operaia« ni ravno tako »poseben pojav« (str. 149), kot meni urednik, ampak je realizacija iste linije KPS o delavski enotnosti na nacionalno mešanem ozemlju. Zato bi po mojem mnenju spadala v ta ponatis kot tržaška izdaja, saj so tudi na Gorenjskem 1. 1944 popolnoma samostojno izdali pet številk od februarja do junija, medtem ko je šele novembra 1944. leta izšla edina centralna številka. Vseh tržaških številk urednik morda ni mogel najti zato, ker je najbrž prezrl, da se je prva njena številka imenovala »Bratstvo — Fratellanza«, ki je izšla 20. junija 1944. Ta prva in edina številka je v svojem uvodniku pojasnjevala: » . . . Bratstvo« izhaja v trenutku, ki je zgodovinsko važen in odločilen za usodo vsega delavstva. »Bratstvo« je organ Delavskega bratstva, organizacije, ki jo ustanavljajo tržaški delavci ne glede na njih narodnost in politično prepričanje, da bi vršili neizprosen boj proti okupatorju in njegovim psom — lizunom in s tem končali to nevzdržno stanje stradanja in zatiranja.. .« Z naslednjo številko pa sta se list in organizacija preimenovala v »Delav­ sko enotnost — Unità operaia«. To preimenovanje je list v 2. številki avgusta 1944 takole razložil: »Bratstvo da — enotnost bolje. Ta druga številka našega glasila nosi naslov Delavska enotnost. Tako se bo preimenovala tudi organizacija, katere ime nosi naš list, iz Bratstva v Enotnost. . .« Ker je prireditelj preveč lahkotno gledal na kritično pojasnjevanje in komentiranje, je to svojo nalogo opravil le v manjši meri. Zato o ponatisu ne moremo reči, da je že zadovoljiva kritična izdaja. To pa je škoda, ker take nove izdaje verjetno ne bo kaj kmalu. Franček Saje Pisma na smrt obsojenih. Zbral in uredil Franček Saje. Druga popolna izdaja. Izdala Državna založba Slovenije, Ljubljana 1959. 430 str., 12 fotokopij. Doslej smo poznali le maloštevilna pisma slovenskih talcev, ki so bila ob raznih prilikah v letih po osvoboditvi objavljena največ v našem časopisju, medtem ko pisem talcev iz drugih republik skoraj nismo poznali. Dejstvo, da vsebuje knjiga tudi pisma predstavnikov drugih narodnosti naše skupnosti, daje knjigi še večji pomen in vrednost. S to publikacijo smo se uvrstili v krog narodov, ki so nas v tem že prehiteli. Poslovilna pisma so pomemben zgodovin­ ski vir, »ker so pristen izraz tega časa. Kaj takega, da množica najrazličnejših ljudi tako enotno izpoveduje vzvišena čustva in misli, da samo življenje spre­ govori že kot poezija, se zgodi le v izrednih vzponih ljudskih sil...« V tem je izražena posebna dokumentarna vrednost teh tako osebnih izpovedi priza­ detih ljudi. Pričujoča publikacija je plod dolgega in težkega dela, saj večino pisem hra­ nijo svojci in razni arhivi po celi državi, le redka so bila objavljena v časopisju. _ 311 Franček Saje je začel zbirati pisma že leta 1952 za knjigo »Lettere di condan­ nati a morte della Resistenza europea« (Pisma na smrt obsojenih v evropskem odporu), ki sta jo uredila italijanska zgodovinarja Piero Malvezzi in Giovanni Pirelli, izšla pa je leta 1954 pri založbi Einaudi. V tej knjigi je bilo objavljenih 16 pisem iz Jugoslavije. Franček Saje je delo nadaljeval in leta 1958 je izšla prva knjiga Pisem na smrt obsojenih. V počastitev 40-letnice ustanovitve ZKJ je izšla leta 1959 druga dopolnjena, ki se po obliki in vsebini ne razlikuje ^d prve, le da je dodanih 47 novih pisem 32 talcev, zboljšan slovenski prevod, dopolnjene nekatere biografije in popravljene nekatere napake. Urednik je — kot pravi sam — popravil le najnujnejše slovnične in pravopisne napake origi­ nalov, da ne bi motile pri branju, ohranil pa je stil piscev. V drugi dopolnjeni izdaji je objavljenih 257 pisem 145 jugoslovanskih talcev. Slovencev je 89 s 121 pismi, Srbov 29 z 98 pismi, Hrvatov 12 s 16 pismi, 6 Črnogorcev z 9 pismi, 4 Zidje s 6 pismi, 4 pisci s 5 pismi so iz Bosne, 1 pisec z dvema pismoma je Madžar. Med naštetimi pismi so tudi poslovilne besede 5 znanih in 19 neznanih talcev iz gestapovskih zaporov v Begunjah, ki so jih zaporniki in talci pisali večinoma z nohti na stene celic in na vrata. Pisma so objavljena z vzporednimi prevodi, najprej slovenski tekst nato , pa srbohrvatski, oziroma obratno, odvisno od narodnosti avtorja. Pri vsakem pismu je navedena tudi stran, kjer najdemo kratke biografske podatke o avtorju v obeh jezikih. Na koncu je še abecedni seznam avtorjev z navedbo strani njegovega pisma in strani, kjer so biografski podatki. Dare Jeršek 312 P O R O Č I L A O Č A S O P I S I H Atti e memorie della Società istriana di archeologia e storia patria, N. S., voi. I, II, III, IV, V, VI, VII—Vili, Venezia 1949, 1952, 1954. 1956, 1957, 1958, 1960. O značaju in vrednosti »Atti e Memorie«, glasila italijanskega Zgođovinsko- arheološkega društva, je pisano obširno na drugem mestu (Historijski Zbornik, god. V, br. 1-2, Zagreb 1952, str. 169 si.), kjer je tudi pravilno poudarjena kontinuiteta iredentističnega značaja nove serije, katere zvezki izhajajo od 1.1949 naprej v Benetkah. Primerjava med povojnimi in predvojnimi številkami kaže na progresivno nazadovanje tako v kvaliteti kakor tudi v številu so­ delavcev; dobljeno sliko potrjujejo tudi izjave predstavnikov Društva na njihovih letnih skupščinah. Vzroki opisanega pojava niso, kakor se toži v letnih poročilih Društva, v pomanjkanju gradiva. Znano je, da je zbrano v tržaških in beneških arhivih ogromno bogastvo virov za istrsko zgodovino, v Konzervatorskih zavodih v Trstu, Benetkah in Padovi hranijo obširno dokumentacijo o arheološkem in kulturno-zgodovinskem gradivu in spomenikih iz Istre, tržaški Mestni muzej sloni na istrskem inventarju, a skoraj celotna zbirka Arheološkega muzeja Istre se nahaja od 1.1947 naprej v Benetkah. In zelo malo od tega gradiva je ediranega in prikazanega tako, kakor zahteva danes. zgodovinska, umetnostno-zgodovinska in arheološka znanost, da ne govorimo o gradivu, ki ni bilo nikdar objavljeno (R. Battaglia je n. pr. izvedel v 20-ih letih tega stoletja pomembno sistematsko arheološko izkopavanje na gradini Vrčin v južni Istri, a poročila o izkopavanju ni objavil, i. t. d.) Torej je treba vzroke očitnega nazadovanja iskati drugje, predvsem v zmanj­ šanem zanimanju in podpori državnih organov in v obstoju izolirane grupe že osivelih predstavnikov italijanskega meščanskega zgodovinopisja iz Istre, ki so med teli 1945 in 1960 mogli, potem ko so bile uničene v Istri ekonomske baze sloja, ki jih je podpiral, edinole ponavljati sami sebe. A mlajša generacija, ki so jo stari strokovnjaki držali daleč od virov znanosti, ob dinamiki današ­ njega življenja in splošni komercialnosti ne kaže baš posebnega zanimanja za poglobljen študij v arhivih in muzejskih zbirkah. Pô teh uvodnih besedah prehajam na prikaz posameznih številk. Atti e memorie, N. S., vol. I ' (LUI), Venezia 1949, 324 str. Prva številka nove serije je vsebinsko razdeljena na tri dele: članke (7—275), kratke prispevke (276—299) in pregled literature (300—324). Članki obravnavajo, če izvzamemo spomine G. Vidossija na jezikoslovca M. G. Bartolija (7—26), široko časovno razdobje od paleolita do druge polovice prejšnjega stoletja. Arheološke prispevke so dali R. Battaglia (27—43), A. Degrassi (44—56), C. Anti (57—76, si. 1—6) in M. R. Mirabella (230—275, si. 1—26). A. Battaglia razpravlja obširno o najstarejših ostankih človeka na ozemlju Slovenskega Primorja in Istre: delu mandibole, najdene 1.1911 v neki kraški jami v bližini Podpeči (občina Koper), in lobanje, najdene 1.1883 v neki jami v okolici Baderne (občina Poreč), ki jih stavlja časovno na kraj paleolita. 313 Rasno pripadajo mediteranskemu prebivalstvu, ki je, ako sodimo po lobanjah, ki so bile najdene v Škocjanski jami, okolici Roča (občina Buzet), okolici Sošiča (občina Rovinj) in v okolici Doline, naseljevalo obravnavano ozemlje tudi v neolitu. Članek A. Degrassija o severovzhodnih mejah antično-rimske Italije je po vsebini razdeljen v šest poglavij: meje do Cezarja (1), vzhodne meje cisalpinske Galije (2), meje Italije na Formiju-Rižani (3), meje Italije na Raši (4), romanizacija Istre južno od Rižane (5) in priključitev emonskega področja in zapadne Liburnije Italiji (6). Članek predstavlja povzetek iz obširne, tehtne in na žalost tendenciozne (v prikriti obliki so meje antično-rimske Italije proglašene za prirodne in zgodovinske meje današnje Italije) knjige pod istim naslovom, ki je izšla v »Dissertationes Bernenses« (ser. I, fase. 6) 1.1954. Pozni antiki pripada članek C. Antija o genezi stavb, ki so bile na­ menjene posebnim svečanostim v okviru poznoantičnega cesarskega ceremoniala. Povod članku je Dyggvejeva teza o prvotni obliki starokršćanske bazilike v Marusincu v Solinu (basilica discoperta; gl. članek Lj. Karamana v Peristilu, knj. I, Zagreb 1954, str. 179 si.) in o Palatiumu na mozaiku v baziliki sv. Ap- polinara v Raveni, ki po Dyggveju ne predstavlja fasade, temveč notranji peristil za ceremonije. Pisec v celoti sprejema in dopolnjuje teze E. Dyggveja. Poročilo M. P. Mirabelle, ki zajema arheološke najdbe v času od 1.1940—1948, je važno zaradi novega arheološkega materiala in dokumentacije. Srednjemu veku pripadata članka F. S. Leichta (77—86) in G. de Vergotti- nija (87—104). P. S. Leicht piše v pravno-zgodovinskem članku o beneških vplivih v statutih istrskih mest s posebnim ozirom na prednostno pravo, a G. de Vergottini o odnosu istrskih mest do carstva in Benetk z ozirom na obveze »fidelitas« do slednjih. O italijanskem nacionalnem