Številka: 3 Letnik: 4 Datum izida: 31. 1. 2011 Naklada: 400 izvodov
Mesečnik novinarske skupine Centra interesnih dejavnosti
Tržno blago brez cene
O slovenski sedmi
Bežanje pred neizogibnim
umetnosti
• e e
Staro leto, novo leto in Ažurna obala
Predsedniški pregled
O kniigi Michaela Pollana: V obrambo hrani: manifest jedca.
Zanimive novosti
• • •
Veseli december, mirni januar, norčavi februar
Po veselem decembru nastopi umirjeni januar, v katerem se lahko malo spočijemo po prazničnem dogajanju ter si nabemo moči za novi mesec, v katerem znova ne bo manjkalo pestrega dogajanja in norčave zabave. V začetku februarja bodo namreč svoje Z)nce nadeli kurenti, na koncu meseca in v začetku marca pa se jim bodo pridružile tudi druge maškare. To pa niti ni edino dogajanje v drum mesecu leta: tu so se Valentinovo, Prešernov dan, informativni dnevi, izpiti...
O tem, kako gledajo na mesec, v katerem nam dolgčas zagotovo ne bo, naši Cidopisovci, si lahko preberete v spodnjih vticah. Če boste obrnili se kako stran več, pa boste našli še več zanimivih tem znotraj našega časopisa ...
Polona Ambrožič
Kulturni utrip in ljubezenski mravljinci
Za februar bi lahko rekli, da je nek zasanjan mesec. Ob začetku meseca imamo Prešernov dan, ko se vsi v prvi prsti razveselimo prosija delovnega dne. Prav pa seveda je, da v teh dneh vzamemo v roke tudi kakšno delo našega največjega pesnika in se poglobimo med vrstice. Kultni utrip le nekaj dni zatem zamenjajo mravljinci ter ljubezen v zraku ob poklanjanju pozornosti boljši polovici. Ob upoštevanju, da nas je do februarjie pošteno zazeblo, niti ni presenetljivo, da ta čas spremljata tako lepa dneva, ki nas vsaj malo pogrejeta v pričakovanju pomladi.
Uroš Sitar
O predpust, ti čas presneti
Za naslov sem si sposodila prvi verz Prešernove pesmi Učenec, ki nekako združi, kar nas čaka februarja - Prešernov dan in pustovanje. Ker, čeprav je najkrajši, je februar poln praznikov. Nekateri so bolj razveseljivi, drugi manj. Kakor za koga. Dejstvo pa je, da so vsi prazniki častilci potrošnikov. Tako osebni in državni kot verski in cerkveni. Ob vsakem namreč ljudje kupujejo "nekaj malega" zase in za druge.
8. februar je dan smrti Franceta Prešerna. Ne le, da nam je Prešeren dal Poezije, dal nam je dan, ko so filmi, predstave, razstave, v glavnem takšne in drugačne možnosti kulturnega udejstvovanja, zastonj. Hvala, dr. Fig. Včasih se sprašujem, zakaj bolj (po)častimo njegovo smrt kot rojstvo; ker, roko na srce, večina ve, kdaj je pesnik umrl, in ne, kdaj se je rodil. 8. februar je namreč slovenski kulturni praznik, medtem ko je 3. december (datum njegovega rojstva) samo Veseli dan kulture. To dokazuje, da te ljudje spoznajo, ko te več ni. Ampak, to je že nova tema.
Ravno te dni je vlada Republike Slovenije počastila domovanje našega velikega pesnika. Njegovo rojstno hišo, cerkev sv. Marka in vaško lipo v Vrbi na Gorenjskem je razglasila za kulturne spomenike državnega pomena. Z namenom boljše prepoznavnosti in primerne rabe spomenikov. Z namenom boljše prepoznavnosti njegovih pesniških stvaritev, upam, da vas ti prihodnji dnevi spodbudijo, da preberete njegovo Urško (Povodnega moža), Jezičnega dohtarja ali pa predpustnega Učenca. Ali karkoli drugega.
Nekaj dni za Prešernovim dnem pa je še en praznik, 14. februarja namreč beležimo praznik zaljubljencev. Valentinovo. O njem ne bom izgubljala besed, ker če vam je praznik všeč, potem tako veste, zakaj, če pa ne, pa se vam z njim ni treba obremenjevati.
Letos se bo februar končal s tradicijo, ki je vsem Ptujčanom še predobro znana - na vrsti bo namreč že 51. kurentovanje. Ce so maskota Ljubljane navijaški Green Dragonsi, Maribora Viole, potem ima Ptuj zagotovo kurenta. Zato je na Ptuju pustovanje poseben čas. Letos bo potekalo od 26. februarja do 8. marca. Verjetno je to razveseljivo dejstvo za "pridne" študente, kajti prejšnja leta je pustni čas sovpadal z izpitnim obdobjem. Letos bomo tako lahko mirne vesti jedli krofe na Kurentancu in v karnevalskem šotoru in tako, kot Prešernov učenec, obesili "uk na kljuko".
Čakajo nas torej februarski prazniki. Pa drugi "običajni" februarski dnevi. Maturantski plesi, vpisovanje na fakultete, izpitno obdobje ..., zato jih preživimo kvalitetno (in za knjigami). Ali pa prešerno, zaljubljeno in našemljeno. Najbolje, da vse hkrati.
Februarski dan Anne Hoivard Shaw
Februar je kar pestro obarvan mesec ... Vs/emo za kulturni dan, pustovanje, Valentinovo ... No, ko seme omenila Valentinovo. Zadnjič sem v eni izmed nanizank, kse dnevno "rolajo" po televiziji, zasledila dan Anne Howard ShaiKer me je zanimalo, kdo je to, sem seveda vprašala NVikipedijo/ njenem opisu piše, da je to, sicer že pokojna, ameriška aktivis:a za pravice žensk in državljanov. Že tukaj sem se hudomušnnasmejala. No, gospa se je rodila 14. februarja, ki lahko torej vek kot primeren dan za vse, ki hočejo preskočiti Valentinovo. Ta) da, če je komu všeč ... dajem možnost. Sicer pa je 14. februar 2L1 tudi zelo zanimiva obletnica, mineva namreč deset let, odkar italijanski parlament izglasoval zaščitni zakon za slovenskpianjšino. Da pa ne pokvarim veselega vzdušja, ki ga povzročhbruar: vsi se že veselimo pusta, šotora, veselja. Že veste, kaj bce oblekli? Jaz bom ...
Ne povem.
