ČASOPIS S PODOBAMI ZA SLOVENSKO MLADINO. Štev. 11. V Ljubljani 1. novembra 18S2. Leto XU. G-rob, na vérnili dus dan samoten. 3@f'aler;. daleč moj grobóvi Grob oaamoCèn stoji ; Zaljšan z raznimi cvetdvi, Kah>r druži grob i. nij. Iz njegä so križ ne driga. Spomenik nij vànj vkop&u ; Njemu nihče ne prižiga Luči na vseh vérnih dàu. Tara pozÄbljono počiva Preizvćslo mi srcć ; Mir in pòkoj naj uživa V svetem krììu te zemlji. V tihi grob na tej ledini Mjiterin je prah vloičn; Jaz. nje sin, živim v tujini, Tudi sam in zapuščen. Pričajo ti lica bléda, Mati ! iu solze očij, Klika žalost me razjeda, Ker denès me k tebi nijl S. Magolii. Der više v prstan. (Arabska pripovedka,) U jeduem najlepšem otoku v peščenem morji Sahari, Mahmud-eden t imenovanem, živel je star Arabec Abas sè svojo ženo Animano. Oaza Mahmud-eden je majhena, in prebivalci, katerih je sè ženami in otroci jedva petdeset, srečni so in zadovoljni. Zivó se ob tem, da so karavanam vodniki skozi puščavo. Abas je bil iz prorokove rodovine, on je potomec Alahovega ljubljenca Muhameda. Na Mahmud-edenu je bil on najveljdvnejši mož in je slovel daleč na okolo najboljšim in najzanesljivejšim sodnikom. N'aj je samiun, najgrozovitejši vihar v Sahari, še tako razsajal, on ni izgubil zaupanja v Alaha in njegovega proroka Muhameda. Raz kamelo je stopil, pregovoril vso karavano, naj se po njegovem vzgledu ravnajo, sam pomagal raztovoriti žival, molil nad karavano proti Meki obrnen ter se na vse zadnje tildi sam skril za svojo Mobo, kakor je bilo ime njegovej kameli. Samum je divjal strašno, vzdigoval kakor goré visoke valove peska in zagruzil marsikatero karavano, katera je čakala jednako, kakor Abasova. da poneha grozen vihar. Karavani, katerej je bil vodnik Abas, se ni zgodila nikdar nobena nesreča. Trgovci in kupci, kateri so potovali skozi Saharo, govorili so, da je Alah pobožnemu Abasu, potomcu prorokovemu, podelil to milost, da se njemu in oil njega peljanej karavaui ne pripeti nobena nezgoda. Obolel pa je stari Abas in ni mu bilo več moči sesti na svojo Mobo, da bi vodil karavano. Ležal je v mehkej travi v senci cipres ter gledat v mirne modre oblake. Globoko je vzdihnil in poklical svojo ženo iz šotora. Animana sedla je poleg njega ter uiu pihljala s palmovim listom hladilo v vroči bolni obraz. „Animana, biser moj, ljubljenka moja izza mladih krepkih leti Bolan sem in kmalu se presolim v eden. Kde je. moj sin Abul-Abas ?" „„Gospodar moj dragi l Znano ti je, da je minilo uže dvajset let, kar so nama najino nado, dvajsetletnega sina Abula, po noči zvezali roparji ter ga odvedli na koujih, hitrih kakor blisk. Pravili so pozneje, da so bili Kalifovi spahiji ter da so ga odnesli v Damask, da služi tam v Kalifovej vojski. Ti si ga šel iskat a prišel si prazen, sam, brez njega domčv."" „Resnico so govorila tvoja usta. Poslušaj, kar hi ti uže davno moral povedati. Bil sem takrat v Meki na grobu prorokovem ter molil tam, da si izprosim milosti od Alaha, da nazaj dobodem svojega Ahdnla. Olajšala mi je molitev mojo bolest in bil sem si v svesti, da mi mogočni Mervan, Kalif v Damasku, nazaj di mojega siua. Na poti proti Damasku pridruži se mi derviš. Bil je gladen in jedva imel toliko obleke, da si je pokril nagoto. Dal sem mu jesti in piti ter podaril mu pol svojega plašča, da si zakrije pred pekočim solncem gole ude. Vprašal me j«, kaj jaz iščem po sveti in zakaj sem takó žalosten. Razkril sem svojo bolést svetemu možu in dejal mi je : „Tvoj sin Abul-Abas je v Damasku na Kalifovem dvoru. Ne išči ga tam, povrni se domčv; prfilno umerješ, obišče te tvoj sin. Alah hoče takó. — A ker si bil proti meni takč usmiljen, podarim ti ta prstan. Ako si kaj želiš, poljubi ga in izpolnena bode tvoja želja. Ako pa res ljubiš svojega sina, ne želi si nikdar za-sć ničesa, ne želi si ne bogatstva, ne oblasti, pomagaj ž njim le svojemu bližnjemu. Po svojej smrti pa izroči ta prstan svojemu sinu Abul-Abasu in dosegel bode najvišjo čast, katero more doseči mnzulmau na sveti." Povedal nisem tebi, draga Animana, o tem daru, ker sem te preveč ljubil iu ko bi ti vedela o čudotvoruej mòói tega prstana in me česa prosila ter me pogledala sè svojimi gazeliniini očmi, spomnil bi se svojega prstana, pozabil Abula iu izpolnil bi vsako tvojo željo. Želel bi si bogastva, da bi ti lehko kupil svilena oblačila, kupil bi ti robov in robkinj, kateri bi ti pihljali hlad v obraz in ti stregli. — Ostal sem ubog voduik. Pomagal sem se svojim prstanom le karavanam, kadar je razsajal divji simum. da niso poginile v peščenem morji ? — Ali ti je prav tak'5 ? Ali ljubiš tudi ti takii, kakor jaz. svojega sina