in političnem gibanju v Istri in Trstu v pre­ teklem stoletju pišeta v precej poljudno pisanih člankih G. Quarantotto (115— 144) in Cam. de Franceschi (145—230). Med krajšimi prisoevki so članki P. Anellija o postojnski jami za časa italijanske okupacije (276—284), G. Biasuza o lesenih kipih iz XVII. in XVIII. st. v Motovunu, Vel. Lošinju, Oprtlju, Rovinju, Pazinu, Poreču in Bui ah (284—291, stl. 1—4) in M. R. Mirabelle o najdbi rimskih grobov v Reki (291—295, si. 1). V bibliografskem pregledu je obravnavana med drugimi knjigami tudi naša publikacija »Marche Julienne«. Atti e memorie, N. S., vol. U (LIV), Venezia 1952, 253 str. Med prispevki zaslužijo pozornost samo arheološko poročilo M. R. Mira­ belle (173—199, si. 1—5), članek F. Senece o izvoru Furlanske marke (49—74) in G. de Vergottinija o momentih in figurah v komunalnem razdobju istrske zgodovine (4—47). . M. R. Mirabella poroča o novih arheoloških najdbah v Trstu, Barkovljah, Repentaboru, Štivanu, Starem Milju, Jelarjih in Marezigi. V Trstu so na področju sv. Justa najdeni 1.1949 ostanki starokršćanske bazilike iz druge pol. V. st., za kar govorita o tločrtu pravokotna dvorana in mozaični tlak; v VI. st. je bila dozidana na vzhodni strani dvorane apsida, ki je bila verjetno z zunanje strani poligonalna. L. 1949 so izkopali v notranjosti znane romarske cerkve v Stivanu troladijsko starokršćansko baziliko, ki jo najden mozaični tlak stavlja časovno v drugo pol. V. st., čeprav bi z zunanje strani poligonalna apsida govorila za VI. st. Morda je bila tudi v Stivanu apsida šele naknadno dozidana. F.Seneca postavlja, za razliko od drugih, langobardsko okupacijo Istre v 1. 770, a frankovsko v 1. 774. Langobardi so Istro vključili v furlansko voj­ vodstvo, a Franki so zadržali najdeno upravno stanje. Zaradi tega vojvoda Ivan ni istrski, temveč furlanski vojvoda, ki je nasledil vojvodo Erika (E. Hla- witsch, Franken, Alemannen, Bayern und Burgunden in Oberitalien, Freiburg i. B. I960, str. 212, meni, da je vojvoda Ivan Frank, a njegov naslednik Hunfrid iz Cnura). Do formiranja Furlanske marke je prišlo šele po 1.855. Pisec ne pozna nič našega slovstva (M. Kosa i. t. d.). 314 G. de Vergottini iznaša neke momente v politiki obalnih mest od Trsta do Pule v času od XII. do XIV. st. z ozirom na razvoj njihovih samouprav v borbi proti fevdalnim gospodom na ehi in Benetkam na drugi strani in daje oris posameznih lokalnih prvakov. Za nekatere od ostalih prispevkov je dovolj, da jih omenim samo po naslovu. Cam. de Franceschi piše o plemiškem svetu v Poreču in beguncih iz Krete (75—115), G. Quarantotti o N. de Rinu v preporodnem gibanju v Trstu (116—149), G. Cervani o doprinosu »Archeografo Triestina« zgodovinskim študi­ jem na kraju XIX. st. in B. Ziliotto o življenju in delu pičanskega škofa A. Žare v okviru habsburške protireformacije (172—199). Med prikazanimi knjigami in člani je obravnavan Polaschekov članek o Puli v REL, knjiga Tergeste od P. Sticottija v Inscriptiones Italiae in Ter­ geste od V. Scrinari. Atti e memorie, N. S., vol. III (IV), Venezia 1954, 196 str. Obravnavana številka je vsebinsko ena najsiromašnejših od 1.1884. Dva komemorativna govora, eden ob smrti Cam; de Franceschija (5—19) in drugi ob smrti P. Sticottija (35—41), bibliografija Cam. de Franceschija (20—34), čla­ nek istega o starih ženskih 'samostanih v Puli z dodatkom prepisa 14 listin iz »Liber rubeus« poreške škofije (42—115), prispevek P. Franzin o postbizan- tinskih ikonah v Trstu (116—130, si. 1—7) ter še dva krajša članka: P. V. Ms- neghin o frančiškanu G. Moratu, ki je bil obsojen zaradi luteranstva (131—146) in M. Szombathelyja o miljskih županih (160—179), to je z dodatkom kratkega bibliografskega pregleda vsebina tretje številke nove serije. Atti' e memorie, N. S., vol. IV (LVI), Venezia 1956, str. 212 Krajši prispevek A. Degrassija o izvozu olja in oliv iz Istre v rimskem času (104—112) nudi vpogled v eno najstarejših in najvažnejših poljedelskih delavnosti v Istri. Amfore z žigi istrskih figlin: fažanske C. Laecanija Bass, cesarske v Loronu pri Poreču i. t. d. so najdene povsod v severni Italiji, dalje v samem Rimu in v Noriku in Panoniji. V amforah so izvažali predvsem olje in olive in v manjši meri vino in morda žito. O izvozu istrskega olja v Norik govori zgovorno napis na amfori, ki je bila najdena na Magdalenski gori na Koroškem: Olei Histr(ici) flos p(ondo) V . . . Q. (T) usidi Dextri (istrsko olje prvega cveta iz posestva Q. Tusidija Dekstra). Olive so se po mnenju pisca nahajale v amforah z napisom: ol(ive) nig(re) ex dul(ci) excel(lens) [črne ©slad­ kane olive odlične kakovosti}. Za Rimljanov so gojili oljke v Istri povsod razen na Krasu; o tem govorijo številna najdišča z ostanki stiskalnic, kar pa pisec iz neznanih razlogov ne omenja v svojem članku, (razen starih najdb A. Gnirsa in drugih je v zadnjem času evidentirano veliko krajev zlasti v južni Istri, a antični odsek Arh. muzeja Istre pod vodstvom kustosa Š. Mla- kara je izvršil sistematsko izkopavanje velikega objekta za stiskanje in čuvanje ' olja v Barbarigi med Pulo in Rovinjem in v Saraji pri Peroju). A. Degrassiju pripada tudi manjša beležka (113—116) o novonajdenem napisu iz Alžira, na katerem se omenja M. A. Consio, corrector Venetiae et Histriae. Napis datira v prvo pol. IV. st. F. Forlatti poroča (117—119, si. 1—5) o konzervatorskih delih na romanski rotunda (krstilnici) v Kopru. Zaradi zbranega gradiva in časovne zaporednosti v njegovem podajanju je važan članek S. Celle (128—164) o časo­ pisnem in periodičnem tisku v Istri, dočim je kratek komentar pisan v izrazito iredentističnem slogu. A. Cella je sestavil (186—212) indeks za Atti e Memorie od leta 1903—1946. Zanimiv je dnevnik s potovanja F. Schinkela v Istro 1.1803. (165—171, si. 1-2); priredil ga je A. Gentili. V bibliografskem pregledu je prikazana že omenjena knjiga A. Degrassija in Folaschekova studija o Akvileji in severovzhodnih mejah Italije, ki je izšla v Brusinovem Zborniku 1.1953. 315 Atti e memorie, N.S., voi. V (LVII), Venezia 1957, 181 str. . Komemorativnemu govoru ob smrti A. Tamara (5—23) sledita obširni članek A. Degrassija o rimskih pristaniščih v Istri (24—81, tab. I—IV) in M. Bottera o dekorativnih elementih v najstarejši osorski mestni baziliki (82—90, si. 1—4). Članek A. Degrassija je bil predhodno že objavljen v Zborniku C. Antija, pred­ stavlja pa važen prispevek poznavanju antično-rimske Istre. Ze pred piscem so antična pristanišča Istre izzvala pozornost številnih zgodovinarjev in arheo­ logov (P. Coppi, F. Tommasini, I. della Croce, P. Kandier, V. Hilber, A. Gnirs in A. Puschi). V članku so omenjena in delno obdelana sledeča pristanišča: Štivan, Sesljan, Barkovlje, tri pristanišča na mestu današnjega Trsta (zaliv sv. Marka, v bližini Skednja in sv. Saba), Milje, „dve pristanišči pri Izoli, Sa- vudrija, Sipar, Katovro, sv. Ivan Karigador, sv. Anton pri Novigradu, sv. Martin Tarski, Poreč, Fazana, Val Bandon (Ribnjak), Medulin in Brioni. Pisec je prišel do sledečih rezultatov: 1. v nobeni rimski pokrajini ni bilo dosedaj ugotovljeno tako veliko število pristanišč; 2. v sami Istri je najdeno največ pristanišč v njenem severozapadnem delu, kjer je bilo mogoče na licu mesta dobiti prikladnega peščenjaka za njihovo izgradnjo; 3. pristanišča so se nahajala v sMopu luksuznih in gospodarskih dvorcev in preko njih so veleposestniki izvažali plodove intenzivnega poljedelstva; 4 nekatera od pristanišč so služila tudi za izvoz kamenja (Sesljan, sv. Martin Tarski in Mali Brioni) in industrijskih izdelkov (sv. Saba in Fazana). V Scrinari poroča (149—154, si. 1—4) o arheoloških najdbah na področju Trsta in njegove bližnje okolice v 1. 1955 in 1956 (v samem Trstu so najdeni v bližini antičnega scenskega gledališča ostanki antičnih podpornih zidov, v okolici Doline deli neke antične stavbe, pri sv. Mihaelu v bližini Milj zgodnjesrednjeveški grobovi brez dodatkov in na lokalitetu Gradac pri Slivnu prahistorične najdbe). G. Quarantotti objavlja (91—146) dopisovanje beneškega duhovnika don J. Bernardina s predstavniki italijanskega kulturnega in političnega življenja v Istri (F. de Combi, V. de Castro,. D. O. Coiz, A. Madonizza, T. Luciani, P. Te­ deschi, C. Combi in A Hortis). S. Cella je dopolnil (147—148) še vedno po­ manjkljivi (gl. Jadranski Zbornik, knj. III, str. 438) popis istrskih časopisov in periodičnega tiska. V bibliografskem pregledu (155—173) so omenjene lingvistične studije A. Deanovića, P. Skoka, J.Jerneja, dalje knjigi V. Scrinari o rimskih kapitelih v Akvileji in o rimskih kapitelih v Slovenskem Primorju in Istri, knjiga A. Bocnini Antoniazzo - M. Ferrari o hišah beneško-gotskega stila v Istri in Jadranski Zbornik, knj. I. Atti e memorie, N. S., vol. VI, Venezia 1958, 251 str. Sentimentalno-domoljubnemu članku A. Corlatta o beneških levih v Istri in na Kvarnerskih otokih (5—60, si. 1—66) sledi ponovni natis računskih knjig puljske škofije iz XV. in XVI. st. (61—104; objavil jih je že A. Gnirs 1.1908 v Programu puljske nižje državne realne gimnazije). Ostali prispevki so precej skromne vrednosti. M. Botter piše (105—118, tab. I) o istrskih plemičih v Tre- vizu (družina Montona) in o arhitektonskih elementih iz XVI. st. v Osoru (119—125, tab. I), G. Quarantotti o avtonomističnem principu v Istri v XIX. st. (201—222) in o 110-i obletnici gimnazije C. Combija v Kopru (153—170) in S. Cella o časopisu »Il Giornale« (171—200). E. Rismondu pripada krajši