Dora Lenart
Pitje od žalosti in evforičnega pričakomja ter nujno »ljubljenje« za Valentinovo
Februarje predvsem za štajerske Slovence Vojen. Najprej praznujemo obletnico smrti 'največjega slovenske) pesnika' (morda imamo razloge za veselje ob smrti naših literak?), dva do tri tedne kasneje pa kličemo demone, da odženejo ziio in prikličejo pomlad. Prvič pijemo od žalosti, drugič od evfočnega pričakovanja.
Da bi dogajanje najkrajšega med meseci pfestrili še bolj, smo med tradicijo vrinili komercializem in se nramo 'ljubiti' za Valentinovo. Ko se nam ne bliska od -OH skujne, se nam od srčkov. Poleg vsega si šolajoči se privoščijo tedenskpddih, študijsko razpoloženi pa bredejo skozi izpitno obdob. Uspešno, morda tudi ne. Ritem nas zmeraj pusti za sabo. Razenje ga ujamemo. Prijeten in pester utrip februarja 2011!
Maruška Samobor Gerl
Anja Erbus
i/*
Ne (umna) kolumna:
Men’ se rola, svetu prav tako
Tržno blago brez cene
Piše: Maruška Samobor Gerl
Kdaj smo si pustili oprati možgane z vzhodnjaško filozofijo? Kdaj smo nehali biti preprosti Evropejci s tako in tako naravnanimi možgani in svojstvenim načinom mišljenja, potekom možganske elektrike? Kdo pravi, da je bolje tako, kot mislijo Indijci, Kitajci in Tibetanci, kakor tako, kot mislimo zahodnjaki? Zakaj smo položili način mišljenja in počutja v roke v naših očeh nenehno nasmejanih zagorelih obrazov, češ da so srečnejši, brez problemov, uravnovešeni, zadovoljni, živijo v razsvetljenju in ne vem kaj še? Mi, butasti, slepi in zakompleksani zahodnjaki pa res nimamo pojma, živimo v iluziji, blodnjah, smo slepi in to mora biti vzrok, da posvojimo ideologijo 'perpetuum smejatisa'. Nekdo, ki ob opazovanju ptiča vidi zgolj 'formo', je bolj srečen in uravnovešen človek od tistega, ki ob opazovanju ptiča vidi — ptiča. Povrhu vsega izkrivljeno podobo realnosti od le-te odmakne še bolj s preletom misli, ki mu zastrejo 'neomadeževano' motrenje skoncentrirane energije, katere materializacija je poimenovana
ptič. Saj gre za to, mar ne? Fenomenologija je odgovor na človeško bedo, sranje, nizkost, plehkost, da se povzdignemo in približamo božjemu, a ga ne dosežemo nikoli. Slišati je kot obljuba na škatlicah shujševalnih čajev.
Kremplje so stegnili psihiatri in terapevti - človek mora biti srečen! Ne vem, kdo ima bolj majava tla: nekdo, ki se je zaradi lastne negotovosti (v stanju, ki ni 24/7 rožnato) odločil, da se gre mentalno higieno v zasledovanju ideala samokontrole in popolne sreče, ali nekdo, ki pač ni srečen, niti ne verjame v kaj takega in živi, kakor se mu v trenutku zazdi in zahoče - če to pomeni nadreti koga, ga nadere, če se zabavati in smejati, počne prav to. Ker je duh zahodnjakov prepreden s paranojo zaradi nedoseganja zen in podobnih stanj, je neverjeten porast števila šarlatanov, psihiatrov in psihoterapevtov v zadnjem času pravzaprav logičen. Zlata jama so kamenčki in podobno, Maruča že ve. Ni lažjega od tega, da si zapomniš lastnosti sto ali manj kristalov, v indijski trgovini kupiš paleto različnih kadil,
navlečeš nase hipi cunje in s kadilskim glasom in vijoličnimi pet-centimetrskimi kremplji svetuješ labilnemu klientu. Se več, preden ta sploh odpre jecljava usta, mu s pompoznim basom naznaniš težave z želodcem in grleno čakro, svetuješ polaganje aventurina (za razsvetljenje) na teme, lapis lazuli na tretje oko, da uvidi, kaj počne v življenju, da je tako zavožen, da ne zmore stiska rok in formulacije vprašanja. Pobereš petdesetaka in odsloviš mlahavo pojavo.
Ce je razsvetljenje tako pomembno, kako so potem naši predniki preživeli taborišča, lakote in vojne? Seje mogoče kdo izmed okostnjakov, ki so nosili železne tankovske dele, vprašal, zakaj je tak pezde, da je tako zavozil življenje, da ga je bog kaznoval z usodo taboriščnika? Je mogoče iskal vzroke iz lastne preteklosti, starševske vedenjske vzorce in vpliv okolja na svoj razvoj? Je kopal po svojih mislih in cenzuriral pozitivne od negativnih, si je dajal afirmacije smisla: sem lep, sem bogat, sem srečen? Zakaj bi se ukvarjal z izbiranjem misli in umirjanjem duha, če so ga lahko zaradi nasmeška
počili? Ali vsesplošno režanje in optimizem zares pomagata? Je tako pomembno videti kozarec napol poln in ne napol prazen? Večina ljudi očitno res tako misli, saj nočejo ob sebi realnega stanja duha nekoga, ki ni ves sluzast in rožnat. Zakaj bi različno doživljal, če lahko enako? Mar ni enoumje boljše od divergence? Ko kdo rodi ali zanosi, mu moraš čestitati, se smejati in biti srečen, ker so otroci bogastvo, ker se morata dva resnično imeti rada, da se odločita za otroke (ali vsaj biti zrela). Halo? Neželene nosečnosti, katoliška mentaliteta, posilstva, nezreli ljudje brez zmožnosti ljubezni, odrekanja na račun sebe ... čestitam? Večina ljudi je res pacifistov in niso pripravljeni vztrajati pri svojem mnenju, če bi tako tvegali grde poglede. Kaj je pomembneje - plastični nasmeški okoli nas ali vztrajanje pri svojem, ker tako čutimo, četudi to pomeni bojno nogo? Iz lastnih izkušenj povem, da se pacifizem za vsako ceno dolgoročno ne obrestuje. Preveč stane in nihče nima od tega nič, samo lažno zatišje pred ponovnim odpiranjem istih situacij. Res se ne naučimo
ničesar. Prihodnje generacije bodo, tako kot doslej, minile v spoznavanju natanko tega, kar spoznavamo že od Lascamca—da mislimo. Zgodovina SE ponavlja, če hočemo ali ne. Tako hoče narava.
