Med satiro in humorjem, ali tam, kjer se stvarnost in iluzija križata
Šiškar SS-1/ŠPD: 80-LKM
Fantastična zgodba iz testa, ki še ni narejeno, s tem pa še ni rečeno, da ga tudi ne bo
UH, KAKO SEM BIL SREČEN pred de-sotimi leti. Tedaj sem bil samo Šiškar. Letos pa poleg mojega imena in priim-ka ne stoji samo Šiškar, ampak tudi številka, ki si je ne morem zapomniti. Kam sem neki spravil to številko. Aha, tu je, tu je. Jaz, Janez Šiška, Šiškar, številka SŠ-l/ŠPD: 80-LKM, stanujem v ulici, ki sc imenuje Sš/LS. »S« pomeni sosesko, »Š«, da je ta soseska v Šiški, »L«, da je ta Šiška v Ljubljani in »S«, da je Ljubljana v Sloveniji. Kaj pa po-mcni tista velika številka, tega ne ve celo tisti, ki jo je napisal. »Tu so vse skrivnosti — pravi — ki so povezane s teboj.« Pa vendar je letos bolje kakor pred osmimi leti. Veste, takrat smo v naši soseski vsako noč v cirilici kričali na mlade avtomobiliste, ki so s polnim plinom in v najnižji brzini ropotali po naših ulicah. Danes pa, bratec, tega več ne dela, ker »angel«, ki stoji na oglu, za vsako tako reč napise listek za 100 dinarjev. Tako je izginil tisti večni ro pot z avtomobili. Ostal pa je tisti in-dividualni, ki ga ni mogoče tako glas-no slišati. Zaradi njega je zrak v tej naši soseski še vedno nečist. Pa ne sa-mo zrak, ampak tudi okolica. Polno papirja, tetrapaka, steklenic, žvečilnih gumijev, cigaretnih ogorkov, škatel in druge nesnage. Tudi cesta ni ravno posebno čista, povsod vidiš avtomo bilsko olje, da o parkih in zelenicah niti ne govorimo. Celo slabše je kakor leta 1972. Na njih se zbirajo rnladi, ki zaradi brezposelnosti poležujejo po travi in zganjajo svoje vragolije ...
Vendar pa moram reči, da je letos nekoliko boljše. Magistrala, bratec. To ti je veselje. Vprašal bi tistega mlade-niča, ki je leta 1972 urejal fotokroniko v vašem časniku, ali še vedno uživa, kadar montira vanjo motiv s Celovške ceste, današnje PK/IT-MG, kako je luknjasta, zakrpana, uboga in kako se tisti mali avtomobilček, kako se mu že reče, da, da, fičko, komajda kotali po njej. Danes tega ni. To ti je avtostrada. Nemci bi rekli »autobahn«, Angleži prva avenija, Rusi, ah, ne vem, kako bi rckli oni, vem sarao to, da mi, Šiškarji, dancs pravimo, da je to osempasovnica — štirje v eni in štirjc v drugi smeri.
Kako je ta vražičkani pas jezen, to čcn in selektivcn. Ravno včeraj sem se spravil na teraso in gledal. Ob 14. uri
se po vseh pasovih valijo reke. Osem rek, po štiri v vsaki smcri. Prva se vali s hitrostjo 200 kilometrov na uro, druga 30 manj, tretja 120, četrta pa po-lovico manj kakor prva. Gledam in raz-mišljam. V prvem pasu vozijo torej av-tomobili visoke kategorije, v njih sedijo ljudje z visokimi prejemki, ki niso ta-ko majhni kakor moji. Sem namreč Šiškar, v katerega gledajo kot v po-vprečje te občine, to pa pomeni, da sem Šiškar, ki ustvarja narodni dohodek 3.000 dolarjev na leto. Kaj pa vam je, tovariši? Da, da, to bi leta 1972 bilo bogastvo, danes pa je to malenkost, ki vam ne dovoljuje, da uživate tudi v polovico počasnejši vožnji od tistih, ki vozijo 200 na uro.
Torej tisti, ki vozijo 200 na uro, imajo veliko večje dohodke in večje avtomo bile. Od službe domov imam 2 uri z av-tobusom, poldrugo uro peš, če se pe-ljem s prijatelji pa manj. Če grem s to-varišem, ki vozi 200 na uro, potem pri-dem v slabih 10 minutah. Ce me vzame s seboj oni drugi, ki vozi 100 na uro, potem smo doma deset minut pozneje, toda če grem peš, potem zbogom časo-
pis, spanje in sosed, z avtobusom pa zbogom še kosilo. Dve uri gneče in sit si vsega. Ostane ti samo to, da pri-deš domov in da v imenu vsega izstre-liš vso tisto jczo, ki se ti je nabrala ...
Lelos ne govorimo več o socialni di-ferenciaciji, ker smo se popolnoma iz-diferencirali. Naj vam opišem tak pri-mer, jih pa je podobnih še na pretek. Leta 1972 so bile Koseze, Glince in dru-ga naselja označena kot obrobna, zdaj pa so tam, bratec moj, že centri. Vse imajo, samo banke še ne. Pred osmimi leti je tam zrasel motel »Tov.P« št. ena, zdaj pa je tu že cela matematika teh tov. P. Pravijo celo, da jih njihov last-nik, tisti Šiškar KO-1 ... seii celo na jug, tam nekam okoli Dubrovnika, pa na Zlatibor in ne vem kam še vse. Pred osmimi leti je bila socialna dife-renciacija taka, da je bilo sramotno biti bogat, danes pa ni.
»Prebudite se,« mi pravite. Pa saj sem buden bolj kot še nikoli, zato pro sim: rezervirajte prostor za naslednjo številko JT/7-72 92 ...«
Kaj nismo v letu 1980?! Škoda.
SŠ-lŠDP:80 —LKM