lingvistični prispevek o predbeneškem govoru v Istri (201—222), B. Forlatti Tamaro objavlja prigodno predavanje o rimskih in krščanskih spomenikih v Istri (223—236, si. 1—4), a A. Degrassi zapiske o istrskih starinah (237—241). V bibliografskem pregledu sta prikazani M. Preloga monografija o Poreču in Jadranski Zbornik, knj. II. Atti e memorie, N.S., vol. VII—Vili, Venezia 1960, 433 str. G. Quarantotti je izpolnil celotno številko z objavo in komentarjem pisem C. Combija. V uvodu je dal še kronološki pregled o njegovem življenju in delavnosti, njegovo bibliografijo, a na kraju potrebne indekse. Branko Marušič (Pula) 316 Arheološki vestnik (Acta archaeologica), Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Razred za zgodovinske in družbene vede, Sekcija za arheologijo, VIII/1—4, Ljubljana 1957, 355 strani. Letnik VIII je zastopan s štirimi zvezki in sicer z dvema samostojnima in enim dvojnim. V načelnih člankih se dotika Josip Korošec nekaterih splošnih problemov v arheologiji. Tako v razpravi »Kultura in kulturna skupina v predzgodovini« predlaga, da bi se namesto izraza kultura, ki predstavlja preozek pojem, upora­ bil izraz »kulturna skupina«. Pod tem izrazom je razumeti duhovno in ma­ terialno kulturo, kakor tudi nosilce določenega kulturnega kroga. V drugi razpravi »Opredeljevanje arheološkega gradiva« se dotika vprašanja kako deliti posamezne elemente v homogeni kulturni skupini, kakor tudi razne tuje elemente, slučajne najdba itd. v zvezi tudi z etnično pripadnostjo. Neolitično problematiko obravnava več razprav. V prvi M. V. Garašanin »Neka kronološka razmatranja oko bubanjsko-humske grupe« se avtor dotika samo kronoloških problemov bubanjske skupine, medtem ko v drugi razpravi J. Korošca »Za­ nimive upodobitve na keramičnih fragmentih iz Grapčeve spilje na Hvaru« skuša raztolmačiti nekatere ornamentalne predstave na keramičnih fragmentih iz Grapčeve spilje. Poznoneolitično problematiko obravnava J. Korošec v raz­ pravi »Lengyelska kulturna skupina v Bosni, Sremu in Slavoniji«, kjer na podlagi materiala ukazuje na činitelje, ki so sodelovali pri stvarjanju te kul­ turne skupine. O kulturi Ljubljanskega barja, ki nosi nekaj posameznosti licenske keramike pa piše P. Korošec v članku »Keramika z licensko ornamen­ tiku« (Litzenkeramik) na Ljubljanskem barju. Razprava F. Stareta »Polmesečne britve iz Jugoslavije« predstavlja doprinos k reševanju posameznih problemov končne bronaste in najstarejše železne dobe. Obravnavano gradivo je kronološko pomembno za čas med egejsko selitvijo in trakokimerijskim vdorom. S člankom »Beg Ifigenije s Tauride na šempetrskem reliefu« prinaša J. Klemene zopet nov detajl k spoznavanju rimskega grobišča v Šempetru v Savinjski dolini. V tem letniku je objavljena tudi razprava M. Šolleja »Stara Kourim — osrednje gradišče rodu Zličani v IX.-X. stoletju na Češkem«. V tem delu je zajet problem in vse značilnosti Stare Koufim, ki nosi kot utrjeno gradišče v sebi zametke zgodnjega srednjeveškega mesta. Med poročili S. Vuković poroča o paleolitskih in poznoneolitsikih najdbah na področju Varaždina v člankih »Tragovi spiljskog medvjeda i kulture ljudi paleolitske dobe na teritoriju Varaždinskih toplica« in »Vrpčasta keramika spilje Vindije«. S kamenitim inventarjem iz Vinče sta nas seznanila B. Jova- novič - D. Srejović v delu »Pregled kamenog örudja i oružja iz Vinče«. Enak material objavlja tudi T. Bregant iz jame Samatorce v poročilu »Kameno in drugo kamenito gradivo iz jame Samatorce«. F. Leben poroča o rezultatih izkopavanj v jamah na Notranjskem »Nove arheološke najdbe na Notranjskem«. O dveh keramičnih posodah iz dveh najdišč, ki pripadata bodrogkeresztur- skemu tipu piše S. Dimitrijević »Dvije posude bodrogkereszturskog tipa iz Srijema«. O rezultatih raziskovanj 1955. leta v jami Stražbenici poroča J . K o ­ rošec »Stražbenica v Danilu pri Šibeniku«. M. Urleb objavlja eno od gradišč iz Pivške kotline v poročilu »Gradišče v Slavini«. Starejši dobi latena pripada inventar groba, ki ga objavlja V. Šribar »Latenski grob iz Spodnje Slivnice pri Grosuplju«. Doprinos k reševanju problema rimske okupacije na naših tleh predstavlja poročilo »Rimsko grobišče na Bregu v Celju« A. Bolte. B. Marušič pa poroča o sondažnih delih »Poročilo o sondažnem izkopavanju v Vižinadi pri Kaštelu«. J.Korošec je očrtal biografijo treh zaslužnih preminulih arheologov M. M. Vasica, V. R. Petkovića in V. G. Childea, ki je objavljena v poglavju »In me- moriam«. . ' x ' Pri knjižnih poročilih so sodelovali: T. Bregant, J.Korošec, I. Miki, V.No­ vak, P. Petru. Na koncu drugega in četrtega zvezka se nahaja popis novih časopisov in revij dospelih največ potom zamenjave na Arheološko sekcijo. Na koncu letnika pa se nahaja arheološka bibliografija za leto 1956, ki jo je napisal S. Jesse. Tatjana Bregant 317 Goriški zbornik 1947-1957. Izdal Okrajni svet Svobod in prosvetnih društev Gorica. Ob desetletnici priključitve Slovenskega Primorja k FLR Jugoslaviji. Nova Gorica. September 1957. Goriški zbornik spada v vrsto tistih publikacij, ki obravnavajo zgodovinske, zemljepisne in kulturnogospodarske dogodke določenega tetitorialnega ob­ močja. Zbornik je razdeljen na tri dele: I. Goriška zemlja in njeni ljudje (str. 9—66), II. V boju za svobodo in združitev (str. 75—136) in III. Prvo desetletje v domovini (str. 141—167). V prvem delu so natisnjeni trije za zgodovino pomembni prispevki. Prof. Milko Kos je v spisu »Na Lijaku in Okroglici pred petsto leti« (str. 9—13) podrobno opisal položaj tedanjega kmeta na Goriškam s podatki o dolžnostih in pravicah posameznih naselij oz. kmstov. Joško Humar je v prispevku »Go­ riški Slovenci v letu 1848« (str. 18—28) na osnovi pisanih virov obdelal revolu­ cionarno razpoloženje v Idriji in na Vipavskem v okviru splošnega poteka dogodkov 1848. leta. Vzporedno je ocenil tudi stališča goriških poslancev v av­ strijskem državnem zboru. Posebej je zanimiv članek Jožeta Petejana »Spomini na socialistično gi­ banje na Goriškem pred prvo svetovno vojno« (str. 49—58). Prispevek je me- moarskega značaja, toda sodeč po natančnem navajanju datumov, imen in statističnih podatkov je avtor uporabljal tudi pisane vire, čeprav jih ne omenja. V okviru članka je pisec skušal obdelati celotni razvoj delavskega gibanja na Goriškem, začenši z opisom prve strokovne organizacije grafičarjev v Gorici leta 1894 in z obdelavo ustanovnih zborovanj po ostalih krajih. Obenem je v kratkem prikazan tudi socialni sestav prebivalstva in posebej položaj takrat­ nega delavca. Članek je razdeljen s podnaslovi na več poglavij, ki pa niso vselej zaključena celota. Poglavlju »Prva delavska organizacija je bila v Na- brežini« je priključen še opis nastanka organizacij v Podgori, v Stražicah in v Ajdovščini. V poglavju »Mezdno gibanje v Mirnu« je obdelano leto 1912, ko je bila v Mirnu ustanovljena organizacija, katere član je bil tudi avtor. Po kratkem opisu začetkov gibanja v Solkanu in v neposredni okolici Gorice slede poglavja, ki obravnavajo širše področje delovanja, rast JSDS na Go­ riškem, vključitev delavske mladine v organizacijo, v posebnem poglavju pa je obdelano stavkovno gibanje stavbincev v letu 1912, ko je bil Petejan tajnik Zveze stavbincev za Trst, Goriško, Kranjsko, Istro in Dalmacijo. Po­ membni so podrobni podatki o vodilnih članih socialističnega gibanja na Primorskem, o udeležbi delavstva v stavkah in na zborovanjih, o volilnih rezultatih, o tisku organizacije, itd. Med članke, ki zanimajo tudi zgodovinarja, moremo šteti tudi prispevek Franceta Bevka »Naša knjiga pod fašizmom« (str. 43—48). Poleg založniške dejavnosti in dela Primorskih Slovencev pod fašistično diktaturo je posebej zanimiv opis težkih pogojev v katerih se je to delo razvijalo. Le-te podaja avtor z živim opisom drastičnih primerov zahtev in ovir, ki so jih povzročale fašistične oblasti. Drugi del zbornika obsega memoarske prispevke o dogodkih in razvoju NOB na Goriškem. V uvodu je razvrščenih 12 fotografskih posnetkov: okrožno partijsko vodstvo, vojaške enote in dogodki ter dva faksimila dokumentov. Milo Vižintin je v članku »Kako smo začeli« (str. 84—97) po spominu obdelal razvoj narodnoosvobodilnega gibanja na Goriškem od začetkov, junija 1941 do prve pokrajinske konference OF, aprila 1942. Temu prispevku je potrebno posvetiti nekoliko več pozornosti, ker obravnava dobo za katero nimamo dokumentarnega gradiva in podrobno doslej še ni bila obdelana. Avtor ne opisuje zgolj lastna doživetja, temveč skuša s pričevanji drugih oseb pri­ kazati celotni razvoj na Goriškem v prvem letu NOB, kar mu je v splošnem uspelo kljub nekaterim netočnostim. V uvodnih besedah opisuje lokalni politični položaj pred letom 1941 ter stališče KPS po okupaciji Jugoslavije. Tu bi pri­ čakovali, da bi nekoliko več povedal o partijskem delu v, Julijski krajini v letih 1938—1940, ki je pripravilo tla poznejši Osvobodilni fronti. Če v splošen okvir spada analiza svetovnega položaja, bi bil tembolj potreben nekoliko obširnejši 318 opis dogodkov doma na Primorskem, pa tudi izven okvira neposredne goriške okolice. Niti goriških komunistov n. pr. niso vodile zgolj v Svico in v Fariz (str. 85), temveč tudi v Trst, kjer jé tedaj delovalo pokrajinsko partijsko vodstvo s Pinkom Tomažičem na čelu, ki je temeljito poglobilo delovanje terenskih partijskih organizacij, kar ss je nedvomno odražalo tudi na Goriškem, pred­ vsem pa na Krasu. O tem obstoja dokaj bogato spominsko in dokumentarno gradivo. Leto množičnih aretacij (1940), ki so se zaključile z drugim tržaškim procesom, sploh ni omenjeno. Na strani 88 pravi avtor, da sta prispela na Goriško prva odposlanca CK KPS Oskar Kovačič in Ervin Dolgan »...drugo nedeljo v juniju.. .