Abula ?" „„Gospodar, ni li bila vedno tvoja volja tudi moja? Nisem li vsak dan molila za svojega Abula, da se kdaj srečen povrne k nama?"" Ko sta se takč pogovarjala stari Abas in njegova žena Animana, zaslišala se je nakrat glasua govorica približajočih se mol Vsi so bili bogato oblečeni in jezdili so iskre konje. Na čelu jim je bil ponosen mož, katerega so imenovali Abul-Abas paša. „Je-li vama znauo, v katerem šotoru stanuje moj oče Abas?" vpraša Abasa in Auimauo načelnik. „„Moj siu, moj Abul!"" zakrikne stari oče iu se vzpne po konci, da bi objel svojega sina. Abul pa skoči hitro raz konja in objame starega moža. Kdo more opisat-i veseli trenotek, ko so se po dvajsetletnem ločenji zopet ««Sli oče Abas, mati Animana in njiju sin Ahnll Abul zaukaže prinesti mehkih blazin, na katere polože sluge bolnega Abasa ter jame pripovedovati svojima roditeljima o dolgih dvajsetih letih. Otakuoli so ga mej kalifove spahije a znal si je kmalu pridobiti spoštovanje svojih predstojnikov, stopal je od stópinje do stčpinje ter sedaj u že postal paša iu ljubljenec kalifa Mervana. „A vedno sem si želel vrniti se domčv, na malo oazo v daljnej Sahari, k tebi, ljubljeni oče, in k tebi, mali draga. — Takó je minilo dvajset let; kar stopi necega dne pred mene neznan derviš ter me prosi daru. Dam mu zlat a ni zadovoljen. Vedno še stoji pred mano. Dam mu še jeden zlat a ni mn dovolj. Razjezim se nad drznim beračem ter ukažem svojim služab-uikom naj ga odpravijo. Ponosno vzdigne derviš svojo desnico, kakor da se hoče braniti ter pravi ; „Mogočni paša Abul-Abas 1 Na otoku Mahmud-edenu čakata v skrbéh iu solzah tebe tvoj oče Abas iu mati tvoja Animana. Tvoj oče je star, glej, da ga obiščeš pred smrtjo! Alah odločil se je, da ti dosežeš največ, kar moro muzulman doseči Da se pa to zgodi, mora ti oče dati sveti prstan, kateri sem mu jaz dal pred dvajsetimi leti, ko je tebe iskajoč po sveti, mene nbozega derviša se usmilil ter me pogostil in oblekel." — S temi besedami izgine neznani derviš, ne da bi vedel le jeden mojih služabnikov kam iu kakó. Jaz pak sem veroval njegovim besedam in sedaj sem tu. A ne. misli oče, da sem prišel k tebi le zaradi prstana. Kolikokrat sem v nojih, katere sem bil za prorokovo vero, za vero mojega slavnega prednika, Alahovega ljubljenca, molil k Alahu, uaj me ohraui v bojih, da kedaj vaju še vidim ! Daleč v Pireuejah vlada polumesec nad križem a sedaj j" mir in gnala me je sinovsku dolžnost in ljubezen do vaju, draga roditelja, tu sem na oddaljeni Mahnuid-eden. Prstan obdrži oče sam. Nesi ga iz Mah-mud-edena v pravi eden !" „„Dragi sin, moj Abul ! Postal si paša a Alah oduienil te je še zakaj višjega. Tu imaš prstan. Ti postaneš kalif, kalif iz rodò Abasidov !"" V preroškem duhu govoril je stari Abas te besede. Bile so njegove zadnje. Ko je zahajalo solnce ter zadnje svoje žarke razpošiljalo črez neizmerno peščeno ravan, plakala sta mati in sin ter poljnbovala mrtvi bledi obraz Abasov. Tiho je bilo v šotoru, kamor so prenesli mrtveca, le póluglasui zamolkli glasovi zunaj tabornjočih Abulovih spremljevalcev so se slišali. Kar stoji pred jokajočim Abulom 6ni raztrgan derviš, kakor bi bil vzriistel iz tal, ter pravi : „Ne jokaj! Bodi junak! Stopi z menoj iz šotora, da ti razodenem in pokažem tvojo prihodnjest." Slnšal je Abul-Abas skrivnostne besede derviševe. Ko stopi t njim mej sroje vojake, nagovori je der ris : „Muzulmanje! Kogar Alah ljubi in njegov prorok Muhamed, da mu uže na zemlji največjo oblast in podeli mu največjo srečo. Vaš paša Abnl-Abas potomec je Muhamedov. — Kalif v Damasku Mervan je slab vladar in Alah hoče njegov zžrod zatreti. Iz Omajadov ne bodo več nastajali kalili. Abasidje potomci prorokovi vladali bodo nad Muzulmani. — Velik je Alah in njegov prorok Muhamed! Živel Emir-al-Mumenin Abul-Abas!" „„Velik je Alah in njegov prorok Muhamed ! Živel Emir-al-Mumenin Abul-Abas !" zavpijejo kakor z jednim glasom vojaci. Derviš pak razpróstre svoji roci, pade na koleni, moli proti Meki obrnen in izgine iz njih srede. Še se čude vsi, kar se prikaže na obnebji stolno mesto kalifov, Damask. Grozen boj se bije po ulicah. Abul-Abas na belcu jahajoč, vodja je ustaj-nikom proti Alervauii, poslednjemu omajadskemu kalifu. Dolgo se bojuje krvav boj. Naposled premore Ahul-Abas sovražnike. Vojaci, gledajoči to fato morgano zakričifo veseli : „Živel Emir-al-Mumenin Abul-Abas!" Jedva je izginila prva čudovita slika, kar se vidi na obnebji velečastno mesto Bagdad. Abul-Abas jaha kot zmagovalec v mesto. Vojaci, ki sedaj le tit ž njim gledajo to čudo, so njegovi najbližji spremljevalci in njegovi najvišji