Prodani smo, prodali smo se. Zmeraj na svoj račun. Nikoli se nismo (vsaj velika večina ne) brezkompromisno odločali o ničemer. Trgovina je očitno preveč pomembna, z njo prežemamo naša življenja. Zakaj je potemtakem toliko hrupa okoli izkoriščanja, nepravičnosti, malverzacij, če tako delujemo? Vsak od nas se prodaja. Po kakšni ceni, pa je odvisno od tega, ali se mara ali ne. Manj se prodajaš, bolj si v stiku z realnostjo, s sabo. Bolj se kompromitiraš, bolj si povprečen mainstrea-mer, ki so mu pomembnejši lažna prijaznost in krinke vseh sort. Ob tem nimam v mislih brezkompromisnega uporništva, ki je prav tako brezumno in kompromisno. Mislim na to, da sledimo sebi in pri tem ostajamo - brezkompromisni!
-
Aktualno
Bežanie pred neizogibnim
Piše: Uroš Sitar
Vlada, ki je trenutno na oblasti, je svoje delo gotovo začela v najbolj nehvaležnih časih. Človek se v obdobju, ko je vsega v izobilju, nekako razvadi in kar težko je zategniti pas ter se odpovedati nečemu, kar se je do nedavnega zdelo samoumevno in kar se je koristilo že več let.
Zdi se, da se ob vsak zakon, ki poruši dosedanjo gotovost, obregne ali drugi politični breg ali pa kar sami ljudje, ki se ob napovedanih spremembah čutijo ogrožene. Nič drugače ni bilo ob napovedi nove pokojninske reforme, katero so že dvakrat potrdili, a se že vse glasneje govori o referendumu, ki ga skušajo doseči predstavniki sindikatov.
Staranje prebivalstva je tako pri nas kot v Evropi velik problem. Govori se celo, da naj bi imelo največ ljudi že srebrne lase. Velja torej, da se že dogaja in se bo dogajal tudi v prihodnje upad aktivne delovne sile in vse več je tistih, ki koristijo pokojnine iz sredstev zdaj delovnega prebivalstva. Se en problem, ki se poraja, je šolanje mladih, ki danes v povprečju študirajo mnogo dlje in tudi veliko dlje živijo pri starših.
Po eni strani so strošek državi, če gre tukaj za študij kot sinonim za izkoriščanje študentskih ugodnosti, po drugi strani pa za »strošek« staršev, ki mlade v povprečju vzdržujejo veliko dlje. Slovenija naj bi veljala celo za deželo maminih sinčkov, ravno v povezavi s podatkom, da mladi dlje živijo doma. Sicer so se študentska leta
z novim bolonjskim študijem nekoliko skrajšala, tako da na istem faksu ni več možno študirati v nedogled.
Če vzamemo v zakup večleten in večkrat še podaljšan študij ter potem dolgotrajno iskanje prve zaposlitve, je najmanj smešno računanje, kdaj se bodo naše generacije upokojile. Vprašanje je celo, če se bomo mi sploh kdaj upokojili?
Ze naši starši s strahom gledajo na sprejemanje novega zakona, ki odloča o njihovi upokojitvi, kaj bomo šele mi. Prav lahko bi se nam zgodilo že čez kakšno desetletje, da bi želeli starostno dobo za upokojitev ponovno povišati. K temu nas bodo verjetno vse bolj silile demografske značilnosti, ne samo naše države, ampak celotne Evrope.
Ravno Evropa pa je tista, ki opozarja na
vse večji problem staranja prebivalstva in na nujnost sprejetja ukrepov, ki bodo nekoliko razbremenili pokojninsko blagajno. Zdi se, da se ravno v času krize še bolj čuti pomembnost tovrstnih ukrepov, saj bodo povečali stabilnost pokojnin in preprečili, da bi se te znižale. Reforme, kakršne koli že, se bodo na tem področju gotovo zgodile in kot lahko spremljamo tudi po drugih državah, jih ljudje ne sprejemajo ravno z navdušenjem. Vse trenutno vladajoče politične opcije v evropskih državah bodo tako izredno težko zmagale tudi na naslednjih volitvah, saj je sprejetje tovrstnih ukrepov nujno, čeprav boleče za ljudi.
1	1 •Vi •	11 namreč tisto po neurejenih progah,
Predsedniški pregled
sti pri smučanju v goratem svetu. Prav tako se je odvilo nekaj tematskih zabav z DJ-ji in s karaokami, ponovno pa so se začeli tudi zelo priljubljeni turnirji v taroku. Ob koncu meseca nas je z impro skeči zabavala imrovizacijska skupina Mamoot.
V prihodnjem mesecu pa nas v kavarni KPS čaka koncert dua Nice & Smooth, ki 4. februarja, in 25.
Piše: Dora Lenart, predsednica KPS
V preteklem mesecu je bilo v Klubu ptujskih študentov oziroma natančneje v kavarni, v kateri se odvija glavnina našega programa, kar veselo.
Vsi, ki jih zanima malo bolj neobičajno smučanje,
februarja koncert zasedbe Kontrakvartet. 11. februarja ob 20. uri bomo gostili Impro ligo, na sporedu bo predstava Maestro, ki nas bo nasmejala do solz. Potopisno predavanje S tovorno ladjo proti horizontu bo 18. februarja izvedla Ivana Pajenk . Seveda pa bo v kavarni tudi nekaj zabav z DJ-ji.
Scena
5
O slovenski sedmi umetnosti...
Kako dobro poznamo slovenske filme? Kekec, Sreča na vrvici, Petelinji zajtrk, hm ... in naštevanje se konča - tokrat zato predstavljam še dva, Oča in Rdeče klasje.
Mestni kino Ptuj je pred dobrim letom dobil novega upravnika, CID Ptuj. Njegov cilj je, da bi v kinu predvajali še bolj kakovosten program (ne samo hollywoodskih kokic filmov) in v ta namen so lani poleti organizirali Kino brez stropa, ki je ponudil tako žanrsko kot geografsko raznolikost. Decembra pa sta njihov program popestrila dva slovenska filma, Oča in Rdeče klasje, ki sta bila za ogled brezplačna.
Piše: Anja Erbus
Oča
Film Oča, ki ga je režiral in zanj napisal scenarij Vlado Škafar, je celovečerni film v prekmurščini iz leta 2010. Posvečen je Silvanu Furlanu, filmskemu kritiku, po katerem so pred kratkim poimenovali dvorano Slovenske kinoteke, katere ustanovitelj je bil. Prav tako je pri njeni ustanovitvi sodeloval Škafar, med leti 1993 in 1999 pa je bil celo vodja njenega programskega oddelka. Vlado, ki je bil rojen leta 1969 v Murski Soboti, je posnel več filmov: dva kratka filma, Stari most in Pod njihovo kožo, kasneje dokumentarni film Peterka: leto odločitve, ter dva filmska eseja, Otroci in Nočni pogovori z Mojco.
Scenarij za film Oča je bil napisan že leta 2003, posneli so ga leta 2009, v dvanajstih dneh. Snemali so ob Bukovniškem jezeru in v Murski Soboti.