« Ervin Dolgan sam pa pravi, da je prišel iz Ljubljane v Ilirsko Bistrico 28. junija in da se je v zadnjih dneh julija oglasil pri Milu Vižintinu, kjer bi se moral srečati z Oskarjem Kovačičem. Kdaj je odšel Kovačič na Primorsko še ni ugotovljeno, gotovo pa je, da je prišel v Tržič in v Trst v drugi polovici avgu­ sta, kjer je ostal do aretacije. Iz tega sledi vprašanje: kje je bil Kovačič od srede junija do srede avgusta in ali je prihajal v tej dobi samo začasno na Primorsko, drugače pa je bival v Ljubljani, kar ni izključeno. Če sta se pri Vižintinu oglasila istega dne Kovačič in Dolgan, se to ni moglo zgoditi pred 28. junijem. Sicer pa Vižintin na strani 87 pravi, da so se goriški komunisti na prvem sestanku ».. .pogovoril i . . . o nastalem položaju in sklenili čimprej dobiti zvezo s CK K P S . . . « Iz članka v Partizanskem dnevniku z dne 5. IX. 1953 je razvidno, da je bil ta sestanek 28. junija 1941, ta datum potrjujejo tudi nekatere izjave udeležencev sestanka. Nesmiseln bi bil torej sklep o iskanju zvez s CK KPS, če bi bil Kovačič res že sredi junija poznan v Renčah. Ob vsem tem pa nastane novo vprašanje, kdaj je prišel na Primorsko Anton Velušček - Matevž. Po žs navedenem viru naj bi prišel teden dni potem, ko so se komunisti prvič sestali (28. VI. 1941), po pripovedovanju Vižintina pa v zadnjih dneh junija in sicer za Oskarjem Kovačičem. Avgust Dugolin pa pravi v svojih spominih, da mu je Oskar dal zvezo z Veluščkom. Če je Oskarjeva pot vodila iz Rene naravnost v Škrbino k Dugòìinu, kakor pravi Vižintin, je torej Velušček v dneh Oskarjevega prihoda že delal na Goriškem. Avtor članka bi morda z doslednim povpraševanjem pri ljudeh, ki so takrat sprejemali vsa tri ilegalce, lahko razvozlal to nesoglasje. Na strani 89 gre verjetno za tiskovno pomoto. Domačija staršev Toneta Tomšiča je bila v Baču ne v »Bači« pod Snežnikom; isto velja za priimek Šibelja ne »Šebalja« (str. 92). Na strani 89 je zapisano, da je prva partizanska četa prišla na Primorsko v avgustu 1941. Datum prihoda te čete je še sporen, po izjavah Ervina Dolgana, ki je četo vodil, gre za prve dni septembra. J. Kramar pa je v »Slovenskem Jadranu« (1961, št. 9) na podlagi italijanskih virov prestavil prihod čete na prve dni oktobra. Takrat se še ni imenovala »Pivška četa«. To ime je imela skupina partizanov, ki jo je po bojih na Nanosu aprila 1942 vodil Karlo Maslo in je delovala na pivškem oziroma brkinskem predelu. (Glej spo­ mine Ervina Dolgana v IZDG.) V povojni partizanski literaturi pa se naziv »Pivša četa« stalno uporablja za prvo četo Ervina Dolgana. Prav tam je zapisano, da se je Anton Ferjančič - Zvonko pridružil partizanom pozneje kot Janko Premrl - Vojko. Ferjančič sam pravi, da je stopil v partizane 28. novembra 1941, v januarju pa da je pripeljal na javko Janka Premrla. (Glej spomine A. Ferjančiča v IZDG.) Datum Vojkovega prihoda k partizanom, 3. februar 1942, je pravilen. Na strani 90 je preveč splošno zapisano, da je Anton Velušček »... temeljito razložil devet temeljnih programskih točk Osvobodilne fronte slovenskega naroda. . .« na konferenci 8. julija 1941. Sedem temeljnih točk OF je bilo namreč kot celota sprejetih šele 1. novembra 1941 na četrtem zasedanju Vrhov­ nega plenuma OF oz. na II. zasedanju SNOO; za novo leto 1942 sta bili tem dodani še dve točki. Na strani 91 beremo »... po konferenci je bil sestavljen Pokrajinski komite KPS za Primorsko iz treh članov. Za sekretarja komiteja je bil imenovan Avgust Špacapan.. .« Tu prvič beremo, da je že julija 1941 obstojal PK KFS za Primorsko. Težko je trditi, da se omenjeni forum ni tako imenoval, vendar je bil po doslej znanih podatkih to okrožni komite za Goriško, ne za vso 319 Primorsko. Na Primorskem sta tedaj že delala Oskar Kovačič in Anton Ve­ lušček, ki ju je poslal CK KPS, torej bi po vsej logiki oba morala biti člana takega pokrajinskega partijskega vodstva, v kolikor je sploh obstojalo. Sam izraz »Pokrajinski« je bil morda v resnici v rabi, toda v tem primeru je bila verjetno mišljena goriška pokrajina oz. provinca, ki je bila upravno ločena od tržaške. Nikakor pa ni mogoče smatrati, da je omenjeni komite deloval kot centralni organ, oz. da je vodil delo po vsej Primorski. Yemo, da so v tem času prihajali v posamezne okoliše partijski aktivisti iz Slovenije in da so bili neposredno povezani z Ljubljano oz. s Kranjem; z Gorico pa se je zveza vzpostavljala po Veluščku vse leto,-medtem ko je bila okolica Trsta povezana z Oskarjem Kovačičem, ta pa neposredno z Veluščkom. Pri naštevanju vidnejših aktivistov na Primorskem v letu 1941 (str. 91—92) je avtor prvenstveno upošteval goriško okolico. Navajanje imen za obdobja, ko nimamo dokumentarnega gradiva, je vsekakor pomembno za nadaljnje iskanje podatkov, toda če je v tekstu zapisano »... do konca leta 1941 so se na Primorskem izkazali pri narodnoosvobodilnem gibanju še naslednji...« pa med navedenimi imeni ne najdemo nekaterih pomembnih organizatorjev »na Primorskem«, je to po eni strani zgodovinsko pomanjkljivo, po drugi strani pa do ljudi krivično. Pozabljena so n. pr. znana imena padlih ali že umrlih aktivistov Jožeta Lemuta-Saše in Vojana Reharja, ki sta organizirala po Gor­ njem Vipavskem, Jakoba Morela, ki je delal v okolici Postojne, Antona Kee, starega komunista iz Steverjana, Jakoba Stucina-Cvetka iz Cerkna itd. Ne­ upravičeno pa sodi v ta seznam Andrej Kumar, ki je prišel iz Ljubljane v Brda šele v prvih dneh aprila 1942. Pod pojem Primorska pa spada vsekakor tudi Trst z okolico, pivško in brkinsko področje, kjer so 1941. leta tudi nastajale organizacije. Na strani 92 je omenjen Darko Marušič-Blaž, ki naj bi vodil v zimi 1941-1942 miniranja železniške proge Štanjel—Trst. Darko Marušič je prišel na Primorsko 15. februarja 1942 (glej spominsko gradivo v IZDG), omenjeni napadi pod njegovim vodstvom spadajo torej v prve mesece 1942. leta. Na strani 94-95 avtor navaja številke o članstvu v organizacijah in o akcijah. Ne trdim, da so ti podatki napačni, čeravno izgledajo nekoliko pretirani. Po Vižintinu je bilo n. pr. aprila 1942 organiziranih 294 članov KPS, Tomo Brejc pa pravi v poročilu z dne 22. avgusta istega leta, da je bilo na terenu vključenih le 53 članov in 81 kandidatov, v vojski pa 11 članov in 8 kandidatov, vseh skupaj je bilo torej organiziranih 103. Razlika je vsekakor prevelika, tudi če upošte­ vamo aretacije, ki so razredčile partijske vrste. V prispevkih, ki so jim osnova memoarski viri ni moč pričakovati, da bi bili vsi podatki dokončno ugotovljeni, prav zato pa bi morali avtorji v nedognanih primerih s kratkimi opombami na to opozoriti. Niso redki primeri, da se posamezniki pri pisanju spominov ali pri posredovanju podatkov naslanjajo na podatke, natisnjene v popularnih publikacijah; na tak način se morebitne napake neprestano ponavljajo in zgo­ dovinarju bo težko ugotavljati resnico v primerih, ko je odvisen samo od ustnih virov. Članek Mila Vižintina je kljub nekaterim pomanjkljivostim dragocen pri­ spevek k zgodovini NOB na Primorskem, posebej če upoštevamo, da obravnava dobo, za katero ni ohranjeno nikakršno dokumentarno gradivo. V prispevku »Spomini na prvo pokrajinsko partijsko konferenco na Pri­ morskem« (str. 98—102) je Julij Beltram opisal pot udeležencev konference, ki so potovali iz Goriškega. Vzporedno podaja splošno oceno takratnega položaja v pokrajini, podrobnosti o nekaterih javkah, o partizanskem taborišču, o aktiv­ nosti posameznih vasi in oseb. Konferenci je žal posvetil le nekaj vrstic ob koncu članka; njene vsebine, poteka in udeležbe avtor ni širše opisal, kar bi spričo naslova pričakovali, kljub temu, da je o konferenci ohranjenega nekaj gradiva. Podatek »... dne 1. decembra, se je konferenca začela ...« (str. 101) ni pravilen. Po dnevniku Bojana Štiha in po poročilih Aleša Beblerja je ugotovljeno, da je bila konferenca 4. in 5. decembra 1942 (glej Prispevki za zgodovino delavskega gibanja, Ljubljana, 1960, 1.1., št. 1, str. 111). France Skok je v članku »Kurirji« (str. 103—106) zabeležil nekaj zanimivih podatkov o delovanju kurirskih postaj in kurirskega omrežja po letu 1943 320 v srednjem in severnem delu Primorske. Z opisom posameznih dogodkov, življenja in usod kurirjev, je bralcu približal težko in pomembno delo kurirjev v NOB. Podobno lahko ocenimo prispevek dr. Pavle Jerina-Lahove »Iz živ­ ljenja partizanske bolnice ,Pavla'« (str. 120—127). Kakor F. Skok za kurirje, je opisala dr. Jërinova življenje v eni izmed partizanskih bolnišnic, ki se je po njej imenovala, začenši z ustanovitvijo leta 1943 do osvoboditve. Na osnovi pisanih in ustnih virov je sestavljen spis Viktorja Smoleja »Pesmi borcev XXXI divizije« (str. 107—113). V uvodu so navedeni podatki o izdajah partizanskih pesmi na Slovenskem, zbirka »Pesmi borcev XXXI divizije« pa je bibliografsko podrobno in dosledno obdelana; poživljena je s kratkimi odstavki, ki opisujejo okoliščine nastajanja tega dela in z življenje­ pisi oseb, ki so pri tem delu največ sodelovale. Tomo Brejc je objavil spominski članek »Šaševa smrt« (str. 114—119), posvečen »... enemu prvih borcev za osvoboditev Slovenskega Primorja, po­ kojnemu tovarišu Lemutu Jožetu-Saši« (str. 114). Jožeta Lemuta avtorji člankov in spominov redko omenjajo in je ostal kot prvoborec na Vipavskem nekako, v ozadju, za nekatere pa je celo sporno vprašanje s kakšno nalogo je prišel 1941 na Primorsko in dvomijo, če ga je res poslalo vodstvo narodnoosvobodil­ nega gibanja iz Slovenije. Brejčev prispevek posredno dopolnjuje doslej zbrane podatke o delu Jožeta Lemuta v letu 1941. Datum Lemutove smrti je v italijan­ skih virih točno določen in sicer 17. avgust 1942 ob deveti uri zvečer, (glej rokopis I. Juvančiča v Arhivu IZDG), medtem ko se je po spominu Brejca ». . . to zgodilo okrog 1,0. avgusta 1942...