Prijetno in nepozabno
srečanje železničarjev iz Zaloga z njihovimi upokojenci
/- velikim zadovoljstvom smo prejeli vabilo vodstva železniške sekcije iz Zaloga, ki je povabila vse živeče železniške upoko-jence iz Zaloga na tovariško srečanje ter ogled preurejene ranžirae postaje; med njimi je bilo tudi nekaj preživelih borcev.
Spominjali smo se, kako težko smo živeli med tiri in vagoni, k jer smo pustili veliko svojih moči, da smo lahko preživljali svoje družine. Med nami so bili najstarejši Rudolf Krnec, nadzornik premika od 1. 1915, kretnika Štefan Le-vičnik in Janez Prošek, in drugi. Takratna ranžirna po-staja je bila opremljena samo s tremi petrolejskimi lučmi na dragu, imeli smo ročne sve-tilke na petrolej in en sam te-lefon; na drči je bilopremika-nje kretnic možno le na roko; v tako imenovani »Larfi« so ranžirali vagone s strojem na ročne signale, v megli, pozimi v snegu, z zametenimi kretni-cami in tako naprej. Premi-kači smo bili pri takem delu v stalni življenjski nevarnosti.
Ko smo ogledovali sedanjo preurejeno ranžirno postajo. smo z začudenjem opazovali
ranžiranje vlakov. Vse je me-hanizirano in polavtomatsko, sporazumevanje je urejeno z oddajniki, vse kretnice imajo drče, zaviranje z drče je av-tomatsko, urejene so var-nostne naprave, razsvetljava je odlična, praktično je delo na ranžirni postaji prešlo v mehanski proces, ki zahteva več umskega dela.
Ta razvoj je bil nujno po-treben za današnje gospodar-stvo naše socialistične Jugo-slavije, saj je železnica nje-gova hrbtenica.
Vse priznanje prizadevno-sti innapredku vodstva in že-lezničarjem postaje Zalog!
Toliko priznanja pa je treba dati tudi železničarjem pred vojno in med njo, saj so svoj boj za boljše življenje dokazovali tudi s štrajki, z Za-loško cesto itd. Med vojno je bilo na železnici nešteto sabo-
taž, 25 % železničarjev je bilo v NOV, 30% aktivistov in in-ternirancev. Po osvoboditvi so železničarji bombardirano in razorano postajo s prosto-voljnim delom in velikim mo-ralnim ter fizičnim elanom v kratkem času zasilno usposo-bili za promet, popravili in zgradili porušen železniški most in drugo.
Morala železničarjev je bila ob osvoboditvi zelo visoka. Zavedali so se, da je železnica nujno potrebna in edini izhod za normalno življenje po osvoboditvi.
Lahko rečemo, da imajo železničarji v Zalogu pred vojno, med njo in po njej za seboj veliko in bogato revolu-cionarno tradicijo in zaslužijo vse priznanje za njih uspehe in napredek.
Taka srečanja pa kažejo tudi human odnos doželezni-čarjev-upokojencev in si jih še želimo.
Vodstvu postaje in vsem
železničarjem     Zaloga     še
mnoeo   nadaljnjih   uspehov.
ROMAN KLEŠNIK