Oča je ljubezenski film oziroma bolje rečeno film o širokem spektru ljubezni - hrepenenju, bolečini, odtujenosti. Film opisuje jesenski nedeljski dan, ki ga skupaj preživljata oče (Miki Roš) in sin (Sandi Šalamon), v naravi, ob Bukovniškem jezeru. Oče pelje sina, ki po ločitvi živi z materjo, na ribolov, ker to pač sam rad počne. Zaradi njunega odtujenega odnosa ga skrbi, kako bosta preživela dan. Tišina na začetku pove več kot besede, prikaže njun odnos, nesproščenost in razdaljo med njima. To se kmalu spremeni, ko oče začne spoznavati svojega sina - med pogovorom, skozi sinovo branje knjige in med igranjem namišljenega nogometa. Na plan pridejo pozabljena čustva. Njun dan tako deluje brezčasno, vendar čas dohiti realnost. Ob koncu dneva namreč sin odide, oče pa ponovno ostane sam. Očeta takrat vidimo kot brezposelnega delavca, ki ga čaka kruta realnost ponedeljka, novega delovnega dne. Bukovniško jezero nas pripelje od sreče očeta in sina do nesreče delavcev Mure ob stečaju podjetja. In pokaže še drugo stran filma, ekonomsko krizo, strašljivo prihodnost delavcev Mure in njihovih sinov. Med delavkami, ki so izgubile službe v Muri, je tudi mama Sandija Šalamona.
Zanimive
Po projekciji filma, ki je napolnil ptujsko kinodvorano, je sledil pogovor z glavnima igralcema, Sandijem Salamonom in Mikijem Rošem, ki ga je povezovala Nina Milošič. Sandi je trinajstletni fant, ki se z igralstvom ukvarja že štiri leta, poleg tega pa piše tudi pesmi. Film Oča je videl že približno enajstkrat, skupaj z Mikijem pa sta pripovedovala o prigodah na filmskem festivalu v Benetkah. Tja se je namreč Oča uvrstil skupaj s šestimi drugimi filmi (ki so bili izbrani med več kot 200 prijavljenimi filmi z vsega sveta) v program mednarodnega tedna kritike. Sandi je imel zaradi mladoletnosti na festivalu težave z varnostniki in ogledom drugih filmov. V Sloveniji je na 13. Festivalu slovenskega filma prejel vesno za posebne dosežke ter nagrado Stopov igralec leta.
Film je na tem istem festivalu požel (samo) posebno omembo žirije kritikov ter vesno za najboljšo fotografijo, ki je pripadla Marku Brdarju. Milivoj Miki Roš, ki je v filmu sodeloval tudi v ozadju, pri pisanju scenarija, prav tako piše knjige. Njegov igralski talent je opazila filmska revija Film Comment, ki ga je ocenila kot enega najboljših igralcev na planetu. Film Oča je bil predvajan tudi na 21. mednarodnem ljubljanskem filmskem festivalu (Liffe), v sklopu Perspektive.
Rdeče klasje
Zgodovinski arhiv na Ptuju je v sodelovanju s Slovenskim filmskim arhivom pri Arhivu Republike Slovenije in CID-om v okviru
novosti
projekta "Ptuj na filmskem platnu" predstavil projekcijo filma Rdeče klasje, ki je nastala leta 1970. Film je režiral Živojin Pavlovič, posnet pa je bil po literarni predlogi Na kmetih pisatelja Ivana Potrča.
Nekdanji partizan Južek Hedl (Rade Šer-bedžija) se odpravi v štajersko vas Gomilo z nalogo (povojne komunistične oblasti), da bi organiziral odkup pridelkov in kmete prepričal, naj vstopijo v zadrugo. Hedl je prepričan, da bo svojo voljo lahko uveljavil s prijazno besedo in prepričevanjem, medtem pa ga predsednik krajevnega odbora Janža opozori, da bo potrebna "trda roka". Ob prihodu se Hedl zagleda v Tuniko, mlajšo sestro Toplek (Majda Potokar), vendar zaradi direktnosti (Tuniki seže pod krilo prvič, ko sta sama) pri njej ne uspe. Uspe pa Zeli (materi Toplek), s katero se Hedl zaplete kljub temu, da ima bolnega moža. Kasneje se Hedl prepusti še osvajanju Hane (starejše sestre Toplek), ob tem pa ga zasači Zefa. Po navideznih uspehih in resničnih neuspehih Južek izpolni partijsko nalogo. Ustanovi zadrugo, toda njen nastanek je bolj rezultat janževske "trde roke" kot prijaznosti, o kateri je Južek govoril na začetku. Hedl na koncu ob uboju nedolžnega človeka in ob spoznanju lastne nesreče pristane v zaporu - med tistimi "kulaki", od katerih je predhodno terjal dajatve.
Čeprav sem film opredelila kot slovenski, se s tem verjetno vsi ne bi strinjali. So slovenski filmi tisti, ki jih sestavlja vsaj nekaj slovenskega (igralci, režija, produkcija, govorjeni jezik...) ali tisti, ki so jih režirali slovenski režiserji? V tem primeru namreč slovenska klasika Rdeče klasje odpade. Filmski kritik Marcel Štefančič jr. dodaja, da je Rdeče klasje tipični slovenski film -bolj tipičen od slovenskih filmov, ki so jih režirali Slovenci. Po njegovem je Pavlovič Slovencem o Sloveniji povedal več kot slovenski filmi, ki so jih režirali Slovenci (Pavloviča so, ironično, sredi osemdesetih v Italiji razglasili za najboljšega slovenskega režiserja). Rdeče klasje pa ima še eno etiketo: Esad Babačič (pesnik in novinar) namreč meni, daje prvi slovenski film, ki prikazuje eksplicitni spolni akt.
Ob Majdi Potokar, Radu Šerbe-džiji, Majdi Grbac, Ireni Glo-nar in drugih znanih igralcih v filmu nastopajo tudi številni statisti iz Ptuja in Markovcev. Ravno zaradi tega, ker velja za "umazan" in erotični film, je bilo zanimivo, da so bili obiskovalci projekcije večinoma starejši. Zakaj? Razlog je tako nostalgičnost kot dejstvo, da so bili nekateri izmed gledalcev v filmu statisti. Zaradi tega, kar je bilo prikazano na filmskem platnu, se nekateri niso mogli zadržati in so glasno komentirali tako znane igralce kot znane statiste in lokacije. Vzdušje je bilo zato v ptujskem kinu domače, kar pa v taki ustanovi ni nujno zaželeno.