« (str. 118). Članek »Šaševa smrt« je ponatis članka, ki ja bil prvič objavljen v Primorskem dnevniku 1. 1951, št. 171—173. Med članke, ki obravnavajo boj za priključitev Primorske k FLRJ sodita memoarska prispevka Jožeta Štruklja »Ko je bila Gorica osvobojena« (str. 128—135) in Franca Kurinčiča »Naši izseljenci v Argentini in priključitev Slovenskega Primorja« (str. 136—138). Prvi opisuje lastna doživetja v prvih dneh po osvoboditvi, kjer pa najdemo tudi nekaj podatkov o boju množic za svoje pravice pod zavezniško vojaško upravo. Kurinčičev članek pa po­ sreduje utrinke o razmerah, delu in uspehih slovenskih organizacij v Argentini v letih 1944—1947. S tem je zaključen drugi del knjige. Problematiki NOB je posvečena četrtina teksta v zborniku (vsega 63 strani), ki obravnava raznovrstno dejav­ nost v NOB od politično vojaškega razvoja do stranskih, pa zato tembolj za­ nimivih poglavij o kurirjih, kulturni in sanitarni dejavnosti. V uvodu je Tine Remškar zapisal, da je preteklost primorskega ljudstva ». . .polna bojev za socialne, narodnostne in politične prav ice . . . (in) da bi bila neodpustljiva napaka, če ne bi začeli o tem pisati obširneje in bolj sistematično kot doslej — (Ti spomini) naj bi bili spodbuda k nadaljnemu zbiranju gradiva iz naše narodnoosvobodilne vojne...« S tem je obrazložen vzrok nastanka in namen: Goriškega zbornika, ki ima vse pogoje da izpolni ta pričakovanja tudi v na­ slednjih številkah. Milica Kacin Savinjski zbornik, Celje 1959. Izdal občinski odbor SZDL v Žalcu. 344 strani. 8°. Zbornik je posvečen 90-letnici žalskega tabora, zato je bilo v njem pri- občenih tudi več člankov, ki o tem govore. V pričujočem sestavku se želim dotakniti prispevkov, ki obdelujejo historična vprašanja. Vasilij Melik je objavil članek »Razmere na Slovenskem v dobi taborov« (str. 9—15). Na kratko, toda zelo pregledno podaja zgodovino Slovencev od leta 1848 pa do začetkov taborskega gibanja. V prvem letu taborskega gibanja na Slovenskem, ki ga je rodil slovenski liberalni tabor, je bil 6. sept. 1868 tabor v Žalcu. Pomeri taborskega gibanja, kot pravi avtor, je v tem, da je bil s tabori »slovenski narodni program prvič prenesen iz ozkih dvoran in od gospode na velika zborovanj«- in med ljudske množice« (str. 14). Zelo podrobno je opisal 21 Zgodovinski časopis 321 tehnične priprave in potek žalskega tabora Rajko Vrečar v članku »Kako je bilo pred devetdesetimi leti« (str. 16—23), Jože Gluk pa je napisal članek »Kako smo praznovali 90. obletnico tabora v Žalcu« (str. 329—342). Geografski pregled, gospodarstvo ter tipe naselij obravnava Milan Kolenik v prispevku »Občina Žalec« (str. 24—39). V glavnem se omejuje bolj na obdobje po vojni, posega pa tudi v prve nastanke posameznih vej industrije in go­ spodarstva. Zgodovino ilegalnega dela v bivši Jugoslaviji in v času NOB prikazuje Stane Terčak v članku »Spodnja Savinjska dolina v boju za boljšo bodočnost« (str. 77—102). Zelo podrobno opisuje delovanje KP v Spodnji Savinjski dolini od volitev v konstituanto dalje, o čemer je bilo do sedaj še zelo malo napi­ sanega. Delovanje Kulturbünde, ki je imel svoja središča v Braslovčah-Polzeli, Šempetru, Preboldu-Zabukovici in Žalcu, opisuje zelo na kratko. Nadalje obravnava precej podrobno razvoj NOB in NOV v Spodnji Savinjski dolini. Avtor se v glavnem opira na spominsko pisano in ustno gradivo. Zbiranje te vrste podatkov zahteva veliko časa in truda, toda je zelo pogosto edini način.da pridemo do podatkov, ki so včasih točni, včasih pa tudi ne. Skoda je, da avtor ni uporabil vseh doslej dostopnih partizanskih in okupatorskih virov ter literature. Pisec objavlja tudi zanimiv originalni dokument (v pre­ vodu), poročilo okrožnega vodje Tonija Dorfmerstra zveznemu vodji Štajer­ skega Heimatbunda glede usode gradov in posestev v Spodnji Savinjski dolini. Avtor sam že v podnaslovu poudarja, da je to le kratek pregled, zato upamo in zaželeno bi bilo, da bi napisal obsežnejši pregled. Vsakdo, ki bo za opisano območje hotel kaj izvedeti o ilegalnem delu v bivši Jugoslaviji in NOB, ne bo mogel mimo tega članka. Prazgodovino in rimsko obdobje v Spodnji Savinjski dolini obravnavajo: Alojz Bolta v člankih »Najstarejša zgodovina Spodnje Savinjske doline« (str. 103—113) ter » Staroslo vansko grobišče v Gotovljah« (str. 114—117); Vera Kolšak »Savinjska dolina v rimski dobi« (str. 119—131) in Josip Klemene »Rimski spomeniki o lovu v Šempetru« (str. 132—139). Curk Jože je priobčil precej obsežen članek »Gradovi in graščine v Spodnji Savinjski dolini« (str. 140—160). Zelo podrobno opisuje različne tipe fevdalnih gradov ter objavlja točen popis graščin in menjavanje njihovih lastnikov. O tipu savinjske lesene hiše govori Drago Predan v članku »Prispevek k savinjski kmečki hiši« (str. 161—167). Kratek, toda zanimiv je prispevek Fran-a Roš-a »Beležka o Boštjanu Natku« (str. 168—170), kmečkemu puntarju, ki je bil »vsekakor med glavnimi kmečkimi voditelji Celjskega okrožja v slovenskem kmečkem uporu 1.1635« (str. 168). Milena Moškon je napisala informativni prispevek »Libojska ke­ ramika« (str. 171—172). O povojnem razvoju šolstva ter kulturno prosvetni dejavnosti v Spodnji Savinjski dolini govori članek »Šolstvo in ljudska pro- sveta« (str. 173—212), ki ga je napisal Jože Gluk. Janko Orožen v članku »Kratka zgodovina rudarstva in industrije v Spod­ nji Savinjski dolini« (str. 213—230) zelo podrobno opisuje nastanek in razvoj steklarstva, rudarstva, keramične, tekstilne ter kovinske industrije od prvih začetkov do danes. Zal ni avtor članku dodal pregledne tabele, iz katere bi bila razvidna vzpon in padec produkcije. V. Gostiša in R. Kovačič sta prispevala članek »Opis premogovnih in rudnih nahajališč ter njihove zaloge v žalski komuni« (str. 231—243). O najbolj pomembni in razviti veji kmetijstva v Spodnji Savinjski dolini govori članek Lojzeta Kač-a »Savinjski golding« (str. 244—267). V njem podaja razvoj hmeljarstva na Slovenskem od prvih začetkov, to je od leta 1870 dalje. Nadalje govori o rastlini hmelju, načinu priprave zemlje in o vseh nadaljnjih ukrepih, ki so potrebni pri vzgoji hmelja. Drago Predan podaja v članku »Risto Savin — naš veliki skladatelj« (str. 68—71) kratko biografijo Friderika Sirca — psevdonim Risto Savin, žalskega rojaka. Ludvik Zepič pa objavlja »Kratek pregled stvaritev skladatelja Rista Savina« (str. 71—73). Ostala vsebina zbornika govori o sodobnih gospodarskih vprašanjih, delno pa je leposlovnega značaja. Slavka Kajba 322 Zbornik Koroške. (Za 50. obletnico Zveze komunistov Jugoslavije.) Izdal Klub koroških študentov. Ljubljana 1959. 120 strani. 8°. Zbornik Koroške je pomembna izdaja Kluba koroških študentov na ljub­ ljanski univerzi. Prispevke so le delno napisali sami študentje, večji del njih so napisali »starešine«, to je ljudje, ki se s koroškimi vprašanji bavijo že dolgo vrsto let. Klub je v tem primeru odigral vlogo organizatorja in zbiralca objavljenega gradiva. Prispevki se v glavnem bavijo z zgodovinskimi problemi, delno pa tudi z geografskimi in gospodarskimi. V celoti pomenijo tehten do­ prinos k boljšemu poznavanju sedanjega položaja koroških Slovencev. Peter Ficko daje v članku »Geografski pregled Koroške« (str. 8—13)) kra­ tek geografski pregled Koroške, ki je predvsem namenjen za uvod za orientacijo in lažje razumevanje vsebine zbornika. V ta oris so vključeni oni kraji v Av­ striji, ki so poseljeni s Slovenci. Pisec oporeka trditvi avstrijskih geografov, da je Koroška strogo individualen geografski prostor, slabo povezan s sosed­ njimi področji. V posebni, po uradni avstrijski statistiki narejeni tabeli pri­ kazuje padec Slovencev v času od leta 1890—1934 od 84.667 na 26.796. Leta 1951 pa je popis — v ta namen je avstrijska popisna komisija ustvarila posebne jezikovne skupine, ki niso sprejemljive — zabeležil le še 22.543 Slovencev. Ti statistični podatki pa niso točni, so enostranski, kajti po podatkih profesorja dr. H. Kohna je število Slovencev na Koroškem znašalo po drugi svetovni vojni blizu 75.000. Nadalje govori pisec o gostoti naseljenosti prebivalstva ter o nje­ govi gospodarski strukturi. Posebej kaže avtor na mnogo hitrejši razvoj in napredek Mežiške doline, odkar je ta v socialistični Jugoslaviji. V članku »Spomini na sodelovanje z okrožnim komitejem KP pod imenom ,Sever'« (str. 14—30) govori Ivo Kokal-Imre o delu te organizacije. Temelje zanjo sta položila leta 1919 člana KP na Ravnah Lovro Kuhar in Ivan Ditinger. Ivo Kokal, ki je sam deïal v tej partijski organizaciji in ima zato članek močno memoarski značaj, opisuje delo in pomen organizacije za delavstvo na Ravnah. Zelo podrobno prikazuje prenašanje propagandne literature preko meje v Av­ strijo in nazaj, kar je bilo največkrat njegovo delo. Omenja tudi, da je partijska organizacija organizirala v Kefrovih mlinih na Brdinjah tik za Javornikom poleti 1926. leta III. kongres SKOJ. Skoda je le, da avtor