P o ž i g a l e c 'rak je trepetal od neznosne vročine, soparica je pritiskala že cel mesec, in niti ponoči ni vročina ponehala. Puhtela je iz razžgane zemlje in prihajala z vetrom; po gajih je bilo vse mrtvo. Ptice so se z odprtimi kljuni skrivale po grmovju, in živega, veselega zvoka ni bilo Čuti od nikoder. Rakovčev Martin se je v tem času dolgočasil neusmiljeno; šole ni bilo, tovariši so bili razkropljeni po polju, kjer so s starši razbijali grude po njivah, a Martin ni imel nikakega opravila. Oče so hodili vsako jutro na delo v gozd, kjer so kosili resje, mati so bili pri bogatem kmetu na dnini, in tako je bil vedno čisto sam doma. Polegal je po senci, plezal na drevesa, a vsega se je bil že naveličal. Vročega popoldne je zopet ležal na trati pred hišo in mislil, kaj bi počel. Prav ničesar ni vedel poprijeti. Gledal je predse, vzdehal in mislil. Kar nenadoma skoči pokoncu in upre pozorno svoj pogled na do-mačo kočo. Velik pajek je napredel ob voglu veliko pajčevino, se motal po njej in ovijal muho, ki se je premefavala semintje in piskala v smrtnem strahu. Martin je to nekaj časa opazoval, potem pa hitro segel v žep in prižgal žveplenko. Pogledal je okrog sebe, a nikogar ni bilo blizu. Koča je stala med drevjem zunaj vasi. ,,Te-le pajčevine požgem", je mislil samprisebi. »To gotovo ni nič hudega; mati bi storili isto." Pritaknil je žveplenko, in plamen se je popel bliskoma po steni, se zaganjal po goreči snovi vedno više, pojemal, pa zopet mogočneje zaplapolal. Martin je stal odprtih ust ob strani in ves zadovoljen opazoval ta prizor. Hkrati pa je ostrmel, se prestrašil, lice mu^e obledelo, in nepopisna groza ga je razburila. Plamen je lezel vedno bliže slamnati strehi. Kaj bo, če ne ugasne, vžge streho in vse bo zgorelo! Pogleda okrog sebe in vidi, da od gozda sem prihajajo oče z veliko butaro smrečja na rami. ,,Oče, hitro s&m, streha hoče zgoreti," zakriči Martin v obupnem strahu in vztrepeta po životu. Vrže se na zemljo in začne na vse sile klicati na pomoč. Oče so ga slišali in hitro, kakor bi jih nesel veter, drvili bliže. Ogenj je zašel v streho, ki se je pri kraju hitro vnela in v hipu je zapla-polala z rdečim, velikanskim plamenom. Oče pianejo k hiši, prislonijo lestvo in začno otepati s smrekovimi vejami po ognju, a zaman. Kot bitrenil, je bila vsa streha v plamenu. Od vseh strani so prihiteli Ijudje in začeli gasiti, a ogenj se je širil vednobolj. Kar je že bilo v ognju, tega ni bilo mogoče rešiti; z močnimi kljukami so potegnili Ijudje gorečo streho raz hišo in izkušali pogasiti ogenj. Martin je zbežal v gozd ves preplašen in kot divji. nKaj bo z njim, ako ga dobe oče! Zažgal je hišo, ah, Bog1, kaj bo?" Silen strah ga pre-vzame, srce mu jame močno utripati, glava mu gori bojazni in groze, in nekaj strašnega, nekaj, kar ni vedel, kaj bi bilo, ga je pretresalo. Bežal je še vedno. Že je bil v gozdu, a zdelo se mu je, da ga nekdo preganja, in v tem novetn strahu je brez sape drvil čez grmovje, butal ob drevesa, padal, a še vedno tekel — — —. Po griču navzgor, po peščenih robovih zopet v gozdne prepade, zopet navzgor, vedno naprej in naprej! Slednjič omahne kot mrtev na tla, utrujen do smrti od vročine in strahu. Črno se mu je delalo pred očmi, in obležal je nepremično. Ni mogel nič misliti, navdajala ga je samo zavest, da je storil nekaj strašnega, in da ga čaka kazen, kazen — — —. Ves trepetajoČ se je splazil po vseh štirih pod bližnji grm, se zaril vanj in tako ždeč prebil do noči. Temne sence so vstajale iz prepadov, na oni strani, kjer je zašlo solnce, je rdelo in se bleščalo nebo, na drugi strani pa so bfli razkropljeni črni oblaki. Vsta) je iz grmovja in pogledal v dolino. Ognja