dostojanstveniki. Dospé do svoje palače, kar mu od nasprotne strani mesta prinesč poslanci krvaveče glave ugonobljenih Omajadov. „Velik je Alah in njegov prorok Muhamed! Živel naš Kalif Abul-Abas ! " dejč vojaci, ko izgine podoba. Tri dni in tri noči žaluje Abul-Abas za svojim očetom. Četrti dan poslovi se od svoje matere. Zasede svojega konja ter jezdi proti Damasku. Od vseh strani vreli so muzulmanje k njemu in zgodilo se je vse takd. kakor je prerokoval 6ni čudoviti derviš. Zgodilo se je, kar je videl Abul-Abas <5no noč v fati morgani. S pomočjo čudovitega prstana premagal je Omajade ter dospel do Kalifata. Mogočno in dolgo je vladal v Bagdadu Abul-Abas nad Muzulmani. Onega derviša pak ni videl nikoli več. A A. Pira. Mrtvemu otroka. Ka spillimi Oskarja G., uniršega v zornej mladosti. K ■ na odru tem ložiš ? Dòte drago ! ali spiš ? Oj. kakó si ti lepó ! Nad glavo blešči se krii. In ob tebi so cvetlico, Ml&de tvoje drugarice-, Sveče ti gore svetlo. Prej se mamki nasmihalo Še si milo, — a bolnu ; Potlej skoraj zadremalo. V p&koj večni si zaspàlo. Mati nad tobój sloni, Gleda v bèlo tvoje lice; Toči njé okó solzi ce. Bridko tebi govori : rOskar, Oskar, dete moje! Tèmno je oččsce tvoje, Blede ustne, bled obraz! Tebi cvetje stri je mràz ; Dolga žena, bridka smrt, V tihi te ponese vrt." „Sinek moj, ti sinek «lati ! TéSi me jedino tó, Ker so augeljci krildti Nesli dušo ti v nebó, Kder nad mäuoj z visočine VidiS mòje bolečine. StejeS mòje vse solzice, Ki za tòboj se tož6; Gledaš v mòje žalno lice, V mojega srca goijé !" Devojàn. fi. Stava. te Pavel -j»w\ ter as Tjsogwaqati. „Ts. tašti je. ve- lika," pravi Peter, „razkrečena je v tri vrhove, veje so dolge iu krhke, pa še dosti suhih štrecljev ima. Kaj nepripravna je za otresanje." „Vender jo jaz otresem," reče Pavel ponosno, „v jednej uri takó čisto, da potem ne dobiš hrušek niti za klobuk, ko bi jih z lučjo iskal o pčludne." „Tega pa ne verujem," odvrne mu Peter. „Stiviva !" reče Pavel pogumno. „Za dva bokala vina, da ne otreseš," odgovori Peter mirno. „,laz stavim za štiri, da jo otresem," reče Pavel. „Dobro, velj4!" pravita obi ter si sežeta v róki. „Zdaj je nra tri." reče nato Peter, „ko pridem ob štirih, morajo hruške biti otresene." „Nič se ne boj," dodene Pavel." — Peter otide a Pavel se jame pripravljati za otresanje. Ali bil je jeden tistih, ki mnogo premišljajo a malo delajo, mnogo snujejo, a malo izvršujejo. Dene torej prst na čelo in začne, premišljevati najpoprej, kako bi najlaže in najhitreje prišel na drevo. Ali bi bilo bolje podstaviti kolec, ali prinesti lestev ali pa kar naravnost splezati po deblu ua drevo. Po dolgem prevdarjanji, odloči se za lestev, češ, ta pot bodo najpriležnejši in obleke si ne potrgam preveč. Dospevši potem na zadnji klin lestvice, ozira se po hruški, na kateri vrh naj bi jo najpred mahnil. Prevdarja, koliko mu bode dal opraviti ta. koliko óni vrh in katerega vrha Iii se najpred lotil. 1'n'v.larj, na levo, prevdarja na desno, slednjič se odloči tudi o vrhéh. Nato mu ptj. dejo velike, postranske veje na misel. Ali bi mu bilo ugčduejše otresati j; z nogč ali jih pa oklepati s preklo? Preklo si izbere, češ. velikim vejam ua konec hoditi nI varno, a drugače ne opraviš ničesar. Naposled se še domisli pritličnih vej, in sklene, da bode te veje z akom otresal s tal. Takč je Pavel dobro premislil, kakć bode delal po vrsti, češ, če modro pretuhtam svojo stvar, moje delo je u?.é na pol storjeno. TakiS v misli zakopan, ni Pavel videl, kakó urno se je pomikalo kazalo na cerkvenej uri, niti je slišal, kakiS je ura bila prvo, drugo četrt ter ime|a vsak čas udariti u U tretjo. Priplezavši vrhu drevesa, kjer je mislil, da bode začel hruško otresati, pogleda vender na uro, in kar za glavo se prime. Jeduo kazalo je stalo na dvanajstih, drugo na štirih. Him ! bom ! zapoje zvon štirikrat zaporedoma. Tit se prikaže Peter pod drevesom ter popraša šaljivo Pavla, ako je užć otresel. ka-li? „Niti začel nisem!" odvrue mu Pavel, v zadregi ne vedoč, kaj govori. Pavel je izgubil stavo in je moral plačati. Vrhu tega se mu je še Peter smijal, da v jednej uri niti jedne hruške ni sklatil z drevesa. Da je Pavel takój se lotil dela, bil bi ga najbrže zvršil v odmerjenem mu času. A njegovo mudeuje iu prevdarjanje mu je potratilo čas in in u vzelo lep denar iz žepa. Naglo delo, izpremljevauo od premisleka in razuma, kode vam. ljubi otroci, najboljše vodilo v letih skrbi in delovanja. KiKir le mitili Ifcr ni' ilei». Veduti ji iti bu Urei jelu Jot. tii-ut£d£ait. Kurja čud. Rabica msiplje pred hišnimi vrati kuram prosi. Izza hišnega ogla prikorači petelin s svojo