kot član, ki je skrbel za varnost in hrano udeležencev III. kongresa SKOJ, ni mogel ugotoviti in navesti točnega datuma, kdaj je bil ta kongres (doslej je znano samo toliko, da je bil junija 1926 — op. pisca). Čeprav je članek memoarskega značaja, ga bo vsakdo, ki se bo ukvarjal z zgodovino KP v Mežiški dolini, s pridom uporabljal. Iz področja, o katerem je bilo doslej še zelo malo objavljenega, je članek Alojza Krivograda »Narodnoobrambni delovni tabori (1938—1940)« (str. 31—36). Prikazuje nam na kratko delo marksistično orientiranih študentov v času diktature. Ker so bile tedaj vse politične organizacije razpuščene, so se štu­ dentje organizirali v društvih, kakršna so bila: Dom visokošolk, ustanovljeno leta 1934, Mladi Triglav, Slovenski klub itd. Ta društva so prirejala delovne tabore na kmetih. Sprva so imeli socialno noto, po letu 1938 pa, ko je bila Avstrija priključena k rajhu, so dobili tudi narodno obrambni značaj. Društva so prenesla svoje delo v kraje, ki so bili tedaj socialno in nacionalno najbolj ogroženi, to je v Prekmurje, Slovenske gorice, Kobansko, Mežiško dolino, Haloze, Belo Krajino in na Kočevsko. Najbolj se je to delovanje razmahnilo leta 1940, ko je bilo največ taborov. Pomen taborov je bil v tem, »da je takratna napredna študentska mladina pobliže spoznala kmečko in delavsko življenje, težave in težnje našega kmeta ter delavca, dalje so se prepričali, da naš mali človek ni tako indiferenten do drugih problemov, kot je na primer takrat bil najvažnejši nacionalni, saj je bilo očividno, da bo Hitler napadel Jugoslavijo« (str. 36). Olga Kastelic je prispevala članek »Kratek oris protifašističnega boja na Koroškem (str. 37—46), ki je v glavnem kompilacija po do tedaj že napisani literaturi o Koroški. V orisu podaja nastanek prvih odborov OF poleta 1942 in prvih koroških partizanskih čet pozimi 1942 in spomladi 1943. Konec marca 1943 je bil ustanovljen v Zgornji Koprivni I. koroški bataljon. Leta 1944, to je v obdobju koroške grupe odredov, se je dejavnost koroških 21' 323 partizanov prenesla tudi severno od Drave, 12. sept. 1944 pa je po ukinitvi Koroške grupe odredov vodstvo vseh enot na Koroškem prevzel Koroški odred. Organizacijo NOB na Koroškem je najprej vodil Okrožni komite za Koroško, nato pa Pokrajinski komite KPS za Koroško, ki se je spomladi 1944 preobli­ koval v Oblastni komite KPS za Koroško. Foleg tega je 1944 nastal tudi Po­ krajinski odbor OF za Koroško. Peter Ficko je v članku »Gospodarska podoba Mežiške doline« (str. 47—57) — kot pravi sam — »nakazal le nekaj značilnih potez gospodarskega razvoja Mežiške doline«, rudarstva, železarstva, kmetijstva in gozdarstva. V njem na kratko podaja razvoj rudarstva in železarstva od začetkov do danes. Nato pa podrobno in tudi s pomočjo tabel prikazuje razvoj in napredek ravenske železarne. Ugotavlja, da pomen železarne ni samo gospodarski, temveč je tudi kulturno dvignila Mežiško dolino in so tako Ravne postale pravi kulturni in upravni center Mežiške doline. Značilnost kmetijstva v Mežiški dolini so sa­ motne kmetije, ki so velika ovira za načrtno gospodarstvo. Vedno pomembnejši faktor pa postaja gozdarstvo. O življenju slovenskih koroških študentov, ki študirajo na Dunaju, poroča Pavle Apovnik v članku »Problem slovenskih koroških visokošolcev v Avstriji« (str. 58—61). Na kratko prikazuje študentske organizacije, v katere se vklju­ čujejo avstrijski študenti. Med temi je najmočnejši meščanski blok. Slovenski študentje na Dunaju, ki jih je samo 15, so organizirani v Klubu koroških slovenskih akademikov, ki žive precej izolirani od nemških kolegov. Apovnik je priobčil tudi članek »Iz spomenice koroških Slovencev avstrij­ ski zvezni vladi« (str. 62—69). V tem članku precej podrobno razčlenjuje nemško-nacionalno pripravljalno delo za odlok z dne 22. sept. 1958 glede dvojezičnega šolstva na Koroškem. Ta odlok je izdal koroški deželni šolski svet na zahtevo nemških nacionalističnih organizacij: »odpravil je načelo obveznega pouka v obeh jezikih in ga postavil na fakultativno osnovo s tem, da je dal staršem pravico, da otroke odjavijo od dvojezičnega pouka. Odpravil je tudi obvezni pouk slovenščine na višjih stopnjah in slovenščino degradiral na položaj fakultativnega predmeta« (str. 114). Vodstvo te gonje proti dvo­ jezičnemu šolstvu je prevzela organizacija »Kärntner Heimatdienst«, ki vrši ne samo kulturni ampak tudi gospodarski pritisk na koroške Slovence. Po­ natisnjen je tudi članek Pavla Apovnika »Dinamit in zločinski atentati so sredstva pobesnelih nacionalistov na Koroškem«, ki je bil objavljen ob napadu na sedež slovenskih organizacij v Celovcu v noči od 14. na 15. avgust v Slovenskem Vestniku, dne 21. avg. 1959. Zgodovino Koroških Slovencev po prvi svetovni vojni obravnava Lojze Ude v članku »Po plebiscitu 10, oktobra 1920 — Kärntner Heimatdienst, Heimat- bung« (str. 73—91). V njem opisuje delovanje in nasilje vse nemško-avstrijske organizacije »Kärntner Heimatdienst«, ki je bila tvorba »pangermansko na­ cionalističnih sil, po svojem formalnem ustanovitelju in vodstvenem sestavu pa deželna uradna institucija« (str. 75). Leta 1924, ko so izstopili iz sosveta »Kärntner Heimatdienst« socialni demokrati, pa se je preimenoval v »Kärntner Heimatbund«, ki ga »je odslej držala le še nacionalistična večina (s krščan­ skimi socialci) v deželnem zboru in deželni vladi, medtem ko so ga držale prej vse nemškoavstrijske stranke« (str. 84). Tudi Kärntner Heimatbund je nadaljeval politiko Kärntner Heimatdiensta in je bil zato leta 1938 priznan kot sestavni del organizacije nacionalsocialistične stranke. Naseljevanje inozemcev in doseljencev iz drugih avstrijskih dežel na Koroško podaja Vladimir. Klemenčič v obširnem članku »Migracije prebival­ stva na Koroškem med leti 1934—1951« (str. 92—112). Naseljevanje je porastlo predvsem na severnem Koroškem, medtem ko. se je moralo prebivalstvo na južnem Koroškem izseljevati in iskati zaslužka izven Koroške. Vzrok temu je neenak razvoj neagrarno gospodarske dejavnosti. Severna Koroška se go­ spodarsko hitreje razvija, južna Koroška pa je gospodarsko precej zaostala, kar pa ni njena krivda, kajti severna Koroška ima večjo podporo nemškega kapitala. To vzbuja upravičen sum »da je naseljevanje z Nemci diktirano z namenom, da bi se nacionalna struktura prebivalstva načrtno spreminjala v škodo Slovencev« (str. 109). 324 Janko Pleterski je napisal članek »Materinščina otrok in pouk na koroških osnovnih šolah« (str. 113—120). Avtor se v članku v glavnem omeji na posledice, ki so nastale na Koroškem za slovensko manjšino po odloku 22. sept. 1958, s katerim so bile ukinjene dvojezične šole. Ugotavlja, da so bili pod germani- zacijskim pritiskom od slovenskega pouka odjavljeni v zelo velikem številu tudi otroci slovenskega materinega jezika. Po koroški statistiki o dvojezičnem pouku na osnovnih šolah bi število otrok s slovensko materinščino znašalo v šol. letu 1958/59 vsaj 4820, to je že za 2726 več, kakor pa jih je ostalo pri­ glašenih za dvojezični pouk, to se pravi, da je najmanj 56,56 °/o vseh slovenskih "otrok izgubilo pravico šolanja v materinščini. Dejansko pa je odstotek otrok slovenskega materinskega jezika na osnovnih šolah znatno večji. Fo cenitvi britanskih okupacijskih oblasti »je leta 1946 bilo na Koroškem do 60.000 Slo­ vencev. To bi preneseno na prebivalstvo dvojezičnega ozemlja leta 1961 (97.925) znašalo blizu 61 °/o ali nad 6000 slovenskih otrok v šolskem letu 1958/59. Po ocenitvi profesorja za zgodovino na City College v New Yorku dr. H. Kohna pa je število Slovencev na Koroškem znašalo po drugi svetovni vojni blizu 75.000. To bi spet, procentualno preneseno na učence dvojezičnih osnovnih šol v šol. letu 1958/59, pomenilo okrog 7500 učencev slovenske materinščine. To je precej realno število, ki se v glavnem ujema tudi z navedbami samih koroških Slovencev« (str. 117). Slavka Kajba Letopis Muzeja narodne osvoboditve LR Slovenije v Ljubljani I. in II. letnik. Izdal Muzej narodne osvoboditve, I. letnik je izšel leta 1957, ima 181 strani s slikami + 1 barvno prilogo. 