ni videl nikakega več, a na onem mestu, kjer je stala domača hiša, je štrlelo nekaj črnega v zrak. »Zgorelo je vse, ah, ubogi oče, uboga mati, kaj sem storil!" Vrgel se je zopet na zemljo in pričel obupno ihteti. Jokal je pretresljivo, in v gozdni samoti je nekako grozno odmevalo njegovo jadikovanje. Ves utrujen je zaspal pod grmovjem. Ko se je zbudi), je vladala okrog Črna tema; v prvem hipu ni vedel, kje je. Polagoma se pa spomni na včerajšnji dan; spomni se, da je zažgal in zbežal potem v gozd. Zopet ga navda pekoč kes, groza ga je te strašne teme, in samega strahu bi se najrajši vdrl v zemljo. Kar začuje na nebu votlo bobnenje; pogleda, a vsepovsod črno in grozeče. To temino v istem hipu prereže krvav blisk, rohneče zagrmi in po drevju završi veter. Martinu same groze zastane srce, ne upa si dihati, samo drhti in solze se mu ulijejo po licu. Zopet blisk in grom----------—. V debelih kapljah začne padati dež; vedno hitreje, vedno močneje------. Ostri,' zaviti bliski trgajo nočno temo, — 140 — v curkih lijc s črnega neba, vrši po drevju, poka po zemlji, da je Martin polmrtev same groze. Ne upa si črhniti; tiho ječi in drhti. Ves prezebel, ves moker čaka, da poneha nevihta, da izgine črna tema in zasine dan. A ni nehalo liti na zemljo; kot pošasti so vihrala in šumela drevesa, in zamolkel grom mu je bil na ušesa. Cela večnost se mu je zdela ta grozna noč; nobene pomoči ni, grizoč črv mu gloje v prsih, češ. da je sam kriv vsega. Slednjič vendar poneha naliv, beli dan zasine iznad gor, a nebo je bilo še vedno zagrnjeno z mračnimi oblaki. Vstane pokoncu in se ozre v dolino; tamdoli leži megla, in videti ni ničesar. Martin se že hoče vrniti domov, a strah mu zadržuje korak. Kaj bodo rekli starši ? Kaj je on zakrivil ? Kakšen greh je to! V kakšno gorje in žalost je pripravil ubogo mater! In začel je zopet jokati. Bil je že dolg dan, a Martin je stal še vedno na istem mestu. Kar za-čuti glad v želodcu, a kje bi našel kruha? Odide naprej in začne iskati po šumi borovnic. Najde jih in začne zobati, a lakote ne more pregnati. Bati se jame zopet noči; nekam med Ijudi mora, a kam? Domov si ne upa, tam ga čaka kazen, huda kazen. Morda ga že iščejo orožniki, da ga odpeljejo v strašno ječo! Tega se hudo prestraši. Ne, skriti s.e mora, pobegniti iz tega kraja, iti nekam, kjer ga nihče ne pozna! Gre po gozdu naprej; dež jame zopet kapljati. Martin je bil že moker do kože, in mraz ga je pretresal. Brez misli, ne vedoč kam, tava naprej. Pekoča bolečina na nogah ga primora, da se ustavi. Pogleda in vidi, da ima obe nogi opraskani do krvi; ostro trnje in pesek se mu je zajedal v kožo. Vedno hujše ga je skelelo; sede in počiva dolgo. Glava mu je polna žalostnih misli. Kakšno strašno nesrečo je storil, kaj bo z njim ? Ostal je dolgo tam in se oziral . predse na drevo, kjer je skakal razposajeno gozdni ptiček. In Martin si je mislil: Ah, da sem jaz ta-le ptiček; nobenih skrbi bi ne imel, tako pa Bog ve, kaj me še čaka! 11. Deževalo je neprestano ves dan. Temne sence so že gledale na zemljo, ko je Martin sopet vstal, in strah pred nočjo mu je dal novih moči. Vkljub bolečinam v nogah se je plazil naprej; padal je že mrak, ko je dospel na vrhunec gore. Na drugi strani je opazil nekaj kmetskih hiš in jo mahnil proti njim. Padala je že noč, a dospel še ni nikamor pod streho. Kaj bo, če bo moral zopet prenočevati na prostem! Blodi naprej in pred seboj za-gleda belo zidovje samotne kmetije. Tihotapi biiže — vse tiho — luči ni bilo več v sobi, in nobene žive duše pokoncu. Gre okrog hiše, kjer je stal na drugi strani skedenj, Po prstih stopa po nekakih stopnjicah navzgor. Pride do svisli. kjer je bilo seno, gre notcr in se