kurjo družino. Zaklčče, skrije jedno nogo v perji, ozrè se Ognjifo na okolo, če ne čepi kje maček ali podremiva (ini poredni psiček, potem pristopi h kupčeku prosi ter ga jame razgrebati. A kure se zvrstć na "okolo in pridno zoliljejo. Jožek reče babici: „Palico bodem vzel iu preteguil petelina. ker prosi razgréba, da ga morajo piäke okolo iskati" Babica ga zavruo, rekoč: „Bes je petelinja čud. da vse razgrele, kar mu pride pod noge, a petelin je nespameten. Ali ima tudi marsikateri človek to kurjo navado, da si mu je Bog podaril bister um. Taki ljudjé so pijanci, igralci in za, ravljivci. Kar jim drugi spravijo, to Oni v kratkem raztoèé in razsipljejo. Na starost niti strehe nimajo, kamor bi se šli vedrit o deževnem vremenu. Zato je dobro, da se otroci užč v mladosti priuSé viričnosti. kajti česar se človek mlad navadil ni, tega Ludi star ne bode znal." Kil ur zapravlja in razuika. rjiibji je ml airtnuitkn. Jon. tjrtultetttt Cesar Jožef Tl. t /fresar Jožef II. je bil siu sloveče cesarice Marije Terezije, katera je po lOletnem modrem vladanji umrla 1780. leta. Po smrti te velike via. darice je nasledoval ua cesarskem prestolu nje sin Jožef 11., ki se je uže kot otrok udeleževal nevarnosti in osvobojenja svoje velikodušne in miroljubne matere. Bil je cesar Jožef II. vsestransko izobražen in ljndomil vladar, čegar glavno prizadevanje je bilo pospeševati gmotni in duševni blagor svojih na> rodov, in razširjevati duh napredka in prosvete- po vseh svojih deželah. Na svojih potovanjih obiskaval je večkrat v priprostej obleki kftče ubozili kmetov iu stanovanja meščanov. V dau Ut. avgusta 1769. leta pripeljal se je skozi občino Slavikovee ua Moravskein. Na ujivi ob včlikej cesti je ugledal kmet«, ki je oral s svojimi konjiči. Takčj ukaže ustaviti kočijo, stopi b kmetu ter ga prosi, ila bi smel brazdo potegnili . kar mu priprosti kmetic rad dovoli, Cesar prime za ročici ter gre za plugom. S tem je cesar pokazal veliko spoštovanje do kmet* skega stami. I.ep zgled pravičnosti nam je pokazal cesar Jožef II. v sledečem dogodku : O času velike draginje na Ceskem ukazal je svojim uradnikom, da brezplačno razdelé ubogim prebivalcem potrebnega živeža po vsej deželi. On sam je potem potoval na Cesko, da bi se na svoje oči prepričal, kako se izpolnuje ta njegova zapoved. Pri tem svojem potovanji ugledal je v nekem neznatnem mestecu pred hišo višjega uradnika mnogo vozóv, obloženih s potrebnim živežem, ki bi se bil imel razdeliti med stradajoče prebivalce. Kmetje, ki so živež pripeljali in svojih vozilv čakali, godrnjali so, da uže več ur čakajo ter da imajo še celih osem ur nazaj do dčrna, ali dotični uradnik vender ne pride, da bi jim pripeljano blagč odvzel. Uradniški pisar, katerega je cesar o tej pritožbi po-prašal. potrdil je izjavo čakajočih voznikov ter še pristavil, da tudi ubožni prebivalci tega kraja zaradi nemarnosti višjega uradnika trpe pomanjkanje, ker čakajo na razdelitev hrane. Na tu odgovor stopi cesar Jožef, oblečen v priprosto častniško obleko, v sobo višjega uradnika ter so mu predstavi. Dotični uradnik je imel ravno veliko družbo svojih prijateljev pri sebi, render stopi k cesarju in sledeči razgovor se začnč med njima: Uradnik : Kdo ste ? Cesar: Častnik v cesarskej službi. Uradnik: S čim naj vam postrežem? Cesar: S tem, da bi uboge ljudi spodaj pred hišo odpravili, ker uže dolgo čakajo, da bi jim odvzeli blagč, katero so pripeljali. U radnik: Kmetje naj čakajo, jaz blago ndvzamem, kadar ae bode meni ljubilo. Cesar: Ali kmetje morajo še danes domóv in do doma imajo nekateri celih osem ur, čakali so pa tudi uže dosti. Uradnik: Kaj to vas briga, kako daleč imajo kmetje do svojega doma ? Cesar: Treba je z ljudmi po človeško ravnati in jih ne po nepotrebnem trpinčiti Uradnik: Vaši poduki tukaj niso na pravem mestu: jaz uže vem, kaj je moja dolžnost in kaj mi je storiti. Ljudomili cesar ni mogel dalje prenesti surovosti in trdosrSnosti tega človeka. „Nu," reče mu cesar, „tedaj vam moram še le jaz povedati, gospod cesarski uradnik, da se nimate od te ure niti najmanje več brigati za pripeljano žito niti zato, kdo ga bode razdelil. Poslušajte me, dobri prijatelj (o teh besedah se cesar obrne k pisarju) idite doli pred hišo in odvzemite voznikom blagd, ker odslej ste vi moj višji uradnik, a vi (obrnivši se k po-prejšnemu uradniku), spoznajte v meni cesarja, ki vas s tem službe oprašča." Služnost kmetskoga stani, katero je bila uže njegova mati polajšala, odpravil je Jožef II. z dnem 1. novembra 1781. 