8°. II. letnik je izšel leta 1958, ima 303 strani s slikami + 1 barvno prilogo + oglase. S°. Leta 1957 je prvič izšel Letopis Muzeja narodne osvoboditve v Ljubljani. Uvodno besedo je napisal dr. Marjan Dermastja, ki je pri tem poudaril pomen Letopisa in sploh dela Muzeja narodne osvoboditve. Leta 1958 je izšel drugi letnik Letopisa. Njegova vsebina je pisana v stilu prvega letnika. Sodelovali so nekateri stari avtorji, pridružili pa so se jim še novi. Po tematiki moramo prispevke v Letopisih razdeliti v 3 skupine: 1. v historične razprave, 2. v me­ moarske prispevke in 3. v kronologije in muzejsko strokovne obdelave. Tone Ferenc, Narodnoosvobodilni svet za Primorsko Slovenijo in njegovo delo (I, str. 7—35) Med slovenskimi pokrajinami sta glede NOB kompleksno obdelani Koroška in Slovensko Primorje. Prva v Koroškem zborniku, druga v zborniku Slovensko Primorje in Istra, ki ga je izdala založba Rad v Beogradu leta 1953 (o narodno­ osvobodilni borbi v Slov. Primorju je pisal dr. Ivo Juvančič). Kompleksno obdelavo narodnoosvobodilne borbe v obmejnih pokrajinah je narekoval boj za naše meje po letu 1945. Toda številni problemi so dobili v splošni obdelavi relativno malo prostora, so pa zelo pomembni in terjajo posebno obdelavo. Tako vprašanje je Narodnoosvobodilni svet za Primorsko Slovenijo in proble­ matika okrog osvobojenega ozemlja v Slovenskem Primorju oziroma problem splošne ljudske vstaje, ki je bil doslej obdelan bolj s stališča vojaških dogodkov, manj pa s stališča razvoja oblastnih in političnih organov. Tone Ferenc se je odločil, da obdela problem Narodnoosvobodilnega sveta v Slovenskem Primorju. Avtor govori v razpravi o ustanovitvi sveta in njegovih odlokih, od katerih so najpomembnejši: odlok o mobilizaciji, ki je skupaj s prostovoljci ustvaril deset novih brigad in več odredov; odlok o volitvah v občinske narodno­ osvobodilne odbore, ki tvorijo izjemo tako glede stanja v ostalih delih Slovenije, kjer v tem času ni bilo volitev, kakor glede samih nazivov teh organov, na primer namesto krajevni — občinski narodnoosvobodilni odbori, poleg njih pa še vaški pododbori in pa okrožni narodnoosvobodilni odbori, česar osvobojeno ozemlje v Ljubljanski pokrajini v tem času in tudi v letu 1942 ni poznalo; 325 odlok o veleposestvih, v zvezi s katerim govori avtor predvsem o problemu kolonata in o zavodu »Ente per la Rinascita Agraria«. Pisec prikazuje, kako se je ta odlok konkretno izvajal, predvsem v Brdih, kjer je bil kolonat naj­ močnejši. Nato navaja, kako je bil po izpolnitvi svojih glavnih nalog Narodno­ osvobodilni svet za Slovensko Primorje sredi januarja 1944 ukinjen, upravne posle in vodstvo narodnoosvobodilnih odborov pa je prevzel pokrajinski odbor OF. Tone Ferenc, Wehrmannschajt v boju proti narodnoosvobodilni vojski na Štajerskem (II, str. 81—153) Avtor zelo podrobno obravnava nastanek in razvoj Wehrmannschafta na Štajerskem, primerja upravne in politične ustanove na Štajerskem in Go­ renjskem ter prikazuje, kako je vsakemu večjemu sunku partizanskih enot sledila mobilizacija Wehrmannschafta ali formiranje drugih enot. Zaradi po­ manjkanja drugih vojaških enot je bil Wehrmannschaft vedno bolj pritegnjen v protipartizanski boj. Pri tem avtor opisuje boje med partizani in Wehr­ mannschaft, navaja vse sodelujoče enote in sektorje njihovega delovanja. Opisuje zelo natančno in pregledno ter gradi celoten prikaz po določenem sistemu, ki nas zelo dobro seznani z delovanjem Wehrmannschafta in Steirischer Heimatbunda — to je Štajerske domovinske zveze. Podrobno opisuje razkroj Wehrmannschafta (predajanje celih postojank partizanom) in poudarja, da nacisti kljub očitnemu razkroju Wehrmannschafta v protipartizanskem boju iz prestižnih razlogov le-tega niso hoteli ukiniti. Ob koncu svojega prikaza zgoščeno podaja zaključke svojih raziskav in pri tem primerja stanje na Štajer­ skem in Gorenjskem. Stane Terčak, Partizansko šolstvo na okupiranem Spodnjem Štajerskem (II, str. 203—222) Avtor opisuje izredno težavne razmere, v katerih se je razvijalo partizan­ sko šolstvo na Spodnjem Štajerskem. Najprej se je pojavilo spomladi leta 1944 v litijskem okrožju, nato se je razmahnilo od maja 1944 v osvobojeni Zgornji Savinjski dolini, poleti leta 1944 na Kozjanskem in v Revirjih, jeseni leta 1944 pa tudi na Pohorju in v okraju Slovenj Gradec. Avtor navaja podatke o šolskem obisku, o učiteljih in o oblikah teh šol ter poudarja vlogo partizanskega šolstva na Spodnjem Štajerskem. Stone Terčak, Ali je bila 11. Celjska četa? (I, str. 107—111) Avtor dokazuje na osnovi originalnih dokumentov in ustnih izjav udeležen­ cev, da se je v avgustu in septembru 1941 na področju Celja formirala močna skupina, ki se je pripravljala za odhod v partizane. Nameravala se je povezati s I. štajerskim bataljonom, v čigar sklopu bi delovala kot II. celjska četa, vendar je bila zaradi izdaje uničena. Janko Jarc, Prva Belokranjska partizanska četa (I, str. 83—106) V tem članku Janko Jarc nadaljuje članek Bela Krajina v uporu, ki ga je objavil v Kroniki leta 1953 (v 1. štev. str. 3—15 in v 2. štev. str. 80—97). Pisec opisuje usodo prve belokranjske čete, ki bi po obširnem načrtu morala sodelovati v veliki akciji v Posavju, pri Bučki, vendar ni mogla prekoračiti Krke ter se je zato sklenila vrniti v svoje taborišče. Pri tem so jo Italijani zaradi neprestanih bojev in izdaj popolnoma uničili. Kajti od novembra 1941, ko so Italijani četo prvič napadli, do februarja 1942, ko so se dolenjski parti­ zani začeli znova zbirati, so padli skoraj vsi borci prve belokranjske čete. Janko Jarc, Lovro Kuhar - Prežihov Voranc v italijanskih zaporih leta 1943 (II, str. 55—79) Avtor je na osnovi arhivskega materiala Muzeja narodne osvoboditve LRS v Ljubljani raziskal okoliščine in vzroke Vorančeve aretacije (8. januarja 1943) 326 ter njegova zasliševanja v italijanskih zaporih, dokler ga niso po italijanski kapitulaciji dobili v roke Nemci, ki so ga poslali v koncentracijsko taborišče Sachsenhausen. Lojze Požun, Zaledna vojaška oblast v zahodnih predelih Slovenskega) Primorja (II, str. 157—188) V naši partizanski historiografiji NOB so se doslej poudarjale predvsem operativne enote naše vojske (čete, bataljoni, brigade, odredi itd.), medtem ko je o zalednih vojaških enotah bilo malo ali skoraj nič napisanega. To vrzel — vsaj za Slovensko Primorje — izpolnjuje pričujoči članek. Avtor v zelo zgoščenem slogu prikazuje ustanovitev in delo zaledne vojaške oblasti v za­ hodnih predelih Slovenskega Primorja, predvsem na Tolminskem, ozirma ko- bariškem vojnem področju, na skicah pa prikazuje organizacijo zaledne vojaške oblasti na vsem primorskem ozemlju. Stane Semič-Daki in Lojze Vrsnik, Pregled enot narodnoosvobodilne vojske v Sloveniji in njihovega poveljniškega kadra 1941—1945 (II, str. 237—246) Avtorja dajeta zelo dober pregled enot narodnoosvobodilne vojske in poveljniškega kadra v Sloveniji v razdobju 1941 do 1945 po vseh slovenskih pokrajinah. Pregled more biti koristen pripomoček pri obdelovanju narodno­ osvobodilne borbe. Milan Brezovar, Partizanska zastava v prvem letu narodnoosvobodilne borbe (I, str. 39—50) V tem sestavu prikazuje avtor oblikovanje slovenske partizanske zastave, ki izvira po svoji obliki iz stare slovenske tr oboj nice. Na njeno oblikovanje so vplivali trije dokumenti in sicer Partizanski zakon iz julija 1941, odredba Vrhovnega štaba narodnoosvobodilnih partizanskih odredov Jugoslavije od 1. oktobra 1941 in na tej osnovi izdana odredba Poveljstva slovenskih partizan­ skih čet. V zvezi z oblikovanjem slovenske partizanske zastave opisuje tri zastave: zastavo Kamniškega bataljona, vosovsko zastavo in zastavo Prvega proletarskega udarnega bataljona Toneta Tomšiča. Milan Brezovar, Nekaj pomembnih zastav ljudske revolucije (II, str. 191—261) V pričujoči razpravi avtor obravnava zastavo prvega slovenskega udar­ nega bataljona Toneta Tomšiča in prapor zasavskega bataljona Alojza Hoh- krauta ter slovensko zastavo Zahodno-koroškega odreda. Miroslav Luštek, Nekaj zunanjih znakov partizanstva (II, str. 1—27) Avtor obravnava zelo malo obdelan problem zunanjih znakov partizanstva (kapa, zastava, položajni znaki, čini, odlikovanja, uniforme itd.). Ko govori o oblikovanju slovenske partizanske zastave, poudarja, da so njeno obliko določile štiri odredbe: Partizanski zakon, odredba Vrhovnega štaba od 1. oktobra 1941 in odredba Glavnega poveljstva slovenskih partizanskih čet ter nato še Statut proletarskih brigad. Nato opisuje nastanek pozdrava »Smrt fašizmu — svobodo narodu« in razvoj partizanskega pokrivala — od neutrjenega stanja v letu 1941 preko razmaha »triglavk« v letu 1942 do pojava »titovke« ali »partizanke«, ki se je uveljavila v drugi polovici leta 1943 in ki je bila aprila leta 1944 tudi uradno uvedena ter so bila nato vsa druga pokrivala pre­ povedana. V nadaljevanju obravnava partizanske položajne znake, ki jih je uvedel Vrhovni štab spomladi 1942 s posebno odredbo, ter oficirske in podoficirske čine, ki so bili uvedeni leta 1943 in so jih jiato dopolnjevali. Povsod dodaja tudi znake političnih komisarjev. Ob zaključku navaja paritzanska odlikovanja in priznanja. 327 Jože Krall, Ilegarlne tiskarne Grafičnega odseka »B« Pokrajinske tehnike KPS za Gorenjsko (I, str. 53—81) Avtor opisuje tiskarno »Julijo« in delo v tiskarni ter podrobno navaja njen tisk. Po ohranjenih podatkih ugotavlja, da so v tej tiskarni v času njenega petmesečnega obstoja (od začetka marca do konca avgusta 1944), dokler je niso zaradi izdaje škofjeloški domobranci izsledili in uničili, natisnili trideset raznih tiskov v skupni nakladi 150.850 izvodov. Nato opisuje delo v tiskarni »Trilof«, ki je delovala od začetka julija 1944 do osvoboditve. V tem času so v tej tiskarni natisnili 447.214 izvodov, skupno 943.904 odtisov. Jože Krall, Tiskarna »Donas« (II, str. 29—52) V nadaljevanju obravnava avtor nastanek in delo ilegalne tiskarne »Do­ nas«, ki je začela z delom sredi avgusta leta 1944 in se je kljub nemškim hajkam uspela obdržati do osvoboditve. V tem času je natisnila 64 raznih tiskov s skupno 287 stranmi v skupni nakladi 283.773 izvodov, to je skupno 471.721 odtisov. Ob zaključku svojega obširnega članka podaja avtor resumé o delu vseh treh tiskarn — »Julija«, »Trilofa« in »Donasa«. Adolf Arigler-Bodin, Delo v ljubljanskih ilegalnih ciklostilnih tehnikah (I, str. 123—128) Fisec opisuje delo v Centralni ciklostilni tehniki KPS konec leta 1941 in v začetku leta 1942, navaja imena sodelavcev in razne akcije delavcev ilegalnih tehnik za nabavo potrebnega materiala. Posebno dragoceni so podatki o delu, ki jih je navedel na osnovi zapiskov, ki si jih je delal sproti. Dr. Edo Pohar, Začetki sanitetne službe na Gorenjskem (I, str. 129—131) V odlomku iz zanimivih spominov opisuje pisec prvi dve obliki nege ranjencev na Gorenjskem, to je »zabijanje« ranjencev na terenu pri civilnem prebivalstvu in zdravljenje v majhnih zasilnih bivališčih v težko dostopnih krajih. Opisuje težave v zvezi s pomanjkanjem strokovnega osebja in sanitet­ nega materiala ter rekvizicijo v jeseniški bolnici junija 1942. Ladislav Grad, Boj pri Jančah nad Litijo (II, str. 247—258) V prispevku opisuje pisec pohod 3. čete III. bataljona II. grupe na Šta­ jersko, boje z Nemci in uspešen povratek na italijansko okupacijsko ozemlje. Miroslav Luštek, Kronološki pregled dogodkov v Ljubljani v letu 1941 (I, str. 133—151) Na osnovi arhivskega materiala in literature je avtor sestavil izredno uporaben pregled vsega dogajanja v Ljubljani v letu 1941. Obsega pa trosilne akcije, akcije VOS in celotne dejavnosti OF in KPS, streljanje talcev, delovanje domače reakcije in ukrepe italijanskih okupacijskih oblasti. Brane Božič, Ludvik Carni, Milica Kacin, Slavka Kajba, Marija Oblak, Matija Zgajnar, Kronološki pregled do'godkov v Ljubljani v prvi polovici 1942. leta (II, str. 265—303) Sestavljalci kronologije vestno navajajo gradivo, na osnovi katerega so zbrali podatke za ta pregled, ki obsega del ilegalnega političnega dela revolu­ cionarne Ljubljane za čas januar—junij 1942. Kronologija je nadaljevanje iz 1. številke Letopisa in se bo nadaljevala v 1. številki Prispevkov za zgodo­ vino delavskega gibanja iz leta 1960, kjer bo obdelana druga polovica leta 1942. 