Ah, sel bi tja...
Zložil G ris a.
Ah, šel bi tja, kjer te srce pozabi, čez sinje morje nepovratnih dni — kjer dušo trudno sladka večnost vabi: v lepoto se zamisli in umri!
S smehljajem rožnim dahnila bi vame skrivnostna bajka o Eliziju, kot potnik trudni, ko ga noč objame, ko blodil celi dan je brez miru . . .
Na prsih bi prekrižal blede roke, pritisnil roko bi na srčno stran -prej rezal brazde v lice si globoke, poženi klasje zdaj, moj svetli dan!
Zašumel je veter.
Zložil  Griša.
Z,ašumel je veter čez krvavo morje purpurnega maka, ranjenih cvetov — v svetlem ognju  tone daleč za  obzorje bel labud iz zemlje snežnih lotosov.
Splašena vihrajo snežnobela krila, smejejo se solncu v blaženi objem kot bi duša željna pozabljenje pila in vse tihe boli izjokala v njem . ..
Kot bi prekipeval  solnčni dan ljubezni čez življenje moje, radosti pijan — da bi pesem boli orila v netrezni, mrzli, nepokojni, bučni ocean — — —
Ivrižajo se ceste, težko je poetu — kakor list na vetru gre po svetu . . .
Križajo se ceste...
Zložil Griša.
Z mislimi brez konca meri svoje ceste, brez miru in ciljev, brez ljubezni zveste!
Ko večer se skloni k rožam na poljani in se kri razlije po večerni strani  —
takrat se oddahne duša v neizmernost, in srce odene v smeh se in prešernost.
Vsa lepota božja s srcem se pobrati — zvezde, smeh in rože, angeli in škrati. —