1. popolnem po vseh svojih deželah. Tudi meščanstvo je povzdignil cesar s tem, da je odpravil rokodelske in obrtnijske družbe in cehovstva omejujoče predpravice. Preustrojil je vso sodnijstvo in pravdstvo ter vpeljal splošen, bolj jednakomerno porazdeljen zemljiški davek. Glavno njegovo nameravanje pa je bilo, centralizovati svojo državo, rekši, vpeljati isto ustavo in upravo po vseh avstrijskih deželah, brez ozira na razne predpravice in posebnosti posameznih kronovin. Tudi Ogereko naj bi se ne izjemalo: zato se cesar ni dal kronati za kralja ogerskega. To brezobzirno centralizovanje pa je vznemirilo posamezne kronovine, ki se svojim pravicam niso hotele odpovedati. V Belgiji se je cbIč vzdignila vstaja (1787. leta), katera je zaradi turške vojske bila še le po Jožefovej smrti zadušena. Zaveza, katero je bil cesar 1787. I. v Kersunn sklenil z rusko cesarico Katarino, zapletla ga je v novo vojsko s Turki 1788. 1. Cesar Jožef II. je skrbel tudi za duševni razvitek svojih podložnikov, izboljšal in pomnožil je učilnice ter mnogo inozemskih učenjakov, vzlasti nemških, sklical v deželo. Ustanovil je Jožefovo akademijo (Joselinum) na Dunaji za izobraževanje spretnih vojaških zdravnikov in vseučilišče Ijevovsko. Umrl je cesar Jožef II. v dan 20. februarja 1790. leta, ko je vzel slovo od svojega preljubljenega brata Leopolda, od svojih vojakov in ministrov v 49. letu svoje dObe in v 10. letu svojega vladarstva. Njegova velika prijaznost do vsacega človeka in njegovo spoštovanje do podložnikov so mu pridobile veliko ljubezen med narodi in njegov spomin je ostal neumerljiv po vsem našem cesarstvu. — z. ?('irkniäko jezero. Ol ore od Cirknice, majhenega trga na Notranjskem, leži proti vzhodu slovene Cirkniško jezero, kateremu ga ni enakega na vsem svetu. To jezero ? je zaradi svoje izpreminjave toliko znamenito, da ga malo ne vsak pride I pogledat, kdor koli potuje po našej lepej Kranjskej deželi. Na istem kraji, kjer stoji voda. plavajo čolni z ribiči, a čez nekaj časa uže kmetič z oralom reže brazde, kosec kosi travo in ženjice žanjejo zrelo žito: in vse to se vrši v tekn jednega leta. Jezero je 2'/,, ure dolgo in poldrugo uro široko. Od vseh strani ga obdajejo velikanske skale, kakor bi ga hotele svetu prikrivati ter pot do njega zadelati radovednim Ijudém 7, bréga se vidijo strme pečine ali skale v vodi. Nahajajo se tri skrivne podzemeljske votline, po katerih navadno voda priteka in zopet odteka. Kadar uastane čas, da začnč voda odtekati, sliši se iz teh votlin temno bobnenje, podobno daljnemu gromu. Ko se njene skrivne moči odvežejo, začne voda zopet od vseh krajev pritekati; neizrečeno veliko je pridere iz podzemeljskih votlin v kacih 48 urah. Kadar te ure pretekč. neha voda najedenkrat pritekati. Voda odteka po IS večjih ali manjših razpoklinah. ki se v dnu jezera nahajajo. V lo razpokline zbobni voda z velikim šumom po skrivnih votlinah in jezero postane zopet suho. V poletji in po zimi je jezero suho, v vzpomladi in jeseni se pa napolni z vodo, da ga je lepota gledati. Kadar se voda odteče, podoben je ves veliki prostor velicemu ribnjaku, v katerem je vse polno ljudi, ki se bavijo z ribjim lovom in lovom drugih živali. Ko se je dno v jezeru osušilo, takój začne trava iu druga zelenjad rasti. Tam, kjer smo še pred malo dnevi videli ljudi se v čolnih voziti, pasč se zdaj uže krave iu teleta. Komaj se je zemlja nekoliko osušila. uže vse zeleni, kakor bi hotela s tem kmeta prositi, naj jo reši izpod vode, kar mu bode z dobrim plačilom povrnila. Drugi prostori se prirédijo za njive ; tedaj vidiš po njih tndi vole, ki polagoma vlečejo oralo (plug) ončd, koder so še pred dvema mesecema poganjali ribiči svoje čolniče. Na izorane njive se navadno seje prosò aLi ječmen, ki hitro raste in večkrat tudi prav dobro obrodi. Da-si to kmeta zelò veseli, vender mu jezero nareja tudi dosti .strahii in skrbi; kajti večkrat se prigodi, da predno je žito dozorelo, nastane voda in vse poplavi, da krnetič nima kaj žeti in vse njegovo upauje nu bogati pridelek je splavalo po — vodi. Kadar je pa žito dozorelo, žanje se noč in dan, da se vodi odtegne in še o prarem času domčv spravi. Prvi veter, ki potem zopet čez strnišče potegne, prinese tudi burjo : uebó se zatemi z gostimi oblaki, sliši se votlo gromenje in vidijo se bliski. Vodeni potoki derč z hribov , kažejo se dolge ognjevite proge, ki prečuduo r&zsvit-Ijujejo črne oblake, a vse to je jedna najlepših naravnih prikazni. Voda, ki je bila zginila v zemljo, bobni zopet iz vseh votlin v mnogoterih podobah in uapolnuje jezero, ki se kaže iz začetka jako nemirno, a kmalu se poleže, kadar je polno, in burja poneha Prvi, ki ae zopet vračajo, so povodne ptice, ki so bajè čule bobuenje vodä