zakoplje vanj. Zaspi trdno in spi, kot da ga je kdo ubil. Glasno govorjenje ga prebudi drugi dan iz sanj. Odpre oči in vidi pred seboj dva človeka. Dolg fant je stal pred njim in govoril postarnemu možu, ki je stal ob strani: 141 — ,,Bog ve, kje se je vzel; menda se je ponoči priklatil od nekod. Vse jutro že spi kot stepen." ,,Čudno res, kaj ga je prineslo v takem vremenu." Tedaj se je ozrl dolgi fant na Martina in opazil, da se je že prebudil. Zakriči nad njim: »Hej, kdo pa si ti? Kako ti je pa ime?" Oba sta zrla v napetem pričakovanju vanj. Martin se še ni popolnoma zavedel in je še vedno molčal. ,,Govori no, če te je Bog dal! Povej, kaj bi rad pri nas?" Martin se skloni pokoncu in skremži usta. ,,Ali bi rad pri nas ostal? Za pastirja te že vzamemo", vikne postarni mož. Martin pokima z glavo; prišla mu je namreč misel, da bi bilo res naj-bolje, če služi tukaj za pastirja. ,,No, pa dobro, a vstani vendar in povej, kako ti je ime!" »Martin! Iz doline sem in bi rad služil." Onadva sta še dolgo silila z vprašanji vanj, in Martin jima je odgo-varjal; povedal seveda ni, zakaj je pobegnil od doma. Tako se je zgodilo, da je postal Martin v gorah pastir. Izvedel je, da je postarni mož hišni gospodar, dolgi iant pa hlapec. Razen teh dveh je bil še v družini odrastel sin, ki se Martinu že na prvi mah ni prikupil s svojim zaničljivim smehom. Hišna gospodinja je bila že priletna žena; Martin jo je imel rad, ker se mu je vedno smehljala. Na paši pa se mu ni godilo dobro; na vse strani so mu uhajale ovce, in kadar so šle za gobami, jih ni bilo moč udržati. Nekoč ni prignal zvečer vseh ovc domov; takoj ga je prijel domači sin za ušesa, in moral je z njirn po ovco. Služil je že teden dni, ne da bi se mogel privaditi službi. Oj, kako je želel po domu, po materi, a strah pred kaznijo ga je zadrževal. Na paši se mu je nekega dne pripetila velika nezgoda. Pasel je po bregu ovce kot po navadi; nad njim se je utrgala skala, morda jo je kdo še sprožil, pribobnela je v njegovo čredo in eni izmed ovc odbila nogo. Seveda se je vsa krivda pripisovala njemu. Oni večer je bil zanj strašen; domači sin je rohnel nad njim in ga tolkel s pestmi. Martin se je izgovarjal sicer, da on ni kriv, a vse zastonj. Ves stepen je šel zvečer spat na svisli, s trdnim sklepom, da drugi dan uide domov. ,,Naj bo, kar hoče", si je mislii, ,,hujše se mi doma ne more goditi, kakor tu." Drugi dan na vse zgodaj jo je res popihal. Proti večeru se je bližal domačemu kraju, kjer je stala očetova hiša. Prišel je bliže, a pogorišča ni bilo nikjer videti. Na onem mestu pa se je dvigala domača hiša z lepo novo streho. Stopi v vežo; nasproti mu pridejo mati. „0 ti nesrečni otrok ti, kje si pa hodil? Mislili smo, da si se izgubil za vedno." Martin je skočil k materi in solznih oči začel prositi: ,,Mati, odpustite mi, nikdar vam ne bom več delal žalosti, priden bom; mati, odpustite mi!" Ihtel je, krčevito vzdihal in se samega joka ni mogel držati pokoncu. - 142 — »Zdaj je že vse dobro, da nam le ni pogorela hiša, temveč samo streha. Dobri sosedje so jo zopet postavili." »Mati, vedno vas bom ubogal!" nNe kriči tako, oče so te šli že včeraj iskat. Drugi dan po ognju so bili res strašno jezni; zdaj jih je pa jeza minila. Le žalost, kje si, jih je gnala, da so te šli iskat." Zvečer so se oče vrnili in so se silno začudili, da je Martin že doma. nTi malopridnež ti, le g-lej, da boš odslej boljši; v kakšno žalost si nas pripravil!" Martin se je res poboljšal. Nikdar ga nisi videl brez dela; lenobo je sovražil na sebi in na drugih. Zdaj je umel, da je človek brez dela res vsega zmožen. Nova streha na hiši mu je bila v nauk, kolikorkrat se je ozrl nanjo. Konštantin