Marko Eisner Grošelj
Gora
Prav nič se ne spreminjaš, gora. In jaz? Res ostajam kot prej? Kot nedotaknjena kanopa, pokopani ostanek mumije, nekdanji. Namišljeni 21. stoletja. Isti. Telesen brez telesa, tihoten v tem, vsakem jutru, ki še pride. Za belo mejo. Negotov tudi v smrti, »Zakaj nisem rekel tiste besede, ki bi odvezala črne gazele in bele leoparde, morske lastovke, samice?« Z bolečino in olajšanjem, ki spremlja coklaste noči. Kantata, božja pesem. Stari, ki z grozovitimi obrazi in križnimi instrumenti branijo svoj edini smisel. Spet se noč razliva v rumenini. Gora, sprašujem, najina bolečina ni odvzeta ob navdušenju in čistem veselju. Sprašujem, ker bi to bila norost, Kristusova podoba. Nietzsche brez besede.
Med prenehanjem in prihodom je bližina, daljava odhoda. Zdimo pod velikimi skalami, posrebreni od pobeglih nibijskih lun. Lomljivost svetlobe je okrogla, pravijo, zemeljski sij božanstva, poslanci, ki mu ne verjamemo več. Gora, ti veš. Od reke do hiše. Oblečena v harlekinski plašč, pogleduješ za zgubljenostjo. Kako se orel ugnezdi in razkosa boke senc, počitek za oba in za tvoje skale. Ljubim tvoje odseve, bolj mrzle od porcelanastih držal, ki jih nese oblak, tvojo izmerjeno držo, ki potegne vase in na tvoje grebene. Tišina je preveč.
Zelo lahka si, gora, v sinjem.
Jaz, ki jo gledam, pejsaž, v naročju
skrito rožljanje motiva, z očmi, steklenimi
v trebuhu. Jaz, ki jo zaman spremljam v zapuščenem
in odkrivam zlate orehe v njenem smehljaju.
V prižetih rokah, ki me tolažijo.
Sever je kot britev, enak spodnešenemu,
zapuščajoč toplokrvno idilo odtekajočega, trpno.
Gora, vem za njeno ime, ki me prerašča
in zaprta v gori lovi svoj ostri odmev.
Modri diamant sile zemlje. Ozki prostori selitev.
Zamrznjeni dotik v obrazu, nad prepadi
spodnjega doma. Hoja bo zaman, v razdražljivosti vrat.
O, Bog, kako sva sama.
Neznana gora, pijan sem od tvojih čarov,
pijan od bleščave in vabljenja, čuvar
neznanih pašnikov, plenilec, ki sem ti
zaupal skrivnost prerokbe in posutih
zvezd, da bi postala svetloba v sedlu gore.
Hrepenenja ne potešim, izbrizgana semena.
Zaspanost monsuma, mleko, ki sem ga ukradel ženskam.
Ti boš vedno. Nobeno zaklinjanje te ne
umolkne v poslušnost, nobena deviška prisega
nagega kamna ne. Vzvišenost diha same ljubezni,
ali ničesar.