Po projekciji je kino obiskal Peter Zobec, režiser in scenarist ter prejemnik Badjurove nagrade leta 2007 za življenjsko delo. Pripovedoval je o svoji neizmerni želji, da bi kdaj delal s tako velikim režiserjem, kot je bil Pavlovič. Ta se mu je uresničila, ko so ga nenadoma poklicali in je postal pomočnik režiserja pri filmu Nasvidenje v naslednji vojni leta 1980. Kot režiserjev dolgoletni prijatelj pa o njem piše tudi knjigo (ne vem, ali je že dokončana).
Film Rdeče klasje je bil leta 1971 tudi med izbranimi na 21. berlinskem filmskem festivalu, na puljskem festivalu jugoslovanskega filma pa je osvojil zlato areno.
Tudi slovenski filmi - dobri ali slabi -zaslužijo svoj obstoj, možnost delovanja in nekaj vrstic na papirju. Zato bi se lahko do njih vedli malo manj slovenceljsko. Problem pa je, ker nekateri slovenceljnost sami podpirajo.
V Centru interesnih dejavnosti Ptuj so v preteklih nekaj tednih bogatejši za dve pomembni novosti: izboljšano spletno stran in olepšane stene v klubskem prostoru.
C
p
D
u J
Osojnikova cesta 9.2250 Ptuj
MESEČNI PROGRAM
PODROČJA DELA
IGRALNI KOTIČEK
'N Igre
E2L£jsanke
^Pobarvanke Nagradna igra
DANES V NAŠEM MLADINSKEM CENTRU
HEMŠKl VEČER Z KAREN IN THEOM
Na miini tenis
Brezplačno igranje namiznega tenisa
Namizni nogomet
Brezplačno igranje namiznega nogometa
EU
POTOPIS: ZANZIBAR
04.02.2011
Otok Zanzibar ponuja čudovite prizore in človeka spodbudi k razumevanju in sprejemanju drugačnosti.
ODPRTJE LIKOVNE RAZSTAVE GREGOR SAMASTUR: V ISKANJU POTI
11.02 Z01I
Dvaindvajset novih likovnih del na platnu je nastalo v zadnjih dveh mesecih. D
IB
CIDopis je mesečni časopis mladinskega centra. Letno izide 10 itevilk. D
Pust je tul n
EMŠKI VEČER Z KAREN
29. decembra so v CID-u predstavili novi portal, ki je zaživel s 1. januarjem. S prehodom s statične spletne strani na dinamični portal želijo namreč izboljšati svojo komunikacijo s ciljnimi skupinami, torej predvsem z mladimi.
Omenjen portal dovoljuje hitrejše in lažje dodajanje novih vsebin, slik in video posnetkov in omogoča mladim boljšo obveščenost o dogodkih, tečajih in drugm aktivnosti, ki se vršijo v sklopu Centra in tudi širše.
12. januarja so v CID-u odprli poslikave sten tamkajšnjega klubskega prostora. Nova podoba, ki je rezultat tridnevne slikarske akcije učencev Osnovne šole dr. Ljudevita Pivka, vsebuje igrivo figuraliko ter tople barve.
S prstom po zemljevidu: Ažurna ob;la
Beri, beri
Staro leto, novo leto in Azuma obala
Letošnji praznični čas naju je s prijateljico Hano odpeljal na Ažurno obalo. Trije lnevi monaškega prestiža, lepote francoske riviere in morje so me popolnoma očarali.	e
Piše: Dora Lenart
Po desetih urah nočne vožnje smo ob osmih zjutraj končno prispeli v Monako in parkirali pod oceanografskim muzejem. Pot smo nadaljevali proti knežji palači, pred katero so komunalni delavci pripravljali začetek dneva (pred deveto namreč mesto zelo očitno še spi). S Hano sva jo zatem ubrali po svoje, proti marini, kjer so naju očarali s prestižnimi jahtami, presenetili s cenami kapučina in razočarali z okusom palačink. Seveda se med sprehodom nisva mogli izogniti fotografiranju s ferrariji in
sprehodu proti kazinoju, do katerega pa nama v tistem trenutku ni uspelo priti - treba se je bilo namreč vrniti na avtobus. Do poldneva pa se je tudi Monako že dodobra prebudil.
Tako smo se odpeljali proti vasici Eze, kjer nas je prijazna in nadvse zabavna gospa popeljala po parfumeriji, v kateri si je parfum kupil tudi Leonardo DiCaprio. Gospe sicer takrat ni bilo v službi, zaradi česar je bila vidno razočarana, enako pa bi se na njenem mestu počutila tudi jaz. Ponudila nam je službo "nosa" (osebe, ki preizkuša vonje za parfumerijo), vendar po
naštevanju za to delo potrebnih sposobnosti ni ostal noben kandidat. Kot kaže, imamo vsi radi začimbe in zabavo, vse to pa za "nos" odpade.
Popoldne smo se odpravili proti hotelu v Nici, ki se nahaja skoraj čisto v središču mesta. Ima tri francoske zvezdice in je presenetljivo dober: čiste brisače in rjuhe, toaletni papir, topla voda - super. Po počitku je sledil sprehod po Nici, ki jo je takrat že prekrila tema. Kljub temu da ni bilo ravno zimskih temperatur in za nas tistih "ta pravih" prazničnih razmer (beri: snega, mraza ...), so v mestu pričarali
pravo praznično vzdušje s kofiinacijo palm, umetnih božičnih drevesc glasbe, ki je odmevala po celotnem mesem središču. Božansko.
31. decembra, torej nasledr dan, smo se napotili v Cannes, kjer je sle« ogled mesta, festivalske dvorane, v kateri po ;ata znameniti filmski festival in podelitev zlai xilmc. Seveda je bilo obvezno fotografiranj ared dvorano na rdeči preprogi in pa ogl odtisov rok slavnih filmskih ustvarjalcev, e namignem, da je svoj odtis tam pustil tud Trnek Norris, verjetno ni potrebno posebe lolgo ugibati.
kateri odtisi so bili najbolj oblegani. Ko smo že pri Chucku Norrisu ... Ah, ne. Pozabite.
