201 Sreča mladinskih let Piše Fr. Kralj XII. Družinska sreča. Na koncu smo. Mnogo je še jasnih stranij v mladinskih letih, a prostor nam ni dopuščal opazovati vse mnogobrojne plati mladinske sreče. Zbrali smo le nekatere prizore, ki so najbolj navadni in vseobči. Radi bi bili še marsikaj zapisali, a naglo tekoči časi nas je ustavil. To pot si ne moretno kaj, da se ne bi spomnili še družinske sreče, predno se ločimo od sreče mladinskih let. -*« 202' s*- Da pa je družina res srečna, mora v nji vladati medsebojna ljubezen, odkritosrčnost in pomoč. Če je pa medsebojna ljubezen in pomoč potrebna v družini sploh: koliko bolj še mej otroci, ki so vedno skupaj, ki so na-vezalii jeden na druzega. Zato govorimo to pot o družinski sreči mladih let. Vsi mi pritegnete, da ni prijetno mej otroci, ki se črtijo, pretepajo in drug drugemu nagajajo. Hudo je bivati ondi, kjer ni bratske ali sesterske ljubezni. Močnejši pretepa slabšega, iz zavisti in sovraštva toži sestra brata, brat sestro. Laž, zavist, prepir, sovraštvo, nevoščljivost in še ranogo grdih napak bujno poganja svoje kali v srcih take mladine. Vem, da vi niste taki, marveč vam je vzor in ravnilo današnja prva slika, ki dobro kaže tiho srečo družinske medsebojne ljubezni. Le taki ostanite! '. A predno končam, bi vas še rad opozoril na neko drugo družbo. Mi nismo le udje te ali one družine, manjše ali večje družbe, nismo le Slovenci in Avstrijci, mi smo tudi udje vseobče in vesoljne družine sveta, svete Cerkve. S to družbo smo tako tesno zvezani in spojeni, da mora cerkveni duh pre-šinjati vsa naša dejanja in nehanja. Cerkvene navade, prazniki in obredi se ugljabljajo tudi v domače družinsko življenje, da mu dajejo vzvišen in nad-naraven pomdn. In nad družinsko srečo postavljamo ono blaženstvo in srečo, katero uživa nepokvarjeno otroško srce ob cerkvenih praznikih in sloves-nostih. Zdi se kakor bi s Cerkvijo živeli, z njo se veselili in žalovali, umi-rali, vstajali . . . Opozorim vas le na preljubeznivi božični čas. Ah, krasna sveta noč, koliko spominov nam budiš, kako nas vzdigavaš iz zemeljskih tog v jasni nadzemski svet,kjer se vedno glasi: ,,Mirljudem, ki so dobre volje," Kako nas vesele jaslice, kako radi potujemo v duhu s svetimi tretni Kralji v daljni Betlehem; kako hitimo veselo o polnoči v blesteči božji hratn, da molimo tam novorojeno božje Dete. (Poglej našo drugo današnjo sliko!) Z Detetom bežimo v Egipt, vrnemo se nazaj. Tedaj pa pride bridko-resni postni čas s trpljenjem našega Boga. Vsi smo nekam potrti; narava sama žaluje z Odrešenikom. Posebno nas pa še gane veliki teden z resnimi obredi v cerkvi, z žalnimi pesmami in otožnim drdranjem v zvoniku. Tudi mi odmremo takrat grehu, da z Zve-ličarjcm veselejše vstanemo k novemu življenju pojoč veselo alelujo. Takrat nas vesele pirhi, kolači in druge dobrine na mizi. Dalje Vnebohod, Binkošti, ko prejme mnogi izmej vas zakrament svete birme. Posebno pa sveto Rešnje Telo, ko potresate pred Zveličarjem nežne cvetke, ali pa svetite s svečami večni Luči. ¦ Potem pride sveti Nikolaj z raznimi darili, za katere stc že mnogo časa prosili. Le pomislite, če bi vse to minilo in prenehalo, kako jednolično in pusto bi bilo naše življenje! Domači oltarčki, podobe in kipi Matere božje; sploh vse naše življenje je tako tesno spojeno z cerkvenim življenjem. Njena rast nas veseli, njeno preganjanje boli. Pravo srcčo pa šc le občuti oni otrok, ki se resno prizadeva živeti po cerkvenem duhu, kajti duh je ki vse, oživlja. Ne moremo si misliti prave mladeniške srcče in dobre -« 203 »*- vzgoje brez oblažujočega vpiiva svete Cerkve. Nedoižnega srca otroškega ne poznajo oni, ki je hote odtrgati od Boga in Cerkve. Mi pa kot zvesti sinovi in hčere hočemo zanjo trpeti: ž njo se veseliti in v njenem naročju se oživljati, krepiti in pojiti za vse življenje! Glcjte, kako se lepo ujema; še le sedaj-le sem opazil, ali jeslučaj ali kaj-li:z materjo sem začel, z materjo neham opisovanje sreče mla-dinske. V začetku sem vam pravil, da nikjer in nikoli ni tako prijetno! kakor v brezskrbnih detinskih letih pri Ijubi materi; a vsak izmej nas iraa tudi duhovno !mater — pri sv. krstu jo je dobil — sv. katoliško Cerkev, 204 ki tako lepo skrbi za naš blagor na zcmlji, a še posebej za našo neminljivo srečo v nebesih. Čimbolj torej ponehuje skrb zemeljske matere, ko nekoliko odrastemo ali moremo iti v tuje kraje, tem tesnejše se oklepajmo dušne ma-tere, sv. katoliške Cerkve, katere materina ljubezen obsega vesoljni svet in vabi v svoje okrilje in zavetje vse otroke vseh družin. Blagor mu, kdor posluša njcn materin glas in kdor željno sprejema bogate zaklade božjih milostij iz njenih raaterinskih rok! Gorje pa človeku, kateri se ne zmeni za to najboJjšo mater! Že sv. Ciprijan, ki je umrl 258. ]., je rekel: ,,Boga ne more imenovati svojega Očeta, komur ni Cerkev mati!" Končali smo srečo raladinskih let v listu, a s tem nečemo, da bi jo tudi vi končali; ne, naj vam vedno jasneje sije tudi v poznejšem življenju! Ako sem vam kaj prav povedal, vsprejmite, ako pa katero manj dobro, oprostite mi in pomislite, da se že poslavljam od mladosti stopajoč v res- nejša leta. Vendar, mladost, po tvoji zarji - , " . Srce vzdihuje mi: Bog te obvarji!