ter si iščejo svojih starih bivališč, iz katerih so bile žalostno pregnane. Zgodovinsko - mestopisni obrazci. (Spifluje P. P. H.) Vili. Novomesto. (Konec.) m d začetka svojega ustanovljenja ni imelo mesto svoje duhovnije j pri-7iadalo je k Mirnopeškej župi (fari). Ondotni kaplan je oskrboval božjo službo v mestu. To meščanom ni zadostovalo; zato mislijo, kako bi se dalo pomagati. Kmalu se jim ponudi prilika. Iz Bosne, Srbije in Bolgarije od Turkov pregnani redovniki sv. Frančiška so se naselili blizu Metlike pri lako zvanih „treh farah." Leta 1409. so Turki Metliko in samostan požgali. Redovnike so sprejeli Novomeščani, da jim opravljajo službo božjo. Neka gospi iz Črnomlja, Elizabeta Sopčanova, sezidala jim je samostan poleg kapelice sv. Leonarda, katero jim je prepustil Kostaujeviški opat Egidij ter izročil v dan 7. januvarja 1470. leta. Leta 1494. je ustanovil papež Aleksander VI. ua ži*ljo cesarja Friderika kapitel ; cesar Maksimilijan mu je pa 1509. leta svoja posestva v dohodke izročil, zato slovi tudi ta vladar sploh kot ustanovitelj Novomeškega kapitelua. — Vzrok te ustanove so bili Turki. Ker niso bile sosedne župc (tare) varne pred divjimi Turčini, iskali so si župniki varnega zavetja za časa nevarnosti v dobro utrj'H'in mestu. Od tod tudi združenje 'sosednih farà s kapiteljsko. Umeščeni so bili kanoniki slovesno v dan 3. januvarja 149(1. leta. Bili so sledeči: Škocjanski župnik Jakop Auersperger, prošt; Jakop Nikolaj, župnik pri sv. Martinu v Ponikvah, dekan; potem Dobemiški župnik, Kaucijnu Bedel ; župnik Šmiheljski, Janez Pagan, kaplana bratovščine sv. Itešnjega telesa pri cerkvi sv. Nikolaja; Klement Skrbela in Jakob Kic, Jurij Skrile. Mihael Hipec, Jakop Zlatee, Primož Pinka, kaplani pri cerkvi sv. Antona; Pavel Zeitlich, kaplan oltarja sv. Jakopa v cerkvi sv. Nikolaja; Fabijau Parol, duhovni pomočnik Šentrupertski iu Semiški župuik Leonard Weichsel berger. — Bilo jo toraj 13 kanonikov, ki so imeli skupno lirano in bivališče. Pozneje se je njih število skrčilo na 6. Za časa Francozov je bil kapitel zatrt: a z dvornim dekretom 1818. leta zopet obnovljen. Vender so bili kanoniki še le 2831. leta zopet umeščeni. Avstrijski nadvojvoda Karel je izpremenij 1580. leta Karlovec v mejno trdnjavo proti Turkom. Vojaki z uradi so se preselili v Karlovec. To je bil hud udarec za mesto. Turki so se polastili mesta Kaniže na dolenjem Ogerskem ; s tem je bila kupčija ustavljena. ])a je nesreča prikipela do vrhunca, vpepelil je požar 1664. leta mesto malo ne popolnoma. To je pripravilo mesto v neizrečeno nesrečo. Kdor je še kaj imel, užival je dobiček svojega truda brez upanja, da si pridobi novega. Takd je izginilo iz mesta prejšno blagostanje. Da bi se mesto saj nekoliko opomoglo, ustanovila je blaga cesarica Marija Terezija 17411. leta gimnazijo, a 1798. leta tako zvano 3 razredno normalno šolo ter poduk izročila redovnikom sv. Frančiška. Tudi je postalo Novomeslo „okrožno mesto," ko so bili vicedomi 1748. leta na-domesteni z okrožnimi glavarji. V cerkvenem oziru je bilo mesto podložno Oglejskim patrijarhom. Ti so imeli svoje namestnike v duhovnih stvaréh za Kranjsko, Štirsko in Koroško. To častno službo so opravljali Novomeški prošti Polldor Montagnana 1587. leta, Marko Khun 1599. leta: proštje Nikolaj Mrav 1599. leta, Mihael pl. Kumberg 1650. leta, Janez Andrej pi. Sternberg 11550. leta, Janez Andrej pi. Sternberg 1653. leta in Jurij de Marotti 1716. leta pa kot titularni ali pravi škofje so toliko laže zastopali patrijarhe. Ko se je 1787. leta dovršila nova uravnava do tega časa jako neugodnih mej škofijskih, pripadale so Ljubljanskej škofiji vse duhovnije, ki so bile doslej pod Oglejskimi patrijarhi, torej tudi Novomesto. Pred mestnimi vrati poleg ceste proti Ljubljani je stal 1672.1. sezidani samostan kapucinski, ki pa je bil zaprt 1786. leta. Tu je pisal slovenski pisatelj P. Hipolit. V mestnem obzidji, ki je bilo deloma 1786. leta porušeno, osem stolpov ob mestnem obzidji pa na očitni dražbi prodanih, bilo je pet. cerkva z župno vred. Za časa prvega prihoda Francozov na Kranjsko je bajè general Berna-dotte, poveljnik francoskej armadi na Kranjskem, poslal oddelek vojakov iz Ljubljane proti Novomestu, češ, naj zasede mesto. Bilo je meseca aprila 1797. leta. Francozi pridejo v mesto, ko se je ravno mračilo, ter napadejo hišo necega nbožnega meščana Meščani, misleč, da so roparji, zaženč glas : „IMparji, róparji so v mestu !" Po cerkvah prične plat zvona biti, a bobnar z bobnom meščane k orožji klicati. Meščani se hitro o boro?,é in hité nad razbojnike. Francozi, stišavši ropot in zvonenje po