Tudi sicer je Cannes zelo lepo mesto, festivalska dvorana stoji tik ob obali, levo od nje se raztezajo hoteli in peščena plaža s prelepim morjem, ki je bilo tisti dan zelo nemirno - veter kar ni nehal pihati. Center mesta je za temi hoteli in po njem vodijo majhne uličice. V eni izmed njih sva s Hano odkrili tudi super trgovino s spominki, ki me je navdušila -kupila sem si namreč tiste "vintage" reklame za coca colo in plakate nekaterih gledaliških
Monako
Rokdhuck Norrisa
Cannes - festivalna dvorana
predstav. Sicer pa je Cannes res lepa sinteza je bilo, da ni bilo niti enega ognjemeta, kar se starega in modernega. Zelo ljubki so tudi mi je zdelo v redu, saj je okrasitev pripomogla vrtiljaki, ki jih lahko vidimo v starejših k občutku prazničnosti, filmih ... Eden je bil celo v dveh nadstropjih. Ko smo končno dočakali 2011, smo še malo Malo mi je bilo žal, da se nismo v Cannesu ostali ob obali in se nato preselili v lokal, zadržali dlje, saj je del mesta ostal še neodkrit, kjer je potekala zabava in je bil, začuda, brez Ampak nič ne de, kot vedno rečem, treba si je predhodnih rezervacij in brez vstopnine. Po še pustiti razlog več, da greš še enkrat tja.	malo raziskovanja sva s Hano naš i lokal, kjer
Ko smo se vrnili v Nico, je bil čas za priprave je bend igral v živo in zabava se je nadaljevala, na praznovanje novega leta. Ideja dočakati novo Naslednji dan je minil v raziskovanju Nice leto ob obali se mi je zmeraj zdela fina, v Nici in uživanju v njeni mirnosti - še popoldan je pa mi je bila še toliko mikavnejša. Zanimivo pa bilo videti, kot bi mesto spalo.
Zvečer smo šli ponovno v Monako, tokrat v Monte Carlo, kjer sta znameniti kazino in opera v eni sami, res veličastni stavbi. Tudi v notranjosti je neverjetno lepo in že spodaj, kamor lahko pride vsak, se vrtijo vsote, ki jih navaden človek ne bi upal zastaviti. Kaj je šele v VIP prostorih?
Zelo zanimivo je bilo tudi pred kazinojem, kjer je bilo res veliko avtomobilov prestižnih znamk in eden ali dva nekoliko bolj »normalna« — kaj mislite, katere so fotografirali? Res zanimiv pojav, saj če bi na parkirišču na Ptuju videl
Nica - vni trg
lamborghinija, bi mu verjeti namenil kak trenutek, v tej masi avtomobv pa so se vsi spravili na seata. Spasno.
2. januarja zjutraj je sledila t proti domu s kratkim postankom v Sanemu. Ampak res kratkim. Ena ura za San Rio ... Ampak dovolj za obujanje spominovi šolski bend, s katerim sva s Hano imeli č tam dvakrat nastopiti na festivalu, sicer nistem znamenitem, ampak tistem drugert>oljšem J. Najprej sicer nisva točno ve«i, kje sva, saj nas je avtobus odložil na druitrani, ampak
kaj hitro sva se znašli in pohiteli do Teatra Ariston, kjer se odvijata oba festivala - tisti znameniti in tisti naš, boljši. Potem pa se je bilo seveda treba vrniti v naše vozilo, saj je bila pred nami dolga in - kot se je izkazalo kasneje, ko smo z avtoceste zaradi nesreče in nastajanja kolone zavili na staro cesto - še daljša pot proti domu.
Tako je minilo 2010 in prišlo 2011 na prelepi Ažurni obali. Aja, sem omenila kako toplo je bilo? Veliko bolj kot na Ptuju!
O knjigi Michaela Pol-lana: V obrambo hrani: manifest jedca.
Manifest jedca se prične s tremi stavki: »Jejte hrano. Ne preveč. Večinoma rastline.« Preprostim, ki ne potrebujejo razlage? Pollan pokaže, da jo še kako potrebujemo. Hrana, kot jo pojmujemo danes, ni več soimenjakinja naših prednikov. Količine (in kakovost) zaužitega danes in v času naših prababic se bistveno razlikujejo, pa tudi pojmovanje potreb našega organizma. Tudi preklop v mišljenju glede rastlin kot potrebne in želene hrane k nadlogi, ki je stvar prisile in ogabnega okusa, je del usode, ki jo živimo.
Piše: Maruška Samobor Gerl
Priznajmo si, nekontrolirano basanje z očem všečno hrano (sladkarijami, slanimi prigrizki, cvrtjem, živili z dodanimi aromami in barvili) ali pa krč zaskrbljenosti (v želji upoštevati vsa priporočila in informacije o vitaminih, mineralih, vlakninah, kalorijah, odstotku maščob in 'zdravem' kombiniranju živil) sta proizvod novodobne ideologije nutricionizma, ki je zažrta v vsak jogurt v plastičnem lončku in vsako zdravnikovo priporočilo na etiketi otroških papic. Sprožila jo je prehrambena industrija s pomočjo vlade in novinarjev, podlega ji celo zdravstveni lobi. Delo, sicer osredinjeno na ameriško družbo, zlahka apliciramo v katero koli zahodnjaško okolje, še posebej tja, kjer so v porastu restavracije s hitro prehrano, množično uživanje industrijsko prečiščenih živil in usmerjanje pozornosti na kakršna koli zdravniška ali druga potrdila oziroma odobravanja določenih izdelkov, označena na etiketah. Idejo nutricionizma je bilo izjemno lahko lansirati med negotove potrošnike, zasute s prekomerno bogato ponudbo prehrambenega trga ter jih (nas) z razbijanjem posameznih živil na vitamine, minerale, maščobe (kisline, trans-, omega, nasičene, nenasičene, polinenasičene, rastlinske, živalske itd.), ogljikove hidrate (sestavljene, enostavne, škrob, vlaknine itd.), glikemični indeks, vsebnost antioksidantov in tako naprej prepričati, da se ne znamo odločati o tem, kaj je dobro in zdravo za nas.
Tako smo prehranjevanje in z njim povezano zdravje položili v roke 'strokovnjakov' nasprotujočih si mnenj, katerih znanost o vplivu na primer brokolija na zmanjševanje tveganja za pojav rakastih tvorb in obolenj temelji bolj na domnevah in polovičnih ugotovitvah kot pa na trdnih
dejstvih. Z redukcionizmom smo začeli hrano obravnavati kot skupek posameznih elementov in ne kot celoto, ki skupaj z nami sovpliva na naše počutje, zadovoljstvo in s hrano povezano obredje priprave ter uživanje ob njej. Vse to naj bi vodilo do vsesplošnega zdravja in dobrega počutja. Posledica redukcionizma je (poleg številnih drugih razlogov) tudi, da smo nehali poslušati svoje telo na račun pametovanja raziskovalnih laboratorijev. Nehamo jesti, ko je krožnik prazen in ne, ko nam telo signalizira zadostnost zaužitega. Posledica je vse več debelih ljudi s civilizacijskimi boleznimi: sladkorno boleznijo, srčno-žilnimi obolenji, rakom in drugimi. Sodobni način hranjenja se je usmeril od nepredelane k prečiščeni hrani (bela moka, sladkor, brušen riž itd.), od kompleksnosti k enostavnosti (večina izdelkov na trgu vsebuje sojo in enostavna rastlinska olja, ki zavzemajo velik odstotkovni kos dnevnega kaloričnega vnosa), od kakovosti h količini (za približno enako vsebnost hranil bi morali danes pojesti vsaj tri jabolka za eno iz dobe pred pojavom industrializacije prehrane), od listov k semenom (kar je eden izmed najpomembnejših razlogov za debelost zaradi vsebnosti različnih sort omega maščob v zrnih in listih) in od prehranjevalne kulture k prehranski znanosti (pomembneje je seštevati prafaktorje živil v obroku, ne glede na to, s kom želimo obed deliti, kje ga želimo použiti in ali ga sploh želimo). Vse to vodi v odmik od modrosti lastnega organizma, v lastno nezaupanje, kar povečuje tesnobo, ki jo 'rešujemo' tako, da se še dalje obračamo na strokovnjake in se izgubljamo v poplavi neenotnih mnenj.