328 Milan Beve, O delu in razvoju Muzeja narodne osvoboditve LRS od ustano­ vitve do danes (I, str. 153—159) Avtor uvodoma opisuje nastanek Muzeja narodne osvoboditve in njegovo delo do otvoritve stalne razstave leta 1955. Od otvoritve dalje skuša muzej z občasnimi razstavami izpopolniti vrzeli stalne razstave, na kateri je zaradi tesnega razstavnega prostora približno le ena šestina vseh muzealij. Pisec opisuje zbrano muzejsko, arhivsko, knjižno in fotografsko gradivo ter tozadevne muzejske oddelke. Milan Beve, Poročilo o delu Muzeja narodne osvoboditve v letu 1958 (II, str. 259—264) Milan Beve opisuje delo Muzeja narodne osvoboditve v letu 1958, navaja občasne razstave, obisk muzeja in njegovo publicistično dejavnost. Dr. Metod Mikuž, Pomembnost terenskega dela ekip Muzeja narodne osvoboditve v Ljubljani in pisanje t. im. občinskih kronik (II, str. 223—229) Dr. Metod Mikuž poudarja nujnost dela terenskih ekip in pri tem opozarja na pomen njihove predhodne priprave. Pred odhodom na teren bi morale pre­ študirati vse originalne dokumente, ki se nanašajo na problem, ki ga namera­ vajo na terenu raziskovati. Nato poudarja potrebo po pisanju kronik, pri čemer opozarja na pravilno metodo pri njihovem sestavljanju — najprej je potrebno zbrati vse dokumente in izjave ter na osnovi tega gradiva pisati kronike. Kot primer takega sistematičnega dela navaja kroniko Ljubljane in okolice v času narodnoosvobodilne borbe. O. Kastelic, O zbiranju gradiva za partizansko topografijo (I, str. 161—181) V začetku opisuje avtorica obdobje evidentiranja spomenkov narodno­ osvobodilne vojne, nato pa delo Muzeja narodne osvoboditve za izdajo parti­ zanske topografije. Podrobno opisuje delo terenskih ekip Muzeja narodne osvoboditve LRS v Ljubljani ter njihovo sodelovanje z oddelki NOB pri okrajnih muzejih, ki se pravtako ukvarjajo s partizansko topografijo. Ob za­ ključku avtorica navaja težave v zvezi s terenskim delom. Ljudmila Krese v dveh sestavkih — Čiščenje in konserviranje kovinskih predmetov iz narodnoosvobodilne borbe (II, 231—236) in O restavriranju in konserviranju dokumentov iz narodnoosvobodilne borbe (I, str. 113—121) — opisuje delo konservatorskega oddelka Muzeja narodne osvoboditve v Ljub­ ljani, čigar naloga je ohraniti in konservirati gradivo iz narodnoosvobodilne borbe (dokumente, kovinske predmete itd.). Nada Sfiligoj Zpprnik »Ljubljana v ilegali« I. knjiga. Ljubljana 1958. Izdal Okrajni odbor, Socialistične zveze delovnega ljudstva v Ljubljani. Uredil uredniški odbor jGlavni in odgovorni urednik Vladimir Krivic. 487 strani. Frva knjiga od štirih, ki jih namerava izdati Okrajni odbor Socialistične zveze .'delovnega ljudstva v Ljubljani s skupnim naslovom »Ljubljanav ilegali«, je posvečena 40. obletnici ustanovitve Komunistične partije Jugoslavije. Ze podnaslov »V odločilnih dneh« nam pove, da vsebina prve knjige obsega obdobje, ko je Komunistična partija s svojimi zavezniki neposredno pripravljala in pričela oboroženo vstajo zoper okupatorja. Knjiga je predvsem zobrnik spominov revolucinarnih političnih delavcev, čeprav so nekateri avtorji prispevkov (Marica Čepe, Miroslav Luštek in drugi) upoštevali tudi druge vire. Teritorialno obsega zbornik aktivnost komunistov v boju za enotnost naprednih sil pod vodstvom Komunistične partije v Ljub- 329 ljani in njeni neposredni okolici. Hkrati pa nakazuje ovire, ki so jih komunisti morali premagovati v boju z razrednimi interesi meščanske družbe. Zbornik je razdeljen na štiri dele. Prvi del sestavljajo: članek Borisa Kraigherja »Partija je začela boj na položajih, ki jih je ustvarila pred vojno«, razpravo Borisa Kidriča »Kratek obris razvoja OF in sedanja politična situacija v Sloveniji« ter informativni sestavek uredniškega odbora o delu in življenju Edvarda Kardelja ter njegovih najožjih sodelavcih v letu 1941. Razpravo je Boris Kidrič napisal 1944. leta kot informativno poročilo za Moskvo. V zborniku je prvič objavljena, a le njen prvi del. Razpravo odlikuje jedrnatost in dialek­ tična analiza družbenih stremljenj na Slovenskem. Zajema delno obdobje pred ljudsko revolucijo ter sega nato do leta 1944, ko jo je avtor napisal. Drugi del zbornika obsega prispevke, ki osvetljujejo boj komunistov za predvojno, mno­ žično revolucionarno gibanje kot pogoj za revolucionarni nastop delavskega razreda v narodnoosvobodilni vojni. Tretji del prikazuje delo partijske tehnike in delo centralne tehnike KPS v letu 1941. Četrti del pa obsega prispevke o delu aktivistov OF v prvih mesecih okupacije. Bogato opremljeni zbornik je več kot le zanimivo branje. Zgodovinarjem, ki bodo raziskovali to razdobje, bodo objavljen spomini često edini vir. Seveda se moramo zavedati, da je ta vir memoarskega značaja in ima zato na sebi tudi vse slabosti memoarskih virov. Zlasti proti podrobnostim njegovih podatkov bo treba marsikdaj biti zelo kritičen, ker je čas v spominih že marsikaj zabrisal ali pa premaknil. Prava vrednost zbornika ni v njegovih drobnih podatkih, temveč v nečem drugem. Pokazal je na globoko notranjo povezavo med pred­ vojnim revolucionarnim gibanjem in narodnoosvobodilnim bojem v dobi druge svetovne vojne ter da je najtrdnejši in najdaljši člen v tej povezavi tvorila Komunistična partija Slovenije oziroma Jugoslavije. Sodobni pisani dokumenti prikazujejo to povezavo dokaj skromno, memoarski viri naše knjige pa nudijo o njej mnogo jasnejšo sliko. V tem je glavna vrednost našega zbornika. V zbornik so se prikradle tudi nekatere napake. N. pr.: na strani 94 je napisano tovarna Hribernik, ko bi moralo biti Hribar; na strani 242 je trditev, da so bile pesmi Mateja Bora »Previharimo viharje« natisnjene na 120 straneh, ko so v resnici bile na 77 straneh. Toda te in podobne падаке nas ne smejo presenetiti, kajti od dogodkov do njihove rekonstrukcije sta pretekli dve desetletji. L. Carni 330 Priloga Tabla I Slika 1—3 Vlaška jama Priloga Tabla II « '*^*-*»1®*"«**^~~ 'S . / • > -.V *'• ' f * l : ^ • ^ х , У ч ^ Slika 1 Jama delle Gallerie, si. 2, 4—6 Vlaška jama (?), si. 3 ? Priloga Tabla III >V "V«U IJU V \ V n i / Slika 1 ?, si. 2, 3, 5—7 Vlaška Jama, si. 4. Samatorca Priloga Tabla IV Slika 1 Jama delle Gallerie (?), si. 2—7 Vlaška jama (?) Priloga Tabla V :•>. v* Slika 1—8, 10—13 Vlaška jama (?), si. 9 Jama Liščik (?) Priloga Tabla VI Slika 1, 5 Vlaška jama, si. 7 Vlaška jama (?), si. 2 ?, si. 3 Katra jama, si 4 Gabrovica, si. 6 Jama Lišičik (vse 2/3 nar. vel.) Priloga Tabla VII Slika 1-2 Vlaška jama (?), si. 3 Jama delle Gallerie (vse 2/3 nar. vel.) Priloga Tabla Vin Slika 1 ?, si. 2, 5 Vlaška jama (?), si. 3 Jama delle Gallerie, el. 4 Gabrovica (vse 2/3 nar. vel.) Priloga- TabîalX Slika 1—10 Vlaška jama (?) (vse 2/3 nar. vel.) PriWga Tabla X Slika 1 Jama delle Gallerie, si. 2, 3 Vlaška jama (vse 2/3 nar. vel.) Priloga Tabla XI Slika 1 Samatorca, si. 2—6 Vlaška jama (?), si. 7 Jama delle Gallerie, si. 8 Gabrovica (vse 2/3 nar. vel.) Priloga Tabla ХП Slika 1,3, 4 Terezijma jama, si. 2 Cotarjeva pečina, si. 6, 7 Gabrovica, si. 5, 8, 9 Jama delle Gallerie (si. 1—4 po Hoernesu, si. 6, 7 po Battagli, si. 5, 8, 9 po Cosiansichu) Priloga Tabla XIII Slika 1—8 Jama delle Gallerie (si. 1—8 po Cosiansichu). Priloga Tabla XIV Slika 1 Skocijanske jame, si. 2—9 Jama delle Gallerie (si. 1, 2 po Battagli, si. 3—9 po Cosiansichu) M •=4 o F4 • •H !4 •P O H •H •-d б> td ф m o ш H > ü Ç4 •H -F» d Ф co ад g -d > î> o > o Hi m f i •гг «4 S •ГЗ H > CO •P m o ft ^ ! O a Ö C5 •d H •H > cJ 54 РЧ O •rt> •H > 03 U •ri o r-4 ß Рн P 3 •rs <~S •rJ «<• Q g •H и o !4 P4 O 54 o -p 03' 3d ca N «v o M 03 P4 C3 d 0 « © И CJ H ад d) m •H > o H ra cij •HI H g] •У1 o Ü m d ГЈ • n H ЦЛ (D i4 Ф fe •H 03 o !> Oj Hi co 1 гЧ p o 54 f 4 c o Ч.О CTi 4 54 -î3 m i 3 •r-3 НЧ !> «L b£ P ' 3 N G3 a H o o 1 4 d 54 a > 54 P Ht G O ca o . P o •r— •p CD H O i d • r H 0 ^ • t i r cr r - t- -\~ Ul ' • K ca id î> O H g R ^ • k j co] >C0] ?1 r-<* M? •rj P4 « C2 •r-3 O ' H '-o e * \ • t>- \ . ^ t CM • k \ U i - p 1 to >ca •H d -d CD 54 INSTITUT Zn NOVEJŠO ZGODOVINO P Ho ZGODOVINSKI čas. 1960 941/949 119600250 COBIss •