mestu, mislijo, da je to znamenje po okolici razpostavljenim vojakom, naj mestu ua pomoč prileté, hitro zapnsté mesto in se 5e po noči umaknejo do Trebnjega. Bila je namreč raznesena govorica, da nad 60.000 cesarskih tu preži na Francoze, da jim zabrani odhod. Ta srčnost je za sedaj rešila mesto druge nadležnosti : kajti kmalu potem je bilo sklenjeno primirje v Ljubnem (Leoben) ter mejna črta zaznamovana od Trebnjega do Litije in Celja, v 19. dan meseca oktobra 1797. leta pa mir v Kampoformiji. — Leta 1809. so Francozi drugič zasedli mesto. Okolo mesta je bila zbrana črna vojska, ki je mnogo hudega naredila okolici ter mnogim življenje vzela. Iz Žuženperske, Hinjske in Višnjegorske okolice so se zbrali kmetje, zapeljani od neprevidne svetne in duhovske gosposke, oboroženi s kosami, vilami in jednacim orodjem okolo mesta čakajoč Francozov. V tem so pa plenili po mestu in okolici, dokler jih niso francoski vojaki razkropili in pomorili. Vsak kmet, ki so ga zasačili v mestu, bil je umorjen brez milosti, a meščanom je bilo prepovedano pod smrtno kaznijo sprejeti kacega človeka pod streho. Za kazen so požgali Rršljin in druge vasi po okolici Vsled Dunajskega miru v 14. dan oktobra 1309. leta je prišlo mesto pod francosko vlado in ostalo do 1813. leta. V 15. dan avgusta tega leta se je še slovesno obhajal god cesarja Napoleona L, malo dni potem so francoski vojaki zapustili mesto ter ga cesarski zasedli. Od L 1814. do 1817. je trla ljudi najhujša lakota, ki se pomni. Mnogo ljudi je lakote pomrlo. Mernik turšice je stal nad 7 gld. Mnogi so si ohranili življenje z juho, katero je iznašel Rumfort, (roj. 1752. 1. v Ameriki, umrl 1814. leta pri Tarizu). V letih 1830, 1850 in 1855 je kolera mnogo ljudi pomorila. Sedanje mesto ima 2006 prebivalcev, ki se največ živč z obrtuijo in trgovstvom, a tudi s poljedeljstvom. Meščani imajo uniformiran meščanski kor z dobro izurjeno godbo, ki potrebščinam popolnoma zadostuje. Cesar Franjo Josip I. inu je daroval krasno zastavo, ki se je slovesno blagoslovila v 26. dan junija 1875. leta. V mestu je c. kr. okr. glavarstvo, deželna in mestno delegirana sodnija. Za naobraženost skrbi c. kr. višja gimnazija, čveterorazreilna deška in dvorazredna dekliška ljudska šola. — Duhovno pa-statvo oskrbljuje infulirani prošt s štirimi kanoniki in vikarjem. — Nad mestom ua prijaznem hSlmci stoji farna-kapiteljska cerkev z lepim starinskim prezbiterijem. V cerkvi je sedem oltarjev : veliki v gotiškem zlogu izdelani oltar kinča prelepa podoba sv. Nikolaja, ki je delo slavnega umeteljuika J. li. Tiutorelta. Pod oltarjem so ostanki sv. Feliksa, katero ju prinesel iz Rima prošt Grmanik 1775. leta o sv. letu. Tudi je v cerkvi mnogo starih grobnih in dragih napisov. Od zunaj pa lepša cerkev krasen zvonik z lepo ubranim zvonenjem. Zlasti si je mnogo prizadeval v dan 4. novembra lanjskoga leta umrli prošt Simon vitez pi. Wilfan za olepšavo cerkve ter jej dati zlogu primeren kinč. Tudi je skrbel. da se je uredil razmetani kap, arhiv, v katerem je mnogo za zgodovino jako važnih listin, med druzimi tudi dva lista slov. pisatelja Matije. Kastelca. Razun farue je v mestu še frančiškanska cerkev z jako okusno izdelanim licem. Tu počivajo ostanki slov. pisatelja M. Kastelca. Iz mej poslopji naj se omeni še „prvi nürodui dom," Žalibog, da se ni čisto dodelan ; naj bi pač kmalu dobil lice, kakeršno mu pristoji. Ti pa, Novomesto, bodi središče narodnega življenja ua Dolenjskem, ra«-cvétaj se k nekdanjemu blagostanju, ostani zvesto po izgledu svojih prädedov cesarju in domovini: pokaži, da zaslužiš imeti „prvi nirodni dom," in da v tebi prebivajo zvesti in vérni sinovi Slovenije. |Eskiinojee in njega pes. Žili poznaš. ljubo dete, moži, ki tukaj t podobi stoji pred teboj ? Od I nog do glave ves je zavit v kožukovino, samč obraz mu je prost. Iz ? tega lehko spoznaš, da je mrzla, ledena dežela, v katerej živi tak mož. In lakó je tudi v resnici. Le poglej zemljo, na katerej stoji. Sneg in nič druzega nego sam sneg ! In zadej za njim vidiš veliko goró. Mar miBliš, da je ta gora od kamenja ali od zemlje ? Zelo se motiš, Ijnbi moj ; gora ta je od vode, od same zmrznene vode. Povej mi, kako se imenuje zmrznena voda? Vidim te, da se smeješ in čudeč se odgovoriš mi: „Kaj, mar ne poznam ledtì?" Dà, uganil si; to je ledena gòra ali leduik iu mož, ki stoji v snegu, obdan od samih tednikov, to je Uskimojec, o katerem naj ti nekoliko več povem. Kskimojei živč daleč gori proti severu na velikanskem otoku, ki se Grenlandija zOve. Še danes ni znano, kako daleč se ta otok proti severu razteza. Vzhodno obrežje tega otoka ima preko 