Izogib temu je izziv, rešljiv z oza-veščanjem in zadovoljujoč tako telesno kot duševno. »Jejte hrano« predvideva pravo hrano, to je tako, d nahrani in ne siromaši. Umetno
gojena paprika ni vredna polovice doma pridelane. Pri tem, da se čipsu in hamburgerju ne sme reči hrana, se nima smisla ustavljati. »Večinoma rastline«, po možnosti sveže, listnate in pridelane na biološko pestri zemlji. Naj tako jedo tudi živali, ki jih bomo užili, saj smo žival, ki jo jemo. »Ne preveč«, temveč toliko, da bomo zadovoljni, počasi in v vzdušju, ki nam bo to omogočilo: sodelovanje pri pripravi za vzpostavitev odnosa s hrano, v organiziranem okolju (ne za pisalno mizo) in z ljudmi, s katerimi smo radi.
Manifest jedca je kritika prehrambne industrije in orodje za potrošnika, da ozavesti njemu skrite neprijetnosti in surovo realnost. Resda je tematika obravnavana s strani v Ameriki živečega pisca in se osredotoča na probleme ameriške družbe, a z odtujenostjo samim sebi se soočamo povsod po svetu. Poleg tega sta prehrambna industrija in ideologija nutricionizma prisotni povsod. Globalizacija in mediji omogočajo povezovanje, tudi v najslabšem smislu. Ogrožanje zdravja ljudi zavoljo profita je prav gotovo na etičnem dnu. Kapitalizem je, ne glede na vse kratkovidno in ozkogledno, osredotočen na zmerom isti cilj - kako do dobička. Ali smo zdravi ali ne, vemo samo mi. Ne pustimo, da bi naše zdravje in mi sami postali žrtve pohlepnih brezvestnežev!
Cidogodki
wm^Center interesnih dejavnosti Ptuj J ^ ^J0 Osojnikova 9, SI — 2250 Ptuj fc/. 7S0 55 55	557 604 778
|w L VI J| www.cid.si cid@cid.si
Program v februarju 2011
-7. februarja 2011, ob 19. uri
POTOPIS: ZANZIBAR
Otok Zanzibar ponuja čudovite prizore in človeka spodbudi k razumevanju in sprejemanju drugačnosti. Zanzibar je otok začimb, ki širijo prijeten vonj po cimetu, klinčkih, popru, muškatnem oreščku, kakavu, vanilji in drugih dobrotah, s katerimi si sladkamo življenje. Stone Town prinaša mešanico različnih kultur od starih Sumercev, Asircev, Egipčanov, Indijcev, Kitajcev, Perzijcev, Arabcev, Portugalcev, Nizozemcev in Britancev. Skrivnostni ljudje, ki so se naučili iznajdljivosti v težkem življenjskem boju in z vztrajnostjo ohranili svoj jaz, pa so popotnico Ivano Pajenk še posebej navdušili.
sreda, 9. februarja 2011, ob 14. uri
DRUGO ZASEDANJE MEDOBČINSKEGA OTROŠKEGA PARLAMENTA
Zasedanje na temo VPLIV DRUŽBE IN MEDIJEV NA OBLIKOVANJE MLADOSTNIKA skupaj organizirata CID Ptuj in DPM Ptuj. Tokrat bodo udeleženci medobčinskega otroškega parlamenta o svojih ugotovitvah v zvezi z letošnjo temo razprave seznanili predstavnike občin in medijev ter jim zastavili nekatera vprašanja.
četrtek, 10. februarja 2011, ob 16. uri
VALENTINOV PLES
Udeleženci mladinskih delavnic, ki jih vodijo prostovoljci pod okriljem Centra za socialno delo Ptuj, praznujejo prebujanje pomladi s svojim tradicionalnim Valentinovim plesom. Dogodek za zaključeno skupino.
petek, 11. februarja, ob 18. uri ODPRTJE LIKOVNE RAZSTAVE GREGOR SAMASTUR: V ISKANJU POTI
Dvaindvajset novih likovnih del na platnu je nastalo v zadnjih dveh mesecih. Pri ustvarjanju novega cikla je avtor poleg barve kot prevladujoče komponente uporabil tudi druge materiale, ki mu dajejo možnost oblikovanja lastne likovne govorice ter osebne izpovedne note. V iskanju te poti se je ozrl v samega sebe. Avtor pravi, da je za dosego svojega cilja potrebno umirili svoj um, se ustaviti ter v poplavi zvokov in zunanjih vtisov prisluhniti samemu sebi. Glasbeni gost odprtja bo mladi tolkalist Gregor Nestorov.
petek, 18. februarja 2011, ob 20. uri
KONCERT: MAREN &THE BAND
Maren Weeger je v času svoje Evropske prostovoljen službe
aktivno vključena tudi v glasbeno dogajanje v ClD Ptuj.
Skupaj z mladimi glasbeniki iz Ptuja je pripravila koncert,
na katerem se predstavlja kot vokalistka in tudi avtorica
nekaterih skladb. Vstopnine ni!
Od 21. do 25. februarja 2011 ZIMSKE POČITNIŠKE DELAVNICE
Vodene počitniške aktivnosti za osnovnošolce, vsak dan od 10. do 13. ure, od 13. ure dalje pa namizni nogomet, namizni tenis in družabne igre.
Vsi osnovnošolci na Ptuju bodo v šolah prejeli letake z informacijami o dogajanju po dnevih.