10U metrov visoke stene in pečine, ki so vse leto s snegom in ledom pokriti. Prebivalci teh jako pustih krajev, na katerih ne vidiš druzega nego sneg in lednike. imenujejo se Eski-mojce, katerih se šteje okolo 20.000 duš. Eskimojec, katerega ti kaže denašnja podoba, drži psa na vrvici. Čudno so ti dozdeva, da vidiš psa kakor kouja opravljenega. Ali ue čudi se temu. Pes je Eskimojčanom domača žival, v katero se tudi po ledu in snegu na sanéh vozi. Brez tega psa bi ljudjč v teh pustih in ledenih krajih ne mogli živeti Šest ali osem tacih psov v sani vpreženih vleče po 5 ali 6 Ijndi 10 milj daleč na dan. Pri vsem tem se mu zelò slabo godi. Esfeimojec ne spozna njegove vrednosti ter nima nobenega srca do njega. Sam si mora iskati živeža in vesel je. kadar dobi nekoliko smrdljivih rib. katerih si je sam poiskal ob morskem obrežji. Vrhu tega njegov gospodar grozovito ravna ž njim ; ako le more, udari ga ali sune, zato je pa tudi pes zelò plah ter nikoli ne napade človeka. Eskimojec dobro vč, zakaj mora imeti psa privezanega na vrvi; ako bi ga ne imel. takój mu uide Bog si ga vedi kam po snežnej planjavi. Brez teh psov bi Eskimojei večji del leta ne mogli iz svoje koče. Vsaka druga žival bi se pogreznila v debeli sneg, a ti lehki psi predirjajo z lebkoto vse ondotne velike snežne planjave. Neki Danec je 863. 1. prvi našel Grenlandijo. Izlandci so se 986. I. po njenem primorji naselili, a Eskimojei in črna knga so v 14. stoletji pokončali te naselbine in Evropljani so jih bili popolnem pozabili. V začetku preteklega stoletja je pobožni pastor Ivau Egede pregovoril dansko vlado, da se je polastila dežele ter ustanovila več krščanskih naselbin. Ti krščanski Eskimojei prodajejo Evropljanom (Dancem) ribjo mast, kože, ptičje perje itd. l t. -p. Slepili'. Kfavanko iz Vrinje peči je bil hudoben in prekanen človek. Ko se raznese " po okolici glas, da je Prilesje. velika pa ubožna vas, do tal pogorela, dene on bisago preko rame ter se napoti iskat miloščine. Od hiše do hiše hodi in tako-le prosjači: „V imenu Xartnika, Prileškega pogorelca, prosim dani vbogajme. Zgorelo mn je poslopje, živina in še celò jedno dete. Ker se trudi, da bi postavil hišo še pred zimo in zatorej ne utegne sam hoditi okolo, naprosil je mene, da poiščem darđv pri dobrih in usmiljenih ljudéh. Usmilite se ubozega siromaka 1" Ljudjé, ki so čuli o Nartuikovej nezgodi, dajali so radi in obilo Davanku. jedni novcev, drugi žita, ti menj, óni več, kolikor so premogli po svojem stanu. Ni nam treba omenjati, da Davauko Nartniku niti zrna od nabranega žita ni pokazal, saj mu ta nikoli ni veleval prosjačiti zanj. Sam je vse po-prodal, ter potem novce zajedel in zapil. Tri leta pozneje trešči v Davankovo hišo. Drnzega Davauko ni otel, nego obleko, katero je imel na sebi. Ves v revščini si izprosi pri nekem sosedu koš ter se ž njim napravi prosjačit, a zdaj sam za sebe. Od vasi do vasi hodi, a povsod ga zavračajo, rekoč : „Jedenkrat si nas uže ualagal ; najbrže nas hočeš tudi zdaj preslepariti. Hodi z Bogom!" — Zvedelo seje namreč kmalu, kakčje Ijndi sleparil, proseč v pogorelčevem imenu, o njegovej zadnjej nesreči pa se ni še culo ničesa. — Ves pobit je hodil nekaj časa okolo. Slednjič je obupavši skočil v vodo, kjer je končal svoje hudobno, brezupno življenje. Kdor so laže in slep&rì, Tega llojj hudó udàri. Jo*, firculätaiu J®óra, bom, bom. Bom še dni Po sih mài Z' «n bokal ! Bómo pfli. Vin" točili In hvalili Vsi Boga : On ga dà En kozirčok Ali d vi. Vse stvari hvalit p ga : Mož. ženica. Brät, Bestrica, Golobica. Kakó na Krki zvoni. Stara pe«en Kàn č n i kova. •) Prepelica, Jarebica. Kukavica. Volk, lisica In kozica! Tudi vran In podgàu Bòga hvàli Noč in dan ; Vsi fantiči Iu deklfči. Vsi črviči. Ribe, ptiči —-Vsaka stviir Za tu dar. Hlapec ino GospodAr ! Vsi molimo In častimo. Zahvalimo Stvàmikà, Ker od njega Yin' dobimo! — Jaz tega Dobrega Očeta nebeškega Bom častil. Dokler živ Bóm, bom. bóm, Živ bom — bóm ! ' *•) „To so vérzi," — takó je Kančnik rćkal pesnim, katere nijso bile odménjene petju, kakerSna j« tudi ta. — Upotrebljam lukaj brez nobenega pomiselka z dan j i pravopis, in sam ne véra, za kaj ga ne bi Bmel. *•) „Ta péseu jo skovana ino v dóSel dàna od enega p>rakl v K. : UkuSall beliamo Vaio pesoneo v katarom dragom listu prinejti, ker v denaSnjem n i WJo inojfote. — Devo} io : VnioJ ' žoljl smo ustregli. „Vrle«-* izbaja 1. dné va*cega meaeca, in atojl u Isto 8 gl. 60 kr.; u pol leta 1 gl. 90 kr. Napli: OrodnlStvo „Vriéero,* meatnl tfg, Ster. 9 v Ljubljani (Laibaeb). Izdatelj, založnik in urednik Ivan Tomšič. — Natisnila Klein in Kovač v Ljubljani.