Udeležba je brezplačna, prijave niso potrebne!
petek, 25. februarja 2011, ob 20. uri
KONCERT MESECA: ADANNA
Adannaje dvojec, ki nas popelje skozi pretežno improvizirane kontemplacije lahkotnosti bivanja. Strunanje, prepleteno z eterično meditativnostjo hanga in prepišnostjo bansurija, riše nove, a hkrati znane pokrajine. Za Adanno sta združila ustvarjalne moči:
JANTOMŠIČ (kitara, bansuri, vokal) - multiinštrumentalist in pravi mojster na področju improvizacije. Je eden izmed prvih, ki je v Sloveniji sooblikoval glasbeni stil »World Musič«, in
BORIS MAGDALENO (hang, didgeridoo) - tolkalist, naturist in hangist. Zraven Adanne ter zasedb Orkestrada in Turtle Mjuzik se zadnje čase aktivno posveča raziskovanju zvočne skulpture, imenovane hang.
Vstopnine ni!
TEČ AJI IN DELA VNICE
Potekajo:
TEČAJ KITARE — mentor Samo Šalamon,
TEČAJ KITARE — mentor Marko Korošec,
GLASBENE SKUPINE - mentor Marko Korošec,
TEČAJ BAS KITARE - mentor Luka Gaiser,
TEČAJ BOBNANJA - mentor Aleš Zorec,
ELEKTRO DELAVNICA - mentor Daniel Krapša, ORIENTALSKI PLESI - mentorica Majda Fridl, ZAČETNI TEČAJ ZNAKOVNEGA JEZIKA GLUHIH - mentorica Marija Koser,
NOVINARSKA SKUPINA - mentorica Polona Ambrožič.
Z delom še ni začela LITERARNA DELAVNICA z mentorico Kristino Kočan Salamon, ker še ni dovolj prijav. Mladi literarni ustvarjalci, vabljeni k sodelovanju!
Podrobne informacije o prostih mestih so na voljo na www. cid.si in telefonsko v CID Ptuj na 02 780 55 40 in 041 604 778.
PROSTOVOLJSTVO
Leto 2011 je evropsko leto prostovoljstva. Poteka pod geslom Bodi prostovoljec - spreminjaj svet!
Cilji in vodilna načela leta 2011 na evropski ravni:
-	vzpostavljanje ugodnega okolja za prostovoljstvo v EU,
-	okrepitev pristojnosti prostovoljskih organizacij in izboljšanje kakovosti prostovoljnega dela,
-	nagrajevanje in priznavanje prostovoljnih dejavnosti,
-	krepitev ozaveščenosti o koristih in pomembnosti prostovoljstva.
-Vskladu s predlaganimi cilji se bodo vtem letu dejavnosti na evropski ravni osredotočile na izmenjavo dobrih praks ter ukrepe obveščanja in krepitve ozaveščenosti, kot so odmevni dogodki, ki vključujejo vse zainteresirane strani.
-	Več informacij: http://europa.eu/volunteering/en
-	V Sloveniji je vlada imenovala Nacionalni usklajevalni odbor za izvajanje evropskega leta prostovoljskih dejavnosti, ki ga vodi Vanda Remškar Pirc, vodja Službe za nevladne
organizacije pri Ministrstvu za javno upravo.
Več o aktivnostih Evropskega leta prostovoljstva v Sloveniji na www.prostovolistvo.org.
CID Ptuj bo v prvi polovici leta 2011 spodbudil širok skupnostni prostovoljski projekt, ki bo naravnan v ustvarjalnost otrok in mladih na Ptuju ter varovanje okolja, naravnan pa bo trajnostno. Javnosti ga bomo predstavili marca 2011.
EVROPSKA PROSTOVOLJNA SLUŽBA - EVS
CID Ptuj je gostiteljska in pošiljajoča organizacija za evropsko prostovoljno službo oz. EVS (European Voluntary Service). Prostovoljec za udeležbo na EVŠ ne potrebuje nikakršnih predznanj, šole ali delovnih izkušenj. Kdor želi osebno informiranje in svetovanje ali pomoč pri vključitvi v EVS, naj se predhodno najavi po telefonu 02 780 55 40 ali 041 604 778. Do konca marca 2011 dela v CID prostovoljka Maren Weeger iz Nemčije. Pripravljena se je srečati z mladimi, nevladnimi organizacijami in drugimi, ki jih zanima konverzacija v nemškem jeziku ali njena prostovoljska izkušnja v Sloveniji.
MEDNARODNE IZMENJAVE 2011 Mlade, ki jih privlači sodelovanje na mednarodnih izmenjavah, vabimo, da se prijavijo v CID Ptuj. Poleti 2011 bomo iz CID Ptuj pošiljali mlade na več mednarodnih projektov v Evropi in kdor se želi udeležiti enega od njih, se mora na to najprej pripraviti. Prijave sprejemamo telefonsko na 02 780 55 40 ali 041 604 778 ter po elektronski pošti na cid@cid.si.
ODPIRALNI ČAS CID PTUJ od ponedeljka do petka od 9. do 18. ure.
V	odpiralnem času sta na voljo:
MLADINSKI INFO CENTER
s petimi računalniki, brezplačnim dostopom do svetovnega spleta in mnogimi informacijami za mlade
DNEVNI CENTER
od ponedeljka do petka od 9. do 15. ure
namizni tenis, namizni nogomet, pikado, šah, družabne
igre, televizija
Vaje, sestanki in druge dejavnosti po dogovoru v prostorih CID Ptuj potekajo tudi izven teh terminov ter ob vikendih.
V	TOREK, 8. FEBRUARJA 2011, JE ZARADI PRAZNIKA
CID PTUJ ZAPRT.
VESELI SMO POBUD, IDEJ IN PREDLOGOV MLADIH - OGLASI SE, POKLIČI, POŠLJI M Al L!
Kolofon
Številka 4 Letnik 4
Datum izida: 31.1. 2011 Kraj izida: Ptuj
Cidopis je glasilo Centra interesnih dejavnosti Ptuj.
Izdal: CID Ptuj
Zanj: Aleksander Kraner
Naklada: 400 izvodov
Foto na naslovnici: Andrej Lamut
Tiskarna: Grafis
Urednica Cidopisa in mentorica novinarske skupine v Centru interesnih dejavnosti: Polona Ambrožič Oblikovalec in tehnični urednik: Andrej Lamut
Novinarji: Anja Erbus, 20 let, študentka; Andrej Lamut, 19 let, študent Donna Erjavec, 16 let, gimnazijka; Dora Lenart, 19 let, študentka; Eva Kračun, 16 let, gimnazijka; Jasmina Kokol, 16 let, gimnazijka; K.J., 17 let, gimnazijka; Lucija Hameršak, 20 let; Luka Cvetko, 13 let, OŠ Velika Nedelja; Maruška Samobor Ceri, 22 let, študentka; Nina Zupanič, 18, gimnazijka; Uroš Sitar, 21 let, študent; Živa Rokavec, 21 let, študentka
Lektorica: Nevenka Alja Ceri